LETNIK XVIII., ST. 4 (823) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 31. JANUARJA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Danijel Devetak
Mreža, ki pripravlja pot
Na praznik sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika vseh, ki se ukvarjajo s sredstvi družbenega obveščanja, je Benedikt XVI. objavil poslanico z naslovom "Socialna omrežja: vrata resnice in vere; novi prostori evangelizacije". V njej na poseben način poudarja vlogo t. i. digitalnih družbenih omrežij. Po zaslugi teh se razvijajo nove odprte "agore", trgi, kjer se ljudje srečujejo, javna mesta, kjer lahko vsakdo deli z drugimi informacije in mnenja, kjer - kot je dejal - "lahko nastajajo novi odnos in nove oblike skupnosti".
Na neki način gre za novo obliko pradavne potrebe po komuniciranju, saj so družbene mreže izraz notranjih potreb, ki izvirajo iz človekovega srca. Tudi tokrat, kot že v zadnjih letih, je papež pozitivno ocenil pojav, obenem pa je opozoril na odprta vprašanja in probleme, ki ob tem nastajajo. Te "mreže" lahko prispevajo k novim oblikam dialoga, "utrjujejo vezi edinosti med ljudmi in učinkovito spodbujajo skladnost človeške družine", če so le prežete s spoštovanjem, obzirom do zasebnosti, odgovornostjo in predanostjo resnici. Izmenjava informacij lahko postane prava komunikacija, povezovanje lahko prerase v prijateljstvo in utira pot občestvu. Dobri učinki pa niso sami po sebi umevni. Osebe se morajo na družbenih omrežjih truditi, da bi bile pristne, saj "ne delijo samo idej in informacij, temveč v zadnji istan-ci komunicirajo same sebe". Pri gradnji medosebnih odnosov in prijateljstev, pa tudi v iskanju odgovorov ter delitvi kompetenc in spoznanj je potreben tudi napor. Na poseben način so družbena omrežja pravi izziv za tiste, ki v novih oblikah in slogih komuniciranja želijo spregovoriti o resnici in vrednotah. Prenašati intelektualno oz. moralno "zahtevne" vsebine na Facebook ali Tvvitter namreč ni vedno lahko oz. "uspešno". Hrup pretiranih informacij z lahkoto preglaša nevsiljivi glas razuma, ki gotovo ne vzbuja toliko pozornosti kot to, kar je popularno in se izraža na mikaven način. To pa še ni zadosten razlog, da bi se ne približali svetu socialnih omrežij, je zatrdil sveti oče. Obratno: to je razlog, da smo zraven - zavestno in previdno. Facebook in Tvvitter "potrebujeta prizadevanja vseh tistih, ki se zavedajo vrednosti dialoga, razumnega razpravljanja, logičnega argumentiranja", potrebujeta osebe, ki se sklicujejo na najplemenitejše razsežnosti komunikacije. Poziv zato velja za vse vernike, ki jim gre za to, da bi veselo oznanilo bilo prisotno tudi v digitalnem okolju, kajti le tako lahko doseže osebe, za katere je "ta življenjski prostor pomemben”, še piše Benedikt XVI., ki dodaja, kako so na spletu nadvse potrebni "umirjenost, spoštovanje in olika". Torej: bodimo prisotni na Facebooku in Twitterju, toda ne mislimo, da je komuniciranje na družbenem omrežju banalno in da zanj nista potrebni priprava in razsodnost. "Digitalni ambient ni vzporeden ali zgolj virtualen svet, temveč del vsakdanje stvarnosti številnih oseb, zlasti mlajših". Sposobnost uporabljati nove govorice ni modna muha, temveč nuja, da bi v koraku s časom mogli omogočiti "neskončnemu bogastvu evangelija", da doseže "misli in srca vseh". Pisano besedo v digitalnem svetu pogosto spremljajo podobe in zvoki, zato je ta komunikacija posebno učinkovita. "Krščanska tradicija je od nekdaj bogata z znamenji in simboli”, ki so posebno močni, če so pristen in dosleden izraz vernikovih mnenj in izbir. Vsekakor, je sklenil papež, je za evangeliziranje nujen prehod od spleta do osebnega srečanja z osebo, ki išče odgovore. Družbena omrežja nikakor ne morejo nadomestiti medčloveškega srečanja iz obličja v obličje. Lahko pa mu pripravijo pot.
Posvet v organizaciji Slovenske prosvete o slovenski prisotnosti v mestu
Meje mojega mesta so meje mojega duha
Težko je raznolik, večetničen družbeni, zgodovinski, politični gospodarski, skratka raznovrsten vidik zalivskega mesta strniti v enodnevnem simpoziju. Glede na kakovost izsledkov izvajalcev in na podlagi udeležbe posveta Trieste multiculturale Sloveni tra storia, arte, letteratura - Večetnični Trst, Slovenci v zgodovini, umetnosti, književnosti, kaže, da je Slovenski prosveti, ki je srečanje v dvorani Bazlen palače Gopcevich v samem mestnem osrčju priredila v sodelovanju s tržaško občino in Skladom Zora in Libero Polojaz ter založbo Mladika v petek,
25. januarja, to uspelo.
Zapis o dogodku, ki poteka v italijanskem jeziku, velja vendarle začeti pri koncu, se pravi v povzetku osrednjih smernic, ki sta jih na srečanju predstavila glasbenik in muzikolog Fabio Nieder in urednik kulturnih strani tržaškega dnevnika II Piccolo Alessandro Mez-zena Lona. Njuno izvajanje je bilo zanimivo zla-
Predsednik SSO Drago Štoka je spregovoril o kočljivih tematikah naše narodne skupnosti
sti zato, ker sta z italijanskega vidika spregovorila o odnosu, ki ga tržaško večinsko okolje ima do slovenske narodne skupnosti in do njene kulture. Nista pa se zaustavila samo ob tem, saj sta začrtala meje in lastnosti neke širše značajske
omike, ki sodobnega Tržačana - ne glede na njegovo etnično izhodišče - postavlja v krivičen, podrejen odnos do kulturnih smernic italijanskih in splošneje sočasnih kulturnih tokov. Meje mojega mesta so meje mojega duha - bi lahko
PODPRI ^.N°.v'
GLAS
To lahko storiš tudi s podporno naročnino,
Ici znaša 100 evrov.
povzeli. V njunih besedah bi zato lahko razbrali marsikateri odgovor na vprašanje, zakaj je bilo in - povejmo si odkrito - je še vzpostavljanje tvornega in daljnovidnega dialoga med večinsko in slovensko komponento tako težavno.
"Tržaškim umetnikom na glasbenem področju je primajkovala in še primanjkuje vpetost v sodobne dosežke umetniškega življenja: edina dva glasbenika-skladatelja, ki sta prekoračila izkustvene meje našega mesta in ki lahko računata na neki širši evropski kulturni razpon, sta Marij Kogoj in Pavle Merku': in tu narodnost ni diskrimi-nanta ne v pozitivnem ne v negativnem smislu.
Trst živi namreč v svojem začaranem krogu, iz katerega ni dostopa v svet, sveta pa ne spusti vase. Dovolj je, da preberemo naslove prireditev letošnje sezone opernega gledališča Verdi", je dejal muzikolog Fabio Nieder, ki že dve desetletji živi in dela na Nemškem. V primerjavi s ponudbo opernega gledališča ima sezona Slovenskega stalnega gledališča veliko širše in z ozirom na sporočilnost sodobne kulture izoblikovan repertoar, je bil mnenja Nieder. V tej provincialni naravnanosti se po njegovem mnenju skriva podzavesten občutek nekdanje veličine Trsta, ki pa je zdavnaj zamrla. "Italijani imajo kompleks večvrednosti do Slovencev, slovenska manjšina ima kompleks manjvrednosti do Italijanov; ti pa se čutijo majvredne z ostalo Italijo. Trst je torej preprosto: mesto kompleksov"!
"Kako smo lahko sploh dopustili, da je Trst postal tak, kakršen je"? se je retorično vprašal urednik Mezzena Lona in obrazložil: "Naše mesto je zavestno zavrglo korenine svoje preteklosti, ker v novih okoliščinah ni moglo negovati izročila in bogate dediščine iz časa avstro-ogrskega cesarstva", je dejal novinar in v pojasnilo ponudil zanimiv dogodek.
/ str. 14 IG
3
Enkratna!
ojze Peter
Spomin na deset tisoč slovenskih internirancev v Trevisu
V taborišču je umrlo 230 oseb, od teh 53 otrok
SSO se ne bo neposredno vključil v volilno kampanjo
SSG in ZSŠDI sta stebra slovenskih ustanov v FJk
Slovensko stalno gledališče in njegovo vsestransko delovanje ter Združenje slovenskih športnih društev v Italiji in razvejen zamejski šport spadajo med glavne stebre slovenske organiziranosti v Furlaniji Julijski krajini. Zaradi tega je Izvršni odbor SSO, ki je zasedal prejšnji teden v Trstu, imel v gosteh predstavnike SSG in ZSŠDI, da bi lahko odborniki po-bliže spoznali sedanje stanje in načrte za prihodnost obeh organizacij.
Predsednik SSO Drago Štoka je najprej dal besedo predstavnikoma SSG, predsednici Maji Lapornik in odv. Andreju Berdonu. Oba sta temeljito predstavila stanje osrednje kulturne ustanove Slovencev v FJk, odziv na letošnjo gledališko sezono ter finančno stran. Ugotovolje-no je bilo, da zanimanje za gledališče raste, težave pa nastajajo na upravnem področju, kjer je problem rednega izplačevanja finančnih prispevkov s strani javnih ustanov. Odv. Berdon je poudaril, da je SSG v skladu z zakonskimi določbami, kar se tiče proračuna, in posluje z veliko pozornostjo na stroškovno plat, ki mora odgovarjati realnim prihodkom. Zaradi neizplačanih prispevkov pa je SSG brez potrebne likvidnosti, saj jim tudi bančni zavodi ne morejo več podeljevati posojil. Po razpravi, v katero so posegli številni odborniki SSO, je predsednik Štoka naredil sintezo, pri čemer je SSG-ju zagotovil podporo SSO-ja in prizadevanje, da se preko vladnega omizja doseže zakonska obveza za pravočasno izplačevanje letnih prispevkov s točno določenimi termini za prenos sredstev.
ZSŠDI sta zastopala prof. Ivan Peterlin in Nadja Kralj, ki sta odbornikom Izvršnega odbora
SSO razdelila razčlenjeno, pisno predstavitev krovne organizacije slovenski športnih društev v FJk. Peterlin, ki opravlja funkcijo podpredsednika, je predstavil stanje slovenskega športa in vlogo, ki jo na tem področju opravlja krovna organizacija. Posredoval je nekaj statistik glede udeležbe, ki je množična. Sledila je predstavitev temeljnih nalog ZSŠDI-ja, ki zadevajo nudenje strokovne pomoči članicam, kadrovanje, sestavljanje usmerjevalnih in programskih načrtov, vodenje stikov, finanč-
sednik SSO je poročal o pripravah na skupno Prešernovo proslavo, ki bo potekala 8. februarja v goriškem Kulturnem centru Lojze Bratuž. Več pozornosti pa je bilo tokrat posvečene Benečiji. Pokrajinski predsednik Giorgio Banchig je poročal o dveh osrednjih dogodkih, o 50. dnevu emigranta v Čedadu in vsakoletnem srečanju Slovencev iz Benečije in Posočja, ki je bilo letos v Kobaridu. Obe prireditvi sta bili deležni prisotnosti visokih državniških institucij, kar priča o prizadevanju za raz-
no pomoč in publicistiko. Pri tem sta Peterlin in Kraljeva poudarila, da se ZSŠDI ukvarja izrecno z mladinskimi ekipami, v katerih je temeljni pogoj delovanje v slovenskem jeziku. Predstavnika ZSŠDI sta izrazila zaskrbljenost nad pogojem, ki je zapisan v razpisu Urada za Slovencev v zamejstvu, v katerem je zahteva, da se sredstva uporabljajo izključno za delovanje prejemnika. Pri tem so člani Izvršnega odbora SSO zagotovili posredovanje, da ne bo prišlo do težav. Finančna kriza je naredila svoje in je tudi pri ZSŠDI prišlo do zmanjšanja prispevkov ter prisililo organizacijo v izrazito racionalizacijo stroškov. Najhujši rez je bila odpoved tiskanju vsakoletnega zbornika, ki je bil prvovrsten dokument slovenskega športnega udejstvovanja v FJk.
Po odhodu gostov se je zasedanje Izvršnega odbora nadaljevalo z rednimi točkami; pred-
Povejmo na glas
voj teh obmejnih področij, ki imajo še vrsto neizkoriščenih virov. Na srečanju med javnimi upravitelji v Kobaridu je Banchig posegel in podčrtal, da je na italijanski strani še precej dela za primerno izvajanje zaščitnih določil in poudaril nedosledno obnašanje nekaterih upraviteljev, ki so na eni strani proti, da se gorska unija na-diških občin imenuje tudi po slovensko, na drugi pa se potegujejo, da bi čim več sodelovali s pošoskimi občinami pri evropskih projektih.
Deželni predsednik SSO Drago Štoka se je dotaknil tudi vsedržavnih volitev, ki bodo konec februarja in za katere se je že začela volilna kampanja. Izvršni odbor je po izčrpni diskusiji soglasno sklenil, da se SSO ne bo neposredno vključil v volilno kampanjo, za kar so pristojne druge sredine ter stranke, in bodo tako spoštovana določila statuta krovne organizacije.
Kaj pomeni za manjšino znižanje deželnih svetnikov?
Znižanje ravni demokracije
•	IV*	I	vv».	■
in manjsinske zaščite!
Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, obžaluje, da je italijanski parlament dokončno izglasoval znižanje števila svetnikov v Deželnem svetu FJK. Ustavna spremembna, ki zadeva glavno demokratično javno ustanovo v FJK, je bila odobrena brez upoštevanja prisotnosti narodnih manjšin ter potrebe po njihovem ustreznem zastopstvu in ne da bi bilo obravnavano vprašanje zaščite slovenske manjšine na ozemlju FJK. Še posebno nerodnost pa predstavlja dejstvo, da je bilo to narejeno teden dni pred praznovanjem 50. obletnice posebnega deželnega statuta za FJK in so parlamentarni poslanci skoraj vseh strank iz FJK ponosni na tako, s pravnega vidika, zelo
sporno dejanje. To pa je še toliko bolj žalostno in nedosledno dejanje, če ugotovimo, da se italijanski parlament, kljub krizi in apelom na znižanje stroškov politike, ni niti minimalno prilagodil ter ostal pri svoji predstavniški zasedbi, ki šteje skoraj tisoč članov.
SSk se zahvaljuje poslancema narodnih manjšin Bruggerju in Zel-lerju za načelno držo in solidarnostno podporo, ki pa je bila žal premajhna, glede na skoraj sto-procentno, soglasno odločitev poslanske zbornice za zmanjšanje deželnih svetnikov, v škodo slovenske manjšine.
Ta ukrep, ki ga je poslanska zbornica sprejela v torek, 22. januarja, predstavlja neposredno znižanje ravni naše zaščite in se bo ned-
vomno poznalo že na bližnjih deželnih volitvah, ko tvegamo, da bo le SSk imela konkretne možnosti za potrditev svojega svetnika v Deželni svet FJK. Za ostale stranke, in še posebno za Demokratsko stranko, znižanje deželnih svetnikov predstavlja veliko nevarnost za neizvolitev slovenskih kandidatov, upoštevati je namreč treba, da bo tržaško okrožje izgubilo eno ali dve mesti, eno manj pa bo imela tudi Gorica.
Pri vsej tej žalostni politično-in-stitucionalni zgodbi zelo preseneča molk ostalih komponent slovenske manjšine, razen Federacije levice. SSk bo zato v prihodnje napela vse sile in upravičeno pričakuje podporo volivcev in civilne družbe, da bo ponovno omogočila naši narodni skupnosti slovensko zastopanost v prihodnjem deželnem svetu FJK.
Deželni tajnik SSk Damijan Terpin
Daleč od smotrne politike
Izhajamo iz prepričanja, da je v sedanjih časih koristna in prepotrebna drugačna politika. S sedanjimi časi imamo seveda v mislih finančno in ekonomsko krizo, ki se bo v tem letu nadaljevala in lahko stopnjevala in ki je že dodobra izčrpala kupno moč večine prebivalstva. Takšne razmere so pravzaprav alarmne in pričakovali bi, da bo politika nanje ustrezno odgovorila. Z drugimi besedami: ostra in izključujoča stališča med vladajočo in opozicijsko politiko, ki imajo slej ko prej starodaven ideološki nadih, dandanes niti državni niti manjšim skupnostim ne prinašajo nič dobrega. Večina energij se namreč porablja za medsebojne konflikte in prestiž, medtem ko za skupno dobro ostaja zelo malo ali skoraj nič prostora. Odgovarjajoča politika sedanjega časa je zato nekaj drugega, v vsakem primeru dogovor vseh političnih opcij za skupno reševanje res hudih problemov, ki jim ni videti konca. In kljub temu da ljudje takšno politiko pričakujejo in vse bolj odločno zahtevajo, so politične dejavnosti v večini primerov usmerjene v stare in nekoristne spopade. Dovolj je pogledati, kaj se dogaja v Italiji in kaj v Sloveniji, pa ni težko ugotoviti, kako trdovratni so stari vzorci in kako se politika ne obnaša tako, kot si želijo ljudje, ki so jo izvolili. Montijev vstop v politično areno sicer obeta, da bo s sredinsko usmeritvijo oslabil ideološko obarvano izključujočnost levice in desnice. Toda če pomislimo malo bolje, bo navedeno izključujočnost le omilil, saj se bo moral na
koncu pridružiti eni ali drugi osrednji formaciji, upamo seveda, da levi sredini. Poleg tega pa smo morali ponovno gledati nespodobno sestavljanje volilnih list, kar nima nikakršnega programskega temelja, ampak je le prerivanje za čim boljše osebne položaje. Predvsem v tem predvolilnem obdobju ni niti besede o tem, da je po volitvah nujno sesti skupaj, pozabiti na prepire in skupaj reševati probleme: brez tega se bodo ceste in trgi vse pogosteje napolnjevali s protesti, ki ne bodo vedno miroljubni in kulturni. Trenutno tudi v Sloveniji še ni na vidiku tiste zavesti, ki bi mogla in hotela uresničiti nujo skupnega in kar najhitrejšega političnega dogovora. V dnevih vladne krize posamezne stranke sicer izpostavljajo potrebo, da je treba za dobro Slovenije storiti več, kot je bilo storjenega doslej, vendar le na način, da bi prevladala ta ali ona stranka, in ne tako, da je edina smotrna in koristna stvar udejanjiti sporazum vseh strank za reševanje nemajhnih problemov. V tej luči je razveseljivo, da je stanje znotraj naše narodne skupnosti neprimerno spodbudnejše kot v Italiji in Sloveniji. Res, da nas močno bremeni politična ločenost, toda kljub temu je bila dosežena zares visoka stopnja medsebojnega sodelovanja. Medsebojno sodelovanje velja stopnjevati in se istočasno zavedati, da je politična ločenost nenehna grožnja, ki spodkopava vse doseženo in bi jo morali nekega dne odločno odpraviti.
Janez Povše
Nad dvesto mrtvih, od teh 53 otrok, to je obračun 14 mesecev delovanja italijanskega koncentracijskega taborišča za slovenske in hrvaške civiliste v Monigu, predmestju Trevisa. Letošnji dan spomina so v Trevisu posvetili prav koncetracijske-mu taborišču na svečanosti v nekdanji cerkvi svetega Križa, nekdanje bolnišnice svetega Leonarda ali svete Marije. Sedaj je palača v posesti univerze.
Ob prisotnosti krajevnih oblasti so odkrili reliefno ploščo, ki jo bodo v prihodnjih dneh postavili pod arkade obsežnega poslopja na trgu Della Doga-na. Pretresljiv relief je toliko bolj pomemben, če je sad notranjega natečaja bližnje višje umetnostne šole. Mladi so pripravili veliko maket, med katerimi so izbrali najbolj ekspresionistično, ki posreduje obup razgaljenih odraslih in otrok.
In ob izteku svečanosti je Vera Cimprič, ki je kot sedemletni otrok okusila taboriščno usodo v Monigu, izrazila -še pred branjem pripravljenega teksta - veliko radost ob mogočnosti dogodka, ki so ga pripravili v Trevisu.
V zvezi z reliefom pa je podčrtala, kako je mlada študentka zadela bistvo takratne zbeganosti otroka interniranca. Prizadela jo je bila prav najbolj nagost, golota. Ko je naenkrat, nevajena, bila prisiljena gledati goloto svojcev in tudi, kako je skušala to na vse načine premostiti. V svojem nastopu je ob hvaležnosti za dragoceni spomin poudarila, da ne čuti nobenega sovraštva, ter se zavzela za nadaljevanje in krepitev sožitja in prijateljstva ter spoznavanja.
Študentje znanstvenega liceja Leonardo da Vinci so poskrbeli za odličen video o taborišču z bogatim zgodovinskim orisom
vojaške oblasti sta nastopila generalna konzula Slovenije in Hrvaške v Trstu, Dimitrij Rupel in Nevenka Grdinič, pa tudi zgodovinarka Metka Gombač. Svečanost se je sklenila popoldne v nekdanji cerkvi sv. Katarine, se-
in dinamičnim pristopom. Primerno bi ga bilo predvajati v Narodnem domu skupno s posnetkom o ostalih maketah za relief in delovnim postopkom. Osnova vsemu je bila tamkajšnja zgodovinarka Francesca Mene-
ghetti, ki je že lani poskrbela za izid knjige Onstran zidu v okviru delovanja tamkajšnjega Inštituta za preučevanje zgodovine odporništva in sodobne družbe. V svojem posegu, potem ko so drugi poudarili, kako so prikrivali ta del zgodovine, je naštela tudi več pravičnih, ki se niso
obotavljali pomagati nesrečnežem. Omenila je dva zdravnika v bolnišnici, eden je tudi pisno protestiral pri Robottiju. Večina internirancev je umrla v bolnišnici, tu pa se je tudi rodilo 42 otrok. Ob skrbi zdravstven-ga osebja ni bilo predporodnih ali porodnih smrtnih primerov. Poleg predstavnikov civilnih in
dežu muzeja, s koncertom orkestra Domenico Visentin. Dirigent orkestra Antonio Chiampa-rin je na osnovi skladb Juvanca in Mirka za konec izvajal svojo, naslovljeno prav Monigo.
Tudi pri tem, ne samo pri organizaciji in predstavitvi slovenskih gostov, je imel vodilno vlogo Ivo Jevnikar, ki je skladbe posredoval, sicer na njegovo željo, dirigentu. Slovenske goste je dopoldne sprejel v vojašnici Cado-rin, ki je še aktivna, tamkajšnji poveljnik, ki je nato tudi nastopil na zasedanju. Gostom je v spomin na zgodovinski dan daroval odtis taborišča. Ivo Jevnikar je mapo sprejel tudi kot sin enega izmed tisočerih političnih beguncev iz Slovenije, ki so bili v Monigu leta 1945...
V Trevisu je bila tudi skupina dijakov novomeške gimnazije, saj so bili v Monigu internirani tudi njihovi predniki.
M. O.
POGOVOR
J Drago Štoka
"Ne smemo si zatiskati oči pred stvarnostjo naše celotne družbe!
Foto IG
V	sredo, 30. januarja, je v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž zasedal Deželni svet Sveta slovenskih organizacij. Na intervju smo povabili predsednika krovne organizacije Draga Štoko, da bi razčlenil nekaj ključnih tematik naše narodne skupnosti.
Predsednik SSO dr.
Drago Štoka, leto 2013 bo obdobje pomembnih odločitev, ki bodo pogojevale prihodnost naše narodne skupnosti.
Državne volitve bodo v rimski parlament uvrstile novo politično večino in posledično vlado, ki bo referent manjšine pri porazdelitvi državnih prispevkov.
Obenem bo nekaj mesecev potem volilna preizkušnja v naši deželi: tudi ta upravna enota je ključni element, ki pogojuje našo manjšinsko organiziranost. Kako vi osebno in Svet slovenskih organizacij, kateremu predsedujete, gledate na omenjeni	volilni
preizkušnji?
Glede parlamentarnih volitev, ki bodo konec februarja, naj poudarim, da je Izvršni odbor SSO na redni seji, ki je bila v Trstu 21. januarja, po zelo poglobljeni razpravi sklenil, da se v skladu z določili našega statuta nebo neposredno vključil v volilno kampanjo, ker so za to pač pristojni drugi forumi, sredine in stranke in je torej posledično prav, da smo kot civilna krovna organizacija čim bolj oddaljeni od hudega volilnega spopada, hudih polemik, ideoloških in političnih pritiskov, ki bi nam daljnovidno gledano znali ogromno škoditi v naši objektivnosti, nepristranskosti, celotni zavzetosti za našo kulturo in narodno zavest, in ne nazadnje tudi vero v načelo samostojnosti in zvestobe, ki so SSO posebej pri srcu in ki se jim pravi slovenstvo, demokratična zavest, zaupanje v neminljive vrednote krščanstva.
Leto 2012 je bilo za organiziranost naše manjšine izjemno hudo, saj so nas prizadeli finančni rezi, ki jim ni primerjave v zadnjih letih, pa tudi sedanje stanje finančnih prispevkov ni čisto nič jasno. Ali bi nam lahko podali oseben obračun preteklega obdobja?
Res je. Leto 2012 je bilo za nas, za našo organiziranost zelo hudo. Smo že v skoro petem letu hude svetovne gospodarske krize, ki se je seveda nujno dotaknila tudi naše ustaljene organiziranosti. Vsi se bojimo za naša društva, klube, organizacije, posebej za tista s stalnimi zaposlenimi v svoji sredini, a ne smemo si zatiskati oči pred stvarnostjo naše celotne družbe. Pri nas v Italiji in Sloveniji, v Evropi je mnogo družin čez dan ob zagotovljen prihodek, tovarne se zapirajo, delavci, uradniki so na cestah, mladi ne pridejo do zaposlitve, upokojenci komaj zmorejo do konca meseca. To je huda slika našega gospodarskega in socialnega stanja.
Kot odgovorni se moramo (mislim seveda na SSO) tega zavedati in ukrepati tako, da ne bodo prizadeti predvsem naši uslužbenci, ki jih je kar nekaj v naših glavnih ustanovah, pa tudi pri tem moramo biti budni, da ne bo naša normalna dejav-
nost kakorkoli okrnjena ali ce-
lo	ukinjena. Pri tem mislim seveda na našo zborovsko dejavnost, športno angažiranost, redne in izredne kulturne pobude, dramsko dejavnost. V javnosti večkrat rad poudarjam, da smo kot narodna skupnost ena najbogatejših v svoji dejavnosti v celi Evropi, in to je res. Tega našega bogastva ne sme nihče okrniti in mi sami moramo biti pri tem zelo pazljivi.
Ali zares tvegamo, da se bodo težave glede izplačevanja prispevkov ponovile tudi v prihodnje?
To je odvisno v glavnem od tega, ali bo splošne krize konec ali bo le na koncu dolgega predora toliko zaželjena luč, kot rad poudarja predsednik italijanske vlade.
Osebno te luči na koncu predora še ne vidim. Zato še vedno toplo priporočam vsem članicam SSO, da skrbno pazijo na vsak evro, ker so možni scenariji za nas ugodni, lahko pa tudi ne, zato naj se obnašajo tako kot skrben gospodar v svoji družini.
Kako pa lahko manjšina reši težave, ki so nastale zaradi zavlačevanja pri izplačilu denarnih sredstev?
Delno sem na to že odgovoril. Če temu dodam še to, da banke ne posojajo brez zakonitih obresti, se mi zdi, da sem pri tem dovolj jasen.
Politično gledano, moramo v Skupnem omizju pri predsedniku vlade (Rupertova komisija) tako pritisniti, da bomo čim prej mogli doseči v parlamentu temeljni popravek k obstoječemu zakonu št. 38/2001 (zaščitni zakon), ki nam bo zajamčil sistemsko ureditev izplačevanja zagotovljenih in točno določenih sredstev za našo organiziranost in točen rok pri njihovem izplačevanju. Če tega ne bomo dosegli, nam bo slaba predla. Prepričan sem, da bomo s skupnimi močmi kaj dosegli, le dobrega konstruktivnega dialoga mora biti med nami na pretek, ne pa kakih neprimernih besed obtoževanja ali napadanja, ki je med nami, žal, kar nekaj običajnega.
Obstaja še kaka stvarna možnost, da bi sredstva, ki nam jih je Italija za lansko leto še dolžna, na kak dragi način le dobili?
