Ljubljana, 18. XII. 1968 Letnilc XVIII Številka 6 TRIBUNA V BEDI številke, ki jih objavljamo ta-ko kot so zdrsnile iz računskega stro.ia naše sekretarke, pričajo same po sebi. Vsak, ki bi utegnil imeti potrpljenje in voljo in bi se poglobil v Tribunin »žep«, bi si lahko sam izračunal praktične posledice takšnega finančnega stanja. Opozarjamo še na nas-lednje podatke: v letu 1968 je iz-šlo 17 številk Tribune ali 97.000 izvodov. število izvodov, če ga razdelimo s številom številk (ra-zličnih vsebin), kaže, da v pri-meri z drugimi slovenskimi pu-blicističnimi glasili dosegamo ze-lo visoko naklado (5700 cca) m da nas tedaj bere kar zavidl.ji-vo število bralcev. Letos (od fe-bruarja naprej) izhajamo na šti-rinajst dni, vendar v povečanem obsegu (24 strani), ker menimo, da na ta način dosegamo večjo koherentnost in utemeljenost ob-javljenih besedil. Mogoče je ob-javl.jati tudi daljše, manj priiož-nostne in bolj »resno«, esejistič-no napisane prispevke. Tudi teh-nično smo lahko bol.j živi in boli dodelani '!44 straru, kolikor smo jih do-sle.i popisali, je prineslo med dru-gim veliko število še neobjavl.je-nih, prvič v slovenščino prevede-nih sestavkov iz področja filozo-fije, literarne teorije, sociologije, lingvistike ... Mnogo kulturnih delavcev nam je izreklo prizna-nie prav za te tekste, in mislim, da izrekam mnenje večine sode- PREGLED DOHODKOV IN STROŠKOV 1967 IN 196S lavcev, če rečem, da nam ni žal popisanega papirja za takšno »pionirsko« delo. Sleherna številka nas stane povpredno 14,876.50 dinarjev, od povprečno 7.854.70 dinarjev (53 tega moramo plačati tiskarni odst.). V posameznih primerih znašajo stroški tiska (v skladu s povišanimi tarifami) tudi do 11000 dinarjev. Dejanska cena posame-znega izvoda je 2,65 dinarjev. Ce-loletna naročnina znaša v resni-ci 45.05 din. Od te vsote pla-čajo študentje 15.00 dinarjev — t. j. 33,30 odst. od dejanske cene. O vrednosti Tribune ne govo-rimo. Uredniški in avtorski hono-rarji so menda najnižji v sloven-ski publicistiki. Že tri leta nis-mo spremenili tarif. Urednik do-bi za urejeno stran v številki 50.00 din. Ker je urednikov pre-cej in ker je včasih urejanje, t. j. zbiranje prispevkov naporna reč, menimo, da ta vsota ni previso-ka. Ena stran v časopisu stane (avtorski honorarji plus uredni-ških 50,00 dinarjev) cca 200,00 dinarjev. Danes ima Tribuna vsega sku-paj 31.040 dinarjev dolga. To je več od treh milijonov starih di-narjev nepokritih stroškov. Za-to mora Tribuna prenehati s svojim delom, prenehati mora razmišljati o svojih nalogah v zvezi s to družbo, prenehati mo-ra pesnikovati in filozofirati, po stati mora financar in se doko-pati do denarja. Bralce, ki vedo za kakšno pot iz takšne finančne situacije, naprošamo, da nam pi-šejo. Prav tako obveščamo slo-vensko javnost, da je stari uni-verzitetni odbor Zveze študentov obljubil (črno na belem) Tribth ni dotacije (namenska dotacije univerze) 7 milijonov in pol sta-rih dinarjev, izplačal pa je do-slej le pet milijonov in osem sto tisoč: V splošnem pomanjkanju in hudi stiski, ki nam preti s strani upnikov, se vendar zavedamo svoje osnovne dolžnosti: vztraja-ti, dokler gre! Zato izhajamo, C^prav v skrčenem obsegu. Uredništv« Kongresna resolucija je sprejeta v še neko-liko razširjeni obliki, kot je bila predlagana. Ali je mogoče sprejeti mnenja, kot jih je bilo slišatd na kongresu (izza kongresa), češ da je razumeti to resolucijo kot »redko pleteno preširoka in premalo akcijska? Ali je mogoče razumeti to resolucijo kot »redno pleteno mrežo«, skoz katero bo mogoče pretakanje idej vseh vrst? In kaj bi dejansko to pomenilo? Re-solucija kot osnova