95 PREDSTAVLJAMO Zgodovina v šoli 1, 2020 Dr. Jurij Perovšek (1954), znanstve- ni svetnik za po- dročje sodobne zgodovine, je na Inštitutu za no- vejšo zgodovino raziskovalec slo- venske politične zgodovine od na- stanka modernih političnih strank konec 19. stoletja do druge svetovne vojne. Monogra- fija SLOVENCI IN SLOVANSKI SVET je nastala v okviru izvajanja raziskovalnega pro- grama Idejnopolitični in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju. Sam avtor je v svojem predgo- voru knjige navedel, da pričujoča knjiga »želi s svoje strani prispevati k sedanjemu poznavanju obravnavanja slovanske problematike na Slovenskem« (str. 12). Monografija je razdeljena na tri širša poglavja, v katerih pa so predstavljene posamezne politične teme: NARODNI BOJI IN COUP D‘ÉTAT : češki in bolgarski primer ( »Češki separatizem«, Bolgarija in Aleksander Stambolijski), RUSI- JA, RUSI IN OKTOBRSKI REVOLUCIONARNI PRE- LOM (Rusija v očeh slovenske politike od sarajevskega aten- tata do začetka svetovne vojne leta 1914, »Psi s cvetlicami«, Wranglovci, O Leninu, »Mefisto na carskem dvoru«, Slo- venska meščanska politika in oktobrska revolucija) in OD JUGOSLOVANSTVA DO SLOVENSKE DRŽAVE (Ju- goslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski proble- matiki od 19. do 21. stoletja, Iz razmisleka o Sloveniji). Na koncu so podani povzetek v slovenskem in angleškem jeziku, bogat seznam virov in literature, dolg kar 24 strani, in imensko kazalo. Koliko raziskovalnega dela je bilo vlo- ženo v monografijo, priča tudi kar 645 opomb pod črto. Monografija ne vsebuje slikovnega gradiva. Knjiga je v grobem razdeljena na dva dela. Prvi dve širši poglavji spadata v glavni del knjige, ki prinaša predstavi- tev slovenskega pogleda na slovanski svet v prvi polovici 20. stoletja, in sicer teme iz češkega, bolgarskega in ruske- ga političnega okolja. Iz češkega političnega okolja je avtor izbral vprašanje t. i. češkega separatizma (1910–1912), ki je odprl kritično vrednotenje internacionalizma kot vodila delavskega gibanja in s tem povzročil razkol v avstrijski socialno- demokratski stranki, ki je podpirala le internacionalno združeno vodenje strokovnega boja. Le-to je bilo sporno za češke socialdemokrate zaradi centralnega ustroja stro- kovnih organizacij. Slovenska socialna demokracija je v celoti sprejela to načelo in obsodila češki separatizem, ob tem pa popolnoma spregledala jedro spora – nacionalno vprašanje. Slednjega pa so že razumeli v slovenskem ka- toliškem in liberalnem taboru, saj so podpirali boj čeških socialnih demokratov proti nemškoavstrijskim. Razhajanje slovenske politike se je pokazalo tudi v prime- ru politike Aleksandra Stambolijskega v Bolgariji po prvi svetovni vojni, ki ga avtor prikazuje v podpoglavju Bolga- rija in Aleksander Stambolijski. Bolgarski predsednik vla- de, ki je leta 1923 umrl nasilne smrti, je s svojo zaostreno, a nekomunistično družbeno reformno politiko, ki je da- jala prednost kmečkemu stanu, v slovenskem političnem okolju obveljal za nesprejemljivo oz. vsaj sporno osebnost – tega niso opazili le v Samostojni kmetijski stranki. So mu pa bili naklonjeni predvsem zaradi njegovega ravna- nja na področju jugoslovansko-bolgarskih odnosov. V prvi polovici 20. stoletja pa so trajno pozornost sloven- ske politike uživali Rusija in Rusi. Avtor v šestih podpo- glavjih predstavlja različna videnja tedanje slovenske politike in piscev v tedanjem slovenskem časopisju na dogajanje v Rusiji in vidne ruske osebnosti v prvi polo- vici 20. stoletja. Medtem ko je bila carska Rusija ob začetku prve svetovne vojne v slovenskem političnem okolju videna kot sovražna država in velika grožnja za evropski mir, kar je bilo uteme- ljeno z avstrijskim patriotizmom, je med vojno v sloven- skem pogledu na Rusijo prišlo do premika, saj sta začela tako katoliški kot liberalni tabor naklonjeno gledati na rusko državo zaradi rastočega protiavstrijskega razpolo- ženja. Slovenska politika je ves čas poudarjala nesporni pomen Rusije pri oblikovanju prihodnje usode Evrope. JURIJ PEROVŠEK SLOVENCI IN SLOVANSKI SVET, POLITIČNE SLIKE OD VČERAJ DO DANES Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019, 303 strani 96 PREDSTAVLJAMO Za tedaj vodilna slovenska politična dnevnika, katoliški Slovenec in liberalni Slovenski narod, medsebojno bo- jevanje Slovanov ni bilo sporno. V letih 1914–1916 sta pomembno utrjevala stališče, da