19. Štev
V Ljubljani, ponedeljek 20. januvarja 3919.
1!. leto.
Velja v Ljubljani;
ceio leto	.	.	K	56--
pol leta .	.	.	*	2H-—
fen-t leta .	.	.	„	u-—
»B mesec .	.	.	4-70
Velja p« pošti:
.'»celo leto naprej K 60 — *a pol leta „	,	30-—
ta četrt leta n	„ is-_
x« en mesec ,
Na pismenenarcčbebrez pošiljatve denarja se ne moremo ozirati.
Naročniki naj pošljejo naročnino po nakaznici. “^NS!
Oglasi se računajo po porabljenem prostoru in sicer 1 mm visok ter 63 mm Širok prostor za enkrat 25 vin., za večkrat popust
j#®-' Uredništvo je na Starem trgu štev. 19. upravnistvo je na Marijinem trgu štev. 8. — Telefon štev. 360.
Izhaja vsak dan zjutraj.
Posamezna številka vpija SO vinarjev.
Vprašanjem glede inseratov i. dr. se naj pritoži za odgovor dopisnica ali znamka. — Dopisi naj se frankhajo. — Rokopisi se ne vračajo.
Mirovna konferenca.
Otvoritvena seja.
Pariz, 18. januvarja. (Lj. k. u.) Agence Havas poroča: Mirovna konferenca se je ob udeležbi zastopnikov h konferenci pripuščenih držav pričela danes v Parizu. Razprave je otvoril predsednik francoske republike. Poin-care z daljšim nagovorom. — Uvodoma je predsednik naglašal, da se Francija ni udeležila krivic in zločinov, ki jih ima zaznamovati svetovna vojna. Razvijal je na to.vzroke, ki so dovedli različne države do tega, da so druga za drugo vstopile v to velikansko vojno. O Italiji je dejal Poincare: Italija je od vsega začetka odklonila ugodnosti, ki bi jih imela vsled nemških ambicij in se je dvignila proti dednemu sovražniku le, da prepreči u-metne politične kombinacije, ki se nikakor niso ozirale na svobodo člove-čanstva. Predsednik je v svojem govoru posebno poudarjal svečani sklep, ki ga je spomladi 1917 storila republika Zedinjenih držav pod svojim pre-vzvišenim predsednikom Wilsonom. Med tem ko se je bojna vihra vedno bolj širila, je tam in tod udarjalo na naSe uho rožljanje verig zasužnjenih narodov, in nas je klicalo iz stoletnih ječ na pomoč. Deloma so ti tlačeni narodi uskočili in nam prihiteli na pomoč. Zopet oživela Poljska je poslala svoje čete, Čehoslovaki so si priborili svojo neodvisnost, Jugoslovani, Armenci in Sirci, vsi podjarmljeni narodi so se obrnili na nas kot na svoje naravne zaščitnike. Zmaga je popolna. Na Vas je sedaj, aa iz te popolne zmage v imenu pravice in miru nesebično izvajate sklepne posledice. Bili ste mnenja, da je treba ugotoviti mirovne pogoje, predno jih sporočite onim, proti katerim smo si v uspešnem boju stali ob strani. (Solidarnost, ki nas je združila med vojno in nam priborila zmago, moramo varovati tudi pri pogajanjih in toliko prej, kolikor po podpisu mirovne pogodbe. Ako spremenite zemljevid sveta, se zgodi to v imenu narodov in pod pogojem, da zvesto tolmačite njihove misli, ter da spoštujete samoodločbo narodov
in jo z vsemi temi narodi, ki so se združili v države, spravite v sklad z vsemi oniini narodi, ki se hočejo združiti s svojimi sosedi, ter onimi, ki se v zmislu svojih obnovljenih tradicij organizirajo na novo. Istočasno ko navdahnete svetu kar najtesnejšo harmonijo. bodete v soglasju s 14. točko predlogov, ki so jih zvezne velesile soglasno odobrile, vpostavili splošno zvezo narodov, ki bo -^mstvo proti ponovnim napadom na mednarodno pravo. V Vaših rokah, gospodje, je prihodnjost sveta. Prepuščam Vas svojim težavnim posvetovanjem in otvar-jam pariško mirovno konferenco.
Kmečko zadružništvo na Slovenskem.
(Konec.)
Vsak razumen zadrugar uvideva, da so te razmere nevzdržljive, da treba priti do skupnega dela, da treba vse izločiti, kar loči kmetijske zadruge in da treba ods-traniti vsak strankarsko-politični vpliv. Že več let se dela v tem smislu, posebno od leta 1916 naprej se zavzemajo vsi zadružni delavci na zadružnih shodih, kakor tudi v časopisju za koncentracijo slovenskega zadružništva. V ospredju* vseh tozadevnih predlogov sta dva predloga in sicer eden, .ki zahteva koncentracijo zadrug v posameznih pokrajinah, drugi pa, ki zahteva koncentracijo vsega slovenskega zadružništva v eno samo zvezo z sedežem v Ljubljani. Ako-ravno bodo v bodoče odpadle meje kronovin, se vendar mora priznati, da se je med prebivalci dosedanjih kronovin ustalila neka gospodarska skupnost, neki posebni gospodarski odno-šaji, ki upravičujejo, da se ustanove posebne Zveze za Trst in Istro, za Goriško, Štajersko in Koroško. Čehi, Poljaki, kakor tudivNemci, ki so že pred vojsko, zlasti Cehi, bolj povdar-jali svojo skupnost kot mi, so imeli za vsako pokrajino svojo Zvezo. Take Zveze, ker nimajo preveliko članic in ne prevelikega okoliša, dosti lažje vrše svoje naloge, kot velike Zveze s p evelikim okolišem. Saj je tudi Raiff-
eisenova organizacija v Nemčiji, ki je prvotno imela samo jedno centralo za celo Nemčijo, morala ustvariti, prisiljena po razmerah, pokrajinske Zveze. Vse te Zveze pa lahko ustanovijo z Zvezami na Hrvaškem, Dalmaciji, Srbiji in Bosni-Hercegovini skupno jugoslovansko Zvezo, skupno zadružno banko, skupno blagovno centralo in skupno zadružno šolo, prirejajo skupne zadružne kongrese itd. Star slovanski greh je, da hoče vsaka stranka varovati povsod svoje posestno stanje, zato treba tudi nato misliti, ako se hoče združiti zadruge v posameznih pokrajinah. Ako se uvedejo pri zadrugah proporcijonalne volitve, potem bo gotovo prišla pri volitvah v načelstvo in nadzorstvo moč posameznih strank oz. struj do veljave.
Drugi predlog je, da prenehajo vse dosedanje Zveze in se osnuje samo ena Zveza za vse slovenske zadruge. Ta načrt je še težje izvedljiv, ker pride poleg strankarskih ozirov še pokrajinski egoizem v poštev. Taka Zveza bi pa tudi trpela radi prevelikega okoliša in prevelike razlike gospodarskih razmer.
Za koncentracijo zadružništva se je v zadnjem letu veliko delalo, a do praktičnih uspehov ni prišlo. Ali so bili strankarsko-politični motivi ali o-sebni ali oboji skupaj vzrok, da ni prišlo do koncentracije, vedo najbolj oni, kateri so sicer opetovano izjavili, da so za koncentracijo, da pa te in te težkoče isto ovirajo. Vprašanje je, ali in kedaj bo prišlo do koncentracije, mogoče bo položaj za koncentracijo ugodnejši, ko bodo majhne Zveze trpele radi pomanjkanja denarja in bodo iskale pomoči drugod. Neobhodno potrebno iz gospodarskega stališča pa je, da se vendar najde pot za skupno delo glede važnih organizatoričnih vprašanj, glede stališča napram novim zakonom (zadružni, revizijski, davčni), glede obrestne politike, glede članstva pri zadrugah z neomejeno zavezo itd.