Za leta, ki so pred nami, tega problema ne bi smelo biti, za letos pa bo to težko. Osrednja rimska vlada je oklestila ne samo italijansko kulturno organiziranost, ampak tudi našo manjšinsko, kar bi po ustavnih načelih točno določene zaščite svojih jezikovnih manjšin ne smela storiti. A tako je. Žal, pa je pri tem znala na vse načine pomagati bankam, tudi tistim razsipnim in na robu propada, nam pa je odjedla še tiste drobtinice, ki smo jih še kako potrebni. Za leto 2014 in naslednja leta pa bodo po današnjih državnih bilancah naši prispevki zagotovljeni, vsaj upamo, da bo tako.
Ali bi nam lahko pojasnili, kakšen je ustroj in kako deluje deželna posvetovalna komisija, ki določa način izplačevanja javnih sredstev? Ali je ta organ v sedanji sestavi neobhodno potreben?
Ne deluje najbolj zadovoljivo. Tudi dejstvo, da ji dejansko ne načeljuje izvoljeni politik (deželni odbornik), ni nekaj pozitivnega. Zato je v tej komisiji, pogosto tudi brez potrebe, gorko ozračje večkrat zelo škodljivo.
Po deželnih volitvah bomo videli, kakšna bo politična slika, in se bomo morali temeljito lotiti vprašanja reformiranja te posvetovalne komisije, pri kateri ima slovenski del žal le podrejeno, to je posvetovalno nalogo. Morali bi imeti odločilno besedo in pri tem bi bilo prav, da bi se obe krovni organizaciji povsem ujemali, vsaj v temeljnih zadevah, kot sta pravičnost in enakost pri vsakoletnem razdeljevanju finančnih sredstev, ki so za nas življenjsko pomembna. Ne smemo biti pri tem politično ozki ali pa celo samim sebi škodljivi.
Zlasti v sosednji krovni organizaciji se venomer ponavlja želja po racionalizaciji manjšinske organiziranosti. Ali naša narodna skupnost zaradi omenjenih finančnih težav tvega poenotenje njenih 'različnih duš'? Nobenega izumetničenega poenotenja ne more biti, pa tudi take racionalizacije ne, ki bi eno krovno oškodovala, drugo pa okoristila. To ne bi bilo dejanje, uprto v našo lepo prihodnost, ampak v spore in prepire med nami. Tega zato ne sme biti.
Najprej pribijem še tole: v našo slovensko narodno skupnost prihaja letno znesek okrog devet milijonov evrov, približno pet od Italije, štiri pa od Slovenije. To je le za našo organiziranost, saj so dmgenaše temeljne ustanove, kot so npr. šole, radio in televizija financirane drugače, to je direktno od države oz. RAI.
Devet milijonov evrov letno (približno) pa je vsota ki bi, če bi ravnali pametno, gotovo zagotovila naš nemoteni obstoj in razvoj. Le prava merila in ve-
liko razsodnosti, pa smelega pogleda vnaprej moramo imeti in ne samo žugati z nekimi prisilnimi zdmžitvami, spajanji ali celo neprijateljskimi objemi. Želeti moramo sebi in drugim dobro in omogočiti dobro sodelovanje in strpen dialog, pa bo vsem nam veliko bolje. Kako pa gledate na dogajanja v naši matični domovini? Političnodražbeni položaj je v Sloveniji vse prej kot jasen, še posebej sedaj.
Kako lahko omenjene težave v Sloveniji učinkujejo na življenje naše narodne skupnosti?
Naša matična domovina ima velike težave, veliko je sovraštva v srcih, veliko polemik po časopisju, radiu, televiziji. S sovraštvom v srcu ne pride daleč
nihče, tudi naša matična domovina ne.
Slovenija ima šele dvajset let svobodnega in avtonomnega življenja, je torej komaj nekaj več kot polnoletna. S sovraštvom hočejo nekateri zrušiti to, kar smo si Slovenci v svoji zgodovini tako goreče želeli: svojo državo, in to od kralja Sama in Gosposvetskega polja naprej. Želim, da bi Slovenijo in vse Slovence končno le srečala pamet in da bi se zavedali, da brez dialoga, sodelovanja in strpnosti ne bodo prišli daleč. Bomo to dočakali?
Kakšen je položaj notranjega ustroja krovne organizacije SSO in kakšen je odnos njenega vodstva do članic? Kljub zaskrbljenosti zaradi objektivnih hudih gospodar-sko-finančnih okoliščin v vaših posegih vedno izstopa neki globinski optimizem: od kod torej prepričanje, da bo naša manjšina znala prebroditi tudi to obdobje?
Še misel za naše bralce, saj ste zvesti bralec in naročnik Novega glasa, ki se tudi nahaja v nezavidljivih fi-
nančnih težavah.
Moj optimizem ni nekaj nekritičnega. Slovenci smo doživljali hude čase, spomnim naj samo na mračna obdobja treh diktatur, ki smo jih morali prestati v prejšnjem stoletju. Te izredno dobro opisuje pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu Nokturno za Primorsko. Kot so minili ti režimi, tako bo minilo tudi to, kar nas boli danes, kar danes ogroža našo dejavnost, našo organiziranost, naš ustvarjajoči in delovni svet slovenske narodne skupnosti v Italiji. Tudi tu bi se radposlužil jasnih vizij in besed Borisa Pahorja ter Rebulovega stavka, ki ga je v petdesetih letih napisal za bazoviško proslavo Stedo, ko je dejal: S Prešernom v srcu, odprti sočloveku, odprti zgodovini. Pojdimo s tem jasnim konceptom smelo v prihodnost, ki je še vsa pred nami. Sem zvest naročnik in bralec Novega glasa tudi zaradi tega, ker skuša časopis te vrednote odločno zagovarjati, kar je naši skupnosti samo v ponos in potrditev vere v jutrišnji dan.
Jurij Paljk
V dvorani narodnega doma v Trstu
Prvo srečanje partnerjev projekta ENRI o obnovljivih virih energije
V	četrtek, 24. januarja 2013, je v mali dvorani Narodnega doma v Trstu, ul. Filzi 14, potekalo prvo srečanje partnerjev (kick-off meeting) projekta ENRI - Obnovljivi viri energije in energetsko varčevanje za tretji sektor. Projekt, ki je financiran na Programu čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013, spada v prvo prednostno nalogo, ki skrbi za okolje, transport in trajnostno območno integracijo.
Projekt ENRI je namenjen usmerjanju društev in ustanov neprofitnega sektorja v smotrnejšo uporabo energije in v uvajanje obnovljivih energetskih virov. Problem je ekonomskega značaja, a postaja vse bolj tudi stvar etičnih izbir in odgovornosti do okolja, v katerem živimo in ki ga bomo pustili v dediščino našim potomcem. To velja tudi za neprofitne subjekte, saj so večkrat lastniki ali uporabniki večjih nepremičnin, kjer potekajo društvene, športne in druge aktivnosti, te pa terjajo veliko energetsko porabo. Več je ovir, ki zavirajo izboljšanje energetske učinkovitosti: nepoznavanje zakonskih predpisov, neosveščenost uporabnikov, neobstoj ustreznih struktur, ki bi spodbujale razvoj obnovljivih virov in smotrnejšo uporabo energije. Projekt želi zato analizirati in pre-
veriti možnosti in stroške posegov za izboljšanje energetske učinkovitosti nepremičnin društev in neprofitnih ustanov. Izvedel bo analizo zakonskih predpisov in davčnih olajšav, ki so bistven pripomoček pri uveljavljanju teh infastrukturnih posegov. Pridobljene podatke bodo partnerji
zaželjene projetkne cilje in pričakovane rezultate. Na srečanju je bil tudi umeščen vodilni organ projekta (Steering committee), ki ga sestavljajo vsi projektni partnerji: Svet slovenskih organizacij, ARES - Deželna agencija za vzdržno gradbeništvo, GOLEA - Lokalna energetska
preučili z namenom, da pridobijo dejansko sliko stanja na tem področju in da izoblikujejo temeljit model, ki bo služil neprofitnim organizacijam čezmejnega prostora pri uveljavljanju učinkovitejšega odnosa do energetskega varčevanja in uporabe obnovljivih energetskih virov v njihovih institucionalnih dejavnostih.
Po uvodnem pozdravu dr. Draga Štoke, predsednika SSO, ki je vodilni partner projekta ENRI, je projektni vodja Ivo Corva predstavil glavne projektne smernice, posamezne delovne sklope,
agencija iz Nove Gorice, Športni in mladinski center iz Pirana, Središče Rotunda iz Kopra in Fogolar Furlan iz Tržiča.
Projekt bo imel pomembne učinke na celotno čezmejno okolje, in to v skladu s trajnostnim razvojem, ki ga zasledujejo tako evropski kot tudi državni razvojni programi. Dodana vrednost projekta bo v aktiviranju sinergij, ki se bodo z začetnega partnerstva razširile na širšo mrežo društev na omenjenem območju, kot v razvoju modela, ki bo uporaben tudi na drugih področjih.
SSk je pripravila ugovor proti elektrovodu Padriče-Žavlje niki. V soboto je
zapadel rok za vložitev ugovorov zasebnikov, občanov in podjetij, ki bi jih gradnja novega elektrovoda
Odločno tudi proti plinskemu terminalu
Stranka Slovenska skupnost, kot znano, od vsega začetka odkrito nasprotuje gradnji plinskega terminala v Tržaškem zalivu. Zato so njeni izvoljeni predstavniki na občinski, pokrajinski in deželni ravni nastopili z vrsto pobud tudi v sodelovanju s koalicijskimi strankami. Proti plinskemu terminalu so se izrekle vse krajevne javne uprave, medtem ko ima Dežela za zdaj precej dvoumna stališča, na kar je Slovenska skupnost tudi jasno opozorila. Slovenska stranka je skupaj z drugimi tudi pozvala Slovenijo, naj odločno zago-
varja stališče proti plinskemu terminalu, ki bi imel trajno kvarne učinke daleč preko meja italijanske države. Proti plinskemu terminalu se je izrekla tudi pristaniška oblast in ni še povsem jasno, kakšna bo usmeritev rimske vlade. Plinski terminal je po mnenju Slovenske skupnosti v popolnem nasprotju z gospodarskimi in družbenimi interesi Trsta in njegovega zaledja. Zato je treba, da mesto v celoti budno spremlja postopek, ki kljub vsemu nasprotovanju še vedno niha med zagovorniki uresničitve in njenimi nasprot-
med Padričami in Žavljami neposredno oškodovala. Ta naj bi služil za električno napajanje plinskega terminala, dejansko pa za zdaj gre svojo avtonomno pot. Stranka SSk je že pred časom pripravila osnutek ugovora, ki so ga lastniki parcel tudi že izkoristili. Ugovor sloni na dejstvu, da postopki potekajo v nasprotju z določili 21. člena zaščitnega zakona, pa tudi, da neopravičeno in trajno prizadenejo gospodarske interese lastnikov zainteresiranih zemljišč. Osnutek ugovora je na voljo na spletnem naslovu SSk www. slovenskaskupnost. org.
31. januarja 2013
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Na godovni dan sv. Frančiška Šaleškega
Nadškof Stres se je srečal s katoliškimi novinarji
T
p
J Js
jubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres /se je v četrtek, 24. januarja 2013, ob godu sv. Frančiška Šaleškega, srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Srečanje se je ob 11.00 začelo s sv. mašo v kapeli na Teološki fakulteti v Ljubljani. Somaševanje je vodil nadškof Stres, pridigal pa je murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. Škof Štumpf je v pridigi predstavil življenje sv. Frančiška Šaleškega in zgodovinske ter družbene okoliščine, ki so zaznamovale njegovo pastoralno delo.
Poudaril je potrebo po preseganju "delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti".
Sledilo je predavanje nadškofa Antona Stresa o bistvenih poudarkih krovnega dokumenta za slovenski pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte (PIP) . Na poti vere ločimo tri stopnje:
prva je povezana s tradicionalnim načinom verovanja in je osnovana na tem, kar slišimo od drugih; pri drugi gre za osebno razodetje Boga posamezniku in njegov odgovor Bogu; na tretji stopnji vernik postane apostol in misijonar, kar pomeni, da o svoji verski izkušnji pričuje dru-
skem. Prednosti so zmernost v teologiji in pastorali, navezanost na katoliško tradicijo, zavzetost in marljivost pastoralnih delavcev, solidarnost in vzgoja ter iskrena vera. Slabosti so: ranjena občestvenost, nezvestoba obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duh
	m «HIB	^ iBl' l]> 1	
«■ -y I i jr	ML	t' 1 IjTCT W /|	
		A \\/ 1' pB g IM \ 1	
		| ff i J iv	
gim. Naloga vernikov je, da bi se v letu vere teh stopenj zavedali in jih tudi sami prehodili. Dokument Pridite in poglejte je odgovor na sekularizacijo, za katero je značilno, da javno življenje poteka mimo religioznih vrednot in izročil. Nadškof je podčrtal prednosti in slabosti, ki zaznamujejo Cerkev na Sloven-
izključevanja ter pretirana skrb za materialne dobrine. Nova evangelizacija naj bi bila odgovor na sekularizacijo kot poglobljena religioznost.
Predavatelj je v nadaljevanju naglasil tri stopnje vere, o katerih podrobneje spregovori kardinal Joseph Ratzinger v knjigi z naslovom Uvod v krščanstvo: prva
je povezana s priznavanjem nadnaravnega sveta; druga z vero v osebnega Boga, na tretji, najvišji stopnji pa gre za to, da posameznik veruje Bogu razodetja in živi osebni odnos z njim.
Za pastoralno spreobrnjenje je potrebno upoštevati tri temeljna načela: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri; od delne v celovito vero ter od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico.
Temeljni namen slovenskega pastoralnega načrta so živa cerkvena občestva. Njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni. - Cilj življenja po veri je čim bolj celostno udejanjena ljubezen.
Dokument vsebuje 5 pastoralnih izzivov: k izvirom; poklicanost in poslanstvo; živa občestva; sočutje in pravičnost ter odpuščanje in spravo. Ključno pri pastoralnem načrtovanju v Cerkvi je dejstvo, da proces spremlja molitev. Skozi molitev se učimo razločevati in prisluškovati temu, kar od nas želi Bog.
Nadškof Stres je na koncu odgovarjal na nekatera vprašanja iz občinstva.
Spomini na dr. Vladimirja Truhlarja
Knjige so zato, da se po pameti berejo
Gospod Bog poskrbi, da vedno znova kaj odkrijem. Tako je nepridiprav vlomil v mojo rezidenco. Prekucnil mi je vso pisarno, odnesel pa nič, ker, kot kaže, ni nič dobil, kar je iskal. Ob tem pa sem jaz nekaj zanimivega odkril.
Razmetali so mi knjige in za čudo sem na vrhu kupa zagledal dve knjigi, ki ju nisem odprl že 40 let. To sta Pokoncilski katoliški etos in Katolicizem v poglobitvenem procesu avtorja dr. Vladimirja Truhlarja. Do tega teologa sem imel vedno neko spoštovanje. Srečala sva se le nekajkrat ob različnih priložnostih. Največ časa sva bila skupaj po predavanju, ki so ga imeli on, dr. Grmič in prof. Rebula v nunski cerkvi v Ljubljani. Cerkev je bila nabito polna. Po predavanju smo sedeli v nunski sprejemnici in pred odhodom mi je celo namignil, da se bo oglasil. Spominjam se, da smo tisti večer snemali in kaseto poslušali nazaj grede v avtu.
Malokdo ve, da je bil dr. Truh-
lar zelo "prisoten" v Gorici. Besedo prisoten sem dal v narekovaje, to pa zato, ker tam ni bil fizično, ampak bolj umsko - znanstveno, literarno. Skoraj vse, če ne vse disertacije, ki so jih na univerzi Gregoriana v Rimu pri njem pa še pri kom drugem v tistem času zagovarjali Slovenci, je v italijanščino prevedla ga. Nada Konjedic, moja sovaščanka. Pri prevajanju teoloških terminov ji je redno pomagal g. Marjan Komjanc, dekan iz Sovodenj. Ko je bil prevod končan, sta ga oba še zadnjič prebrala, in če je bilo potrebno, tudi preko-mentirala in popravila. Nekajkrat sem pri tem sodeloval tudi sam, ko so se pojavljali novi teološki pojmi, in sem prosil dr. Antona Strleta za latinski izraz. Pa še to: vse to sta oba delala za božji Ion! G. Marjan Komjanc je redno temu ali onemu še kaj primaknil, kot je rekel, za rimski priboljšek. To pa je pustil pri prevajalki in tako je avtor, še ne doktorand, dobil prevod s "priboljškom ". Zakaj bi se to ne ve-
delo, če se o nekaterih tako rado še vedno slabo govori?! Kot posebnost naj tudi še dodam, da so bili redki, ki so se po opravljeni disertaciji gospe zahvalili, vem pa, da se g. Marjanu Konijancu za podarjeni rimski priboljšek ni zahvalil nihče.
Sicer pa sem z dr. Vladimirjem Truhlarjem imel kar nekaj neprijetnosti. Ko sta izšli njegovi knjigi, pri Celjski Mohorjevi družbi, so trije cerkveni veljaki napisali sila negativno mnenje o njih kot tudi o njem. Beograjski nadškof dr. Turk je v svojih sporočilih knjigi zelo obsodil. Prav tako je branje odsvetovala provincialka slovenskih Šolskih sester. V Sloveniji pa je najbolj zarohnel dr. Janez Jenko. V koprskih škofijskih Oznanilih je napisal dolgo obtožbo in obsodbo. Tako smo zaradi tega imeli sila zanimive dogodke. Na Mirenskem Gradu me je po nekem srečanju vprašal:	"Koliko izvodov
mohorjevk ste prodali"? "Petnajst"! "Pa ste zaplenili Truhlarja"? "Ne, gospod škof. Knjige so zato, da jih beremo s pametjo, je rekel g. škof Pogačnik, ko smo ga na župnijskem tečaju vprašali, kaj je s Truhlarjem ". "On je tam, jaz pa sem tu in vi ste dolžni ubogati mene, ne pa njega, jaz sem vaš predstojnik"! "Razumem, go-
spod škof"! “Vi ste meni obljubili pokorščino, ne jaz vam". "Da, gospod škof, po pameti"! In sem odšel. Glede Truhlarja sva se s škofom Jenkom gledala precej časa zelo postrani, pa se je vse to z leti "zglihalo” -njega je trgala revma, mene pa potresne skrbi z obnovo stavb. Sam pa sem Truhlarja še vedno bral in sem tako seznanjen z večino njegovih del, celo s tistimi pesmimi, ki so doživele nemogoč prevod v italijanskem jeziku, da pa bi mi slučajno kdaj ne prišle spet pod roko, sem jih velikodušno poklonil jezuitom za njihov arhiv...
Ambrož Kodelja
Ob obletnici smrti
ZCPZ je počastila spomin na Ubalda Vrabca
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je v Rodiku obeležila obletnico smrti skladatelja, zborovodje in glasbenega pedagoga Ubalda Vrabca, ki je sklenil svojo bogato ustvarjalno pot 27. 1. 1992. Združeni zbor ZCPZ ter domači Cerkveni pevski zbor Rodik sta pod vodstvom Edija Raceta in ob spremljavi Tomaža
Simčiča sodelovala pri bogoslužju, ki ga je vodil Iztok Mozetič. Vrabčeva Tretja maša in njegove božične sakralne skladbe so lepo obogatile nedeljsko bogoslužje, ki ga sicer vsako leto na zadnjo januarsko nedeljo prirejajo njegovi pevci in prijatelji v Rodiku. Sledil je tudi obisk pokopališča, kjer so se poklonili pokojnemu sklada-
li * >
U f.T Jf-
Papeževa poslanica ob 28. svetovnem dnevu mladih
"Pojdite in naredite vse narode za moje učence"
V mislih pa imam tudi toliko izmed vas, ki se velikodušno posvečajo misijonu Cerkve: o tem sem doživel presenetljivo pričevanje na svetovnem dnevu mladih v Madridu, posebej ob srečanju s prostovoljci.
Danes ni malo mladih, ki globoko dvomijo o tem, da je življenje dobro in na svoji poti ne vidijo jasno. Na splošno se pred težavami sodobnega sveta mnogi sprašujejo: kaj jaz lahko storim? Luč vere razsvetljuje te-
Dragi prijatelji, to povabilo je zelo aktualno. Potujemo skozi zelo posebno obdobje zgodovine: tehnični napredek nam je ponudil doslej neznane možnosti sodelovanja med ljudmi in narodi, toda globalizacija teh odnosov bo pozitivna in bo na svetu spodbujala rast človečnosti le takrat, ko bo namesto na materializmu utemeljena na ljubezni, edini resničnosti, ki zmore napolniti vsako srce in zediniti osebe. Bog je ljubezen. Človek, ki pozabi na Boga, je brez upanja
mo, razkriva nam, da ima vsako življenje neprecenljivo vrednost, ker je sad Božje ljubezni. On ljubi tudi tiste, ki so se oddaljili od Njega ali so ga pozabili: potrpežljivo čaka, še več, daroval je svojega Sina, ki je umrl in vstal od mrtvih, da bi nas popolnoma odrešil zla. In Kristus je poslal svoje učence, da so ponesli to veselo oznanilo odrešenja in novega življenja med vsa ljudstva.
Ko Cerkev nadaljuje to poslanstvo evangelizacije, računa tudi na vas. Dragi mladi, vi ste prvi misijonarji med vašimi vrstniki! Ob koncu II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, katerega 50. obletnico obhajamo letos, je Božji služabnik Pavel VI. (1963-1978) mladim fantom in dekletom z vsega sveta izročil poslanico, ki se začenja s temi besedami: "Zadnje svoje sporočilo pošilja koncil vam, fantje in dekleta vsega sveta. Vi ste tisti, ki boste iz rok starejših prevzeli baklo v trenutku, ko svet doživlja najsilnejše spremembe
v svoji zgodovini. Vi, ki prevzemate od svojih staršev in učiteljev najboljše zglede in nauke,
vi boste sestavljali jutrišnjo družbo: rešili jo boste in rešili sebe, ali pa z njo vred propadli". Konča se s pozivom: "Z navdušenjem gradite svet, ki bo boljši od sedanjega"! (Poslanica mladim, 8. december 1965).
in postane nezmožen ljubiti bližnjega. Zato je nujno potrebno, da pričujemo o Božji prisotnosti, da bi jo lahko vsakdo izkusil: v igri je odrešenje človeštva in odrešenje vsakega od nas. Kdor razume to nujnost, ne more drugače, kot da vzklika s sv. Pavlom: "Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal"! (1 Kor 9,16).
2. Postanite Kristusovi učenci
Ta misijonski klic na vas obračam še iz enega razloga: potrebujemo ga na naši osebni poti vere. Blaženi Janez Pavel II. (1978-2005) je zapisal: "Vero krepimo s tem, da jo dajemo naprej"! (Okrožnica Odrešeniko-vo poslanstvo, 2). Ko oznanjate evangelij, vi sami rastete in se vedno globlje zakoreninjate v Kristusu, postajate zreli kristjani. Prizadevanje za misijone je ena od temeljnih razsežnosti verovanja: nismo pravi verniki, če ne evangeliziramo. Oznanjevanje evangelija ne more izhajati iz drugega kot iz veselja nad srečanjem s Kristusom in nad tem, da smo v Njem našli skalo, na kateri gradimo svoje življenje. Ko se trudite služiti drugim in jim oznanjati evangelij, takrat vaše življenje, ki je pogosto razdrobljeno med različne dejavnosti, dobi svoje središče v Gospodu; tako gradite tudi sami sebe, rastete in zorite v človečnosti.
/dalje
telju. Tržaški občinski svetnik Igor Švab jev imenu SSO ob grobu povedal nekaj lepih besed in se
spomnil na Vrabčev doprinos v edini slovenski stranki Slovenska skupnost. / jb
Pri salezijancih o sv. Cirilu in Metodu
Goriški salezijanci se pripravljajo na praznovanje redovnega ustanovitelja sv. Luigija Boška, ki goduje 31. januarja. Na Goriškem so prisotni več kot sto let in so že veliko naredili pri formaciji številnih rodov, piše v tiskovnem sporočilu vodja redovne skupnosti g. Vittorio Tonidandel. V četrtek bo v zavodu San Luigi v ulici Don Boško v Gorici ob 18.30 praznična maša, ki jo bo vodil nadškof msgr. Carlo Redaelli, nato pa bo - po zakuski - ob 19.30 odprtje razstave “L’Ereditg di Cirillo e Metodio. Un progetto per l’Europa” - “Dediščina Cirila in Metoda. Načrt za Evropo”. Uresničil jo je Centro Studium v italijanskem in slovenskem jeziku, predstavil pa jo bo prof. Paolo Orlando. Zanimanje za velika svetnika izhaja iz njune neverjetne aktualnosti in močnega sporočila bratov iz Tesalonike. Ob 1700-letnici Konstantinovega edikta bodo na odprtju prisotni konzuli iz Slovenije in Češke republike iz Milana ter druge vidne osebnosti. Na ogled bodo tudi mozaiki sv. Benedikta in sv. Cirila in Metoda, ki so si jih zamislili pri Centru Studium, izdelali pa sojih v društvu sKultura 2001 v sodelovanju z mozaično šolo iz Spilimberga. Omenjene umetnine bodo postavljene na mejnem prehodu Vrtojba, kjer bodo pričale o istovetnosti in edinosti Evrope.
Ob 20.30 bo na sporedu še predstava, ki jo pripravljajo animatorji zavoda San Luigi: petje, ples, prizorčki, videoposnetki in, za najmlajše, “super TotodonBosco”, pa še drugi prikazi ustvarjalnosti mladih, ki obiskujejo središče.
Kristjani in družba
31. januarja 2013
GORICA
Redni občni zbor Skupnosti družin
Sončnica potrebuje novega zagona, novih idej in mlajših odbornikov
Kratke
Višarski dnevi vabijo mlade v gorsko razkošje
Višarski dnevi bodo na vrsti takoj za “pustno sprostitvijo” - od četrtka, 14., do sobote, 16. februarja - in nanje so mladi iz domovine, zamejstva in izseljenstva prav lepo povabljeni.
Prvi večer bo argentinsko obarvan z gostoma Urško Makovec in predstavnikom argentinske skupnosti, drugi večer pa bodo imeli v gosteh prof. Edija Oražeta, med drugim glasbenika in skladatelja, umetniškega vodjo okteta Suha in ravnatelja Javne dvojezične ljudske šole v Celovcu.
Čez dan bo mnogim že poznan program, ki se pa vedno izkaže kot edinstven: smučanje, dričanje, sprehajanje, posedanje na vabljivih ležalnikih na terasi pri sosedovih, klepetanje, skupno kuhanje, prepevanje...
Prijave: na tel. +386 (0)1 438 30 50 (v službenem času od 8.00 do 14.00) ali prek e-pošte: rafaelova. druzba@siol. net. Dobrodošli mladi v starosti od 20 - 35 let.
Gorica / Maša ob svetovnem dnevu bolnikov
Odgovorni pri pastorali za zdravje goriške nadškofije vabijo ob svetovnem dnevu bolnikov - ob obletnici prvega Marijinega prikazanja v Lurdu - k maši, ki jo bo v ponedeljek, 11. februarja, ob 15. uri daroval upokojeni nadškof msgr. Dino De Antoni v kapeli splošne bolnišnice v Gorici (Drevored Fatebenefratelli št. 34).
Sv. Ivan v Gorici / Svečnica in pepelnica
Pri sv. Ivanu v Gorici, na sedežu Slovenskega pastoralnega središča, bo v soboto, 2. februarja, na svečnico, maša tudi ob 9. uri. Ob 19. uro bo blagoslov sveč in izročitev Svetega pisma birmancem ter molitvenika prvoobhajancem kot luč in vodilo za življenje. Sodelovali bodo mladi. Po maši bo srečanje njihovih staršev. V sredo, 13. februarja, na pepelnico, bo pri sv. Ivanu maša s pepeljenjem tudi ob 9. uri. Pri maši ob 19. uri bodo s petjem in molitvami sodelovali mladi. Toplo vabljeni!
Meditacije križevega pota v Koloseju
Kot je poročal Radio Vatikan, bo meditacije za križev pot, ki ga bo na veliki petek, 29. marca, v rimskem Koloseju vodil Benedikt XVI., pripravil libanonski kardinal Bechara Boutros Rai. Papeža je k odločitvi spodbudilo njegovo apostolsko potovanje v Libanon septembra lani. S tem želi spodbuditi k moliti za Cerkev na Bližnjem vzhodu in tamkajšnje krščanske skupnosti. Meditacije bosta pod vodstvom kardinala Raia napisala dva mlada Libanonca.
