Govor na koncu šolskega leta 1867. Visoko časti.i gospodil ^rosim, dovolite, da jaz v' imenu svojih součencov in učenk k' Vam nekolko besed govorim. Vesel dan je danes za nas; dan šolske skušnje je prav za prav za nas svetek, pa še veselejši zato, ker se je danes tukaj tolko visoko častitih gospodov zbralo, vsim jaz serčno zahvalim za čast, kero ste narn napravili. Vsim častitim gospodom serčna zahvala; posebno pa, Vara, visoko častiti gospod knezoškofovski duhovni svetovavec Lavantinske in Sekovske škofije, dekan Jurjovški, ker ste danes k' nam prišli, kak naraestnik milostliviga knezoškofa, in tak naše veselje močno povikšali, hvala tudi Vam, blagorodni gospod c. kr. okrajni predstojnik za velko ljubezen, kero ste danes nam skazali, ker ste se tak ponižali in nas malih otročičov obiskavat prišli. Zahvalujem se vsim staršem in gospodom učenikora. — Vas pa, dragi moji součenoi in učenke, prosim, spomnite se danes, na koncu šolskiga leta na dobrote, kere ste od gospodov učenikov zadobili, keri so si raočno prizadevali, nas s potrebnimi nauki obogateti. — Kaj pomaga človeku polna hiša blaga, glava pa prazna? Modrost se z' dnarjom kupiti ne da, da bi vedel z' blagom modro ravnati. Posvetno blago brez dobrih naukov je prah na cesti, keriga veter odnese, alj pa dež v blato spremeni.- — Blago v škrinjah moli snejo, dnarje tati pokradejo; le kar dobriga vemo in znamo, nam nišče vzeti ne more. Modra glava več vala, kak srebro in zlato. Oblubirao tedaj danes gospodom učenikorn, da hočimo po njihovih naukih živeti, da hočirno svoje učenike kak svoje dobrotnike sploh poštovati, in njih ljubiti; ker tiste zaničuje, pokaže, da je njegovo serce hudobno. — Velke so dobrote, kere otroci od staršev dobijo, pa še vekše so tiste, kere od gospodov učenikov prejmejo. — Dobro je to poznal nek Persijanski kralj z' imenom Hermover, ker je svojga učenika tak, alj še bolj poštoval, kak svojga očeta. Iraenitni moževi njega pitajo, zakaj bi on učenika bolj poštoval kak očeta? On pa odgovori: ,,Od očeta sem kralestvo dobil, kero bom kratek čas imel, čednosti pa, kere sim se naučil od uoenikov, bojo sploh moje premoženje, in bojo mene v srečno večnost pelale." Tak je tudi govoril Macedonski kralj Aleksander. On je rekel: »Svojemu očetu se moram zahvaliti ,,da živim", svojerau učeniku pa se morarn zahvaliti Bda vem dobro živeti". — Spoštovati tedaj čemo svoje učenike kak duhovne starše, to je danes naše raočno naprejvzetje. — Zdaj se še enkrat k' Vam, visoko častiti gospod Dekan, obrnem in prav serčno prosim v' inienn svojih součencov in učenk, da bi nas po svoji milosti sodili, z' našimi slabosti poterplenje imeli, in nam perzanesli, če v' eni alj ovi reči nismo zadostili, prihodnič hočimo to dostaviti. Prišel je čas ločitve, zato stopi deklica naprej, in daruj visoko častitemu gospodu Dekanu in blagorodnemu gospodu okrajnemu predstojniku šopek rožio v' znamenje naše serčne ljnbezni. — Za slo\ro pa prosiin Vas, gospod Dekan, povzdignite svoje roke in pozovite iz nebes dol sem na nas božji blagoslov, da bomo večno srečni, in vekomaj zveličani. (Zdaj vsi pokleknejo. Potein vstanejo in rečejo: Hvaljen bodi Jezus Kristus.) — — — Ta govor sem dobil med prašnimi starinami starokaučitelja, katerega kosti že davno trohne pod črno odcjo matere zernlje ob zeleni Sotli. Podajarn ga cenjenim bravkani in bravcem v oni pisavi, kakor se nahaja v originalu. V marsikaketn oziru je gotovo ta govor zanimiv, ker se spozna nekoliko ves slovesen običaj koncem leta in tudi v jezikovnem oziru ima vrednost, da se spozna slovenščina onih let. Iv. Sega.