2

5

1


ECCE ORGANVM !

14

april 2019
Ars organi Sloveniae

Vsebina / Contents
SYNTAGMA MUSICUM  [3]  
Druga knjiga - tretji del in poglavja cetrtega dela
Michael Praetorius 1619 - Edo Škulj 2019

ECCE ORGANVM!
Obvestila Ars organi Sloveniae
ISSN 2463-9397
14 - april 2019
http://glej.orgle.si/
Izdaja Društvo Jarina Bohinj
Pripravil in uredil Jurij Dobravec
Besedilo, ilustracije in oblika so avtorske. Upo­raba dovoljena samo po predhodnem dovoljenju.
www.arsors.org


SYNTAGMA MUSICUM 
Michael Praetorius
prevedel Edo Škulj
Tretji del
DRUGE KNJIGE
O starih orglah.
1. O dostojanstvu in vzvišenosti orgel. 
2. Koliko casa so že v rabi in kdo jih je izumil. 
3. Registri in druge znacilnosti najzgodnejših malih orgel. 
4. Poznejše orgle srednje velikosti. 
5. Kako in kdaj so izumili pedal. 
6. Zgodnje velike orgle. 
7. Ureditev klaviature v zgodnejših orglah in kakšno glasbo so igrali. 
8. Uglasitev zgodnejših orgel in koliko pišcali je pelo na eno tipko. 
9. O tedanjih mehovih. 
10. Razlicna imena za zgodnejše orgle. 
11. Razlika med zgodnjimi in današnjimi orglami. 
12. Izum sapnice z vzmetmi in sapnice s potegi. 
13. O klaviaturi ter 
14. o množenju, razvoju in izboljševanju registrov in pišcali do danes. 
1. poglavje:
O dostojanstvu in vzvišenosti orgel 
ter kako so tiste, 
ki so namenjene bogoslužju, 
vrednejše od ostalih inštrumentov.
Nekateri upraviceno menijo, da bi takoj za teologijo morali najvišje mesto dodeliti glasbi (saj je lep in sijajen Božji dar ter predokus nebeške glasbe, kjer Božji angeli skupaj z nebeško vojsko brez prenehanja slavijo Stvarnika v prijetni harmoniji s pesmijo: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami«1). Med njenimi številnimi znacilnostmi, ucinki in možnostmi morda ni na zadnjem mestu ta, da je glasba po svojem bistvu bolj duhovni kot fizicni pojav, zato v cloveških srcih vzbuja notranjo pobožnost, da vse bolj zavzeto castijo Vsemogocnega Boga z lepimi psalmi in castilnimi pesmimi. Ko sta kralja David in Salomon bogoslužje jeruzalemskega templja želela urediti kar najbolj slovesno in pobožno, sta vložila veliko truda in izdatkov za glasbenike, pevce in inštrumentaliste z namenom, da bi ljudstvo postalo bolj pobožno in gorece. David je zato sam igral harfo in v obsežen tempelj nedvomno narocil postaviti vec orgel. Zato je prav, da cerkveno glasbo, podobno kot Božjo službo, cenimo tudi danes, in jo izvajamo z vso potrebno spoštljivostjo. Za tak cilj so potrebni odlicni organisti, ki svojih poslušalcev ne bodo jezili, ampak s primerno pobožnim preludiranjem na neko besedilo ali psalm navdihovali navzocnost Boga v njihovih srcih in mislih. Ce takšnega cilja ne zasledujemo in je [za organista] brezbrižno imenovan nekdo, ki zna igrati le enostavno plesno glasbo, tedaj bo glasba v cerkvi kmalu postala tarca posmehovanja in bi jo zaradi takšnih izgredov lahko celo ukinili; izkustvo nas uci, da je to res.2
Glasbi sledi tudi vera; tak primer poznamo iz Grcije, kjer je v preteklosti cvetela na najvišji ravni. Odkar pa je Mohamed3 postavil svoj šotor, je glasba mocno nazadovala in skoraj izginila. Podobno kot pri barbarih, jo <83>tam zdaj cenijo zelo nizko; panova pišcal in boben sta vec vredna od spodobne in resne glasbe. Nekaj let nazaj je francoski kralj Franc I4 hotel pocastiti turškega cesarja Sulejmana Velicastnega5 in mu zato poslal najboljše glasbenike. Vendar se jih je ta kmalu znebil in jih poslal nazaj s sporocilom, da taka glasba ni primerna za njegovo ljudstvo, ker jim pomehkuži dušo. To je povsem v nasprotju z mnenjem [starih] Grkov, ki glasbeno nevešcim niso zaupali nobene pomembnejše službe; bili so mnenja, da glasbeno izkustvo razvija dober znacaj. 
Izkušnje torej kažejo, da glasba ne more preživeti tam, kjer vlada hudic, saj je brezbožniki niso vredni.
Prava Cerkev je glasbo vedno imela visoko v casti: le kje je še kapela, ki bi se lahko primerjala s Salomonovo, kakršna je opisana v cetrtem poglavju Druge kroniške knjige.6 
V tistem casu je bilo gotovo tako, da je glasba med Božjim ljudstvom bolj cvetela kot med pogani, saj so poleg pihal, npr. tube, buccine, tube ductile ali tube cornee, Judje imeli tudi brenkala, npr. psalter z osmimi, desetimi in celo 24-imi strunami. Kot je omenjeno v II. delu, v poglavju 32, Hieronim piše, da je judovska citara – danes jo imenujemo harfa – imela 24 strun. Na drugi strani so pogani poznali le tri tetrakorde, to je 11 strun. 
Ceprav je glasbo tedanjega casa skoraj nemogoce poznati, glede na okolišcine ne moremo dvomiti, da je bila sijajna posebno zaradi svetih kraljev Davida in Salomona, ki sta se zanjo zelo trudila in sta bila glasbeno izobražena. Ob tem, da sta namenila veliko denarja za tempelj, ki je bil le kup mrtvega kamna, in si tako povecala slavo po vsem svetu, sta si še bolj prizadevala za daritvena žrtvovanja, pri katerih je bil navzoc Bog sam. 
Iz uporabe raznih inštrumentov in glasov je [pri starih Izraelcih] jasno, da so Davidove psalme intonirali v danem vodilnem glasu, npr. v basu (morda v posebnih melodijah, kot so v današnjem casu gregorijanski napevi), <84>ki je bil pomnožen ad libitum z drugimi pevskimi glasovi in glasbili. Takšna glasba bi seveda postala brezoblicna, ce bi vsak glas svojo melodijo izvajal neodvisno. Besedilo pa poroca, da se je slišalo, kot bi en sam glas trobil ali pel, castil Boga in se zahvaljeval.
Dejstvo, da ta glasba ne obstaja vec, in da v Svetem pismu (razen v naslovih psalmov) ne srecamo vec besedil o urejanju zborov, nas ne presneca. Ob porušenju templja skupaj z ukinitvijo žrtvovanj in obredov, ki so si ga razlagali kot Božje mašcevanje, je bila unicena tudi judovska glasba in spomin nanjo.
Judje sami (kar so mi številni povedali) orgel danes ne želijo poslušati; dodajo pa tudi, da so naše orgle le bleda senca in nic v primerjavi z orglami, ki jih je Salomon dal postaviti njega dni. O modrosti kralja Salomona še pravijo, da je zanesljivo najbolj usposobljen in zmožen narediti tako sijajen umetniški inštrument; v svoji veliki modrosti namrec za tempelj gotovo ne bi nikoli naredil slabega glasbila, ampak samo odlicnega, sijajnega in ušesom dopadljivega. Resnicno, tega ne moremo zanikati. Ker so se Grki tako zavzeto zanimali za glasbo, je cudno, da se od Judov niso nikoli naucili, kako izdelati tako velicastno glasbilo. Orgle so prav zaradi svoje presežnosti in velike umetniške vrednosti inštrument vseh inštrumentov in zato v Cerkvi tako visoko cenjene.7 
Ocitno je, da so naši predhodniki žrtvovali veliko truda za zapletene, vendar melodicne orgle. Uporabljali niso samo brona, srebra in zlata, ampak veckrat tudi druge posebne in obcudovane materiale; resnicno, njihova iznajdljivost z novimi materiali se zdi skoraj neverjetna. Vsak od številnih orgelskih delov kaže na veliko umetnost in skrbno izdelavo, [orgle kot celota pa] ne samo v njihovi notranji in zunanji obliki (ki zgleda kot živa), ampak v raznolikosti glasnih in tihih zvokov, ki se ob uporabi ustreznih registrov in tipk slišijo iz velikih in malih pišcali. <85>Umetnost se kaže tudi v delovanju mehov, iz katerih prihaja stalna in enakomerna sapa, pri cemer orgle prekašajo vse druge inštrumente, ki sapo dobivajo iz clovekovih pljuc.
Ta prikupen vecglasni inštrument vsebuje vse, kar je možno v glasbi doseci. Iz njega prihaja pristen, naravni zvok, enak glasbenemu zboru mladih fantov in zrelih mož, ki skupaj pojejo razlicne melodije. Skratka, orgle imajo v sebi vse druge glasbene inštrumente razlicnih oblik, velike in male. Karkoli želite slišati – boben, trobento, pozavno, kornet, klarinet, precno flavto, pomer, dulcian, ranket, sordun, ukrivljeni rog, violino, lajno – v orglah so vse te lepe stvari že vgrajene in še vec: med poslušanjem boste ugotovili, da razlicne inštrumente slišite kot enotno glasbo. Ob tem ni treba izpostavljati, da že manj izurjen organist lahko zasenci kakšnega od mojstrov na drugih glasbilih, saj se [pri orglah] za izvedbo glasbenih zamisli uporabljajo roke in noge. Prav res je tako, da se nobena umetnost ni dvignila v take višine kot orgelska. Zahvaljujoc rahlocutni inventivnosti in prizadevnemu razmišljanju so orgle dosegle tolikšno stopnjo popolnosti, da jim nic ne manjka; zdaj so odvec vsake nadaljnje raziskave ali razvoj.
V nekem predgovoru, ki sem ga prevedel v nemšcino, Italijan Girolamo Diruta8 pricuje o tej izrednosti, lahko bi celo rekli, o božanskosti tega inštrumenta.9 
»Vse umetnosti in vse znanosti, ki jih more objeti cloveški um, se po odlocitvi najvišje Božje previdnosti strnejo v enem glavnem mislecu in njihovem mojstru, ki ga po vzvišenosti kot takega vsi sprejmejo in spoštujejo; ce se pri filozofiji omenja filozof, takoj vsi vedo, da gre za Aristotela;10 ce se v medicini omenja zdravnik, vsi vedo, da gre za Hipokrata.11 V poeziji se med latinci z imenom pesnik casti Vergil,12 med ljudstvom pa Petrarca.13 
<86>Ko se v Svetem pismu omenja prerok, razumemo, da gre za Davida, kot pri omembi apostola mislimo na sv. Pavla. Kajti vsi ti, ki v izredni meri izstopajo v svojem znanju, obdržijo naziv lastne vzvišenosti, kar se je dogajalo v davnini na glasbenem podrocju, ko so dali naslov vzvišenosti Orfeju14 in Anfionu.15 
Podobno se dogaja danes z glasbili, ko orgle zaradi njihove vzvišenosti imenujemo glasbilo vseh glasbil, saj vsebuje vsa ostala glasbila, in se z njimi v množici glasov in zvokov razkriva vrednost glasbe; zato so orgle poimenovali tudi kraljico vseh glasbil. V Bogu posvecenih cerkvah jih je zato modro ohraniti, da bodo še naprej izkazovale cast in slavo njegovemu » velicastvu. Na podoben nacin se clovekova roka imenuje ud vseh udov, to je ud, ki se za delovanje poslužuje vseh ostalih telesnih udov. 
Izraza orgle mnogi ne razumejo in mislijo, da ne pomeni nic drugega kot glasbilo, ki se uporablja v cerkvah za spremljavo svetih zborov cloveških glasov, in je omenjeno v psalmu, kjer pojemo Hvalite Gospoda s strunami in orglami. Lutnja, citre, lira ali klavicembalo se vsak zase imenuje inštrument [orodje], ker jih glasbenik uporablja za prikaz svojih sposobnosti v petju in igranju. [Orgle pa], ki se tako imenujejo zaradi vzvišenosti, zberejo vsa glasbila in so toliko bolj od drugih vzvišene in bolj plemenite, kolikor bolj predstavljajo cloveški glas, v katerem delujeta dih in roka. Pišcali iz razlicnih snovi predstavljajo cloveško grlo, po katerih dih ustvari zvok in glas; skoraj bi lahko rekli, da so orgle umetniška žival, ki govori, <87>igra in poje s cloveškimi rokami in umetnostjo. Iz tega razloga, in ker so namenjene Božji hiši, naj bodo lepo izdelane in naj igrajo samo med svetim bogoslužjem, kjer bodo z glasovi hvalile velike in cudovite reci Božjega velicastva. 
Med vsemi glasbili, ki jih krasi ime orgle, so zelo lepe tiste v mestu Trento,16 cudovite v stolnici Oggobbia,17 posebej vredne ogleda in poslušanja pa tiste v stolnici v Cagliju,18 v katerih se glasovi zberejo v blagem in mehkem sozvocju. Glede na dokaze, ki sem jih videl in z zavzetostjo razumel, sem se cudil, da med plemeniti in pomembnimi organisti, ki so igrali na te imenitne inštrumente, niso izpostavili njegove vzvišenosti in potrebe po primerni uporabi. 
Vendar sem z dobrim namenom vseh in njihovim vztrajnim zahvaljevanjem v Božjo cast in slavo ter zadošcenje kršcanskih ušes, z razumnostjo povzdignjenih duhov, ki se takih talentov veselijo, razmišljal s pomocjo Božjega velicastva, da izrocim svetu te moje svobodne napore glede rabe tega slavnega inštrumenta. Ker je on glava in glavni med vsemi, tako naj se prikaže in jasno razume, kakšna je pravilna raba pri igranju, in kakšna je mehkoba »  in nežnost, <88>ki jo prinašajo pridruženi ostali inštrumenti, da bi uprizorili na Zemlji tisto prijetno soglasje blaženih duhov v nebesih, v cešcenju Blagoslovljenega Boga, kakor je v verzih napisano na orglah pri Sv. Petru v Perugii:19 ‘Ce se take stvari dogajajo na Zemlji, kakšne radosti nas cakajo v nebesih?’ Kakor da bi rekel: ‘Ce se že na zemlji veselimo tako sladke melodije, ki s tako umetelnostjo ugaja cloveškem ušesu, kakšno zadovoljstvo in veselje morajo obcutiti šele angelski zbori in blaženi duhovi v nebesih?’«
Vsakdo lahko vidi, da je Cerkev orgle nad vsemi drugimi inštrumenti utemeljeno izbrala in priporocala za namene ohranjevanja vere in javnega cašcenja Božjega imena. 