GORICA
//
Ob prazniku sv. Frančiška Šaleškega
Bralcem odpirajte nova obzorja in postavljajte vprašanja o resnici"
Na praznik sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika časnikarjev, tiskarjev in vseh, ki se ukvarjajo s sredstvi družbenega obveščanja, je novi goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli v kapeli duhovniškega doma v Semeniški ulici v Gorici prvič daroval mašo za številne predstavnike krajevnih medijev. Z njim sta somaševala dva nekdanja urednika škofijskega tednika Voce Isontina, g. Renzo Boscarol in g. Giuseppe Baldas. Nadškof je v homiliji "z zornega kota komuniciranja" pokomentiral berila in poudaril, da tisti, ki imajo nalogo posredovati novice, morajo znati vstopiti v sheme poslušalcev oz. bralcev oz. sogovornikov, obenem pa morajo znati tudi "odpirati nova obzorja in vprašanja o resnici".
S področja zakramentalne teologije
P. David Bresciani je doktoriral
Pater David Bresciani DJ je 8. januarja 2013 uspešno opravil zagovor doktorske naloge s področja zakramentalne teologije. Doktoriral je na Papeškem visokošolskem zavodu sv. Anzelma v Rimu. Naslov disertacije se v prevodu glasi: "V oživljajočem božjem spominu". Pojem spomina pri Alexandru Schme-mannu. Doktorska teza proučuje pojem liturgičnega spomina (anamnesis) v delih p. Alexandra Schmemanna, ruskega pravoslavnega duhovnika in teologa. Anamnesis je liturgični evharistični pojem, ki pa vernika nagovarja v danem prostoru in času za današnji čas.
P. David se je rodil v znani slovenski družini v Gorici 26. februarja 1969. V Družbo Jezusovo je vstopil leta 1990, devet let kasneje ga je goriški nadškof msgr. Bommarco po-
svetil v mašnika v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Teologijo je študiral v Rimu in Pari-
zu. Šest let je bil kaplan v jezuitski župniji Dravlje v Ljubljani, že sedem let pa živi in deluje v skupnosti Centra Alet-ti v Rimu.
Vsi pri Novem glasu mu iz srca čestitamo ob pomembnem koraku!
PD Vrh Sv. Mihaela
Koledovanje in Angelček miru
Na božično vigilijo so Otroci OPZ Vrh Sv. Mihaela, kot je v navadi, v družbi nekaterih vrhovskih prijateljev raznašali betlehemsko lučko miru po Vrhu Sv. Mihaela. Mladim Vrhovcem in Vrhovkam so se pridružili tudi skavti Slovenske zamejske skavtske organizacije. Skupaj so korakali od hiše do hiše, zapeli kakšno božično pesem in zaželeli domačim vesel Božič in vse najlepše v bližajočem se novem letu. Povsod so otroci pričarali pravo
božično vzdušje: ko so zapuščali hiše, sta se v očeh domačinov brala mir in sreča, ki sta grela srce ravno tako kot plamen betlehemskih lučk, ki so jih otroci pustili na mizi, pred hišo ali ob jaslicah. Koledovanje seveda terja veliko energije, zato sta otroke čakala topel čaj in kosilo v Lokandi Devetak, kjer so se otroci ogreli in nabrali moči za nadaljnjo pot.
Med obhodom vasi so si otroci pazljivo ogledovali jaslice vseh domačinov, ki so želeli sodelova-
le velike in iznajdljive, druge pa bolj skromne, a zato nič manj lepše. Na prvo stopničko so se letos povzpeli Julija, Vida in Andrej Cotič, katerih jaslice so ocenjevalno komisijo posebno očarale zaradi kipcev, ki so bili pripravljeni iz plastičnih stekleničk, oblečenih v juto. Otroci so sklenili posebej nagraditi tudi večkratno zmagovalko natečaja, gospo Marijo Cotič. Čeprav se tokrat ni prijavila na tekmovanje, so se otrokom njene jaslice zdele res vredne ogleda in so ji tako poklonili darilce.
Na dan Sv. Družine smo v cerkvi imeli res praznik. Po blagoslovu otrok so otroci OPZ Vrh Sv. Mihaela kronali božično vzdušje z uprizoritvijo igrice Angelček miru, katere besedilo je napisala Lučka Peterlin Susič, režirali pa
sta jo Karen Ulian in Mihaela Devetak. Po sv. maši, ki jo je daroval g. Podberšič, se je v prepolni domači cerkvi odigrala zgodba mlade Sare, ki bi rada ponesla mir na vse konce in kraje sveta. Obišče jo angelček in jo pospremi na vojna prizorišča, kjer deklica žalostno ugotovi, da je o miru včasih zelo lahko govoriti, veliko težje pa ga je udejanjati. Sari se priložnost za posredovanje miru ponudi na božično vigilijo, ko se zavzame za družino revnih priseljencev, ki jo hočeta nečimrni sosedi zapoditi iz stanovanja. Sara - angelček miru - naj bo za vsakega od nas svetal zgled človeka, ki z majhnimi, skritimi dejanji v svojem domačem okolju dan za dnem gradi mir, strpnost in sožitje.
Nika Cotič
ti na natečaju Jaslice pri nas do- praznik Sv. Družine po sv. maši. ma, saj so bili tudi pri letošnji iz-	Vsi udeleženci tekmovanja so se
vedbi žiranti prav vrhovski otro- tudi tokrat resnično izkazali s ci. Zmagovalca so razglasili na svojimi jaslicami: nekatere so bi-
Skupnost družin Sončnica iz Gorice je stopila v štirinajsto leto obstoja in delovanja. Društvo ves ta čas neguje vrednote, ki so temelj družinskega življenja. Družinam, njihovim mlajšim in starejšim članom skuša omogočiti, da se srečujejo in si med seboj pomagajo. Zato je delo Sončnice zelo koristno in pomembno za celotno našo narodno skupnost na Goriškem, je v ponedeljek, 28. januarja, poudarila v svojem poročilu predsednica društva Ani Saksida na 15. rednem občnem zboru, ki je potekal v Domu Franc Močnik.
In vendar se odborniki pri Sončnici sprašujejo, kako naj nadaljujejo svoje poslanstvo. V minulem letu so ugotovili, da potrebujejo "novega zagona, novih idej, novih pobud"; da bi vse to uresničili, pa potrebujejo tudi nove odbornike, predvsem mlajše. Predsednica, ki vodi Sončnico že četrto leto, je napovedala, da v kratkem namerava odstopiti, čeprav ji energij in volje do dela v društvu ne manjka. Iskreno se je zahvalila odbornikom, ki so pripomogli k temu, da so v prejšnjem letu dobro izpeljali načrtovane pobude. Prav tako se je zahvalila članom skupnosti, ki so s svojo prisotnostjo obogatili in poplačali vloženi trud ter "omogočili, da nas je druženje obogatilo, sprostilo in razvedrilo".
Delovanje v letu 2012 je bilo res pestro in razvejeno: v februarju in marcu je bil niz predavanj, ki so bila "zelo dobro obiskana, saj so pritegnila veliko slušateljev iz Slovenije, manj z Goriškega; kot po navadi smo pogrešali šolnike". Nato so priredili otroško in
odobrili poročila predsednice, blagajničarke in nadzornega odbora ter predebatirali marsikatero vsebino. Odborniki so nato predstavili letni program, v prvi vrsti pet predavanj, ki bodo potekala v Domu Franc Močnik v Gorici ob 20. uri in se bodo
Foto DpD kmaluzačela.
Po vsej verjetnosti bodo tudi letos zelo uspešna, saj je organizatorjem uspelo najti pet res zanimivih strokovnjakov. PREDAVANJA 2013 Prvo srečanje bo v petek, 22. februarja, ko bo znani dramski igralec in avtor krščanskih "komičnih" monodram Gregor Čušin predstavil Vero levega razbojnika. V ponedeljek, 25. februarja, bosta zakonca Vilma in Dani Siter govorila o temi Ali najin zakon potrebuje transfuzijo? V petek, 8. marca, bo gost Sončnice Marko Juhant, specialni pedagog in poklicni vzgojitelj za otroke z motnjami vedenja. V petek, 15. marca, bo psihologinja, psihoterapevtka in imago terapevtka Lidija Kociper govorila o temi: Konflikt, možnost za duhovno rast zakoncev. V petek, 22. marca, pa bo svobodni raziskovalec, pisatelj, publicist in naravovarstvenik Anton Komat predaval o temi: Hormonski motilci, največje tveganje človeške vrste / DD
mladinsko pustovanje, spomladi so bili na izletu v Žireh in po Rupnikovi liniji. Poletno središče Srečanja in Izzivi je potekalo v sodelovanju s športnim združenjem 01ympia: trajalo je kar osem tednov in je naletelo na velik odziv, zato bi ga "bilo vredno nadaljevati". Skupnost družin je avgusta lani v sodelovanju s Slovenskim	pastoralnim
središčem organizirala izlet na Poljsko, ki se ga je udeležilo veliko število ljudi in je tudi zelo uspel, tako da marsikdo že sprašuje, kdaj bodo organizirali kaj podobnega. Decembra je Sončnica že tretje leto zapored priredila miklavževanje; ob tej priložnosti je skupina 0'Klapa pripravila gledališko igrico, ki je s svojim močnim sporočilom nagovorilo številne gledalce. Omenjena skupina je bila lani in že predlanskim sploh zelo dejavna, saj je z lutkovno predstavo doslej
doživela kar 18 ponovitev in se udeležila tudi tekmovanja JSKD	v
Tolminu.
Pri Sončnici so zadovoljni tudi s t. i. predavanji za utrjevanje duha, ki potekajo v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in dekanijo Štandrež. Več sodelovanja pa so pričakovali s Svetom slovenskih organizacij, je povedala Ani Saksida: lani so se namreč pogovarjali o tesnejših stikih, predvsem kar se tiče tajniškega dela, a do tega kljub dobri volji pokrajinskega predsednika žal ni prišlo.
Predsednica je sklenila svoj poseg prav z vprašanjem, kako naprej. "Ali mlajše družine čutijo potrebo po podobnih pobudah, kot smo jih pripravljali do zdaj, ali si bo treba domisliti kaj novega? To je vprašanje za vse", je dejala. Navzoči so v nadaljevanju
In memoriam
V Jamljah smo se poslovili od Edota Pahorja
Velika množica sorodnikov, prijateljev in vaščanov seje v petek, 25. januarja, v Jamljah poslovila od Edota Pahorja, ki je v 79. letu starosti umrl v torek, 22., v bolnišnici v Tržiču, kamor so ga prepeljali na zadnji dan leta, ker ga je pred hišo zadela kap. Pogrebno mašo je ob somaševanju domačega župnika g. Kodelje in drugih duhovnikov
□ daroval pokojnikov sin David, ki službuje na Hrvaškem. Na koru pa je pel okrepljeni jamelj-ski cerkveni zbor, ki ga je za to priložnost pri orglah spremljal zborovodja Fantov izpod Grmade, Herman Antonič.
Pokojni Edo ni imel lahkega otroštva. Še mladje izgubil očeta Antona, a s sestrama Milko in Anico so se ob skrbni mami Zori, rojeni Radetič iz Medje vasi, ki je dan za dnem nosila mleko v Tržič, vendar prebili skozi hude vojne in povojne čase. Ti so bili za rajnega še posebej hudi, ker ga je med pašo ranila granata, kije padla v neposredno bližino in mu ranila gleženj. Več mesecev seje zdravil, tudi v Benetkah in Bologni, a noge mu niso rešili. Kot invalid se je nato v prvih povojnih letih izučil za krojača in je ta poklic opravljal tudi za potrebe italijanskih železnic, nato pa seje zaposlil v tržiški	ladjedelnici. Delal je kot žerjavist na visokih ladjedel-
niških	žerjavih	in	veljal za izredno zanesljivega in natančnega pri
opravljanju tudi najbolj zahtevnih premikov težkih jeklenih plošč in drugega materiala, ki ga potrebujejo pri gradnji ladij.
Leta 1965 se je poročil z Vero Terčon iz znane Pirčve rodbine iz Sliv-nega in si uredil dom v Jamljah. V zakonu so se jima rodili trije otroci Marta, Magdalena in že omenjeni David. Rajni Edo Pahor - Motanov, je vse življenje zelo rad tudi skrbel za svoje trte in vrt, več let pa je redil tudi ovce, pogosto pa je pri kmečkem delu pomagal tudi svakom v Slivnem.
Posebno veselje je imel s petjem. Od mladih let je pel v cerkvenem pevskem zboru v Jamljah, ob vseh večjih praznikih in za priložnostne nastope pa je prepeval tudi s šempolajskim farnim zborom in prav organist tega zbora Ivo Kralj gaje pred leti prepričal, daje pristopil tudi k moškemu zboru Fantje izpod Grmade, s katerim je pod njegovim vodstvom prepeval več sezon, do nedavnega, ko seje zaradi osebnih težav umaknil. Še vedno pa je redno zahajal na vse koncerte in kulturne ter šolske prireditve, zlasti tiste, na katerih so nastopali tudi njegovi vnuki.
Grilančeva pesem Jaz sem življenje in vstajenje, ki so mu jo pri grobu v slovo zapeli Fantje izpod Grmade pod vodstvom Hermana Antoniča, govori o večnem življenju za tistega, ki zaupa v Jezusovo odrešenjsko moč. Rajni Edo Pahorje verjel in zaupal v božjo milost. Naj mu bo lahka domača, jameljska zemlja.
Družini izreka globoko občuteno sožalje tudi uredništvo in uprava Novega glasa. / V. J.
Danilo Sedmak gost v sovodenjski knjižnici
V	Sovodenjski knjižnici je v torek, 21. januarja 2013, bil gost Danilo Sedmak, avtor knjige Jadranska oaza, ki je konec lanskega leta izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Knjigo, s podnaslovom Psiho-ekološki pogled, sta skupaj pripravila z ženo Floriano Stefani, ki je tudi soavtorica tega dela. Danilo Sedmak je po pozdravu županje Alenke Florenin in uvodnih besedah urednice Goriške Mohorjeve družbe Marije Češčut v prisrčnem klepetu povedal, kako in zakaj je sploh prišlo do te knjige. Z ženo sta predvsem hotela ovrednotiti
ta čudoviti obmorski pas od Barkovelj do Štivata, tj. do izliva Timave, ki nima kaj zavidati tako opevani Ažurni obali, saj s svojo enkratno naravno lepoto, morjem, neprecenljivo pestrostjo bujnega rastja, trte in njenih žlahtnih vin, ki so bila znana tudi na cesarskih dvorih, oljke, pa zdravilnih rastlin in drugih dišavnic, čudovitih barvnih odtenkov pa vse do živalske populacije, predvsem ptičkov in njihovega izrednega petja, enkratno vpliva na človeka, na njegovo duševno počutje in na njegov značaj. In slovenski človek, ki je tu prisoten od naselitvene dobe dalje, kljub pritiskom mesta in tuje asimilacije, je na tej zemlji, predvsem v potu svojega truda, ohranjal svojo izjemnost kot tudi odprtost in vedrino svojega značaja.
Dramska družina SKPD F. B. Sedej Števerjan
Zadnje vaje pred sobotno premiero svojevrstne kriminalke
Da je Dramska družina SKPD F. B. Sedej v Štev-erjanu žanrsko precej neopredeljiva, je znano vsem, ki spremljajo to ljubiteljsko gledališko skupino, v kateri sta v zadnjih letih močno opazna kakovosten preskok in želja po sodobnejših odrskih postavitvah. Za letošnjo premierno uprizoritev so se vrnili na svoja najljubša umetniška snovanja:	na
mračne kriminalne sledi, ki so tokrat še posebej zagonetne oz. kar absurdno razigrane in obarvane v humorno barvo s ciničnim pridihom. Že petič jih pri novi gledališki pustolovščini spremlja Franko Žerjal, pri radijskih poslušalci znan dolgoletni član Radijskega odra in v zadnjih sezonah tudi režijski usmerjevalec mladinske goriške gledališke skupine 0'Klapa. Tretje leto zapored mu ob strani z vso mladostno zagnanostjo in navdušenostjo stoji Jasmin Kovic, ki si je v teh letih že prisvojila mesto na sončni strani ljubiteljskega gledališkega obzorja, tudi s svojimi avtorskimi režijami v domači dramski skupini. Prav zaradi študijskih obveznosti se je pobliže
srečala z deli pisatelja, dramaturga, scenarista in časnikarja Achilleja Campanileja (1899 Rim
-	1977 Lariano), po mnenju kritikov enega izmed največjih humoristov italijanskega Novecen-ta, ki je bil v svojem literarnem snovanju antikonvencionalen in neutrudljiv iskatelj efekta. Njego-
vo spretnost v pisanju sta občudovala tudi Pirandello in Mon-tale. Ob njegovih delih se bralec lahko nasmeje ob situacijah, ki v resnici niso prav nič smešne, ali pa se mu morda zdijo zabavni povsem normalni opisi. Iz njegovega obširnega opusa, ki mu je prinesel nekaj odmevnih nagrad, je Kovičeva izbrala gledališko delo Umor v vili Roung (Delitto a villa Roung), ki ga je prevedla Marinka Počkaj. Kritiki ga ocenjujejo kot "draguljček v
slogu kriminalke"; spominja namreč na angleške kriminalne zgodbe, a se prefinjeno in spretno sprevrže v mehanizme absurda, vredne velikega Ionesca. Njegovo delo bo v slovenščini krstno zaživelo prav na štever-janskem odru, kar si lahko štever-janski ljubiteljski gledališčniki ponosno štejejo v čast.
V	mrzlem četrtkovem večeru prejšnjega tedna smo jih obiskali na eni izmed vaj, ki mrzlično potekajo v Sedejevem domu ob skorajšnji premieri. V dvorani je bilo otipljivo ustvarjalno vrenje. Režiser Franko Žerjal je bil sicer v slogu igre nekam skrivnostno redkobeseden. Z lista, ki ga je izročil v branje, je bilo "razvidno”, da se je s Campanilejem oz. z njegovo svojevrstno absurdno kriminalko Umor v vili Roung spopadel kot v "nočni mori", popolnoma v pisateljevem stilu. Zato bo predstava gotovo dobro stekla. Režiser Žerjal ji je pripisal sodobno sporočilno noto: kot se protagonisti ob umoru nič kaj ne
vznemirjajo, tako so tudi za nas umori, vojne, potresi in druge nesreče, ki jih skoraj vsakodnevno beleži kronika, povsem "normalne" novice, ki jih kaj kmalu pozabimo, potem ko se za nekaj časa "naslajamo ob njih". Tako se tudi v tej predstavi umor prelevi v absurdno igro iskanja morilca z nepredvidljivim zasukom.
Bolj zgovorna je bila Jasmin Kovic, ki v predstavi podpisuje tudi zelo dognano scenografijo in grafično oblikovanje. Povedala je, da je izbrala to Campa-nilejevo delo, ker je edino, ki ga je mogoče prevesti v slovenščino, druga so namreč preveč vezana na besedne igre. Ta absurdna kriminalka se ji je zdela primerna za števerjansko Dramsko družino. Po lanskoletni zelo uspešni uprizoritvi Vinka Mo-derndorferja Limonada sloveni-ca niso hoteli namreč pasti v "navadno komedijo". Ta pa je posebna, v njej ni nič tako, kot izgleda. Liki niso takšni, kot se nam zdijo, da so. Ker je Cam-panile pisal po futurističnih navodilih zelo sintetično, so v predstavo vključili del neke futuristične sinteze in songe, pesmi iz tistih časov, med temi so Petrolinijeva Maramao perche'-sei morto s spremenjenim besedilom, La gelosia Tria Lescana in Ma cos' e' questa crisi Rodol-fa De Angelisa. Besedila pesmi so prevedli Janez Beličič, Jasmin Kovic, Jan Leopoli in Franko Žerjal.
/str. 9 IK
Obisk v ul. Brolo ob dnevu odprtih vrat
Štirje slovenski občinski svetniki v vrtcu
V	četrtek, 24. januarja, so štirje slovenski občinski svetniki - Marilka Koršič, Walter Bandelj, David Peterin in Božidar Tabaj - obiskali otroški vrtec Ringaraja v ulici Brolo v Gorici. V naslednjih dneh so obiskali še ostale goriške otroške vrtce. Z jasno sliko, ki si jo bodo ustvarili o stanju v teh vzgojnih ustanovah, bodo skušali ukrepati po svojih močeh in pristojnostih. Kot je v tiskovnem sporočilu zapisala Marilka Koršič iz vrst Slovenske skupnosti, je štiri goste prejšnji četrtek prijazno sprejela učiteljica Mila Bratina, ki jim je podrobno orisala stanje in odgovarjala na vprašanja. Ker je potekal t. i. dan odprtih vrat, jih je zanimalo, kako je z vpisi. Po-
datki so spodbudni, je dejala učiteljica, svetniki pa so to lahko tudi sami ugotovili, ko so videli število staršev in malčkov, ki so si prišli ogledat vrtec. "Posledice finančne krize ali izgovori na njen račun so vidni", še piše Koršičeva. Nujne stroške, ki so povezani s higieno, morajo v vrtcu kriti s prispevki 20 evrov, ki jih starši "prostovoljno" dajo v začetku šolskega leta. Iz vsote denarja, ki pri tem preostane, lahko črpajo tudi sredstva za nakup papirja za risanje, barvic in drugega didaktičnega materiala. Svetniki so se pozanimali tudi, kako je s hrano, ki jo že nekaj let pripravljajo v občinski kuhinji, delijo pa jo prek
zadruge, ki ima v vrtcu nameščeno razdeljevalko-kuharico. Z obroki so precej zadovoljni, slabša se sicer proti koncu šolskega leta; nekaj pa bi lahko izboljšali: v zimskem času bi lahko nudili otrokom topel čaj in ne samo mrzlo pijačo-vodo. To so svetniki tudi že zahtevali, ko je bil v občinskem svetu govor o ukinitvi kuhinj v
posameznih vrtcih. Svetniki so si ogledali še nekaj prostorov, umivalnike in stranišča, kjer so vidne razne okvare, in bi torej bili nujni popravila oz. zamenjave. Vse, kar so videli in ugotovili, so si štirje gostje zabeležili; že sedaj napovedujejo, da bodo prosili odgovorno občinsko odbornico za sestanek, ko bodo sklenili krog obiskov.
19*1 a	‘jf	Si	TEMA NATEČAJA	Razpis je objavljen na spletnih straneh
'Uir FondazionE Cassa di Risparmio di Gorizia	KRAS#, 2014+r /	MESTNA OBČINA NOVA GORICA	»CE SE SPREMENIM JAZ, SE SPREMENIŠ TUDI Tl«	www.provincia.gorizia.it www.nova-gorica.si
Odborništvo za enake možnosti Pokrajine Gorica razpisuje v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica in s Fundacijo Goriške hranilnice
■
>
LITERARNI NATEČAJ
GLAS ŽENSKE
za leto 2012/2013 na temo
»ČE SE SPREMENIM JAZ, SE SPREMENIŠ TUDI Tl« do 6. februarja 2013
Pravijo, da en sam zamah s krili danes v New Yorku lahko povzroči neurje v Pekingu čez en mesec.
Ta pojav imenujemo »metulji učinek«, medtem ko pri fiziki v okviru teorije kaosa govorimo o »občutljivosti na začetne pogoje«, kar pomeni, da lahko vsaka najmanjša razlika v začetnih pogojih dolgoročno pomembno spremeni delovanje sistema. Poenostavljeno: obstajajo nevidne vezi, ki povezujejo vse pojave in vse ljudi.
Torej, če se jaz spremenim, se spremenijo tudi drugi, tisti, ki so mi blizu, in tudi tisti, ki so od mene zelo oddaljeni, ne da bi se jaz tega zavedal/a ali ne da bi v to verjel/a.
Posledica vsega tega pa je, da lahko vsakdo vpliva na svoje okolje v veliko večji meri, kot bi si sam mislil ali predstavljal. In da nihče ni nemočen pred dogodki, od najmanjših do največjih, nad katerimi navidezno nima nadzora.
Na natečaju lahko sodelujejo dijakinje višjih srednjih šol goriške pokrajine in srednjih šol Severne Primorske (sekcija A) ter ženske, starejše od 30 let (sekcija B).
Sekcija A: prva nagrada 500 evrov Sekcija B: prva nagrada 400 evrov in še veliko dodatnih nagrad
POKRAJINA GORICA Služba za enake možnosti Korzo Italija 55 - 34170 GORICA
tel. / faks 0039 0481 385300
pariopportunita@provincia.gorizia.it
r "if.ir i' -" .!.
Tolminski punt 1713 / Avtor Remigio Gabellini
Likovna razstava ob 300-letnici velikega Tolminskega punta
V galeriji Kulturnega doma v Gorici je na ogled do 11. februarja 2013, likovna razstava stripov Remi-gia Gabellinija Tolminski punt 1713 -La rivolta dei Tol-minotti nel 1713.
Razstavna dejavnost v go-riškem Kulturnem domu se je v tem letu pričela s Tolminskim puntom. Letos namreč mineva 300 let od velikega tolminskega kmečkega upora, ko je "Bandel hotel marca 1713 prisiliti Tolmince k plačilu davčnih zaostankov s tem, da je dal nekaj Tolmincev zapreti v Gorico. Tako se je 27. marca zbralo 500 Tolmincev, da bi šli v Gorico in jih osvobodili... " Kot uvod v praznično leto je Kulturni dom v Gorici v sodelovanju s Tolminskim muzejem priredil razstavo stripov Remigija Gabellinija Tolminski punt 1713 - La rivolta dei Tolminotti 1713.
Strip Tolminski punt 1713 je bil v dveh nadaljevanjih prvič
objavljen v časopisu ob meji "Isonzo -Soča" v letih 1989 in 1990. Avtor stripa, ki je bil v
lini, diplomant umetnostne šole Maks Fabiani v Gorici. Na razstavi v galeriji Kulturnega
izvirniku napisan v italijanskem jeziku in natisnjen v čr-no-beli tehniki, je priznani go-riški scenograf Remigio Gabel-
doma je na ogled deset originalnih risb, ki jih je avtor podaril Tolminskemu muzeju, poleg njih pa je razstavljena še
natisnjena barvna različica s prevodom izvirnega besedila v slovenski jezik. Ob tej priložnosti so tudi predstavili barvno predelavo stripa Tolminski punt 1713, ki je izšla v knjižni obliki, in to v velikem formatu, s trdo vezavo ter v slovenskem in italijanskem jeziku, ki ga je v spomin na 300-letnico Tolminskega punta izdal ravno Tolminski muzej. Strip lahko zainteresirani v času razstave kupijo tudi v uradu Kulturnega doma v Gorici (tel. 0039 0481.33288)
Razstavo stripov R. Gabellinija prirejajo Kulturni dom v Gorici, Tolminski muzej, časopis ob meji "Isonzo -Soča", pod pokroviteljstvom Pokrajine Gorica, občine Tolmin in Slovenske kulturno gospodarske zveze.
Starosta oljkarjev in družbenopolitični delavec
Brunu Podveršiču v slovo
V briški vasi Gradno so v sredo pokopali Bruna Podveršiča, rojaka iz Šte-verjana. Bil je starosta briških oljkarjev, v partizanskih letih učitelj, po vojni pa vseskozi aktiven v briškem družbenopolitičnem življenju.
Rojen je bil v Števerjanu 4. februarja 1926; njegova mama je bila Helena Rožič, oče Herme-negild pa je bil več let župan števerjanske občine. Bruno je obiskoval osnovno šolo v Števerjanu in v spodnjem Cerovem, klasično gimnazijo in li-
cej pa med leti 1936 in 1944 v semenišču v Gorici in Vidmu. Vojna mu je preprečila, da bi nadaljeval študij, tako se je spomladi leta 1944 udeležil tečaja za učitelje v Višnjeviku v Brdih in poslal prvi partizanski učitelj v Števerjanu, kjer je po nalogu ljudske oblasti odprl slovensko šolo. Leta 1947 se je preselil v Goriška Brda in tam poučeval v Višnjeviku in Golem Brdu. Od leta 1955 do 1969 je služboval na občini Brda. V tem času je tudi diplomiral na višji upravni šoli v Ljubljani. Od
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
ISKRINI SMEM
MA USTIH VSsE h
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
- Torek, 5. februarja 2013, ob 20. uri
Natečaj Mladi oder - nagrajevanje nastop Mladinske gledališke skupine SKD Hrast iz Doberdoba s predstavo DOBERDOBSKI DI(V)JAKI
TEKST IN REŽIJA JASMIN PODVERŠIČ
- Nedelja, 17. februarja 2013, ob 17. uri
Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež Vinko Moderndorfer ŠTIRJE LETNI ČASI
REŽIJA: JOŽE HROVAT
|SkRiV| smem
na ustih Vseh
- Nedelja, 24. februarja 2013, ob 17. uri
Dramska družina SKPD F.B. Sedej iz Števerjana Achitte Campanile UMOR V VILI ROUNG
REŽIJA: FRANKO ŽERJAL
N'z veseloiger^ velika dvorana
LJUBITELJSKIH OdRoV KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ
leta 1969 do leta 1978 je vodil stanovanjsko podjetje v Novi Gorici. Leta 1990 je bil izvoljen v Zbor krajevnih skupnosti skupščine občine Nova Gorica in Zbor občin skupščine Republike Slovenije ter za delegata Republike Slovenije v Zbor narodov in narodnosti zvezne skupščine v Beogradu.
