Pomembni sklepi
IV. plenuma CK ZKJ
V Beogradu je bil v nedeljo in ponedeljek četrti plenum Centralnega komiteja ZKJ, na katerem so obravnavali najbolj pereče aktualne probleme našega družbenega in gospodarskega razvoja. Plenum je po vsestranski razpravi sprejel referat tov. A. Rankoviča »Izvajanje sklepov Izvršnega komiteja CK ZKJ in nadaljnje naloge Zveze komunistov«. Na podlagi referatov A. Rankoviča, B. Kraigherja, Miloša Minica in Slavka Komarja, na podlagi razprave in zaključne besede tov. Tita je plenum sprejel več sklepov katerih izvlečke objavljamo:
@ S popolno mobilizacijo ZK, SZDL in družbenih organizacij, vseh delovnih kolektivov v gospodarskih in drugih organizacijah ter vseh državljanov se je začelo postopno premagovanje obstoječih težav v gospodarskih gibanjih, ki so bile ugotovljene v pismu Izvršnega komiteja z dne 3. aprila 1962.
@ Na podlagi nalog, ki jih je postavil Izvršni komite, se je začelo s temeljitejšim seznanjanjem vzrokov posameznih pojavov v gospodarskem razvoju in izvajanjem potrebnih ukrepov.
© Pri izvajanju tekočih gospodarskih ukrepov in določanju ekonomsko-političnih smernic za 1963. leto je potrebno zagotoviti nadaljnji porast proizvodnih sil, družbene proizvodnje in narodnega dohodka, potrebno je učinkovitejše ocenjevanje in reševanje aktualnih osnovnih ekonomsko-političnih problemov ter nadaljnje razvijanje in krepitev sistema družbenega upravljanja.
© Še močneje aktivirati vse materialne in subjektivne činitelje za čim večji porast proizvodnje in produktivnosti dela, da bi se intenzivneje vključili v proces mednarodne ekonomske izmenjave in da bi dosegli skladnejše odnose pri razdelitvi tudi na tržišču.
© Neprestano je treba skrbeti za nadaljnjo krepitev materialne osnove delavskega samoupravljanja, da bi hitrejj in učinkoviteje izpolnilo svojo vlogo osnovnega nosivca našega gospodarskega razvoja...
© S popolnejšim izkoriščanjem obstoječih kapacitet in hitrejšim začetkom obratovanja kapacitet v izgradnji je treba zagotoviti večjo stopnjo porasta industrijske proizvodnje in doseči večjo produktivnost dela.
© Promet, gradbeništvo, trgovina in druga gospodarska področja morajo razvijati svojo aktivnost v skladu s potrebami povečane dinamike proizvodnje in izvoza.
© Povečanje izvoza je ena izmed najvažnejših nalog ekonomske politike v letošnjem in prihodnjem letu.
© Ob razdelitvi ustvarjenih sredstev je treba zagotoviti skladen porast vseh oblik potrošnje, vzporedno z razvijanjem Proizvodnje in produktivnosti dela ter s tem doseči večjo stabilnost gospodarskih gibanj.
© Politiko investiranja v gospodarstvu je treba usmeriti k čim hitrejšemu povečanju proizvodnje in produktivnosti dela sploh, v smeri hitrejšega reševanja deficita plačilne bilance, predvsem z razširitvijo naših izvoznih možnosti.
© Reševanje problemov gospodarskega razvoja premalo razvitih področij sodi še naprej med naše najvažnejše naloge.
© Z racionalnejšim izkoriščanjem sredstev je treba doseči večje učinke pri izgradnji objektov družbenega standarda.
© Pri oblikovanju osebne potrošnje je treba dosledno upoštevati postavljena načela neposrednejše odvisnosti gibanja osebnih dohodkov od gibanja proizvodnje in produktivnosti dela.
© Potrebno je proučiti probleme, ki nastajajo zaradi neenakih pogojev gospodarjenja, in storiti ukrepe za izpopolnjevanje mehanizma družbene razdelitve, da bi se dohodki gospodarskih organizacij v vseh dejavnostih dosledneje oblikovali v odvisnosti od njihove resnične produktivnosti dela.
© Glede na dane možnosti in potrebo učinkovitejšega izkoriščanja obstoječih proizvodnih kapacitet in povečanja produktivnosti dela lahko pričakujemo v piihodnjem letu počasnejše zaposlovanje novih delavcev.
© V okviru gibanja osebne potrošnje je potrebno določiti materialne okvire, v katerih se lahko giblje porast izdatkov socialnega zavarovanja.
© Kot poseben problem se pojavlja večletna praksa de-ficitnega finansiranja na vseh ravneh, kar je istočasno tudi činitelj in rezultat nevsklajenih odnosov med razpoložl„ivimi sredstvi in potrošnjo.
© Glede proučevanja problema in smeri razvoja našega gospodarstva in utrjevanja dolgoročne politike gospodarskega razvoja naše dežele je potrebno takoj začeti z organizacijo dela za pripravljanje družbenega plana za leta 1964—70.
© Ukrepov, ki jih izvajajo na področju gospodarstva, ne smemo gledati ločeno od naporov za nadaljnjo krepitev^ cevnega sistema družbenega samoupravljanja in socialističnih družbenih odnosov v celoti.
© Plenum Centralnega komiteja ZKJ je sprejel še več Pomembnih sklepov za naš družbeni in gospodarski razvoj.
Seja ni bila sklepčna
Seje obeh zborov ObLO Kočevje, sklicane za včeraj, četrtek 26. julija, ni bilo, ker se je kljub polurnemu čakanju zbralo manj kot polovica odbornikov. Na seji bi razpravljali ° delu tržne in sanitarne inšpekcije občine Kočevje in sklepali o združitvi lesne industrije. Predsednik ObLO je predlagal, naj mandatno-imunitetna komisija ugotovi, kateri odborniki ne prihajajo na seje zato, ker so se že odselili iz občine. Teh je namreč več in je zato nujno razpisati za izpraznjena mesta nadomestne volitve. Preložena seja bo predivoma šele septembra, na njSj pa bodo obravnavali tudi delo


...v Hočeiju
Sobota, 21. julija popoldne. Mesto je lepo okrašeno, po hišah in zgradbah vihrajo zastave, povsod je red in čistoča. Ljudje hitijo sem in tja v veselem razpoloženju. Gospodinje se zadržujejo še po trgovinah, otroci v prazničnem razpoloženju hodijo po mestu. Povsod je opaziti veselo razpoloženje in pričakovanje, da bo v mesto nekaj prišlo, kar nas bo razve-selilo. Bliža se praznik Dneva vstaje, ki je tako globoko za-pisan v naših srcih. V njem je toliko težkih in lepih spomi-nov na tiste slavne dni, ko smo prijeli za orožje in se začeli
Mladina živo ogleduje te znane. in legendarne junake našega boja. Med njimi so sami znani obrazi, katere prav dobro poznamo, saj jih dnevno srečujemo v našem dnevnem življenju. Jože, Tone, Janez, France, Alojz itd. Vsi ti so naši dobri znanci, ki so danes delavci po naših gospodarskih organizacijah.
Da, ti stari borci, ki so prehodili naša polja in travnike, vasi in mesta, gore in planine, so se v težkih bojih z okupatorji borili dan in noč skozi štiri leta NOB. Sedaj živijo tu med nami in so del nas samih, so žive priče naše najbolj slavne zgodovine.
boriti na življenje in smrt za našo svobodo.
Mesto in naše vasi, ki se danes svobodno razvijajo, so polne tistega veselega razpoloženja, ki mu pravimo lepota življenja. Smeh in veselje mladine se- sliši povsod. Starejši ljudje z vedrimi obrazi opravljajo svoje delo in s ponosom gledajo' mladi rod. ki poln življenjskih sil raste v novo življenje.
junaki, ki so osvobodili našo zemljo iz rok podivjanih fašistov, ki so požigali in ubijali naše domove in naše ljudi.
Z vseh treh strani hitijo ljudje k spomeniku Svobode. Iz zvočnikov odmevajo partizanske pesmi. Ljudi je vedno več, največ seveda mladine, ki je vedno v prvih vrstah.
Tovariš Karničnik govori na zborovanju v Kočevju
Mati hiti proti Trgu svobode do spomenika, kjer bo slavnostni sprejem bojnih partizanskih patrol.
»Saj ne bom zamudila?« vpraša v skrbeh znanca, ki jo dohiti.
»Ne, mati,« odgovori vprašani. »Časa je še dovolj do 19. ure.«
»Rada bi videla spet naše fante, kako bodo prišli v mesto,« pripomni še in hiti dalje.
Star očanec vodi za roke vnuka in jima pripoveduje:
»Da, tako so korakali partizani v času našega boja od vasi do vasi, od mesta do mesta, pozimi in poleti, podnevi in ponoči in se poleg tega neprestano borili s sovražniki naše domovine.«
Tam nekje okrog železniške postaje se zasliši strel.
»Vidita, že prihajajo,« pravi ded vnukoma, ki se radovedno ozirata okrog, kje bosta zagledala partizane.
»Očka, tudi zastavo bodo imeli partizani in puške?« vprašuje vnuk deda.
»Da, prišli bodo z zastavo in puškami,« pravi ded otrokoma.
Spet se zaslišijo streli, oči otrok zagorijo v tistem velikem pričakovanju, ko bodo zagledali partizane ,tiste neznane junake, o katerih jim pripovedujejo ded, oče in mati, pa tudi učiteljica v šoli. V otroških srcih je polno junaštva, ki ga poraja občudovanje do borcev naše NOB. To so za otroške glavice legendarni
Prihod bojnih patrol
Po Ljubljanski cesti mimo kavarne Zvezda se zasliši harmonika. Prikaže se slovenska zastava, ki plapola v rahlem vetru in prva bojna partizanska patrol a iz Stare cerkve prikoraka na slavnostno zborovanje k spomeniku.
Doli od Zidarja se spet zasliši harmonika in spet se pokaže zastava. Druga bojna partizanska patrola iz Livolda prikoraka na slavnostno zborovanje.
Čez most od Veterinarske postaje koraka spet tretja bojna partizanska patrola kočevskih rudarjev, ki se združi na slavnostnem zborovanju s prejšnjimi patrolami.
... v Velikih Laščah
Za praznik vstaje, 22. julija, je organizacija Zveze borcev iz Velikih Lašč odkrila na tamkajšnjem pokopališču spomenik borcem in žrtvam fašističnega terorja. Na spomeniku so vklesane bes le: »Tu je zadnji dom 233 padlih borcev, talcev, umorjencev, znanih in neznanih žrtev izdajalcev in okupatorjev. Ne pozabimo jih!«
Odkritja spomenika se je udeležilo veliko ljudi. Invalidska organizacija iz Karlovice se je svečanosti udeležila z invalidskim praporom, ki ga je nosil zaslužni borec Jože Turšič, množične organizacije pa so ob spomenik položile vence.
Pod vodstvom šolskega upravitelja Nika Valjavca je šolski nevski zbor ubrano zapel nekaj pesmi.
Slavnostni nagovor je imel tov. Slavko Purkart. V svojem govoru je orisal značaj narodnoosvobodilne vojne, upor slovenskega naroda proti okupatorju in domačim izdajavcem ter težko borbo za svobodo.
Na koncu so si vsi ogledali razstavo' o narodnoosvobodilni borbi ter slike padlih borcev in žrtev fašizma. Razstavo je pripravila tov. Justina Jagodičeva.
J. P.
Narodni heroj Jože Boldan — Silni sprejme raport od komandirjev patrol. Ignac Karničnik kot prvoborec Kočevja pozdravi stare borce in vse prisotne občane. V kratkih in jedrnatih besedah opiše pomen Dneva vstaje našega naroda, ki je s svojo veličastno borbo zrasel iz naroda hlapcev v narod junakov.
Besede tovariša Karničnika so bile kratke in jedrnate. Ljudje bi bili radi slišali še kaj več o našem boju, pa je bil govor prehitro zaključen. Množica je čakala še kakšno točko programa,
Kakor nekoč partizani...
ki je pa na žalost ni bilo. V tem je bila morda edina pomanjkljivost vse prireditve, ki je v ostalem prav lepo uspela.
Ko je padel na zemljo mrak, sta na Stojni in Mestnem vrhu zagorela kresova, ki ju je pripravila mladina.
Ob 21. uri je bila velika dvorana Šeškovega doma polna občinstva. Nastopili so »Dobri znanci« iz Celja in podali kulturno zabavni program.
...if Ribnici
Tudi v Ribnici in vsej ribniški občini so v nedeljo slovesno praznovali Dan vstaje. Proslave so bile ponekod že na predvečer, 21. julija, v nedeljo dopoldne pa je bilo v Ribnici pred starim gradom veliko zborovanje. Zbrani množici je o pomenu 22. julija ter o aktualnih problemih gospodarskega razvoja občine spregovoril predsednik ObLO Franc Ilc.
Pred tem sta prišli v Ribnico motorizirani štafeti iz Sodražice in iz Grčaric, z obeh koncev občine in ponesli praznične zastave skozi vse obcestne vasi. V Sodražici je bila pred odhodom štafete krajša slovesnost, prav tako pa tudi v Grčaricah, kjer je zbranim vaščanom in udeležencem štafete spregovoril znani aktivist Ivan Grivec. Poudaril je, da nam mora biti ta dan kot dan ponovnega prebujenja slovenskega naroda! svetal vzgled pri izpolnjevanju vseh naših nalog. Pri tem pa ne smemo nikdar pozabiti stotisočev žrtev, ki so padle za našo svobodo. Po odhodu štafete na centralno proslavo v Ribnico je bila na pokopališču v Grčaricah, kjer počivajo trije znani in dvajset neznanih partizanov, kratka komemorativna slovesnost.	-vec
S proslave Dneva vstaje v Ribnici (Foto: D. Mohar)
Podelitev odlikovanj
V nedeljo sc je v Podpreski sestal delovni kolektiv tamkajšnje Gozdne uprave. Na sestanku so obravnavali aktualne proble-
... v Predgradu
V Predgradu smo tudi letos lepo proslavili praznik vstaje. Na proslavi na predvečer praznika je govoril o pomenu praznovanja 22. julija tov. Mirko Rauh, sodelovali pa so tudi šolski otroci z nekaterimi deklamacijami. Na proslavi je sodelovala gasivska godba na pihala, za zaključek pa je mešani pevski zbor zapel pesem Svobodna jc naša domovina. Vsi navzoči so bili s programom zelo zadovoljni.
me ter kritično pregledali predložena pravilnika o delitvi čistega dohodka in osebnih dohodkov. Ob tem se je razvila živahna diskusija, ki je pokazala, da se delavci živo zanimajo za gospodarjenje in za delitev ustvarjenega dohodka. Disku-tantje so podali več kritičnih pripomb na osnutke pravilnikov in predlagali nekatere koristne spremembe.
Ob tej priložnosti so nekaterim najzaslužnejšim delavcem izročili delavska odlikovanja. Odlikovanja ob 22. juliju, Dnevu vstaje slovenskega naroda, so prejeli: Upravnik Franc Kalič, red dela s srebrnim vencem, medaljo dela pa so prejeli sekači Franc Kordiš, Ivan Mohar, Alojz Benčina in Franc Poje.
Od petka do petka
doma in po svetu
Najbolj razveseljiv dogodek tega tedna je vsekakor podpis mednarodnega sporazuma o nevtralnosti in neodvisnosti Laosa, kjer je dolgo časa tlela iskra, ki bi lahko zanetila krvav svetovni spopad. Sporazum o nevtralnosti Laosa vsebuje deklaracijo o nevtralnosti in protokol o umiku vseh tujih čet. Seveda s tem še niso odstranjene vse težave, kajti lahko pride do ponovnih zapletov od zunaj in zaradi trenj v koalicijski vladi, vendar je že to dokaz, da se lahko s pametno in realistično diplomacijo izognemo marsikateremu mednarodnemu zapletu.