V	navedenih in še mnogih drugih vprašanjih bo potrebno enotno in skupno postopati vsem Zvezam, oziroma članicam vseh Zvez, ako se hočejo zadruge izogniti onim neprilikam,
katere so pred vojsko ogrožale obsto' zadrug in v znatni meri ovirale zadružni napredek. Skupno delo bo potrebno, ako si hoče zadružništvo v Jugoslaviji zasigurati oni vpliv in ugled, kateri mu gre, in ako želi, da ga vlada uvažuje.
Kmečko zadružništvo je velevažni činitelj za ureditev gospodarskih razmer v mladi državi, isto čaka važno delo pri celitvi ran, katere je vsekala vojska kmečkemu stanu, mnoge gospodarske panoge so navezane na zadružništvo, ako žele napredovati, zato opravičeno zahteva kmečki stan, da vse zadružne organizacije v dosego navedenih ciljev skupno postopajo, da zadružni delavci vse druge cilje pustijo na stran in vse store, da pride do koncentracije kmečkega zadružništva.
Jugoslovanski legi-jonar.
Junija 1. 1915 je pobegnil primorski Slovenec Franjo Mervič v Italijo Dodeljen gorskemu strelskem polku štev. 2 je stal v zakopih na Sv. Martinu nad Mirnom na Goriškem. Kot razvodnik je bil nekega dne določen za poveljnika patrulje, ki ja imela nalogo iz nasprotnikovih strelskih jarkov privesti enega italijanskega vjetnika ali pa privleči mrtvega italijanskega vojaka, da ugotove, kateri polk odnosno divizija stoji nasproti. To priliko je porabil, da je v temni noči pobegnil k sovražniku.
Kot vjetnik je bil dalj časa v Genovi, pozneje v San Remu ob itali-jansko-francoski meji. Tja je došlo poslej povelje, da se morajo zbrati vsi Jugoslovani. , Odvedli so jih nalo v Genovo in od tu v koncentracijski tabor, v trdnjavo Mantovo, kjer so iz njih formirali „delavske centurije" (stotnije) za gradnjo mestnih utrdb. Delali so samo osem dni.
V	trdnjavo, oziroma taborišče Jugoslovanov je prispel nekega dne stotnik dr. Pivko s poročnikom Plhž-kotn (rojakom iz Štajerske) in osmimi jugoslovanskimi legijonarji. Vsem zbra-
VLADIMIR LEVSTIK.	1. nadaljevanje.
Višnjeva repatica.
Dolgo ji je sram zapiral usta; ko se je začutila mater, pa je sama prišla k njemu, da naj jo poroči. Naredil se je osuplega, kakor ne bi vedel ničesar, smejal se revi v obraz ter jo nazadnje šiloma spodil. Vsa obupana je sprejela drugi dan njegovega prijatelja, ki je prišel posredovat in povedal naravnost, da se doktor ne čuti krivega, vendar pa želi poravnave radi ljubega miru, ako je Nela zadovoljna z majhno odpravnino; drugače bi se našla priča, da se mu je vsilila za denar in vzela plačilo. Nela se je onesvestila od sramote in ogorčenja; gospod je že prišel s poročilom, koliko ji doktor ponuja.
V	strahu, da ne bi laž obveljala za resnico, je končno pomislila na otroka, podpisala izjavo, s katero se je odrekla vseh pravic, ter spravila dva tisočaka pod svoje prejokano zglavje. Odslej ni več vznemirjala Smučiklasa; toda prijateljica, kateri je bila zaupala prvo nesrečo, ni znala molčati; raznesle šo se te govorice, tem neprijetnejše doktorju, ker je hodil tedaj za petično vdovo. Kakor v odgvor in svarilo se je razširila po mestu druga povest, ki je predstavljala dogodek v zmislu poštenjakove grožnje; hkrati je v pismu zapretil nesrečnici s tožbo. Ljudje so šepetali za Nelinim hrbtom, krepostne žene so s prstom kazale nanjo, in Smučiklasovi nekdanji zoper-niki so js zasledovali s ponudbami, katerih odkritost
ni več poznala meji. Nedavno še oboževanka vsega mesta, je bila zdaj izročena maščevalni moralnosti naše družbe v posmeh in zaničevanje kakor poslednja vlačuga, v nameček pa se je tresla od dne do dne, kdaj jo pokliče doktor na odgovor za svojo obrekovano čast. Konec glediške dobe ji je prinesel rešilno priliko, izginiti iz naše srede; menda je poslušala nemškega basista, ki je ves čas moledoval okoli nje, in ga spremila v tujino, kjer je povila otroka. Čez leto dni je basist umrl za pljučnico; Nela se je prehladila na pogrebu, zbolela kakor on ter izgubila svoj zvonki glas, ki ga stari častivci še zdaj ne morejo pozabiti. Tu se utrinja sled; beda je pogoltnila mater in dete v svoje sivo morje, in niti »Ljudstvo* ni vedelo povedati, kaj se je zgodilo ž njima.
Neznani osvetnik Nele Veselkove je seveda zamolčal imeni; junaka je očrtal le splošno, in javno mnenje je obdolžilo izprva več častitih mož, ki so v opravičeni razjarjenosti malodane s prstom pokazali na Smučiklasa; on pa se je branil s svoje strani ter naročil v »Sloveniji* tako zasoljen odgovor, da je urednik le s težavo nabrskal potrebno Število psovk v velikem besednjaku. Toda »Ljudstvo« ni zlezlo pod klop; v sledeči številki je dodalo podrobnosti, spričo katerih ni bilo več moči dvomiti, in nekaj drugih, vmes tisto o šampanjcu, -ki so jasno kazale, da pozna istorijo do zadnje pike; razen tega je obljubil povedati ime ter dokazati besedo za besedo,
če bo potreba. Očividno so hoteli zvabiti Smučiklasa, da bi se priznal zadetega, in ga nato pred vsem svetom zasuti v sramoto. V brezmejnem strmenju, odkod so zajeli ta davna pozabljeni doživljaj, si doktor ni	vedel druge	pomoči	kakor delati nedolžen
obraz in	ugibati	med	znanci,	koga se neki t če vsa
gonja. Njega nikakor ne; on bi jim že pokazal, ka-nalji! In	družba	se je	delala,	kakor bi mu verjela;
ni ga cenila ne	manj	ne bolj	— tako je bila afera
v redu še preden se je polegla.
V	srcu, se ve. gani prenehalo gristi; razlika je, ali si fant ali starec z odraslimi otroci, ki se pohujšujejo nad svojimi samskimi grehi ali pa se ti muzajo za hrbtom; Smučiklas je bil v domačem krogu strog Čuvar morale! Vedel je tudi, da vsako zmanjšanje njegovega ugleda prikrajša dediščino slave, katero izroči svojemu Egonu s pisarno vred; in kon-cipient Fabina, ki dvori Nini s tako resnimi nameni Fr-bina, sijajni govornik in zaznamovani narcdni voditelj v nedaljni bodočnosti, bi se takisto utegnil zbati preveč omadeževanega tasta. Po vrhu pa so bile volitve pred durmi; treba je bilo napeti moči, okrepiti stranko z vso težo svoje osebnosti, voziti se na shode s tem svežim maslom na glavi, riskirati da ga sredi naj lepšega govora lopijo po glavi z istorijo, ki je preveč umazana, da bi smel izzvati dokaze. In Smučiklas je bil prepričan, da jih imajo, čeprav si jih ni mogel predstaviti, naj si je še tako’ ubijal glavo.
nim Jugoslovanom je dr. Pivko kratko pojasnil položaj zasužnjene domovine, nalogo in pomen jugoslovanske legije, ki naj osvobodi domovino izpod nemškega jarma. Omenil je tudi svoj nastop pri Carcanu na tirolski fronti. Vsi smo imeli že tedaj vtis, da je italijanska strahopetnost bila edini vzrok, da jePivkov načrt ponesrečil j n da že takratni prišlo do poloma avstrijske tirolske armade. Dr. Pivko je pozval vojake, naj se bore za uresničenje jugoslovanskih idealov. Za legijo se je takoj priglasilo mnogo vjetnikov. Jugoslovanske legijonarje so poslali pozneje skuono s čehoslovaškimi na tirolsko fronto. V mestu Val Merlunga je bil glavni stan legijonarjev. Glavna črta je bila od 27. junija 1918 Schio
—	Posina. Glavna njih naloga je bila propaganda pri nasprotnikih. Legijo-narji so imeli velika trobila in so glasno oznanjali iz jarkov nasproti ležečim tovarišem važne politične vesti. Druga naloga je bila z bajoneti stražiti strahopetne Italijane, pa niso dezertirali in metali orožja vstran.