Leta 1995 je bil izvoljen za svetnika v novoustanovljeni občini Brda, kjer je ostal do leta 2006.
Opravljal je funkcijo podžupana in vodje komisije za čezmejno sodelovanje. Bil je pobudnik postavitve spomenika pesniku Alojzu Gradniku ter obnovitve domačije Gradnika in Zorzuta. Vseskozi je bil aktiven tudi v domačem kraju, v vaški skupnosti Višnjevik, kot eden od ustanoviteljev in aktivnejših članov pa tudi v društvu ljubiteljev rebule in oljčnega olja.
Bruno Podveršič je bil velik ljubitelj kmečkega dela in domače briške zemlje, tako da je leta 1978 zasadil prvi oljčni nasad na svoji domačiji in se poglobil v skrivnosti oljkarstva, tudi s povezovanjem z oljkarskimi
Ob prejetem visokem priznanju zlati znak, ti,
MATEJA ČERNIČ
5 ponosom čestitamo. PD VRH SV. MIHAELA
središči v Italiji, kjer je črpal znanje in izkušnje. V naslednjih letih je odločilno pripomogel k ponovnemu razcvetu oljkarstva v Brdih, saj je spodbujal tudi druge kmete k oživljanju oljčnih nasadov, ki so jih zapustili po veliki pozebi leta 1929. Bil je pobudnik za ustanovitev oljkarskega društva Brda, ki danes šteje veliko število članov, tudi iz zamejstva. Od ustanovitve društva leta 1998 do leta 2006 je bil njegov predsednik, kasneje pa je predsedoval še Zvezi oljkarskih društev Slovenije. Zavzemal se je za pestrost briške kulturne krajine in opozarjal na slabosti, ki jih prinaša usmerjenost v eno kmetijsko panogo. Vseskozi si je prizadeval za krepitev čezmejnih stikov, njegova daljnovidnost je bila poplačana tudi z uspešnim kandidiranjem na razpisu za koriščenje sredstev iz evropskega sklada Inter-reg, iz katerega so dobili denar za odprtje prve oljarne v Brdih. Bruno Podveršič je pogosto obiskoval Števerjan, tukajšnje sorodnike in prijatelje. Bil pa je tudi tesno povezan s slovensko skupnostjo v Italiji. V rojstno vas je prihajal nasmejan in dobre volje. Steverjanci, ki so z njim obiskovali šolo v času vojne in po njej, ga bodo ohranili v lepem spominu kot dobrega učitelja in poštenega očeta. (5b odprtem grobu in pred veliko množico ljudi se je prejšnjo sredo v imenu občine Brda od zaslužnega rojaka poslovil podžupan Damjan Birtič.
Saverij Rožič
DRAMSKA DRUŽINA F.B. SEDEJ
vabi na
premiero in ponovitev igre Achilleja Campanileja
UMOR V VILI ROUNG
režija: Franko Žerjal sobota, 2. februarja, ob 20.30 in nedelja, 3. februarja, ob 17.00 dvorana župnijskega doma F.B. Sedej v Števerjanu
POD POKROVITELJSTVOM ZSKP GORICA
Obvestila
, za	„
no vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatelja prof. Silvana Kersevana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Ban-ca di Gvidale (Via Kuav. 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 12402 (f03 570 036 225: SW1FT CIVIIT2C S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSEVANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel. tel. št. 0481 532163 ali 0481 547569.
V Kulturnem centru Lojze Bratuž
bo od meseca februarja dalje potekal tečaj za premostitev tesnobe in stresa. Predvidenih je šest srečanj, v italijanskem jeziku, ki jih bo vodila dr. Alessandra Simonetti. Za informacije lahko kličete na št. tel. 389 7907657 ali pa infovikara@gmail. com.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 16. februarja, ob sv. Valentinu obisk okolice Gorice z ogledom zanimivosti Pevme, Oslavja in Štmavra. V Štmavru bo za udeležence Valentinov prigrizek. Zbirališče bo ob 9. uri na parkirišču jahalne šole Remuda v Pevmi in nato odhod z lastnimi sredstvi. Vpisovanje in informacije po tel.: 0481 882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 884156 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.). Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja 7-dnevni izlet v Pariz od 18. do 24. maja 2013 za ogled najpomembnejših kulturnozgodovinskih posebnosti. Vpisovanje se je začelo v januarju ob sredah od 10. do 11. ure na društvenem sedežu v Gorici na korzu Verdi 51/int. in se bo nadaljevalo do zasedbe mest na avtobusu. Na račun 300 evrov. Udeleženci morajo imeti ob vpisu veljavni dokument za tujino.
Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih za začetek tudi po 4 ure. Kličite na tel. 0038641529652.
Po poklicu sem ekonomist. Iščem delo kot pomoč pri pisarniških opravilih. Lahko nekaj ur dnevno, po pogodbi. Kličite na tel. 00386 40 606915.
Pomagam pri likanju in
pospravljanju stanovanja. Kličite na tel. 0038641529652.
Potrebujete pomoč pri čiščenju ali likanju? Sem mlajša gospa z izkušnjami. Kličite zvečer na tel. 00386 70777505.
Gospa išče delo za likanje in
čiščenje na območju Gorice tel. 00386 31449311.
Prodajamo suha gozdna drva in ekstradeviško oljčno olje. Tel. 0481 390238 ob uri obedov.
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka daruje P. A. F. v spomin na pokojnega svaka in strica Brunota Podveršiča 100 evrov.
Za slovensko Karitas - za družine v stiski: župnija Zgonik 145 evrov in župnija Šempolaj 130 evrov.
Za misijonarja Pedra Opeko: druž. Mazora 200 evrov.
Za lačne: D. A. 55 evrov.
Ob nabirki za Katoliški tisk, za Novi glas: župnija Pevma-Štmaver 155 evrov.
Čestitke
Mateji Čemic, prejemnici odličja Zlati znak 2012, ki ga podeljuje Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, čestita in želi še polno uspehov in ustvarjalnih dosežkov Zveza slovenske katoliške prosvete.
Iskrenim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo Novega glasa.
Zahvala
Orieta Jarc Muzic z družino se zahvaljuje števerjanski občinski upravi ter SKPD F. B. Sedej za izraze sožalja ob izgubi drage mame Regine (Gine). Zahvala naj gre tudi pevskemu zboru in vsem tistim, ki so jim stali ob strani v tem težkem trenutku.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 1.2.2013 do 7.2.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu sfrekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 1. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Nedelja, 3. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 4. februarja (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti iz naših krajev -Obvestila.
Torek, 5. februarja: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 6. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Družabne ptice sinice - Izbor tjielodij.
Četrtek, 7. februarja (v studiu Andrej Baucon):	Lahka glasba -
Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
ZAHVALA
Ob tako grenki izgubi našega nepozabnega moža in očeta
DINA VRTOVCA
nam je v veliko tolažbo občuteno sožalje in množična udeležba pri pogrebni sv. maši v stolni cerkvi.
Ganjeni se zahvaljujemo častitemu gospodu nadškofu, msgr. Dinu De Antonija za pogrebno mašo in prisrčno homilijo v slovo.
Naša zahvala naj gre tudi somaševalcem msgr. C. Žbogarju, župnikoma g. S. Marotti in g. M. Markežiču, dekanu K. Bolčini in msgr. Baldasu.
Vsem, ki so nam na katerikoli način izrazili sožalje, smo globoko hvaležni!
Topla zahvala naj gre tudi “maestru” H. Lavrenčiču za pretresljivo orgelsko spremljavo ter novinarjema Novega glasa in Primorskega dnevnika, ki sta tako občuteno opisala lik našega ljubega moža in očeta.
Žalujoči
žena Irenka, sin Marko, hčerka Maja
Nekaj zanimivosti iz življenja velikega umetnika
Slikar Zoran Mušič in Brda
Slovenska akademija znanosti in umetnosti
Prva slovenska monografija Zorana Mušiča
Velikan Zoran Mušič je vendarle dosegel, žal ne doživel, svojo prvo slovensko monografijo. Sad zavzetosti Slovenske akademije znanosti in umetnosti s predsednikom dr. Jožetom Trontljem in skupine treh strokovnjakov z akademikom Nikom Grafenauerjem na čelu, ob srčnosti Alenke Puhar in zavzetem magistru Gojku Zupanu. Na svečani predstavitvi, v sredo,
16. januarja 2013, v veliki dvorani Akademije je spregovoril tudi odlični oblikovalec prof. Peter Skalar. Knjiga je v glavnem sad okrogle mize Nismo poslednji ob stoletnici umetnikovega rojstva. Monografija je lahko izšla le po štirih letih prizadevanj. Kar 52 avtorjev in izvedencev se je v počastitev slikarja Mušiča odpovedalo honorarjem. Knjiga obsega 303 strani s 95 reprodukcijami in 36 fotografijami.
Boris Pahor uvaja prispevke in pričevanja v občutenem članku Scela predan iskanju pogubljenega človeka. Esejistično pričevanje poudarja veličino umetnika in človeka, a ne skriva pridržkov, ki jih je pisatelj imel, ko se je Mušič podpisoval brez strešic. Piko na i ali strešico na č pa postavlja Alenka Puhar v svoji Sivi senci
domovine. Mušič je bil vse življenje emigrant. Kot otrok je iz Bukovice moral v prvi svetovni vojni na Koroško in Štajersko, po vrnitvi je družina pred fašizmom spet bežala na Štajersko, aretirala ga je gestapo, nato je preživel zloglasno taborišče Dachau, pred preganjanjem dachavcev ob vrnitvi v Ljubljano je zbežal v Be-
netke. Domovina je do njega ostala zadržana, neprijateljska. Irene Mislej lepo prepušča glavno pričevalsko vlogo kar velikemu Venu Pilonu v članku, v katerem omenja tudi prijateljstvo z Ja-comettijem. Že Boris Pahor v svojem prispevku navaja Iva Jev-nikarja ob Mušičevem pričevanju pri postopku za proglasitev patra Placida Corteseja k blaženim. Slikar je bil sosed umorjenega frančiškana, dobrotnika sloven-
skih internirancev in reševalca ujetnikov. V istih kletnih prostorih na Oberdankovem trgu v Trstu je bil zaprt tudi pisatelj Pahor. Jevnikar namreč objavlja dokumentiran članek o okoliščinah Mušičeve aretacije v Benetkah. Tako Niko Grafenauer kot Boris Pahor sta očarana ob sporočilnosti portreta v naslanjaču. Gojko
Zupan je ob predstavitvi dejal, da z monografijo seveda ni še konec zgodbe. Potrebna so prizadevanja za nakup razpoložljivih mojstrovih del za izpopolnitev edine Mušičeve stalne zbirke na Dobrovem. Meni, da ne Italija ne Pariz ne bosta znala dojeti bistva Zorana Mušiča. Že, morda, zelo verjetno, toda dosedanje izkušnje niso prav spodbudne. Ne gre omejevati vesolj skosti Mušičevega sporočila. Treba je pozorno prisluh-
no Italijo, oziroma prodajali blago, ki so ga od tam prinašali.
Zoran Mušič in njegova žena Ida Cadorin Barba-rigo pa nista hodila v Brda samo na pogrebe. Anton Musič - Zoranov oče je na stara leta zelo pogrešal Brda. Tudi po 14 dni ali tri tedne je pogosto prihajal na počitnice v Brda. Ko je bil v Brdih, je tudi z veseljem inštruiral mlajšega sorodnika v nemščini. Ko so šolali Zorana, so njegovi starši menda prodali tudi parcelo v Šmartnem, da so pridobili nekaj denarja. Sestrična Irena Obljubek je bila v času študija pri njih v Ljubljani. Po smrti Antona leta 1959 je njegova žena Marija (Mimi) za nekaj dni ostala pri Obljubkovih v Drnovku. Pozneje pa je živela v Drnovku od leta 1967 do 1971. Zoran jo je hodil obiskovat v Brda in ostajal pri Obljubkovih po nekaj dni. Sel je tudi na očetov dom v Šmartno in obiskoval je sorodnike.
Obljubkovi so bili sorodniki, ker se je sestra Zoranovega očeta Karolina poročila k Obljubkovim na Bregu pri Krasnem. Poročila se je s Francem Obljubkom, ki je bil župan v Kojskem in deželni poslanec v Gorici. Karolinina sestra Emilija se je poročila h Kovačevim v Šmartno, brat Leopold je ostal gospodar na domu, brat Jožef (Pepi) je bil direktor Monta v Gorici, Zoranov oče Anton (Toni) je postal učitelj, brata Franc in Alojz sta bila trgovca v Trstu, brat Neto pa se ni oženil. Zoranov oče Anton je bil torej iz premožne in podjetne briške družine. Takšne družine so se v Brdih do 2. svetovne vojne praviloma poročale med seboj.
Nevesta pri Obljubkovih Marija Obljubek r. Toroš je bila večkrat na obisku pri Zoranu Mušiču v Benetkah. Tudi drugi sorodniki iz Brd so ga obiskali v Benetkah ali v Parizu. Zoran je bil zelo hvaležen, da
niti tudi občutljivosti drugih. Mar ga ne dojame dovolj vodilni Mušičev poznavalec Jean Clair v pričevanju Dvajset sekund molka? Najslabša je nekakšna samozadostnost. Dr. Trontelj je vendar poudaril, da so Mušičeve slike del svetovne dediščine, Grafenauer je podčrtal, da je Mušič glasnik tistega ustvarjalnega duha, ki ne dovoljuje omejevanja ne z ideloškimi ne z etičnimi ali drugimi determinantami. Je pa osebnost, ki je tem bolj vrhunska, če se zarisuje na obzorje slovenstva, iz katerega je bil pregnan, nikoli pa ga ni do kraja zapustil. Mušič je bil tudi Parižan in Benečan. Benetke so ga sprejele v okolju Ca-dorina, De Pisisa, Ih-lenfeldta, ob ženi slikarki Idi Cadorin Barbarigo. Nadvse povedni je dvojni portret v monografiji. Vemo pa, da je vdova nezaupljiva do določenega slovenskega okolja zaradi slabih izkušenj. Za premostitev zadržanosti in dostopnejšega arhiva se je ponudil sam predsednik republike Borut Pahor, ki se je udeležil slavnostne predstavitve in na koncu tudi nastopil. Najprej je poudaril, da ima slovenska politika dolg do velikega umetnika. Tudi zaradi njegove vloge pri priznanju Slovenije. S predsednikovim posredovanjem bo le prišlo do odjuge v Benetkah, če bodo izvedenci upoštevali razloge dosedanje zadržanosti.
M. O.
je bila njegova mati lahko pri Obljubkovih. Tudi po telefonu so se veliko pogovarjali in mu posredovali novice iz Slovenije oziroma Jugoslavije. Leta 1968 je Marija Obljubek v Benetke spremljala Zoranovo mamo Mimi in tam sta ostali 14 dni. Stanovali sta v hotelu in srečali sta se z vso družino Cadorin. Slikarka Ida Cadorin je imela umetniško ime Barbarigo. Mimi je v Benetkah želela biti v središču pozornosti in Zoran ji je posvetil veliko časa. Vabili so ju na kosila in z gondolo sta prišli do hiše Cadorin in po stopnicah, ki vodijo od morja, sta se v spremstvu Zorana povzpeli v gosposko hišo na drugi strani Canal grande. Vstopili so v stavbo in v pritličju je bil muzejski - spominski prostor, kjer so stali kipi njihovih aristokratskih prednikov. Ida je
pozneje to hišo prodala. Po stopnicah so odšli v osrednje prostore in v jedilnico, kjer so jih čakali člani družine Cadorin, med njimi tudi Idin brat. Bilo je veliko poklonov in komplimentov. Natakarji so postregli kosilo in prisotna je bila tudi deklica, ki naj bi jo Ida posvojila.
Marija Obljubek je obiskala tudi Zoranov atelje. Ker je imela že takrat težave z zdravjem, ji je našel in plačal zdravljenje v toplicah v bižini Padove. Bil je zelo pozoren do ljudi, umirjen in radodaren. Ko je izvedel, da se župnik v Drežnici, pokojni Janez Lapanje, ukvarja z zvezdo-slovjem, mu je iz Londona poslal tedaj najnovejšo knjigo o zvezdah. Tudi v župnijski cerkvi v Drežnici je Zoran Mušič slikal v mlajših letih.
Peter Stres
Ob 150-letni<iTrinkovega rojstva
Msgr. Ivan Trinko se je rodil na Trčmunu v Slovenski Benečiji leta 1863. Letos poteka torej 150-letnica njegovega rojstva.
O Trinku je bilo v zamejstvu veliko napisanega. V njegov spomin so izhajali članki, pesmi in razne publikacije, po njem so se poimenovali šole in društva. O Trinku so pisali Andrej Budal, Martin Jevnikar, Ljubka Šorli, Marijan Brecelj, Tomaž Pavšič, Rado Bednarik, Jožko Kragelj in Miroslav Košuta (urednik zbornika Zamejski viharnik), med Benečani pa Marino Qualizza, Viljem Cerno in drugi. Spomnimo se tudi na Trinkov simpozij v Rimu (1973, zbornik izšel 1965), na društvo Ivan Trinko v Čedadu, na doprsni kip v Erjavčevem drevoredu v Novi Gorici, na goriško srednjo šolo, poimenovano po njem. O Trinkovih stikih z Goriško pričajo še nekatera dejstva. Na začetku petdesetih let so se v Gorici začele priprave za gradnjo Katoliškega doma. Odbor je imenoval Trinka za častnega predsednika in ga tudi naprosil, naj napiše nekaj spodbudnih besed za Katoliški glas.
Trinko je med drugim napisal:
"Jaz sem že star, 90 let imam, a še to bi rad dočakal, da bi videl v Gorici - naš dom. Tedaj se bom veselil z vami, kakor sem z vami žaloval zaradi krivic, ki jih je naš narod trpel in jih še trpi".
Ob 20-letnici njegove smrti je goriški Katoliški glas objavil članek v dveh nadaljevanjih. Navajamo samo nekaj odlomkov: "Kot pesnik, pisatelj, filozof, znanstvenik, zgodovinar, slikar in glasbenik si Trinko prav gotovo zasluži sloves polihistorja. /... / S svojim obsežnim delom je postal glavni in najuglednejši predstavnik slovanstva na skrajnem slovenskem zahodu /... /
Z ognjevito in prepričevalno besedo je na odgovornih mestih zagovarjal svoje ljudstvo, saj je trdno veroval, da imajo vsi narodi pravico do obstoja in razvoja".
Po osnovni šoli so ga starši poslali v nadškofijsko gimnazijo v Videm. V videmskem semenišču je mladi izobraženec dokončal bogoslovne študije in leta 1886 prejel mašniško posvečenje. Pozneje je študij še nadaljeval in postal profesor filozofije. Ob koncu 2. svetovne vojne se je upokojil. Zadnja leta svojega življenja je preživel med domačimi ljudmi, ki jim je bil vse življenje prijatelj in dobrotnik, buditelj in učitelj.
Umrl je leta 1954 v visoki starosti 91 let. Na njegovem pogrebu se je zbrala ogromna množica: preprosto ljudstvo iz beneških dolin, prijatelji in znanci, ugledne osebnosti od blizu in daleč.
Že omenjeni, leta 1974 objavljeni članek v Katoliškem glasu z naslovom Ivan Trinko - slovenski polihistor, se konča z mislijo, da mali narodi ne morejo umreti ob likih duhovnih velikanov, kakršen je bil tudi Ivan Trinko, ki je učenemu svetu podaril svoj razum, domačemu ljudstvu in rodni zemlji pa svoje srce.
Naj sklenem ta spominski zapis z odlomkom iz Trinkove duhovne oporoke:
Ljudstvo moje drago! Tebi sem živel. Tebe so spremljale moje skrbi in zate je tuklo moje srce. S Teboj sem delil lepe in bridke dneve in Tvoja usoda je bila moja usoda. Ljudstvo moje! Kakor boš dal, tudi v bodoče ljubi svojo zemljo in ohrani vero svojih očetov... to naj Ti bo moja oporoka in moj testament.
L.B.
N
sanega.
knjiga
e bom govoril o slikarstvu Zorana Mušiča. O tem je že veliko napi-Izredna je tudi nova Videnja Zorana
obzidja in obrambni stolp starega tabora je vgrajen v njihovo domačijo. Od njihove domačije je izredno lep razgled na Furlansko ravnino in
Oče in mati Zorana Mušiča sta tudi pokopana v Šmartnem. Oče Anton (Toni) je umrl leta 1959 in so ga pripeljali na pogreb v Šmartno. Mati Marija (Mimi) - tudi upokojena učiteljica, pa je zadnja štiri leta svojega življenja preživela pri sorodnikih Obljubek v Drnovku v Brdih. Tam je leta 1971 zbolela za pljučnico in umrla in od tam je bil nato pogreb v Šmartno. V Šmartnem je slikar Zoran plačal sv. maše za očeta
Mušiča, ki jo je lani izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti in o njej je poročal Novi glas v zadnji številki. Zanimalo me je, v kakšnih odnosih je bil Zoran Mušič z Brdi, rojstno pokrajino njegovega očeta, učitelja Antona Musiča. Kot prvo je treba poudariti, da je na gradu Dobrovo dragocena zbirka njegovih grafik, ki jo je postavil Goriški muzej.
V Brda se je veliki slikar pogosto vračal. Že kot otrok je hodil k babici v Šmartno. Žoran naj bi imel že v mlajših letih težave s pljuči, zato je nekoč prepešačil pot od materinega doma na Kostanjevici pri Ligu, pa vse do Šmartnega. Pozneje je imel po prihodu iz Da-chava leta 1945 še hujše težave s pljuči. Njegova babica v Šmartnem je bila že zgodaj vdova in je morala voditi gospodinjstvo in gospodarstvo večje kmetije. Musičeva kmetija leži na južni strani Šmartnega, tik zraven taborskega
morje. Muščevi so bili stara, premožna Šmar-tenska družina, iz katere je v preteklosti izšlo več duhovnikov. Njihova lepa domačija je v neposredni bližini župnišča in ima še vedno velik žbata-fur. Ti duhovniki v 17. in 18. stoletju so bili: Lenart Musič, ki je bil leta 1660 kaplan v Medani; Valentin Musič, ki je umrl leta 1698, in Janez Musič, ki je umrl leta 1729. Verjetno je bil iz tega rodu tudi Janez Krstnik Musič, ki je bil graditelj obnovljene cerkve na Vrhovljah pri Kojskem. Musiči so imeli grobnico -kripto v stari gotski cerkvi v Šmartnem. Jožef Musič je bil tudi župan v Šmartnem. Na dvorišču domačije so naredili lep in velik vodnjak, ki je nekaj posebnega v Šmartnem. V Brdih je Zoran Mušič poslikal križev pot v župnijski cerkvi svetega Jurija v Grad-nem.
in mater. Družina Musič iz Šmartnega pa skrbi za njihov grob.
Po družinski tradiciji naj bi imeli na rojstnem domu Marije Musič, r. Blažič v Kostanjevici pri Ligu v njeni mladosti gostilno in trgovino. Posebej je trgovina cvetela zaradi cvetočega tihotapljenja v času Avstrije in so mnogi tihotapci tam kupovali blago, ki so ga nosili preko Idrije v Kraljevi-
Kratke
Norveška bo obeležila 150. obletnico rojstva Edvarda Muncha
Na Norveškem so v sredo, 23. januarja, s slovesnostjo v Oslu začeli obeleževati Munchovo leto ob 150. obletnici rojstva slikarja Edvarda Muncha. Avtor znamenite slike Krik seje rodil 12. decembra 1863 v Lotnu. Do obletnice umetnikovega rojstva sredi decembra bo
postavljenih več razstav v domovini in na tujem.
Edvard Munch je ob svoji smrti mestu Oslo zapustil okrog 1100 slik, 15.500 grafik, 4700 skic in šest skulptur, ki jih hranijo v Munchovem muzeju. Ta se je leta 2004 znašel na naslovnicah časopisov, ko so oboroženi roparji ukradli Munchovi deli Krik in Marija. Slika Krik, ena od štirih obstoječih različic, je nastala leta 1893 in velja za zgodnjo mojstrovino ekspresionizma. Norveška policija je sliki našla avgusta 2006. Muzej so po ropu temeljito prenovili in močno izboljšali varnost. Nato je mestni svet leta 2008 sprejel odločitev, da se Munchov muzej preseli v novo stavbo, v kateri naj bi bila še en muzej in knjižnica. Stavbo naj bi zgradili zraven operne hiše in naj bi vrata odprla leta 2014. Vendar je leta 2011 nov mestni svet sklenil omenjeni načrt opustiti. Edvard Munch je leta 1879 začel študirati arhitekturo v Oslu, od leta 1881 je študiral akt pri kiparju Middelthunu. Z državno štipendijo je od leta 1889 bival v Parizu, poznejeje bil krajši čas v Nici. Od leta 1892 je kot svobodni umetnik ustvarjal v Berlinu. Leta 1908 je bi po živčnem zlomu v bolnišnici, nato ponovno na Norveškem. Munch je bil eden od glavnih znanilcev ekspresionizma. Pod vplivom travm iz otroštva, postimpresionistov, simbolistov in vzdušja fin-de-siecla je razvil zelo oseben, dramatičen slikarski svet samote, melanholije, bolesti, erotike, trpljenja in vizionarske fantastike.
Pilonova galerija Ajdovščina / Akt, razstava likovnih in fotografskih del
Kulturni program, ki ga bodo pripravili dijaki šole Veno Pilon sami, se bo zgodil na zadnji dan razstave, v četrtek, 31. januarja 2013, ob 13. uri v Pilonovi galeriji Ajdovščina. Izdelki (risba, fotografija in instalacija/risba v prostoru) so nastali znotraj pedagoške likovne delavnice, kije v sodelovanju Pilonove galerije Ajdovščina ter Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina potekala že deveto leto zapovrstjo in je spadala v sklop pedagoškega programa galerije ter pouka likovne umetnosti prvega letnika gimnazijske smeri. 26 dijakinj in dijakov 1. letnika gimnazije SŠ Veno Pilon Ajdovščina je v risbi, fotografiji ter instalaciji poustvarjalo pod mentorstvom prof. likovne umetnosti Damjane Plešnar ter kustosinje pedagoginje Tanje Cigoj. Skozi september pa vse do decembra 2012 ter vjanuarju 2013 so o izbrani temi delavnice Akt v likovni umetnosti dijakinje in dijaki, naslanjajoč se predvsem na Pilonovo sliko Debeluška (1926, olje na platno), poskušali v črto ujeti podobo ženskega akta ali golega telesa nasploh. Posvetili so se risanju akta, najprej po modelu omenjene Pilonove slike, nato pa v fotografski objektiv ujeli obris/gib telesa z baterijsko svetlobo ter se ob koncu lotili tudi risbe z žico. Ob tem so se spoznavali s samim medijem ter tega razvili vse do tretje dimenzije, z instalacijo so se namreč seznanili z risbo v prostoru. Na delavnici nastala dela so predstavljena v razstavnih prostorih Pilonove galerije od 22. do 31. januarja 2013. Namesto odprtja bodo tokrat obeležili zaprtje razstave - dijaki bodo na omenjeni dan pripravili in izvedli kulturni program, ki navadno spremlja začetek razstave.
Razstava del Franca Duga v galeriji Studiofaganel
V galeriji studiofaganel na drevoredu 24. maja 15/c v Gorici bo v petek, 8. februarja 2013, prav na dan slovenske kulture, ob 19. uri odprtje razstave del Franca Duga z naslovom “Picasso e altri maestri’’ (Picasso in drugi mojstri). Razstava je razpeta med “mitom” in resničnostjo, predstavlja namreč slavne osebnosti iz umetnostne zgodovine, ki so viri, pri katerih Dugo išče navdih, in prijatelje -stanovske kolege, ki jih ceni in s katerimi je na svoji umetniški poti spletel prijateljske stike. Prvi niz povsem novih razstavljenih Dugovih
del se osredotoča na figuro Pabla _____________________________
Picassa in na njegove slavne
fotoportrete, ki si jih je umetnik sam naredil v svojem ateljeju v letih 1915-16. V ostalih delih pa Dugo namenja svoj poklon drugim umetnikom, kot sta npr. Rembrandt in Durer. V avtoportretih malega formata se je Dugo naslikal v "pogovoru’’ s portrteti slikarjev, umetniških kritikov..., s katerimi seje realno srečal v življenju.