so Slovenci Avstrijci, ki se borijo proti slovanskim sovražnikom habsburške monarhije. To je veljalo tudi za slovenske vojake (»pse s cvetlicami«, kot so jim poimenovali ruski vojaki), ki so le redko izražali svoje nestrinjanje nad bojevanjem proti Slovanom. Tako je vojna pripadnost slovanstvu podredila interesom držav, vojskujočim se v njej. Slovenci so se s slovanskimi vojaki srečevali tudi po vojni, s t. i. wranglovci, ki so bili pripadniki poražene protire- volucionarne vojske generala barona Petra Nikolajevi- ča Wrangla, ki se je konec leta 1920 umaknila iz Rusije, del nje pa se je junija 1921 nastanil v Kraljevini SHS. Opravljali so službo v jugoslovanski obmejni straži. Na Slovenskem niso bili na dobrem glasu, saj so s prebival- stvom ravnali surovo, pogosto tudi zločinsko, predmet nesoglasja so bila tudi visoka gmotna sredstva za njihovo vzdrževanje, ruska uniforma, oborožitev v javnosti itd. Aprila leta 1922 je bil v Narodni skupščini Kraljevine SHS sprejet sklep o njihovem odpoklicu, kar je med Slo- venci povzročilo veliko olajšanje. Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina so v celotnem sloven- skem političnem prostoru ocenjevali kot izjemno po- membno svetovno zgodovinsko osebnost, še najmanj pa so se mu posvečali ravno slovenski komunisti. Poudarjali so izjemnost njegovega pojava, njegov skrajni revolucio- narni pristop, velikanske politične sposobnosti, neusmi- ljeno doseganje cilja in zgodovinsko razumevanje razvoja, a na dejstvo, da je bil diktator, niso pozabili. Pogled nanj se je šele leta kasneje zaostril. Zanimivo je, da se je slovenska politična javnost izrazi- to zanimala tudi za tako nenavadnega moža, kot je bil Grigorij Jefimovič Rasputin, ki je na Slovenskem veljal za človeka izjemnega vpliva na zadnji ruski carski par in tedanje rusko politično in cerkveno življenje, a ga je po- litično časopisje prikazovalo tudi kot osebnost z izrazito negativno podobo. Slovenska javnost je bila v času med obema vojnama zelo dobro obveščena o dogajanju v mednarodnem prostoru. Največ pozornosti pa je bilo gotovo namenjeno boljše- viški revoluciji in komunizmu. Meščanski tabor je v njej videl temeljno civilizacijsko grožnjo svetu kljub razu- mevanju oktobrskega pojava, v boljševizmu pa svojega glavnega nasprotnika, proti njemu pa se je še posebej postavila katoliška stran zaradi njegovega svetovnona- zorskega naboja. Zadnji del knjige pa predstavlja tretje širše poglavje, ki se posveča vprašanju jugoslovanstva in samostojni poti Slovencev od leta 1991 naprej. Jugoslovansko vprašanje je predstavljeno od začetkov na- stanka te ideje in različnih pojavnih oblik v 19. stoletju prek delovanja obeh jugoslovanskih držav, v katerih so živeli Slovenci 20. stoletja, do političnega in državnega konca te ideje leta 2006, ko je kot zadnja iz jugoslovanske ideje izstopila Črna gora. Izpostavljena sta dva koncepta jugoslovanske države – unitaristični koncept v jugoslo- vanski državi med letoma 1918 in 1941 ter narodnofede- ralistični v jugoslovanski državi po letu 1945. Odhod Slovencev iz jugoslovanske države leta 1991 je pomenil utemeljitev lastne državnosti in izpolnitev dote- danjih narodnoemancipacijskih prizadevanj. A po naved- bi avtorja te monografije se je zgodil »raj z napako«. To zadnje podpoglavje se osredotoča na etične, gospodarske in socialnopolitične vidike dosedanjega razvoja slovenske države in opozarja na nekatera vprašanja, med njimi tudi na vlogo slovenščine v javnosti in v šolstvu ter na splošno razvrednotenje intelektualnega dela. Medtem ko sta prvi dve širši poglavji primerni predvsem za študente zgodovine in raziskovalce 20. stoletja na Slo- venskem, je lahko zadnje poglavje primerno tudi za uči- telje zgodovine tako v osnovni kot v srednji šoli oz. za vse učitelje/intelektualce oz. bralce, ki jih zanima zgodovina Slovencev 20. stoletja, saj odlično podaja pogled na razvoj državnosti na jugoslovanskih/slovenskih tleh. Izjemen pomen pa ima zadnje podpoglavje, ki odlično izpostavlja nekatere pereče težave slovenske države, tako pri jeziku, v šolstvu, gospodarstvu in politiki ter v družbi nasploh. Branje te monografije zagotovo ni lahko, je pa lahko iz- točnica za marsikatero debato in tudi samospraševanje učitelja: »Kako lahko jaz kot učiteljica/učitelj (zgodovine/ slovenščine/ … ) pripomorem k večji narodni zavesti in spo- štovanju slovenske domovine?« Brigita Praznik Lokar