Najbolj agilen je bil narednik Ivan Zupančič, ki je mnogokrat nosil pisma v sovražne jarke. Italijanski oficirji mu sprva niso mnogo zaupali in je bil večkrat v nevarnosti da ga ustrele lastni zavezniki. Pisma je Zupančič nosil pod kamen nekega bližnjega studenca, kamor so hodili Avstrijci po vodo.
Italijani so bili na fronti veliki bojazljivci; naša legija jih je morala vedno čuvati, da niso pobegnili na nasprotnikovo stran.
Pred premirjem oziroma polomom avstrijske armade je dobil dr. Pivko od svojega armadnega poveljstva povelje, naj odide v Rivo, kjer se nahaja ljubljanski pp.- 17., ki se je predal še pred sklenjenem premirjem z vsem orožjem in trenom.
Dr. Pivko je v Rivi za polk interveniral in dosegel pri italijanskem poveljstvu dovoljenje, da sme 17. pp., svobodno oditi v Ljubljano z vsem orožjem, municijo in trenom. Obljube Italijani seveda niso držali.
Usoda jugoslovanske legije je znana. Mervič je pobegnil iz internacijskega taborišča s pomočjo dr. Pivka in se vrnil v domovino.
Boj alkoholu!
Včeraj se je vršil veličasten tabor »Svete vojske« v ljubljanskem hotelu »Union«. Zborovanje je otvcril konz. svetnik Kalan. V imenu vlade sta pozdravila shod dr. Lovro Pogačnik in poverjenik Kristan. Prvi za organizacijo Orlov, drugi za jugosl. soc. dem. stranko. Bivši poslanec Gangl pa je pozdravil zborovanje v imenu Sokolov. Poleg drugih je pozdravil shod tudi zastopnik hrvatske »Svete vojske« in srbski oficir v imenu srbskega naroda. Za zvezo slov. zdravnikov dr. Gregorič.
Zborovanje se je vj šilo dopoldan in popoldan ob izredno veliki udeležbi vseh stanov in s takim zanimanjem, da je bil vsak udeležnik presenečen. Posebno priznanje občinstva je žel kapucin z Reke, pa tudi g. oficir brat Srb iz Belgrada. Sploh so dosegli vsi govorniki in predavateljice svoj namen. Poslovilni govor je imel pisatelj Finžgar, ki je razkrival življenje ljudi, ki so se izgubili vsled uživanja alkohola. Omenil je, da je bila sužnjost vzrok pijančevanja našega naroda, kakor tudi ubogo in žalostno življenje širših slojev.
Sprejelo se je mnogo tozadevnih resolucij, ki so v čast narodu in zborovalcem. Med temi se je tudi izrekla želja, naj bi se v kratkem sklicalo enako zborovanje v Zagrebu in nato v Belgradu.
Konec zborovanja so zaključile lepa hrvatska pesem »Boj alkoholu« in »Lepa naša domovina« — Sveti vojski in predvsem g. Kalanu kličemo: Krepko naprej — mi sinovi izkrvavelega naroda Ti sledimo!
Od naših borcev za svobodo.
Mnogokrat si očitamo sami, da nismo — osobito Slovenci in Hrvati
—	ničesar ali pa da smo premalo storili za svojo svobodo. Res je, da je bilo tudi med nami mnoeo izdajic in podlih duš, kakor se najdejo take kreature pač med vsemi narodi, a na sploh moremo reči, da smo tudi mi, da je pred vsem naša mlada inteligenca storila v polni meri svojo dolžnost.
Niso bile samo čehoslovaške legije, tudi jugoslovanske legije so se borile na vseh frontah; na solunski, na ruski, na italijanski in francoski fronti so se naši možje in mladeniči borili za svobodo. To nam zope; dokazuje sledeče pismo, poslano našemu uredništvu:
Pismo Jugoslovana iz Rusije svojim starSem in znancem.
Pošiljam to pismo po nekem Slovencu, ki pctuje domov. Morda Vas to pismo najde. Naravno je, da tukaj nič ne znam in ne morem znati, kdo od Vas še živi, kdo je mrtev? Bog ve, če bom še kdaj videl svoje starše? Vsekako dobi to pismo kak znanec, ki ga prosim, da mi naznani, če ve, kaj je z mojim očetom in materjo, z brati, sestrami in drugimi prijatelji? Jaz sem tu v Rusiji zdrav in živ. Vsekako pa domov še nekaj časa ne pridem ali morda tudi nikdar več, ako pa pridem, ne pridem za dolgo časa.
Oženil sem se tukaj že pred letom dni. Živim sedaj na Kobanji na Azov-skem morju, kamor sem utekel pred osmimi meseci pred Nemci. Tu ne mislim ostati dolgo, ampak pojdem domu ali v Ukrajino. Ko bo poslovala pošta, Vam bom večkrat pisal, pa tudj pomagal, ako bo potrebno.
Da Vam sedaj povem, kaj se je z menoj godilo od leta 1915 naprej!
Ko se mi je posrečilo, da sem pobegnil v Rusijo, sem vstopil v srbsko armado, kjer sem se boril proti avstrijskim silam. 1917 leta sem izstopil iz srbske armade ter vstopil v ruske vrste, kjer sem se boril na gališki fronti. Z menoj je bilo mnogo naše inteligence in preprostih ljudi. Mnogi so tudi poginili na bojnem polju. O-menim naj ravno Vam znane: Gržinič Ivan, učitelj, padel v boju pri Harda-lije v Dobrudži, nedaleč od mene dne
1.	septembra 1916. Služil je v 4. polku
1.	prostovoljske divizije. Slava mu! Pavlovič Ivan iz Homca, je siužil pri 4. polku iste divizije, je bil ranjen v Dobrudži, ozdravil in prišel v rusko službo. Hrabro boreč se v vrstah 50. strelskega polka je padel 28. avgusta 1917. Pokopan je bil v Kijevu z vsemi vojaškimi častmi. Zadnje besede so mu bile: ,.Povejte mojim staršem, da nisem umrl za Avstrijo, ampak za sveto delo slovanstva 1“ Večna mu slava! Nješič Dragotin iz Pična, znan v Pazinu. Aničič iz Grašišča, moj mladi tovariš z vseučilišča in mnogo drugih. Bil sem enkrat ranjen in dvakrat zasut, no škodljivih posledic ni bilo. Sedaj se nahajam v civilu in ne mislim več vstopiti v armado, ker sem se že vsega naveličal. Služil sem v znamenitem „Kornilovem udarnem polku* v katerem je služilo mnogo naših < ficirjev-inteligentov, a so skoro vsi poginili v zadnjem času. Od meni poznanih so padli: Margeltič Dragan iz Hrvatskega Primorja,, blizu Sušaka; Štiglic, iz Hrvaškega Primorja, blizu Bakra, An-dolšek iz Kranjske; Brlič iz Hrvatske, težko ranjen; isto Sumajsteršič iz Zagreba in Trusnovič iz Zagrada pri Gorici. Z drugimi ne vem, kaj je.