V glavnem so to skice, študije, ki želijo gledalcu osvetliti vse, kar se skriva za končano umetnino.
Razstava bo odprta do 9. marca.
Obiskovalcem bo na voljo tudi katalog, kije izšel v 100 izvodih; vsak je oštevilčen in ima umetnikov podpis. Prvih dvajset izvodov vsebuje Dugovo Tihožitje, jedkanico malega formata, ki jo je Dugo lastnoročno stiskal. Tekst v katalogu je napisala Cristina Burcheri, v slovenščino gaje prevedel Saša Quinzi; grafična obdelava studiofaganel in Andrea Occhipinti.
Razstava bo na ogled od torka do petka (od 9.30 do 13.00,16.00-19.30) in ob sobotah (10.00-13.00,16.00-19.30).
Dodatne informacije na tel: 0481.81186 info@studiofaganel. com, www. studiofaganel. com
Picasso e altri maestri
studiofagane
Založba Mladinska knjiga
Izšli Joyce, Osti, Diderot, Pišfanek in švicarska kratka proza
Mladinska knjiga je v svoji sloviti zbirki Kondor	pred
kratkim izdala štiri nova dela - novi prevod Dublinčanov]a-mesa Joycea, zbirko pesmi Josipa Ostija Izgon v raj, zbirko Denisa Diderota To ni zgodba in druge zgodbe ter antologijo sodobne švicarske kratke proze Na robu bele tišine. Poleg tega je v zbirki Roman izšlo delo Slovaka Petra Pišt'aneka Rivers ofBabylon.
Knjiga Rivers ofBabylon, ki je tudi v slovenskem prevodu Andreja Rozmana ohranila izvorni naslov, je satiričen, že skorajda grotesken roman o prehodu iz komunizma v kapitalizem.
Zgodba povzpet-niškega kmeta Razca je polna črnega humorja, a žal vse
prevodu Jureta Potokarja, Borisa A. Novaka in pesnika samega je presek avtorjevega ustvarjanja, ki je začel pot po slovenski literaturi kot prevajalec, kasneje pa postal tudi avtor v slovenskem jeziku. V spremni besedi je Novak zapisal, da je pesnik "predstavljen v isti sapi s prevodi svoje poezije, ki je nastala v nekem drugem jeziku, in s pesmimi, ki jih je napisal v slovenščini”. Kot je Novak po poročanju STA povedal na predstavitvi v Ljubljani, je Ostijeva poetika,
stavlja odnose med ljudmi, po eni strani intimne odnose med moškim in žensko in po drugi družbene odnose. Pri zadnjih se mu zdi najpomembnejša vzpostavitev civilne ureditve, znosnosti življenja v družbi ter spoštovanje pravnih norm, ki omogočajo ljudem življenje v skupnosti”, je še povedal Vitez. Zbirka kratkih zgodb Dublinčani, ki jih je tokrat prevedla Tina Mahkota, je presek določene družbene stvarnosti. Kot je povedala Mahkota, so Dublinčani Joyceo-vo prvo objavljeno
* -
DUBLINČANI
Antologija sodobne švicarske kratke proze
r
/BRANE PESM
preveč resnična
in tipična, saj govori o tem, kako se je bogatelo v času žametne revolucije in povsod drugod v postkomunističnem svetu, so o romanu zapisali pri Mladinski knjigi.
Delo, ki je prvič izšlo leta 1991, je prvi del Pišfanekove romaneskne tranzicijske trilogije, ki je v devetdesetih letih minulega stoletja korenito spremenila slovaško književnost.
Zbirka Izgon v raj v Bosni in Hercegovini rojenega Ostija v
ki je bila v preteklosti bolj epska, z vstopom v slovenščino doživela li-rizacijo, značilno za slovenski jezik in poezijo.
V zbirki Kondor je izšla tudi zbirka literarno-filozofskih spisov Diderota v prevodu Primoža Viteza in Mirana Božo-viča, ki je prevedel Pogovor med filozofom in gospo maršalico de ***. Po Vitezovih besedah je Diderot eden ključnih piscev francoskega oz. evropskega razsvetljenstva, ki je aktualen tudi danes. "V ospredje svojega filozofskega in literarnega zanimanja po-
te mu
avtor
zgodbe napisal že prej, je delo zaradi težav z založniki izšlo šele leta 1914. V 15 zgodbah bi se namreč lahko prepoznali Dublinčani, "ki niso orisani v tako prijetni luči". Spremno besedo k novemu prevodu je napisal Uroš Mozetič.
Dela za antologijo sodobne švicarske kratke proze Na robu bele tišine je izbral, prevedel in jim spremno besedo zapisal Slavo Sere. Izbral je zgodbe iz nemškega govornega območja Švice. V antologiji so
predstavljeni avtorji, kot so Paul Nizon, Adelheid Duva-nel, Aglaja Veteranyi in Eriča Pedretti.
Mladinska knjiga letos s 320 novostmi
Založba Mladinska knjiga pa je pred dnevi predstavila tudi knjižni program za leto 2013: izdali bodo 320 novih knjig, 15 učbenikov ali delovnih zvezkov ter okoli 150 ponatisov. Med uspešnicami napovedujejo prestižno izdajo monografije o Michelangelu, leto pa bodo zaznamovali tudi 100-letnica pisatelja Borisa
Pahorja, knjigo o našem slavnem pisatelju pripravlja za
Cankarjevo založbo prof. Tatjana Rojc. Med priročniki bo letos pri Mladinski knjigi blestela monografija o Michelangelu.
Mladinska knjiga se je lansko leto na knjižnem trgu predstavila s 380 novimi naslovi ter 99 ponatisi v skupni nakladi več kot milijon izvodov. Izdali so 52 novih učbenikov in 71 ponatisov v skupni nakladi 223 000 izvodov ter 160 elektronskih knjig v formatu e-pub. Med prodajnimi uspešnicami so bili na prvem mestu Angeli Toneta Pavčka, na drugem Ti povem zgodbo Jorgea Bucaya, na tretjem pa Veliki atlas Slovenije.
S 6. strani
Zadnje vaje pred sobotno premiero
O tehničnih rešitvah je Jan Leopoli, ki je tudi korepetitor, povedal, da je bilo kar nekaj dela s pripravo glasbene priredbe, ki jo je na posebnem računalniškem programu v približno enem mesecu opravil Patrick Quaggiato. Pri tem delu jim je pomagal tudi Vasja Križmančič. Tako da sedaj igralci lahko pojejo songe kot pri karaokeju. Naročiti so morali tudi mikrofon, primeren za petje. Leopoli je naglasil, da so tudi odrski mojstri imeli kar precej dela.
V ozadju odra so napeli platno, ki bo osvetljeno v določenih "flash trenutkih". Na tleh pa je pod, podoben veliki šahovnici, ki ustvarja optično iluzijo. Dobili so ga v Milanu. Izdelali so tudi tračnice, po katerih se vozi poosebljena Didaskalija.
V predstavi nastopajo že znani obrazi: Marinka Černič, Tadej Lukman, Branko Terčič, Sara Miklus, Zvonko Simčič, Martin Komjanc, Ila-ria Bergnach, Nikol Dorni, Kazimir Černič, prvič pa sta med njimi Lucrezia Bogaro in zelo mlada Sara Soban. Delavno tehnično ekipo sestavljajo poleg omenjenih Jasmin Kovic in Jana Leopo-lija, ki je tudi režiser trailerja, koreografinja Monika
Zajšek, kostumistka Snežiča Černič, tehnični vodja Janez Terpin, oblikovalec luči Marko Lutman, snemalec Hijacint Jussa, tehnični svetovalec Vasja Križmančič, šivilja Irene Grusovin in tehnična	mojstra Evgen
Komjanc in Niko Di Battista. Monika Zajšek se je v lanski sezoni zelo dobro izkazala z vlogo v Limonadi slovenica, letos pa smo odkrili, da je njena prva velika ljubezen ples. Plesala je od tretjega do dvajsetega leta. Začela je s klasičnim baletom, nato prešla k mažoretkam, nazadnje pa je trenirala latin-sko-ameriške plese in se udeleževala tekmovanj po Sloveniji in tujini. Tokrat se je z nastopajočimi podala v 20. in 30. leta prejšnjega stoletja s charlestonom, ki je bil tudi zanjo izziv.
Navedeni podatki so dovolj zgovorni za vzbujanje radovednosti. Naj bodo tudi prijazno vabilo za ogled predstave, katere premiera bo v soboto, 2. februarja 2013, v župnijski dvorani Sedejevega doma v Števerjanu, ob 20.30, ponovitvi pa bosta naslednji dan, v nedeljo, 3. februarja, prav tam ob 17. uri, in v Kulturnem centru Lojze Bratuž v nedeljo, 24. februarja, ob 17. uri.
Priznanja JSKD
Zlati znak tudi Mateji Černič
V Ljubljani so v Festivalni dvorani v ponedeljek, 28. januarja, podelili nagrade Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Med zlatimi nagrajenci je tudi zborovodkinja Mateja Černič, kije zlati znak JSKD prejela za izjemne dosežke na področju vokalne glasbe, zlatega znaka je bil deležen tudi Teater Šentjanž za izjemne dosežke na področju gledališke dejavnosti. Zlato plaketo za življenjsko delo pa je prejela Edita Frančeškin. Mateja Černič velja za eno najplodovitejših mladih primorskih zborovodkinj. Skupaj z dekliško vokalno skupino Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela je prejela najvišja deželna, državna in mednarodna priznanja, pri čemer uspešno sodeluje tudi z drugimi zborovskimi sestavi. “Zbori in vokalne skupine se pod njenim vodstvom v zelo kratkem času povzpnejo med najboljše in najbolj zanimive, saj se vselej odloča za izvirne programe, sestavljene iz skladb različnih zgodovinskih obdobij in slogovnih zvrsti, od klasičnih do modernih”, piše v utemeljitvi nagrade. Edita Frančeškin je zlato plaketo JSKD prejela za življenjsko delo na področju razvijanja ljubiteljskega gledališča na Primorskem. Frančeškinova je, kot piše v utemeljitvi, “ena tistih ustvarjalk, pri katerih beseda ljubitelj zažari v polnem pomenu besede, saj lahko tako vztrajno, predano in uspešno gledališče ustvarja le tisti, ki ga preprosto ljubi”. Gledališko ustvarjanje in pedagoško delo Frančeškinove je v več kot 40 letih delovanja “pozitivno vplivalo na mnoge generacije ljubiteljskih igralcev in na kakovost ljubiteljskega gledališča pri nas in še danes navdihuje ljubiteljsko kulturo na Primorskem in v zamejstvu”. Teater Šentjanž je mlada slovenska gledališka skupina iz Šentjanža v Rožu na avstrijskem Koroškem in je v zadnjih letih za svoje gledališke produkcije prejela številna priznanja in nagrade. “Teater Šentjanž postaja sinonim za pozitiven naboj vsakdanjega in kulturnega življenja v zamejstvu, utemeljen na vrednotah, kijih ustvarja gledališka kultura”.
Srebrne plakete JSKD so prejeli Ivan Tavčar, Aleksander Jakob Videčnik, Tone Žuraj, KPD Planina v Selah in Marija Rituper.
Kratke
Narodni dom / Predstavitev zbirke pesnice Marije Mijot
Slovenski klub in Slavistično društvo - Trst bosta v petek, 1. februarja, ob 17.30 predstavila v mali dvorani Narodnega doma (ul. Filzi 14) zbirko Otroške pesmi in dramski prizori svetoivanske pesnice Marije Mijot. Društvo Slavko Škamperle je decembra lani izdalo in poklonilo knjigo večstopenjski šoli Vladimir Bartol ter s tem počastilo 110. obletnico pesničinega rojstva. Učenci te šole lahko že berejo in se preverjajo v svetoivanskem govoru. Ker je knjiga zbirka neobjavljenih del in že zato dragocen prispevek k spoznavanju naše preteklosti, okoličanskih navad in značajev ljudi, pa tudi žlahtnega pogovornega jezika, ki je poganjal iz tesnih stikov med okolico in mestom, bo morda zanimiva tudi za širši krog bralcev. V petek bodo o Mariji Mijot in njenem delu govorili slovenistka Marija Pirjevec, lektorica za slovenski jezik na tržaški Univerzi Karin Marc-Bratina in urednica knjige Bogomila Kravos. Obeta se zanimiv pogovor o pojavu pesnice in odmevih na njeno poezijo, o našem narečju v širšem vseslovenskem kontekstu in o vrednotenju preteklih dosežkov na kulturnem področju. Seveda bo društvo poskrbelo, da bo nekaj izvodov knjige na razpolago.
Gledališče Rossetti / Berlinski pridih Ute Lemper
Ute Lemper, najznamenitejša dedinja berlinskega kabareta, primadona glasbenega gledališča zaradi pevskih, igralskih in plesnih sposobnosti, je prispela v Trst z recitalom Last tango in Berlin. Pričakovala jo je seveda polna dvorana gledališča Rossetti, kije prisluhnila uri in pol trajajočemu koncertu. Pevka je koncert izoblikovala ob spremljavi pianista Vana Gieriga in bandoneonista Tita Castra.
Zgled legendarne Dietrichove je zaznamujoč za pevko, ki se celo kariero poigrava s posnemanjem prepoznavnega lika. Temu se Lemperjeva ni izneverila niti tokrat, saj je odprla večer s songom iz filma Modri angel Ich bin vom Kopf bis Fuss auf Liebe eingestellt, kateremu je kasneje dodala še živahnejšo pesem Lola. Večer pa ni bil namenjen oživljanju klasikov v klišejskih izvedbah, kar je pevka pokazala od samega začetka, ko je prvi song preusmerila v blues razsežnost in s tem dala kontaminacijski pečat celotnemu večeru, v katerem so splošno znani songi dobili prenovljeno glasbeno preobleko. S tem je pevka osmislila in poudarila minevanje časa in odnos do preteklosti z
zavestjo, da se vsaka stvar spreminja in da ne moremo zamrzniti izvedb klasičnih songov v uveljavljenih izvajalskih konvencijah. Niti legendarna Lili Mar-leen ni ohranila ekspresionističnih potez, saj je pevka poudarila časovno razdaljo z jazzovsko usmeritvijo. Vezna nit sporeda je
bila tangovska strast brez geografskih meja, "v Berlinu kot v Trstu ali v Buenos Airesu”, z zgodbami Lole ali Marie. Pariška “postaja” recitala je ponudila kabaretno razsežnost Moustakijeve Milord in intimistična čustva Jacquesa Brela, s skokom čez lužo pa glasbena nit ni dosegla samo Argentine, ampak tudi bleščice ameriških muzikalov Cabaret in Chicago.
Ute Lemper uživa ob raziskovanju izraznih in zvočnih preobrazb glasu: uporablja beatboxingza ritmično spremljanje Piazzollove Marie de Buenos Aires, posnema zvok trobente, se spušča v jazzovske vragolije ali zreducira izraz na sporočilnost kabaretne konkretnosti.
Lemperjeva seje izkazala v svoji kozmopolitski naravi prefinjene umetnice; pela je v nemščini, angleščini, francoščini, španščini, celo v italijanščini s poklonom Ninu Roti. Mešanico jezikov je uporabljala tudi za povezovanje glasbenih točk (pravzaprav vsebinsko “brez zveze”, a vendar). Njeno potovanje, ki se skozi profesionalnost in kultiviranost dotakne bolj razuma kot srca, ima trdne korenine v Nemčiji. Ko je Lemperjeva zapela VVeillovo Bilbao ali balado Mackija Messerja, je bila zares doma, čeprav s kovčkom, kije poln mednarodnih izkušenj: “Ich habe noch einen Koffer in Berlin... ” / PAL
V srednjeveškem Trstu prvi slovenski priimki
Prof. Pavle Merku' je dočakal izid svoje temeljne jezikoslovne študije, kateri je namenil več desetletij svojega življenja. Gre za delo o imenih v srednjeveških registrih kapiteljskega arhiva Sv. Justa v Trstu, ki je v italijanskem jeziku z naslovom Nomi di persone e luoghi nei registri me-dioevali del Capitello di San Giusto a Trieste izšlo pri društvu za narodno zgodovino Julijske krajine. Delo so predstavili v četrtek, 24. januarja, v prostorih Državnega arhiva v ul. Lamarmora.
Temeljita Merkujeva študija bo odslej postala ne-obhodno potrebno čtivo za vse raziskovalce, ki bi se radi poglobili v obdobje poznega srednjega veka mesta Trst. Knjiga namreč podrobno našteva srednjeveška osebna imena, priimke in vzdevke, poklice in kraje v razdobju 1307-1406, ki jih je avtor proučil na podlagi sedmih srednjeveških registrov, ki jih hrani kapiteljski arhiv sv. Justa. "Obravnavano obdobje ponuja najbogatejši ko-
rpus pričevanj glede prebivalcev mesta Trst v poznem srednjem veku", je zapisal prof. Merku' v predgovoru knjige, o kateri je na
predstavitvenem srečanju najprej spregovorila predsednica založniške hiše Grazia Tato'. Prof. Giovanna Paolin pa je podrobneje razčlenila potek zahtevnega založniškega načrta, saj je bilo strokovno strogost in metodološko natančnost prof. Merkuja težko strniti v sicer obsežno knjigo s 543 stranmi. Merkujev pri-
jatelj, prof. Paolo Cammarosano, ki se ukvarja s srednjeveško zgodovino, je obrazložil, da je strokovnjak s svojo zadnjo knjigo in
splošneje s svojim celotnim življenjskim delom dal ponovnega zagona zgodovinski lingvistiki, ki se je danes v italijanski zgodovinski stroki žal porazgubila. Cammarosano je glede metodološkega oprijema zadnje Merku-jeve študije poudaril, da je raziskovalec črpal iz gradiva, ki je gospodarske narave, saj so v
njem zbrani popisi, prihodki, odhodki, plačila in kupo-proda-je. Gre namreč za izredno bogat arhiv, ki dokazuje, kako je od leta 1.300 dalje mesto Trst lahko računalo na temeljito tovrstno popisovalno dejavnost. Na podlagi le-te je Merku' osnoval osrčje svoje študije, ki jo sestavljajo seznami imen, vzdevkov in priimkov tedanjega časa (avtor je pri tem navedel, kolikokrat je vsako ime omenjeno in morebitni izvor le-tega); dve poglavji knjige je avtor namenil topono-mastiki in poklicem, iz katerih izhajajo marsikateri priimki.
Kot je zaupal avtor ob koncu predstavitvenga srečanja, je njegovo raziskovalno dejavnost nedvomno olajšalo prepričanje, da se v njem pretaka slovenska, italijanska, furlanska in češka kri: se pravi zavest, da lahko računa na čim širši spekter narodnih izkustev, čeprav se je na koncu - kot je nekoč povedal prijatelju Manliu Cecoviniju -opredelil za najšibkejšo varianto, slovensko ... In prav prvi slovenski priimki so se še prej kot v sedanji Sloveniji pojavili ravno v Trstu. Mesto je bilo tedaj že pomembno slovensko središče, čeprav je bila naša tedanja narodna skupnost prav tako kot danes v manjšini: večino Tržačanov so namreč takrat sestavljali Furlani...
IG
Pavle Merku', Paolo Cammarosano, Grazia Tato' in Giovanna Paulin (foto IG)
Čustva so kapital in odraz inteligence
Psiholog Silvo Šinkovec v Finžgarjevem domu
Spet smo se v četrtek, 24. januarja, zbrali na ciklu predavanj o vzgoji, ki jih že tretje leto zapored prireja društvo Finžgarjev dom z Opčin. Kot je uvodoma namignila predsednica Lučka Susič, smo priča pravi prireditveni uspešnici, saj se že tako polna dvorana še polni, tudi s slušatelji z onkraj nekdanje meje. Kot lani nas je obiskal eden naj-
bolj iskanih predavateljev v Sloveniji, teolog, psiholog in defektolog mag. Silvo Šinkovec, ki je lani svetoval glede strategij za krepitev samozavesti. Tokrat je z naslovom Čustvena pismenost kot osnova za čustveno inteligenco in pridobivanje razumevanja lastnih ču-sfeFspregovoril o tem, kako je čustveno življenje potisnjeno v ozadje na račun vsemogočnega
Društvo slovenskih izobražencev / Gost Igor Omerza
Predstavil je svojo najnovejšo knjigo v Peterlinovi dvorani
ju v arhivih ogromno dokumentov in da ni še nobena ugrabitev bila tako podrobno opisana kot tale. O knjigi je na kratko spregovoril tudi Martin Lisec, predstavnik Mohorjeve založbe iz Celovca, ki je obenem med prisotnimi pozdravil generalnega konzula Dimitrija Rupla.
V	drugem delu večera je Omerza pokazal projekcijo slik in podrobneje opisal ugrabitev, saj so Todoroviča omamili in ga peljali na Kras, kjer so določeni Udbovci celo govorili z njim v itali-
janščini, da bi mislil, da je v Italiji. Iz Italije so ga potem pripeljali v hotel v Žusterno, ga zavezali za radiator in šele nato poklicali koprsko policijo. "Do te spletke je prišlo samo zato, da bi rekli, da so ga našli pri nas. Nato so ga odpeljali v Beograd in mu tam sodili", je pojasnil Omerza.
Šin
Decembra lani je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga o kriminalnem dejanju, ki se je zgodilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je državna tajna policija Udba izpeljala ugrabitev srbskega trgovskega in finančnega talenta Bata Todoroviča v Italiji. Knjigo označuje pripoved po resničnih dogodkih, saj je njen avtor, podjetnik in publicist Igor Omerza začel pred leti zahajati v nekdanje arhive za notranje zadeve, v katerih je našel veliko zanimivega materiala za nadaljnje preučevanje. Ker je naletel na veliko dokumentov, gradiva in pomembnih listin glede neke ugrabitve, se je odločil, da bo vse to objavil v knjigi, ki jo je naslovil 88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todoroviča. Pred to knjigo je leta 2010 objavil Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584, leta 2011 pa Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo. Kot smo slišali na predstavitvi v Društvu slovenskih izobražencev, je knjižna novost zanimiva z več zornih kotov: prvič zaradi zgodbe same, drugič pa zato, ker osvetljuje policijske in politične metode državne tajne policije ter
opisuje odnose znotraj vrha jugoslovanskega ministrstva za notranje zadeve oziroma nezaupanje do italijanske in hrvaške uprave. V prologu je opisana dramatična ugrabitev. Sledijo razčlenjena poglavja: od zasebne poti Bate Todoroviča do ugrabitve v Italiji in sodelovanja z zvezno Udbo. Ker je spremljal Rankoviča, je bil hkrati sodelavec Udbe kot tudi predmet podrobne udbovske obravnave. Posebno poglavje je namenjeno "Akciji Vrh" in ponesrečenim ugrabitvam v letih 1972-1973, saj je prišlo do nezaupanja in je srbska Udba predlagala slovenski, naj ugrabi Todoroviča. Kljub temu so se vsi poskusi leta 1973 izjalovili. Preko afere Zelena knjiga pridemo do četrtega poglavja, Stiskanje obroča, v katerih avtor spregovori o novih poskusih ugrabitve v naslednjih letih, saj so kadrovske spremembe v slovenski Udbi pripeljale do umirjenih odnosov in so lahko tako na sestankih načrtovali in potrjevali ugrabitev.
Sele v petem poglavju bralec razume pomen naslova, saj so Todoroviča ugrabili in ga prepel-
jali v center Ljubljane, v dom Maksa Perca, kjer so ga zasliševali in ga zaprli v sobo v zadnjem nadstropju, do katere je vodilo 88 stopnic. V naslednjem poglavju dobimo vpogled v sojenje leta 1977, na katerem so
mu določili dvajset let zapora. Leta 1984 so ga začasno izpustili, ko je bil na smrtni postelji pa so ga pomilostili.
Avtor knjige je v pogovoru z Ivom Jevnikarjem dejal, da lahko sam govori le o metodi dela, saj se noče hvaliti glede kakovosti. Dodal je še, da je o tem hudem kriminalnem dejan-
razuma. Kako prepoznati čustva pri sebi in pri tistih, ki so okoli nas?
Sram, občutek krivde, žalost, razočaranje, ljubezen so čustvena stanja, ki določajo življenje vsakogar. Težko jih je prepoznati, še težje pa izraziti pravilno, zdravo, kaj šele jih obvladovati. Literatura Daniela Colemana in Francesa Wilksa uči, kako nam ni dovolj Kartezijeva mak-sima "mislim, torej sem", niti afriški rek "čutim, torej sem", am-
pak potrebno je priznati Mayorjev "sodelujem, torej sem ". Že Aristotel je rekel, da je človek družbeno bitje, ni dovolj sam sebi, kar pomeni, da v odnosu s svetom gradi afektivni sistem, ki mu lahko rečemo čustvena inteligenca. Življenje brez čustev je kot črno-beli televizor. Čustva so najprej informacije, kot utripajoče lučke na komandni plošči našega avtomobila, ki mu pravimo življenje. Če ne vemo, kaj posamezna lučka pome-
ni, ne bomo popravili "napake” in avto se bo, prej ali slej, ustavil. Čustvena vzgoja korenini v družinskem okolju, ki nas uči ravnati z njimi in utemeljiti naš čustveni dialekt. Imeti čustveni kapital, ki se utemeljuje z zaupanjem, mirom, s harmonijo, ljubeznijo, spoštovanjem, upanjem, pomeni izogniti se degradaciji čustvenega limita in biti opremljeni, pismeni na področju notranjih doživljajev. Otrok iz družinskega kroga stopi nato v družbo, ki temelji na "polite" (t. j. vljudni) kulturi: inhibi-cija "škodljivih" čustev ustvarja mite, kot je npr. tisti o jezi. "Jeziti se ne smeš, je grdo". Po principu ekonom lonca bo vretje vode, če
ne sprostimo filter, prej ali slej privedlo do eksplozije. Pravilo je ponovno aristotelsko: zlata srednja mera.
Mag. Silvo Šinkovec zato spodbuja poslušalce, naj govorijo in učijo v šolah in družinah o čustvih, da bi lahko lažje reševali komplicirane enačbe, ki jimpra-vimo medčloveški odnosi. Cista misel (torej cogito) ni dovolj za srečno življenje. Zanj mora zaživeti celostna, skladna osebnost v objemu družbenega okolja. Naslednje predavanje Bogdana Žorža ne bo v četrtek, 7. februarja, temveč na dan, ki bo objavljen naknadno.
Jernej Šček
NOVI
Na kavi s predsednikoma krovnih organizacij
Ljudje imajo knjige še vedno radi
N/
Čeprav sta na srečanju ob kavi v sredo, 23. januarja, v Tržaški knjigarni bila prisotna predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ, Drago Štoka in Rudi Pavšič, je domet njune običajne dialektike glede manjšinskih zadev nekoliko drugače presegal golo tematiko organiziranosti naše narodne skupnosti. Štoka in Pavšič sta se namreč v pogovoru z urednicama Mladike Na-dio Roncelli in ZTT Martino Kafol dotaknila zlasti osebnega odnosa do pisane besede in do knjige.
Zvesto občinstvo Tržaške knjigarne je tako spoznalo predstavnike manjšine v drugačni luči, ki je nedvomno 'raznežila' kremenito podobo, ki jo Pavšič in Štoka navadno ponujata o sebi. Obravnavane tematike pa niso nikakor vodile le h golemu razpoloženjskemu izpovedovanju osebnih knjižnih okusov, saj je dialog ponudil kar nekaj iztočnic, zlasti glede manjšinske založniške politike in teženj, ki jih je vredno obravnavati.
Knjižni beri na nočni omarici je bil tako namenjen le uvodni del srečanja. Pavšič je zaupal, da ima navadno odprtih več "knjižnih front": trenutno prebira zlasti publicistiko glede političnega položaja v Sloveniji in Italiji (na primer knjigo Proti toku, v kateri Massimo D'Alema proučuje položaj italijanske in evropske levice in Omrežje oblasti Alija Žerdina, ki aktualizira dogajanja v naši matični domovini); obenem temeljito proučuje kolesarski
Pred nedavnim smo nadaljevali s sezonskim nizom srečanj skupine za etiko in prihodnost. Tokratni gost na ul. Donizetti je bil karseda prestižen in navdušujoč. Prof. Branko Klun je čedno skupino mladih popel-
jal po poteh evolucije in se spraševal, kam ta pelje. Predstavil ga je koordinator srečanj Tomaž Simčič.