za akcijo ali reosolucija kot napotilo, kot spodbuda? če prav razumem Mi-kelnovo intervencijo, potem pomeni njegov na-stop zahtevo po ostrejši formulaciji, po »akcij-skem načrtu«, ki bi omogočil diferenciacijo in jasnejše odnose. Ali je mogoče verjeti tistim, ki so v zvezi s to Mikelnovo intervencijo menili, da pomeni resolucija v sedanji obliki »prostra-no polje, kjer bo mogoče manipulirati, kot bo pač nekdo hotel«? Nekateri so seveda Mikelna obsojali, češ da zahteva »močno roko«, »gosto pleteno mrežo«, kjer bomo končno uzrli, kaj se je vanjo ujelo. No, meni se vendarle zdi, da je resolucija, kakršno smo sprejeli, ustrezna razmeram, v katerih živimo. Ali ni bolje, da omogoča dia-log, toleranco, strpnost, kot da bo posadila ne-katere v kot, drugim pa zagotovila varno mesto na vrhu. Resolucija, kot jo danes imamo, je pa-metna pot. Ni kompromis, temveč politična poteza. Na podlagi takšnega dokumenta je mož-na naravna diferenciacija. Zahtevati od partije, naj vrže ven, kar se zdi ustrezno mladi pame-ti in funkcionalni ureditvi ekonomije, kulture .. bi bilo prezgodnje početje. Proces teče. Partija ta proces omogoča. Ko je Josip Vidmar na Cankarjevi proslavi v Unionu govoril o Cankarju, kot »predstražarju« slovenskega naroda, seveda ni pozabil omeniti »surrealizma, eksistencializma, fenomenologije, strukturalizma, in riezma«, ki da so na poti tej »predstraži«, kot je Josip Vidmar imenoval Zve-zo komunistov, h kateri je pritaknil še Ivana Cankarja. Res se je lahko strinjati z izjavo, da sta Ivan Cankar ter Zveza komunistov vsak po svoje predstražarja slovenskega naroda; teže narn je pri srcu, ko Josip Vidmar v isti koš me-če zgodovino svetovne literature, kar je je od začetka tega stoletja, in reakcionarne težnje »mlajših« slovenskih literatov, ki da hočejo uničiti, kar je Cankar (in ZK) plemenitega na-nesel na slovensko grudo. Josip Vidmar je govoril, da je Cankar (naro-be kot to počnejo današnji avtorji) kljub »uma-zanemu morju« plaval in učil plavati druge, da je zapustil »evropsko socialno vrvenje« in se posvetil učiteljstvu svojega naroda. Takšna in-terpretacija Cankarja se kljub dostavkom o Cankarjevi »evropskosti« zdi nekoliko proble-matična, saj vemo, kako je Cankar odmeval v tedanjem prostoru — rušil je, kar je kot plevel raslo na slovenski grudi, se bohotilo in kipelo k višku. Proglasiti Cankarja za reakcionarja svojega časa, kot je to spretno zakrito za-šepetal na uho slovenski javnosti Josip Vid-mar, se mi zdi perverzno. Ne misliti današnje-ga književnega vrvenja, čeprav marsikdaj vo-dečega v lastno zanko, kot zavesti današnjega slovenskega sveta, je kaj preprosto ideološko dejanje. Ali nima vsaka doba umetnosti, kakrš-no zasluži? Iskati zavetje pred sodobnimi to-kovi v umetnosti in kulturi v Cankarjevem na-ročju, je kaj nezgodovinsko početje. Toda v tem je komaj začetek Vidmarjeve manipulacije. čeprav se je v precejšnjem delu svojega govora klanjal slovenski idejni »pred-straži,« je mogoče njegov govor razumeti kot pravo polemiko s kongresno resolucijo. Kongresna resolucija, besede predsednika ZKS Franca Popita merijo na strpnost, na dia-log, na sožitje vseh vrst umetnosti. Vidmar hoče nekatere vrste umetnosti kar potolči. Za-nimivo je dejstvo, da so smeri, ki jim žuga slo-vensko kulturno veličanstvo, kar vse poglavitne smeri v umetnosti, kar jih poznamo od začetka tega stoletja naprej: surrealizem, eksistencia-lizem, fenomenologija, strukturalizem, rei-zem... Ali je predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti nehal prebirati dela književnosti in o književnosti že tako zgodaj? Ali želi kongresu in ustvarjalnim