Bolj zaskrbljujoče je sovjetsko sporočilo o obnovitvi poskusov z najnovejšimi tipi atomskega orožja, kar naj bi bil odgovor na ameriške atomske poskuse na Božičnih otokih v Tihem oceanu. S tem v zvezi omenjajo tudi možnosti za sporazum o prepovedi atomskih poskusov, ki naj bi slonel na znanstvenih dosežkih odkrivanja podzemnih eksplozij. Ameriški znanstveniki namreč zatrjujejo, da so zelo izpopolnili metode odkrivanja takih eksplozij, zaradi česar bi utegnil Zahod nekoliko popustiti pri vprašanju kontrolnih postaj in inšpekcije na tujih ozemljih, čemur pa se Sovjetska zveza najbolj upira.
Najbolj dramatičen pa je razvoj dogodkov v Alžiriji, ki je šele pred kratkim dosegla po več kot sedemletni vojni popolno neodvisnost. V najvišjih vrhovih FLN se namreč še vedno niso spravili, nasprotno, položaj se je še bolj zaostril. Prejšnji teden so skušali doseči zastopniki raznih alžirskih okrožij sporazum med Alžirom, kjer je sedež začasne vlade, in Tlemcenom, kjer je podpredsednik Ben Bela s sodelavci ,ki so bili z njim zaprti v Franciji in poveljniki enot, ki so mu vdane, vendar brez uspeha. V sredo pa je bil storjen nov dramatičen korak v tej krizi. Prišlo je do oboroženih spopadov med vojaki Ben Bele in vojaki, ki so podvrženi Renhedo-vim ministrom. Ben Belovi pristaši so nenadno napadli mesto Constantine in ga zavzeli. Po vsem tem je Pariz sporočil, da bo Francija intervenirala »v zaščito svojih državljanov, če bi se zmedeni položaj v Alžiriji še poslabšal.« S tem se je začela za alžirski narod nova, še težja preizkušnja in poznavavci položaja ne izključujejo možnosti izbruha državljanske vojne.
Loški potok -ognju in krvi
v
Spomladi tistega nepozabnega leta 1942, polnem grozot, umorov, požigov, je minilo komaj leto dni, odkar nam je zagospodoval tujec. S silo si je prilastil gospodstvo nad slovensko zemljo. O, domovina, kaj je s teboj napravil v tem letu. Vse te je pregradil z bodečo žico, po tebi so zrasli kot turi po bolnem telesu bunkerji, bele ceste, žile tvojega življenja, je zagradil s španskimi jezdeci. Simbol fašistične moči, sekira, povezana z butaro, je visela nad nami povsod; ob vhodih v šolo, ob vhodih v pisarne, po ulicah in cestah je grozila in opozarjala na poslušnost. Po mestih, trgih in vaseh so se šopirili tuje govoreči ljudje. Le strma pota in steze, ki peljejo v hribovje, v šumeče gozdove, so bila prosta. Tu se ni sprehajal tujec, tukaj niso več veljali pisani tujčevi zakoni. Tu ni bilo grozečih fašističnih sekir. Prosta je bila pot, steza in šumeči prostrani gozd. Po tej poti so odhajali slovenski fantje, možje, dekleta in žene med borce za svobodo. Zato te je tujec ogradil z bodečo žico, postavil bunkerje. Da, to je bil strah, ki se je vgnczdil med tujce pred svobodeželjnim ljudstvom in mu ni dal spati v miru. Gozd mu je pomenil smrt, nam pa svobodo.
Tisto pomlad leta 1942 je tudi Potoško dolino zajel val odpora. Fantje, možje in dekleta so pustili plug, motiko, sekiro, delo na žagi in odšli v gozdove med borce za svobodo.
V tistih dneh so bili tudi iz tega koščka slovenske zemlje pregnani čuvarji fašistične oblasti. Okrog karabinjerske trdnjave so se oglasile partizanske puške in karabinjerji so pobegnili v bolj utrjeno postojanko. Slovenska partizanska pesem je zadonela po vaseh in vžgala v srcih ljudstva val odpora.
Tri mesece je trajala svoboda.
nas s posameznimi vdori in z avioni, iz katerih so odmetavali letake in pozivali k prenehanju boja, za predajo orožja in grozili z uničenjem vseh, ki podpirajo partizansko vojsko. Ne glede na grožnje je ljudstvo dajalo vse svojim sinovom — slovenski vojski in verovalo v zmago.
Tretji mesec, odkar je Loški potok živel v svobodi, se je iztekal. Proti osvobojenemu ozemlju se je valila velika ofenziva. Kakor nekdaj pred Turki, so ljudje iskali skrivališča. Glas o grozodejstvih, umorih, požigih in razdejanju, ki ga pušča za se-
nja na bližajočo se smrt in uničenje rodnega doma, pod katerim je preživel mlada leta.
30. julija popoldne so velike kolone avtomobilov in pešcev italijanske vojske dosegle Blo-šček. Zasekane in prekopane ceste ter maloštevilni borci tolikšnega navala niso mogli zaustaviti. Počasi so se približevali Loškem potoku. Kakor povodenj so se razlili po vaseh, poljih in gozdovih. Moreč dan se je zavil v mrak in noč. Nenavadna, mirna noč brez sapice je legla nad dolino. Vse je mirovalo, še drevje v gozdu se je umirilo. Po hišah nobene luči, kakor da je vas izumrla. Kaj to pomeni, nekaj se pripravlja, nekaj groznega se bo zgodilo, kdo bo žrtev? Kam naj bi se zatekli, gozd je poln sovražnikov. Dolga je bila ta noč, pa vendar prekratka. Dneva se bojimo, vemo, da se bo z dnem začelo. Podnevi se vidi vojska, puške, mitraljezi in topovi, ki so uperjeni v gozdove in v vas; vidijo se hišne številke, katerih lastnike imajo Italijani zapisane, sezname partizanov, sezname zavednih ljudi. Če ne najdejo partizana, je na vrsti njegov oče ali brat. Število talcev mora biti polno. Tako se je tudi zgodilo.
Jutro 31. julija je napovedalo vroč in mučen dan. Italijani so zgodaj začeli z delom. Najprej so zbrali vse moške iz Loškega potoka, jih zasliševali in nekatere takoj obdržali. Istočasno so zažgali zaselek Belo vodo, pri Mrtalozu pobili štiri učitelje, v Mušnevcu pet domačinov iz Bele vode. Uničili so partizansko bolnišnico z ranjenci pri Ogen-cah. V naslednjih dneh pa so na Taboru pobili še pet domačinov iz Travnika. Istega dne popoldne so se še spravili nad vas Trav-
Viktor Ožu-ra je razvil prapor kočevske podružnice ZŠAM in ga predaja predsedniku podružnice tov. Ponikvarju. Slovesnost, o kateri smo že poročali, je bila 15. julija v Šeškovem domu
nik, ki je bila pri Italijanih najbolj črno zapisana. Vas so obkolili, nihče ni mogel več uteči.
Ljudje s čeladami, puškami in mitraljezi v rokah so se počasi bližali hišam. Vse moške, mlade in stare so odgnali na Opal-darjev vrt. Izločili so preko 20 moških, osemnajst od teh so ob prvem večernem mraku ustrelili v Sodolu. Tedaj so zažgali tudi vas Travnik. 105 hiš in 200 gospodarskih poslopij, polnih krme, je zajel plamen. Nastal je grozovit ogenj, ki je segal nad potoške vrhove, rušil, trgal strehe, steklo se je topilo, kamenje žgalo v apno, železo se je krivilo. Na nasprotnem griču so vriskali Italijani. Mi pa smo se pod gozdom stiskali okrog svojega bornega imetja, ki nam ga je uspelo rešiti. Koliko rodov je že mirno preživelo v teh domovih, koliko žuljev in znoja je pre-
teklo pri njihovi izgradnji. Ta rod, ki je preživljal leto 1942, pa je moral gledati, kako domove požira plamen. Še prejšnji dan so skozi okna viseli slapovi rdečih nageljnov, to noč pa so bruhali skozi nje jeziki rdečih plamenov. Do jutra je bila vas popolnoma uničena, ostali smo brez hrane, oblek, orodja, brez postelje in strehe pod pekočim poletnim soncem. Travniki v Sodolu, Mušnevcu, pri Mrtalozu, okrog Tabora so bili obliti s krvjo postreljenih žrtev.
Danes stoje na teh mestih spomeniki, ki govore o težkih dnevih in grozodejstvih, ki nam jih je prizadejal okupator.
Ob krajevnem 'prazniku — 31. juliju se bomo spominjali teh krvavih dogodkov, ki jih je Loški potok preživljal pred dvajsetimi leti.
S. Rus
Ruševine požgane vasi Travnik v Loškem potoku
Kočevsko-ribniški kombinat
Vse okrog nas pa so še stale trdnjave italijanske vojske. Te postojanke so partizani stalno oblegali. Tudi nas Italijani niso pustili pri miru. Vznemirjali so
boj ofenziva, se je kakor blisk razširil med ljudstvom. Temne slutnje o bližajočem zločinu sč zajele vaščane Travnika. Kako ubijajoče deluje na človeka slut-
Krajevni zadružni sveti
na področju KZ Ribnica
V času od 8. do 15. 7. 1962 so bili na področju Kmetijske zadruge Ribnica sklicani Krajevni zadružni sveti z namenom, da se kmetovavci — kooperanti, kakor tudi nekooperanti, seznanijo z aktualnimi problemi v zvezi s kmetijstvom in gozdarstvom.
Znano je, da se pri nas uvajajo nove obojestranske ugodnejše oblike kooperacije v gozdarstvu, kar naj bi imelo namen pravilno in smotrno gospodariti z gozdovi, ki so naše največje pri-rodno bogastvo in eden zelo važnih virov dohodkov za našega kmetovavca, kakor tudi za kmetijsko gozdarska posestva, ki so prisiljena z ozirom na še neurejene odkupne cene kriti stroške iz te panoge. Kljub zelo aktualni problematiki, ki naj bi se na teh zasedanjih razpravljala in na kateri je zainteresiran vsak posameznik, je bila udeležba v večini krajev zelo slaba, čeprav je bilo s strani zadruge dobro pripravljeno, saj so bili na vse krajevne zadružne svete poslani zastopniki vseh dejavnosti zadruge z namenom, da bi pojasnjevali in odgovarjali na vprašanja zadružnikov. Vzrok slabe udeležbe je bilo tudi slabo vreme, ki je zavleklo spravilo sena ravno na te dneve, ko so bili sklicani sestanki. Vendar pa danes, ko analiziramo vse te razprave, vidimo, da je naš kme-tovavec, kljub temu, da je član zadruge ali celo Zadružnega sveta. zainteresiran nad uspehom zadruge samo toliko, kolikor ima od tega vidno korist, da pa mu niso mar težave, s katerimi se v tem času bori zadruga, ampak samo teži za tem, kako bo za sebe ustvaril ugodnejše ekonomske pogoje.
Imeli smo tudi namen pojasniti, kako si zamišljamo v bodoče kooperacijo. Nameravamo namreč to dejavnost organizirati tako, da bi kmet res uvidel v tem nekakšno pomoč, pa naj bo to v strokovnih nasvetih, ki bi bili podani v parceli sami, in pa tudi, kako in kdaj naj bi se obdelovalo ter na kakšen način, da bi se dosegli čim boljši rezultati, kar je nedvomno v ne-
posredni koristi kmetovavca samega, za zadrugo pa šele indi-ektna, ki naj bi se pokazala pri prodaji tržnih viškov.
Nikakor ne smemo pozabiti živinoreje na našem področju. Tudi za to so bile podane potrebne informacije in priporočila. Saj je že splošno znano, da ima kmet, ki sklene pogodbo o pitanju živine, vidno korist, ker za takšno blago dobi večji izkupiček kot za nepogodbeno. In vendar naš kmet, iz ne vem kakšnega razloga, zavrača te ugodnosti, ki mu jih nudi zadruga preko svojega odkupa, zato apeliramo na vse rejce, da v bodoče teh ugodnosti ne zanemarjajo. Seznaniti smo tudi hoteli našega kmeta s posledicami, ki nam jih vsako leto napravijo rastlinske bolezni in škodljivci. Vendar pa nam to ni v celoti uspelo, ker je bila premajhna udeležba.
Najbolj živahna razprava je bila o novem načinu kooperacije v gozdarstvu. Naši kmetovavci se bojijo, da je to prvi korak k odvzemu gozdov in zato je bilo čutiti nekakšen odpor proti tej novi obliki. Vendar pa potem, ko jim je bilo pojasnjeno, kakšen namen ima nova oblika kooperacije, da je ta samo ukrep oziroma način, s katerim naj bi se v gozdarstvu uvedlo smotrno gospodarjenje, se je odpor hitro zmanjšal, ker so kmetovavci videli v tem tudi osebno korist.
Precej negodovanja je bilo tudi zato, ker zadruge ne smejo več odkupovati rezanega lesa. Znano je, da ima kmet pri prodaji tega največ dohodkov. Ta ukrep, katerega namen je urediti promet z lesom v skladu z veljavnimi predpisi, pa ni prizadel samo kmeta, ampak tudi zadruge, ker se jim bo s tem znatno znižal promet in analogno k temu tudi dohodki, kar bo
znatno vplivalo tudi na končni finančni rezultat.
Tudi o kmetijskih problemih' in o upravni dejavnosti zadruge je zanimalo posameznike, posebno še način delitve dohodka, kar je bilo tudi pojasnjeno.
Zaželeno pa bi bilo, da bi se v bodoče naši kmetovavci v večjem številu udeleževali takšnih sestankov, kjer bi se jim pojasnil marsikateri nejasen problem, ki sedaj zaradi nevednosti in nepoznan j a privede do napačnih razlag in neutemeljenih kritik.
F. K.
Svet za industrijo in obrt pri Občinskem ljudskem odboru Kočevje je na zadnji seji sklenil predlagati občinskemu odboru, naj potrdi sklepa delavskih svetov Lesne industrije KGP in Jelke iz Podpreske, ki sta sklenila, da se združita z ostalimi lesnopredelovalnimi podjetji iz ribniške občine (Smreka, Loški potok; LIP, Ribnica; Galanterija, Sodražica in Hrast, Dolenja vas) v eno podjetje.
Lesna industrija na področju kočevske in ribniške občine je bila doslej razcepljena in je le počasi napredovala. Organizacija dela v podjetjih ni bila najboljše izpeljana. V nekaterih podjetjih je prevladovala še obrtna proizvodnja. Stroji niso bili najboljše izkoriščeni. Aku-mulativnost je bila nizka.
Po združitvi bo novo podjetje, kombinat, ali kakor že ga hočemo imenovati prešlo na sprecia-lizirano proizvodnjo. Delo posa-
meznih obratov (doslej podjetij) se bo med seboj dopolnjevalo. Novo podjetje bo les primerno obdelovalo (razrezovalo) in predelovalo (v štabno pohištvo, šolsko opremo, zaboje in galanterijo). Uvajajo tudi že proizvodnjo turnirja in furnirske embalaže.
S specializacijo, boljšo organizacijo dela, boljšo razporeditvijo strojev itd. se bodo proizvodnja, proizvodnost in rtalizaciv-s občutno povečale. Tako si bo novo podjetje med drugim tudi pridobilo sredstva za nadaljnji razvoj in modernizacijo.
Poti
zapirajo
KAM SEDAJ?
Na koncu šolskega leta tudi v naši komuni v Kočevju zapušča šolo več učencev in učenk, ki so zaključili obvezno šolanje.
Na" njih samih, za njihove starše in učitelje je pereče vprašanje: KAM SEDAJ? Ali v uk v podjetje ali obrt.
Za tiste, ki so z uspehom končali osemletno šolanje, je več možnosti za izbiro bodočega poklica, ker v naši državi in v tako močnem gospodarstvu in tehničnem razvoju potrebujemo ve-
»Hej brigade ... « (S sobotne proslave)
liko število nižje, srednje in visoko kvalificiranih delavcev.
