162
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
223.
Kako opij na vzhodu jedo; nasledki tega
uživanja.
Kakor je poraba opija v kulturnih zemljah evropskih neznatna, tako je na vzhodu nasproti zelo razširjena. Kar sta pri nas vino in žgane pijače, to je na vzhodu opij. Miljoni ga trosijo dan na dan, in danes ni državne moči, ni kulture, katera bi mogla temu zlegu na pot stopiti. V Evropi sta Tnrška in Grška, v Afriki je Egipet, v Aziji so Perzija, Indija, Kitaj in Otočje Indijsko, kjer je opij ljudem potreben kot vsakdanji kruh. V teh krajih trosi se opij na dva načina, jedniga jedo, a drugi ga kade. Za jed zvaljajo opij v malo zrnje, v pile, za kajenje pa se na poseben način prireja. Mohamedovska plemena jedo opij, a v Kitajskej in na obližjem otočju ga najrajše kade.
Gotovo se je opij pri mohamedovskih plemenih najbolje zbog tega razširil, ker jim vera brani vino piti. Ker Mohamedovci opij jedo, to jim manje škoduje in počasneje jim telo ubija, kakor če bi ga kadili. Ljudje, kateri opij v malej   množini použivajo, shajajo še dosta
163
dobro. Malo opija razveseljuje čud in razbistruje misli, a telo čuti ugodno razpoloženje, katero se ne dade popisati. Mohamedovci se hvalijo, da jim opij podeluje čudovito moč, katere jim vino De more nikdar dati. Listo-noši in glasniki v vzhodntj Indiji predirjajo neverjetne daljave, samo ako imajo kosec opija in perišče nže. Tatarski konjiki, kateri morajo v časih cele dni in noči brez prestanka jahati, ne gredo na pot brez opija. Tudi turški potniki nosijo vedno seboj po nekoliko zrn, ali mal hleb opija, na katerem so vtisnjene besede : „Dar božji/ Na vzhodu menijo ljudje, kadar opij človoku pomaga, da hoče tudi konju dati moči, in zato dele dar božji z drugom svojim. Kedar mora Bedujinec bežati pred neprijateljem. ne pozabi ti konja, tudi njemu da zrno opija, ker ga potem nese kot veter, in ne upeha se.
Kjer opij z navade jedo, tam se pokaže pogubna strast, katere se človek ne more lahko iznebiti. Turški teriakije (t. j. oni. kateri opij jedo), prično s polovico do 2 granov (16 gvanov je en gram) na dan, a pozneje jim ga je potreba po 120 in tudi več granov. Cez jedno ali dve uri začne opij delovati, a nenavadna razdraže-nost, v katerej Turčin vso srečo nahaja, traje po 4 do 5 ur. Dr. Maden, ki je na sebi skušal v carigrajskej kavani opij, popisuje to delovanje tako-le : „Začel sem z i granom. Prešla je jedna ura in pol, a jaz nisem na sebi čutil še nikakih posledic. Videl je to kavanar, pa mi je koj ponudil pilo 2 granov, no jaz sem vzem samo polovico. Zopet je prešlo pol ure, in ker nisem še ničesar čutil, vzel sim se pol grana, in sedaj sem v pol ure začutil kako mi se duh razdraža. Začutil sem neko blaženstvo, kakor da mi se čud in telo širi in oslobodja. Vsa moja čutila in moči kakor da se ojačajo in uve-ličavajo. Vse, kar sem motril, kakor da je rastlo. Kedar sem zamižal, očutil sem isto uživanje. Jaz sem bdel, pa sem vender divno in krasno sanjal. Šel sem sedaj brzo domov, no pri vsakem koraku sem se bal, da ne napravim kake neumnosti. Pri hoji sem komaj čutil, da mi se nogi zemlje dotikate. Zdelo se mi je, kakor da me nefca nevidna moč po ulici nese, kakor da mi se je kri spremenila v eterično tekočino, in da mi je zbog tega telo laglje od zraka. Ko sem domov prišel, legel sem. Celo noč me niso zapustile najblažnejše sanje. Ali zjutraj pa je bilo Bog pomagaj. Bil sem bled kot prazna ruta, in glava me je strašno bolela. Duh mi je oslabel, pa tudi telo tako, da sem moral več dnij ostati v postelji. Drago sem plačal svoj poskus."
V posledicah teh je največji zleg, ki ga opij na-pravlja. Razdraženost, katera človeka potrese, provzroča duševno in telesno lenost. Sanljivost ga začne mučiti; a usta in prsi kakor da so se posušila, in strašne žeje kar ne more pogasiti. Jed mu od dne do dne manje diši, a drob kakor da je mrtev. Čim več opija človek poje, tem hujše so posledice. Telo je kakor otrplo, bitje srca postane slabejše, in ako je obrok velik bil, potem ga smrt reši daljnih muk. Učinki opija pa niso pri vsakem   jednaki,   ker so ljudje  raznih životov in razne
moči, pa tudi delovanje mnogo ovisi o tem, ali je do-tičnik daljši ali krajši čas udan opiju. No ob vsem tem je končni učinek vedno isti. Koj na prvi pogled spoznamo takega nesrečnika. Koža mu je želta in nabrana, hoja mu je težka, prebava mu do celega oslabi, ia je ti samo še čisto hrano. Top, zlomljen in zgubljen je tak človek. Nima več toliko moči, da bi se mogel odvaditi strasti. Kedar tak nesrečnik nima opija, trpi strašne muke, kakor je zopet srečen in blažen, kedar se ga naužije. Po dnevu uživa prav rajske slasti, a po noči trpi peklenske muke. Ali s časom mu tudi opij več ne pomaga in ne napravlja mu več uživanja, in če je zgodaj začel, težko učaka 40. leto.
Dr. Madden je po carjigrajskih kavauab proučeval ljudi, kateri opij jedo, in nam jih nekako takole popisuje: „Strašno mi je bilo te ljudi motriti. Kateri so bili od opija do celega omamljeni, govorili so brez vse zveze, od krčevitega stezanja se jim je lice vedno treslo, iz očij jim je seval neugoden blisk, a vsa zunanjost jim je bila strašno divja. To stanje se pojavlja navadno še le čez dve uri, in traje 4 do 5 ur. Videl sem starega človeka, ki je v dveh urah pozobal 4 pile, vsako od 6 granov. Pravili so mi, da on že 25 let opij zoblje. No to je redek slučaj, ker taki ljudje, ako zgodaj začno, ne učanajo navadno še tridesetega leta. Posledice na duhu in telesu po vsakem takem užitku so grozne. Jed ne diši več, vsaka žila trepeče, živci na vratu in hrbtu oslabe, a mišice Otrpnejo. Taki ljudje se nam gnusijo, ali jih pomilujemo. Mnogi so sedeli otrpli na svojem navadnem mestu; telo jim je bilo zgrbljeno, a prsti skrčeni, pa vender se niso mogli iznebiti strašne navade Dokler opij ni začel delovati, bili so kukavni in nesrečni, a ko je prišel srečni čas, ni bilo več lenosti, iz očij je sevalo življenje. Nekateri so govorili v blago-zvočnih stihih, nekateri so nagovarjali drugove z visokim glasom in z izbranimi besedami, kakor da so sultani z vzhoda, katere je obsulo vse zlato in dobro, vsa sreča in lepota tega sveta."
(Dalje prihodnjič.)