naporom zdaj že skoraj celotne slovenske kulturne garniture navkljub proglasiti monopol na področju kultu-re: monopol, ki obeta mračno kletko klasicistič-ne in psihologistične ideologije 19. stoletja? To so vse le površno nanizana vprašanja in izrazi globoke žalosti ob dejanju ne-kulture vpričo kulturne slovenske javnosti. Ali je 50. obletnica Cankarjeve smrti že resnična Cankarjeva smrt? D.R. 1. Zahodno od reke Colorado leži kraj, k ki ga ljubim. Tja hitim z vsem, kar me — vznemirjajoče — spreletava, z vsem, kar sem bil, kar sem in kar hranim. Tam je nekaj mogočnih rdečih skal. S tisočimi rokami je divji zrak zgradil njihove podobe in tvorbe: iz prepada se je dvignil lažni škrlat in v njihovi notranjosti je nastal baker, ogenj in moč Amerika, razprostrta kot bivolja koža, zračna in jasna noč konjskega galopa, tam nazdravljam zvezdnatira višavam s tvojo kupo, polno zelene rose. Da, stopal sem skozi odljudno Arizono in goli Winsconsin, do Milwaukee, ki se upira vetru in snegu, ali skozi razgreta močvirja West Palma, blizu smrekovega pasu Tacome, v gostem vonju po jeklu tvojih gozdov, dotikajoč se materinske zemlje, tvojih modrih listov, kamnitih slapov, viharjev, ki so švigali kakor vsa ta neskončna glasba rek, ki so ponavljale svoje molitve kot v samo- stanih, rac in jabolk, pokrajin in voda in neizčrpnega miru, s katerim je raslo žito. Tam, v mojem piedra central, so se lahko dvignile oči, sluh in roke, da bi slišale: knjige, lokomotive, sneg in bitke, tovarne, grobove, rastlinje, korake in nad jadrnico mesec Manhattana, pesem stroja, ki prede železno žico, ki žre zemljo, kamnoseški sveder s svojim kondorjevim udar- cem in vse, kar reže, stiska, teče in šiva: bitja in kolesa, ponovno ponavljajoča in us- tvarjajoča. Ljubim mali farmarjev dom. Mlade matere spijo dišeče kot sok tamarindovega drevesa; sveže so zlikane rjuhe. Ogenj gori v tisočerih kočah, okoli katerih raste čebula. Hripavi glas mož, kadar pojejo ob reki, I je podoben kamnom na zemlji: ! iz njenih širokih listov je pognal tobak | in je kakor ognjeni dar prišel j na domača ognjišča. I Ce prideš v notranjost Missourija, si oglej sir in moko, dišeče grede, rdečkaste kot gosli, moža, ki po rekah vozi ječmen, modro, osedlano žrebe vonja vonj po kruhu in detelji: zvonovi, makovo cvetje,kovači in v golih podeželjskih kinematografih ljubezen ki odpira njihova lesketajoča se usta ob snu, ki ga je rodila zemlja. Tvoj mir je tisto, kar ljubimo, ne tvoja maska. Tvoj vojni obraz, ta ni Iep. Velika in lepa si, Severna Amerika. Izhajaš iz skromnejše zibelke kot perica na tvojih rekah, cvetno bela. Sezidan v Neznano, je tvoj sladko medeni mir, tvoje najslajše. Ljubimo tvoje ljudi z rokami, rdečimi od Oregonskega blata, tvojega črnega otroka, ki ti je prinesel glasbo, rojenega v domači slonokoščeni pokrajini: Ijubimo tvoje mesto, tvojo substanco, tok sile Zahoda, mirni med čebelnjaka in vasi, orjaške mladeniče na traktorju, oves, ki si ga podedovala od Jeffersona, hrupno kolo, ki premerja tvoj zemeljski ocean, dim tovarne in poljub neke nove naselbine: tvoja kmečka kri je tista, katero ljubimo: roko tvojega naroda, polno olja. V prerijski noči so nekdaj na bivolji koži v nekakšnem resnem molku počivale besede in petje o tistem, ki je minulo, o tistem, kar smo bih nekoč. Melwille je morska jelka, iz njenega vejevja je narejen podladijski obok, leseno krmilo in ladja. VVhitman, brezštevUen kot žitna plima, Poe v svoji matematični megli. Dreiser, Wolfe, sveže rane naše lastne odsotnosti, in poslednji Lockridge, in vse kar je zavezano globini, in mnogo drugih, ki so zavezani senci; nad