Ta imena sem napisal, da doz-najo, ako mogoče njihovi domači.
Ranjeni leže še tu: Lorene, Malič in Tomjanovič iz Bosne.
Objemlje in poljublja Vas udani sin in prijatelj
M. Gregorovič, rojen v Draguču v Istri.
Jugoslavija.
Naša severna meja.
Ljubljanski korespondenčni urad poroča dne 19. jan. ob osmih zvečer iz uradnega vira: Na Koroškem in Štajerskem nič novega. Položaj je ne-izpremenjen.
Naša Alzacija-LorenaI
Priprost toda zaveden Slovenec iz štajerske nam piše: V „Jugoslaviji“ nekdo priporoča Narodnemu svetu akte kmetijske družbe kranjske v dokaz številnosti Slovencev v po Italiji zasedenih pokrajinah Primorske, ker je imela kmetijska družba tam mnogo tisoč udov. Ta misel je sicer jako dobra in koristna. Pozabiti pa ne smemo na Mohorjevo družbo, ki nam z svojimi akti lahko dokaže na tisoče Slovencev ne samo v Primorju, temveč tudi v Gradcu, Dunaju in še v mnogih
„nemških“ mestih in krajih. V Italiji na Benečanskem, je imela Mohorjeva družba pred tridesetimi leti še mnogo tisoč udov, ki so pa do zdaj padli 'na dve do tri sto. To bo dalo pri mirovni konferenci jasno sliko, za koliko je že Italija poitalijančila, poprej popolnoma slovensko Benečijo. In tako opravičeno dejstvo mora mirovna konferenca vendar uvaževati!
S starimi in novimi zapisniki Mohorjeve družbe, na mirovni konferenci lahko operiramo proti Italijanom, Nemcem in Madžarom in to s prav dobrim vspehom. Če so Italijani opravičeni, sklicevati se na svoje „neodrešence“ na naših tleh, ki pa so le privandianci ali pa umetno narejeni „ltalijani“, bomo imeli mi toliko večjo pravico, sklicevati se na behečanske Slovence, kateri niso nikaki privandranci, ampak pravi domorodci. Bolj ko se bodo Italijani sklicevali na svoje „neodre-šence“ na naših slovenskih tleh, bolj se moramo mi upirati na benečanske Slovence. Italijani naj storijo, kar hočejo: ali stopijo nazaj za staro granico in izpraznijo naše ozemlje, ali pa bodo nam odstopili črez več iet, ne samo ozemlje do Soče, temveč tudi Benečijo, ne glede na to, če bo že tista takrat popolnoma poitalijančena ali ne. In to bo takrat naša Alzacija-Lorena!
Pogajanja v Gradcu. — Ameriška misija določi začasno mejo.
Gradec, 19. januarja. (Lj. k. urad) Uradno poroča dunajski korespondenčni urad: Kakor se je že javilo, so se 16. t. m. pri graški deželni vladi pod predsedstvom deželnega glavarja dr. pl. Kaaria začela pogajanja o mejnem vprašanju na Koroškem. Pogajanj se udeležujejo zastopniki dunajske in koroške vlade z ene, in jugoslovanske z druge strani. Ker se pri pogajanjih, h katerim sta kot zastopnika ameriške študijske misije profesorja Coolidga prišla polkovnik Shorman Miles in poročnik King, ni dalo doseči popolno sporazumljenje in se je zato bilo bati, da se pogajanja razdero in zopet začno sovražnosti, je polkovnik Miles s pridržkom, da njegov korak odobri njegova višja oblast, stavil predlog, da naj bi imenovana člana ameriške misije na podstavi osebnega poizvedovanja na licu mesta, brez prejudica za končnoveljavno uredbo, ki jo določi mirovna pogodba, začrtala upravno mejo. Obstoječe premirje naj bi brezpogojno obveljalo. — Ta predlog sta obe stranki pozdravili in z veseljem sprejeli. Pogajanja so se danes pozno popoldne zaključila. Zastopnik nem-ško-avstrijskega vnanjega urada konzul pl. Hoffinger kakor tudi koroški in jugoslovanski zastopniki so deželnemu glavarju dr. pl. Kaanu izrekli toplo zahvalo za nepristransko in v spravnem duhu izvajano vodstvo pogajanj, ameriškima častnikoma pa za smotreni nastop v zmislu mirne poravnave. Polkovnik Miles se je zahvalil za zaupanje, ki je ne sprejema za svojo osebo, marveč za ameriško državo, katero zastopa, ter je izjavil, da se bo
Hudo mu je bilo pri duši. Toliko Časa je v mi- | slih užival gesto, s katero je hotel prepustiti torišče mlajšim močem, ki nestrpno silijo h krmilu, ter izliti svoj očaški blagoslov na glavo novega kandidata; in baš plesniva babja zgodba mu je morala pokvariti vso sigurnost. Odstopil bi tiho, brez tuša; toda vsi bodo vedeli, zakaj se je ognil dolžnosti. Več dni je bil neznosne volje; prvega majnika je prikipelo njegovo žalostno razpoloženje do krize. Takšna kla-vrnost ga je tiščala tisto prelepo jutro, da se je pohabil zmrdniti ob pogledu na resne trume praznujočih delavcev in na žarkordeče zublje njihovih zastav, ki ao fofotale v pomladnjem vetru tik mimo pisarniškega okna. Po kosilu pa se je tesnoba mahoma izprevrgla v tešilno, skoraj veselo slutnjo dalckosež-nih, zdaj še v skrivnost in negotovost odetih izpre-memb; Židane volje je presedel ves večer pri »Zelenem prešičku« v družbi profesorja Pohlina svojega starega prijatelja in sošolca.
Prav to noč je prirohnel po Tržaški cesti močan popotni avtomobil, utihnil med prvimi hišami, ubral jo brneč proti »Imperialu« ter se ustavil pred vhodom liki ogromen muren z ognjenimi očmi. Visok, še ne tridesetleten mož temnih las in britega obraza, oblečen s športno eleganco, je skočil prožno na tlak; šofer in hotelski sluga sta odpela več težkih usnjatih kovčegov, s kakršnimi potujejo samo ljudje odličnega sveta. Vstopil je s trudno malomarnostjo osebe, ki je vajena dosti sijajnejših sprejemov, ter zahteval dve najlepši sobi; ne da bi pogledal Šo-
ferja, je vzel iz telovnikovega žepa svetal zlatnik, spustil mu ga v roko ter ga odslovil s komaj vidnim mahljajem orokovičenih prstov. Preden je utegnil sluga pokazati garažo, je zdrčal avtomobil naprej, goltaje noč v slepeča stožca svojih žarkometov.
Gost se je ta čas zapisal; vratar, ki je ošinil dolgo ime z očmi, je sključil hrbet v poklonu, polnem babjeverne spoštljivosti.
Avtomobil pa se je ustavil pred mestom na samotnem kosu ceste; Šofer je počenil k zadku, popravil nekaj, žvižgnil kakor v znak zadovoljstva, sčdel nazaj ter spustil motor iznova. Kdor bi bil posvetil za njim, bi bil nemara opazil, da ima drugo Številko. Razjarjena masa voza je vrtinčasto cepetaje udarila v daljo, štejoč kantone s svojimi kovinskimi stoki; še blisk na ovinku, in mleko mesečine je teklo po cesti kakor prej.
II.