Profesor filozofije na ljubljanski teološki fakulteti je med drugim dve leti študiral na Zavodu združenega sveta v Devinu, nazadnje smo ga poslušali na letošnjih študijskih dnevih Draga. Leta 2009 smo praznovali t. i. Darwinovo leto oz. 150-letnico objave najslavnejšega dela angleškega naravoslovca O izvoru vrst. Klunov izziv je bil predstaviti odnos med znanostjo in religijo ter se vprašati, kam lahko obe miselni disciplini sežeta. Po slavnih izjavah papeža Janeza Pavla II. leta 1996, ko je evolucionistično teorijo definiral za "več kot hipotezo", lahko rečemo, da je za RKC ta teorija o izvoru in razvoju človeštva manjši problem kot za ameriški
vodnik po Sloveniji (ta rekreativna dejavnost ga zelo razveseljuje). "Z zanimanjem prebiram tudi rokopis osebnih spominov Viljema Černa, preko katerih dodobra spoznamo zgodovinske razmere v Benečiji po drugi sve-
tovni vojni", je dejal Pavšič, ki ga v svet leposlovja navadno uvajajo dela prijateljev. Bodisi Pavšiča bodisi Štoko pospremlja v vsak nov dan branje slovenskega in italijanskega časopisja. Štoka se najprej loteva slovenskih medijev, Primorskega dnevnika, Dela, Financ, nato pa je čas za italijanske časopise II Piccolo ("ki ima zanimive kulturne strani in je v njih končno obravnavano tudi slovensko literarno in splošneje kulturno izročilo"), La Repubblica, II Corriere della sera in Libero: "Težko je priti do resnice. Prav je zato prejeti čim več informacij, da lahko nato človek napravi osebno sintezo dogajanja okrog sebe", je dejal Štoka in poudaril, da moramo knjige tudi v tem tehnološkem
krščanski svet, ki hegemonsko pristaja na kreacionizem, t. j. dobesedno razlago Svetega pisma. Ortodoksni protestanti zlahka zaidejo v skrajnost zgodovinskega iskanja geneze. Bog ni le ustvaril svet, a je to sto-
ril pred približno 10 tisoč leti in... kje? Ali je bil Adam predstavnik vrste homo sapiens? Kje se je nahajal edenski vrt? Kreacionizem deluje večkrat primitivno. Dejstvo, da se vrste spreminjajo na podlagi mutacij in zakona selekcije po stopnjah razvoja, ki niso nujno odraz umnega arhitekta, katoliški svet sprejema kot znanstveno izjavo. Ali lahko v smislu materializma in evolucije interpretiramo vse, tudi človeka? Ne. Presežnost človeka, položeno v zavestno zmožnost samorefleksije, ne moremo izmeriti z evolucionizmom, nevroznanostjo ali z izključno biološkim izrazoslovjem. Za krščanstvo je človek bitje, ki ga ne moremo omejiti na (biološke) številke, ampak ima dostojanstvo onkraj naravnih danosti. Eno je torej teorija evolucije, drugo pa evolucionistična aplikacija
veku vedno brati, zlasti naših slovenskih in zamejskih založb. Predsednik SSO je zaupal, da ima rad lik Pierpaola Pasolinija, ki je med drugim prebil leto dni v šoli v Idriji, ko je slovensko ozemlje spadalo še pod Italijo
(tej svoji mladi izkušnji je posvetil tudi poezijo, na poslopju šole so mu zato odkrili spominsko ploščo), in knjige Maura Corone, ki srčno opisuje težavno življenje in dušo prebivalcev goratih področij. Stoka izredno ceni tudi roman Alojza Rebule Nokturno za Primorsko (zelo dober je po njegovem mnenju tudi italijanski prevod), ki nazorno prikazuje tragiko slovenskega naroda, ko je bil v prejšnjem stoletju podvržen kar trem totalitarizmom. Štoka se je na povabilo Nadje Roncelli dotaknil tudi svojih knjig. Med vsemi ima predsednik Stoka najraje knjigo Po prehojeni poti, v kateri se spominja svojega rojstnega Kontovela in vaščanov, ki so polnili njegov vsakdan. Med
znanosti na področja, kamor metodološko ne more seči. Kaj je moralno? Kdo sem? Kam grem? Kaj pomeni smrt? Ali je uho, ki sliši, ali sem jaz, ki slišim? Evolucionizem težko argumentira prehod iz neživega v živo, torej um-
mnogimi se je Štoka spomnil na Jožeta Peterlina in nekdanjega soseda Franca Štoko, ki je bil po osvoboditvi Trsta za nekaj tednov tudi župan mesta: čeprav sta si bila Franc Štoka in družina sedanjega predsednika SSO na nasprotnih ideoloških bregovih, sta jih vselej združevala človeška toplina in skupen borjač ... Martino Kafol je nato zanimalo, kako naj zamejska založniška organiziranost odgovori na finančno krizo. Pavšič je bil mnenja, da bi morale manjšinske založbe živeti "bolj samostojno, se pravi v manjši povezavi z manjšinsko razdeljenostjo". Da lahko naše založbe prebijejo ožji manjšinski krog, je potrebna tudi večja sinergija med njimi samimi. V tem vidiku je Pavšič zaželel tudi večje sodelovanje med Tržaško knjigarno in Katoliško knjigarno v Gorici, nekatere knjige bi lahko izšle pod skupno založniško režijo. "To bi nedvomno spodbudilo normalen človeški dialog med nami", je dejal Pavšič in ugotavljal, da je pokazatelj sedanje manjšinske založniške politike dejstvo, da velika večina izvodov izdanih knjig ostaja v skladiščih, saj bi pristojni s prodajo le-teh preveč bremenili proračun založniške hiše. Štoka je prepričan, da knjiga v sedanjih okoliščinah ne more biti rentabilen posel, prav zato potrebuje podporo države. Kljub temu pa je naša manjšina v letih izdala nekaj temeljnih naslovov, mimo katerih ne more slovenska družboslovna in različna stroka. Sklepna ugotovitev predsednika SSO, češ da "ljudje imajo knjige še vedno radi", še kako drži.
IG
nost v naravi. Tudi znanost, kot vsak človeški produkt, lahko razlagamo na različne načine in večne, nespremenljive resnice na tem svetu ni. Zato je prav, je povedal Klun, da iščemo, (se) sprašujemo in ne fiksiramo sveta vnaprej. Kljub vsem našim trudom obstajajo, morda, vprašanja, ki presegajo možnost njihovega razumevanja.
Jernej Šček
Obvestila
Društvo slovenskih izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta
vabita v ponedeljek, 4. februarja, na razgovor o novih študijah sodelavcev Inštituta za novejšo zgodovino iz Ljubljane. 0 njih bodo spregovorili zgodovinarji Aleš Gabrič, Bojan Godeša in Aleksander Lorenčič. Začetek ob 20.30.
Spomladno in poletno potovanje z Novim glasom v letu 2013: Sardinija, 7 dni, od 22. do 28. aprila 2013 (vpisovanje do konca meseca februarja), in Gruzija, 8 dni na Kavkazu od 20. do 28. junija 2013 (vpisovanje najkasneje do konca meseca marca). Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu.
Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih za začetek tudi po 4 ure. Kličite na tel. 0038641529652.
Po poklicu sem ekonomist. Iščem delo kot pomoč pri pisarniških opravilih. Lahko nekaj ur dnevno, po pogodbi. Kličite na tel. 0038640606915.
V četrtek, 31. januarja 2013, bo družbeno politično društvo priredilo v Trstu, na trgu Viljema Ober-danka, pred palačo deželnega sveta, od 10.00 do 13.00, zborovanje na javnem prostoru z namenom, da opozori sedanje in prihodnje deželne svetnike in tako imenovano demokratično javnost na 66 let kršitve republiške ustave in na 50 let kršitve deželnega statuta. Ne moremo se vzdržati, da ne bi ocenili te kršitve za dokaz barbarstva italijanske države in nič manjšega barbarstva naše dežele. Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin pravi v 1. členu: Varstvo narodnih manjšin ter pravic in svoboščin pripadnikov teh manjšin je sestavni del mednarodnega varstva človekovih pravic in kot tako spada v okvir mednarodnega sodelovanja.
1.
Iz razprave v ustavodajni skupščini jasno izhaja, da 6. člen ustave ni imel namena varovati človekove pravice, ker so bile že od vsega začetka izključene vse "integrirane" jezikovne manjšine. Leta 1962 je vlada opredelila to izhodišče s temi besedami: "La concessio-ne di una seconda lingua oltre a quella materna e' stata finora accordata esclusivamente a quelle regioni a statuto speciale che potevano rappresentare, nelTimmediato dopoguerra, grave minaccia per Lintegrita' dello Stato". Da je naša dežela imela te pogoje, dokazuje X.
Darovi
Za društvo Rojanski Marijin dom daruje Anamarija Zlobec 50 evrov. Za rojansko glasilo Med nami daruje I. K. 20 evrov.
Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: Ziebarth Paolino 5, N. N. 25, Leopold Pristavec 10, Cvitan Štefanija 10 evrov; za misijonarja Ernesta Saksido -Brazilija: N. N. 320, N. N. 320, sestre z Boršta 30 evrov; za riž otrokom patra Pedra Opeke - Madagaskar: G. Ž. 1.000, P. Z. 100 evrov; za naročnino revije “Misijonska obzorja”: sestre iz Boršta 20 evrov.
Darove lahko nakažete tudi preko banke:
IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948
Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan via Cordaroli 29 34135 Trst
Sožalje
Ob smrti gospe Vere Martelanc, ki je pred kratkim preminula v ZDA, izrekajo sestri Nadi in bratu Angelu občuteno sožalje člani odbora Slovenske Vincencijeve konference.
prehodna določba ustave, ki se glasi: "Alla Regione del Friuli-Venezia Giulia, di cui alTartico-lo 116, si applicano provvisoria-mente le norme generali del Ti-tolo V della parte seconda, fer-ma restando la tutela delle mi-noranze linguistiche in confor-mita' conTart. 6. In vendar, če odmislimo Slovence, ki so bili "integrirani" že od leta 1866, so ostali brez vseh pravic Slovenci v Kanalski dolini, medtem ko so Slovencem v goriški pokrajini ostale samo šole, ki so jih imeli pred vrnitvijo italijanske uprave leta 1947.
2.
V deželni statut, odobren z ustavnim zakonom št. 1, ni bila zapisana razčlenjena opredelitev varstva slovenske manjšine, temveč le načelna opredelitev, ki so jo desetletja tolmačili skrajno restriktivno: "Nella Regione e' riconosciuta parita' di di-ritti e di trattamento a tutti i cit-tadini, qualunque sia il gruppo linguistico al quale appartengo-no, con la salvaguardia delle ri-spettive caratteristiche etniche e culturali. Ustavno sodišče se je čutilo dolžno, da v dveh razsodbah graja avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko Benečijo, ker še ni izdala izvršilnih predpisov za ta člen statuta. K temu smo dolžni dostaviti, da niti državna zakona št. 482/1999 in št. 38/2001 nista zagotovila deželnim manjšinam tiste ravni varstva, ki jo je Ustavno sodišče opredelilo z izrazom "tutela mi-nima" in izhaja neposredno iz 6. člena ustave.
DSI in Knjižnica Dušana Černeta
Mlajši zgodovinarji / Tudi o najnovejšem obdobju
V Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3 v Trstu bodo v ponedeljek, 4. februarja, ob 20.30 nastopili trije mlajši predstavniki slovenske zgodovinske vede: doktorji znanosti Aleš Gabrič, Bojan Godeša in Aleksander Lorenčič. Zaposleni so na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, prva dva pa tudi predavata na univerzi. Srečanje je bilo prvotno napovedano 14. januarja, a je takrat odpadlo zaradi sneženja in slabe prevoznosti cest.
Društvo slovenskih izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta želita vsaj občasno omogočati tržaški javnosti, da se seznanja z novimi zgodovinskimi raziskavami in analizami v živem stiku z njihovimi ustvarjalci.
Študije, ki so izšle v inštitutovih knjižnih zbirkah ali pri zunanjih založbah, obravnavajo tako čas tik pred drugo svetovno vojno in med njo, kot tudi čas demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Gre torej za začetek in konec obdobja, ki je globoko zaznamovalo vse Slovence.
Dr. Bojan Godeša bo predstavil svojo študijo Čas odločitev, Katoliški tabor in začetek okupacije. Knjiga je v matični Sloveniji vzbudila tudi polemike, vsekakor pa poživila zanimanje za predvojno slovensko politiko.
0 njej in o začetkih revolucije govori zbornik, ki prinaša referate z nedavnega simpozija o primorskem rojaku, predvojnem banu in žrtvi Vosa Marku Natlačenu (1886-1942), ki ga je uredil Zdenko Čepič. 0 tej knjigi, o zborniku, ki zadeva hrvaško zgodovino 20. stoletja, o nekaterih drugih inštitutovih publikacijah, zlasti o zborniku razprav Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ki ga je sam uredil, bo spregovoril dr. Aleš Gabrič.
0 sočasnih gospodarskih spremembah, ki jih je obdelal v študiji Prelom s starim in začetek novega, Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem, pa bo govoril dr. Aleksander Lorenčič.
Niz predavanj Etika in prihodnost
V gosteh je bil prof. Branko Klun
8. februarja 2006	8. februarja 2013
Nadja Maganja Jevnikar
Ob sedmi obletnici smrti se bomo drage žene in mame spomnili pri maši v sredo, 8. februarja, ob 18. uri v župnijski cerkvi v Sv. Križu.
Ivo, Peter, Ivan
Družbeno politično društvo Edinost
50 let deželnega statuta
V Tumane (V megli)
Dragan Wende - Zahodni Berlin
ADRIATIC
Izšla je informativna brošura
Dvojezična publikacija o zdravstvenih in SKrbstvenih storitvah FJK
V petek, 25. januarja, so v Vidmu predstavili dvojezično publikacijo žepnega formata, ki bo prebivalcem nudila potrebne informacije v zvezi s številnimi v deželi obstoječimi skrbstvenimi in socio-zdravstvenimi storitvami. Brošuro, ki jo sestavlja 20 strani in je izšla v 25 tisoč izvodih, je v slovenskem in italijanskem jeziku izdal Patronat InacFJk od Italijanske zveze kmetov (Cia). Priročnik, so poudarili na srečanju predstavniki patronata, bo v pomoč pri določanju in iskanju kraja nudenja omenjenih storitev. Predstavitve so se udeležili deželni odbornik Roberto Molinaro, vsedržavni in krajevni predstavniki Patronatalnac, Carla Donnini, Maria Teresa Morretta in Manuela Botteghi, tajnik Kmečke Zveze Erik Masten in deželni predsednik združenja Cia, Ennio Benedetti. Dežela FJK ocenjuje, da bo pobuda, ki gre v smer uresničevanja moderne skrbstvene vizije, zelo koristna in opozarja, da je s podporo krajevnim upravam in primernim načrtovanjem mogoče nuditi omenjene storitve na bolj učinkovit način: vtem pogleduje uprava okrepila vlogo zdravstvenih okrajev, ki so s svojim delom na tem območju ključnega pomena./ARC/MCH
Trst Film Festival 2013
V ospredju koprodukcije
Izobraževanje
Jadranski prostor, start projekta Kepass
Izpopolniti šolske sisteme, ki veljajo v državah, obale katerih moči Jadransko morje, za dosego konkurenčnejšega razvoja višješolske izobrazbe in vz-
nik Molinaro, predstavlja Kepass
-	ki so mu zaradi podobnosti z evropskim projektom za študijsko izmenjavo univerzitetnih študentov nadeli ime "Erasmus
racij.
Na srečanju je Patrizia Pavatti iz deželnega vodstva za izobraževanje obrazložila, da bodo dijake lahko imeli v gosteh le "priznani" šolski zavodi, ki bodo izbrani na osnovi ocene možne ponudbe dodatnih dejavnosti, ki jih nudijo mladim na vzgojnem področju glede izvenšolskega delovanja in skupnih obravnavanih "mednarodnih" učnih enot. Kepass bo torej omogočil mla-
Mladinski dom Gorica
Beli teden
V	Mladinskem domu v Gorici so končali leto 2012 z že tradicionalnim zimovanjem.
Ravnatelj Mauro Leban je popeljal gojence v kočo sv. Jožefa v Zabnice. Spremljala ga je skupina animatorjev, ki skozi celo leto pomagajo pri popoldanskem pouku in si tako pod mentorstvom izkušenih vzgojiteljev nabirajo dragoceno znanje in izkušnje.
Otroci so preživeli nekaj dni v naravi, daleč od mestnega vrveža, brez mobilnih telefonov in katerihkoli drugih elektronskih naprav.
V	Mladinskem domu si prizadevajo, da bi se otroci naučili pozitivnih in iskrenih medsebojnih odnosov ter odkrivali lepoto narave in uživali ob njej. Zato so "beli teden" namenili skupinskim dinamikam
Jadrana" obširen program vzgoj-no-kulturne izmenjave, ki je namenjen 17-in 18-let-nikom, ki bodo lahko tako za četrtletje ali trimesečje obiskovali šolo v tujini. Kepass, ki bo razpolagal z 2,2 milijona evrov sredstev, spada v sklop programa čezmejnega sodelovanja Ipa Jadran, ki ga financira Evropska unija.
Predsednik Tondo se je zaustavil pri mednarodni vlogi, ki jo v srednjeevropskem prostoru in na Balkanskem polotoku že več desetletij odigrava Furlanija Julijska krajina. Projekt, ki je namenjen dijakom, bo skupnosti, ki živijo ob Jadranskem morju, le še povezal in okrepil sodelovanje med institucionalnimi dejavniki v korist mladih gene-
dim, da pridobijo več interkul-turnih kompetenc in spoznajo jezike, kar ima navadno za posledico razvoj večje miselne odprtosti, preseganje predsodkov in torej večje približevanje zakonitostim sveta dela.
Šolam, ki se bodo prijavile za sodelovanje pri projektu, bodo pri doseganju zahtevanih kriterijev-pogojev pomagali izvedenci, ki jih bodo imenovali partnerji projekta. Razpis za izbiro šol, ki bi rade sodelovale pri omenjeni izmenjavi dijakov, bodo objavili aprila.
ARC/MCH
Dober teden projekcij, predstavitev filmskih avtorjev in igralcev, srečevanj producentov, distributerjev in študentov filmskih šol, številna udeležba publike, v glavnem mladih, časnikarjev in strokovnjakov je preplavilo tržaško Terezijansko četrt in nabrežje, med dvorano Tripcovich in gledališčem Mielo, kjer se je dogajala 24. Tržaški filmski festival (TFF). Ravnateljica festivala Annamaria Percavassi in nov soravnatelj Fabrizio Grosoli sta s ponosom podala obračun o letošnjih dosežkih: 15 tisoč gledalcev, 250 akreditiranih časnikarjev in 300 operaterjev iz 27 držav, ki so sodelovali na raznih omizjih tretje izdaje foruma za koprodukcije med državami
Vzhodne in Zahodne Evrope When EastMeets West (WEMW).
V	hotelu Savoya se je 150 tujih in 150 domačih strokovnjakov spoprijelo s temami o sodelovanju z nemško govorečimi državami, glede razpoložljivih sredstev in skladov za nastanek koprodukcij v EU. Zvrstilo se je mnogo individualnih sestankov med italijanskimi (in zahodnimi) filmarji ter vzhodnimi; tuji distributerji pa so imeli na voljo pregled najnovejših samostojnih produkcij v novi festivalski	sek-
ciji"italijanski skri-ningi". Da je vseevropski koprodukcijski forum WEMW res zaživel svojsko povezovalno funkcijo, pričuje dejstvo, da ga je letos podprl Media Programme ob ostalih pokroviteljih, kulturnem ministrstvu, Eurimages, Srednjeevropski pobudi (SEP), Deželi FJK in media deških posameznih držav.
Usmerjenost in potreba po večji koprodukcijski povezavi projektov, ki niso zgolj komercialno zaznamovani, sta se pokazali tudi v predstavljenih delih različnih formatov, od dolgo in kratkometraž-
cev do dokumentarcev, animiranih filmov in tv proizvodov. Letošnji zmagovalec nagrade za celovečerne filme je koprodukcija ruskega režiserja Sergjeja Ložnice
V	Tumane (V megli), pri kateri so sodelovale Nemčija, Rusija, Latvija, Nizozemska in Belorusija. Najboljši dokumentarec je bil nemško-srbski potopis med Srbijo in Berlinom, Dragan Wende
-	Zahodni Berlin, v režiji Lene Mueller in Dragana von Petroviča. Po kakovostnih dosežkih so se izkazale tudi manjše države, npr. baltske. Latvijska režiserka Giedre Žickyte je sestavila montažni film Kako smo igrali revolucijo, latvijsko-francosko produkcijo, ki obnavlja proces osamosvojitve od 1984 do 1991,
preko nastopov in koncertov po vsej Latviji glasnikov perestrojke, rock skupine An tis. Estonec Ilmar Raag pa je za svojo uprizoritev Estonke v Parizu, v francosko-estonsko-belgijski produkciji, pridobil kot soprotagonistko Jeanne Moreau.
Zaradi mednarodnega predznaka lahko računajo nekatera dela na distribucijo na referenčnih
zahodnih trgih. Uspešnica iz Cannesa in Trsta, V Tumane Sergjeja Ložnice, bo te dni v italijanskih dvoranah, Estonka v Parizu cilja na francoski trg, ostali naslovi, tudi dokumentarci, pa na televizijska predvajanja. Države, ki niso povsem izkoristile te možnosti, pa samevajo v nekakšni stihiji, kot nekdanja "velesila" vzhod-
noevropskega filma Madžarska, ki je pred desetletji producirala več desetin filmov letno.
Le-ta je bila letos prisotna na tržaškem festivalu s simboličnim protestnim kolektivnim filmom Madžarska 2011, ki ga je soustvarilo 11 avtorjev, tudi veterana Meszarosova in Jancso, da bi opozorili na vsestransko materialno in moralno krizo v državi. Eden od enajstih je tudi Gyorgy Palfi, avtor filma Final cut - Gospe in gospodje, ki je sklenil festival, odlikovan za življenjsko delo z nagrado SEP.
O družbenem nelagodju
in bivanjski stiski v državah post-sovjetske Vzhodne Evrope pričajo še druga dela: npr. romunsko-francosko-nemški celovečerec Mariana Crisana Rocker, ki upodablja outsider-sko dvojico rockerskega očeta in sina v krizi. Ali pa svojevrstni igrani dokumentarci, ki ponujajo življenjske parabole iz preteklosti in sedanjosti. V Poljskih iluzijah (Poljska, Nemčija, Danska in Francija) režiserja Jacob Dammas in Helge Renner uprizarjata ameriškega vojnega veterana, ki v poljski vasici ustvari muzej vojaškega orožja in vpeljuje ameriško življenjsko filozofijo. Češka dokumentaristka Helena Tre-stikova, ki ji je tržaški festival pred leti namenil retrospektivo, spremlja s Privatnim vesoljem češko družino (in družbo) skozi zadnja štiri desetletja. Nemec Marten Persiel je z delom To ni Kalifornija nostalgično in ironično obnovil zgodbo vzhodnoberlinskih skejterjev, ki so ob zidu in kljub zidu gojili svobodnega duha in stike s skej-terji vsega sveta. Stefan Schwie-tert je s švicar-sko-nemško-bolgarsko koprodukcijo Balkan Melodie povzel izkušnjo Švicarja Marcela Celliera, ki je z ženo Catherine v času "železne zavese" prepotoval vso Romunijo in Bolgarijo, da bi posnel tamkajšnje narodne pesmi in glasbenike. Od panove piščali Gheorgeja Zam-firja do godal in trobil romskih orkestrov ter do sugestivnih gla-
in igram v čudovitem objemu zasnežene pokrajine v dolini Zajzera.
Najbolj vznemirljiv je bil tokrat izlet okrog Belopeških jezer, predvsem pa sama hoja po ledeni ploščadi Zgornjega jezera.
Zadnji dan so udeleženci preživeli v družbi skupine skavtov, ki je prišla za njimi v kočo. Po skupni igri in kosilu so se vrnili v Gorico. Na poti nazaj so
misli že bežale spet v Žabnice in na zeleni teden, ki jih bo pričakal ob koncu šolskega leta. Novo leto se je v Mladinskem domu začelo z vpisom novih gojencev. Vsem svojim gojencem, učencem in dijakom želijo vzgojitelji veliko uspehov na njihovi šolski poti in same lepe ocene, predvsem zdaj, ko je spričevalo ob koncu prvega polletja že pred vrati.
M&M
poredno uresničitev enostavnejše mobilnosti dijakov na osnovi recipročnega priznanja šolskih programov in pridobljenih diplom. Vse za utrditev povezave med izobraževalnim sistemom in delovnim svetom.
To so cilji projekta Kepass (Knowledge Exchange Program for Adriatic School System), ki je na srečanju v Trstu, katerega so se udeležili institucionalni in strokovni predstavniki vseh soudeleženih stvarnosti, stopil na pot svojega konkretnega udejanjenja.
Furlanija Julijska krajina, ki sta jo predstavljala predsednik Ren-zo Tondo in odbornik za izobraževanje Roberto Molinaro, je nositeljica projekta, pri katerem sodelujejo Jadranski zavod združenega sveta, dežela Marke, Slovenija, Istrska županija (Hrvaška), Bosna in Hercegovina, Albanija in Črna gora. Informestu je bila zaupana vloga strokovnega partnerja.
Kot je v svojem uvodnem posegu na srečanju poudaril odbor-
sov pevk Le Mystere des Voix Bul-gares iz Sofije: izdal je ničkoliko plošč, dobil številne grammije in svetovno uveljavil tovrstno glasbo. Občutena je bila tudi kronika napovedane rasistične usmrtitve romske družine v zakotnem okolju sodobne Madžarske, Samo
veter Madžara Benedeka Fliegau-fa, ki je bil nagrajen s srebrnim medvedom v Berlinu.
Omenjeni dokumentaristi so učinkovito izkoristili in sestavili družinske filme, tv posnetke in drugo vizualno gradivo iz omenjenega časa. Isto je delala tudi Rovinjčanka Sabrina Benussi v dokumentarcu Vidim rdeče. 70. leta med zgodovino in spominom Italijanov v Istri, ki je prejel nagrado Tržaške pokrajine. Zbrala je arhivske posnetke TV Koper in prikazala ideološko obarvane oddaje o malih pionirjih, preoblečenih tudi v partizane, o samoupravljanju, samozaščiti in mitizaciji Tita, o mladinskih kvizih in festivalih italijanske istrske popevke, o čestitkah Bella ciao in partizanskih pesmih, ki jih naročajo poslušalci in gledalci iz Emilie Romagne...
Ne nazadnje bi omenili še slovenska in dela, vezana na krajevno tematiko. Tržaško občinstvo je toplo sprejelo ljubezensko melodramo Vaje v objemu režiserja Metoda Pevca, grenkosladko zgodbo o
stivnimi posnetki na kraškem grebenu pri Doberdobu, na Nanosu, ob skrivnostnem ustju Timave in helikopterskem pogledu na Tržaški zaliv, ki po nedoumljivem estetskem občutju spominjajo na eksperimentiranje Tarkovskega.
Uspešno festivalsko odprtje Elisabette Sgarbi v polni Tripcovichevi dvorani, z njenim Potovanjem gospodične Vile po večkulturnem in literarnem Trstu, je bilo obeleženo že prejšnji teden. V isti dvorani je bila nadaljevanka Trieste la contesa, bolj zgodovinsko zasnovan vpogled milanske založnice -režiserke v tržaški vozel, ki ga bogatijo nastopi komika Paola Rossija, politika Gior-gia Rossettija, pisatelja Maura Covacicha, psihiatra Giuseppeja dell'Acqua, slavistov Marije Mitrovič in Mirana Košute, zgodovinarja Raoula Pupa, arhitektinje Barbare Fornasir..., ob že poznanih glasovih pripovedovalcev Lučke Počkaj in Tonija Servilla.
Davorin Devetak
zamenjavah parov v znamenju tanga. Kot tudi všečen ironičen sprehod-predavanje skozi zgodovino filma Slavoja Žižka, ki razkriva nezavedne preobleke in strukture ideologije v sodobnem družbenem življenju. Delo v angleščini, z naslovom Perverz-
nežev vodnik po ideologiji, je režirala Angležinja Sophie Fin-nies. Bolj cinefilsko navdahnjeni gledalci pa so lahko okusili Cvitkovičev "esej" o prabitnem življenju in naravi Archeo, s suge-
Predsednik države posreduje za odpravo politične negotovosti in krize
Borut Pahor vlade ni pozval, naj odstopi
Predsednik Slovenije Borut Pahor je najbrž izbral pravi trenutek za nastop pred časnikarji in s tem pred politiko, volivci in celotno javnostjo, da jim je dal nasvete in predloge glede krize in stanja duha, ki se odražata v dramatičnih dogodkih. V Sloveniji namreč poteka mučen in z vidika kulturnih, civilizacijskih in občečloveških vrednot sprevržen proces širjenja obtožb, laži, polresnic in drugega, kar naj bi po zatrjevanju dela politike in nekaterih javnih občil nastajalo spontano pri vzpostavljanju nekakšne na novo izumljene demokracije. Zoper Janeza Janšo se nadaljuje silovita kampanja in mnogi se sprašujejo, kako jo sploh lahko prenaša in kako je mogoče, da se kot človek še ni zlomil. Pri tem gre seveda razlikovati kritike, ki so morda pričakovane in utemeljene, od sprevrženih metod, oblik in dejanj. Med takimi je v javnost hoteno razširjena laž, da je premier namerno ogrozil življenje svojega poldrugo leto starega sina.