Ce je inštrument velik in vzvišen preko vsake hvale (kot je bilo zatrjeno), potem morajo vsi organisti imeti zanj cas, mu dnevno posvecati vse svoje misli in cute, in na ta sijajni inštrument z rokami in nogami pravilno igrati. Le tako bodo preprecili, da bi jih imeli za ignorante in bi za poklic organista veljala nalepka t.. a.t.f.as.. [ten antifrasin]; saj se neredki sicer imenujejo in so zaposleni kot organisti, a nikoli ne pomislijo, da bi morali skladno s castnim poklicem in službo tudi živeti. Izkušnje kažejo, da številni ne zmorejo zaigrati niti najpreprostejše skladbe ali moteta, ali brez napake spremljati pevskega zbora. Pri uporabi orgel [v ansamblu] bi morali paziti, da glasbeno skupino ohranijo v sozvocju, predvsem ob spremljavi zborovskih pevcev pa, da obdržijo pravo intonacijo, da ne napenjajo svojih glasov, da ti ne postanejo ostri (kar se pogosto dogaja pri deških glasovih), in da ne gredo v takšne nižine, ki jih pevci vec ne zmorejo.
Razlogi, zaradi katerih naj bi se organisti pri vaji bolj potrudili so naslednji: 
<89>1. Vzvišenost glasbila, kar je bilo na dolgo obravnavano v tem prvem poglavju. 
2. Slavni možje te umetnosti, ki v zadnjih nekaj letih niso živeli samo v Italiji, ampak tudi v naši Nemciji (nekdaj tudi na Nizozemskem), in ki kot znane osebnosti v obeh deželah še vedno plodovito ustvarjajo. Svoje umetniške sposobnosti so razvili do take stopnje, da ni verjetno, da bi jih kdo kdaj lahko prekosil.
3. Mladi fantje, od katerih posamezni tako napredujejo, da so celo izkušeni in izobraženi organisti zaprepadeno izrazili svoje obcudovanje in rekli, da je v njihovi nadarjenosti polno upanja za prihodnost. 
Poleg tega bi bilo hvalevredno, ce bi mestni predstojniki po svoji pristojnosti zbrali denar, s katerim bi dobre in prizadevne organiste v svojih cerkvah za njihovo težko delo primerno nagradili. Žal zdaj izobraženi organisti v tej imenitni službi dobivajo borne place; nekateri od njih komaj vzdržujejo sami sebe. Vcasih celo zavracajo svojo plemenito umetnost in si želijo, da bi namesto organisti postali kravji pastirji ali težki delavci. Resnicno je žalostno. Mestna in cerkvena oblast bi morali to videti in popraviti (to je konec I. poglavja). 
2. poglavje: 
Približno kdaj in kdo je orgle izumil.
Izumitelj. Žal ni nikjer zabeleženo, kdo je izumitelj tega cudovitega inštrumenta. Polydorus to globoko obžaluje v 15. poglavju 5. knjige in v 18. poglavju 3. knjige, kjer piše: »Veliko glasbil je bilo izdelanih v starih casih, a je povsem pozabljeno, kdo jih je izumil; eno od njih se imenuje orgle, inštrument vreden obcudovanja in hvale. Verjetno to ni bil judovski kralj in prerok <90>David, ki je ob njihovi spremljavi skupaj z leviti pel himne, psalme in duhovne pesmi.20 Enako usodo si [z orglami] delijo monokord, klavicembalo in njima podobna glasbila. Imena njihovih izumiteljev so skrita v temi, kar je velika škoda.«
Cas. Zgodovinarji si niso edini, kdaj so bile orgle izumljene in kdaj so prišle v rabo v Kršcanski cerkvi. Volaterranus21 trdi, da je papež Vitellianus zacel s petjem in rabo orgel v cerkvi v casu cesarja Konstantina III.22 Polydorus23 in Cranzius metropolit24 porocata, da je papež Vitalianus I25 vpeljal cerkvena pravila, uredil petje, in orgle uporabil za polnejši in bolj harmonicen zvok. Platina26 in Vitalianus pišeta, da inštrumenti, ki jih poganja voda ali zrak, izvirajo iz casa okrog leta 660 ali 930 po Kr.; Gulielmus Perkinsus,27 Anglic[anae] .eol[ogicae] Acad[emiae] Cantab[rigiensis], se v knjigi Problema de Romanae fidei ementito Catholicismo s tem strinja. Aimonius28 postavlja [izum] v leto 820, Genebrandus29 v leto 997. V Lib[er] de Orat[ionibus] & horis Canonicis Navarrus30 pravi, da v casu Tomaža Akvinskega orgle še niso bile v rabi. Po Chytraeusu31 je Tomaž Akvinski umrl leta 1274. 
Orgle so verjetno starejše; Vitalianus leta 660 po Kr. je le potrdil njihovo uporabo. V skladu z mnenjem Sethusa Calvisiusa,32 najbolj izstopajocega zgodovinarja današnjega casa, so orgle postale pravilo v cerkvah v casu, ko je naraslo število pevcev, in so se ti lahko razdelili v dva zbora. Verjetno so orgle nadomešcale enega od zborov, ce tega ni bilo. Nanje so izvajali preprosto petje, enoglasno, predvsem zato, da so si pevci nekoliko odpocili. Ob uporabi orgel je bil odpravljen stari tetrakord, ki je bil v rabi še za casa Boëthiusa,33 (ki je kot rimski konzul deloval okrog leta 487 po Kr.), izumili pa so šest cerkvenih tonovskih nacinov. Glasbena lestvica je tudi hitro napredovala, kar je še posebej vidno pri Guidu,34 ki je deloval okrog leta 1026 po Kr., vec kot petsto let za Boëthiusom. Guidu se moramo zahvaliti za razširitev klaviature na 20 tipk, saj so bile prej samo štiri, nato sedem, nato 14 in nekaj casa 15.
Po zaslugi [uporabe] orgel so izumili figuralno glasbo. V starih casih je bila namrec glasbena harmonija zelo razlicna od tega, kar mi poznamo kot figuralno glasbo, <91>in lahko (med drugimi) beremo pri zgoraj omenjenem Calvisiusu v Exercitatio secunda35 & tertia.36
 Nekdanji tetrakord so razširili s poltoni in kromaticnimi toni. Iz starega tetrakorda je nastal tetrakord synemmenon (to je niz tonov, npr. E, f, g, a, h, c, d), v katerega je bil med tona a in h vrinjen ton b. Ko se je b že dobro uveljavil, so prišli na vrsto drugi kromaticni toni, brez katerih lestvice ne bi bilo možno raztegniti v heksakordni sistem. Dis je bila naslednji izumljeni ton, iz cesar je nastalo [zaporedje]: g, a, b, c, d, dis, itd.
Kdaj so se ti toni prvic pojavili v Nemciji in Franciji in kdaj srecamo visoko razvite orgle v Italiji in drugod, je mogoce izvedeti od zanesljivih zgodovinarjev.
V 3. knjigi Annales Bojorum Aventinus37 tako piše, da je leta 742 po Kr. Konstantin VI. Kopronymos,38 Leonov sin in bizantinski cesar, poslal predstavnike (najbolj imeniten je bil Štefan,39 rimski škof) k Pipinu,40 frankovskemu kralju, ocetu Karla Velikega; prinesli so mu dokaj velike orgle.41 Takšen inštrument je bil v tistem casu Frankom in Nemcem še nepoznan. Aventinus poroca, da so bile narejene s svincenimi pišcalmi, da so dobivale sapo iz mehov, nanje se je igralo z rokami in nogami, imenovale pa so se organ; takrat so jih prvic videli v Frankovskem kraljestvu. Lambertus Schafnab42 in Marianus Scotus43 v 3. knjigi navajata, da se je to zgodilo leta 758. Drugi so zabeležili, da je bil pedal prvic narejen za neke orgle v Benetkah. Zdi se, da so bile podobne glasbilu, ki ga mi danes imenujemo orgle in jih po nemških in frankovskih cerkvah še ne poznamo dolgo
Glede verodostojnosti Aventinusa (ki pravi, da so bile v Pipinovih dneh orgle še nepoznane pri Frankih in pri Nemcih) in Platina (ki trdi, da so orgle prišle v cerkev v Vitelianovih dneh, ki je živel 300 let pred Pipinom), se moramo zavedati, da se Platinov zapis nedvomno nanaša na preprosto izdelan inštrument, ki je imel 15 pišcali in 12 mehov; te vrste inštrument je stal na Oljski gori v Jeruzalemu; njihov zvok je bil podoben gromu. Morda pa se nanaša na stari hydraulis, tudi pogosto imenovan orgle, in ga je opisal Vitruvij44 v 13. poglavju 10. knjige De architectura. 
Kljub navidezni podobnosti obeh inštrumentov, hydraulisa in današnjih orgel, se razlikujeta predvsem po pišcalih. <92>Pri hydraulisu so bile narejene iz železa in pritrjene na glavni del glasbila; poleg tega jih je bilo le za eno vrsto in so proizvajale razlicne zvoke s pomocjo vode, ki se je bila natocena pod njimi. Osrednji del današnjih orgel pa je sapnica iz lesa, na kateri je vec vrst pišcali in s pomocjo zadostne sape iz mehovja spušcajo zvok spredaj ali zadaj, pri prsnem pozitivu, na straneh in pod nogami.
V spisu Colloquia 23 Leander45 piše, da je v Benetkah videl zelo melodiozne orgle iz stekla (tudi Majolus tako navaja). Prav tako poroca, da je videl orgle, pri katerih so bili sapnica, pišcali, klaviatura in mehove izdelani iz alabastra (kamen iz Volterre v Italiji); skrajno prisrcno jih je naredil in intoniral izucen neapeljski mojster in jih podaril v cast Frideriku,46 vojvodu Mantue. Leander pricuje, da je ta neverjetno cudovit inštrument v Toscani sam videl. Takšen pozitiv, v katerem iz stekla in alabastra nista bili narejeni le sapnica in klaviatura, ampak tudi pišcali, je bil pred leti razstavljen v umetniški zbirki kot nedavno izumljen inštrument. Vendar, kot nakazujejo zgoraj omenjeni zgodovinarji, je bil tak izum narejen že precej pred našim casom.
Med kristjani so se odlikovali in postali slavni naslednji glasbeni izumitelji: Georgius, duhovnik, po rodu Benecan, za katerega je madžarski grof Daldrico47 dal Ludviku Pobožnemu48 priporocilo, da zna v Aachnu uliti in izdelati glasbilo hydraulis, ki se imenujejo orgle (gl. Aimonius,49 4. knjiga, poglavje 113, de Francis; tudi Aventinus,50 4. knjiga, Annales);
Gilbertus, škof v Rheimsu, ki je bil pozneje v Rimu izvoljen za papeža Silvestra II,51 je s pomocjo svojega matematicnega znanja naredil orgle, ki so proizvajale zvok s silno mocjo vrele vode; to je bilo leta 997 po Kr., o cemer pricata Erfordiensis52 in Genebrandus;
Boëthius, ki je bil hkrati dober matematik, filozof in izvrsten pesnik, in ga imajo za izumitelja glasbila chiterini (gl. Bergomas in Genebrandus, leta 515 po Kr.). 
Da ne pozabimo: Sabellicus53 v 8. knjigi, 10. Ennaratio poroca, da je okrog leta 1470 po Kr. v Benetkah živel zelo imeniten gospod in izvrsten glasbenik. <93>Ime mu je bilo Bernhardus, imel pa je tudi vzdevek Teutscher [Nemec], s katerim je ljudem povedal, od kod je prišel. Bil je prvi, ki je orgle izpopolnil in povecal, tako da je napeljal tanke vrvice v pedal, kar je pripomoglo, da so orgle pele bolj polno in bolj harmonicno. Vendar nihce ne more z gotovostjo trditi, ali se bile prve orgle v cerkvah Grcije, Italije, Azije ali Afrike.
Res je škoda, da nicesar ne vemo o kraju in casu izuma prvih orgel. Iz tega podatka bi lahko ne samo vedeli o daru, ki ga je Bog dal ljudem glede izdelave prav tega glasbila, ampak tudi o vztrajnosti in marljivem razmišljanju pred vec stoletji. Takrat so postavili lestvico tako, da bi njihovi nasledniki po njej splezali še višje; osvetlili so nam pravo pot, da po njej lahko hodimo v prihodnost. Njihov zgled nas v tej cudoviti dobi, v kateri živimo, spodbuja k enaki prizadevnosti v razvoju artes liberales k ucinkovitejši porabi v Božjo slavo. 
Nepremišljeno odstranjevanje glasbil, nekateri niso bili stari niti sto let, in ko za njimi ne ostane niti zapis o njihovih znacilnostih (ceprav smo arhive dobro preiskali), predstavlja madež na dobremu imenu tistih, ki so odgovorni zanje – organistov in orglarjev.
Na osnovi ohranjenih orgel, ki še stojijo (ali so vsaj nekaj let nazaj), in bodo opisane v tem traktatu, si je nekaj stvari vseeno mogoce predstavljati. Tako evidence, npr. datumi orgel v Halberstadtu in v Pavlovi cerkvi v Erfurtu v povezavi z drugimi podatki namigujejo, da so bile narejene že davno, pred šestimi stoletji.
3. poglavje: 
O znacilnostih majhnih zgodnejših orgel.
Ko so zaceli izdelovati orgle, te niso bile velike, ampak precej majhne, pripete neposredno na stebre (take orgle so nekdaj bile v <94>cerkvi sv. Jakoba v Magdeburgu) namešcene kot lastovicje gnezdo, visoko nad korom, zelo stisnjene in z malo prostora okrog njih. Na zacetku so ti majhni inštrumenti dajali samo po en nespremenljiv zvok, kar ni bilo nic drugega kot neka mikstura (kot bomo opisali), sestavljena iz 10-ih, 15-ih ali celo 20-ih pišcali po tipki. V tej miksturi je temeljni ton vsake tipke predstavljala najvecja pišcal, ki je stala spredaj, na procelju, kjer stoji principal v današnjih orglah. Njihov zvok je bil mocan in predirajoc; klaviatura ni imela poltonov, npr. ali pa:
Razvidno je, da orgle na zacetku niso imele vec kot teh 11 tipk, ki pokrivajo obseg treh starih tetrakordov: 
1. tetrakord .pat.. [hypaton] od h do E (h je zadnji in najnižji ton, ki ga je dolocil Timotheus54 v casu kralja Filipa, oceta Aleksandra Velikega). 
2. tetrakord µes.. [meson] do E do a. 
3. tetrakord d.e.e..µe... [diezeugmenon] od h do e. 
Kmalu po Timoteju iz Mileta so iznašli cetrti tetrakord, .pe.ß..a... [hyperbolaion] e f g a v višji legi; tako so prišli do 14 tonov. Koncno so kot osnovni ton pod tetrakordom dodali najnižji ton A, brez katerega starejše glasbe ne bi mogli v polnosti izvajati. Tako je bilo mogoce igrati cantus durus cez 15 tonov. Kadar so hoteli peti v cantus mollis vel transpositus, takrat so dodali tetrakord s....µµe... [synnemmenon]; v tem poglavju gl. Calvisiusov Exercitium 2. 
Kot je bilo omenjeno, se je to dogajalo v casu Aleksandra Velikega,55 pred Kristusovim rojstvom. Orgle, kakršnim smo bili price do pred nekaj let, <95>in so bile izdelane po Kristusovem rojstvu ter niso imele vec kot 11 ali 12 tipk (obseg prvih treh tetrakordov), so torej izdelovali že za casa Timoteja iz Mileta. 