Naš veliki humanist profesor Peter Pohlin, ki objokuje med skromnim zidovjem tukajšnje gimnazije obete svojih globokoumnih razprav »O akuzativu cum infinitivo pri Salustu« in »Vergilijevi rabi pomožnika esse«, je krenil drugi dan ob desetih iz šole na važno pot. Že snoči pri vinu ga je srbel jezik, da bi pobaral Smučiklasa, kaj misli o njiju starem načrtu, zapečatiti prijateljstvo z ožjo rodbinsko vezjo; toda v navzočnosti kolegov Bilbana in Šepetalja mu sramežljivost ni dala govoriti. Skrbelo ga je, ker doktor zadnji dve leti ni več omenjal te stvari, čeprav je bila Vida Pohlinova 8 petdesetimi tisočaki tetine
dediščine in materine dote nevesta, ki je nihče ne bi štel v sramoto mlademu Smučiklasu. Odlika take zveze je zdavnaj mamila učenjaka: čim bolj prevzetno ie igral v domačem kroju središče sveta, tem slast-neje se je grelo zunaj njegovo častihlepje v naklonjenosti višjih vrhuncev mestne družbe; Pohlin, ki je slutil v ponižnem zasluževanju človeške milosti najgloblji zmisel življenja, je častil v Smučiklasa imenitnika, oplajajoče solnce, ki je dajalo njegovemu bitju šele pravi pomen, njegovi prikazni obrise. Pohlepno pro.esorjevo sanjarjenje o Vidini možitvi tedaj ni bilo brez neke vrste idealizma. Nestrpno si je ponavljal gredoč, da je obhajala hči predrčerajšnim svoj sedemnajsti rojstni dan, ter srebal že naprej blagodejno tišino, ki mu napolni dom po odhodu mladosti. Vida je bila rada vesela navzlic izbruhom očetove avtoritete, Pohlin pa ni ljubil smeha v svojem območju. Vse to ga je snoči nagnilo, da je pohlevno vprašal odvetnika, če ga danes med deseto in enajsto ne bi motil s kratkim obiskom.
Dolgokrako jo je mahal pod akacijami Šolske ulice, srednjevelik, suh, osivel, z naočniki, šiljasto brado pod ravnotakšnim nosom, trebušat in tenkonog. v prostornih črevljih na gumo. Posebni namen se mu je poznal v tem, da je bil oblekel k pepitastim hlačam črn žaket na škrice, pokril se z mnogokrat osnaženim panamskim slamnikom ter zamenil pradedno srebrno uro z zlato, katero je hranil za najbolj svečane prilike. Izmed rjavih zob se mu je kadila portorika v novem papirnatem ustniku.	(Dalje.)
z vestnim in nepristranskim izvrševanjem svojega razsodniškega posla izkazal tega zaupanja vrednega. Deželni glavar dr. pl. Kaan se je v svojih sklepnih besedah zahvalil za njemu izkazano zaupanje in za podporo njegovega prizadevanja ter je izrazil nado, da bo končno doseženi sporazum pravičen utemeljenim željam težko preizkušenega koroškega ljudstva.
Slovo Ivana Hribarja od Ljubljano.
Poslavljam se.
Vsled volje presvetlega vladarja poklican, da pri Česko-slovaškej republiki prevzamem diplomatsko zastopstvo kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, selim se v Prago.,
V zlatej materi Pragi preživel sem leta mladega navdušenja, v njej pripravljal sem se za čakajočo me nalogo v službi naroda. Vdnjo vodi me pod večer življenja zopet pot in srečen bodem, ako mi bode mogoče, posvetivši jej svoje poslednje moči, koristiti svojej velikej, sedaj ujedmjenej in svobodnejdomovini.
Kakor mi je svoje dni hrepenevalo srce po domačih gorah in poljanah, tako bodo tudi sedaj misli moje često Poletavale v mili mi slovenski raj m nad vse drago mi belo Ljubljano, lovišče mojega bivšega praktičnega delovanja. Na njenem polji upam tudi najti kedaj večnega počitka.
Vsem, ki so me ohranili v blagem spominu, zlasti tistim, ki so se me še i' poslednjih dneh spominjali, iskreno: V Božom !
V Pragi, dne 16. januvarja kjkj.
Juan Jiribar,
minister-poslanik Njegovega Veličanstva kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Dopisi.
Iz Poljanske doline. Nekateri ljudje imajo grdo navado, da svojo kakoršno si že bodi nevoljo krotijo s tem, da zabavljajo čez Jugoslavijo. Tako n. pr. se v tem odlikujejo zlasti nekatere ženske v Poljanski dolini. In veste, zakaj se jezijo in godrnjajo te Iahkomišljenke? Zato, ker trenutno ni sladkorja, petroleja in drugih stvari. Po njihovem mnenju je vsemu temu kriva Jugoslavija. Namesto, da bi se poprej prepričale, kdo je v resnici vsemu temu kriv, pa kar tjavendan obrekujejo in zabavljajo čez Jugoslavijo in s tem seveda mnogo škodujejo naši mladi državi, ker povzročajo in tako razširjajo slabo mnenje. Tem zabavljačem in škodljivcem povemo enkrat za vselej, da je pomanjkanju sladkorja in sploh vseh stvari kriva v prvi vrsti bivša zapravljivka, habsburška Avstrija, ki nas je toliko časa izmozgavala, da je naši mili Jugoslaviji prepustila samo prazna skladišča. — Kot drugi krivec zlasti pomanjkanju sladkorja in soli so pa ti naši smrtni sovražniki — Nemci, ki na Dunaju in Gradcu zadržujejo in oropajo sladkor, ki ga nam pošiljajo naši zavezniki Čehi.
Drugi škodljivci našega naroda so pa veselice s plesom, ki se prirejajo v naši dolini nedeljo za nedeljo. Tako je bil v nedeljo 12. jan. v mali vasici Hotavlje seveda tudi ples in kar na dveh mestih. Fantje iz vse okolice so bili kajpada polnoštevilno zastopani. Sploh so take prireditve vedno zelo dobro obiskane. In to ravno v teh resnih in ski bi polnih časih. Ne vemo, ali ljudje res nimajo prav nič razsodnosti in narodne zavednosti. Poglejmo zlasti fante. Nobenega plesa ne zamudijo. Časopisi dan za dnem vzpodbujajo in pozivajo za priglasitev v prostovoljsko legijo za branitev našega Korotana, kjer naši bratje prelivajo kri. V veliko sramoto vseh, zlasti orožja sposobnih, fantov naznanjamo, da so se iz Poljanske doline do sedaj priglasili samo trije. Sramota za vso dolino 1 Se celo tisti, ki so postavno pozvani, se upirajo in menda čakajo celo oprostitve. Če jih kdo nagovarja, naj se vendar eden ali drugi priglasi, se pa odrežejo: naj tisti gre, ki še ni bil notri. Fantje naši, to ne drži, do-
movina v prvi vrsti potrebuje izvež-bane in to ste vi, bivši avstrijski vojaki! Ko vas je krvnik Franc Jožef, oziroma Karol klical pod orožje, da ste se šli borit proti svojim bratom, ste se seveda takoj odzvali; sedaj pa, ko vas kliče vaša prava domovina, se ne ganete in raje doma popivate in plešete, med tem, ko vaši bratje na Koroškem nepopisno trpe. Zganite se vendar in priglasite se takoj k legiji prostovoljcev! Nikar ne čakajte doma Nemca, oziroma Laha.
Tem potom apeliramo tudi na vse gospodarje Poljanske doline, naj vsaj oni delujejo na to, da vstopi njih sin, brat, oziroma kdor le more, v legijo prostovoljcev, da brani domovino, ker to bo v korist vsem nam, zlasti pa posestnikom, ker v slučaju vpada Nemcev ali Lahov v naše kraje bodo največ trpeli posestniki sami.
Zatorej, vsi na noge, čas je skrajen in resen!