Politiki in javna občila iz levega ideološko-političnega območja so uperili puščico proti moralnemu teologu in publicistu dr. Ivanu Štuhecu zaradi njegove izjave, "da je zdajšnji predsednik vlade Janez Janša edini preživeli akter tiste skupine ljudi, ki so nosili glavo na prodaj za to, da smo dobili državo. Sedanji trenutek simbolizira zadnji steber slovenske osamosvojitve v slovenski politiki. Ta steber ne sme pasti, ker bi s tem padla osamosvojena	Slovenija".
Pomenljiv in za povprečno ozaveščenega Slovenca nepričakovan pa je bil komentar odgovornega urednika tednika Mladina, Grege Repovža. Očitno upoštevaje tudi razmišljanja in ocene ljubljanskega nadškofa in
metropolita dr. Antona Stresa, o krizi in možnih izhodih iz nje, je v tedniku, ki ga ureja, zapisal, "da bi zato, ker je vrh Cerkve zašel v vmešavanje v družbeno in politično življenje, Cerkev zaslužila vsaj petletno prepoved javnega delovanja". Izvirno njegova je ocena o osamosvojitvi Slovenije, ki jo je podal na debatnem večeru, ki ga je priredil Slovenski izobraževalni konzorcij Slovik v Italiji. Kot so 23. januarja zapisali v tedniku Novi Matajur, odgovorni urednik tednika Mladina meni, "da je zgodovina neodvisne države Slovenije osnovana na seriji netočnosti. Sicer pa ne zna presoditi, če je bil takrat pravi trenutek za tako odločitev". Sodeč po poročilu tednika Novi Matajur, je Grega Repovž dejal tudi, "da
je industrijska proizvodnja v Sloveniji zelo čista, saj je praktično ni". Samo ugibamo lahko, kaj bi o omenjeni trditvi dejali tisoči delavcev v naših industrijskih podjetjih, če bi zvedeli za debatni večer in razpravljal ca na njem. Za ponazoritev obsega in ravni sovraštva ali kdaj zgolj pristranskega pisanja in poročanja lahko uporabimo primer časnikarja dnevnika Delo v Ljubljani, Dejana Karbe, ki je bil avtor zapisov o očetovstvu kardinala
dr. Franca Rodeta. Kmalu potem, ko mu je predsednica uprave časnika odpovedala zaposlitev, so ga zaradi raznih pritiskov in posredovanj ponovno vzeli v službo. Na nacionalni televiziji pa so 17. januarja Dejana Karbo, ki je bil v družbi vrha pisateljskega društva, predstavili kot vzornega časnikarja, ki bi ga kazalo posnemati.
Državni poglavar je torej na prvem srečanju s časnikarji po prevzemu funkcije politiko, volivce in nasploh celotno javnost opozoril, da je treba takoj zaustaviti širjenje nestrpnosti in sovraštva, vzpostaviti besednjak kulture in omike in sprejeti ukrepe za umiritev razmer v Sloveniji. Sporočil je, da je začel posredovanja v političnih strankah zato, da bi se morda sporazumele o poteh in načinih za odpravo politične negotovosti in premaganje krize. Morebitno soglasje bi v mesecu februarju potrdile na pogovoru za okroglo mizo pri njem, predsedniku države. Pomembno je, da Janeza Janšo in vlade ni pozval k odstopu, pač pa naj bi zaupanje vanjo preverili v parlamentu. Ta predlog je zagotovo bolj primeren in moder v sedanjem stanju slovenske politike, kot pa so bile zahteve treh od skupaj petih koalicijskih strank, ki so po objavi poročila komisije za preprečevanje korupcije od predsednika vlade zahtevale, Državljanska lista kar z ultimatom, da odstopi. Po izstopu treh strank zdaj sestavljata koalicijo samo Slovenska demokratska stranka Janeza Janše in Nova Slovenija, krščanska in ljudska stranka, ki jo vodi Ljudmila Novak. Dodajamo, da delovanje
komisije za preprečevanje korupcije, vključno z njenim poročilom o sumih korupcije predsednika vlade, vzbuja čedalje več kritik pravnikov in strokovnjakov z drugih področij. Premier Janez Janša izjavlja, da ne bo odstopil in vlada še zmeraj deluje s polnimi pooblastili. V pogovoru za novo številko tednika Demokracija je poudaril, "da se rušenje vlade ne bo obrestovalo prav nikomur". Pričakuje nadalje, "da bo v državnem zboru prej ali slej potekala razprava o poročilu komisije za preprečevanje korupcije, ki jo bo slovenska javnost lahko pazljivo spremljala. Tam bom od točke do točke odgovoril na očitke protikorupcijske komisije, predstavil pa tudi odgovore in dokumente, ki sem jih poslal komisiji".
V	Sloveniji hkrati potekata politična in vladna kriza. Njun razplet je nepredvidljiv. Veliko, morda celo največ, bo odvisno od posredovanja predsednika države. Treba pa je upoštevati tudi mnenja poslancev, ki ne želijo novih predčasnih volitev. Svoj mandat, ki traja štiri leta, izvajajo komaj eno leto. Voditelji strank sicer javno govorijo o možnosti predčasnih volitev, poslanci pa si najbolj želijo ohraniti celoten mandat, ker imajo s tem tudi zagotovljene visoke plače. Njihove težnje in želje po socialni varnosti so v teh kritičnih časih pač razumljive. Ostaja dejstvo, da si za predčasne parlamentarne volitve v Sloveniji najbolj prizadeva stranka Socialnih demokratov, predsednika dr. Igorja Lukšiča, očitno opogumljena z javnomnenjskimi raziskavami, ki stranki napovedujejo največ glasov na morebitnih predčasnih volitvah. Razmišljanjem in poizkusu prikaza političnih razmer v Sloveniji, ki so slabe in malo obetavne, dodajamo spodbudno novico. Slovenija je lani od turizma prvič iztržila milijardo evrov. Obstajajo pa dobre možnosti, pogoji in tudi pripravljenost in volja sodelujočih, da bi prihodke od turizma postopno lahko povečali na dve, kdaj pozneje pa celo na tri milijarde evrov letno.
Marijan Drobež
Kratke
Gledališka predstava v Šempasu
V soboto, 2. februarja 2013, ob 20. uri bo v Kulturnem domu v Šempasu gledališka skupina KD “Brce” iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo Mira Gavrana “Vse o ženskah". Režija Minu Kjuder in Sergej Verč.
Kulturno društvo Svoboda Deskle - 45. Teden kulture 2013
Kulturno društvo Svoboda iz Deskel vabi v petek, 1. februarja 2013, ob 19. uri na predvajanje kratkega igranega filma, komedije, scenarista in režiserja Aleksandra Gruma Čisto pošten rop. V glavnih vlogah nastopajo Darjo Vogrič (doma iz Plav), Matjaž Volk, Vladan Vukajlovič, Matej Čubej. Izzy, Ibro in Ivan se v želji po boljšem življenju pustijo naplahtati prebrisani vedeževalki, kijih nagovori za bančni rop. Stvari se nevarno in komično zapletejo, ko se po isti plen odpravijo tudi pravi razbojniki... Dogajanjeješe dodatno začinjeno z dejstvom, da so trije glavni junaki resnično nenavadna skupina prijateljev: eden je slep, drugi je gluh, tretji pa šepa.
Kratki igrani film Čisto pošten rop je nastal v neodvisni produkciji skupine ustvarjalcev, ki so prav tako nenavadni, kot so nenavadni tudi junaki filma. Predvajanju filma bo sledil pogovor z ustvarjalci, ki ga bo vodila Lea Širok, novinarka Radia Koper, vstop je prost. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa bo v četrtek, 7. februarja 2013, ob 19. uri predstava poezije in glasbe Saše Pavček Obleci me v poljub. Izvajalci: Saša Pavček, Aljoša Rijavec - klavir, Šemsudin Dino Džopa - kitara, Jan Oršič - bas kitara. Ob temperamentni in čutni glasbi se skozi pesmi odvije ljubezenska zgodba, kot jo je igralka Saša Pavček upesnila v zbirki Obleci me v poljub. Večer poezije in glasbe prinaša iskrenost, toplino, strast in igrivost. Vstop je prost. Brezplačne vstopnice so na voljo od 31. januarja: v knjižnici v Desklah (torek in četrtek med 16. in 18. uro), telefon 39 53 211, el. naslov: kd. svoboda@siol. net; vTIC-u v Kanalu, telefon 39 81213, el. naslov: tic. kanal@siol. net.
Predstavitev knjige Kaje Širok v Bevkovi knjižnici v Novi Gorici
V petek, 1. februarja 2013, ob 18. uri, bo v knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici predstavitev knjige Kaje Širok Kalejdoskop goriške preteklosti, Zgodbe o spominu in pozabi. Poleg svoje knjige bo avtorica dr. Kaja Širok predstavila tudi projekt Topografije spominov
-	odprti muzej na obmejnem prostoru. Z avtorico se bo pogovarjal Boris Ugrin.
Kalejdoskop goriške preteklosti pripoveduje o odnosih in življenju ljudi ob meji. Meja je tu razumljena večplastno, kot državna meja, prostorska meja, časovna meja med tem, kar se je zgodilo, in današnjim pomenom teh dogodkov.
Pripoveduje o mestu Gorica, ki si ga lastijo pripadniki obeh nacionalnih skupnosti, o borbi za odrešitev in svobodo, o odnosu med ljudmi, ki se sprehajajo ob isti reki, kupujejo v istih trgovinah in jedo podobne jedi, pri tem pa ohranjajo tanko linijo medsebojne različnosti, miselno zgrajen prepad, ki med njimi zaradi drugačnosti utrjuje razdaljo. Meja, ki je iz pokrajine vizualno izginila decembra 2007, ostaja kriterij prostorskega ločevanja in oblikovanja identitete, ki upravičuje obstoj posamezne skupnosti.
KALEJDObJvDF
GORIŠKE PRETEKLOSTI
Tisoč in ena strategija za upravljanje z državnim premoženjem
Domača srebrnina (ni več) na prodaj!
Pred skorajšnjim padcem vlade Janeza Janše (potem ko je že izstopila Državljanska lista bosta do konca februarja po njenih poteh šla še SLS in Desus) bo eno od ključnih vprašanj za preživetje slovenske države brez pomoči evropske trojke usoda slovenskega državnega premoženja.
Kje se skriva državno premoženje?
Gre za vprašanje, ki je v zadnjih letih vseskozi na prednostnem spisku slovenske politike, a se politika ni z njim nikoli odločno soočila. Vseskozi je obveljal status quo, po katerem je vsakokratna vlada obljubljala radikalne reforme, a na koncu sprememb ni bilo. Da bo nekoliko bolj jasno: državno premoženje so v veliki meri lastniški deleži, ki jih ima država (in paradržavni skladi, začenši s skladoma Sod in Kad) v gospodarskih stebrih in drugih slovenskih podjetjih. Če lahko nekoliko poenostavimo, so v državni lasti energetska podjetja (proizvajalci in distributerji) in infrastruktura (Dars, Slovenske železnice in Luka Koper), ob tem v prednostno lestvico spadajo še banke (predvsem tukaj NLB in NKBM) in	zavarovalnice
(Zavarovalnica	Triglav,
Pozavarovalnica Sava). Le korak nižje (po strateški pomembnosti) so telekomunikacijska podjetja,
predvsem Telekom in Pošta Slovenije. Za njimi pridejo na vrsto pomembnejši gospodarski velikani: Gorenje, Pivovarna Laško, Krka, Petrol, Mercator in njim podobni. Vrednost vseh državnih lastniških deležev (omenili smo samo najpomembnejša podjetja) znaša približno
11	milijard evrov. Za primerjavo povejmo, da je slovenski BDP "velik" 15 milijard evrov. Ta podatek je dovolj zgovoren, da dobimo sliko o razsežnosti tega premoženja. Upravljanje z njim je bilo zato vseskozi velik zalogaj in možnost zaslužka za vsakokratne oblastnike.
Formule za upravljanje 11 milijard evrov
Skozi devetdeseta leta se je za državno premoženje razširilo prepričanje, da je v splošnem interesu njegov obstanek v državnih rokah. Zaradi razpršenega lastništva in zaradi netransparentnih politično-gospodarskih navez je nad državno lastništvo vseskozi bdelo budno oko (para) države. Posledica tega je bil tudi razvoj politično podprtih tajkunskih prevzemov (izjem, kakršna je Krka, je bilo zelo malo). Po odmevnih stečajih je zato bila percepcija javnosti o menedžerskih prevzemanjih in državnem lastništvu zelo negativna. Tako so se stranke pred volitvami de-
cembra 2011 v kampanji zavezale boju proti tajkunstvu in skoraj soglasno obljubljale izstop države iz gospodarstva. In kaj se je do danes spremenilo? V bistvu še nič. Prejšnja vlada pod vodstvom Boruta Pahorja je ustanovila posebno agencijo (Aukn), ki naj bi upravljala z
neposrednim državnim premoženjem in nadzorovala delovanje vseh paradržavnih skladov, formalnih lastnikov državnih deležev. Po prihodu Janševe vlade je bil koncept popolnoma spremenjen. Ustanovil se je nov holding, Slovenski državni holding (SDH). Tja naj bi se po novem prenesli vsi lastniški
deleži države in paradržavnih podjetij. Ob tem naj bi posebna agencija za slabe naložbe, bolj znana kot "slaba banka", na svoje rame prevzela vse slabe naložbe slovenskih bank in jih odplačala s pomočjo državnih poroštev. Oba projekta (SDH in slaba banka) sta nastala z namenom čim konkurenčnejše in čim bolj dobičkonosne prodaje slovenske "družinske srebrnine". Skratka, če povzamemo formuli, ki sta jo predlagali zadnji dve vla-
di: Pahorjeva je ustanovila agencijo, ki naj bi bila povsem samostojna od politike in bi sama in popolnoma samostojno koordinirala dinamike upravljanja z državnim premoženjem. Janševa vlada pa je ustanovila holding, katerega člane bi imenovala tako vlada kot DZ in ki bi bil le prehodnega značaja do
prodaje dobrega dela državnega premoženja.
Nenehni strankarski spori okoli državnega premoženja
Pahorjev projekt ni zaživel, ker je Janševa vlada ob nastopu spremenila strategijo upravljanja. Prav tako je verjeti, da bosta odslej z veliko težavo zaživela tudi oba Janševa projekta, glede na zelo slabo zdravstveno stanje sedanje vlade. In najpogostejše kritike, ki si jih politični strani izmenjujeta glede projektov upravljanja premoženja, so bolj ali manj iste: neučinkovitost, ne-transparentnost ter možnost okoriščanja v zasebne namene. Aukn je bil za SDS nepotrebno tratenje davkoplačevalskega denarja in je bil vse prej kot neodvisen od države in od levičarskih strank. Prav tako se sedanja opozicija huduje nad predlogom SDH, ki da vladajoči opciji na široko odpira vrata za razpolaganje z 11 milijardami evrov državnega premoženja. Gre za več kot navadne strankarske zdrahe, pri katerih "mora biti" opozicija nujno proti. Če so nasprotovanje in ostre kritike nekaj povsem navadnega v demokraciji strankarske dialektike, pa je skoraj že vsakoletna sprememba temeljnih strategij na tem področju za državo škodljiva. Leta 2011 je Pahor zagovarjal ureditev, ki ni predvidevala pomembnejših kratkoročnih odtujevanj državne lastnine, a je "v zameno" ustanovil agencijo, ki naj bi bila imuna za strankarske zdrahe. To se je sicer
izkazalo kot pobožna, a neuresničljiva želja: strankarski spori med največjima strankama prejšnje koalicije (SD in Zares) so v Auknu prišli na dan predvsem pri projektu Teš 6. Janšev primarni cilj je bila prodaja državnega premoženja, s čimer je po lastnih besedah želel preprečiti možnost ponovitve tajkunskih prevzemov. A njegovo strategijo z SDH na čelu so v SD in Pozitivni Sloveniji videli samo kot nov način prilaščanja državnega premoženja.
Zato je prav Pozitivna Slovenija pred kratkim predstavila novo strategijo za upravljanje s t. i. domačo srebrnino, ki pa je kratko-malo smešna. Govori o tem, da bi se slovensko gospodarstvo usmerilo v vode zadružništva in da bi se državno lastništvo delno porazdelilo med zaposlene. Vse te teorije so predstavljene brez pravih pojasnil, kako bi lahko delovale. In predvsem, gre za korak nazaj. Slovenija nima tradicije zadružništva, razen če v to kategorijo ne prištevamo tudi samoupravljanja:	tako	poj-
movanje zadružništva pa je izven vsake logike, pa tudi povsem jasno je, kako se je samoupravljanje končalo. Delitev deležev podjetij med zaposlenimi pa bi prineslo veliko mero netransparent-nosti v lastniški strukturi ter ošibitev samih lastnikov: od tega bi se še najbolj okoristili (politični) menedžerji, ki bi v podjetjih že spet uprizarjali (že videne) menedžerske prevzeme.
Andrej Čemic
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
(Tl A	Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh , liC ™ Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 29. januarja, ob 14. uri.
na delovna mesta in bivanjske možnosti v novih stanovanjskih naseljih. Leta 1970 je bilo optantov 71 tisoč. Začela se je tako emigracija Tržačanov zlasti proti Avstraliji: "Več kot polovica izseljencev je bilo verjetno tržaških Slovencev, 33 tisoč ali še več". Zgodovinarka prof. Marta Ver-ginella je spregovorila o slovenski prisotnosti v Trstu v 18. stoletju in o politični uporabi zgodovinske stroke nekaterih znanstvenikov, da bi potrjevali zgolj množično in korenito vraščenost Italijanov v mest-
venskih, italijanskih in nemških vernikov v mestu. "Slovenski cerkveni predstavniki so v tem vidiku predstavljali elito, škof Fogar je bil tako zadnji predstavnik tovrstne državne cerkvene politike", je dejala Ferrarijeva in dodala, da se je italijanska in furlanska komponenta mesta raje opredeljevala za posvetne državniške funkcije. Predstavnica židovske skupnosti Silva Bon je začrtala lok zgodovinske vraščenosti Judov v Trstu, kamor so se začeli organizirano seliti po proglasitvi Trsta za prosto luko in po izdaji strpnostne listine Jožefa II. V zalivsko mesto so tako prišli Židi bodisi aškena-zitskega bodisi sefarditskega porekla (prvi iz Srednje in Vzhodne Evrope, drugi z Balkana, iz Turčije in Italije). Vraščenost Židov v mestno tkivo je trajala vse do nastopa fašizma in še dlje, končala pa se je proglasitvijo Židov za nasprotnike fašistične Italije pred drugo svetovno vojno, "od leta 1943 so sorodni pogrom delili bodisi Židi bodisi Slovenci", je dejala predavateljica in poudarila, da se je proces zbliževanja judovske skupnosti z mestom končal v zadnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja tudi zaradi prizadevanja nekdanjega škofa Evgena Ravignanija. Izvedenec na področju zgodo-
političnem nivoju kot na nivoju sobivanja slovenske in ezulske skupnosti, kljub nastanitvi optantov v naseljih na ozemlju okoliških občin - je bil mnenja Pupo.
Na popoldanskem zasedanju, ki je bilo namenjeno umetniški dediščini in doprinosu
tržaških Slovencev k mestni kulturi, je urednica založbe Mladika Nadia Roncelli, po pozdravu tržaškega odbornika Emiliana Edere, prepustila besedo prof. Marija Pirjevec, ki je orisala literarno preteklost slovenske leposlovne besede. Od Trubarjevega študijskega obdobja v zalivskem mestu vse do prelomnega leta 1848 in še čez so slovensko književno ustvarjanje pogojevale družbene okoliščine, ki so umetniško razsežnost žrtvovale cilju utrjevanja in potrjevanja slovenske narodne prisotnosti v Trstu. Literarno ustvarjanje se v mestu razvije v pravem pomenu besede le v
ga doma in drugih stavb v mestu), Marcom Pozzettom, Da-riom Jagodicem. Poudarila je prisotnost v mestu v prvi polovici 20. stoletja Ivana Vurnika, ki je izdelal kapelo v škofijski palači v secesijskem slogu, in njegove žene Helene. Pred drugo svetovno vojno in
zlasti po njej je slovenska umetnost predvsem na likovnem področju postala sestavni del tržaškega kulturnega izročila:	Černigoj,	Spacal,
Mušič, Albert Sirk, Eduard Se-pančič, Edvard Zajec, Matjaž Hmeljak, Deziderij Švara, Klavdij Palčič in drugi so vsak s svojega umetniškega vidika in v ključnih razstavnih lokacijah (galerijah Škorpijon, TK-galeriji in drugih) ter v sklopu ciljnih skupin (Grupa U, Una, Kons itd.) prispevali k sooblikovanju tržaške umetnosti: ta dejavnost se nadaljuje še danes, saj se kulturni pridih tržaških Slovencev razteza na vse umetniške zvrsti.
Alessandro Mezzena Lona: “Težko je še danes obrazložiti sorojakom v Italiji, kako raznolika je tržaška kultura in kaj sploh pomeni v evropskem merilu osebnost, kot je Boris Pahor, ter preteklost, ki jo on pooseblja... ”
S1. strani
Meje mojega mesta •••
Pred časom je njegov kolega Paolo Rumiz objavil v časniku zapis o nekdanjih avstro-ogrskih vojakih italijanskega porekla, ki so padli - najbrž za običajne Tržačane povprečnega nazorskega kova - z na sebi napačno uniformo: "Na časopis se je takrat vsul val polemik ..." Trst se zato ne zaveda samega sebe in svojega resničnega obličja, "ki sta ga v enaki meri skovala Saba in Kosovel", je dejal Mezzena Lona, ki je svojo službeno pot na Piccolu začel leta 1982, "to je v obdobju, ko se je Nova Gorica moralo pisati izključno Nuo-va Gorizia". Časnikar je sicer ugotovil, da se je v zadnjih desetletjih ozračje zelo izboljšalo, težko pa je še danes obrazložiti sorojakom v Italiji, kako raznolika je tržaška kultura in kaj sploh pomeni v evropskem merilu osebnost, kot je Boris Pahor, ter preteklost, ki jo on pooseblja..."
In ravno avtor Nekropole je pozdravil jutranji del simpozija z mislijo, da so taka srečanja koristna zlasti za večinski del Trsta, saj se na njih pojasnjuje to, kar večkrat zgodovina v politične name-
24 do 26 tisoč enot, leta 1910 pa naj bi bilo Slovencev 38 tisoč (čeprav popis društva Edinost kaže na občuteno večje število, 56.900). Demografski razvoj Trsta se prekine s prvo svetovno vojno (35 tisoč Tržačanov gre na fronto, zlasti v Karpate), po vojni pa mesto zapusti 90 tisoč oseb. Italijanske oblasti so še pred fašizmom ovirale prihod ne-
Italijanov, pravo 'čistko' so počeli z nemško govorečimi Tržačani. V mesto in okolico
Fabio Nieder: “Italjani imajo kompleks večvrednosti do Slovencev, slovenska manjšina ima kompleks manjvrednosti do Italijanov; slednji pa se čutijo majvredne z ostalo Italijo. Trstje torej preprosto mesto kompleksov!”
je fašizem nato namestil 47 tisoč vojakov in funkcionarjev: leta 1921 je bilo Slovencev 18 tisoč. Fašizem pa naših prednikov na Tržaškem ni asimiliral, vsaj glede na podatek, ki prikazuje, da je bilo v povojni coni A 63 tisoč rojakov. Hujše zlo od fašizma je bil glede tega kominform, po katerem je
ne poneverja.
Prvi del celodnevnega posveta, ki ga je povezoval časnikar Ivo Jevnikar, je bil namreč posvečen zgodovinskemu okviru. Zgodovinar Piero Purini je orisal demografske sunke, ki so pogojevali razvoj Trsta od 19. stoletja do srede 70. let prejšnjega stoletja. V desetletjih pred prvo svetovno
narastia	Marija Pirjevec: Slovenski
Razvoj gospodarstva je zahteval sunkovito urbanizacijo delovne sile iz zaledja (Istre, sedanje Slovenije in Furlanije, a tudi s področja Srednje Evrope, Dalmacije,
Grčije, Apulije in Veneta).
"Prišleki so nove delovne okoliščine v mestu istovetili z izboljšanjem svojega dotedanjega kmetijskega statusa: vse to sicer za ceno opuščanja svojih kulturnih značilnosti.
Tovrstna asimilacija je bila do leta 1870 prostovoljna". Purini je prisotnost govorcev slovenskega jezika na podlagi popisa iz 19. stoletja evidentiral v
ustvarjalci so umetniško razsežnost žrtvovali cilju utrjevanja in potrjevanja svoje narodne prisotnosti v Trstu
bila slovenska šolska populacija razpolovljena. Po prihodu Italije v Trst leta 1954 so nekateri fašistični funkcionarji spet zasedali vodilna mesta, istrski optanti italijanskega porekla pa so na podlagi raznovrstnih olajšav nasičili že itak skrom-
no tkivo. Zato so zgodovinske študije načrtno prezirale celo vrsto informacij, ki so pričale o tesni povezanosti med Trstom in kranjskim zaledjem, od koder je veliko število podjetnikov in državnih funkcionarjev prišlo v zalivsko mesto in prispevalo k njegovemu razcvetu. "Bilo je veliko takih, ki so svoje bivališče imeli bodisi v Ljubljani bodisi v Trstu”, je dejala in med toliko osebnostmi omenila le najpomembnejši, ki sta v sebi združevala to dvojno 'geografsko in podjetniško dušo, barona Žigo Žoisa in njegovega očeta Mihaela. Čeprav je revolucionarni val 1848 z dokajšnjo zamudo presunil zavest tržaških Slovencev (in splošneje tudi njihovih someščanov drugih narodnosti), je vzporedna organiziranost slovenskih organizacij (z ustanavljanjem združenj, krožkov in zasebnih vzgojnih ustanov - prošnjo za ustanovitev javnih slovenskih šol v mestnem središču so namreč oblasti zavrgle) postajala v drugi polovici 19. stoletja vedno močnejša.
Pomembno vlogo pri kovanju narodne zavesti Slovencev je imela tudi Cerkev, prav tako od 18. stoletja dalje. Zgodovinarka prof. Li-liana Ferrari, izvedenka na področju cerkvene zgodovine, je namreč pojasnila, kako je cerkvena reforma Marije Terezije in njenega sina Jožefa II. spodbujala rast 'socialno aktivnega' klera in podpirala
vine optantov prof. Raoul Pupo je izrisal družbenopolitične okoliščine, v katerih se je
izobraževanje takega kadra cerkvenih dostojanstvenikov (preko semeniščnih ustanov), ki bi deloval v tesni povezavi z državnim ustrojem. To priložnost so izrabili zlasti Slovenci, pretežno iz Kranjske, ki do tedaj zaradi družbene neenakosti niso imeli možnosti napredovanja v cerkvenih krogih. Etnične okoliščine tedanjega Trsta in njegovega zaledja, ki je bilo pretežno slo-
prvi polovici 20. stoletja, čeprav je fašizem prisilil tržaško-slovenske besedne umetnike v izgnanstvo (naj kot
Liliana Ferrari: “Slovenski cerkveni	BalSS
predstavniki so v tem vidiku
vensko, so namreč zahtevale take jezikovne sposobnosti dušnih pastirjev in škofov, da bi zadovoljili zahtevam slo-
predstavljali elito, škof Fogar je bil tako zadnji predstavnik tovrstne državne cerkvene politike. ”
po drugi svetovni vojni na Tržaškem nastanil val istrskih ezulov. Bodisi politični bodisi cerkveni vzvodi oblasti so bili že pred vojno v rokah osebkov istrskega porekla. Dejansko je ta politično-verska naveza (s škofom Santinom in županom Giannijem Bartoljem) ohranila svoj položaj tudi po vojni. V taki podstati de-mokrščansko-središčne, sicer izrazito italijanske omike so ezuli imeli ugodne razmere za svojo nastanitev. Množično so istrski optanti prišli v Trst v 50. letih, to je po Londonskem memorandumu, kar je dejansko preobličilo podobo mesta, ki je doseglo rekordno število 300 tisoč prebivalcev. Tržačani so tako živeli na 'tesnem', kar je posledično sprožilo val izseljeništva. Čeprav je etnična slika tržaškega ozemlja potrdila 'italijansko-st' celotnega področja, so se napetosti pojavljale prej na
Za nov razmah slovenske literature v Trstu je bilo treba počakati konec vojne, sicer tudi v tem primeru je na tržaške pisatelje vplivala taka narod-nostno-ontološka identiteta, da se s svojimi stvaritvami ne bi podajali v smer ekstremnih literarnih iskanj, kot so to počeli njihovi kolegi v matični domovini.