To presenetljivo dejstvo je morda posledica takratne nespretnosti izdelave klaviatur, saj so te napredovale le postopoma in pocasi (‘držec se za klop’, kot pravijo) od poskusa do poskusa, dokler niso koncno dosegli [omenjenega] števila tipk. Calvisius pa ob tem meni, da je to [dejstvo] posledica miksture, ki je imela zadosti oktav drugo nad drugo, in zato vecati števila tipk ni bilo potrebno. Poleg tega naravni obseg cloveškega glasu ne potrebuje veliko vec tonov, kot jih daje 11 tipk, kadar pa se je melodija dvignila nad obseg te klaviature, so nadaljevali oktavo nižje. Ta nacin je bil v veljavi vse dokler niso iznašli novih kljucev, o katerih bomo podrobneje porocali v 7. poglavju. 
4. poglavje: 
Kako so zgodnejše, male orgle 
dobile dodatno oktavo 
in s tem postale srednje velik inštrument.
Nedvomno se stanje mnogo let ni spremenilo (napredek je bil pocasen, kot pri vsaki novosti), vse dokler ni novi in cudoviti inštrument postal znan in so ga zaceli izdelovali na razlicnih med seboj oddaljenih krajih.
Pred sto ali vec leti, ko je orglarska umetnost postala bolj znana in se je razcvetela v pravo obrt, je svojo vlogo zacela igrati tudi tekmovalnost. Orglarji so napredovali v znanju in zaceli izdelovati vecje inštrumente, tudi še enkrat vecje od prvotnih. O njih nimamo le zanesljivih porocil, ampak so to inštrumenti, ki jih še vedno vidimo v vecjih mestih ter kolegijatnih in samostanskih cerkvah. 
Orglarji so med seboj tekmovali in neprestano izumljali nove stvari. Na osnovi omenjenih dveh tipov klaviature (prva ima spodaj tipko b, druga pa h), se zdi logicno, da si je sto let potem, ko je bil inštrument izumljen, nekdo zamislil poltone; pred 400 leti so se namrec na klaviaturah zaceli pojavljati poltoni, zlasti b pri klaviaturi z zacetkom na h in es pri tipu klaviature z zacetkom na b. 
<96>
5. poglavje: 
Kako so izumili pedal 
in kako so prvo oziroma zgornjo klaviaturo 
(prej brez imena) poimenovali manual.
Ceprav so se orgle scasoma povecale glede na število pišcali in število klaviatur, pa prvotno združeni principali in miksture še niso bili razdeljeni, ampak so pele kot en sam nedeljiv register. Edine spremembe so bile v številu tipk v diskantem delu in dodatek pedala, ki je bil sicer izumljen pred 400 leti. Ceprav se pisna porocila niso ohranila, o pedalu prica zunanja oblika zelo starih orgel: dva stranska stolpa sta za pedal, manual pa zasede sredino. 
Naj na tem mestu našim predhodnikom priznamo pametno razmišljanje in pohvalimo vztrajnost pri inventivnosti, saj so odkrili, kako za ustvarjanje zvokov [poleg rok] uporabljati tudi noge. 
Sabellicus poroca, da je neki Nemec, Bernhardus po imenu, prinesel pedal iz Nemcije v italijanske Benetke.
Pedal se v Italiji, Angliji in drugod redko uporablja, ceprav je orglarska umetnost po njihovih krajih cvetela že od nekdaj. Nekateri pisci tudi trdijo, da je v preteklem casu italijanska glasba popolnoma zamrla, in da so jo Nemci morali zopet oživeti. 
Po izumu pedala, ki je izvirno imel le osem tipk: H, c, d, e, f, g, a in h, je bil zasnovan [drugi] manual za levo roko, ki se je uporabljal namesto pedala kot bas. Po obliki in razporedu tipk je bil enak obstojecemu manualu. Tudi naslednji manual je nastal na osnovi prvotne manualne klaviature. Njegov izgled bo opisan pozneje. 
Po izumu pedala so prvotno klaviaturo, ki smo jo prej poimenovali »manual«, preimenovali v »diskant«. Pedalni klaviaturi so dali <97>ime »pedal«. To lahko vidimo v nekem starem samostanskem rokopisu, splošni cut pa to tudi potrdi. Razlog je naslednji: na zacetku so melodijo cantus firmus izvajali enoglasno, zato klaviatura ni imela nobenega imena, saj je bolj ali manj le podpirala petje; imena in mere not to potrjujejo. Po izumu pedala so manualni klaviaturi na sopranski strani postopoma dodajali male pišcali do koncnega obsega vec kot ene oktave. Glede na pedal je bil torej pravilno imenovan »diskant«. 
Tipke diskantnega manuala so bile oblikovane takole 
 ali takole 
  (skice lahko najdeš v Theatrum Instrumentorum, list XXIV in XXV) in so bile tako trde, da je bilo mogoce nanje igrati le s stisnjeno pestjo.
Taka klaviatura z le devetimi tipkami je bila široka skoraj 1 1/4 ali 1 1/2 ellov [~120 cm] . Theatrum Instrumentorum na listu XXIV prinaša skico teh tipk v dejanski obliki in merah. Še ohranjene lahko vidimo v treh klaviaturah, ki se druga na drugo nahajajo v stolnici v Halberstadtu; o njih bo vec povedanega spodaj. Nekatera porocila pravijo, da je bilo podobnih 16 tipk na orglah v stolnici v Magdeburgu, vsaka je bila štirikotna in skoraj tri palce široka. 
Zanesljiva porocila kažejo, da je tovrstna klaviatura bila v rabi 300 let ali vec po njenem izumu, in da so v tem casu izdelovali samo po eno manualno klaviaturo (imenovano »diskant,« kot že omenjeno) skupaj s pedalom; z vajo bi na takem inštrumentu clovek koncno lahko igral trio igro. 
6. poglavje 
obravnava zelo velike orgle iz starih casov.
Kakor male orgle (te so najprej izumili) so tudi srednjevelike pele le v eni zvocni barvi, brez možnosti delitve [na registre]. Zaradi vse vecjega števila pišcali so postajale tudi vse glasnejše, in sicer vse do casa pred 250-imi leti, ko so izumili tretji tip orgel. Te so imele vec klaviatur in so pele oktavo nižje od prejšnjih. Niso jih postavljali v navadne cerkve, ampak prej v imenitne samostanske in stolniške cerkve. <98>Primer takšnih velikih stolniških orgel, skupaj z notranjimi deli in pišcalmi, lahko še vedno vidimo med drugim v stolnici v Halberstadtu. Drug tak inštrument je bil pred kratkim odstranjen iz stolnice v Magdeburgu. Glede na datum, ki je bil zapisan, so bile velike orgle v stolnici v Halberstadtu prvotno postavljene pred 250-imi leti in obnovljene pred 120-imi leti. Na inštrumentu je dejansko pisalo: 
 Anno Domini M.CCC.LXI. Completum in Vigilia Matthaei Apostoli, per manus Nicolai Fabri Sacerdotis. Anno Domini M.CCCC.XCV. renovatum est per manus Gregorij Kleng &c.56 
Inštrumenti, kot je ta, kažejo pomembne izume, ki jih ne najdemo v nobenem od zgodnejših orgelskih tipov. Sklepamo lahko, da je šlo za dokaj tvegane podvige. Vendar so orglarji, tako kot danes, temeljito pregledali in sledili vsakemu izumu, ob cemer se je razvijala njihova domišljija in napredek, o katerem lahko le sanjamo. Ob tem niso iskali le [rešitev za uvedbo] poltonov, ampak tudi vse vecjo zvocno raznolikost. Obe izboljšavi sta že bili uresniceni v orglah v Halberstadtu. Zato je prav, da zdaj natancno porocamo tudi o konstrukciji ter rabi manualne in pedalne klaviature, in sicer na tem in njemu podobnih drugih inštrumentih, kakor tudi o hitrem razvoju in napredku orgel, ki je posledica vseh teh izumov.
7. poglavje 
obravnava zunanjo obliko klaviatur 
v najvecjih orglah, 
posebno v omenjenih starih orglah v Halberstadtu 
in kako so te klaviature uporabljali.
1. Najvišja klaviatura, tedaj imenovana »diskant«, je nadzorovala celotne orgle, torej pišcali prestanta na procelju in veliko miksturo za njim.  <99>
2. Druga klaviatura, prava tako imenovana »diskant«, je igrala samo principal:
3. Tretja, klaviatura za bas, leži neposredno pod prejšnjima in jima je podobna po obliki in velikosti. Ko je organist tipke pritisnil z rokami ali (nekateri trdijo) s koleni, je prevzela vlogo pedala za igranje velikega basprincipala, cigar pišcali so stale v stranskih stolpih.
4. Cetrta in najnižja klaviatura, pedal, se igra z nogami in se uporablja z najvišjo diskantno klaviaturo za polno orgelsko igro v vsem njihovem blišcu. 
Pedalna klaviatura leži neposredno pod tretjo zgoraj opisano; obe imata enako obliko, vendar ne istih tipk, kar lahko vidimo v prilogi Theatrum Instrumentorum na listu XXV. 
Najvecja prednost, ki jo prinašajo te štiri klaviature, je možnost izvajanja glasbe v razlicnih zvocnih barvah. Srednji klaviaturi (številka 2 in 3) omogocata principalu, ki ima pišcali na procelju, da se nanj igra z rokami, [na primer] desna pest (imenovana »diskant«) igra na drugi klaviaturi, leva roka pa bas na tretji klaviaturi (namesto v pedalu); s tem dobimo nic drugega kot bicinium oziroma Duum vocum z osnovo v koralu. Preostali klaviaturi, najvišja in najnižja, sta se uporabili za mogocne glasove polnih orgel, to je, za miksturo (tedaj imenovano »hindersatz«), ki je stala za principalom (prestantom) in je pela skupaj njegovimi pišcalmi. Ker je bila [od teh dveh] najvišja klaviatura »diskant« in najnižja »pedal« ali basovska, je bilo možno izvajati trio-igro. Po mojih opažanjih je v diskantu bilo 32, 43 ali 56 pišcali [na tipko], ki so pele v razlicnih kljucih v »hindersatzu«, pri pedalnih ali basovskih tipkah pa samo po 16, 20 ali 24 pišcali (vecjih, kot nekakšna nižja mikstura).
Ker so bili prestanti dokaj veliki in je mikstura vsebovala številne pišcali, v katere je sapa prihajala pod visokim tlakom, <100>je ta inštrument gotovo izvajal mogocen zvok. Ob tem pa je bilo zaradi omejenega števila manualnih tipk okrnjeno izvajanje umirjenih visokih tonov, tako da je ostalo le grobo, nadležno brundanje.
Ob nizkih višinah uglasitve je to pomenilo, da znotraj obsega oktave ni bilo smiselno igrati drugega kot kvinte in velike terce (vsaka tipka je zahtevala celo roko, oziroma stisnjeno pest). Poslušanje takega inštrumenta po našem mnenju ni mogel biti poseben užitek, razen ce so si visoke pišcali hindersatza izborile pot skozi to zvocno gmoto in je poslušalec lahko zaslišal [gregorijansko] melodijo. 
Vseh 12 velikih pedalnih pišcali je stalo v stranskih stolpih, diskantne pišcali pa so bile urejene vmes v velikostnem zaporedju glede na njihovo dolžino. 
V nadaljevanju povzemam, kaj o zvoku starih orgel in o nekdanji harmoniji misli Calvisius, kakor mi je to osebno napisal v pismu.
»Vprašanje je, ce je ostanke stare harmonije sploh mogoce najti. Nedvomno se je ohranjala v cerkvi. Dva inštrumenta iz preteklosti sta v cerkvi še vedno v rabi: dude in lajna. Oba praviloma igrata konsonance. Pri dudah je to kvinta, pri lajni so trije ali štirje toni. Trije hkrati stalno igrajo kvinte in oktave; klaviatura, ob kateri se pri igranju oglasi cetrti ton, pa je za melodijo.« 
Ta zvrst glasbe se je nedvomno že od nekdaj ohranjala v cerkvi. Zato so, ce bi hoteli konsonace izvajati na orgle, morale biti pišcali razdeljene po vrstah, ki ves cas igrajo tiste konsonance tone in se ujemajo z melodijo korala, kot pri lajni, npr. c-g-c' ali d-a-d' ali e-h-e' itd. Te note torej stalno slišimo. Skladba, ki ima noto finalis c ali d ali e, se igra socasno, kot bi igrali pastirski ples na cembalu. 
Vec avtorjev trdi, da so na ta nacin že od samega zacetka izvajali vso inštrumentalno glasbo. Iz tega je lahko sklepati, da za samo izvedbo ni bilo potrebnih mnogo tipk, kar je bilo nakazano na koncu 2. poglavja.
Pozneje so nekateri bistri glasbeniki sami nadaljevali s poizkusi, in konsonancne zvoke podstavili pod koralno melodijo, <101>prestavljeno v višjo tonaliteto. Na klaviaturi so igrali po dve noti hkrati in tako odkrili, kako pripeljati skladbo do pravilnega sklepa s kadenco. To je bil zelo pomemben korak. Kakor hitro so znali izvajati kadence (kar ni bila lahka naloga, ker obstaja vec nacinov), so bili sposobni najti konsonance za ostale note in igrati vecglasni punctum contra punctum. Nato so odkrili bicinium. Napredek se je nadaljeval do triciniuma in koncno so iznašli contrapunctum floridum.
Razvoj je trajal zelo dolgo. Za iskanje konsonanc so bili namrec veliki napori potrebni predvsem zato, ker orgle še niso bile tako brezhibno uglašene, kot so danes; naravnih in kromaticnih tonov niti ni bilo mogoce cisto uglasiti. Dolgo casa glasbeniki tudi niso hoteli sprejeti terce in sekste kot konsonance, ker glasbeno izrocilo tega ni dopušcalo. Nihce pa ni želel, da bi ga imeli za ‘krivoverca’ ali da bi bil videti bolj pameten kot Ptolomej, Boëthius, Evklid ali kateri drug imeniten glasbenik.
Ce bi kdo hotel slišati harmonijo zgodnje glasbe, bi moral po mojem mnenju potegniti vse registre: principale, oktave, superoktave, kvinte, cimbale, miksture, hkrati s subbasom in katerimkoli registrom za plenoigro, ki je na voljo; to bi bila precej natancna predstavitev stare miksture. Nato bi moral z obema nogama igrati vzporedne kvinte (C-G ali D-A ali F-c itd.), responzorij ali introit ali nemško himno pa kot cantus firmus v manualu, vendar v tenorskem registru, ker v starih orglah ni bilo višjih pišcali. Po tej poti lahko pridemo precej blizu zgodnjemu nacinu harmonizacije, ceprav harmonija v prejšnjih obdobjih za poslušanje ni bila prav prijetna.
8. poglavje 
obravnava višino orgelskih uglasitev.
Telo najvecje prestant pišcali (brez noge) v orglah v Halberstadtu, ton h, je 16 1/2 komolcev ali 31 cevljev dolga in ima obseg 1 3/4 komolcev ali 4 1/2 cevlja. Ce imamo ta <102>principal za 32’, tedaj je v hindersatzu suboktava 16’, velika oktava 8’, velika kvinta 6’, vec oktav s 4’ itd. Na posamezno tipko je torej zapelo približno naslednje število pišcali:
Clavis c ima
 2
3-4
4-5 
6 
7 
8 
10 
 pišcali po
 8 
4 
3 
2 
1 1/2 
1 
1/2
 cevljev
/cevlja 
 