Postavlja pa se vprašanje, kam s tistimi, ki niso šolsko obveznost dokončali z uspehom. Tudi v naši komuni je večje število teh, ki v letošnjem letu niso z uspehom dokončali osemletko.
Do 1. julija so sprejemali vajence brez dokončane osemletke v tiste obrti, kjer ni bilo dovolj vajencev. Od 1. julija pa tudi tu zahtevajo osemletno izobrazbo.
Zato se v bodoče ne bodo mogle več sklepati učne pogodbe za nobene stroko brez uspešno dokončane osemletke.
V tem članku sem hotel opisati in opozoriti vse učence, posebno pa starše, da v bodoče bolj pazijo na učenje in pravilno vzgojo, tako da bo sleherni, ki ima veselje do obrti, tudi uspešno zaključil osemletno šolanje.	IZ
ZA SMETI PO 200 DIN
Po občinskem odloku je določena za odvoz smeti v Kočevju gospodinjstvom mesečna tarifa 240 dinarjev, poslovnim prostorom pa 340 din od enega smetnjaka, ki ga mora Komunala izprazniti najmanj 4-krat na mesec. Na podlagi kalkulacije je bil izdelan nov predlog, ki predvideva, da bi se obe tarifi znižali za 40 dinarjev. Po novem bodo obračunavali od 1. julija dalje.	|.:.bi lil I - :
Rožni studenec je najlepša in najbližja kočevska izletniška točka. Do njega se pride po Rožni ulici, čez most, mimo stare gozdne pristave in nove gozdne uprave, mimo gozdne drevesnice Mahovnik, skozi lep smrekov gozd (kjer je tudi nekaj 70 do 80 let starih Vaymutovih — gladkih —• borov, ki dopolnjujejo ta umetni nasad), do planjave, kjer se vključi tudi pot, ki pelje iz Mahovnika. Ta pot pelje v gozd, zavije pa tudi na levo do Rožnega studenca, do koder je še kakih 200 korakov.
Pred mahovniškim mostom je z leve strani kopališče, imenovano »pri skalah«, od mostu proti Mlaki pa kopališče pri »Petru in Pavlu«. V sredi nekako pa je Rožni studenec z lepim okoljem. Tu stoje tudi stare lipe, ki krase okolico. Rožnega studenca. Za studencem je rahlo valovit svet, primeren za vikende. Od Rožnega studenca pelje skozi jelov gozd pot do Mrzlega studenca (do koder je še
ZROP - program
izobraževanja
sestavljajo
Zadnji seji občinskega odbora ZROP Kočevje j e prisostvoval in sodeloval v razpravi tudi sekretar Okrajnega odbora ZZB NOV Alojz Podlogar. Člani odbora so analizirali dosedanje delo organizacije in posameznih osnovnih organizacij. Razpravljali so tudi o delu in dolžnostih posameznih komisij občinskega odbora ZROP in referentov po osnovnih organizacijah. Pogovorili so se tudi o nadaljnjem strokovnem izobraževanju rezervnih oficirjev in podoficirjev, načinu vzgoje in določili posebno skupino članov odbora, Iti bodo izdelali podroben program izobraževanja.
pol ure). Na tem področju rastejo tudi gobe in borovnice, ki jih izletniki radi nabirajo. Lep prostor za kopanje je še pri Bregu, kjer je tudi prvi jez na Rinži.
Dostop do teh prirodnih lepot pa je zdaj delno zaprt. Pot mimo gozdne uprave in obeh drevesnic je namreč gozdna uprava zaprla. Izletniki se sprašujejo, s kakšno pravico je uprava zaprla to staro pot? Podobno so zaprli stare poti tudi nekateri privatniki (na primer Zadnik). Izletniki bi radi zvedeli, kdo vse je upravičen zapirati poti in če so te stare poti (ki so jih izletniki in drugi uporabljali preko 30 let) res zaprte iz opravičljivih razlogov.
Razdeljenih 6 milijonov dotacij
Svet za komunalno dejavnost in stanovanjske zadeve pri občinskem ljudskem odboru je na zadnji seji sestavil predlog za razdelitev dotacij krajevnim odborom. Skupno je bilo razdeljenih 6 milijonov dinarjev, od tega 2 milijona dinarjev za elektrifikacijo podeželja, 4 milijoni pa za razna komunalna dela (pota, pokopališča, vodovod itd.)
ZADRUGA 13 % MARŽE
Svet za blagovni promet in turizem pri Občinskem ljudskem odboru Kočevje je na zadnji seji sklenil, da velja za kmetijsko zadrugo Kočevje 13% marža za prodajo reprodukcijskega materiala. V marži niso upoštevani prevozni stroški. Kmetijska zadruga je zaprosila, da se je določi marža le za prodajo repro-dukfcijskega materiala.
STRAN 3
Vesela reportaža o morju, gusarjih in še o marsičem
.
Mestece Vrbnik na Krku
svitu
klavrno čakali pristanka in obetajočega se hladnega »podruma« z žlahtno, hladno kapljico. Zaman je nekdo skušal dvigniti moralo tako, da je začeli dvigati na jambor kot zastavo sopotnikove dolge hlače. Po trenutni dobri volji je spet vse potihnilo. Šele ko smo peljali mimo Sila, so nekateri pokazali znake življenja tako, da so napeli ušesa, ko je nekdo pokazal na znamenje pred svetilnikom in razlagal:
»Tamle je padel. Sovražnik ga je podil. Pribežal je do tu, naprej pa ni mogel nikamor. Kam hočeš, ko je vse naokoli samo morje?«
ŽEJA ALI LOV ZA PIJAČO
Ustavili nismo v Šilu, ampak v Klimnem, majhni vasici malo naprej od Šila. (Šilo je od Selc oddaljeno za 250 din, Klimno pa za 350 — izračunano po prevozni tarifi barbe Maria). Poskakali smo iz čolna in žejni odšli na lov za pijačo.
»Kje prodajajo pijačo?« smo naskočili prvega domačina.
Vprašani je bil vidno presenečen. Nekaj je zamomljal in pokazal proti dvema hišama.
Razkropili smo se. Barba Mario je dobre četrt ure trkal pri neki hiši, kjer so imeli, po njegovih besedah, še pred dvema, letoma odlično in poceni pijačo. Ko je prebudil gospodarico, leta ni hotela popustiti niti za dinar pri litru.
»Dvesta pedeset. Ako nečete,. onda niš!«
Nekateri so vdrli v neko hišo,, drugi pa so odkrili v neki kleti; trgovinico, kjer so prodajali celo pivo; nekdo je lovil ribe, dokler mu v trenutku nepazljivosti ni zmanjkal trnek. Zopet drugi (predvsem mlajši) so preskočili kamnito ograjo in obirali (še nezrele) fige, nekdo se je kopal, spet neka skupina je ugibala, kaj tako cvrči v drevesih (nekdo je prepričljivo razlagal, da so to majhne drevesne žabe). Zadnja: skupina se je nekje pogajala za vino, ki pa ni bilo dobro in razen tega še sladkano. Barba Mario se je čutil krivega, zato je predlagal, da bi se zapeljali preko zaliva v vas Cižiči.
ČUDNA PIJAČA SPREMENI
SINDIKALISTE V GUSARJE.
V Čižičih se je nekaj članov posadke spravilo nad ribe (brez. vidnejšega uspeha), nekaj na kopanje, nekateri v senco, močnej-
Gusarski dvoboj
ša izvidnica pa je izginila s pletenkami in barba Mariom po komaj opazni stezi v grmovje ...
Kopavti so popili že precej litrov vode (morske) — izvidnice pa še od nikjer.
Ribiča sta ujela že dve ribi (veliki skoraj po pet centimetrov) — izvidnice pa še od nikjer.
Vsi skupaj so bili že rdeče opečeni — izvidnice pa še od nikjer.
Sonce je že skoraj zahajalo — izvidnice pa še od nikjer.
Kje je bila izvidnica? V Čižičih! Vasi niti nismo veliko videli, ker nas' je Mario zapeljal v prvo hišo, »h gosponi Marici«. Gospa Marica je učiteljica v neki vasi na Krku, med počitnicami pa je doma pri svoji stari materi in teti in jima pomaga. Imajo silno veliko vina, ki je tudi edini vir dohodkov obeh stark. Sedeli smo pred hišo v senci in pokušali 250-dinarsko kapljico. Bila je odlična, tako da smo kmalu začutili lakoto. Gospodinja je kmalu prinesla od nekod ogromno šunko, pod katero se je kar šibila miza, narezala nekaj 250-dinarskih porcij in prinesla zadnjih deset kosov kruha. Prijazna Marica (ki pa ji je naša glasnost šla na živce vedno bolj) je dejala, da lahko pridemo drugo leto kar k njim in nam da v najem celo hišo. Vabilo smo brez pridržkov sprejeli —
Ribiči so še vedno čakali. Po dolgem času šele je nekdo prijadral in ljubosumno oznanil: »Onj gori jedo šunko in pijejo odlično vino po 250 din.«
Zapodili smo se v hrib skozi grmovje. Nabrali smo precej trnja in prepodili vse ovce — izvidnica pa se je medtem (kakor smo izvedeli v vasi) vrnila po cesti (ki ima to prednost, da je širša). Dohiteli smo jih šele pri morju. Toda, o, groza! Kaj je napravila iz pohlevnih sindikalistov čudežna bela pijača, ki so jo nosili 15 litrov še seboj?! To ■niso bili več upravljavci, ki na sindikalnih sestankih molče kot ribe. Peli so in se smejali. Eden, s skuštranimi lasmi in oblečen v črno, strgano haljo, ki jo je izmaknil vrag vedi kateremu strašilu, je zavijal z edinim očesom '(drugega je imel prevezanega s črnim trakom) in grozeče vihtel bridki meč — seveda zaradi preventive lesen. Tudi drugi pirat, oblečen preko svojih hlač v ženske kopalke, je bil strašen. Ostali sindikalisti (menda so bili ujetniki gusarjev) so pod nadzorstvom tovorili petlitrske steklenice (polne) in ostalo prtljago.
Na pomolu pred barko so gusarji opravili še smrtno obsodbo nad neposlušnim jetnikom in mu odsekali glavo. Nato smo poplaknila prašna grla, dvignili sidro (odnosno odvezali vrv) in poiskali smer proti Selcam.
MARIO LJUBI SLOVENCE
V Selcah so nas in gusarje sprejeli letoviščarji prisrčno, z mahanjem in vzkliki, vendar z vidnim nerazumevanjem. Barba Mario nas je ob pristanku povabil: »Pridite po večerji. Peljal vas bom zastonj, kamor boste hoteli, magari v Opatijo!«
Po večerji je nekaj »gusarjev« omagalo, zamenjali pa so jih drugi, med njimi tudi nek Ribničan z brhko, dolgolaso Nemko, ki je Selcam dejala Zelce. Mario je zagnal motor, izročil nekomu krmilo, raztegnil harmoniko (meh ga spremlja na vseh njegovih potih) in zapel:
»Plovit ču po moru, širit' ču ja jidra, poči ču ja drago j, pa makar ne stiga ...«
Pritegnili smo mu, zaradi vljudnosti in drugih okoliščin in
v koš za odpadke
pesem je bolj ali manj ubrano zvenela tja do Crikvenice. Na Marievo harmoniko so se poskusili tudi drugi, vendar ni šlo: »Saj sem igral tudi na stare harmonike, ne le na klavirsko, na ta meh pa se prav nič ne razumem!« je nekdo potožil, seveda tako, da ga »gusar« ni slišal.
V Crikvenici nas je Mario pred najboljšim hotelom posvaril: »Nikar notri, dico moja, tu
Barba Mario
je vse drago. Pojdimo raje na Šilo, tam je ceneje!«
Tja smo prišli okrog polnoči, ko so natakarji že pogašali luči. Komaj smo jih preprosili, da so jih spet prižgali. Pili smo pivo (z redkimi izjemami). Po vsaki steklenici je postajal Mario bolj zgovoren in pevsko razpoložen. Ce ni pel, je pil ali pa razlagal z različnimi besedami vedno eno in isto:
»Ja sam čovik s mora.
. Bez njega, pisme in pica bih umro.
More mi je život i zdravi je!«
Nato smo zapeli njegovo najljubšo: »Po jezeru bliz’ Triglava«. Nenadoma se mu je izvilo (kdo ve, pri kateri steklenici) naravnost iz srca: »Ca vas ja volim...!« Sledila je sočna kletvica, ki je sodila k vzdihu, vendar je ne bom zapisal, ker bi jo lahko kdo napak razu--mel. Vzdih je zaključil z:
»Od mene boljeg čovika nema!«
Vsi smo mu verjeli, v mislih pa smo priključili k najboljšim ljudem tudi sebe.
OTOK KRK IN NJEGOVI
PREBIVAVCI
Krk je največji otok v Jadranskem morju in ima nad 17 tisoč prebivavcev. Leži v Kvarnem in zapira z južne strani Reški zaliv. Vzhodni del otoka je gorat, obala je bolj strma, kamnita in manj razčlenjena. Zapadni del otoka se zlagoma spušča proti Reškemu zalivu. Krk je tudi najbolj rodoviten jugoslovanski otok. Večje površine obdelovavne zemlje so okrog Dobrin j a, Vrbasko polje in v Ba-ščanski kotlini. Od skupne površine odpade na obdelovavna polja 7,1 %, na gozdove pa 30,9 %. Prebivavci se v glavnem preživljajo z gojenjem vinske trte (Krk je znan po odličnih vinih!), oljk, z ovčerejo in ribištvom. Največja naselja na otoku so Krk, Pu-nat, Omišalj, Dobrin j, Vrbnik in Baška. Otok dobiva električno energijo po podmorskem kablu s kopnine, med Crikvenico in Šilom pa vozi tudi trajekt.
Otok je bil naseljen že v neo-litiku in ima zelo veliko kulturnozgodovinskih spomenikov. Omenimo naj samo znamenito »Baščansko ploščo«, naj starejši glagolski spomenik na Hrvaškem.
Vrbnik je majhno mestece, uro vožnje od Selc, kamor nas je barba Mario, »najbolji čovik na svitu«, zapeljal drugi dan, čeprav je bilo morje rahlo razburkano. Motor je enolično pel svojo pesem, čoln se je rahlo pozibaval, mi pa smo večinoma (Konec na "4. strani)
Še malo in glava neposlušnega jetnika bo padla
Najbolji čovik na
% Blagopoltojni Jean Jacques Rousseau, znani francoski filozof in moralist, je že pred več 0 kot dvesto leti izumil znameniti izrek: »Nazaj k naravi!« Z njim je opomnil svoje sodob-% nike, naj se odpovedo muhavostim sodobnega, civiliziranega življenja in se skesano po-© vrnejo v naročje matere narave. Možak je namreč že tedaj spoznal, da življenje moder-© nega človeka nikakor ni rožnato, da je polno vsakdanjih skrbi, preprek in duševnih pre-© tresov. kar vse sila neugodno vpliva na človekovo razpoloženje. Od tu torej klic izmuče-© nega človeštva, klic, ki je v naslednjih letih in stoletjih povzročil reke in plazove do-© pustnikov, hitečih v planine, gozdove, na morje, da si naberejo novih moči in oddah-@ nejo od napornega dela. Počitničkovanje je bilo izumljeno ...