Zagorje. Po celi Jugoslaviji se je več ali manj pometlo z nemčurji, le pri nas se jim ni skrivil niti las. Glavni volksratovc in siidmarker, ki je vplival na merodajnih mestih, da Slovenec ni prišel do kruha, je še vedno predsednik krajnega šolskega sveta ter razobeša zdaj rdečo zdaj trobojno zastavo. Začetkom vojne pa se je prepevalo: „Heil dir im Sieges-kranz", „a!le Serben mtissen sterben" itd. Hinavci pa že taki! Ni li to sramota?
V naši sredi gojimo še druge kače na prsih, to so razni Štajercijanci, privrženci giftne krote in koroški hujskači, ki so med vojno javno ščuvali na zavedne Slovence ter jih nazivali izdajice, zdaj pa na tihem delujejo in rujejo proti Jugoslaviji.
Kaki nevarni elementi so taki ljudje ravno v tem kritičnem času, ko delujejo razni špijone med nami, stoji na dlani.
Posledice se že kažejo. V salonu Volksratovca so imeli Čobalovci nedavno shod. Tam so nastopali „olikaniu
govorniki z „madona“ „še p t niso
upali" itd. agitirali za republiko ter odstavljali brez zagovora razne delavce in uradnike.
Od tega časa hujskanja in terorja ni konca ne kraja.
Kdor se ne vpiše v njihovo nem-čursko soc. dem. društvo, mu prete z vsemi mogočimi grožnjami. Miren človek na javni cesti ni več varen pred temi divjaki. Tako izgleda v Zagorju »Svoboda", ki so jo oznanjali sodrugh
Seveda kakoršen pastir take ovce. Ta hodi v vizite k madžarskemu ravnatelju, ki je obetal delavcem mesto kruha, strojne puške, da delata načrte za nadaljno delovanje.
V nekdanjem glavnem stanu vse nemčurske vojske "pri Drofeniku se zbirajo še vedno republ. hujskači in sumljivi hazardni igralci, kamor zvab-ljajo neizkušene mlade ljudi, da jim poberejo težko zaslužene kronce.
Na vse te nerednosti opozarjamo merodajne može, da napravijo red ter pometejo te nemčurske smeti, kajti razmere ne dopuščajo več odlašanja I
Dnevne vesti.
Zvonenje po toči. Dr. Ivan Prijatelj in dr. Fr. Zbašnik sta objavila v : »Sl. Narodu" vsak svoj članek v katerem se hudujeta, da je bil poslan na mirovni kongres in to še kot Pašičev tajnik, dr. Trešič-Pavičič, ki je znan nasprotnik Slovencev. Dr. Prijatelj in dr. Zbašnik nista tu povedala nič novega. Toda kaj pomaga zvonenje po toči? Dr. Trešič je danes v Parizu in vsaka rekriminacija je prepozna. S tem se le po nepotrebnem razburja javnost. Sicer pa upajmo, da je danes dr. Tre-sič drugega mnenja. Ako ne, bo upli-valo na našo delegacijo zelo neugodno že samo dejstvo, da sta njena člana dr. Trešič in dr. Rybar, med katerima vlada že stara animoziteta. Vsekako bi bilo. za nas zelo žalostno, ako bi svoje medsebojne spore nosili celo v Pariz.
Zborovanje političnih prega-njencev. Na poziv urednika g. Pusto-slemška se je zbralo včeraj v Mrakovi gostilni lepo število bivših internirancev, konfinirancev, obsojencev in takih, ki
so bili sploh preganjani iz političnih razlogov. Šlo se je za vprašanje odškodnin, ki naj jo ti politični preganjani zahtevajo. Razvila se je zelo živahna debata in konečno se je sklenilo, da se postavijo sledeča načela ter priporoči, da se tovariši-somučeniki pri stavljenju odškodninskih zahtev ravnajo po njih: Za vsak dan zapora, internacije, konfinacije in sploh omejitve osebne svobode naj se zahteva 50 frankov. Za prestane muke naj se zahteva za prve tri mesece 10.000 fr., za vsakih daljnih 6 mesecev 10000 fr. več. Ako so oboleli člani družine, naj se zahteva za stroške itd. več primerna, nepretirana pavšalna vsota. Glede drugih stroškov, škode, izgube itd. se prepušča posameznikom, da stavijo svoje zahteve primerno dejanskim razmeram. Vse zahteve pa naj se gibljejo v mejah, da se bodo mogle utemeljiti eventueVio tudi sodnijski. Uradniki, ki so bili premeščeni, naj zahtevajo di-jete svojega plačilnega razreda, ako jim pa dije.te ne bi bile zadoščale za preživljanje v kraju, kamor so bili iz političnih razlogov premeščeni, primerno večjo dnevno odškodnino za vsak dan svoje odsotnosti od svojega pravega službenega mesta. Konečno se je izvolil odbor, ki bo ime! nalogo, zastopati interese bivših političnih preganjancev. V ta odbor so bili izvoljeni gg. Kejžar, dr. Leskovar, Munih, Pustoslemšek in Zalar. Ta odbor bo uradoval — pomnožen z nekaterimi drugimi gospodi — do vklju-živši petka, 24. t. m. v tajništvu J. D. S. (Narooni dom) vsak dan od 7. do 9. ure zvečer, kjer bo strankam na razpolago pri izpolnjevanju dotičnih tiskovin in tudi za druga pojasnila.
Zemljišča za slovenske legij, jonarje. Poveljstvo slovenske legije bo ukrenilo potrebno, da se bo pri razdelitvi grajščin oziralo v prvi vrsti na branitelje slovenske zemlje, prostovoljce slovenske legije za Koroško.
Iskrene pozdrave vsem zavednim fantom in dekletom pošiljamo s koroške rronte slovenski fantje, slovenskega plan. polka, oddelek strojnic, četov. Hren Joško, Žužemberk; deset. Potočnik Franc, Luža; strelci Kren Martin, Valtavas; Klemenčič Vinko, Kovor; Novak Jože, Dolenjavas; Rd-melič Jožef, Dolenje; Pevec Jože, Opčine; Vavpotič Franc, Paloviče; Livk Alojz, Malkovec; Žular Rudolf, Žalna; Bric Ivan, Ljubljana; Pečan Lovrenc, Polhovgradec; Cern Tomaž, Ribno; Petelin Matija, Goričica; Pole Valentin, Krnica; Skubic Anton, Polica; Jesenovec Francelj. Št. Jošt. Godi ne nam prav dobro. Vabimo vse fante, da nam pridejo v kratkem na pomoč, da kmalu osvobodimo našo Jugoslavijo.
Počasi gre! Včeraj so prignali orožniki z Dolenjskega v Ljubljano mnogo dezerterjev, ki se niso odzvali mobilizacijskemu pozivu. Nekateti so , bili kar v domači obleki, v samih sraj-i cah in hlačah. To je edino primerna pot proti ljudem, ki so prej hiteli okin-čani s šopki in sviranjern harmonik v nemško-habsburško klavnico, dočirn se sedaj ne odzovejo pozivu svoje prave domovine.
Preskrba civilnega prebivalstva in vojaštva z mesom. Odkar se je izdala od Narodne vlade SHS, oddelka za kmetijstvo odredba, da je nakup in prodaja plemenske živine prost, se je pričela ta odredba na vse mogoče načine zlorabljati. Posestniki in prekupci so se postavili na stališče, da^ ni v deželi nobene klavne živine več, temveč da je samo plemenska. Kot plemensko živino so potem različni prekupčevalci nakupovali in kupujejo živino poljubne kvalitete ter jo spravljajo čez mejo na Hrvaško, Nemško ŠiajersKo, zlasti pa na od Italijanov zasedene kraje, odkoder je šla ta živina dalje v laške pokrajine ter se je porabila ža meso. Izvozilo se je iz dežele na ta način najlepše pitane vole. Od časa, ko se je izdala od poverjeništva za kmetijstvo omenjena odredba računimo, da se je izvozilo preko mej okrog 5000 glav govejo živine, ki se je plačala za višjo ceno kot pa pri nas. Škodo od tega bodo imeli v prvi vrsti kmetje, ker se je spravilo iz dežele veliko delavnih volov in ker bodo
morali v svrho najnujnejše preskrbe z mesom dajati za zakol v prihodnje res plemensko živino. Vsled informacij, ki jih imamo v rokah lahko trdimo, da pride v najkrajšem času do tega, ko bodemo stradali mesa. Ko pride spomlad ne bo mesa in kolikor ga bo, bo jako drago. To je najlepši odgovor tistim, ki propagirajo prosto kupčijo z živino. — Več konzumentov.