Hindersatz je torej vseboval vse pišcali skupine odprtih principalov. V naslednjih letih se vecina te miksture razdeli v locene registre (razlaga sledi), in sicer z uvedbo sapnice z vzmetmi ali sapnice s potegi. Tako so mnoge registre nekdanje miksture lahko uporabljali posamezno, nekatere pišcalne vrste pa so še ostale skupaj.
Kot dokazuje dolžina omenjene pišcali prestanta, je moral ta inštrument biti uglašen za dobro stopnjo in pol višje od današnjega komornega tona. V prejšnjih casih so sicer vsi inštrumenti, na glede na velikost, bili tako uglašeni, ali še višje, saj so jih pred reformacijo uporabljali le za spremljavo petja. Zdi se, da so se orgle za spremljavo, ki so jih glede na današnjo višino tona uglasili cisto kvarto navzgor ali cisto kvinto navzdol, dokoncno uveljavile, in bile s svojo višino splošno sprejete. Ce se torej stare orgle, ki so še v rabi, po višini uglasitve razlikujejo od današnjih, tega ne smemo pripisati pomanjkanju znanja in prizadevnosti, ampak dejstvu, da takrat standardne zborovske intonacije, kakršno danes – hvala Bogu – imamo, niso imeli.
Orgle, ki so jih postavljali v cerkve za spremljavo zborov moških in fantov, <103>so bile uglašene eno stopnjo višje (ali nižje). Uglasitev so ob raznih popravilih in obnovah neredko še zvišali. Praviloma pa se je zgoraj omenjena uglasitev za kvarto višje ali kvinto nižje od naše navadne uglasitve smatrala za komorni ton, ki je do danes v veljavi v pomembnejših stolnih in samostanskih cerkvah.
Še vedno pa se najdejo inštrumenti, ki so uglašeni za stopnjo višje ali nižje, pa tudi veliko takih je, ki so uglašeni pol stopnje višje.
9. poglavje 
O vrstah mehov v tistem casu.
V obravnavanem casu (250 ali 300 let nazaj), ko so postavljali velika glasbila, npr. v Halberstadtu, še niso veliko razmišljali o mehovih. Dvajset malih mehov imajo orgle v stolnici v Halberstadtu, in 24 zelo majhnih orgle v stolnici v Magdeburgu, ki so naslikani v Theatrum Instrumentorum list XXVI. Po obliki in merah so bili podobni današnjemu kovaškemu mehu. Takrat še niso bili obteženi s svincenimi ali kamnitimi utežmi, ampak so dolocili osebo, ki je z nogo tlacila dva mehova. Ko je mehaceva teža stisnila enega z eno nogo, je z drugo nogo spustila drugi meh navzgor. Za tlacenje dvajsetih mehov je bilo tako potrebnih deset mehacev. 
<104>Clovek se resnicno cudi predhodnikom, kako so bili v glede mehov nazadnjaški, v drugih vprašanjih orglarstva pa tako napredni. Niso niti poskušali, kako bi s primernejšo obliko mehov prišli do boljše in bolj uravnotežene sape in primernejšega nacina tlacenja (saj vsi ljudje niso enako veliki in težki). Gotovo so težave z [nihajoco] višino intonacije, ki jo je povzrocila nestalna sapa, marsikoga spodbudile k razmišljanju že v casu, ko so bile orgle še ena sama mikstura, sestavljena iz oktav, kvint, kvart in številnih enoglasnih registrov, od nizkega do visokega.
Ce imajo še današnji orglarji, ki so tako uspešni v izdelovanju orgel s stabilno sapo (kot sem opazil), težave pri uglaševanju orgel, kako težavno in zamudno je moralo biti to šele za naše predhodnike! Da ne govorimo o tresenju, ki ga je povzrocalo tlacenje meha. Edina olajševalna okolišcina je bila, da jim inštrumentov ni bilo treba uglaševati po sozvocnih intervalih, ker organisti prej še niso igrali polifone skladbe, ampak le koralne melodije. 
Uglaševanje pišcali prestanta (ki je v tistih casih že imel samostojen manubrij), je sledilo uglaševanje vseh pišcali ene tipke s prestantom kot [bi uglaševali] z miksturo. Želim si, da bi kdo obnovil tak inštrument in bi mogli primerjati stare orgle s sodobnimi. 
10. poglavje 
razpravlja o razlicnih imenih 
zgodnejših za orgel.
Tukaj bom opisal tri velikosti najzgodnejših orgel, ki so bile v razlicnih obdobjih dalj casa v rabi. Ob tem se najprej pojavlja vprašanje, kateremu inštrumentu je treba dati naziv »celoten«, »polovicen« ali »cetrtinski«, da jih bomo lahko med seboj sploh razlikovali. To vprašanje ni bilo aktualno samo za naše predhodnike pred vec stoletij, ampak je aktualno in perece tudi danes. V prejšnjih casih razlicnih registrov še ni bilo. Ko so zaceli sestavljati zelo velike orgle, je bilo [podobna glasbila] po imenih smiselno <105>lociti na »celoten inštrument«, srednje velik inštrument z imenom »polovicni«, in male orgle – ki so najzgodnejše – kot »cetrtinski inštrument«. Vsako ime je nastalo iz prejšnjega, kakor je vsaka velikost izhajala iz prejšnje.
V tistem casu so vecje inštrumente upraviceno imenovali »celotne«, ker so bili sestavljeni iz celotne, popolne miksture, v kateri so bile vse pišcali od najvecje do najmanjše. Nedvomno je iz tako velikega števila pojocih pišcali za vsako tipko prihajal mogocen, grmec zvok, ki ga srednje velike orgle niso zmogle. Na drugi strani pa najzgodnejši in najmanjši inštrumenti niso mogli od sebe dati zvoka srednje velikih orgel. Takšna delitev je bila torej potrebna, da so jim med seboj razlikovali. Starejši organisti in splošna javnost jih še danes tako deli. 
Nekateri menijo, da takšno razlikovanje [v imenih], npr. »celotne«, »polovicne« idr., izhaja iz števila mehov. Vendar to ne more biti res. Treba je samo pogledati orgle iz obeh obravnavanih stolnic: v Magdeburgu in Halberstadtu (da ne govorimo o drugih njim podobnih); Magdeburg ima 24 mehov, Halberstadt pa 20, a so si vseeno po velikosti podobne. Ker so torej bile iste velikosti in sestave, bi razliko imen med njimi težko izpeljali iz števila mehov. Sledi, da je bil najbolj razumljiv nacin locevanja na »celotne«, »polovicne« in »cetrtinske orgle« skladen z velikostjo njihove strukture in njenih prestantov.
Podobno tudi danes inštrumente delimo v tri skupine glede na velikost njihovega principala. Ce imajo orgle 16-ceveljski principal in 8-ceveljsko oktavo v glavnem pišcalju, potem recemo, da so orgle velikega principala. Nekdaj je bil to »celoten inštrument«, pri katerem je bil najnižji pedalni ton 24-ceveljski F. Bila je ena sama mikstura brez delitve na registre. Ce so orgle imele 8-ceveljski principal in 4-ceveljsko oktavo v glavnem pišcalju, potem so to orgle [s cloveškim glasom] »izenacenega principala« (v preteklosti je bil imenovan »polovicen inštrument«). Ce pa imajo orgle 4-ceveljski principal v glavnem pišcalju, ne glede na to, ali ima odprt ali krit 8-ceveljski register v pedalu (ali vcasih celo v glavnem pišcalju), dobijo glede na velikosti in izgled prestanta, <106>ime orgle »malega principala«. Podrobne informacije o orglah pozneje. 
Za razvršcanje orgel po velikosti ni boljšega nacina [od opisanega]. Iz števila mehov ali registrov namrec ne moremo potegniti pravega sklepa.
11. poglavje 
zadeva razlike med zgodnjimi in današnjimi orglami 
Ce na tem mestu natancno primerjamo orgle iz preteklosti in sedanjosti, ugotovimo, da v bistvenih potezah razlika sploh ni tako velika. Dejansko je precej osupljivo, kako hitro se je [nekdaj] inštrument razvil do tako visoke stopnje, da jo celo dandanašnja iznajdljivost in novi materiali težko prekosijo. Z vztrajnim poizkušanjem so mnoge izume prilagodili, da so postali bolj naravni, elegantni in prijetni. 
Kakor naši sedanji inštrumenti so tudi najstarejši delovali na osnovi sape in mehov. Mehovi so bili pousnjeni (tako kot danes) in so imeli sapne ventile, po katerih je zrak prehajal noter in ven. 
Imeli so tudi sapne kanale, ki so sapo od mehov vodili v inštrument [sapnico], v njih pa so bile priprave razlicnih oblik, ki so sapo zadržale. Notranji deli [sapnice] so bili taki, kot so še danes: s kanali, prekati, vzmetmi idr.; nanje so postavili pišcali. Orgle so imele pedalne in manualne klaviature. Imele so principale, ki so jih pozneje imenovali prestant, ki so jih za polepšanje izgleda polirane postavili v procelje. Polne orgle, kakor naše, so imele cele vrste oktav, kvint in superoktav itd., le da so bile te [pri vsakem tonu] sestavljene v eno samo <107>miksturo ali »hindersatz« in so vse pišcali [enega tona] pele hkrati. Zelo zanimivo je, kako so bili stari orglarji zmožni obdelati flavtne pišcali in jih intonirati z istimi orodji in na enak nacin, kot danes; in tudi, kako so za dosego dobrega zvoka znali nacrtovati pravilne lestvice (ceprav te niso bile enakomerne).
Kljub temu, da so v tedanjih casih orgle imele le en tip pišcali, odprte flavte, so bili nekateri dvesto let stari principali tonsko in z izurjeno obrtniško roko narejeni tako dobri, da lahko še danes obcudujemo natancno in visoko razvito rabo šestila. Prav bi bilo, ce bi nekateri današnji orglarji te pišcali natancno in zavzeto pregledali; lahko bi se iz njih marsikaj naucili. Ker so take principale iz predreformacijskih orgel prestavili v sodobne inštrumente, jih namrec lahko na raznih krajih še danes vidimo.
12. poglavje: 
Napredek in razvoj do današnjega dne: 
izboljšave v sapnicah ter množenje klaviatur in pišcali
Najprej opis zgodnejših sapnic z vzmetmi in sapnic s potegi. 
Oblika sapnice, ki jo danes poznamo kot sapnico z vzmetmi, izumljeno z velikim naporom in nadarjenostjo, in je v rabi na Nizozemskem in Brabantu, predstavlja prvi korak od zabojne sapnice (opisane v 7. poglavju), in je bila izumljena še preden je v splošno rabo prišla sapnica s potegi. Razlog tega <108>izuma (kar velika vecina orglarjev prizna) je bila želja po razdelitvi [nekdanjega miksturnega registra] v vecje število posameznih pišcalnih vrst (kar bo opisano v 14. poglavju). Torej sapnica z vzmetmi ni nov izum, kot nekateri mislijo, ampak je bila ena najzgodnejših razvojnih stopenj in je v rabi že 200 let. Šele pred par leti na primer v enem od samostanov v škofiji Würzburg orglar po imenu Timotej iz zelo starega inštrumenta (ki ga je davno naredil neki menih) odstranil sapnico z vzmetmi in jo nadomestil s sapnico s potegi.
Pri sapnici z vzmetmi ima vsak register svoj ventil, ki ga odpiramo z registrskim manubrijem. Izdelava zahteva veliko napora, vendar je sapnica zelo dobra, ker preprecuje izgubo sape. V njej so ventili tudi za vsak ton, ki pa jih upravljamo s posameznimi tipkami.
Nizozemci imajo sapnico z vzmetmi za boljšo od sapnice s potegi. Menijo, da lažje zadrži sapo pod pišcalmi in imajo vremenske razlike nanjo manj vpliva (kot v primeri sapnice s potegi). Nekaj kasneje, ko so se nemški orglarji z veliko zavzetostjo in naporom naucili izdelovati natancne in popolne sapnice, so nizozemski orglarji obiskali Saško in videli, da je dobro tesnjeno sapnico s potegi prav tako možno izdelati. Novo prakso so hitro prevzeli. Mojster Fabian Peters iz Sneeka je takšne sapnice izdelal za orgle v Rostocku, Stralsundu in po drugih krajih. 
Izdelave dobre sapnice z vzmetmi je pomemben dosežek (to trditev sem slišal od izobraženih orglarjev in jo imam za zanesljivo), vendar je pri sapnici s potegi možna vecja raznolikost, npr. oddvojene pedalne pišcali, leseni kondukti in podobno. Pri sapnici z vzmetmi to ni možno, sta pa oba sistema zanesljiva, kot tudi oba sistema mehov, saj orglarji natancno sledijo [napredku] danes že dobro poznanih orglarskih tehnik. Vseeno se dandanašnji še sreca površnost izdelave orgel, ki je v veliko škodo revnega ljudstva po mestih in vaseh, kjer za svoje <109>cerkve skromne orgle v cast Gospoda nebesnih cet veckrat narocajo za znatne denarje.
Ko so orgle postavljene, nekateri organisti (deloma iz nevednosti deloma iz navdušenja) podpirajo orglarja in iz nerazumljivega razloga dopustijo, da se napake zamolcijo, brez ozira na dolžno poštenost in vest; s tem dovolijo, da so cerkve ogoljufane.
13. poglavje: 
Spremembe klaviatur 
in množenje njihovega števila.
Pred 250-imi leti so si orglarji zelo prizadevali – in po Božjem navdihnjenju tudi dosegli – razdelitev na razlicne manubrije; hkrati so izumili tudi poltone (kot je bilo nakazano v 6. poglavju), klaviature in pedal, kar je vse ostalo brez bistvenih sprememb vsaj 350 let. Od tistega casa pa se je na razlicne nacine in stalno na boljše spreminjala tudi oblika klaviature. Tipk je bilo vse vec in so postajale nekoliko manjše, tako da je oblika, ki smo jih opisali zgoraj 
, postala zastarela, postopoma pa se je uveljavila takšna, kakršno poznamo danes. Vendar je vsaka tipka še vedno imela v širino dva palca in pol (širina treh prstov), kar je dvakrat toliko kot danes. Take tipke iz starih in majhnih orgel v stolnici v Mindnu sem premeril in narisal. Le to si želim, da bi imele datum.
Ne dolgo za tem so tipke ponovno postale nekoliko manjše, tako da je bilo mogoce prijeti interval kvinte v približno enaki razdalji kot današnjo oktavo. To lahko še vedno vidimo na starih orglah pri Sv. Egidiju v Braunschweigu; skico z obliko in velikostjo lahko najdemo v Theatrum Instrumentorum (list XXVII in XXVIII).
Odlocil sem se, da tukaj objavim vrstice, ki sem jih našel na dnu orgel: 
Offert devota nunc Claustri concio tota, 
Organa facta pič Christo matrique Marić; 
Bartholdus rexit tunc Abbas, acopifex sit, 
<110>Andreas gnarus existens arteq´; rarus: 
Ut tangant cślos, resonant hćc organa melos, 
Tempus ut annale noscas, sic accipe tale: 1456. 
M tunc completo, sic bis duo C retineto, 
L eum bis ternis, est factum quod modň cernis; 
      In quo jubilo psalle placens Domino.57 
Najnižja tipka na klaviaturi je bila še vedno h (pod tenorjevim c). V tem casu pred 200 leti so bile postavljene orgle med drugimi v San Salvatore v Benetkah, ki so imele naslednje pedalne tipke: 
Manual, imenovan diskant, pa je imel naslednje manualne tipke: 
Zgoraj omenjeni inštrument v stolnici v Mindnu je imel isto število pedalnih in manualnih tipk [kot ta]. 
Pred 150 leti je neki oglar z imenom Heinrich Traxdorff naredil velike orgle za cerkev sv. Sebalda v Nürnbergu. Pedal je zacenjal na A (pod tenorjevim c) imenovan A re (kot je bila tisti cas navada po šolah): 
Diskant pa je bil tak: 
Heinrich Traxdorff je v tistem casu postavil še orgle v Frauenkirche v Nürnbergu, a brez pedala. Rekli so, da imajo glas šalmaja. Klaviatura je imela naslednje tipke: 
Orglar je v omenjenih orglah pri Sv. Sebaldu proceljne prestante imenoval »flavte«, v teh orglah pa je vkljucil register oktava. <111>Še naprej je uporabljal izraz »hintersatz«, ki je bil še v navadi v tistem casu. 
V naslednjih letih so se pojavili novi orglarji, med katerimi sta izstopala Friederich Krebs in Nicolaus Mülner iz Mildenberga, ki sta razširila pedalno klaviaturo od A do a: 
diskantno klaviaturo pa: 
V istem casu je deloval še en izvrsten orglar, Conrad Rotenbürger, pekov sin, rojen v Nürnbergu, ki si je prav tako pridobil izjemno dobro ime. Postavil je velik inštrument v stolnici v Bambergu in leta 1475 v cerkvi bosonogih redovnikov v Nürnbergu. Klaviatura in pišcali teh inštrumentov so ohranili isti videz, je pa 18 let pozneje, leta 1493, Conrad Rotenbürger orgle v bamberški stolnici povecal; klaviatura se je prej zacela na A. Vpeljal je prakso izdelave vecjega števila tipk, ki so bile tudi krajše.
 V diskantu pa takole: 
Izvirno so orgle imele osem mehov, vendar so jih med obnovo dobile 18, deset komolcev dolgih in šest komolcev širokih. 
Malo pred tem casom, leta 1483, je orglar Štefan iz Wroclawa skupaj s sinovi Casparjem, Melchiorjem in Michaelom, postavil velike orgle v erfurtski stolnici. Sam sem prebral pogodbo za postavitev tega inštrumenta. 