Pisatelj Dušan Jelinčič, ki se
ima za povsem tržaškega pisatelja, je izhajal iz dejstva, da se v Trstu vse premalo piše o odnosih med obema narodnima skupnostima. Jelinčič je kot zanimiv primer omenil pokojnega fimskega kritika Tullia Kezicha, čigar oče je bil med drugim odvetnik bazoviškega junaka Franja Marušiča. Dejansko pa so medosebni kanali med Tržačani različnih narodnosti še premalo prehojeni, "vsak se giblje dalje po svojih tirnicah", je dejal. Jasna Merku' se je v svojem izvajanju poglobila v vizualno dediščino slovenskih umetnikov, začenši z arhitekti Maxom Fabianijem (njegov je bil načrt požganega Narodne-
Na zdrahah se ne gradi nič!
Nasilje je slepa ulica
Dokler boš verjel, da so vedno za vse krivi drugi, boš veliko trpel!
Dalai Lama
Zadnjič sem o tem razmišljala na pošti. Zoprno mrzel dan je bil, dež je topil brozgo, burja pa je pihala kot za stavo. Tak dan, da še najbolj brezskrbnemu človeku težko prikličeš nasmeh na usta. Kaj šele ljudem, ki komaj shajajo iz dneva v dan.
Vstopil je sovaščan srednjih let, odložil dežnik in sam pri sebi nekaj mrmral o puški .... "pušo bo treba imet, vedno, taki cajti so, da pomaga edino puša"... S poštarko sva se spogledali in molčali, ker jo poznam, vem, da bi rada kaj pripomnila, a podobno kot jaz ni marala žaliti. Vsi vemo in razumemo, da je ljudem vsega dovolj, da je prekipelo, da so vsega naveličani ... pravzaprav, da nam je vsega dovolj in smo vsega naveličani. A vendar so trenutki, največ je takih, ko si želim, da bi nehali govoriti o puškah in uporih in bi si končno segli v roke. In bi vsaj mi, preprosti ljudje gradili svoj vsakdan na človečnosti, dobroti in poštenosti. Nasmeh odpira vsa vrata, pravi pregovor, lepa beseda pa lepo mesto najde. Čas bi bil, da pozabimo na stare zdrahe, zavihamo rokave in skušamo popraviti, kar
se še da popraviti. Kajti čas je za nov svet, ki sloni na zaupanju, namesto na sumničenju, nezaupanju in samoljubju.
Sprva, v to krizo, ki so jo napovedovali ekonomisti na sobotnih straneh naših dnevnikov, nihče izmed nas ni verjel. Nekje daleč je bila, kot prerokba, a v prerokbe ne verjamemo. Tako daleč je lebdela v zraku kot napovedani konec sveta enaindvajsetega decembra lani. Le redki verjamejo v take napovedi, ostali raje živimo naprej, delamo, se jezimo in se radostimo, odhajamo na dopust, preživljamo večere ob peči v družbi prijateljev.
Potem je postalo vse skupaj bolj otipljivo. Eni so izgubili službo, drugim je spolzela iz rok pokojnina, tretji so nenadoma spoznali, kako težko je priti do konca meseca. Vsaj za večino izmed nas je bilo tako. Najprej smo o tem na dolgo in široko razlagali znancem in prijateljem, se pritoževali, tarnali. Nekako tako, kot da v vse skupaj še vedno ne moremo verjeti. Malo potarnamo, pa bo minilo. Kot zobobol. Nazadnje smo videli, da ne mine, da se stopnjuje, da je vsak dan slabše, za večino izmed nas, ne samo za tiste, ki so na pragu preživetja. Tudi tako imenovani srednji razred, tisti, ki v takih primerih dejansko nosi na svojih plečih najtežja bremena, je namreč nemo zrl v
svoje prazne denarnice.
In prišel je trenutek, ko je ljudem prekipelo. Potem ko so dolge mesece po televiziji spremljali nasilje drugod po Evropi, je tudi mirnim, pohlevnim Slovencem prekipelo. Začelo se je v Mariboru, potem se je vse skupaj selilo v Ljubljano. Spoznali smo tiste, ki bi morali biti "gotovi", za katere je bilo konec, in tiste, ki so si zaradi nekaterih izjav predsednika vlade sami nadeli vzdevek "zom-biji". In nastala je ulica, skoraj vsak dan, danes tu, jutri tam, v Ljubljani in Mariboru bolj množična, na obrobju maloštevilna. In občutek imam, da so v tem navdušenju nad protesti vsi nekoliko pozabili, v kakšnih razburkanih vodah ploveta naša državna ekonomija ter celotna Evropa. Sicer razumem tiste, ki so šli na ulice, tudi sama sem bila kot študent vedno v prvi vrsti med protestniki. Nekateri pravijo, da če pri dvajsetih nisi idealist, levičar in revolucionar, nimaš srca. In občutek imam, da je na cesti največ takih ljudi, ki potrebujejo protest in ulico predvsem zase. In nekako uživajo ob manifestacijah. Tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela, tistih, ki ne vedo, kako bodo plačali položnice in kako bodo preživeli, na ulici ni. Nimajo časa, vem, niti volje za to.
Tudi mene so prijatelji v teh dneh povabili na proteste, a sem odklonila. Ko so mi ponosno razlagali, da končno prihajajo spremembe, da se nekaj dogaja, da bomo prišli iz krize, sem se kislo nasmehnila. Ne potrebujemo nasilja, sem odgovorila, protesti ne prinašajo delovnih mest. Potrebujemo ideje, pogum, poštenost in skupne napore. Ne verja-
Protiutež vse večjemu posedanju otrok
Pomen krepitve telesne vzgoje v šolah
Samokritično gre priznati, da v tej rubriki nekoliko zapostavljamo šolski šport in telesno vzgojo v šolah. Vzpodbudo za to razmišljanje ponuja kolumna profesorja Andreja Vremca, objavljena pred tednom dni v Primorskem dnevniku (v petek, 25. januarja, na 9. strani). Športni pedagog, profesor telovadbe na višjih srednjih šolah, referent za telesno vzgojo na nekaterih osnovnih šolah in košarkarski trener, član odbora Združenja slovenskih športnih društev v Italiji ter do pred kratkim načelnik košarkarske komisije pri ZSŠDI je poročal o srečanju, ki ga je vodstvo naše športne krovne organizacije pred nedavnim imelo z vzgojitelji in profesorji, ki se ukvarjajo s telesno vzgojo na slovenskih šolah na Goriškem in Tržaškem. Prispevek pa je vseboval tudi več zanimivih pogledov, ki nekako fotografirajo stanje pri nas na dokaj obširni relaciji šola - šport.
Ugotovitve športnih delavcev zadevajo v prvi vrsti vse skromnejše motorične sposobnosti današnje šolske mladine in celo dokaj skrb vzbujajoče patologije, ki so bile nekoč domena starejše populacije, danes pa zaradi nezadostnega gibanja in nezdravih navad tarejo že najmlajše. Omenjeni problematiki sta nedvomno posledica sodobnega spremenjenega načina življenja, ko otrokom primanjkuje telovadbe v naravi in doma. V teh razmerah bi šoloobvezna mladina še kako potrebovala kakovostne telesne vzgoje
med šolskim poukom, v resnici pa ta predmet ostaja v šolski ponudbi v Italiji prava pepelka. Na srečanju so pregledali stanje na slovenskih šolah in opazili boljše pogoje na območjih, kjer šolski zavodi razpolagajo s primernejšimi vadbenimi prostori in računajo na pomoč krajevnega športnega društva. Skratka, ključna vloga tesnega odnosa med športom in šolo. V nekaterih okoljih namreč šolam ne uspe niti orga-
di težav s prostori, opremo in rekviziti. Ne nazadnje so slovenski športni pedagogi na soočenju z ZSŠDI vzeli v pretres tudi problematiko vključevanja naših mladih v italijanska društva zaradi oddaljenosti vad-bišč slovenskih klubov in pa pomanjkljive informacije o dejavnosti le-teh.
Brez dvoma vrsta perečih vprašanj in izzivov, ki so osnova za zdravo življenje in razvoj naših mladih, pa tudi za obseg in kakovost delovanja zamejskih športnih društev. Iz Vremčevega poročila bi si izposodili še trditev, da je treba vlagati v gibalno dejavnost kot področje kopice pozitivnih vrednot za mladega človeka. Šole in športna društva
nizirati preprostega športnega dneva, kaj šele, da bi ponujale načrtno športno vzgojo.
Vremec poudarja potrebo po večjem volumnu dela v šoli (več ur telesne vzgoje) in po športnem pedagogu, ki bi ga krvavo potrebovali zlasti na osnovnih šolah, medtem ko na nižjih in višjih srednjih šolah praviloma imajo profesorja športne vzgoje. Treba pa bi bilo tudi poenotiti sistem osnovnega testiranja zmogljivosti šolske populacije, kar se danes ne dogaja predvsem zara-
so tu odločilni dejavniki, pomembne pa so tudi ozaveščenost staršev in družin ter športna kultura in motivacija samih otrok/mladostnikov. Naj poudarimo pa, da bi morala posledicam posedanja pred televizorjem in računalnikom kljubovati najprej šola, kamor hodijo vsi, medtem ko športnih društev ne obiskuje prav vsakdo. Plodnejše in bolj smotrno sodelovanje teh dveh svetov pa bi rešilo veliko težav.
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 142
Na videz je bila le ena od neštetih raziskav, s katerimi časnikarji dnevno beležimo taka in drugačna stanja v družbi, večkrat jih objavljamo zato, ker so zanimive, predvsem pa zato, ker pritegnejo bralce. Pa vendar sem prebral zapis italijanskega kolege, ki je po neki raziskavi, v kateri ni manjkalo strokovnjakov, razpredal o usodi knjige. Tiskane knjige seveda, da ne bo nesporazumov. Na kratko lahko povem, da me je prijetno presenetil podatek, da v Italiji več kot 60 odstotkov mladih še prisega na knjigo v tiskani obliki, saj jih zelo malo bere knjige v elektronski obliki, pa naj bo to na računalniških tablicah, t. i. "pametnih telefonih" ali na računalniku. Tega podatka sem bi zares vesel, saj se včasih zares sprašujem, kakšen smisel ima nadaljevati pisanje o knjigah in njihovi povezanosti z življenjem v času, ko se zdi, da se "vse sesuva", kot se rado reče na Slovenskem, še posebej pa zato, ker zadnje čase zaradi stalnih, zelo utrujajočih obiskov v bolnišnici in posledično zaradi lastnega stanja duha ne morem in ne morem brati daljših knjig ter se zato zatekam k branju na svetovnem spletu, kjer se sicer res najde veliko, preveč plevela, a tudi izjemne bisere, katere velja deliti z drugimi.
Saj zato sem tu, mar ne, s to svojo rubriko Kaj sploh počnem tukaj?, ki je nekaterim zvestim bralkam in bralcem postala že tako domača, da me ob snidenju po pozdravu kar vprašajo: "Kaj pa počneš tukaj"? Odgovora navadno ne vem, se nasmehnem, a stik je vzpostavljen, in to je pomembno. Najti stik z nekom, živ stik, ko nas že itak življenje samo peha v osamljenost in samoto. Sam rad priznam, da še nikdar nisem občutil v času tako visoko razvite tehnologije komuniciranja, kot je naš, take samote sredi družbe, ki je postala "tekoča" predvsem zaradi izmuzljivih odnosov in pomanjkanja tiste vsakdanje topline, človečnosti, solidarnosti, ki smo je vsi še kako potrebni, a kaže, da je ne znamo več ne deliti ne sprejemati.
Če ste še med nesrečniki, ki spremljajo dnevno politiko, pa naj bo to politika v Italiji ali v Sloveniji, boste opazili, da se v politiki danes govori samo še o denarju, česar sem se še najbolj zavedel konec lanskega leta v Bruslju, ko sem se dvakrat mudil po več dni v Evropskem parlamentu. Kot vsak človek, ki prihaja z obrobja, kot človek, ki prihaja iz vasi v velemesto, sem tudi sam provincialec, v smislu, da sem človek, ki se svojega življenja na robu še kako zaveda. Tudi zato vedno vstopam v Evropski parlament z mešanimi občutki: na eni strani je tu občutek, da vstopam v kraj, kjer se odloča o mojem in drugih življenju, na drugi strani pa vedno vstopam v Evropski parlament z mešanimi občutki nekoga, ki se čuti prav od ljudi, ki sklepajo v tej pomembni instituciji, izigran, vedno znova izigran. Večkrat sem že bil v Bruslju in zato lahko napišem, da sem imel vedno isti občutek: pogled na prefinjeno namerno ("Meni se mudi, strašno sem, zaposlen, zelo sem busy ter pomemben"!) ter nenehno tekanje zaposlenih po gromozansko dolgih hodnikih me ne prepriča več, vedno je prisoten grenak občutek, da ti ljudje ne poznajo življenja zunaj steklene palače.
In vedno znova mi pride na misel tisti napis na tržaški univerzi, ki je baje delo Andre 'ja Gidea, a me je Aleš Berger, sloviti frankofonski "studiosus", prevajalec in častitelj francoske poezije, ne samo te, seveda!, predvsem pa iskren prijatelj, s katerim se zadnje čase žal skoraj nikdar ne videvam, prijazno opozoril, da sam nikjer v Gidejevem literarnem opusu ni naletel nanj. Pred več kot tremi desetletji so zidovi tržaške univerze bili okrašeni z raznimi napisi, med njimi je bil tudi ta: "Življenje je drugje"! Spodaj je pod grafit avtor ponoči z rdečim barvnim "sprayjem" dodal še avtorja: "Andre1 Gide".
Saj vem, vem, že stokrat sem prijateljem priznal
mladostni greh, ko sem jim povedal, da sem bil jaz tisti, ki je spodaj ponoči dodal: "Povej mi, kje je, in grem takoj tja"!
Mislim, da me spomin ne vara, če dodam še to, da je prijatelj Davorin Devetak bil "na straži", ker je bilo pisanje po zidovih tudi takrat prepovedano, na srečo pa takrat ni bilo še vseprisotnih kamer, ki so danes živ obup za umetnike, kakršna sva bila s prijateljem. Pa se mi tudi danes zdi, da je v italijanščini vse skupaj zvenelo dosti lepše, na vrhu je namreč stala Giudeova misel: "La vita e' altrove"! in spodaj še moj bolj prozaični posmeh: "Dimmi dove e ci vado subito"! Ker ne slovim po lepopisu, sem se moral pošteno potruditi, da so bile črke napisane dostojno. Še to dodam, da je napis stal še pred slabima dvema desetletjema, ko sem zadnjič bil na tržaški univerzi, sicer zbledel, a bil je še tam visoko na zidu. Ko z veseljem ugotoviš, da je včasih lepo biti tudi visok, še danes pa ne vem, kdo je napisal prvi del napisa, prijatelji so trdili, da je moral nekdo držati drugega na ramenih, da je lahko tako visoko napisal, meni tega ni bilo treba početi, samo zelo dobro sem se moral stegniti in je bilo.
Ja, življenje je drugje, gotovo ga ni med ljudmi, ki vsakodnevnih težav "malih ljudi", med katere se sam rad prištevam, ker iz "socialno ogroženega družbenega sloja", kot bi rekli danes strokovnjaki, pač izhajam, ne poznajo, kaj šele, da bi jih sploh zanimale.
Ko sem te dni prebral pismo nekaterih podpisanih staršev, ki se v Sloveniji niso strinjali s stavko slovenskih šolnikov, sem naletel na misel, ki so jo zapisali v svoje lepo pismo, v katerem so očitali stavkajočim izrabljanje njihovih otrok za dnevni politični boj, ki na Slovenskem dobiva razsežnosti mesarskega klanja, če sem lahko malo krut, saj prepotrebne človeške spodobnosti nikjer več ni, da ne govorim o civilizirani omiki, ki bi ljudi, ki nastopajo v javnosti, morala odlikovati. Zapisali so namreč Gandijevo misel: "Ne morem raniti drugega, ne da bi pri tem prizadel tudi samega sebe"! Veliko sem bral o Gandiju, a na to lepo misel nisem nikjer naletel, sem je pa izjemno vesel, ker posredno pokaže prav na srčiko velike zagate, v katero je potisnjena današnja Slovenija, saj se zdi, da so za dosego političnih ciljev, za katerimi se skrivata požrešna grabežljivost vedno istih in seveda denar, ta stokrat in nikdar dovolj prekleti "hudičev drek", kot so ga slikovito, zelo povedno ter brez nepotrebnega sprenevedanja imenovali že srednjeveški teologi.
Kot da človeškega usmiljenja, kot da človeške topline in prepotrebne vzamejnosti ni več na Slovenskem, ampak gre samo za to, kdo bo koga in kako ga bo, z batom po glavi ali z udarcem v mednožje, zahrbtno ali kar na cesti pokončal.
Nobenega sloga ni več, na eni strani "naši", na drugi "njihovi", vmes pa mali ljudje, ki jim je z nesramno nizkimi pokojninami, socialnimi dodatki, ki spominjajo na nesramno miloščino bogatinov, vsak dan znova in vedno znova odvzeto dostojanstvo. In zraven še sprenevedanje, da teh ljudi ni, zraven pa dodajte še polna usta govorjenja o etiki in morali, pri katerem prednjači druščina kolegov, ki se zjutraj ne pogleda v ogledalo, sicer ne bi hodila okrog, saj nima dostojanstva, vpeta, kot je, v voz oblastnikov in tistih, ki se za oblast borijo.
Naj ne zveni prehudo, a iskreno vam povem, da so se kolegi v uredništvu vsi zdrznili, ko sem jim pred časom na glas rekel, da se v taki domovini ne prepoznavam več, ker nisem in ne pristajam in nikdar ne bom pristal na divje zakone sedanjih plenilcev moje domovine, ki so izropali, ropajo in bodo še to, kar je ostalo, izropali, ampak ostajam zavezan vedno in samo "malim ljudem", tistim, ki so edini ostali pri vsem tem dogajanju "na robu" in danes nimajo nobene besede več.
bujem simbolov in zastav. Potrebujem samo pogovor. In voljo, ideje, inovacije. Na zdrahah se ne gradi nič. Ne vem, kaj je z nami, ljudmi, da ne znamo priznati lastne krivde, da nočemo priznati napak. In pozabiti na preteklost, kajti pred nami je sedanjost in v njej ladja, ki se potaplja. Na tej ladji nekateri še vedno iščejo bajni zaklad in grabijo dragulje, ne da bi slišali človeške klice na pomoč. Meni je tega dovolj, enostavno dovolj. In se sprašujem, kdaj bomo v sočloveku videli res samo človeka, ne pa sovražnika. In kdaj bo ta "ČLOVEK" postal pomembnejši od denarja. Tudi za tiste, ki so na oblasti.
Kajti človeška pomoč je včasih dragocenejša od denarja, včasih si z njo lahko pomagaš tam, kamor denar ne seže. In kjer ne pomagata niti puška niti sovraštvo. Saj smo konec koncev najprej in samo ... ljudje.
Suzi Pertot
mem več v ulico, pa četudi se boste ob tem zgrozili, četudi me boste obsojali. Ne verjamem, da je protest izhod iz te ali katerekoli krize, ne verjamem, da je stalno obtoževanje drug drugega prava
pot do ekonomske stabilnosti. Morda sem za ulico prestara, tako mi je pred leti rekel znanec ..., če si pri štiridesetih in čez še revolucionar in protestnik, po-
meni da nisi dozorel in razumel življenja, da nimaš razsodnosti. Ne vem, ali gre za razsodnost ali za klic srca, a groza me je, ko pomislim, da že desetletja živim v državi, celo v dveh državah, kjer
je družba razdeljena na dva pola, na leve in desne. In oba pola se že desetletja in desetletja obtožujeta in obrekujeta. Jaz ne spadam niti v desni niti v levi pol. Ne potre-
Dramski odsek PD Štandrež / Premiera: Štirje letni časi
Jedka zrcalna podoba izprijenih politikov
Kdor je pričakoval, da se bo ob obisku vsakoletne januarske celovečerne premierne uprizoritve dramskega odseka PD Standrež do solz nasmejal ob vrtoglavih komedijskih, vod-vilsko uglašenih
strunah, se je uštel. Letos je namreč štandreška ljubiteljska gledališka skupina, v 48. letu neprekinjenega umetniškega snovanja, na premieri v štandreški župnijski dvorani Anton Gregorčič, v soboto, 26. januarja 2013, zaigrala na trpke strune satirične komedije slovenskega mojstra tovrstnega žanrskega pisanja, pisatelja, pesnika, dramaturga, gledališkega in filmskega režiserja Vinka Moderndorferja. Iz njegove obširne literarne zakladnice je izbrala komedijo Štirje letni časi, ki jo je stkal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in jo režijsko zaupala Jožetu Hrovatu, izkušenemu igralskemu veteranu SNG Nova Gorica, ki je že osmo sezono njihov umetniški usmerjevalec. Vsebina komedije, ki jo v štandreški postavitvi uvajajo kot nalašč zanjo posrečeno napisani stihi Frana Milčinskega - Ježka, je tako zelo aktualna, da bi bila lahko zasnovana v današnjih dneh. V središču pozornosti je izprijen, izredno podkupljiv poslanec, ki si je prav zaradi tega nabral veliko premoženje, hišo, vikend, luksuzne avtomobile, jadralno letalo, podjetje z raznovrstnim, tudi sumljivim delovanjem in
menjuje svoje prepričanje kot spodnje perilo. Njegovo početje je, kot le-to, velikokrat umazano od vseh njegovih politično strateških svinjarij, na limanice katerih se nazadnje še sam ujame. Da bi se priliznil volivcem, v parlamentu predlaga, naj ustanovijo komisijo za preverjanje premoženja sodržavljanov. Na njegovo smolo je predlog sprejet in komisija se odloči prav njega najprej obiskati. Predstava se začne ravno v trenutku, ko poslanec v skrbeh skuša uničiti dokaze o korupciji in skriti vse dragocenosti, ki si jih je nabral kot darila za svojo podkupljivost. Vse skupaj se zameša, ko namesto pričakovane komisije stopi v hišo neizprosni mafijski tercet, ki zahteva vrnitev izposojenega denarja. Tega je na lahko zafrčkal poslančev skoraj tridesetletni sin, ki mu je mar le za zabavno nočno življenje in hazardne igre. Družinsko sliko dopolnjujeta njegova ne ravno najbolj bistra in izobražena žena, ona je le "naivna, nevedna gospodinja, gospodinje pa so že po naravi neopredeljene" (kot sama pravi), in hčerka, ki je narava ni obdarovala s fizično lepoto, je pa zelo inteligentno in v študije filozofije zatopljeno osemindvajsetletno dekle z vročo željo dobiti fanta. Ob koncu sicer vse preseneti s svojim odločnim nastopom in vprašanjem, ki se zdi kot očitajoč krik današnjih mladih: kdaj bo prišel tudi zanjo pravi letni
čas?!
Režiser Hrovat je komedijo zgradil skrbno sledeč izredno natančni Moderndorferjevi dramaturški zgradbi in pri tem glavno mesto prepustil sočnemu, z bodicami posejanemu tekstu, ki res ne potrebuje kakih dodatkov ali črtanj, le nekaj malega je krajevno obarval in takratne tolarje in marke spremenil v današnje evre. Kot vselej je dal vse od sebe, da bi bil igralcem čim bolj v oporo pri izrisovanju karakternih potez nastopajočih dramskih oseb. Situacijska komika z zamenjavo oseb je nekako podrejena orisu nastopajočih dramskih likov, ki jim je avtor dal polnokrvno, plastično značajsko oznako. Le-to so skušali nastopajoči igralci čim bolj jasno in natančno udejanjiti. Protagonista Leopolda Ciglerja, poslanca, je v čim bolj žive značajske poteze izprijenosti, laži in podkupljivosti odel Božidar Tabaj, ki mu sicer težave z glasilkami, žal, nagajajo pri tem, da bi se govorno svobodno razživel, kot le on zna, v mi-mičnem izražanju, spontanih kretnjah pa je kot vselej pretanjen
komedijant in vloga se mu imenitno prilega. Ženo Amalijo, ki je prepričana, da mož dobiva darila zaradi svoje priljubljenosti, in se ji sploh ne sanja, kakšna je v resnici situacija, je zelo dosledno in prepričljivo, še posebno dobro v poudarkih Amalijine "naivnosti" ter "omejenosti" in prekomerne skrbi, da bi bila čim bolj verodostojna ob skrivanju "domačega" bogastva, izvrstno izoblikovala Daniela Puja. V usodo vdano hčerko Joniko s "krivimi nogami
in mozolji na obrazu" ter z govorno napako, sesljanjem, in zasanjano zaljubljenim pogledom se je ob obvladovanju svoje naravne živahnosti in odločnosti, ki je pa prišla do izraza ob koncu, kot zahteva besedilo, izrazito vživela Vanja Bastiani. Matej Klanjšček, ki je v zadnjih predstavah kot glavni protagonist pokazal neverjetno igralsko zorenje, tudi tokrat ni razočaral pričakovanj: živo, povsem prepričljivo, tudi s poudarjeno obrazno mimiko (včasih še po-
sebno poredno-hudomušno), ki takoj pritegne nase gledalčevo pozornost, se je prelevil v lahkoživega, razuzdanega mladeniča, ki neodgovorno razsipava denar, ko pa bi moral pokazati vsaj malo značajske pokončnosti, se strahopetno potuhne. David Mugerli je primerno dozo humornega nadiha dal mladeniču, ki na dom dostavlja pizze in v katerega je do ušes zatreskana uboga Jonika. V tej neuslišani ljubezni si ne zna pomagati drugače, kot da dvakrat
na dan naroča pizzo štirje letni časi. Posebno učinkovito odrsko sliko in komičnost ob sočasnih gibih in gestah so ustvarili Marko Brajnik, Egon Cijan in Ivan Jeder-linič kot cinično zlobna mafijska združba, ki si za dosego cilja ne pomišlja pohabljati svojih žrtev. Mrkih obrazov, oblečeni v črna oblačila s klobuki in črnimi očali, so bili res odlični mafijci! Za njihove in druge kostume je tudi tokrat poskrbela Nevenka To-maševič, ki si je z dolgoletnim de-
lom v poklicnem gledališču z znanimi kostumografi prisvojila tudi znanje odbiranja primernih kostumov za razne dramske like. V zakulisju je kot že nekajkrat šepetala Chiara Mucci. Realistično sceno, ki predstavlja bogato, s slikami obloženo dnevno sobo, sta s tehnično natančnostjo in izkušenostjo izdelala zanesljiva odrska mojstra Joško Kogoj in Franko Kogoj. Upravljanje luči in glasbe je bilo zaupano trojici mladih, Martini Marussi, Roberti Marussi in Davidu Vižintinu.
Sobotna publika, med katero je bilo kar nekaj gostov in stanovskih kolegov štandreških igralcev ter selektor letošnjega Srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin severne Primorske, segmenta Linhartovega srečanja, igralec Gorazd Jakomini, član SNG Nova Gorica, je z zanimanjem in seveda tudi s smehom spremljala ujedlji-vo satirično komedijo Vinka Moderndorferja, ki so ji štandreški komedijanti skušali vliti čim ostrejši izraz, tako da so gledalci v nastopajočih komedijskih likih lahko uzrli marsikaterega politika, ki kroji usodo naših rojakov v Sloveniji, pa tudi naših sodržavljanov v Italiji, kjer je korupcija skoraj že "zakonita” in so mafijske "tolpe” prisotne povsod. Ob koncu lepega umetniškega užitka je občinstvo z dolgotrajnim ploskanjem večkrat priklicalo igralce na oder. Novo uprizoritev so lepo sprejeli tudi abonenti Abonmaja Štandrež 2012, ki so si Štiri letne čase ogledali v nedeljo popoldne kot zadnjo predstavo letošnjega niza ljubiteljskih gledaliških predstav. Ob premieri je izšel ličen gledališki list z režiserjevo mislijo in mnogimi barvnimi fotografijami in podatki o odigranih predstavah v minuli sezoni.
Iva Koršič
K
a
T
.
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2013
- Mariza P er at: GORICA - NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS
- Doris Jarc: SKRIVNOST NONE GENOVEFE
- Floriana Stefani', Danilo Sedmak: JADRANSKA OAZA
NAROČNINA ZA LETO 2013:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 100,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00
evrov
Obiščite nas tudi na naši spletni strani www.noviolas.eu ali na: www. facebook. com/noviglas, www. twitter. com/novig\as, www.youtube.com/noviglas