Intervju — bolj kratek kot krotek Intervjuvati Ribičiča ni težko. To lahko opraviš kar tako mimogrede, na cesti ali v tramvaju, če ga že nočeš motiti v kavarni pri branju ali v tiskarni, ko ima opravka s korekturami. Intervjuvaš ga lahko ob vsakem času in ob vsakem vremenu, v dežju in soncu. Ali najbolje je, da se ga lotiš, ko je »špičast«. Ko je najbolj podoben oni Goršetovi karikaturi z nosom, ki je kot zakrivljen kljun kanje in z očmi ptice ujede, katera nemirno išče plena. Takrat se ustavi in — še tako dolgočasen pogovor — utegne postati v kratkem lep in zanimiv. Tudi jaz sem ga ustavil ob taki priliki: •—• »Nana mala opica« je izšla. Ali mi hočeš povedati, zakaj si nas peljal tu kar v džunglo med opice? — Dragi moj, to pa iz previdnosti. Menda ni še nikdar noben čas zahteval od človeka toliko previdnosti, kot jo zahteva sedanji. Današnji čas ne gleda več z običajnimi očmi, še naočnikov nima običajnih, ampak gleda okrog sebe s povečevalnim steklom. Napiši karkoli, vse pride pod to steklo! Še te stvari, ki jih boš napisal o meni, morda pridejo, kaj jaz vem! Saj bi napisal kaj drugega, namesto tisto o »afnah«, pa sem se zbal tega stekla. Napisal bi lahko kaj o kmetskih puntih, pa mi lahko kdo očita, da pripravljam teren za vrag si ga vedi kak nov puč. Kdo drugi bi mi lahko očital, da kažem naše dobro in verno ljudstvo v teh puntih, tako kot bi ne smelo biti. Kaj bo, če naslikaš to ljudstvo v temnih, pa čeprav v resničnih barvah! Napisal bi lahko kako socialno povest, pa kaj, ko bi me proglasili najmanj za marksista. Pa če bi tudi šel iz Evrope med zamorce s kako povestjo, kdo ve, če ne bi iskali namena v tem, da sem prenesel dejanje prav med črnce. — — Zato torej si nas peljal med živali? — — Ne med živali sploh. ampak prav posebej med opice! Kajti tudi med vse živali ne smeš, če si previden! Glej, ali ne spominja medved na Rusijo? In bik, ali ni to nekak simbol Španije? Katere Španije bi vprašali, ali Francove ali one druge? Kako bi bilo s kameleoni, o tem si lahko predstavljaš. Ne, ne, dragi moj, ne bodo me več ujeli. Šel sem med opice in tam mi, upam, nič ne morejo! — — Misliš? — Opice oblačiš, ali ne pade lahko tu očitek, da hodiš za Darvvinom? — — Kaj? Da bi vendar? Hm, glej ga zlodja, saj se res lahko zgodi! Poosebljena opica... da je to jasna izjava, da sem za Darwinovo teorijo. Za vraga, tu me pa res lahko zgrabijo. — — Morda pa le spregledajo! — — Tudi jaz upam. Pa če tudi ne, kar je, to je. Sicer pa, če bodo iskali dlak na mojih »afnah«, Bog bodi zahvaljen — pripravil sem jim dovolj dela. Imajo moje male opice toliko dlak na svojih telescih, da si bodo morali najeti za to delo posebnega raziskcvalca. Na ta način pride vendar spet kak brezposeln stoprocentni učenjak do kruha. In če nisem drugega dosegel s svojimi opicami, bom s tem zadovoljen. — —Dve, tri besede še o Tvojih bodočih načrtih. — —• Vse polno idej, le časa manjka. Dan je prekratek. In pa: »Dni mojih lepših polovica« — saj veš! Očala sem si že moral nabaviti. Pravijo, da si jih človek mora nabaviti v drugi polovici življenja. Te misli se sicer otepam z vsemi štirimi, a kaj hočeš, na vrata le trka ... Bo pač šlo, dokler bo šlo. Zaenkrat pa še ne mislim omagati, še zdaleč ne! A. Josip Ribičič