Leta 1499 je Heinrich Kranz postavil orgle v kolegiatni cerkvi sv. Blaža v Braunschweigu, kar pove pesnitev na orglah:
<112>
Sub Organo maiori. 
Quć nos exuperet tabulatu Condita miro 
Ordine diverso, dulci sonoq´; modo, 
Axe sub arctoo vix credimus Organa pandi, 
Inter terrigenas ćmula cćlicolűm. 
Quisquis opus spectas, Hinricus Crantius, atque 
Gudenbergensis Hasso magister erat. 
Sole quaterdecies Centum terris revoluto, 
Undeciesq´; novem fert ubi Virgo Deum.
Sub minore.
Struxit Iohannes .omas haec Organa Christo, 
Dćdaleo juvenis prćditus ingenio. 
Ergo Christe tui populi defendito cćtum, 
Ut resonet laudes hîc & ubiq; tuas.58 
Tipke manualne klaviature pri nazadnje omenjenih orglah so že povsem take kot naše. Poltoni so postavljeni med diatonicnimi tipkami, kot danes, in so crne ali katerekoli druge kontrastne barve. Vsaka oktava je za eno tipko širša [od sedanje], vgrez je globok, mehanika je trda; težko je igrati na ta inštrument.
Izgled razlicnih klaviatur, hkrati z višino tona, ki jih pojejo (do dvakrat crtane oktave) in imena raznih orglarjev sem prepisal z namenom, da spoznamo svoje predhodnike in da njihovi izumi, ki so jih dopolnjevali iz leta v leto, postanejo bolj znani ter dostopni širši javnosti. 
Oznake razlicnih oktav so naslednje: prva oktava ostane nedotaknjena, druga ima majhno crtico ('), narisano zgoraj, tretja pa ima dve crtici (''). Število tipk na posamezni klaviaturi se je vse bolj povecevalo; tekom casa clovek lahko opazi razliko. Na zacetku so vse oktave zacele s h; vendar ni mogoce ugotoviti zakaj. 
<113>Veckrat naveden Calvisius mi je glede tega vprašanja napisal naslednje mnenje: »Razlog, zakaj so zgodnejše klaviature zacenjale s H se zdi, da je v zvezi s starimi tetrakordi, od katerih se je  hypate hypaten (prvi tetrakord) zacel z noto h. Nota A je proslambanomenos, torej dodana nota, zato je že od nekdaj h prva nota.« 
14. poglavje: 
Spreminjanje in narašcanje 
števila pišcali in registrov.
Najzgodnejše pišcalih so bile odprti principali, širše in krajše mere (do pred 150 leti sploh ni bilo drugacnih); namesto posameznih registrov, kakršne imamo danes, so naši predhodniki pišcali združili v obsežne miksture ali »hindersatz«, kjer je bilo pogosto po 56 pišcali na eno tipko, vkljucno s procelnimi pišcalmi, imenovanimi prestant. Sedmo poglavje vsebuje o tem nekaj vec informacij.
Naš veliki subprincipal 32’ (kakor mu mi danes oznacimo višino tona), veliki principal 16’, naš cloveškemu glasu izenaceni principal ali velika oktava 8’, in nato oktava 4’, kvinta 3’, superoktava 2’ itd. ter tudi naše miksture, vse te pišcalne vrste so bile združene v hindersatzu (razen prestanta). Pišcali naštetih registrov, ki jih danes sicer lahko medsebojno združimo v zvok polnih orgel (delitev na posamezne pišcalne vrste sta omogocili sapnica z vzmetmi ali sapnica s potegi), so v tistem casu postavili na en tonski kanal za vsako tipko; tako so vse pišcali hkrati pele kot en sam register.
56 pišcali na eno tipko je seveda impresivno, vendar je vso zadevo treba gledati v dolocenem kontekstu. Ce danes potegnemo vse registre in zaigramo pettonski akord, npr. c g c' e' g' <114>in dodamo C v pedalu (ki ima lastne neodvisne pedalne pišcali), ter si predstavljamo, da ima vsaka tipka štiri registre: principal, oktavo, kvinto in superoktavo, k temu pa dodamo še 6-vrstno miksturo, nastane zvok iz skupaj desetih pišcali na tipko. (Naše miksture so samo dopolnilo polnim orglam ali drugim registrom, zato se veckrat ponavljajo na cimbalni nacin. Ker že na najnižje tipke [takega registra] igrajo samo majhne pišcali, velike niso niti potrebne, ker so že vkljucene v principalih, oktavah, kritih in kvintadenah idr.). Zato teh šest tipk odpre 60 ali celo 62 pišcali. Vse pojejo, kot da bi bile na eni sami tipki, brez potegov ali registrskih manubrijev. Na primer, ce igram C in c v pedalu z obema nogama in nato dodam tipke e g c' e' z levo roko na manualu ter g' c'' g'' e'' z desno roko, to znese skupaj deset tipk. Ce torej na vsaki tipki (kot zgoraj opisano) pojejo štiri posamezne pišcali zraven pa še vsaj šest v miksturi (ceprav jih imajo pogosto 10, 12 in 14), tedaj poje sto pišcali hkrati.
Pred okrog sto leti (v istem casu, ko je Luther po Božji previdnosti razvil kršcanski protestantski nauk kot cisto Božjo besedo) je po velikem Božjem navdihu glasbena domišljija zacela [tone iz miksture] locevati in tako izpopolnjevati v Božjo cast. Orglarji so se naucili, kako med seboj razlicne zvoke razdeliti, in kako raznolikost ustvariti s pomocjo sapnice z vzmetmi ali sapnice s potegi. Kakor je Sveto pismo ostalo neopazno, in zakrito zaradi papeževe oblasti, tako so tudi umetnost glasbe, njeni inštrumenti in njene skladbe skoraj izumrli, dokler (kot ravnokar receno) razsvetljena z Božjo milostjo ni – kakor iz temnega oblaka – napredovala. V našem casu je dosegla takšno popolnost, da jo bo težko prekositi.
Odprte pišcali so spremenili tako, da so najprej poskušali <115>ugotavljati, kako pojejo, ce jih pokrijejo s cepom. Tako so nastale krite pišcali. 
Nato so orglarji obrnili svojo pozornost v delitev velikega števila pišcali iz veckrat omenjenega hindersatza. Iz miksture so izlocili pišcalno vrsto, ki je pela oktavo višje od prestanta, in ji [za odpiranje in zapiranje] dodali lasten manubrij; dali so ji ime »oktava«. Prav tako so izlocili pišcalno vrsto, ki poje kvinto nad oktavo in jo imenovali »kvinta«.
Isti postopek je dal šumece pišcali, rauschpfeiffe, ki so jo imeli za odlicno iznajdbo. Sestavljena je iz dveh pišcali za tipko, in sicer kvinte (pravkar omenjene) in višje 2-ceveljske oktave, pri cemer se obe odpreta z istim potegom. Pišcali pojeta kvartni interval: do-fa, re-sol, mi-la. Kadar [ta register] odpremo skupaj z nižjim odprtim ali kritim registrom, dobimo pretresljiv ucinek. 
Ker je mikstura še vedno imela veliko število pišcalnih vrst, je ohranila samostojni zracni kanal, ki pa ga je organist lahko odprl ali zaprl z ventilom. Hkrati z miksturo je organist lahko potegnil principal; oba registra skupaj sta dobila ime »polne orgle«, ker je mikstura obdržala oktave, kvinte, superoktave in ostale drobne pišcalne vrste; zraven torej ni bilo potrebno drugega potegniti kakor le principal. Ko je bila mikstura zaprta z ventilom, je bila na voljo velika izbira [registrov] sprednjega sapnega kanala : oktave, kvinte, superokave, kriti, cimbale, šumece pišcali. 
Primerni mehovi, pri katerih je bil tlak uravnavan z utežmi, so prav tako prišli v rabo pred 119 leti; še vedno so bili prevleceni s strojeno konjsko in volovjo kožo (kar je veljalo že stoletja), ki jo je bilo treba zamenjati vsakih pet let. 
Nadaljnje izboljšave so prišle na vrsto pred 90-imi leti. Miksture so dobile svojo lastno sapnico z zapornimi ventili. Odkrili so nove registre, na primer konicne pišcali, imenovane spitzflöten, <116>in razne jezicnike. Izdelovali so klinaste, kovaške mehove. 
V tistem casu se je nekomu porodila misel o hrbtnem pozitivu. Velike orgle iz tega casa še vedno stojijo med drugimi v cerkvi sv. Pavla v Leipzigu; v pedalu imajo principal 16’, v manualu pa principal 8’, kakor tudi veliki krit 8’, oktavo 4’, superoktavo 2’, kvinto 3’, šumeco pišcal in cimbale ter 12-vrstno miksturo na posebni sapnici.
V hrbtnem pozitivu imajo principal 4’, kovinski krit 4’, cimbale, malo oktavico in vecji kovinski »Kälberregal«. Obseg manualne klaviature je D–c pedalne pa C–c; opremljene so z 12-imi kovaškimi mehovi. Poleg tega imajo medeninasti regal v prsnem pišcalju in pozavno v pedalu. 
Številni inštrumenti te vrste, veliki in majhni, so bili postavljeni v tem casu, npr. pri Sv. Janezu v Göttingenu, ki ima manjši inštrument obešen visoko pod obokom. Še vedno je v rabi, in ima nekaj elegantnih ter prijetnih registrov, tudi dobro trobento. 
Drug podoben inštrument s tremi manuali je stal v cerkvi sv. Blaža v Nordhausnu; pred katkim so ga odstranili. Prvi manual je imel le principal in miksturo. Miksturo je bilo mogoce izklopiti, ne pa principala, ki je bil vedno odprt za igranje (torej si ga lahko uporabljal samega, ce so bile miksture zaprte). Drugi manual je imel svojo sapnico, na kateri so bili postavljeni drugi registri, npr. krit, oktava, kvinta, superoktava, cimbale idr. Klaviatura tretjega manuala je bila povezana s hrbtnim pozitivom. Ob preizkušanju raznolikih zvocnih barv so orglarji skušali uveljavljati razlicne ideje, vendar vedno z namenom dobrega in cistega zvoka. Tako so te orgle imele v manualu principal 16’, ki je zacel na ton F. Podobno kot vecina orgel tistega casa, so bile uglašene za stopnjo višje od današnjega komornega tona. Kar zadeva višine tona namrec še ni prišlo do splošnega standarda, ki bi se ga vsi orglarji držali.
Na osnovi teh izboljšav so dosegli splošno soglasje, da mora mikstura imeti samostojno sapnico z zapornim ventilom, ostale pišcali pa svojo sapnico s drsnimi letvami; le tako flavte in drugi registri, ki niso del principalovega zbora, drug drugemu ne bi jemali sape. Tako izdelane orgle, ki so bile postavljene <117>pred 60-imi, 70-imi ali vec leti, še vedno služijo; še vedno so v dobri kondiciji in odlicno pojejo. 
Enak je tudi primer starega inštrumenta, ki še stoji v stolnici v Magdeburgu, in je uglašen za kvarto višje od vecjega novejšega inštrumenta. Ali pa primer iz Ascherslebna, in sicer iz rezidence grofa Mansfeldskega. So še drugi, ki imajo npr. lepo narejene pišcali in sapnice tega tipa, in se nanje še da igrati.
Najboljše primerke tovrstnih glasbil je izdelal neki menih po imenu mojster Mihael; on je tisti, ki je izredno natancno naredil zgoraj omenjeni inštrument v Magdeburgu. Tamkajšnje polne orgle sestavljajo le principali in miksture, kjer pa miksture vsebujejo vse osnovne registre, npr. oktave, kvinte in superoktave.
Dosežki opisanih stopenj predstavljajo predhodnico razvoja današnjih inštrumentov, vendar zdaj mikstura ne stoji vec na samostojni, ampak je urejena skupaj z drugimi pišcalnimi vrstami na skupni sapnici. Torej so vsi postavljeni na isto sapnico.
Do zdaj so izumili še raznovrstne registre raznih barv, flavte in jezicnike rezlicnih velikosti, ki se imenujejo gamsov rog, cevna flavta, kvintadena, sordun, ranket, in druge jezicnike, kakor tudi krito podstavo. Tudi tremulant se je prikazal v istem casu kot pravkar omenjeni registri. 
Zacenši v casu pred 50-imi leti so se orglarji zaceli vse bolj zavzemati za prijetne in uglajene zvoke, in sicer bolj na Nizozemskem kot v naših krajih. Med drugimi je deloval neki mojster Gregorius Vogel, pred 51-imi leti še živ, ki je naredil zelo ljubek inštrument z odprtimi in kritimi ustniki in jezicniki pri Sv. Janezu v Magdeburgu in v drugih krajih po deželi Brandenburg, kakor tudi pri Sv. Egidiju in pri Sv. Martinu v Braunschweigu. Pri dolocanju pišcalnih desk je ocitno odlicno znal uporabljati šestilo.
Iz leta v leto je orglarska umetnost napredovala do višin, ko po pravici zasluži naše obcudovanje. Vsemogocnemu in Vsevednemu Bogu se ne bomo mogli nikoli zadosti zahvaliti, da je cloveku iz svoje brezmejne milosti podaril rocnost izdelovanja tako popolnega (lahko bi rekli »najpopolnejšega«) <118>glasbila, kot so orgle (ki, kot je bilo omenjeno, ponosno stojijo na prvem mestu nad drugimi glasbili, ki so v njih vdelana), ter spretnost igranja z rokami in nogami tako, da je sam Bog cašcen v nebesih, njegova slava ovencana, cloveška bitja pa navdihnjena za kršcansko pobožnost. 
Toliko za zdaj o starih orglah. 
Opombe k tretjemu delu Druge knjige
1 Iz 6,3. 
2 Prim. A. Prevc-Megušar, Bach v Arnstadtu, v: CG 93 (2000), 12: »Ocitali so mu neobicajno in drzno glasbo, ki je sedaj prihajala izza orgel. Opozorili so ga, naj umiri ‘številne neobicajne variacije’ v koralih, ki so polne ‘tujih tonov’ in motijo vernike v njihovi zbranosti. Ce se že podaja v nove tonalitete, naj jih vsaj obdrži dovolj dolgo, da jih bo mogoce prepoznati.«
3 Mohamed (Meka 570? – Medina, 632?) je bil mož iz Meke, ki je z islamom dal Arabiji enotno versko podobo. Muslimani verujejo, da je poslanec in prerok Boga. Poleg tega skoraj vsi muslimani verujejo, da je poslednji prerok, kar jih je Bog poslal cloveštvu. 
4 Franc I. Francoski, francoski kralj (Château de Cognac, 1494 – Château de Rambouillet, 1547). Franc I. se smatra za prvega francoskega renesancnega monarha. Za casa njegove vladavine je Francija doživela neizmeren kulturni napredek. Bil je sodobnik Sulejmana Velicastnega, s katerim je oblikoval francosko-otomansko zavezništvo, kot tudi angleškega kralja Henrika VIII. in svetorimskega cesarja Karla V.
5 Sulejman I. (1494-1566), deseti sultan Osmanskega cesarstva. Vladal je od leta 1520 do smrti leta 1566. V Evropi je najbolj znan kot Sulejman Velicastni, na Vzhodu pa kot Zakonodajalec, ker je reformiral osmanski pravni, upravni in šolski sistem. Bil je najuglednejši vladar 16. stoletja. Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj vojaški, politicni in gospodarski vrhunec.
6 »Ko so prišli še vsi leviti pevci, Asáf, Hemán, Jedutún, njihovi sinovi in bratje in so se obleceni v bisus postavili s cimbalami, harfami in citrami na vzhodno stran oltarja ob njih je bilo še sto dvajset duhovnikov, ki so znali trobiti na trobente, so trobentaci in pevci enodušno in skladno zapeli v slavo in zahvalo Gospodu. Kakor hitro je zadonel glas trobent, cimbal in drugih glasbil v cast Gospodu, ‘ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota’, je hišo, Gospodovo hišo, napolnil oblak, tako da duhovniki zaradi oblaka niso mogli pristopiti, da bi opravili bogoslužje. Kajti Gospodovo velicastvo je napolnilo Božjo hišo« (2 Krn 5,12-14). 
7 Znan je stavek iz Konstitucije o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki casti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom cudovito povecati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim stvarem« (B 120). 
8 Malo podatkov vemo iz njegovega življenja. Leta 1574 je postal franciškan, leta 1580 pa je odšel v Benetke, kjer se je srecal s Claudiom Merulom, Gioseffom Zarlinom in Constanzom Porto, s katerimi je študiral. Leta 1593 je bil stolni organist v Chioggii, leta 1609 pa v Gubbio. Leta 1610 je posvetil svojo knjigo Il Transilvano Sigismundu Bathoryju. To je traktat o orgelski igri, kontrapunktu in kompoziciji, prvic izdana leta 1593, in je prva knjiga o prstnem redu pri orgelski igri. 
9 Že Quentin Faulkner je ugotovil, da je Praetorius svobodno prevajal in celo olepšal. Sledi prevod iz italijanšcine, kot dodatek je uvod štirijezicni v štirih vzporednih stolpcih. 
10 Aristótel, starogrški filozof (Stagira, grška kolonija na makedonskem polotoku Halkidiki, 384 pred Kr. – Halkida, 322 pred Kr.). Njegov ucitelj je bil Platon, vendar je Aristotel ali sam utemeljil številne discipline ali bistveno vplival nanje, tako na filozofijo znanja in znanosti, logiko, biologijo, fiziko, etiko, politicno teorijo in teorijo poezije. Iz njegovih idej se je razvil Aristotelizem.
11 Hipokrat s Kosa (460? pred Kr. – 380 pred Kr.) je najbolj znan anticni grški zdravnik. Je ena najbolj zanimivih osebnosti medicine vseh casov. Pripadal je šoli asklepijada na grškem otoku Kosu. V delih, ki mu jih pripisujejo (Corpus hippocraticum ali Hipokratovi rokopisi), je odvojil znanost od magije in praznoverja, kriticno je predelal izkustva egipcanskih in grških zdravnikov, za kar ga imajo za oceta znanstvene medicine.