© Uboga mati narava! Vsa se je spremenila. Trume dopustnikov so pridrle v deviško či-@ stost gora, v spokojni gozdni mir, zanesle so počitniški nemir na obale sinjega morja. @ S seboj so nosili gore prtljage, veselo razpoloženje — in svoje vsakdanje skrbi. Gore, © gozdovi, obale, vse se je spremenilo, vse je dobilo drugačen, počitniški videz, zrasli so @ hoteli in počitniški domovi, ob katerih so se skromno zasidrali majhni in veliki šotori. @ Število beguncev iz civilizacije je iz leta v leto večje, v obmorskih letoviščih je vedno @ večji naval, vedno pestrejši živžav. Življenje se je z razvojem tehnike in znanosti silno © razmahnilo, od človeka zahteva vedno več sil in zbranosti, kar vse ga utruja in izčrpava. @ Nekaj dni, ki jih preživi v gorah ali na morju nikakor ni dovolj za nadomestitev sil, @ ki jih izrabi skozi vse leto napornega umskega ali fizičnega dela. Zato beži človek dalj © in dalj od civilizacije, proč od življenja, v samotd, v prabitnost primitivnega življenja.
so dobri pivci in pevci (saj poznate tisto gusarsko pesem, ki pripoveduje o velikih zakladih, sedmih lobanjah in o sedmih krvavih nožih v vsaki lobanji!?) in izborni pomorščaki. Gusarji so tudi veliko dali na tradicijo in so bili vedno oblečeni v tradicionalne gusarske noše: raztrgane obleke (ali brez njih; konfekcije takrat še niso poznali!), pisane (najraje rdeče) rute, bujne brade (žensk navadno niso vlačili s seboj; za sprotno uporabo je skrbel njihov nabavni referent), najrazličnejše orožje itd. Ponavadi je bil vsak gusar brez enega očesa (ali pa si ga je samo prevezal s črno pentljo) in je imel vsaj eno leseno nogo. To predvsem zato, da so jih ljudje lahko pravočasno spoznali in jim pripravili prisrčen (ali manj prisrčen) sprejem.
Toda kar je Darwin utemeljil v svojem zakonu o evoluciji, to je o stalnem boju za življenje in izumiranju vseh živih bitij, velja tudi za gusarje. Izumrli so, izumrli tako temeljito, da jih dandanašnji najdemo kvečjemu še v kakšnem filmu (ponarejene) ali »boljši« literaturi. Toda ker smo ljudje že po naravi navezani na tradicijo, kaj radi obujamo spomine na zlate stare čase, na vse tisto, kar je minilo in morda niti ni bilo kdo ve kako lepo (toda bilo je staro). Tako se spodobnemu letoviščarju kaj lahko zgodi, da sreča ob morju sprevod čudnih prikazni, ki nikakor ne sodijo v naš čas (ampak najmanj v dobo gusarske obrti). Mirni sindikalisti ali poslovni ljudje se pod vplivom morskega zraka (ali poceni pijače?) hitro preleve v razposajene, nove ljudi in v polni meri uživajo zasluženi počitek (s tem, da ga drugim, manj razposajenim kratijo!)...
čer — toda ob pol osmih nismo našli v pisarni nikogar. Šele ko smo povečerjali in v glavnem vsi našli prenočišča, je od nekje Prišel odgovorni. Zatrdil nam je, da nima nobenega prenočišča. Potem so se znašli za prenočevanje še ostali, seveda kar sami .. . (Kasneje smo zvedeli, da nas je tovariš, ki ni imel prenočišč, iskal češ, da ima na razpolago tri postelje.)
Ko smo se namestili, kakor je kdo vedel in znal, smo se zapodili naravnost v hotel Slaven, kjer je kar mrgolelo dopustnikov najrazličnejših narodnosti. Ko smo se hoteli zateči pred hladnim morskim vetrom v hotelsko restavracijo, so naš namen preprečili s prijaznim, a odločnim pojasnilom, da je restavracija rezervirana samo za hotelske goste, ki bi jih kraval, ki bi ga zganjali v kasnejših urah, motil. Nekoliko- razočarani smo se utaborili na terasi pri ostalih gostih, poslušali valčke in polke, s katerimi so nam postregli godbeniki in plesali. (V treh urah, kolikor sem sedel mm, sta prišla mimo mize dva natakarja, ki pa ju ni ganila no-oena prošnja za pijačo. Zagotavljala sta, da bo »kolega takoj prišel«.)
SONČNA IN VODNA KOPEL
V NOVEM
. Pevo noč smo srečno prestali m v soboto zjutraj vstali čili in zdravi, toda, žal, večinoma z le-vo nogo. Kmalu po zajtrku je hišni svet našega avtobusa določil izlet v Novi Vinodolski, kjer je menda lepo kopališče. Mestece je oddaljeno 11 kilometrov od Crikvenice in je doji1'0 znano žc iz zgodovine. Ra-ovednež si tu lahko ogleda med „ riigim tudi dobro ohranjen fankopanski grad, kdor pa je ■"anj zahteven, bo zadovoljen s površnim ogledom kraja in te-
Gusarska ladja z delom posadke manevrira v enem od zalivov
O BARBA MARIU
IN ZNAMENJU NA ŠILU
Kdo pa je zopet barba Mario, 'boste vprašali. Preprosto, barba Mario je — gusar! Da, gusar, toda, prosim, nikar mu tega. ne povejte, ker za take šale nima niti najmanjšega smisla! Seveda ni pravi gusar, je povsem spodoben človek »s mora«, spodobno oblečen, brez pisane rute in lesene noge; samo eno oko ima malo pokvarjeno. Sicer pa je prijazen možak in lastnik barke, s katero nam je vedno na razpolago. Morje okrog Krka (in še malo naokoli) pozna kot svoj žep, zna povedati čuda zanimivih dogodivščin, od sonca 'in -vetra je ožgan kot ogorek in tudi diši po morju. Skratka, barba Mario je človek, ki ljubi morje, vino in petje.
Barba Mario je krepko zaklel, a potem kljub vsemu le pognal motor, čeprav nam je še naprej skušal, z zaganjačem v desnici, dopovedati, da nas je v čolnu preveč. Mi pa seveda nikakor nismo mogli dojeti, da bi bilo okrog 25 sindikalistov (in tri petlitrske steklenice) preveč za njegovo barkačo. Smer plovbe še vedno nismo določili. Pol nas je bilo za Vrbnik, druga polovica pa za Šilo. Barba Mario se je zavrtel okrog svoje osi, pogledal z zdravim očesom temne oblake na jugu, s pokvarjenim pa na sever, nekajkrat povohal po zraku, pogledal v morje, ko? bi kaj iskal in odločil:
»Na Vrbnik ne može, v Šilo može!«
Sonce je neusmiljeno pripekalo. Na pot smo se namreč odpravili po kosilu, v največji vročini, ko vsi pametni ljudje iščejo hladno senco. Umazana voda v hladilniku motorja Mariovega čolna je vrela. Sindikalisti so, eni bolj, drugi manj opečeni, pomakali roke v morje, v stalnem strahu pred morskimi psi, in
meljitejšim kopanjem.
Vendar se je zataknilo že pri vsem začetku. Najprej nismo našli kopališča. Znašli smo se v majhnem zalivčku precej .daleč od Novega, kjer pa ni bilo niti najmanj primerno za kopanje. Šele po temeljitem iskanju in ob pomoči prijaznega miličnika nravo kopališče. Za malenkostno odškodnino smo nato smeli razstaviti bolj ali manj (večinoma pa še nič) zapečeno kožo božajočim sončnim žarkom. Zastonj je bilo tudi opazovanje drugih kopalk in morska voda, kdor je je kaj popil, vse ostalo pa je bilo treba plačati. Medtem ko smo prekladali prepečene ude po soncu, je voznik (tudi na soncu) menjaval predrto gumo, nato pa nas je zapeljal na kosilo...
KDO SO BILI GUSARJI?
Le kako pridejo gusarji v ta
sestavek? No, tudi to bomo kmalu pojasnili. Gusarji, ali kakor se jim uradno pravi, morski 'razbojniki, so bili posebna vrsta ljudi na družbeni lestvici, ki niso bili nikomur podložni in so, baje, silno dobro zaslužili. Bili so zelo spretni obrtniki, strokovnjaki na svojem področju. Ljudem so bili nadležni in jih niso preveč radi videli, najbolj pa so se zamerili davčnim izterjevav-cem, ker jim nikdar niso mogli do živega, da bi namreč v redu plačevali davščine. Po navadi so imeli svoje ladje in posebna skrivališča, kamor so se zatekali pred radovednimi pogledi nepoklicanih. Kakor pravi izročilo, so bili zelo družabni in zabavni ljudje (najbolj priljubljeno razvedrilo jim je bilo obešanje ljudi in sekanje glav ter podobni
200 MINUT VOŽNJE
Odhod. Poln avtobus je pod večer oblačnega dne odbrzel po novi asfaltirani cesti proti Livoldu in se nato zagrizel v skalnato, kotanjasto strmino. V usnje oblečena izvidnica na motorju je odšla že pred dobro uro. Mi, srečni udeleženci iizleta v Selce in na otok Krk, ki se je kasneje sprevrgel v uspel gusarski pohod, smo bili skraja mirni, skoraj službeno zapeti, le nekateri gorečneži na zadnjih sedežih so že do Livolda izpeli vse znane pesmi, preostalih 189 minut pa so v glavnem ponavljali že znano vsebino.
PRENOČIŠČ NI — PRENOČIŠČA SO
Komaj smo prišli v Sdlce.smo se že spustili na lov za prenočišči. Najprej smo se zapodili v pisarno campinga, kjer je pisalo, da so uradne ure do- osmih zve-
Enooki gusarski poglavar izdaja dnevno povelje
športi); radi so malo globlje pogledali v kozarec (njihova tradicionalna pijača je bil rum, ki pa so ga pili kar iz sodov), bili
Družinski tednik
Pri mizi
doma in v javnem lokalu
Koliko opravka si damo pri mizi z jedilnim orodjem, da jemo lepo in dostojno. O jedilnem orodju za vsak dan nam ni treba izgubljati besed, sa je umljivo, da jemo z žlico, vilicami in nožem.
Posezimo nekoliko nazaj v zgodovino. Pravila o lepem vedenju pri mizi niso bila vedno tako čislana. Kakor vidimo v raznih filmih iz srednjega veka, so se še vitezi obmetavali s kostmi pri pojedinah in si brisali nos z namiznim prtom. Angleški kralj Henrik VIII. je pri kosilu metal obrana kurja bedra čez glavo v steno. Srednjeveške knjige o lepem vedenju so opominjale, da ni dostojno, če se pri mizi naješ in napiješ do nezavesti.
V začetku so nosili jedilno orodje s seboj, bodisi na potovanja, bodisi v goste, kajti niti v gostilnah, niti v privatnih hišah niso povabljencem položili na mizo jedilnega orodja.
Danes nam je tudi v tem veliko laže V prvorazrednih restavracijah nam zloži natakar na mizo tako številno jedilno orod je, da nam postane kar tesno pri srcu. Da ne vzbudimo neugodne pozornosti, moramo poznati nekaj osnovnih pravil, ki veljajo za vse obroke, naj bo to zajtrk, kosilo ali večerja. Le bati se ne smemo, da bi naredili kaj narobe. Ta naša bojazen bo vplivala na nas tako, da bomo postali prav zaradi nje nerodni.
Pri jedi dokazujemo dobro vzgojo. Vzgojen človek ne bo čital pri jedi niti v krogu najožjih, kaj šele pred gosti; ne bo niti pomislil, da bo med jedjo kadil, cmokal, srebal, pihal v vročo jed. Če nam bodo ponudili kavo v drugem prostoru, ne bomo niti ob koncu obeda prižgali cigarete, temveč bomo počakali, da nas popeljejo h kavi.
Velikih prtičev je čedalje manj nevarnosti, da bi zataknili prtič za izrez obleke ali za ovratnik. Položili ga bomo v naročje.
Zravnana drža pri mizi je pogoj, da kulturno jemo in obenem zahteva, da nesemo grižljaj k ustom in ne usta h grižljaju.
Nikdar ne smemo na krožniku vsega narezati, zdrobiti, zmečkati itd. Meso režemo košček za koščkom in nesemo vsak grižljaj posebej v usta. Krompir, zelenjavo in omako lahko vzamemo skupaj. Rib ne režemo z nožem. Če ni pripravljen poseben pribor, uporabljamo ali dvoje vilic ali pa samo vilice in košček kruha. Cmoke razdelimo z vilicami, vendar vselej le za en grižljaj.
Z nožem ne nosimo jedi v usta, z njim sl samo pomagamo.
Čisto juho brez vložkov in servirano v skodelici lahko tudi izpijemo. Če jo pojemo z žlico, vzamemo žlico, ki leži najbolj na desni. Krožnika ne nagnemo, da bi pojedli juho do zadnje kaplje.
Rezine kruha in prepečen kruh, serviran k jedi, lomimo in nosimo le po koščkih v usta. Nikdar ne odgriznemo od celega kosa kruha.
Ne stegujemo se preko mize, da bi kaj dosegli, temveč koga prosimo, naj nam poda. Kadar podajamo, pazimo na ročaj skodelice ali žličke. Ponudimo priročno tistemu, ki od nas sprejema.
V restavracijah so jedilni listi obsežni in izbira bogata. Želimo si naročiti jed, ki je doma ne kuhamo in ki je še svoj živ dan nismo jedli. Pri takih nepoznanih jedeh ne izgubljajmo zaupanja vase. Natakar bo pogrnil mizo tako, da ne moremo narediti kaj narobe.
RECEPTI
GOBE NA RAZNE NAČINE — ALI OBLJUBA DELA DOLG
Pretekli teden smo vam obljubili nekaj novih receptov za pripravo kulinaričnih dobrot za gurmane. Ne bomo izdali nobene skrivnosti, saj to je že javna tajnost, da so ti recepti nastali v dobi enakopravnosti žena in ponižnega moževega sodelovanja v družinskem samoupravljanju, kjer mož molči in glasuje z »da«, kadar žena predlaga, se pa uveljavlja v novi panogi moške gospodinjske pomočnice. Želim jim obilo uspehov in pohval lastne žene (ne tuje!).
Zdaj pa k receptom:
Gobe listavke, brezovke, razne vrste sivk in lisičk pripravljamo na razne načine. Najbolj znan je recept: gobe s krompirčkom v juhi. Ta se je uveljavil, ko še ni bilo enakopravnosti. Novi recepti pa so plod novega načina samoupravljanja. Sveže gobe očistimo, odstranimo stebelce od kapic, ker je običajno v stebelcu v najbolj svežem stanju polno raznega »mesa«, ki pa še ni prodrlo na naše jedilnike. Z glavic potegnemo tanke kožice, jih še enkrat natančno pregle-
damo in zrežemo na tanke lističe. Na masti ali na olju, po želji, spražimo nekoliko več čebule, po okusu. Čebula naj bo soljena in do polovice svetlo rumeno spražena. Dodamo česna, po želji, malo zelene in peteršilja, lahko tudi naribanega korenčka. Nato vse skupaj z gobami pražimo v pokriti posodi na nepremočnem ognju. Ko so spustile vodo in se v njej pražijo, počasi dodajamo še malo vode, dokler se ne omehčajo. Zdaj dodamo paprike ali popra in dve do tri žlice paradižnikove mezge. Vse skupaj dušimo, če hočemo več omake, dolijemo vode, ali pa bolj suhe kot pražena jetrca. Lahko dodamo dva do tri jajca.
Ako spražene gobe obli jemo s tekočim testom, podobnim za palačinke, dobimo gobov šmoren ali pečena jetrca, ali v omaki s kislo smetano. Lahko dodamo malo limone ali kozarec belega vina. Tako pripravljene gobe ne puščajte za drugi dan, kvečjemu od obeda do večerje na hladnem prostoru. Če bom s tem receptom kaj pomagal sotrpinom, je dosežen moj namen.
C. Novak
Če smo n. pr. naročili menu,
sestavljen iz več obrokov, vzamemo za prvi obrok pribor, ki leži najbolj oddaljen od krožnika, torej na zunanji strani prvi od leve in desne. Pribor za levo roko leži namreč vedno na levi strani krožnika in pribor za desno roko na desni strani krožnika. Pri jedeh, ki jih ne režemo (mesni cmoki in jajčne jedi), so na desni strani samo vilice. Včasih pa je na pogrinjku že krožnik z navzkriž položenim jedilnim orodjem. To orodje je namenjeno za prvo jed. Če leže za krožnikom vilice in žlice tako, da je ročaj žlice obrnjen proti desni in ročaj vilic proti levi, uporabi j amo oboje istočasno in primemo vsako z eno roko. Z žlico pomagamo vsakemu grižljaju na vilice (n. pr. omlete).