njimi gori ista jutranja zarja poloble, prav oni so ustvarili to, kar smo. Orjaški silni otroci, slepi voditelji med dogodki in perjem, včasih zastrašeni, zlomljeni od veselja in bolečine, pod prerijami, prekrižanimi s prometnini zi- lami, koliko mrtvih v še neobiskanih ravninah: nedolžno mučeni poslednji preroki na bivolji koži velikih pašnikov. Iz Francije, iz Okinavve, iz Atolov, iz divjih vetrov in valov so se vrnili skoraj vsi mladeniči. Skoraj vsi... nezrela in bridka je bila zgodo- vina blata in znoja: niso se dovolj menili za petje čeri, le dotaknili so se jih, morda zato, PABLO NERODA VIDl/AD TDEiniCP Ulf Vftlf LDUUIdC! (HIMNA MIRU) svoji sin hi-pro-v iterarne V pesnitvi Canto General izstopa globoka človeška tematika, ki klj storični določenosti in teži ohranja svojo aktualnost znotraj našega stora. Spontano se vključuje v problematiko novodobnega sveta, kaltudi na-poseben-načln-konstituirano humanistično strukturo slovensk« ustvarjalnosti. Pesnik, ki je strastno vezan na domačo zemljo jn svoje Ijudstvo, čut godovin-sko potrebo zaobjeti izvire življenjskega bivanja. Njegove drzne met ire ohra-njajo svojo izvirnost in svojo moč še danes: v današnji situaciji člo ške zgo-dovine, čeprav je od njihovega nastanka minulo že skoraj dvajset Nerudov boj je boj ZA humanizem. Pesnjenje mu pomeni izvorno (počanje ter izrekanje resnice, ki izstopa kot njemu - lastna - lastnina. VjSanja o smrti in nastajanju se izgovarjajo skozi izgovorjene besede bivanja Ipreteka-nja. Samoizrekanje se uresničuje v izgovarjanju obstoječega. Usode liposta-nejo izrekljive. Pesnik je zavezan naravi sveta in človeka. Krivica in, imoč ga pozivata, da se resnično izrece na način pesnjenja. Svobodni vvhitmai iverz in Nerudova odprtost se spontano združujeta v jezik in govorico zatiran Nerudo-va izvorna navezanost na elementarno in zemeljsko ustvarja »visoko p im« člo-vekovega trpljenja. Walt Whitman levanta tu barba de hierba, mira conmigo desde e! bosque, desde estas magnitudes perfumadas. Que ves alli Walt VVhitman? Dame tu voz y el peso de tu pecho enterrado. Walt VVhitman, dvigni svojo brado iz trave in poglej z menoj preko gozda, preko tega dišečega sijaja. Kaj vidiš tam, Walt VVhitman? Posodi mi svoj glas in moč svojih zakopanih prsi. Pablo Neruda: Canto General da bi umrli na otokih, teh kronah sijaja in prijetnega duha: _ J J kri m blato sta jih preganjaia, nesnaga in podgane ter utrujeno in razočarano srce, ki se je borilo. Toda zdaj so se vrnili domov, ..*... sprejeh ste jin v prostrani prostor razširjene zemlje, in zaprli so se kakor cvetne čaše brez stevila, sestavljene iz nepoznanih cvetnih listov, da bi pozabili in da bi se nanovo razcvetli. II. Toda v hiši so našli nekakšnega gosta. Ali je razmršeno vejevje uničilo njihove veke, . . ali pa vladajo nove stvari na amenski zemlji. Crnci, ki so se borili skupaj s teboj, trdi in smehljajoči se .. Poglej tja: pred njihove male vasi so postavili goreč križ; obesili in sežgali so tvojega krvnega brata: naredili so ga za bojevnika, danes pa mu odkla- njajo besedo in odločitev, jutri se bodo zbrali krvniki, zakrinkani s križem in bičem. Nepričakovan gost, kot stara, usmiljenja vredna morska pošast, ogromen in vse oklepajoč se je naselil v tvoji hiši, mali vojak, da bi te ponovno poslal k čerem ali stepam, ..... , , da bi se ponovno bojeval zanj. ki ti je zasedel hiso. Nobenega premora ti ne dajo: ponovno hočejo prodati jeklo in strele, pripravljajo nov smodnik. Gospodarji, ki so se naselili v tvoji hiši, povsod razširjajo svoje falange, oni ljubijo črno Španijo, in ponujajo ti kozarec krvi ustreljenih: Marshall-Cocktail. Jemlji mlado kri: kitajskih \ kmetov, ujetnika iz Španije, kri in znoj kubanskega sl ženske solze iz bakrovih in premogo^ potem jih stresi s kretnji zamahu s krepeljcem, in ne pozabi koščkov ledu i pesmi »Branimo krščanskfl Je mešanica grenka? Privadil se boš na to, mali in jo pil. Na kateremkoli kraju si ali zjutraj v luksuznem hot zahtevaj to pijačo, ki okrešj in jo plačaj z dobrim bank^ ki nosi Washingtonovo slil Tudi ti si sipoznal, da se moraajo pisatelji, učenjaki ini umetniki zavesti, da bodo obsojeni v tvoji dormovini zaradi »neaimeriškega miš pred višjiim sodiščem meš obogateli z: vojno. Do najskrajnejših meja si Prestrašena bere mati poi in vse oči zemlje so uprte višja sodišča sramote in maščevanja. To so sodnie dvorane krvai lastnikov sužnjev, morik to so nove inkvizicije, kat« ni postavil križ, ampak kotaleče se zlato, po mizi bordelov in bank in ki ni imelo nobene pra^ nega brloga, nikov v Cilu: (iio energije, po-dobno ij kapelj iro«. svetlobi me-seca, losveži, V Bogoti so se zbrali Morinigo, Trujillo, Gunzalez Videls, Somoza, Dutra. Ti, mladi američan, njih ne poznaš: najbolj mračni vampirji našega neba so, bridka je senca njihovih peruti: Ječa, mučenje, smrt in sovraštvo: zemlja juga s svojim petrolejem in nitratom je rodila pošasti. Ponoči dospe v Čile, v Loto, v skromno in vlažno kočo rudarja ukaz krvnika. Jokajoči se prebujajo otroci. Tisoči od njih, vrženi v ječo, mislijo. Nekje v Paraguayu gosta senca gozda zakriva kosti umorjenih patriotov, strel doni v fosfornem lesku poletja. Tam je umrla resnica. O, ubogi vojak! V. Nič naj se ne zgodi od tega. Drvar, zbudi se. Naj pride Abraham s svojo sekiro in svojim lesenim krožnikom, da bo iz njega jedel s kmeti. Njegova trda skorjasta glava, njegove oči, uperjene v deske, v gube črnega hrasta, naj ponovno gledajo na svet, dvigajoč se nad šuštenje lista viš.ie kot drevo sequoie. Naj vstopi v svet, naj sede v avtobus za Tampo, na.j prežveči rumeno jabolko, naj gre v kinematograf in se zabava z vsemi temi preprostimi ljudmi. Na.i se drvar zbudi! Naj pride Abraham, da bo n.iihov kvas poganjal zlato in zeleno zemljo Illinoisa, in sredi svojega ljudstva naj vzdigne sekiro proti novim zasužnjevaicem, proti biču sužnjev, proti strupu tiskarn, proti krvavemu narodu mešetarjev, ki hoče prodajati, ki misli le na kupčijo. Na.i skupaj korakamo, pojoči in smejoči, mladi belec, mladi črnec, proti stenam zlata, proti tovarnarjem sovraštva, proti trgovcem njihove krvi, pojoči, smejoči se in zmagujoči. Drvar, zbudi se! VI. Mir za večere, ki bodo prišli, mir za most, mir za vino, mir za črke, besede, ki me iščejo in se vzdigujejo v moji krvi, stara pesem, ovita z zemljo in Ijubeznijo, mir mestu v jutru, ko se zbudi kruh, mir za reko Mississippi, veletoka korenin, mir za srajco mojega brata, mir v knjigi — kot pečat iz zraka, mir pepelu teh in onih drugih mrtvecev, mir za črno železo Brooklvna, mir za pismonošo, ki hodi od hiše do hiše kakor dnevna svetloba, mir za koreografa, ki skozi ojačevalec kliče plesalke, mir za mojo desno roko, ki hoče napisati le: Rosario: mir za Bolivijca, ki je zaprt kakor kositrovec, mir, da bi se ti lahko oženil, mir za vodne žage na Bio—Bio, mir za raztrgano srce španskega partizana: mir za mali muzej \Vyominga, mir peku in njegovemu poslu, ki mu je Ijub in mir za moko: mir za vse žito, ki hoče rasti, za vso ljubezen, ki išče listnato goščavo, mir za vse, ki živijo: mir zemlji in vodam! Tukaj se poslovim, vrnem se v svojo hišo, v svoje sanje, vrnem se domov v Pentagonijo, kjer veter udarja na hlevska vrata in led kreše ocean. Sem samo pesnik: ljubim vas vse, bloditn po svetu, ki ga ljubim: v domovino zapirajo in vojaki ukazujejo sodnikom. Toda jaz Ijubim celo krenine te moje male mrzle dežele. Če bi moral tisočkrat umreti, vedno bi želel umreti tam, če bi se tisočkrat rodil, vedno bi hotel biti tam rojen, v bližin? divjanja južnega vetra in nedavno kupljenih zvonov. Nihče ne misli name. Na vso zemljo hočemo misliti, polni ljubezni tolčemo s kladivom po mizi. Nočem, da kri ponovno odmakne kruh, fižol, glasbo: hočem, da gredo rudar.otrok, odvetnik, mornar, tovarnar lutk, z menoj, da gremo v kinematograf in iz njega, da gremo pit vino, najbolj rdeče vino. Ne prihajam, da bi kaj razrešil. PLURALIZEM IN Prišel sem, da bi pel in da bi ti pel z menoj. Prevedla: s. — a.m. Opredelitev o svobodni igri političnih subjek-tov na VI. kongresu ZKS se utegne zdeti neki večinski in vladajoči predstavi nekaj grešnega. Vendar mora biti »svobodna igra političnih sub-jektov« mišljena v povsem določenem času in prostoru, mislim torej na miselni kontekst, ki je opredeljen — toda ne v smislu večnosti in svetosti — npr. z ideološkim dokumentom ZKJ (Program) in Ustavo. S tem popolnoma odpa-dejo najrazličnejša namigovanja in izobčenja, češ da gre tistim, ki uporabljajo besede svo-bodna igra ali pluralizem za vzpostavljanje večstrankarskega, frakcijskega ali kako druga-če imenovanega buržoaznega mehanizma. 2al kritika ali kritiki pozabljajo na to, da buržo-azno-demokratični politični okvir ni mogel za-radi svoje krivične ekonomske, privatne ali psevdodružbene (delniške) vsebine nikoli ures-ničiti dejanskega pluralizma. Danes mora tudi napredna socialistična misel ugotoviti, da je prav tako vzhodni družbeni sistem opredeljen le psevdosocialistično. Buržoazni in psevdoso cialistični režim nista naredila preobrata v te-meljnem odnosu politike, kaže se od njenega rojstva naprej, za katero je Cankar trdil, da je bila od nekdaj kvas vsega zla« (ZS XVII, 129). Prav zaradi tega se mi zdi bistveno, da se re-volucionirajoči subjekt jugoslovanske družbe zave svetovne politične situacije, ki jo oprede-ljuje diktatura manjšine nad večino, ne le za-radi tega, ker bi bil sam imun pred manipuli-ranjem množic, temveč zaradi svoje avtonom-nosti, svetovno — izvirne pozicije in samo upravnega koncepta, ki še ohranja možnost ukinitve zgodovinskega nasilja. Apriorni hu-manizem vztraja na tem, da živi človeštvo ju-tro, ki se mu bliža noč. V resnici smo čuvarji noči, ki lahko prebudijo jutro. Moja razmiš-ljanja ob povsem konkretni politični situaciji se nujno soočajo z nečim širšim, predpostavko konkretnega stanja. Kongres je tokrat po več desetletjih traja-jočem stanju pasivnih delegatov in aktivne, ma-nipulacije elite, pdprl kanal, ki prepušča nekon-trolirano in nepričakovano obnašanje. Deklara-cije v dokumentih postajajo vprašljive, vsaka beseda se utegne pojaviti pod mikroskopom ŠTAFETNI RAZGOVORI odgovarja MILOS POLJANSEK predsednik kulturno - prosvet-nega zbora skupščine SRS Vprašanje: 1. Ali lahko imenujete »poglavitni« slovenski kulturni problem? Ali je ta resnično le finančna »podhranjenost«, kot pravi večina kulturnih delavcev? Ali imate podobno mnenje kot tova-riš Zajc, ki prenaša problematičnost iz objek-tivnega na subjektivni (ustvarjalni) nivo? 2. Ali mislite, da ima kulturno-prosvetni zbor v naši skupščini dovolj vpliva? Ali je reprezen-tanca kulturnikov v skupščini zadostna? 3. Kako komentirate »povratek« nekaterih starejših slovenskih politikov v vodstvene or-gane ZKS? Ali vidite v reproduciranju enakih konceptov, iste generacije — nevarnost? 