12 Vergíl, s celotnim imenom Publius Vergilius Maro, rimski pesnik (Mantova, 70 pred Kr. – Brindisi, 19 pred Kr.).
13 Francesco Petrarca, italijanski pesnik in pisatelj, filozof in teolog (Arezzo, 1304 – Padova, 1374). Petrarca je bil eden najpomembnejših italijanskih književnikov 14. stoletja. Njegovo najbolj znano delo je Canzoniere.
14 Orfej je v grški mitologiji glavni predstavnik umetnosti in pesmi. Mitsko podobo Orfeja so si Grki izposodili od svojih tracanskih sosedov in po njem se imenujejo tracanski Orfejevi misteriji, nam neznane vsebine.
15 Amfion je v grški mitologiji sin Zevsa in Antiope. S piskanjem na pišcali je premikal drevje in kamenje; tako je zgradil Tebe in postal kralj. Ko sta mu Apolon in Artemida pobila otroke, je napravil samomor.
16 Prim. R. Lunelli, Die Orgelwerke von S. Maria Magiore in Trient, Mainz 1957. Ohranjena je orgelska omara iz leta 1536. 
17 Prim. G. di Voragine, Legendario delle vite dei santi, Venezia 1586: Hubald je bil regularni kanonik iz mesta Oggobbio. Prenovil je pravila tega reda in zavrnil škofovstvo v Perugii in v drugih škofijah. Aleksander III. ga je prisilil, da je sprejel škofovstvo v svojem mestu, kjer je bival v svetem življenju. 
18 Bazilika Marije Vnebovzete je glavna cerkev v Cagliju (Perugia). Zaceli so jo graditi leta 1292 in koncali v 14. stoletju. Gotski portal je iz leta 1413. Bazilika je bila predelana po dveh potresih leta 1781 in 1997. Sedanje orgle je naredil Nicola Morettini leta 1889. 
19 Benediktinska opatija v Perugii, glavnem mestu Umbrije, je bila ustanovljena pred letom 1002, ko se prvic pisno omenja. Cerkev sv. Petra so zgradili na temeljih stare stolnice. Opatijo so Francozi leta 1799 zacasno ukinili. Leta 1859 so se menihi pridružili uporu proti papežu, zato so leta 1870 ob družitvi Italije smeli ostati v samostanu.
20 Prim. Kol 3,16: »S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu.« 
21 Raphael Volaterranus (1451-1522), Commentariorum rerum urbanarum libri XXXVIII, Romae 1506. 22. knjiga prinaša življenjepise papežev. 
22 Konstantin III. (Flavios Herakleios o Neos Konstantinos, 612-641) je bil leta 641 za kratek cas bizantiski cesar. Konstantin III. je bil najstarejši sin cesarja Herakleia in njegove žene Evdokie hkrati povzdignjen že leta 613 za sovladarja, je bil tisti, ki je imel najvec možnosti za naslednika Herakleia. 
23 Polydorus Vergilius, De inventoribus rerum (1499). 
24 Albert Kranz, Metropolis sive Historia de ecclesiis sub Carolo Magno in Saxonia (1548). 
25 Vitalian, 76. papež iz Segnija, je vladal v letih 657-672. Vitellianus je lapsus. 
26 Bartholomaeus Platina, De vitis ac gestis summorum pontificum ad sua usque tempora (1562). 
27 William Perkins (1558–1602) je bil vpliven angleški klerik in teolog v Cambridgu, kjer je diplomiral in magistriral leta 1581 oziroma 1584, hkrati eden od voditeljev puritanskega gibanja v Anglikanski cerkvi v elizabetinskem obdobju. Ceprav ni soglašal z vsemi obicaji Anglikanske cerkve, je sprejel pogoje, ki jih je vpeljalo Elizabetinsko premirje. Ostal je zvest puritanski ideji, ceprav je dobil zaradi tega disciplinski opomin. Bil je plodovit pisatelj, saj je napisal vec kot 40 del. Poleg tega je predaval Cambridgu. Na njegovem portretu je napis: GVLIELMVS PERKINSUS THEOLOGVS CANTABRIGIENSIS, Praetorius pa: Anglic[anae] .eol[ogicae] Acad[emiae] Cantab[rigiensis]. Praetorius navaja Problema de Romanae fidei ementito Catholicismo (1604). 
28 Aimon de Fleury, Historia Francorum. 
29 Gilbert Genebrandus, 
30 Martin de Azpilcueta (1491-1586) ali Doctor Navarrus je bil pomemben španski kanonist in teolog. Rodil se je v Navarri (bil je sorodnik sv. Franciška Ksaverja). Diplomiral je iz teologije v Alcalá in doktoriral iz kanonskega prava v Toulouse. Predaval je v Salamanci in Coimbri. Ko je bil star 80 let, se je odpravil v Rim, da bi pred inkvizicijo branil svojega prijatelja toledskega nadškofa. Ceprav ni uspel, je zaslovel kot kanonist. Njegova ponižnost, nesebicnost in dobrodelnost so postale pregovorne. Umrl je star 93 let v Rimu. Praetorius navaja spis: Lib[er] de Orat[ionibus] et horis Canon[icis], Chap. 16 – Tako kot niso mogli Španci izgovarjati priimek grškega slikarja Domenikosa .eotokopoulosa in so mu zato preprosto rekli El Greco, tako niso mogli Rimljani izgovarjati ime španskega kanonista Miguela de Azpilcueta in so ga preprosto imenovali Doctor Navarrus. 
31 David Chytraeus (Ingelfingen, 1530 – Rostock, 1600) je bil nemški luteranski teolog in zgodovinar, ucenec Melanchtona. Bil je profesor na Univerzi v Rostocku in eden od avtorjev Formula Concordiae. Znan je kot avtor katekizma v latinšcini (1554). 
32 Sethus Calvisius (Gorsleben, 1556 – Leipzig, 1615), glasbeni teoretik, skladatelj, kronolog in astronom. Leta 1594 je postal kantor v cerkvi sv. Tomaža.
33 Anicius Manlius Severinus Boëthius (480?-524) je bil rimski senator, konzul in filozof zgodnjega 6. stoletja. Rodil se je štiri leta potem, ko je Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja in se proglasil za kralja Italije. Pozneje je stopil v državno službo Teodorika Velikega, ki ga je pozneje spravil v zapor in ob glavo, ceš da je pripravljal državni udar. V zaporu je napisal De consolatione philosophiae, filozofski traktat o sreci in smrti, ki je v srednjem veku postala ena najbolj razširjenih knjig. 
34 Guido iz Arezza (992?-1050) je izumitelj (sodobne) konvencionalne glasbene notacije, ki je nadomestila nevmsko notacijo. Njegovo besedilo Micrologus je bila druga najbolj razširjena srednjeveška razprava o glasbi (za spisi Boethiusa). Njegova poklicna pot se je zacela v samostanu v Pomposi blizu Ferrare. Opazil je, kako so si pevci s težavo zapomnili melodije gregorijanskega korala, in poiskal rešitve, poleg crtne notacije tudi solmizacijo (do-re-mi...). Zaradi inovacij je kmalu zaslovel po vsej severni Italiji, hkrati pa si je nakopal sovražnost ostalih menihov, zato so ga poslali v Arezzo. Okrog leta 1028 ga je v Rim povabil papež Janez XIX., o njegovem kasnejšem življenju pa ni mnogo znanega.
35 Sethus Calvisius, Exercitationes musicae duae (1600).
36 Sethus Calvisius, Exercitatio musica tertia (1609). 
37 Johannes Aventinus, Annales Bojorum (11554, 21580). 
38 Konstantin VI., bizantinski cesar od leta 780 do 797. Prevzel je prestol po ocetovi smrti kot desetletnik. Mati je hotela obdržati vrhovno oblast, a jo je vojska odstavila in zaprla. Leta 792 je Konstantin mater pomilostil in jo priznal za sovladarico. V tem casu je zasedal sedmi ekumenski zbor v Niceji.
39 Štefan II. (752-757), doma v Rimu, je bil 92. papež Katoliške cerkve. 
40 Pipin Mali, frankovski kralj (Jupille,714 – Saint-Denis, 768), je leta 751 s privoljenjem papeža Zaharije odstavil z mesta poslednjega merovinškega kralja Hilderika III. in se dal v Soissonsu maziliti za novega frankovskega kralja. V zameno za papežev blagoslov je leta 754 zacel vojno z Langobardi v severni Italiji in si jih pokoril. Osvojeno ozemlje Ravenskega eksarhata je podaril papežu Štefanu II., s cimer je postavil temelje Papeški državi.
41 Karel Veliki (742-814) je bil kralj Frankov (768-814) in cesar (800-814). Karel je bil najstarejši sin Pipina Malega, ustanovitelja Karolinške dinastije, in Betrade Laonske. Na frankovski prestol je prišel po ocetovi smrti leta 768. Leta 774 je postal kralj Italije in leta 800 cesar z zvenecim naslovom imperator romanorum. Bil je prvi cesar po padcu Rimskega cesarstva pred tremi stoletji, ki ga je priznavala Zahodna Evropa. Med svojo vladavino je združil vecino Zahodne Evrope, s cimer je Frankovsko cesarstvo doseglo svoj najvecji obseg, in hkrati položil temelje sodobne Francije in Nemcije. Vrhunec moci je dosegel leta 800, ko ga je papež Leon III. na božicni dan v stari baziliki sv. Petra kronal za cesarja Rimljanov, to je za naslednika vladarjev Rimskega imperija. V svojem kraljestvu je sicer še naprej vladal brez papeževega sodelovanja, a papeževo priznanje mu je v oceh sodobnikov dalo božansko legitimnost. Karla Velikega so imenovali tudi pater Europae, ker je prvi po propadu Rimskega cesarstva združil vecino Zahodne Evrope. Njegova vladavina je spodbudila karolinško renesanso, obdobje kulturnih in intelektualnih dejavnosti v Zahodni cerkvi. 
42 Lambert von Aschaffenburg je bil menih v benediktinskem samostanu v Hersfeldu. Leta 1088 (ali leta 1100) je romal v Jeruzalem. Sicer je eden najdragocenejših piscev virov za študij nemškega srednjega veka, predvsem za 11. stoletje. Njegov Chronicon sive Annales rerum in Germania gestarum so cenili že njegovi sodobniki zaradi jasne predstavitve in ureditev materiala, kar kaže na njegovo temeljitost. Obravnava zgodovino od Adama do leta 1077, nadaljeval jo je erfurtski menih Nikolaus von Siegen, in sicer do leta 1472. Prva latinska izdaja Tübingen 1825, prva nemška izdaja Frankfurt 1819.
43 Marianus Scotus (1028–1082), je bil irski menih in kronist. Leta 1052 je postal menih, leta 1056 je prišel na celino. Ostali del življenja je preživel v Kölnu, Fuldi in Mainzu, kjer je umrl in bil pokopan v stolnici. Napisal je Chronicon, vesoljno zgodovino od stvarjenja sveta do leta 1082, ki je bila zelo priljubljena knjiga v srednjem veku. 
44 Marcus Vitruvius Pollio (80–70? pred Kr. – 15? pred Kr.) je bil rimski avtor, arhitekt, civilni in vojaški inženir v 1. stoletju pred Kr. Znan je po svojem velikim spisom De architectura. Njegova razprava o popolnem proporcu cloveškega telesa je vodila renesancnega Leonarda da Vincija, da je narisal Vitruvijevega cloveka (na italijanskem kovancem za 1 evro). Po lastni izjavi je služil vojsko pri artileriji, ki so jo imeli z tretjerazredno skupino v vojaških formacijah.
45 Leandro Alberti (1479-1552), dominikanski menih in zgodovinar. 
46 Federico II Gonzaga (Mantova, 1500 – Marmirolo, 1540) je leta 1519 postal peti markiz Mantove in s poroko leta 1536 26. markiz Monferrata; leta 1530 ga je cesar Karel V. imenoval za prvega vojvode Mantue. Bil je sin Francesca II. in Isabelle d’Este.
47 E. Škulj, Valvasor in orgle, v: Valvasorjev zbornik, Ljubljana 1990, 258: »V vseh dvanajstih knjigah Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske pride beseda orgle le enkrat na vrsto, in sicer v deseti knjigi, ki govori o deželnih knezih in vojvodih na Kranjskem. V devetem poglavju te knjige govori tudi o vojvodu Balderiku in pravi: »Diesem unsrem und der Friauler und Kärndter Grentz-Hertzogen Balderich hat man eines .eils die Einführ- oder Aufbringung der Orgeln in Römischen Reich zu dancken. Denn als Keyser Ludwig auf der Reise nach Meintz begriffen war, begegneten ihm die beyde Hertzogen und Grentz-Grafen (oder Marchgrafen) Balderich und Gerold; unter welchen Jener einen Priester aus Venetien bey sich führte, welcher versprach, eine Orgel zuzurichten, nach Griechischer Art. Solches ließ der Keyser ihm gar wol gefallen, und also fort befehlen, da man dazu aus seiner Kammer die Unkosten verschaffen sollte.« Ni jasno, po katerem viru je Valvazor te podatke povzel, vsekakor podatek drži in ga navajajo vse zgodovine orglarstva. Verjetno je povzel po Muratorijevih Italskih analih, ki omenjajo Balderika, medtem ko kronist Eginard ta podatek opusti. To je bilo leta 826 za casa cesarja Ludvika Pobožnega. Tako so nastale na aachenskem dvoru po štirih ali petih stoletjih prve orgle na Zahodu.
48 Ludvik Pobožni (Chasseneuil-du-Poitou pri Poitiersu, 778 - Ingelheim, 840) je bil kralj Akvitanije (781-814) ter kralj in cesar Frankov (814-840). Bil je sin frankovskega cesarja Karla Velikega in njegove druge žene Hildegarde. Ludvika je oce Karel Veliki že pri treh letih imenoval za kralja Akvitanije, ki je bila v tistem casu mejno ozemlje pred arabsko državo na Pirenejskem polotoku. V tamkajšnje dogodke se je prvic aktivno vkljucil po padcu Barcelone leta 797, ko se je zacel pripravljati na osvojitev izgubljenega mesta. V dve leti trajajocem vojnem pohodu mu je leta 801 uspelo osvojiti Barcelono. V Akvitaniji se je zacelo obdobje miru, ki so ga prekinjale samo obcasne zahteve Karla Velikega po vojnih pohodih v Italijo proti Beneventu in Bizantinskemu cesarstvu. Ludvik kot tretji sin ni mogel pricakovati, da bo kdaj dobil cesarsko krono, po smrti bratov Pipina leta 810 in Karla leto kasneje pa je postal prestolonaslednik. Bil je bolj izobražen od Karla, vendar ni imel njegove energije, odlocnosti in samostojnosti in je pogosto sprejemal prenagljene in protislovne odlocitve ali deloval pod vplivom mocnih osebnosti.
49 Aimoin de Fleury, francoski kronist srednjega veka, rojen v Villefranche-du-Périgord, umrl je v opatiji Saint-Benoît-sur-Loire po letu 1008.
50 Johannes Aventinus (1477–1534), bavarski renesancni humanist, zgodovinar in filolog je leta 1523 izdal Annales Bojorum, pomemben vir za zgodnjo zgodovino Nemcije. Po študiju v Ingolstadtu, na Dunaju, v Krakovu in Parizu ga je bavarski vojvoda Ludvik IV. imenoval za uradnega zgodovinarja in mu narocil zgodovino države. Veliko listin, ki jih je zbiral, se je ohranilo samo v njegovih prepisih.
51 Gelbertus iz Akvitanije je kot 139. papež Silvester II. vladal med 999 in 1003. 
52 Meisznische Land und Berg-Chronica, Dresden 1589. V seznamu avtorjev je med številnimi tudi Henricus Erfordiensis. 
53 Marcus Antonius Coccius Sabellicus (1436–1506), raziskovalec in zgodovinar iz Benetk. Znan je po vesoljni zgodovini: Enneades sive Rhapsodia historiarum.
54 Timotej iz Mileta je bil grški glasbenik in pesnik ditirambov, predstavnik »nove glasbe«. Liri je dodal eno ali vec strun, s cimer je padel v nemilost tako pri Atencih kot pri Špartancih. Komponiral je glasbena dela mitološke in zgodovinske vsebine. 
55 Aleksander III. Makedonski (tudi Aleksander Veliki), makedonski kralj in vojskovodja (356 pred Kr. – 323 pred Kr.). Aleksander Veliki je znan kot eden najvecjih anticnih vojskovodij in eden najbolj zaslužnih za razvoj grške kulture po tedaj svetu.
56 Leta Gospodovega 1361 na vigilijo Apostola Mateja so bile orgle izgotovljene po rokah duhovnika Nikolaja Fabrija. Leta Gospodovga 1495 so bile obnovljene po rokah Gregorja Klenga itd. 
57 Zdaj celotna samostanska skupnost podarja orgle, 
Narejene za Kristusa in mater Marijo; 
Ko je samostan vodil opat Barthold, 
Je orgle  izdelal Andrej, clovek izrednih sposobnosti; 
Te orgle oddajajo melodije, ki se dotikajo nebes. 
Ce hoceš vedeti za cas in leto, tukaj so podatki: 
Tisocletju dodaj dvakrat po dvesto, 
Nato petdeset in dvakrat po tri; in dobil boš, kar si iskal: 
In za vse zapoj psalm Gospodu 
[M + CC + CC + L + III + III = 1456.]
58 Pod velikimi orglami: 
Težko verjamemo, da tako majhno ohišje 
v sebi skriva napravo, ki je nekoliko višja od naših glav, 
in da od sebe cudovite zvoke, 
nebeške glasove na zemlji. 
Kdorkoli si, ki obcuduješ to napravo, 
vedi, da je delo Heinricha Crantziusa 
  skupaj z Hassom iz Gudenberga, 
ko je sonce šlo štirinajstkrat sto okoli zemlje, 
  poleg tega enajstkrat devet, 
potem ko je Devica nosila Boga.  [14 x 100 = 1400  + 99 = 1499)
Pod malimi orglami: 
Te orgle Kristusu v cast je postavil Johannes .omas, 
obdarovan z Dedalovim genijem. 
Kristus, varuj svoje ljudstvo, da bo moglo 
tukaj in povsod tebi peti hvalo. 