Dobra kapljica — vino ali žganje — izpolni menu. Da vzbudimo tek, če ga nimamo, zadostuje kozarček žganja ali aperitiva. Pri juhi ne pijemo. K ribi pijemo belo vino, k mesu belo ali rdeče. Kozarec dotočimo enkrat. Večkratno dotakanje je manj dostojno, saj vendar jemo in ne popivamo. Kozarci so na mizi razporejeni, da jih jemljemo od leve proti desni, torej najprej tiste, ki so najbliže krožniku, in potem po vrsti do najbolj oddaljenega. Kozarce primemo spodaj, pri čemer ne stegujemo prstov.
Pri jedi držimo komolce čimbolj ob telesu, da ne nadlegujemo soseda in ne krilimo s ko-movci kot ptič s perutnicami. Niti komovcev niti podlahti ne naslanjamo na mizo. Če jemo samo z eno roko, naslonimo drugo roko na mizo v zapestju, nikdar pa je ne držimo v naročju ali pa, celo pod mizo.
Nekje nam bodo servirali na krožnik, drugje jemljemo sami s pladnjev. Najprej vzamemo meso in omako in nato šele zelenjavo in krompir. Ne nalagajmo celih kupov, raje se poslužimo večkrat.
Ko smo pojedli, zložimo pribor na krožnik tako, da leže ročaji pribora vzporedno proti desni strani krožnika. V restavracijah ne pospravljajmo miz, ne zlagajmo krožnikov ali jih celo podajamo natakarju v roke. Nekaj drugega je, če smo povabljeni k znancem in prijateljem in hočemo s tem gostiteljici pomagati.
Tudi v restavraciji si prižgemo cieareto šele tedaj, ko so pri mizi vsi pojedli. Prav tako tudi ne govorimo glasno in drug čez drugega ali razburjeno kličemo natakarja.
Plašči ne spadajo na stole ali okenske police temveč jih oddamo v garderobi ali obesimo na kljuke. Česanje in šminkanje pri mizi ni dopustno. Za takšne opravke je toaleta. Opustimo intimne razgovore (na uho) v družbi — to je za druge navzoče zelo nevljudno.
Dostojno in lepo se obnaša pri mizi tisti, za katerega niti ne vemo, da se lepo in dostojno obnaša. Tisti, ki nikjer ne izstopa s svojim vedenjem — niti v domačem krogu niti v restavraciji, niti pri slavnostnih niti pri preprostih kosilih.

IVO ANDRIC
Djordje Djordjevič
Poznati Andrica — pisatelja pomeni neprestano doživljati in osvajati svet, ki ga z veliko humanostjo razgrinja pred nami v svojih najbolj znanih delih, za katera je tudi prejel lanskoletno Nobelovo nagrado, najvišje svetovno priznanje za literaturo. Prav tako je z njegovimi novelami, ki jih je imel precej raztresenih po različnih časopisih in so pred dvema letoma prvič izšle v zbirki OBRAZI. Tudi pričujoča novela je iz te zbirke.
Tu se je rodil; tu je dokončal šolo, gimnazijo in pravno fakulteto, vse s povprečno dobrim uspehom in o pravem času; bil je soliden uradnik, neporočen in je v šestdesetem letu odšel v pokoj.
Navadno življenje navadnega človeka. Toda vseeno, tudi biografije takih ljudi, ko jih pobli-že spoznamo, so lahko zanimive ali pa dajo vsaj povod za razmišljanje.
Ta Djordje Djordjevič je podedoval po svojem dedu, ki se
je prav tako imenoval Djordje Djordjevič ter je bil ugleden in premožen trgovec, ne samo postavo, hojo in barvo oči, temveč tudi neko veliko in do skrajnosti razvito značilnost — previdnost. To je opazila vsa družina že v njegovi najzgodnejši mladosti.
Sedem otrok je rodila Djor-djeva mati, a njegov prihod je bil najtežji in jo je skoraj veljal življenje. Deček je bil razvit normalno ,a je tako previdno prihajal na ta svet, tako okleval, da sta ga zdravnik in babica komaj prevarila in izmami-la. Takoj ko je pogledal, so vsi domači ugotovili: izrezan dedek Djoka. Ded je bil znan po svoji previdnosti: njegova stalna de-viza, ki jo je pogosto izgovarjal glasno, še bolj pogosto polglasno, a najraje potiho, sam zase, je bila: »Djoko, glej kaj delaš!« Ta ga je pripeljala skozi življenje, v težkih turških in poltur-ških časih, prav mu je prišla v življenju in v kupčijah, prav tako pa potomstvu. Toda pri vnu-.
ku, Djordju Djordjeviču, ki se je rodil in živel v novem, spremenjenem okolju, nj mogla imeti istega učinka in enakih posledic .Nasprotno. Že pri prvih, sila previdnih korakih, se je njegova podedovana vrlina pokazala kot nepotrebna, zaviralna. Shodil je kasno, teže kot kdorkoli v družini, ker je vedno gledal, kam bo stopil in preizkušal vsak korak po dvakrat, prodno ga je napravil.
Tako je bilo tudi kasneje, povsod; v šoli, v mladostnih zabavah, v ljubezni. Kot dijak in študent je bil boljši od drugih, vendar je bil uspeh vedno srednji, ker zaradi previdnosti ni mogel razviti in izraziti svojih misli. Videlo se je, da se je učil in da zna, toda kaj, ko je odgovarjal z očitnim nezaupanjem v profesorja, v sebe in v tisto, kar je govoril. Zaradi njegove dobre narave so ga kolegi imeli radi, toda z nobenim ga ni vezalo pravo prijateljstvo, ker se nikoli ni nobenemu izpovedal in popolnoma približal. Šport mu je bil neznan, študentovski klubi tuji kakor tudi njihova nočna popivanja. Tudi njega je včasih vlekla mlada kri v to družbo, a ga je že na pol poti odvračalo previdno, počasno razmišljanje. Včasih je obljubil, da bo šel s prijatelji ven, veselil se je tega že vnaprej, potem pa je presedel
V Stari cerkvi so rekli - gremo naprej...!
Ko so gasivci v Stari cerkvi ob 80-letnici svoje organizacije 15. julija položili račun za svoje delo, je predsednik Okrajne gasiv-
ske zveze tov. Boris Božič dejal:
»Okrajna gasivska zveza čuti veliko hvaležnost do gasivske organizacije v‘Stari cerkvi in ji poklanja vse svoje priznanje, saj so ti vrli fantje dokazali, da so med prvimi 300-gasivskimi društvi v okraju. In pridobljeni pokal in prvo mesto med tolikimi gasivskimi društvi, ni samo slučajen uspeh, temveč je plod dolgotrajnega dela.«
Skromni a lepi svečanosti so prisostvovali sekretar Okrajne
Čas je, pa še o tem nekaj besed. Predvsem naj to prečitajo oni, ki jih to zanima. To so gobarji, ki so po lastni nesreči zašli med prave gobarje. Morda bo kdo dejal: je kakšna razlika med njimi? Je! Še velika!
Naši gozdovi so polni raznovrstnih gob. Prepričan sem, da vseh vrst nihče, pa tudi najboljši poznavavec gob, ne pozna. Če pozna 15—20 vrst, ga lahko prištevamo med odlične gobarje.
Poleg poznavanja gob je važno, da znaš vsako vrsto tudi pravilno in koristno uporabljati. To je ravno tako važno kot njih spoznavanje. Skoro vsaka zvrst se pripravlja na drug način, da dosežemo oni kulinarični učinek, ki si ga želimo.
Vsak gobar pa ni ljubitelj vseh gob. Eden išče samo lisičke, drugi jurčke, tretji spet druge vrste. Izbiranje je veliko, zato niste v zadregi, kaj boste nabrali v bogati zalogi naših gozdov.
gasivske zveze Miro Kušar, Občinsko gasivsko1 zvezo Kočevje pa so zastopali predsednik Jože Oberstar, tajnik Franjo Kranjc in poveljnik Alojz Lesar. KGP Kočevje je zastopal upravnik KU Mlaka Julij Planinc.
Po kratki seji v domu Svobode so gasivske čete iz Livolda, Dolge vasi, Rudnika, Šalke vasi, Kočevja in Ložin s svojimi prapori odšle k spomeniku padlih borcev sredi vasi, kjer so polo-
Kot povsod tako tudi med gobarji ni vse v redu. Tudi med nje so se vtihotapili ljudje za katere bi bilo bolje, da ne prihajajo v gozdove, ker napravijo več škode kot pa koristnega odnesejo s seboj. Ti gobarji pobirajo samo jurčke, kvečjemu še lisičke, ostalo pa ... Zdaj smo pa tu. Na ostalih neštetih vrstah odličnih gob pa preizkušajo svoje nogometne sposobnosti! S sinkom sva v enem dopoldnevu našla 62 sivk in brezgovk v skupni teži 10 kg, pobrcanih in zga-ženih, čeprav so1 bile sveže in sočne.
Vsak gobar naj si zapomni! Vzemi tisto, kar iščeš, ostalo pusti! Za teboj pride drugi, bi pobira ono, kar tebi ne ugaja. Starejši, podučile tudi otroke ali pa se pustite od njih naučiti spoštovati gozd in njegovo rastlinstvo.
Še recept, ki velja za vse gobe listavice. O tem pa v družinskem kotičku.
žili venec. S pietetnim govorom je tovariš Jože Potočar pozval navzoče, da so z enominutnim molkom počastili spomin padlih gasivcev v NOB.
Nato so se zbrali pred tribuno po kratki paradi in sprejeli čestitke za obletnico društva. Temu je sledila mokra vaja, na kateri so nastopili gasivci iz Ložin in Stare cerkve. Nato so posedli pod šumečimi lipami in se v prijateljskem pogovoru in ob tovariških šalah prav prijetno pogovorili. Med drugim so sklenili tudi to, da se čez 80 let spet sestanejo.
Dopoldanski slovesnosti pa je sledila znana gasivska prireditev pod lipami. Malo je sicer ponagajal dež, a Beneški fantje so vzporedno odganjali pretečo nevihto.
Cveto Novak
Specialna nagrada za
jugoslovanski film
Na filmskem festivalu v An-necyu v Franciji, ki je bil končan v začetku tega meseca, je bilo prikazanih okoli 200 risanih, lutkovnih in podobnih filmov iz 19 držav, med njimi tudi iz Jugoslavije. V službenem delu programa je bilo prikazanih 100 filmov, med njimi 7 jugoslovanskih: »Don Kihot«, »Kovačev vajenec«, »Šagrinova koža«, »Sanjač«, »Ljubezen in film«, »Bumerang« in izven konkurence »Surogat« Dušana Vukotiča, ki je prejel letošnjega Oscarja. Velika nagrada Annecy 1962 je bila dodeljena angleškemu filmu »Leteči človek«, medtem ko je eno izmed šestih specialnih nagrad dobil tudi jugoslovan. film Borisa Kolarja »Bumerang«. (Ta film je dobil prvo nagrado na festivalu v Karlovih Vary h).
O gobah, gobarjih in gobarjenju
Najbolji čovik na svitu
(Nadaljevanje s 3. strani)
nemo čemeli in opazovali skoraj brezoblačno -nebo ali obrise otoka v daljavi. Kmalu smo razločili ozek zaliv med strmimi stenami, na katerih čepi kot orlovo gnezdo mestece. Zavili smo okrog valobrana in izstopili. Po strmih, ozkih uličicah smo se vzpenjali v mesto, kjer smo se zapodili v najbližjo gostilno. Tu smo lahko dobili silno mrzlo pivo in tekoč sladoled.
In nato smo zopet šli... no, saj veste kam. Gospodinja Mara (Dalmatinke so skoraj vse Mare ali Marice!) nam je postregla z dobrim črnim vinom po 150 din. Med pokušanjem nam je pripovedovala različne stvari, barba Mario pa se je še vedno hudoval nad tistimi, ki so nam računali vino po 250.
Ljudje na otoku Krku in sploh v Dalmaciji, so zelo prijazni in ustrežljivi. Skromni in dobri so, zadovoljni s tem, kar imajo. Navadili so se na svoje otroke, kamenje in morje. Priznati je treba, da so čisti, tako čisti, da človek kar ne bi verjel. Tudi nji-
večer doma, sam, v ocenjevanju ZA ali PROTI. Nekoč je tako kolebajoč zaspal, svečano oblečen. Ko se je prebudil in si pomel oči, je videl, da je že čez polnoč. Prevzel ga je strah, nato pa kes in težak občutek, da je prespal in zamudil nekaj lepega in veselega v življenju. Skočil je in odhitel v kavarno, kjer je bil sestanek.
Tu so ga, že v poltemi, pričakale piramide stolov, zloženih z navzgor obrnjenimi nogami, in natakar, ki je ugašal poslednje luči.
»Pozno je, gospod. Nikogar ni več. Bili so in odšli. Saj vidite, da zapiramo!
Potem je dolgo pohajkoval po mestu. Globoko v spomin se mu je zajedla ta pomladna noč kot žalost in opomin. Toda svojega načina življenja in ravnanja z ljudmi ni mogel, ni znal spremeniti. Ponavljalo se je vedno isto. Stopi z vrstniki in kolegi, od zadaj pa ga potegne hladna in nevidna dedova roka: »Djoko, pazi!...« Tako danes, tako jutri, mladost odhaja, a tovariši (to vidi tudi sam) so vedno bolj pred njim, vedno bolj se mu oddaljujejo. On ostaja sam. Lahko se je umakniti ljudem in ostati sam, posebno ko te vse v tebi priganja k temu, toda težko je potem prenašati samoto.
Dokončal je šole in nastopil
hova stanovanja, čeprav od zunaj ne dajejo ravno sploštljivega videza, so snažna in prijetna.
Gospodinja nam je naročila, da moramo pogledati tudi mestno knjižnico in njihovo največjo dragocenost. »Veste«, je pripovedovala, »v naši knjižnici imamo silno star atlas. To je ročno cldo, nekaj čudovitega in je poleg podobnega atlasa, ki ga imajo v Londonu, edini izvod na svetu. Že pred vojno so nam ponujali Angleži milijon dinarjev zanj, pa ga nismo dali. Sedaj pravijo, da nam asfaltirajo ves Krk, če odstopimo ta atlas. Vendar se zavedamo dragocenosti, ki jo imamo in atlasa ne damo iz Vrbnika« je ponosno zaključila. Žal je bila nedelja in si knjižnice, čeprav nas je mikalo, nismo mogli ogledati . . .
IZGUBE
V dveh dneh »gusarjenja« po sinjem Jadranu smo imeli seveda tudi občutne izgube. Nekdo je zgubil sončne naočnike, drugi opanke, dekle pas, žena šminko, fant kovinski pas za kavbojke, z barke so nam padle v morje
uradniško kariero v Pravosodnem ministrstvu.
Imel je dobre pogoje za napredovanje na uradniški lestvici, a jih je zelo slabo izkoristil. Preskakovali so' ga mlajši in slabši. Dogajalo se je celo, da so mu predstojniki obljubljali boljša mesta in višje položaje, a on jih je odbijal, boječ se odgovornosti in vseh mogočih nepredvidljivih zaprek in težav, ki jih je z eno besedo imenoval — cirkus. (»Ne maram, brate, cirkusa!«) Toda dovolj je bilo takih, ki se niso bali »cirkusa«, ampak so ga, nasprotno', še iskali. Skromni ljudje so pri nas redki; za vse imalo neko malo žalostno, malo posmehljivo spoštovanje in kdor ravno želi ostati ob strani v splošnem prerivanju in tekmovanju, to lahko stori, toda pod pogojem, da ne zahteva za to nobenega posebnega priznanja. In Djordje Djordjevič je napravil srednjo kariero ter neopazno odšel v pokoj, celo nekaj pred časom.