4. Kako bi po vašem mnenju funkcionalno uredili skupščino: ali bi zmanjšali število po-slancev in zborov ali bi ga povečali? Kako gle-date na t.im. regionalni princip kadrovanja? Ali se vam zdi ta najbolj pravičen in najbolj reprezentativen? 5. Ali čutite v ustvarjanju mladih pisateljev in pesnikov »nihilizem«? Če ga, kako si ga raz-lagate? Ali iščete logično zvezo s porastom šte-vila samomorov? 6. Koga predlagate za naslednjega nosilca štafetne palice? ODGOVORI NA VPRAŠANJA: 1. Slovenski kulturni problem prav gotovo ni najprej in samo finančna »podhranjenost«, čeprav ne morem trditi, da materialne stiske ni. Smo na nesrečo preveč in premalo »kultur-ni«; preveč, kadar smo prevzeti od vizije neu-resničljivih ali neuresničenih načrtov, in pre- dvoma. Ugotavljam, da se je proces kritično us-tvarjalne kontrole nad programsko in prak-tično besedo Zveze komunistov že odlepil od formalne apologetike, ki je inštitucijo kongresa, korenine so tako v mednarodnem kot tudi na-šem lastnem zgodovinskem prostoru, spreme-nil v inštitucijo nekritike in pasivne samoob-sodbe večine. Prcx;es individualnih spodbud in legalizacije razlike, kot se je to kazalo na zad-njem kongresu slovenskih komunistov, seveda ne poteka brez nesporazumov, pri čemer mislim na usodni nesporazum, za katerega je odgo-vorna aktivistična večina ali objekt manipula-cije, ki se le težko otrese dirigiranega mišlje-nja in politične vzgoje. Nesporazum s subjekti manipulacije v preteklosti so lahko sicer mno-go bolj glasni in vpijoči, toda ne toliko dolgo-trajni. Spreminjanje stališč poteka tu mnogo hitreje, medtem, ko je njihov objekt manipuli-ranja obsojen na dolgotrajnejšo evolucijo. Bo-jim se, da bi se lahko »aktivistični del« ki se je že ob imenih Rus, Mikeln, Podmenik, Roter, Rupel* zgrozil, kaj bo s kongresno enotnostjo, nekega dne, ko bi se napačno osvestil položaja, na katerega je bil zreduciran, spremenil v izra-zitejšo konservativno silo Stopnja notranje diferenciacije, ki jo je pokazal VI. kongres, seveda še ni tisti idealni premik, ki ga je treba zakoličiti. Slej ko prej bi ohranjevanje stanja (vodstvene in zunaj vodstvene diferenciacije) ponudilo širokemu članstvu poleg ene manipulativne odvisnosti še drugo. Mora pa nam iti za mnogo več. Za to, da se odpravi manipulativna osnova in ti-sto bistvo politike, ki omogoča lastništvo nad družbenimi interesi — in s tem nujno zlo ma-nipulacije s (nad) človekom. Toda, če je politi-ki, ki še ostaja dejavnost izbrancev, manjšine, imanentno razpolaganje s človeškimi »duša-mi«, potem je potreben zgodovinski premislek in izhod iz politike kot institucije lastnine. Rudi Rizman * Kriterij pri navajanju imen je le samo-stojnost, individualna iniciativa in spodbuda. malo, kadar gre za trajno delovno zavzetost, da bi ljudi nenehoma spreminjali. Ne zdi se mi namreč, da bi bilo na Slovenskem preveč kul-turnih Ijudi in dovolj dobrih kulturnih dejanj. Bliže sem prepričanju, da bi mogli biti danes.ko imamo več denarja, ne samo bolj civilizirani, marveč tudi širši, tolerantnejši, bolj humani. 2. Kljub najboljši volji smo po veljavnih ustavnih normah v našem prosvetno-kulturnem zboru po vplivu omejeni na pogovore med seboj. Tu in tam se kaj že premakne, vprašujem pa se, če je tisto vredno tolikih sestankov in be-sed. Kulturni delavci v zboru niso zastopani v ustreznem razmerju. Ni pa samo z njimi tako. Zadnje čase kaže, da bo ta pomanjkljivost z us-tavnimi spremembami odpravljena. 3. Od atenske države dalje je bila sleherne-mu vidnejšemu političnemu ali sicer družbe-nemu delavcu v demokratičnejšem sistemu ena najresnejših preizkušenj odločitev, kdaj naj zapusti »bojišče«. Ni namreč vseeno, ali odideš s ponosom uspešnega ali z razočaranjem po-raženca. Kot priča novo izvoljeno vodstvo Zveze ko-munistov Slovenije, je bila zaskrbljenost zara-di »povratka« vendarle odveč. 