<82>


Slika rekonstrukcije orgel v Halberstadtu. Domnevno so bile iz leta 1361. 
S pedalom in pedalnima stolpoma so jih nadgradili leta 1495. 










}

}

}

}













Cetrti del
DRUGE KNJIGE 
obravnava naše novejše orgle 
in je razdeljen na štiri poglavja.
I. poglavje obravnava ustreznost poimenovanja orgel glede na proporce njihovih mer in velikost principala. 
II. poglavje obravnava vrste in imena registrov v orglah, kako prav doumeti in razumeti njihovo glasnost in zvok ter njihove posebne znacilnosti. Tudi, kako je mogoce razlicnim registrom ugotoviti višino tona iz obicajne dolžine (corporum generaliter) in po meri v cevljih. Dodajam podrobne podatke, kaj je treba pri vsakem registru in specie vedeti, npr. o merah pišcali: 
Kako se pišcali med seboj razlikujejo in delijo [kakor je razvidno tudi] v priloženi Razpredelnici. Nato: 
1. O nekritih registrih, ki so principalove vrste in menzure. 
2. O votlih flavtah in njihovih znacilnostih. 
3. O gamsovih rogovih ter kljunastih, konicnih in plitvih flavtah. 
4. O kvintadenah, nocnih rogovih in precnih flavtah. 
5. O kritih vseh vrst. 
6. O cevnih flavtah. 
7. O nekritih jezicnikih. 
8. O kritih jezicnikih.
III. poglavje [tukaj izpušceno] proucuje, kako je treba orgelske jezicnike, kakor tudi regale in druge instrumente, npr. klavicembale, spinete in podobne pravilno in cisto uglasiti. Tudi, kako je treba druge pišcali uglasiti in kako si pri uglaševanju sami pomagamo. 
IV. poglavje razlaga, kako naj cerkve in tisti, ki hocejo v Božjo cast postaviti orgle, ne spregledajo izkušenih in slavnih orglarjev, da ne bi zaradi le malo ugodnejše ponudbe padli v roke neizkušenim obrtnikom in zacetnikom. Oba sicer, izkušen in neizkušen, lahko naredita pomanjkljivo delo, ki ga je potem treba vsako leto krpati in popravljati. 
 
I. poglavje:
O ustreznosti poimenovanja orgel 
glede na velikost
Najprej nekaj misli o [povezavi mere v] ceveljih in tonu. Pevci morajo predvsem vedeti, da je 8-ceveljski ton ustrezna višina za cantoribus [pevce], in ustreza naravnemu obsegu cloveškega glasu. Po njem se potem ravnajo ostali ob podvojevanju ali razpolavljanju ceveljskega tona. 
Ko se to število podvoji (dupliret), pišcal poje oktavo nižje, ko se deli na polovico, pa oktavo višje. Na primer: 16-ceveljski ton poje oktavo nižje, 32-ceveljski ton pa dve oktavi nižje od 8-ceveljskega ali zborovskega tona. 
Na drugi strani 4-ceveljski ton poje eno oktavo višje, 2-ceveljski ton dve oktavi in 1-ceveljski ton tri oktave višje od zbora. Vse to je razvidno iz naslednjega notnega primera. 
Nadalje je treba paziti, da se orgelska pišcalja [ali orgle]  imenujejo glede na mero v cevljih: male orgle so 4-ceveljske, kolikor meri [pišcal] najnižje clavis na manualu in pedalu.
Srednje ali zborovske so 8-ceveljske, kolikor meri [pišcal] zacetne clavis na manualu in pedalu. <122>
Vecje [pišcalje ali orgle] so 16-ceveljske, kjer se [pišcal] s to mero zacne z najnižjo tipko na manualu ali pedalu in je od prejšnjega za oktavo nižji. Ce si zamislimo principal v 2-ceveljskih orglah, cigar najnižja tipka je 
pri 1-ceveljski pa
32-ceveljski ton je še za eno oktavo nižji od 16-ceveljskega tona, in daje nenaraven zvok, ki ga redko slišimo.
Kakšno podobo so imeli naši predniki o svojih orglah, je dovolj povedanega v III. delu te knjige, ki govori o starih orglah. 
Danes pa obstajajo predvsem tri oblike orgelskih inštrumentov, pri cemer si je treba zapomniti njihova imena, ki izhajajo iz treh velikosti principala, kar je povezano tudi s proporci orgelskega ohišja. Kakor pravi pregovor: A potiori parte fit denominatio [Iz mocnejše strani prevzame imenovanje]. 
1. Prva oblika [pišcalja ali orgel] se imenuje »veliki principal«, ki jih orglarji zaradi dolžine pišcali in zaradi globine glasu imenujejo 16-ceveljske. Orgle, ki imajo tak register v manualu in so zato njegove pišcali v procelju, se imenujejo »orgle velikega principala«. Pri njih 8-ceveljski register predstavlja veliko oktavo. V takih primerih je subprincipal ali subgedackt v pedalu 32-ceveljski. 
2. Druga oblika se imenuje enakoglasni ali, kakor ga drugi poimenujejo, srednji ali zborovski principal; tako se imenuje, ker po obsegu sovpada s cloveškim [moškim] glasom. Za ta principal se <123>zaradi dolžine pišcali in zaradi višine zvoka rece, da je 8-ceveljski. Orgle, ki imajo tak principal v manualu, morajo imeti v pedalu 16-ceveljski principal. Tak inštrument se imenuje enakoglasne orgle [orgle srednjega principala], njihova oktava je 4-ceveljska, superoktava pa 2-ceveljska.
3. Tretja oblika se imenuje oktavni ali »mali principal«. Inštrumente, kjer srecamo tak [4-ceveljski] register, imenujemo »orgle malega principala«, njihova oktava je 2-ceveljska, superokava pa 1-ceveljska, imenovana tudi siffloit. 
Ce je orglar pri dolocitvi velikosti nekega inštrumenta s prostorom omejen, se veckrat zgodi, da najvecje principalove pišcali ne pridejo v procelje, ker tu ni prostora. Tudi se zgodi, da so najvecje principalove pišcali le za videz, da se izpolni prostor. Kljub temu se zgoraj opisano poimenovanje, torej 16-, 8- in 4-ceveljske orgle ohrani. Ravnokar opisana imena so dolocena samo z velikostjo manualnega principala. Imamo pa lahko tudi vecje principalne orgle z 32-ceveljskim principalom v pedalu (tu je 16-ceveljski principal v glavnem pišcalju). To se zgodi, kadar je strukturni izgled orgel tak, da so pedalne pišcali namešcene [v pedalne stolpe] na vsaki strani glavnega pišcalja. Ker tako velik subprincipal ni primeren za glavno pišcalje, ampak sodi le k pedalu, da poje basovske note, in ker jih le redki oglarji izdelujejo, inštrument imena ne more prevzeti po njih, ampak po glavnem pišcalju. 
Obstajajo tudi zelo majhni inštrumenti, ki imajo le 2-ceveljski principal. Ti ne sodijo med orgelske inštrumente, ampak spadajo v kategorijo pozitiva; razlog zato je, da so ti principali »podloženi« z drugimi nižjimi registri, npr. s kritim ali kvintadeno 8’ ali 4’, in tako dobijo ime »veliki« ali »cerkveni pozitiv« ali »principalov inštrument z malo oktavo«. Vsak orglar bi moral gledati, da so njegovi inštrumenti pravilno opredeljeni glede na velikost in višino tona principala, tako da bodo vedno identificirani po registrih; podobno velja za druge inštrumente.
<124>
II. poglavje:
O vseh vrstah registrov 
in imenih orgelskih glasov; 
kako te po jakosti in glasu pravilno opredeliti 
glede na njihov zvok in barvno znacilnost; 
kako take registre razlicno opredeliti generaliter 
glede dolžine pišcali v cevljih; 
z dodatkom, kaj je treba vedeti o vsakem registru in specie posebej.
Tukaj bi bilo treba reci nekaj besed o menzuri [premeru] pišcali glede na dolžino njenega telesa. Vendar, ker se to tice le orglarjev, bomo podrobnejšo razpravo opustili. 
Naj bo zdaj le na kratko nakazano, da so principali in vsi ostali nekriti registri (neupoštevajoc pišcalno nogo, ki samo usmerja sapo, ampak zacenši z labijem oziroma usti, ki povzrocijo, da gornji del pišcali poje) tako dolgi, kakor kaže njihova oznaka v cevljih. Posamezne pišcali se med seboj  razlikujejo po razmerju dolžine in širine (vendar le malenkost, tako da je pri majhnih pišcalih to komaj opazno) in jih je zato treba krajšati. Kakor že pamet pove, se širina poveca, ce se dolžina skrci;  in obratno, ce se vzame širini, bo sorazmerno vecja dolžina.
Pri kritih registrih imajo imena ali oznake števila cevljev drugacen pomen. Ceprav ima krita pišcal tak ali celo vecji premer kot principal, lahko ni niti pol tako dolga. Npr. 8-ceveljska principalova pišcal meri 8 cevljev; ce pa nekrito pišcal pokrijemo, poje oktavo ali kvinto ali seksto nižje. Tudi kvintadena je precej daljša od kritega [registra], <125>a le malenkost širša od principala 4’, medtem ko je na drugi strani  kriti [register] širok kot srednji principal 8’. 
Ta dva registra imata torej razlicna premera in vendar pojeta isti 8-ceveljski ton. Ozka mera kvintadene z brado okoli njenih ust in predvsem nizek rez zgornje ustnice ustvarjajo izrazito [poudarjeno alikvotno] kvinto. Brez teh dveh dejstev, namrec ožje mere, kritosti pišcali in brade, ki vpliva na zvok, kvintadena ne bi mogla nikoli proizvajati tako izstopajoce kvinte, ampak bi pela kot navaden krit register. 
Za ponazoritev razlike poimenovanja [med nekritimi in kritimi registri], naj navedem, da pri nekritih registrih, dolžina [izražena v cevljih] ustreza višini tona, in na primer recemo »8-ceveljski principal«, »4-ceveljska oktava« itd. Pri kritih registrih pa navedena višina tona ne ustreza [dejanski dolžini v cevljih], ampak ima »8-ceveljska kvintadena« [dolžino C pišcali 4 cevlje], »4-ceveljski nocni rog« [2 cevlja], »2-ceveljska kljunasta flavtica« [1 cevelj] itd. 
O tem zaenkrat dovolj.
Kriticno je treba presoditi trditev, da obstajata samo dve vrsti orgelskih pišcali, namrec nekrite in krite, kar zadostuje za raznolikost zvocnih barv. Ceprav nekateri nasprotujejo, da bi imeli jezicnike kot tretjo vrsto, vendarle ni mogoce zanikati, da njihova drugacna oblika prinaša tudi spremenjeno barvitost (tako kot med razlicnimi nekritimi in kritimi pišcalmi). Ker morejo izvajati take ali še celo bolj opazne razlike kot jih poznamo med drugimi vrstami pišcali, jih moramo v seznam vkljuciti [kot samostojno skupino].
Torej:
1. Orgelske pišcali delimo na ustnike in jezicnike. 
2. Flavtne pišcali so na vrhu telesa bodisi krite bodisi nekrite. 
3. Nekatere nekrite flavtne pišcali imajo valjasto obliko; <126>telo ima po vsej dolžini enak premer; druge imajo konicno obliko.
4. Od valjastih imajo nekatere dolgo in ozko telo, medtem ko imajo druge, npr. votle flavte vseh vrst, kratka in široka telesa. 
5. Tudi konicne pišcali so dveh vrst; nekatere, npr. gamsov rog, konicna flavta in plitva flavta, so široke v spodnjem in ozke v zgornjem delu; druge, npr. dulcian so široke v zgornjem delu in ozke v spodnjem delu. 
6. Krite flavtne pišcali, npr. kvintadene ali krite [gedackt] pišcali vseh vrst so lahko popolnoma krite ali pa imajo na pokrovu odprtino, kot npr. cevna flavta. 
7. Tudi jezicniki so dveh vrst: nekateri, npr. pozavna, trobenta, šalmaj, ukrivljeni rog, regal, cink in kornet so nekriti, drugi, npr. sordun, ranket, medvedja pišcal, bombarda, fagot, jabolkoregal in glavaregal pa so kriti. Vse to je razloženo v naslednji tabeli razlicnih registrov. 