Nečuvene cene. Častnik jugoslovanske legije, ki hoče služiti domovini, je naročil, ker se zahteva nošo po srbskem vzorcu, v trgovini Magdič srbsko čepico. Čujte in strmite, koliko ga je stala! Nič več, nič manj, kakor 65 kron brez rozete. Čisto navadno blago iz koprive. Da nas naši trgovci tako odirajo, je neverjetno. Mogoče so cene raditega tako visoke, ker smo primorani si to nabaviti in ker naša intendanca nima več takih stvari. Mogoče bi bilo dobro, ako bi se taki na-vijalci cen poslali za poskušnjo tudi na koroško fronto, da bi si v dežju in snegu malo ohladili predebele mošnjičke. Če so pod staro Avtrijo lahko nemoteno delali na ta način, bi pa sedaj, ko je položaj ves drugačen tudi lahko malo bolj človeško delali in ne po starem kopitu odirali moštva in častnike, kateri hočejo le domovini koristiti.
Pri žigosanju bankovcev naj
občinstvo samo na to pazi, da dobi vsak bankovec za deset kron ali več poleg štampilije tudi številko zapisnika. Zgodilo se je pri par komisijah izpočetka, da so pri manjšin množinah bankovcev (brez pismene prijave) pozabile na bankovce pripisati tudi številko. Ljudje, ki ne stanujejo v Ljubljani, morajo iti le k svojim županstvom žigosat, ne v mesto.
Na trgovski šoli v Celju se poučuje slovenščina samo za učence druge narodnosti. Če res že ni mogoče upeljati slovenskega učnega jezika, naj se upelje slovenščina vsaj kot učni predmet!
Begunec, doma na Trati pri Glinjah na Koroškem, ki sem po upadu podivjanih švabskih tolp v Borovlje zapustil svoj rojstni kraj, najuludneje prosim vse begunce doma iz Borovelj in okolice, da mi blagovolijo sporočiti o usodi mojih starišev in sorodnikov, ker še do danes nimam od doma nobenega poročila in živim v vednem vznemirjenju. Za vsa tozadevna poročila bom jako hvaležen. Moj naslov: Janko Ravnik, tč. pri bratu dr. Ravniku, Sodnijska ulica št. 17, Maribor.
Sprejemanje strank. Stranke se sprejemajo pri Vojnem dopolnilnem poveljstvu Ljubljana samo od 8. do
11.	ure dopoldne. — Vojno dopolnilno poveljstvo Ljubljana.
Bataljon postopačev. Vrnil sem se s koroške fronte. Prijatelji so me opozorili, naj grem pogledat pred pošto cvet ljubljanske mladine. Videl sem in spomnil se Homerja, ki je nazval take »junake" zlepim nadevkom „pard-henopipa".
Zamenjava nemških „lei“. Bankovcev, ki jih je izdala Banca Generala Romona, takozvanih „nemših lei" avstro-ogrska banka ne zamenjava, pač pa jih zamenja »deutsch-oesterreichi-sches Staatsamt fur Heeresvvesen Abt. 15“ na Dunaju.
Društven shod Zveze jugoslovanskih železničarjev,
ki se je vršil 18. jan. v Mestnem domu, je bil jako živahen.
Predsednik tov. Deržič poroča, da se je predsedstvo Zveze takoj po razglasitvi naredbe št. 248 glede osemurnega delavnika zglasilo pri poverjeniku, ali so vključene v to naredbo tudi železnice. Zveza je ze prej zahtevala osemurni delavnik za železnice, a naredba je nejasna, se ne razvidi, ali velja tudi za železnice. Zahtevali smo odločno, naj se raztegne tudi na železnice in to jasno pove.
Vspeh tega posredovanja je ta, da je vlada sklenila naredbo, s katero se 20. t. m. vpelje osemurni delavnik na železnicah za vse delavske skupine, a pri ostalih kategorijah naj uprave pripravijo primerne predloge.
Člani Zveze naj s« prepričani, da ko predsedstvo osrednjega odbora ščitilo koristi svojih članov jugoslov. želez., potrudili se bomo doseči vse ngodnosti, toda hipoma vse ne bo šlo, ker ni mogoče naenkrat dobiti izurjenih nastavljencev. Ne moremo postaviti na razna službena mesta neizkušenih novincev, a naprtiti jim vso odgovornost.
Nam se gre za strokovno izobrazbo, za boljšo družabno stališče tovarišev-železničarjev, a kot dobri Slovenci Jugoslovani moramo pa tudi delati za našo zlato, samostojno Jugoslavijo.
Svarimo Vas pred strankarsko gonjo, ki nima drugega namena, kot škodovati naši mladi državi Jugoslaviji, saj ta jim je ravno na poti tem nemškim slugam, prvovrstnim patri-jotom in denuncijantom slov. tovarišev tekom vojne.
Nato govori tovariš Rupnik, ki je s svojimi izvajanji žel obilo pritrjevanja. Pravi, da se žal širi boljševizem tudi pri nas, a razširjevalci so ravno oni socija^ni demokrati, ki hujskajo slovenskega delavca proti mladi državi. Pri nas nemčurji pod rudečo zastavo in z rudečo kokardo, a na Hrvatskem pa madžaroni jadrajo pod rudečo zastavo. Vsi ti sovražniki naše mlade Jugoslavije so si oblekli rudeči republikanski plašč, hujskajo tovariša proti tovarišu. Ti hujskači so med vojno se hlinili vojnim bogovom, de-nuncirali so na5 slovenske železničarje, a sedaj rovarijo proti jugoslovanski državi. Pomesti moramo take škodljivce, med nami ni mesta za one, ki so nas prej zaničevali, so prej znali le nemški. Bojevali smo se vedno proti plačancem iz Dunaja, proti onim socijalnim demokratom, kateri se sedaj sami med seboj pobijajo v Bero-linu, se pehajo za korita in osebne koristi. Izbojevali smo si samostojno državo.
Dunaj ne bi nikoli več poveljeval po svojih demokratih pri nas, konec je glorije ne jugoslovanske pač pa rudeče.
K besedi se še oglasi tovariš Čadež, kateri zahteva od „Zveze“, naj posreduje, da dobimo samostojna obratno ravnateljstvo južne železnice v Ljubljani, sicer nam bo ravnateljstvo na Dunaju zopet nastavljalo svoje nemškutarčke - varovančke. Priporoča vsem tovarišem okleniti se svoje jugoslovanske „Zveze“.
Tovariš Deržič pojasni, daje „Zveza“ že nastopila s to zadevo, o kateri se bo najbrže že prihodnji teden obravnavalo. Priporoča še enkrat vsem članom, zaupati „Zvezi“, varovati stanovsko disciplino, sebi in naši mladi državi v korist.
Zadnje vesti.
Proti boljševizmu na Hrvatskem.
Zagreb, 19. januvarja. (Izv. por.) Železniška uprava razglaša, da bo u-vedla zelo strogo kontrolo po vlakih in z vsemi sredstvi nastopila proti ne-rednostim, ki so zdaj na mnogih progah na dnevnem redu. Železniško o-sobje poroča, da se potujoče občinstvo ne drži predpisov, da se vozi brez voznih listkov in v višjih razredih, kakor pa bi se smelo. Železniška u-prava je izposlovala dovoljenje, da sme rabiti orožništvo in vojaštvo, da napravi red.