Nič drugače in nič bolje ni bilo z ženskami. V mladosti ga je vse vleklo k njim, a ga je tudi od njih vlekla neka podedovana opreznost, močnejša od vsega drugega.
Že ko je hodil v osnovno šolo, je začutil to privlačnost. Na ledini pri njihovi hiši je rastel velik oreh .Vsenaokrog je bil
kopalke, ki jih kljub vestnemu iskanju nismo videli nikdar več, nekdo pa je izgubil levo nogavico. Pardon! Nogavico smo kasneje našli na roki enookega gusarja, Zgube (bilo jih je še več, tudi takih, ki jih ne moremo omenjati) pa zaradi lepih spominov niso posebno bolele.
© Vrnitev v naravo po Rous-© seaujevem receptu je preiz-© kušnjo odlično prestala, Z dva © dni in nekaj ur trajajočega © počitničkovanja smo se vrnili © čili in zdravi, samo na poti © domov bi se skoraj prehla-© dili, ker nas je ves čas pral © dež. Tega pa niti preudarni © Rousseau ni predvidel. Pona-© gajala nam je sama — mati © narava... Ostal pa nam je © lep spomin na dva čudovita © dneva na morju in na njem © in pa, seveda, na »gusarja«, © barba Maria.
Napisala in fotografirala:
F. Grivec in J. Primc
visoko zložen les in hlodi nekega gozdnega podjetja. Ko pri-čno orehi zoreti, da se odpirajo in odpadajo, je deček vstajal že pred svitom in na pol oblečen odhitel, da je pobral orehe že pred drugimi. Prav tako je delala tudi deklica njegovih let iz sosednje hiše. Lepa so bila ta sveža jutra, vznemirljivo je bilo sedenje v rosni travi, treti in jesti še nedozorele orehe.
Nekega jutra, ko sta tako sedela v hladu drug ob drugem, se je dekletce z dolgim pogledom zazrlo vanj, stegnilo vrat in ga nerodno poljubilo na lice, poleg ušesa, nato pa se je odmaknilo, jedlo in ga gledalo. Tudi on jo je gledal, njene močne ustnice, bele od mladih orehov. Nekaj močnega ga je vleklo k njej in ga priganjalo, naj ji vrne poljub, a ga je istočasno zadržalo nekaj še močnejšega. V otroški duši, ki je zagorela s prvim plamenom, se je iz neznanih globin javljal nerazumljiv, * krepak starčevski glas: »Djoko, glej kaj delaš!« Tako je deček kolebal in premišljeval, dokler ni dekletce pobralo svojih orehov in odšlo domov. Priložnosti ni bilo več. Dekletce je še hodilo pobirat odpadle plodove pod veliki oreh, vendar se je držalo proč od previdnega, nesamostojnega Djoka.
(Nadaljevanje)
Strelsko tekmovanje Tudi balinanje je lepa športna igra
v počastitev Dneva vstaje
Na praznik Dneva vstaje — 33. julija, je bilo v Kočevju strelsko tekmovanje za malokalibrsko puško med ekipami Strelske družine Rudnik-Šalka vas, Strelske družine Kočevje-me-sto, združenja rezervnih oficirjev in podoficirjev, ekipo invalidov in članov Zveze borcev iz Kočevja.
V Kočevju se je do sedaj razvijalo samo takozvano gostilniško balinanje. Z ustanovitvijo kluba balinarjev se bo, kot iz-gleda, tudi ta panoga športa začela razvijati po vseh pravilih športa začela razvijati po vseh pravilih športne dejavnosti, saj je v Kočevju kar precej ljubiteljev te igre.
Organizacijo tekmovanja je prevzel občinski strelski odbor Kočevje. Tekmovanje je bilo na letnem strelišču v Kočevju, streljali pa so na 50 metrov. Vsak tekmovavec je imel pravico do 18 strelov: tri poizkusne in petnajst za rezultat. V vsaki ekipi je tekmovalo po sedem strelcev.
Kot smo pričakovali, je zmagala ekipa Strelske družine Ko-čevje-mesto.
Ekipe so dosegle naslednja mesta:
1.	Strelska družina Kocev j e-mesto je dosegla od 1050 možnih — 613 krogov;
2.	Rezervni oficirji in podoficirji — 464 krogov;
3.	Strelska družina Rudnik-Šalka vas — 438 krogov;
4.	Združenje invalidov Kočevje — 203 kroge;
5.	Zveza borcev NOV Kočevje — 184 krogov.
Med posamezniki so dosegli najboljše rezultate — od 150 možnih krogov:
1.	Kužnik Viktor ml. 113;
2.	Planinc Lado 107;
3.	Zupančič Jože 104;
4.	Hočevar Anton 101;
5.	Kovač Jože 95 krogov.
Tekmovanje, ki zaradi nediscipline nekaterih posameznikov, ki na tekmovanje niso prišli pravočasno ali pa sploh niso prišli, je v začetku naletelo na nekatere težave, vendar pa se je stanje kmalu uredilo in je bilo tekmovanje izvedeno po predvidenem programu.
Po končanem tekmovanju so vsi tekmovavci dobili spominske medalje v počastitev Dneva vstaje.
V	soboto, 21. julija, je prišla ekipa balinarjev iz Ljubljane v Kočevje in v treh tekmah s kočevskimi balinarji pokazala vso svojo tehnično igro v balinanju. V ekipi Ljubljančanov so bili: Petrovčič, Laboda in Turk, ki so člani državne reprezentance za tekmovanja. Četrti član ekipe je bil še tovariš Jakše, ki v igri prav nič ne zaostaja za državnimi reprezentanti.
V	uvodu je pred začetkom tekmovanja pozdravil goste predsednik kluba balinarjev iz Kočevja tovariš Janez Meljo. To-
» Za SMEH in DOBRO VOLJO ♦
V GOSTILNI
»Plačat prosim.«
»Naj bo kar p-p-p-e-t- ko ne morem reč’ t-t-t-r-r-i- kovače!«
RAJBNCANA je unaslu
Sedita v Ribnici pri »Cenetu« oča Ribničan in ljubljanski študent. Student postavi roko na vogal mize in pravi očancu:
»Oča udarite!«
»G'sput ’mam tjaška roka, bo balajlu«
»Vi kar useki te oča!«
Oča useka, študent spodmakne
owcictA/a/(u>
roko in oča jo je skupil.
Po poti domov oča premišljuje o nesrečnem dogodku in že dela načrt, kako bo zasuknil najbližjega soseda.
Med potjo sreča Frenka, ker pa ni bilo pri roki mize se odloči: zobje so trdni... bo kar šlo! Da roko pred usta in pravi Frenku:
»Frenk vadar!«
»Se ti je zmešajlu?«
»Vadar, če rečem.«
Frenk je res udaril, oča ne bodi len pa je roko odmaknil. Kaj je sledilo pa že tako veste.
Qiianit peeUoaluo Obvestila Spovedi čestitke Mali oglasi
KOČEVJE
Poročili so se: Kuhar Avgu-' s tin, knjigovodja iz Salke vasi 103, star 24 let in Bukovac Miri-jana, poštna uslužbenka iz Kočevja, Rudnik 2, stara 21 let; 'Turk Stanko, gozdni delavec iz Nemške Loke 3, star 33 let in Brunar Katarina, gosp. pomočnica iz Podlesja št. 1, stara 22 let; Kos Janez, sodar iz Dolenje vasi 38, star 29 let in Miklič Marija, kuharica iz Mlake 12, stara 26 let; Koucky Karol, elek-trovarilec z Brega 5 pri Kočevju, star 24 let in Blatnik .Kristina iz Kočevja, Trg svobode 44, natakarica, stara 19 let; Križ Bogdan, kovaški pomočnik iz Kočevja, Rudnik 23, star 21 let in Sirk Erika, delavka v pletilstvu iz Kočevja, Rudnik 31, stara 17 let.
Rodile so: Turkovič Marija, gospodinja iz Suhega potoka 9 — deklico.
V	Ljubljani je rodila: Debeljak Ana, gospodinja iz Kočevja, Reška cesta 12 — dečka.
Umrli so:	Lukežič Franjo,
upokojenec iz Kočevja, Ljubljanska cesta 8, star 62 let; Lunder Marica, učenka iz Šalke vasi 21, stara 15 let; Springer Frančiška iz Rapljevega 29, pre-užitkarica, stara 67 let; Klun Magdalena, poljedelka iz Črnega potoka 14, stara ”51 let; Zupan Lovrenc iz Kočevja, Kolodvorska 10, star 33 let.
DOBREPOLJE
V	Domu počitka v Ponikvah je umrl Stefan Tomšič, star 98 let. 18. julija so našli v reki Rašici v Ponikvah Jožeta Fekonjo. Star je bil 52 let, doma iz Nor-šince pri Ljutomeru, živel pa je v Kočevski Reki.
ZAHVALA
Ob težki in nenadomestljivi izgubi naše drage mame, sestre in stare mame
JULIJANE ŽAGAR iz Koč pri Kočevski Reki se najlepše zahvaljujemo vsem, ki so jo spremili na njeni zadnji poti in ji poklonili cvetje in vence. Topla zahvala tudi dr. Cilenšku za lajšanje bolečin in za vso skrb, sosedom in vsem ostalim, *i so ji v bolezni kakorkoli polagali. Lepo se zahvaljujemo Judi obema govornikoma za ganljive poslovilne besede.
Žalujoči:	sestra, sinovi in
hčerka z družino.
ZAHVALA
Ob bridki izgubi mame in sestre
MAGDALENE KLUN iz Črnega potoka pri Kočevju se iskreno zahvaljujemo vsem vaščanom, prijateljem in znancem, ki so jo obiskali, lajšali njene bolečine v težki bolezni in jo spremili na njeni zadnji poti.
Posebna zahvala darovavcem cvetja in vencev, zdravniškemu osebju ter pevcem iz Mozlja. Se enkrat vsem prav lepa hvala.
Žalujoči: sin Jože in brat Anton.
ZAHVALA
Ob izgubi našega ljubega moža, očeta, starega očeta, brata, tasta, strica in svaka
FRANJALUKEŽICA IZ KOČEVJA
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam stali ob strani v 'tej težki izgubi. Zahvaljujemo se zdravnikoma dr. Imenšku in dr. Klunu, ki sta mu lajšala trpljenje, ZB, hišnemu svetu, društvu upokojencev in drugim darovavcem cvetja in vencev. Zahvaljujemo se tov. Koširju za govor ob grobu, kakor tudi vsem, ki so nam izrazili sožalje ali kako drugače sočustvovali z nami. Posebno hvaležni smo družini Bre-žič, ki nam je ves čas bila v pomoč.
Še enkrat prav iskrena hvala vsem prijateljem in znancem.
Žalujoči: žena Mara, sin z družino in hčerka.
ZAHVALA
Ob težki in nenadomestljivi izgubi ljubljene hčerke in sestre
MARICE LUNDER IZ ŠALKE VASI se najlepše zahvaljujemo Bobiju Pogačarju, dr. Imenšku in Francetu Zupanu za nesebično pomoč. Zahvaljujemo se sosedom, znancem in vsem, ki so v težkih trenutkih sočustovali z nami. Topla zahvala govornikom za ganljive poslovilne besede in vsem, ki so darovali vence in cvetje ter jo spremili na njeni zadnji poti.
Žalujoči: mama, ata, brat, sestra z družino in ostalo sorodstvo.
Čestitka
Kotnikovemu očetu iz Dolge vasi za njegov 81. rojstni dan in god iskreno čestita pet sinov in hčerka, vnuki in vnukinje ter žena. Želimo mu še več srečnih let.
Čestitka
Ani Šter iz Dolge vasi želijo za njen god vse dobro in ji kličejo še na mnoga zdrava leta. Hčerke Mimi, Nežka in Ivanka z družinami.
PRODAM
Ugodno prodam čoln na vesla. Vprašajte na upravi Novic.
IZGUBLJENO
22. julija sem od Vinic pri Sodražici do Ložin izgubil kapo od avtomobilskega kolesa. Pošteni najditelj naj jo proti nagradi vrne Lesarju, Vinice pri Sodražici.
PREKLIC
Preklicujem besede, ki sem jih izrekel Rozi Poličnik iz Kočevja ter se ji zahvaljujem. Ivan Dra-škovič, Kočevje, Črnomaljska 6.
»NOVICE« — glasilo SZDL občin Kočevje in Ribnica. Izdaja in tiska CZP »Kočevski tisk-« v Kočevju. Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Peter Sobar. Uredništvo in uprava v Kočevju, Ljubljanska cesta 14-a, telefon uprave in uredništva 389. Letna naročnina 800 din, polletja 400 din in jo je treba plačati j. naPrej. Za inozemstvo 2.000 dinarjev oziroma 3 ameriške dolarje. Tek. rač. 600-27-1-265 Pn NB podružnica Kočevje
JADRAN KOČEVJE: 27. do 29. julija francoski barvni CS film »Grbavi viterz«, 30. do 31. julija sovjetski barvni film »Čisto nebo«, 1. in 2. avgusta sovjetski barvni film »Lov za doto«, 3. do 5. avgusta švedski film »V krempljih špijo-nov«.
SVOBODA KOČEVJE: 28. in 29. julija bolgarski film »Noč pred trinajstim«.
STARA CERKEV: 28. in 29. julija^ sovjetski barvni film »Vaša Železnova«, 4. in 5. avgusta ameriški film »Nekateri so za vroče«.
RIBNICA:	zaradi	preureditve
kino dvorane odpadejo predstave od 28. julija do 5. avgusta.
SODRAŽICA: 28. in 29. julija jugoslovanski film »Obleganje«, 4. in 5. avgusta italijanski film »Škandal na plaži«.
LOŠKI POTOK: 29. julija francoski barvni film »Portugalske
variš Bazin je kot predsednik balinarske zveze dejal, da balinarska zveza pozdravlja ustanovitev kluba balinarjev v Kočevju in želi, da bi se ta športna dejavnost tudi v Kočevju razvila v tako širino, kot je v Ljubljani, Gorici in drugih mestih v Sloveniji. Zaradi oddaljenosti Kočevja od drugih mest bi bilo prav, da bi se v Kočevju organiziralo vsaj 5 klubov balinarjev, da bi v Kočevju potem lahko obstajala balinarska podzve-za, ki bi delovala samostojno. Balinarska zveza ne bo štedila svojih moči, časa in sredstev, da ne bi nudila pomoči tudi Kočevju, ki naj postane središče te športne dejavnosti na tem delu naše domovine. Ljubiteljev te igre je v Kočevju dovolj, potrebno jih je samo pritegniti v delo, pa se bo ta šport lahko razvil.
V	prvi tekmi z ekipo iz Ljubljane so kočevski balinarji nastopili v naslednji postavi: Albert Pušnar, Franjo Hrovatin, Jože Brian in Janez Krže. Razumljivo je, da kot začetniki nismo mogli računat' na kakšen dober rezultat. V prvi igri so naši i gravel dobili tremo in Ljubljančani so jih z lahkoto odpravili s 13:1. Pa še to častno točko, ki so jo dosegli naši balinarji, so dobili po krivdi Ljubljančanov, ker so že imeli zmago s 13:0 v svojih rokah, pa so zadnji dve krogli vrgli tako brezbrižno, da nobena ni prišla do točke in so morah igro še nadaljevati. V tem pa so kočevski balinarji dosegli častno točko.
V	drugi tekmi z Ljubljančani so nastopili kočevski balinarji v naslednji postavi: Edo Marušič, Ivan Mejak, Edi Rus in Franc Pahulje. Ta ekipa se je
Kuhar in petnajst kuharic na tečaju
Preteklo soboto je bil v Kočevju zaključen dvodnevni tečaj za kuharje in kuharice, ki kuhajo gozdnim delavcem. Udeležilo se ga je 16 tečajnikov — lo žensk in en moški. Kuharji so bili iz gozdnih uprav Grčarice, Kočevje in Podpreska.