4. Ko gre za parlamentarno tradicijo, smo še vedno dokaj mladi in neizkušeni. Takšna tra-dicija se pri nas še ni kaj prida ukoreninila. Za-enkrat smo v fazi, ko govorimo in sprejema-mo; vse bolj pa bo potrebno preudariti, kaj govorimo in kaj sprejemamo. Izboljšanje in povečano odgovornost bomo dosegli z bolj-šim izborom predstavnikov posameznih dejav-nosti in predstavnikov širšega interesa in ne s povečanim številom poslancev. 5. Pisanje nekaterih mladih pisateljev mi po estetski plati ni všeč. Preprosto: ne spoznam ga in zato ga ne jemljem resno. Ali je potlej takš-no njihovo delo tudi že pravi nihilizem, ne vem. Seoi za toliko »razumljivo« literaturo, da je mo-goče v njej dojeti obup, ljubezen, grozo ali celo totalno negacijo vsega. Samomori mladih pri nas so zelo tragična zadeva. Žal, o njihovem resničnem ozadju ve-mo vse premalo. Ceprav sodim, da ne gre za naključen pojav, bi bilo vsako poenostavljeno sklepanje prav tako nesrečno dejanje. Strinjam se z vami, ko pišete v številki, po-svečeni obletnici smrti Ivana Cankarja, da si tudi danes piše Cankar sodbo sam. Enak klic naj velja najmlajšim, ki se poizkušajo v pisanju. 6. »štafetno palico« dajem v roko Milošu Mikelnu, direktorju Mestnega gledališča ljub-ljanskega, prav tako predstavniku »generacije v senci«, ki zna biti oster in kritičen, kadar gre v družbi in kulturi za neljube reči. Prihodnjič bo odgovarjal: MILOŠ MIKELN MANIPULIRANJE VI. KONGRES ZKSIN JOSIP VIDMAR TRIBUNA se je s koncem koledarskega leta znašla v precej nezavidljivem položa-ju. Trenutno stanje je nezavidljivo tako za uredništvo kot tudi za samo glasilo ljubljanskih študentov. In to predvsem zaradi finančnih raziogov: pomanjkart.je najosnovnejših sredstev je osnovni problem. Z ozirom na objavljeno tabelo našega finančnega stanja se lahko v tem trenutku z vso resnostjo vprašamo, če je TRI-BUNA univerzi in študentom sploh POTREBNA. To vprašanje je postalo še pose-bej pereče v zadnjem času, ko se študentje TRIBUNE odrekajo oziroma ji zani-kajo status »študentskega lista«. V zvezi s tem je bila pred kratkim na pravni fakulteti organizirana tribuna o TRIBUNI, na kateri so bila pojasnjena nekatera nasprotja, nesporazumi in »prividnosti« glede pravilnosti (oziroma nepravilnosti) urejanja študentskega lista. Ker podpiramo tako in takšna srečanja, ki v nepo-srednih medsebojnih stikih s študenti razjasnjujejo nekatere nepojasnjene spor-ne točke, smo pripravljeni s takšnimi in podobnimi tribunami nadaljevati. Zatorej apeliramo na vse grupe: zainteresirane skupine kakor tudi na študentske odbore posameznih fakultet, da takšna srečanja organiziraio TRIBUNA JE IN OSTANE ŠTUDENTSKA (prav to je tnbuna o Tribuni tudi po-kazala), ZATO ŠTUDENTJE: PODPRITE SVOJE GLASILO! Uredništvo Studentom blagoslovljene (bozicne in) novoletne praznike Studentski list Tribuno urejajo: Ivo Marenli, Miienfco Matanovič, Andrej Medved (odgovorni urednik), Nande Miklavc, Rudi Rizman, Dimitrijj Rupel, Marko Slodnjak, Tone Stojko (urednik fotografije i. Saš>o Šrot, Marko švabič, Dušan Tršar (tehnični urednik) Milenko Vakanjac, Franci Zagončnife TRIBUNA - Izdaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revo lucije 1-n - Teieton 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 - Letna naročnina za študente 15 N din, za ostale 20 N din. posamezen iz-vod 1.5 N din — Rokopisov m fo tografij ne vračamo — Tiska ČP »Deto« Ljubljana TomSičeva 1, telefnn 7X522 - Poštnina plača-na v gotovini.