Ustava Jugoslavije. — Srbske u-stavne svobodščine se razširijo na vso kraljevino SHS.
Belgrad, 19. januvarja. (Izv. por.) Ministrski svet je sklenil že pred Božičem, da se razširijo določila srbske ustave na celo ozemlje kraljevine SHS. Določena je komisija, obstoječa iz treh članov:, dr. Kramerja, Trifkoviča in dr. Korača. Načrt te komisije je ministrski svet že odobril in bo že prihodnje dni proklamirana začasna u-stava Jugoslavije. Ta začasna ustava ne obsega samo določb o političnih in državnih pravicah ampak tudi načelne odredbe glede provizorične organizacije kraljevine SHS. Posebne določbe obsega tudi glede narodnega predstavništva in samouprave, nadalje
Pisalni stroji
223 3-2
ima v zalogi
F. K. KAISER, puškar Šelenburgova ulica 6.
arantira tudi neodvisnost sodnikov, osedanja srbska institucija državnega sveta kot vrhovnega in upravnega državnega sodišča je pridržana. Število članov državnega sveta se poveča od 15 na 30 in število članov glavne kontrole od 5 na 14. V obe insti uciji bodo poklicani priznani veščaki iz novih jugoslovanskih pokrajin. Državno Vcče se bo zaenkrat držalo poslovnika srbske skupščine, toda že v prvih sejah si bo izdelalo svoj lastni, poslovnik.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Anton Pesek.
Tiska »Zvezna tiskarna" v Ljubljani.
Kafhjfjod 100 kg naprej, v železno-pločc-l\ul U!U vinastih zabojih, v vsaki množini, razpošilja točno proti predplačilu ..Tvornica za dušik (d. dr) v Rušah pri Mariboru1'. — Nadaljna pojasnila so pri omenjeni tvornici ! na razpolago.	10—1 j
Fini tiiiranop p° 400 in 1000 vatlov na \ rim dllftallnu lesenih špulah priporoča ; tvrdka Osvald Dobeic, Ljubljana, Martinova j cesta 15.	10—1	j
 ——— |
l|j raznih sistemov na prodaj. ! 'JI Marije Terezije cesta št. 6 pritličje, od 11.—12. ure dopoldan in od , 3.-4. ure popoldan.
RncnfiHiPna se sprejme na hrano, lstotam UUo|Jt‘UiuiiQ je skladišče za oddati. Naslov ■ se poizve v upravništvu lista.
1/incifC!	transportne in hramne, ku-
V i SI o (V u Oullb pini. Ponudbe z navedbo i kakovosti, velikosti sodov in cene na uprav- j ništvo pod „Vinski sodi“.
Q/1 luton mni Oženjen in trezen, tačas j UH IGiCil IIIUl) narednik pri vojakih, išče službe kot: bančni sluga, skladiščnik ali in- : kasant pri kakem večjem podjetju. Prevzame i tudi zalogo pohištva. Zmožen je slovenščine i in nemščine v govoru in pisavi, ter nekoliko i Iaščine. Prijazne ponudbe pod „Poštenost“ ] 32 na upravništvo.	225	3—1	j
Vi^itnu
ce
lične in po nizkih cenah priporoča
»Narodna knjižnica".
Snopič 1.
UaiBnlina Hodnika izbrani spisi.
Cena 1 K, po pošti 1 K 20 vin.
Natisnila in založila Zvezna tiskarna v Ljubljani.
Proslavimo spomin Valentina
Vodnika s tem, da ga spoznamo)
i
pgp Naročite takoj!
Sveže baterije
Razglas,
V nedeljo, tlne 26. t. m., ob 2. uri popoldne
se bo prodajžlo potom javne prostovoljne dražbe na licu mesta poleg pivovarne in orožniške postaje na Vrhniki
posestvo,
obstoječe iz velike, močno zidane stavbe, katera je zelo primerna za ureditev kakršnekoli trgovine, gostilne, večje obrti ali podjetja.
Za poslopjem prostorno dvorišče in krasen sadni vrt, ob vrtu teče Ljubljanica. Vodovod v hiši, tudi električna razsvetljava bo na razpolago. Poleg tega parcela 4 njive posejane s pšenico v izmeri cca 4000 m2. Cenjeno v skupnem K 70.000, proda pa se tudi na željo kupcev njive posebej.
Re-sni kupci se vljudno vabijo na lice mest«.	206	8—3
Zvezna tiskarna
v Ljubljani, Stari trg štev. (9.
T
Potrti globoki žalosti naznanjajo podpisani tužno vest, da je njih iskrenoljubljeni, nepozabni soprog, oziroma oče, stari oče, tast, zet, brat, stric in svak, gospod
TEODOR LUCKMANN
zasebnik
dne 18. prosinca 1919 po daljši bolezni mirno in boguvdano preminul.
Pogreb dragega pokojnika bo v ponedeljek, dne 20. t. m. ob 4. popoldne iz hiše žalosti Franca Jožefa cesta št. 9 na pokopališče k Sv. Krištofu, kjer se položi v rodbinsko grobnico k večnemu počitku. Blagemu pokojniku bodi ohranjen prijazen spomin!
V Ljubljani, dne 19. prosinca 1919.
Mariju Luekniann roj. Lentscln*, soproga. — Dr. Teodor LnckmanH, sodnik; Ing. Alf rod Luekniann, stavbni komisar; Irma Luckmann; Norbert Luekniann, stud. jur., otroci. — Anton LuHniaiui. zasebnik, brat. — Adela Luekniann roj. Hali, Luisa Luekniann, roj. Miillner, Melanija Luekniann roj. Klaeovltz, Ninka Lucltiminii roj. Ualle, svakinje. — Mariju LenLselie roj. pl. Tselialmschnigg, tašča. — Klza Luekniann roj. pl. Elsner, sinaha. — Vsi nečaki, nečakinje in \anki.
pr* Premogokop
in 24 oralov zemljišča je v bližini Celja
= takoj na prodaj. =
Preračunjeno je najmanj 800 tisoč ton črnega premoga. Najboljše naložen denar. Proda se samo Jugoslovanom. Poizvedbe pod naslovom „Premogokop“, pošta Rimske toplice. 220 5-2
m
Otvoritev krojaške delavnice.
Naznanjam p. n. občinstvu, da sem otvoril
V 5podnji 3i§ki; Celovška cesta Štev. 22
delavnico za moške in ženske obleke.
Izdelovalci moških in ženskih oblek so prvovrstne delavne moči pod nadzorstvom izbornega krojitelja, ki je bil že po vseh večjih mestih na Francoskem in v Belgiji z uspehom zaposlen.
Možno mi bode vsled tega najizbranejše naročnike za zmerno ceno v polno zadovoljstvo postreči in prevzamem vso garancijo za strogo po meri napravljena dela.
Upam, da me bo slavno občinstvo pri mojem mladem pričetku najizdatneje z naročili podpiralo in belježim z velespoštovanjem
2 8 2-1	Pavel Jemc, krojaški mojster.
E
E
Naročajte „Kurenta“
ki je edini slovenski in brez dvoma najboljši jugoslovanski satirično-humoristični list. Prinaša humoreske naših najboljših pisateljev ter je bogato opremljen z risbami in karikaturami prvovrstnih slovenskih umetnikov. „Kurent“ izhaja dvakrat na mesec ter stane za celo leto 24 K, za pol leta 12 K, za četrt leta 6 K.
Naroča se v upravništvu,Kurenta, v Ljubljani, Marijin trg štev. 8.
B3‘
nema