Tečaj je organiziral Zavod za pospeševanje gospodinjstva Kočevje, ker je na podlagi analize prehrane gozdnih delavcev ugotovil, da je prehrana teh delavcev enolična, da so zajtrki prešibki, da kosila po kakovosti in količini ne odgovarjajo, da so večerje preobilne, da je v hrani premalo živalskih beljakovin in da hrana vsebuje v več primerih preveč maščob. Tečajniki so se naučili pripravljati take obroke, ki bodo zadostili pravilom o zdravi prehrani gozdnih delavcev. Predvsem so na tečaju pripravljali jedi iz mlečnega prahu (mleko, jogurt, razne namaze itd.) in iz konzerviranega mesa. Gozdni delavci so navadno daleč od naseljenih krajev, da zelo težko dobe sveže mleko, še težje pa sveže meso.
Na tečaju, ki sta ga vodili strokovna učiteljica iz Okrajnega zavoda za pospeševanje go-spodijnstva Pavla Janež in gospodinjska učiteljica Marta Klun iz Kočevja, so dobili tečajniki vsaj osnovno znanje o pripravljanju zdrave hrane.
ljubljančanom bolj krepko upirala in zgubila s 13:4.
V tretji tekmi so nastopili: spet novi igravci in so tekmo spet izgubili s 13:6.
Prvo tekmo je sodil zvezni sodnik Hodalič iz Ljubljane. Drugo in tretje pa sodniška kandidata iz Kočevja.
Tekmovanje je gledalo okrog 100 gledavcev, ki so ga z zanimanjem spremljali. Mnenja smo, da ni potrebno omenjati precizno igro Ljubljančanov v bliža-nju in zbijanju krogel j. Tehnika igranja in gostovost sta vidna pri vseh igravcih. Ce v zbijanju
kroglje greši enkrat, bo drugič zadel gotovo vsak igravec.
Naši igravci niso še sigurni, kar je za začetnike v tem tekmovanju razumljivo in je doseženi rezultat v prvih tekmah še kar dober. S treningom in tekmovanjem bodo igravci pridobili tudi sigurnost in preciznost v igranju, s tem pa tudi boljše rezultate kot v prvem tekmovanju.
Zvečer je ekipa iz Ljubljane prikazala še kratkometražni film o svetovnem tekmovanju v balinanju, katerega so zavrteli v hotelu Pugled.
ZA DOBRO VOLJO
DISKRIMINACIJA
Paseta se na trati Belka in Sivka ter s hrepenečim pogledom opazujeta prihajajočega bika. Ta pa gre mimo njiju, ne da bi ju sploh povohal, kaj še, da bi pomahal z repom.
Vsa ogorčena zamuka za njim:
»Domišljavec domišljavi, se vidi, da nisi več privatnik!«
POVPREČJE
Direktor ima 100.000 din plače, ti imaš pa 20.000, kolikor je povprečje?
Janez: točno 60.000 din.
Pravilno!
Mož in žena kosita. Mož je meso, žena pa čisto zelje, kaj da povprečje?
????
Segedin golaž vendar!
Z zabavnega dela gasivske proslave v Stari cerkvi (glej čl. na 4. str.)
V prvih jutranjih urah 19. julija je v Kočevju preminil Franjo Lukežič. Rodil se je 11. februarja 1900 v Trstu, v mali uradniški družini. Ze v mladosti je okusil vso bridkost zasužnjenega slovenskega naroda, ki je po prvi svetovni vojni prišel pod italijansko oblast. Zaradi svoje napredne usmerjenosti je kmalu prišel navzkriž z režimom; zaprli so ga, vendar mu je uspelo pobegniti iz zapora in
preko meje v Jugoslavijo. Najprej se je zaposlil v Ljubljani, nato pa ga je pot vodila v Maribor.
Najprej je delal na železnici* kasneje pa pri financi, kjer je ostal do izbruha svetovne vojne. Služboval je v Mariboru, na Jesenicah, pri Reki ,v Prekmurju* v Fari pri Kočevju in nazadnje v Kočevju. Kot zavednega in vseskozi poštenega človeka, tesno povezanega z naprednim delavskim gibanjem, ga je oblast v stari Jugoslaviji vztrajno preganjala in premeščala iz kraja ▼ kraj. Slabo je bil zapisan tudi pri italijanskem okupatorju, ko je le-ta prišel 1941. leta v naše kraje.
Ker je poznal italijansko okupacijo še od prej, je takoj vedel, kje je njegovo pravo mesto. Priključil se je osvobodilnemu gibanju. Najprej je bil obvešče-vavec v Kolpski dolini, kasneje pa borec v Cankarjevi brigadi do osvoboditve oziroma do odpusta iz armade. Pod njegovim vodstvom je bila izvedena elektrifikacija prvih vasi tostran Kolpe leta 1944.
Po osvoboditvi je služboval v Kočevju, dokler ga ni napadla zavratna bolezen — arterioskleroza. 1958. leta so mu morali odrezati eno, naslednje leto pa še drugo nogo. Pred kratkim ga je bolezen zopet napadla, dokler ga ni po štirinajstih dneh smrt odrešila nadaljnjih muk.
SPORED RTV LJUBLJANA
perice«, 5. avgusta jugoslovanski film »Cesta, dolga leto dni«.
VELIKE LAŠČE: 28. in 29. julija ameriški barvni CS film Bernardine«, 4. in 5. avgusta italijansko-j aponski film »Madame Buterfly«.
DOBREPOLJE: 28. in 29. julija francoski barvni film »Šibke ženske«, 1. avgusta slovenski film »Pleš v dežju«, 4. in 5. avgusta ameriški barvni VV film »Vrtoglavica«.
PONIKVE: 2. avgusta slovenski film »Ples v dežju«.
KOČEVSKA REKA: ni programa.
PREDGRAD: 28. in 29. julija jugoslovanski film »Kota 905«, 4. in 5. avgusta sovjetski bar. film »Nebo kliče«.
BROD NA KOLPI: 28. in 29. julija ameriški barvni film »Naloga majorja Leksa«, 4. in 5. avgusta francosko-italijanski film »Maigrat nastavlja past«.
SPORED
za soboto, 28. julija 1962
5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — vmes ob 5.05, 6.00, 7.00 in 8.00 Poročila, 8.05 Poštarček v mladinski glasbeni redakciji, 8.35 Chopinove mazurke, 8.55 Počitniško popotovanje od strani do strani, 9.10 Zabavni kaleidoskop, 9.45 Poje ženski vokalni kvartet, 10.00 Poročila, *
10.15	Od tod in ondod, 11.00 Iz zgodbe o mali Čo-Čo-San, 11.40 Iz albuma popevk, 12.00 Poročila, 12.05 Viški fantje so na obisku, 12.15 Kmetijski nasveti — Vet. • Vladko Vrečko: Nekatera vprašanja prašičjereje, 12.25 Meloni j e ob 12.25, 13.00 Poročila,
13.15	Obestila in zabavna glasba, 13.30 Popularne orkestralne skladbe slovenskih skladateljev,
14.05	Glasbeni omnibus, 14.30 Prireditve dneva, 14.35 Naši po-slušavci čestitajo in pozdravljajo, 15.00 Poročila, 15.20 Napotki za turiste, 15.25 Glasbena medigra, 15.30 »Vragov trilec«, 15.45 Popularni Emil Adamič, 16.00
Vsak dan za vas, 17.00 Poročila,
17.05	Gremo v kino, 17.50 Kitara in harfa, 18.00 Poročila, 18.10 V vedrem razpoloženju s skladateljem Richardom Straussom,
18.45	Naši popotniki na tujem,
19.00	Obvestila, 19.05 Glasbene razglednice, 19.30 Radijski dnevnik, 20.00 Za prijeten konec tedna, 22.00 Poročila, 22.15 Oddaja za naše izseljence, 23.00 Poročila, 23.05 Sobotni ples, 24.00 Zadnja poročila.
SPORED
za nedeljo, 29. julija 1962
6.00—8.00 S sprejemnikom na dopust — vmes ob 6.05 Poročila, 6.30 Napotki za turiste, 7.00 Poročila, 8.00 Madinska radijska igra, S. Mihalkov:	Mehikanec,
8.47 Poje otroški zbor RTV Ljubljana, 9.00 Poročila, 9.05 Z zabavno glasbo v novi teden,
9.45	»Sel je popotnik skozi atomski vek« — pesmi Sivica, Kozine, Kuharja, 10.00 Se pomnite-tovariši... Lado Ambrožič-Nov-ljan: Napad na vlak, 10.30 Oper-
na matineja, 11.30 Milenko Sober: Neznane umetnine iz Vojvodine, 11.50 Anton Švab: Zlata kangljica, Vlado Golob: Lipa,
12.00	Naši poslušavci čestitajo ia pozdravljajo — I, 13.00 Poročila,
13.15	Obvestila in zabavna glasba, 13.30 Za našo vas, 14.00 Slovenske narodne za glas in klavir v priredbi Cirila Preglja,
14.15	Naši poslušavci čestitajo in pozdravljajo — II, 15.00 Poročila, 15.15 Ob zvokih zabavne glasbe, 15.30 Intermezzo »alia ungherese«, 16.00 Humoreska tega tedna — G. Guareschi: Vrtna vrata, 16.20 Melodije za nedeljsko popoldne, 17.00 Poročila,
17.05	Športna nedelja, 19.00 Obvestila, 19.05 Glasbene razglednice, 19.30 Radijski dnevnik
20.00	Vaša pesem — vaša melodija, 20.50 Športna poročila, 21.00 Se eden iz Odese: violinist Nathan Milstein, 22.00 Poročila, 22.15 Posnetki koncertov III. jugoslovanskega festivala jazza na Bledu, 23.00 Poročila, 23.05 Zaplešimo v novi teden, 24 10 Zadnja poročila.
Na proslavi ob Dnevu šoferjev, ki je bila 15. julija v Seškovem domu, je nastopil tudi pevski zbor ZŠAM iz Ljubljane
MLADA UTOPLJENKA
V nedeljo, 22. julija so se šla kopat k rudniškim jezercem oziroma bajerjem štiri dekleta, med njimi tudi Marija Lunder iz Šalke vasi, rojena 1948. leta. Plavat ni znala nobena. Lundrova si je pripravila v vodo odpadni železniški prag, legla nanj in z rokami zaveslala od kraja. Ko je priveslala že več metrov od kraja, kjer je voda globoka okrog 2 m, se je prag obrnil in stresel Lundrovo v vodo. V bližini ni bilo nobenega plavavca. Dekleta so stekla po pomoč. Lundrovo je potegnil iz vode Franc Zupan in jo skušal rešiti z umetnim dihanjem, kar pa ni uspelo ne njemu, ne zdravniku, ki je prišel tudi nudit pomoč.
VINJEN TRAKTORIST
23. julija ob 22. uri se je na cesti med vasema Stara cerkev in Breg prevrnil traktor Kmetijske uprave Mlaka, ki ga je upravljal traktorist Ignac Ko-hek. Traktorist je bil po zdravniški ugotovitvi vinjen. Materialne škode ni bilo, pa tudi traktorist ni bil poškodovan.
Zacoprana koza
Grčarice je vas, kjer so pred vojno prebivali kočevarji. Priselili so se približno pred 600 leti. Ko se med vojno te kraje zasedli Italijani so se odselili misleč, da bodo prišli na med v »veliki nemški rajh«. Ostalo je samo par domačinov, ki niso simpatizirali z njimi in niso hoteli zapustiti rodne zemlje. Od njih sem slišal zgodbico, ki je skoraj malce neverjetna a jo bom vseeno povedal.
Matija je bil siromak, kajžar. Z ženo Pepo sta živela v revni bajti nad vasjo in edina želja jima je bila, da bi vsaj prišla do kakšne koze mlekarice, ki bi jima dajala mleko. Pepa je skrbno hranila vsaki krajcar in ga dajala na stran, kajti Matija ni bil preveč vnet za take stvari, ker je le prerad pogledal v kozarček.
Ko se je Pepi zazdelo, da je nahranila dovolj denarja za kozico je napotila moža v sosednjo vas, da kupi od Podlipa dolgo zaželjeno žival.
Pri Podlipu je Matija hitro opravil s kupčijo, plačal kozo in šel. Davna želja se je tako rekoč izpolnila in Matija je bil vesel, da je tako hitro in dobro opravil. Koza, katero je kupil je bila res lepa žival in komaj je čakal da jo doma pokaže ženi.
Sonce je pripekalo in vročina je pritiskala na zemljo, ko je krevsal po prašni cesti proti domu. Tako je prišel do gostilne »Pri Ambrožiču«, ki je bila ravno nekako na sredini poti, med njegovo in sosednjo vasjo.
Gostilničar Ambrožič, ki je bil daleč naokoli poznan kot velik šaljivec in hudomušnež je stal na pragu. Že od daleč je zagledal Matijo, kako vleče kozo za seboj. Ker je vedel, da rad skr-ne mu je šinila v glavo hudomušna misel.
»Glej ga Matijo, glej. Tebe nisem pa že lep čas videl!« je glasno dejal, ko se mu je Matija približal. »Pa kozo si kupil, če prav vidim. Ali jo prodaš?«
»To pa ne, ne prodam je,« je Matija postal in se zazrl v krčmarja. Pot mu je v debelih curkih lil s čela in usta so mu bila suha, da je komaj požiral slino. Misel na Ambrožičevo vino mu kar ni hotela iz glave. Nekaj denarja je še imel pri sebi in rad bi bil stopil v gostilniško sobo ali misel na ženo Pepo, ki je bila v takih trenutkih precej ostra, mu ni dala stopiti naprej.
»Daj, stopi malo noter, da ga popij eva pol litrčka na dobro zdravje. Vroče je danes in se prileže,« je krčmar sprožil besedo, ker je takoj opazil kaj tare Matijo. Matija se je nekaj izgovarjal, da se mu mudi in da nima pri sebi dovolj denarja, toda ko mu je gostilničar obljubil, da bo dal on za pol litrčka se Matija ni mogel več zdržati. Kozo je privezal na dvorišču za drevo, sam pa je stopil za Ambrožičem. Niti opazil ni, kako je Ambrožič namignil hlapcu Francetu in mu nekaj šepnil na uho. France je pokimal in širok nasmeh mu je raztegnil škrbasta usta, ko je pogledal za Matijem.
Bil je delovni dan in v gostilniški sobi ni bilo nikogar. Nace je sedel v kotu za mizo in gostilničar je prisedel. Na mizo je postavil pol litra vina in dva kozarca. Pogovor je stekel o letini, vremenu, kupčiji in še marsičem, vmes pa sta pridno zvrača-la kozarce in hvalila kozo.
Ambrož je še parkrat prinesel vino na mizo, preden se je Matija spomnil, da je že mrak in da mora domov. Koza na dvorišču ga je še vedno čakala. Odvezal je konopec ter se zibajočih korakov odmajal po cesti. Čim bolj se je bližal domu tem bolj ga je obhajala skrb, kako se bo spogledal z ženo. Tolažil se je z mislijo, da je kupil kozo, ki ga bo najbrž rešila ženine jeze.
Pepa ga je že čakala pred bajto, huda ko sršen. Bližala se je huda ura, ki ni obetala nič dobrega.
»A tako! Sedaj se pride domov?« ga je sprejela huda ženica. »Kaj si pa do sedaj delal, a?«
Matija je nekaj momljal in se izgovarjal, ali Pepa ga je nagnala v drvarnico, kjer je kozo privezal in ji vrgel šop sena. Bil je vesel, da se je še vse tako srečno končalo. Nato je odšel v bajto, da použije skromno večerjo, žena pa je vzela golido in odšla ven, da kozo pomolze.
Ni preteklo niti deset minut, ko pridrvi žena nazaj, razdražena ko sam vrag. »Ti prekleti dedec! Samo poglej kaj si kupil?« Vlekla ga je k vratom in vpila, da Matija ni vedel, ali se ji je zmešalo v glavi, ali kaj. Privlekla ga je v drvarnico. »Sedaj si pa le oglej, kaj si pripeljal, ti svinja pijana!«
Posvetila je z leščerbo in — o groza. Mesto koze je stal privezan — kozel. Matija je izbuljil oči, ter sam sebi ni mogel verjeti. »Podlip me je prevaril,« mu je šinilo v glavo.
Tisto noč ni mogel dolgo zaspati. Misel na kozo, ki je na tako čuden način menjala spol mu kar ni hotela iz glave. Ni pa vedel, da mu je vso to komedijo napravil gostilničar Ambrož, ki ga je tako pridno nalival z vinom. Kozel je bil njegov, kajti hlapec France ga je skrivaj zamenjal z Matijevo kozo. Kozo v hlev, kozla pa k drevesu! Oba sta si bila skoraj podobna, da Matija ni nič opazil. Bil je tudi kratkoviden, povrh pa še pijan. Sedaj je bil prepričan, da ga je prevaril Podlip od kogar je kupil kozo.
Drugi dan se je že zgodaj zju-
traj odpravil nazaj. Kozo je vodil na vrvici in spotoma se je spet ustavil pri Ambrožu, da mu pove sinočnjo dogodivščino.
»Toži ga« se je smejal Ambrož. »Mora ti dati kozo, ali pa vrniti denar. Na pij!« In Matija je pil. Hotel se je malo opijaniti, da mu bo pri Podlipu laže tekla beseda. V takih stvareh ni kar tako in je treba imeti glavo na pravem mestu.
»France, daj prinesi še pol litra,« je poklical Ambrož. »Le pij, jaz plačam,« se je obrnil k' Matiji. Francetu je skrivaj namignil, potem pa se je spustil v pogovor z Matijo.
Med tem časom pa je France zunaj spet napravil zamenjavo. Kozla v hlev, kozo pa k drevesu. Čez dobro uro je prišel Matija ven, odvezal kozo, ki jo še pogledal ni, misleč da je kozel in odšel.
Podlip je pred hišo cepil drva, ko je prišel Matija. »Kaj pa je? Kaj pa je tebe prineslo nazaj?« se je začudil, ko ga je zagledal s kozo.
»Kaj je? Ti še vprašuješ kaj je,« se je razkoračil Matija. »To veš ti bolje nego jaz. Ti prekleti slepar. Si mislil, da sem tako neumen da ne bom razlikoval kozla od koze!«
Matija se je vedno bolj razvnemal Podlip ga je samo debelo gledal in ni vedel, kaj naj reče.
Vrni mi denar, ali pa te bom tožil,« je kričal Matija. »Prokle-to! Prodal si mi kozla, si mislil, da me boš prevaril!«
Sedaj je pa tudi Podlipa popadla jeza. Bil je poznan kot pošten in resen človek, zato ga je Matijevo vpitje hudo razjezilo.
»Jaz te bom tožil, jaz! Misliš se iz poštenega človeka norce brit. Če si ti toliko neumen, da ne razlikuješ koze od kozla, jaz nisem! Jaz ti bom že pokazal,
NEHIGIENSKA PRODAJA
KRUHA
TOVARIŠ UREDNIK!
V prejšnji številki ste objavili v »Delu« objavljeno poročilo o nehigienski pripravi kruha v Pekariji in slaščičarni v Kočevju. Potrošniki pa že tako dolgo moledujemo na sestankih, v člankih in ustmeno v pekariji tudi za higiensko prodajo kruha. Ali tisti košček mesa, ki so ga našli, odtehta milijarde in milijarde naših nevidnih sovražnikov — mikrobov, ki nam jih ponujajo ob taki prodaji kruha, dokler ista roka sprejema denar iz vsakršnih rok, nato pa nam podaja kruh. Že večkrat sem šla iz pekarne, ker me je ob pogledu na tak »umazan« način prodajanja kruha minil ves tek. Zgodilo se je že, da je prodajavka pravkar preštela denar celodnevnega izkupička, nato pa nadaljevala s prodajo, ne da bi si vsaj ob taki priliki umila roke. Tak način prodajanja je znak nepoučenosti uslužbencev, je pa tudi slaba ocena za večino potrošnikov, ki se zadovoljujejo s tako nehigiensko prodajo. Višek pa doseže, ko stranka ni zadovoljna s pretipano štruco in jo prodajavka potem preproda drugemu. Če ne smemo1 otipavati sadja, mesa in drugih prehrambenih stvari, ki jih pred uživanjem lahko pere-mo, kuhamo ali pečemo, zakaj tako ravnanje s kruhom, ki gre naravnost v usta? Ali je Kočevje res tako daleč od Ljubljane, da se ničesar ne nauči od ljubljanskih prodajaln? Ali za nas ne veljajo ista higienska pravila?
da si boš zapomnil Podlipa!«
Matija je zbegano gledal okoli, kar mu pogled obstane na kozi. Rdečica mu oblije obraz in hitro se je okrenil ter jo s kozo ucvrl z dvorišča. Želel si je čimprej priti izpred Podlipovih oči, kajti gromki smeh, ki ga je slišal za seboj, ga je zbadal kot igle. »Prekleto, kako sem moral biti tako neumen,« mu je vrtalo po glavi. Vražja koza da me je morala spraviti v tako sramoto.«
Ustavil se je pri Ambrožu, ki ga je že čakal na pragu. Stopil je v gostilno da nekaj popije, a .v tem mu je hlapec že spet kozo premenjal. Ko je Matija potem, ko je prišel iz gostilne, spet zagledal spremembo, se je hudo prestrašil. »Hudič! Koza je zacoprana« se je prekrižal in planil nazaj. »Ambrož te koze jaz ne pogledam več. Zdaj je kozel, zdaj koza, pa spet kozel. Nak, ta žival ni normalna.«
Ko ga je Ambrož vprašal če jo proda je bil Matija kar koj pripravljen. Bil je vesel, da je denar, ki ga je dal za kozo dobil nazaj. Tako se je Matija rešil »zacoprane koze«.
Ambrož je bil pa tudi zadovoljen. Sedaj je imel par, ki si je bil skoraj popolnoma enak.
Nagradna križanka
Vodoravno:
1.	mesto v Sloveniji, 2. škatlica, 8. znak za radij, 10. posode za krmljenje in napajanje, 11. reka v Italiji, 13. obdelovana s plugom, 14. KAKAO (fonetič-
čaj, 33. sadno drevo, 35. partizanska kapa, 39. oče, 40. kratica za »Pokrajinski komite«, 41. junakinja Finžgar j evega romana »Pod svobodnim soncem«, 43. podzemeljska žival, 44. znak za
sirili j, 45. kratica upravno teritorialne enote, 46. zaceljevati se, 48. električna merska enota, 53. moder, določene barve, 54. celina na zahodu, 55. likovni umetnik, 56. nepotrebna šara, krama-rija, 57. poziv, 58. znan slavnosten, 59. površinska mera, 60. sposoben za plovbo, 61. kmetovalec,
Navpično:
1. mere za zlato, kregati, 2. ostra resa na klasu, 3. manjša
no); 15. najtežja atletska disciplina, tek na dolge proge, 22. prečni drog v kozolcu, 23. oddelek železarne, 25. ledeniška groblja, 26. veznik, 27. samo, kar, 28. makedonsko kolo, 30. moško ime, 31. kvartaški vzklik, 32. lu-
ll
M
0
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
u
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
o
■
o
__zgctlaoine rdC(()rjB'
Mohar M. Branko
Pozabljena
Sonce je pobožalo vrhove jelk na Rajski gori, ko je Krajčkova mama morda zadnjikrat poljubila in objela svojega sina. Še predno se je zavedla, sta že s Petrovim Korinom hitela preko njiv na Petelinji vrh, kjer so imeli partizani svoj logor.
To pomladno noč leta 1942 mama ni spala. Polnoč je že zdavnaj minila, na vzhodu so pričele bledeti zvezde, ko je mama še vedno slonela na oknu in neprestano zrla v temne gozdove Jazbine, če se morda le ne bo vrnil njen sin. Tako je minila druga in tudi tretja noč, sina pa ni bilo nazaj.
Četrti dan se je mama umirila. Tolažila se je, da so ji ostali še štirje sinovi. Ni več mislila, da se Mirko vrne, čakala je njegovo sporočilo, pa tudi tega ni bilo.
Petnajsti dan po Mirkovem odhodu je tudi Slave zapustil dom in vse domače. To je bilo za mamo preveč. Neprestano, bolj za sebe kot za druge, je ponavljala. »Rodiš ga, z njim. trpiš, da zraste, se veseliš in obenem bojiš, da se mu kaj ne pripeti in vse zato, da gre v vojsko, od koder se več ne vrne.« Trdno je sklenila, da bo poskusila zadržati doma ostala dva sinova. Zaobljubila se je, da bo vsak večer molila za oba, ki sta že v gozdovih, saj sta vendar le njegova sinova. Ko so zvečer že vsi spali in je mama prebirala jagode rožnega venca in goreče molila, je tiste temne junijske noči leta 1942 narahlo padlo prgišče peska na okno. Mama se je zdrznila, roka je zastala na sedmi jagodi rožnega venca, a samo za trenutek. Prepričana je bila, da je njen sin. Samo za trenutek, je pogledala skozi okno in že je odhitela odpirat vrata.
»Dober večer, mama!«
»Ah, ti si, in ...?«
»Imam tovariša s seboj.«
»Že prav, če je s teboj, je vse v redu. Stopita v sobo, takoj bom kaj pripravila, saj vem, da sta lačna.«
»Ni treba, mama!«
»Že vem, tako vaju ne pustim.« In že je hitela v kuhinjo in kmalu postavila najboljše jedi, kar je premogla, saj je vse to hranila za njega. Ko sta jedla, ju je opazovala. Rada bi vprašala še po drugem sinu, a ni zmogla besede, ni ju hotela motiti. Čutila je, da bodo partizani od sedaj naprej sestavni del njene skrbi, saj so s tem trenutkom postali zanjo več kot navadna vojska. Zavedala se je, da bo njeno življenje vezano zanje. Zbrala je pogum.
»No, kje je pa Mirko, da ni s teboj?«
»Žal, mama, tega ne vem. Slišal sem, da je šel na drug: teren.«
»Da ni morda že mrtev?« se je izvilo iz nje, njena usta Pa so nalahko zadrgetala,
»Ne, zagotovo vem, da ni, bodite brez skrbi za njega.«
»Samo da ni,« ji je ušlo in že je odhitela v kuhinjo, da ne bi videla njenih solz. Ni hotela pokazati svoje slabosti, ona je mati in tega ne bi razumela,
Nato sta ju mama in starejši sin Vinko seznanila z najnovejšimi vestmi. Opozorila sta na aktivno sodelovanje župnika Pravharja in kaplana ter načelnika žandarmerije Pikla.. Pojasnila sta tudi druge stvari, ki so zanimale partizane.
Vstala sta, se zahvalila in poudarila, da naj tudi v bodoče spremljajo vse dogodke, ker bo vedno nekdo prišel na obisk-ker s tem pomagajo partizanom in NOB.
Ko je v zvoniku na Taboru udarila ura eno po polnoči,, sta oba partizana neslišno odšla.
Ko je minilo dvajset dni, je mama zopet nestrpno pričakovala sina ali nekoga od njih. Slednjo noč je napeto prisluškovala, tudi dihati si ni upala, da ne bi preslišala znam klic, šu mali šelest korakov ali kamenček, ki bi padel na okno kot znak, da so prišli.
Minevali so dnevi in tedni in tudi marsikatera neprespana noč v pričakovanju partizanov in sina je minila. Loteval se je je obup, pomislila je, da sta mrtva. Materinski instinkt ji je govoril, da nista, da sta živa in bosta prišla. Ravno ko je tako prepričevala sama sebe, je prišlo še huje. Po-stopnicah je prihitel starejši sin in v eni sapi povedal, da se je pričela »ofenziva«. Mama ni takoj razumela pomena besede in je še naprej gledala in pričakovala, da ji tudi razloži. Ko je sin povedal, kaj predstavlja »ofenziva«, da je vse polno Italijanov ,ki naj bi uničili vse partizane. Mamo je spreletel srh, pred očmi se ji je zameglilo, tako da je morala sesti. Drhtela je po vsem telesu, saj ji je notranji glas govoril, da je sedaj vsega konec, njih ne bo več. Vstala je in odhitela v kuhinjo. Hotela je biti sama, ko so po njenem izmučenem licu zdrknili dve beli solzi.
'k
Vse te dni so se nad Loškim potokom kopičili črni oblaki kot znak bližnjih strahot, že 30. julija 1942 so Italijani t. močno kanonado najavili svoj prihod. Ves dan so prihajale-dolge kolone avtomobilov do zob oboroženih vojakov. Utaborili so se na vzpetinah okoliških vasi. Se isto nč so z izda-javskim župnikom Prauharjem kovali temne načrte za moritev. Vso noč so ljudje trepetali v svojih domovih in čakali, kaj se bo zgodilo. Zjutraj naslednjega dne so se fašisti razkropili po vaseh in pričeli z aretacijami. Od aretiranih so padle prve žrtve pri Mrtalozu in zatem pri Sodolu. Tega dne je tudi ^ pogorel Travnik. Ko je Loški potok dal svoj krvni davek fašističnemu nasilju, so Italijani svoje grozote usmerili proti Kočevju in Rogu, za seboj pa so pustili močno belogardistično postojanko na Taboru. V njej so bili tudi bivši partizani tako imenovane »Potoške čete« iz sestava Zidanškovega bataljona s Petelinjega vrha. Nekateri so bili že maja v prvi belogardistični postojanki, ki so jo zajeli partizani in so pozneje pristopili k partizanom na Petelinjem vrhu. V ofenzivi so se nekateri partizani Potoške čete sami prijavili Italijanom, mnogi pa so bili z njihovo pomočjo izdani in aretirani. Večino zajetih partizanov so odpeljali v zloglasna taborišča na Rabu, v Gonars itd. Mnoge simpatizerje NOB v Loškem potoku je zajel preplah, saj so dan in noč pričakovali, da jih okupator odpelje na streljanje ali v internacijo. Mnoge družine in tudi mnogi Potočani so prenehali delali zf.. °.1?- K1J'ub okupatorjevem terorju pa je ostalo še veliko-aktivnih sodelavcev z NOB, čeprav je njihovo življenje viselo na niti.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
PI0I0I0I0I0I0I010I0I0I0I0I0IC3
vojaška enota, 4. grška črka, 5. znak za vanadij, 6. znamka pisalnih strojev, tuje žensko ime, 7. cveticam podobne morske živali, 9. oder, 10. kolnica, 11. okrasen ptič, 12. Antifašistično veče narodnog oslobodje-nja Jugoslavije, 14. oziralni zaimek, 16. znak za americij, 17. nasilno krasti, 18. borišče, 20. osebni zaimek, 21. diktiran, 23. časovno obdobje, 24. napla-čilo, 27. premikati se po zraku, 29. veletok v Rusiji, 32. strokovnjak za raztreljevanje, 34. lastnina, posest, 35. mladič domače živali, 36. dva soglasnika, 37. jadranski otok, 38. pokrajina v Grčiji, 40. ime tovarne v Kropi, 42. eden od bajeslovnih ustano-
viteljev Rima, 45. delavec v klavnici, mesar, 47. pritok Kame v Rusiji, 49. listnato drevo, 50. veliko glasbeno delo, 51. pojav na vodi, 52. znak za argon, 53. pravilne, 56. kemična prvina " znak Cl, 58. strast, 60 znak za praseodimij.
Rešitve nagradne križanke pošljite na uredništvo Novic do ponedeljka, 6. junija. V spodnji levi kot kuverte napišite »Ki?' žanka«. Nezadostno frankiranib piše. i ne bomo sprejemali. Rf" ševavci iz Kočevja lahko oddajo križanke osebno v uredništvu-Nagrade so naslednje:
1.	1000 din
2.	500 din
3.	knjiga