<121>






<126 dodatek - razpredelnica>
Razpredelnica 
prikazuje imena in razrede vecine, vendar ne vseh registrov, ki jih danes lahko najdemo v orglah. 
(Oznaka M in P pred imenom pomeni, da register nastopa samo v manualu ali samo v pedalu, kar je še posebej oznaceno s koncnico -bas npr. Principalbas, krit bas ipd., oziroma hkrati v manualu in pedalu kot ena ali kot dve loceni pišcalni vrsti oziroma registra.)
I. Jezicniški registri
 A. Nekriti jezicniški registri
  P 1) pozavnabas 16’
  M 2) trobenta 8’ 
  P 3) trobentabas 8’
  MP 4) šalmaj 8’
  P 5) mali šalmaj 4’
  P 6) veliki ukrivljeni rog bas 16’
  MP 7) ukrivljeni rog 8’
  P 8) mali ukrivljeni rog bas 4’
  M 9) veliki regal 8’
  MP 10) mali godalni ali dekliški regal 4’ 
  M 11) cimbalni regal 1’
  M 12) cink diskant 8 ‘
  P 13) kornetni bas  4’ + 2’ 
 B. Kriti jezicniški registri
  MP 1) sordun 16’ 
  MP 2) veliki ranket 16’
  MP 3) ranket 8’
  P 4) velika medvedja pišcal 16’
  MP 5) medvedja pišcal  8’
  MP 6) velika bombarda 16’
  MP 7) bombarda 8’
  M 8) fagot 8’
  P 9) dulcianbas 8’
  M 10) jabolko- ali gumbni regal 8’
  M 11) glavaregal 4’ 
II. Ustnicni registri
Nekriti ustnicni registri
1. Enako menzurirani oz. s telesi nespremenljivega premera
 1. A) Dolga/ozka in vitka oz. principalna menzura 
  a) principali 
   P  1) veliki subprincipalbas 32’
   M 2) veliki principal 16’
   P 3) veliki principal ali podstat 16’
   M 4) principal ali prestant 8’
   M 5) mali principal 4’
   M  6) mali principal diskant 4’ 
  b) oktave 
   MP 1) velika oktava 8’
   MP 2) oktava 4’
   MP 3) mala oktava 2’
   M  4) super oktava ali sedecima 1’
  c) kvinte  
   MP 1) velika kvinta 6’
   MP 2) kvinta 3’
   M 3) mala kvinta 1 1/2’
  d) šumeca pišcal ali šumeca kvinta 
  e) švicarska pišcal 
   MP 1) velika švicarska pišcal  8’ 
   M 2) mala švicarska pišcal 4’
   M 3) mala švicarska pišcal diskant 4’
   P 4) mala švicarska pišcal bas 1’
  f) miksture  
   MP 1) velika mikstura 4’ 
   MP 2) mikstura II ali I
   MP 3) mala mikstura ali ostra  
  g) cimbale 
   MP 1) velike cimbale 
   MP 2) pojoce cimbale 
   MP 3) cimbale 
   M 4) male cimbale 
   M 5) ponavljajoce cimbale 
   P 6) ponavljajoce cimbale bas 
 1. B) Kratka in široka menzura kot votle flavte vseh oblik 
   MP 1) velika votla flavta 8’
   MP 2) votla flavta 4’
   M 3) votla flavta diskant 4’
   MP 4) votla kvinta 3’
   MP 5) mala votla oktava 2’
   M 6) mala votla kvinta ali kvintna flavta 1 1/2’
   M 7) siflet 
   M 8) gozdna flavtica 1’
   P 9) mala flavtica bas 1’
   MP 10) velika žvegla 8’
   MP 11) mala žvegla 4’
2. Pišcali neenakega premera
 2. A) Spodaj široka in zgoraj ozka 
  a) gamsovi rogovi in plitve flavte 
   MP 1) veliki gamsov rog 16’
   MP 2) gamsov rog 8’
   MP 3) gamsov rog oktava 4’
   MP 4) gamsova kvinta 3’
   MP 5) mali ali super gamsov rožic 2’ 
   M 6) mala gamsova kvinta 1 1/2’
   M 7) tesna flavta 4’
  b) konicne flavte 
   M 1) konicna flavta 4’
   MP 2) mala konicna flavta 2’
   M 3) konicna kvintica 1 1/2’
   M 4) kljunasta flavta ali pišcal 4’
  c) plitve flavte 
   MP 1) velika plitva flavta 8’
   MP 2) plitva flavta 4’
   MP 3) mala plitva flavta 2’
   M 4) mala plitva flavta diskant 2’ 
 2. B) Zgoraj široka in spodaj ozka menzura,    kakor dulkan  
Kriti ustnicni registri
3. Popolnoma kriti 
 3. A) Kvintadenska menzura 
  a) kvintadene 
   MP 1) velika kvintadena 16’
   MP 2) kvintadena 8’
   MP 3) mala kvintadena 4’
  b) nocni rogovi  
   MP 1) nocni rog 8’
   P 2) mali nocni rog bas 4’
  c) precne flavte 
   MP 1) velika precna flavta 8’
   MP 2) precna flava 4’
 3. B) Kriti vseh vrst 
   P 1) veliki kriti subbass 32’
   M 2) veliki kriti 16’
   P 3) veliki kriti bas ali krita podstat 16’ 
   MP  4) kriti 8’ 
   MP 5) mali kriti 4’
   M 6) krita kvinta 3’
   M 7) super kritek 2’
   P 8) kmecka flavta bas 1’ 
4. Sicer kriti, a zgoraj nekoliko nekriti: cevne flavte vseh vrst 
   MP 1) velika cevna flavta 16’
   MP 2) cevna flavta 8’
   MP 3) mala cevna flavta 4’
   M 4) super cevna flavtica 2’
   P 5) kmecka cevna flavtica bas ali zvoncki 1’ 
<konec Razpredelnice>



<126 nadaljevanje>
[I.] O nepokritih valjastih pišcali in o principalovi skupini, torej principalih, oktavah, kvintah, šumecih pišcalih, švicarskih pišcalih, miksturah, cimbalah ipd. 
[a)] Principali
Ime principal (ki so ga naši predniki nekdaj imenovali praestant) je bilo preudarno izbrano in se dobro prilega tej vrsti pišcali. Te pišcali niso samo za okras, ampak je (kot je bilo ravnokar omenjeno in se tu ne bi ponavljal) <127>najbolj dragocen register, zato ga upraviceno imenujemo principal. Veliko vrst jih je: 
1. veliki subprincipalbas 32’ 
Ta register, kot receno, ne sodi v manual, ampak se uporablja le v pedalu, ker ima nenaravno nizek glas; tudi ce bi pritisnil eno samo tipko, je njegov zvok bolj podoben jecanju in zavijanju vetra, kot pa cistemu tonu. Ce bi ta register igrali manualiter, bi se slišala neugodna, nerazumljiva in nedopadljiva harmonija; organisti in poslušalci bi se je navelicali in bi jo le z odporom poslušali. Torej se ta register uporablja le pedaliter in še to skupaj s 16-ceveljskim.
2. veliki principal 16’ 
Register je zelo uporaben in, ce ima pravilno izdelano telo in labije, predvsem pa ce je pravilno intoniran, daje tudi v manualu lep zvok in ton (sicer v nižinah ni v jasnem sozvocju s tercami in kvintami), predvsem v primerih pocasnega takta; še bolj pa, ce se mu pridruži višji register, s katerim se zvok razširi.
3. enakoglasni principal 8’
8-ceveljska oblika principalnega registra je najbolj pogosta in je najbližje cloveškemu glasu in drugim inštrumentom, predvsem pri spremljavi motetov in koralnih priredb; brez pridrškov in neprijetnosti v ušesih. Poleg tega podpira višjetonske registre in zakriva tonske nejasnosti. O tem bomo še pisali, ce Bog da. 
4. mali principal ali oktavni principal 4’. 
Je tudi prijeten register za samostojno uporabo, ceprav sam na sebi in predvsem v višinah nima posebne mehkobe. Zato je potrebno, da se mu pridruži osnovni 8-ceveljski register, npr. kvintadena ali drug pokrit register. 
<128>Nekatera pišcalja z 8’ osnovo imajo tudi mali principal 4’, vendar le v tenorski oktavi od 1 1/2’ navzgor. Obicajno zacne na srednjem ceju ali cisu.
 
[b)] Švicarske pišcali
Obstaja še en register iz principalove družine, z zelo ozko menzuro, ki ga Nizozemci imenujejo švicarska pišcal. Verjetno zato, ker so na pogled pišcali videti dolge in v proporcu ozke, prav kakor švicarske pišcali. Prav tako imajo posebno prijetno ostrino in violini podobno resonanco, kar je verjetno posledica ožje menzure. Kljub ozki menzuri orglarjem uspe doseci dobro intonacijo. Zato pa morajo imeti v diskantu nekoliko razširjeno menzuro. Imamo dve osnovni obliki: 
1. velika švicarska pišcal 8’
2. mala švicarska pišcal 4’
Poleg teh dveh obstaja razlicica oz. tretja oblika, ki ima samo diskantno polovico, zato se imenuje: švicarska pišcal 8’ diskant. Podobno srecamo v pedalu v 16’ obliki in se imenuje švicarska pišcal pedal 8’. Ti registri niso prevec pogosti, saj je pišcali težko obdelati in težko doseci intonacijo, kakršno bi si mojstri želeli. 
Velika švicarska pišcal v pedalu nudi zelo prijeten bas; ce ji dodamo rahel register, je podoben godalnemu basu. Treba je omeniti, da ta register v manualu in pri pocasnem taktu tudi brez okraskov poje prijetno in jasno in naredi dober vtis. 
<129>Obstaja še ena oblika tega registra, ki ima menzuro prestanta ali principala. Ker je zgoraj krit, prepihuje. Tako pride do istega tona, kot ce ne bi bil krit. 
[c)] Oktave
Ena od oblik principala je oktava, ki ima enaka razmerja kot principal. Oktava se pojavlja kot velika oktava, oktava, mala oktava in superoktavica. 
1. velika oktava 8’
Ta oktava sodi v pišcalje velikega principala [16’] ter po menzuri in zvoku ni nic drugega kot principal 8’. Zato ga za razlikovanje od velikega principala nekateri imenujejo mali principal. Potrebno pa ga je razlikovati od [malega] principala v hrbtnem pozitivu, ki je 4-ceveljski: ta principal je iz kositra, medtem ko so oktave iz svinca ali kombinirane pol kositra in pol svinca ter postavljene za principalom. 
2. oktava 4’ 
Sodi v pišcalje enakoglasnega principala, od katerega je eno oktavo višji. Register lahko uporabljamo tudi samostojno in se zvocno dobro zliva z višjimi in nižjimi registri. 
3. mala oktava 2’ 
Imenujejo jo tudi superoktava. Ker so še manjše oktave, kot bo sledilo, tega registra ne bomo imenovali superoktava ali suprema oktava. Držimo se torej zgoraj navedenega zaporedja: velika oktava 8’, oktava 4’, mala oktava 2’ in zadnja superoktavica 1’. 
4. Superoktavica 1’ 
Imenuje se tudi sedez, ker stoji dve oktavi višje od oktave 4’. Ker pa oktava 4’ nima nobenega temelja nad enakoglasnim principalom, <130>jo imenujemo sedeze. Sicer bi ji bolj pristojalo ime superoktava in bi sodila v veliki pozitiv za principalom 2’. 
5. Sem sodijo kvinte 6’, 3’ in 1 1/2’
Nekateri jih zmotno imenujejo quindetz. 
6. Prav tako šumece pišcali, staro ime, ki so ji ga dolocili naši predhodniki. Register je sestavljen iz dveh vrst pišcali: kvinte 3’ in superoktave 2’, ki ju lahko potegnemo skupaj. V nekaterih primerih sta pišcalni vrsti združeni v en register, podobno kot v vecvrstni miksturi ali cimbalah. Imenujejo jih tudi šumeca kvinta, ker je tonska lega kvinte nižja od superoktave. Še do danes pa se šumeca kvinta vgrajuje tudi v pedalna pišcalja.
[d)] Miksture 
Miksture in cimbale so po velikosti velike in majhne in sodijo v to skupino, kakor so ustrezno predstavljene v isti kategoriji kot principali in oktave, poleg tega pa oktave in kvinte skupaj z miksturami in cimbalami sestavljajo organo pleno. Ker je njihova dokoncna sestava odvisna od vrste in oblike inštrumenta [ali pišcalja] in cerkve, ne moremo izpostaviti nobene njihove specificnosti razen dejstva, da izstopajo za vec oktav in zato pogosto ponavljajo [repetirajo]. Vec oblik: 
1. velika mikstura, 
ki so jo naši predhodniki vgrajevali v inštrumente, ko ti še niso imeli toliko razlicnih registrov, kot jih poznamo danes. Te miksture so pogosto imele 30, 40 ali vec pišcalnih vrst, najvecja je imela 8-ceveljski temelj. V današnjih dneh imajo velike miksture le 10 do 12 pišcalnih vrst, zelo redko do 20; njihova najnižja vrsta je 4’. 
2. srednja mikstura, 
ker je srednje velika: ne prevec ne premalo pišcali. To je tista vrsta miksture, ki jo vgrajujejo v enakoglasni principal glasbila, kakor tudi v velike principalne inštrumente. Ima 4, 5, 6, 7, 8 ali 9 vrst pišcali, najnižja je 2’ ali 1’. 
<131>
3. je mala mikstura ali ostra,
kakor so jo pred leti zaceli imenovati Nizozemci; ne brez razloga, ker je zelo prodoren register, ceprav je sestavljen le iz treh vrst (npr. f, c’, f’). Pogosto ponavlja. V vecjih orglah jo postavijo v prsno pišcalje, v malih inštrumentih pa na mesto obicajne miksture. Vcasih je sestavljena iz zelo malih pišcali, celo najvecja je komaj tri palce dolga (npr. f, f, c’, f’’), ali iz treh ali štirih malih pišcali v unisono, kjer se sliši le enoglasje in ne kvinte. Zaporedje ponavlja na vsaki oktavi, zaradi tega jo imenujejo ostra [scharp]. Ponavljati pomeni, da se npr. na vseh c ali f tipkah klaviature vedno oglasi ista višina tona. Zaradi tega miksture in cimbal ne moremo igrati samostojno. 
[e)] Cimbale 
1. nizko uglašene cimbale imajo tri [pišcalne] vrste. 
2. pojoce cimbale imajo tudi tri vrste in ponavljajo na f in na c skozi vso klaviaturo. Najbolj umetniška oblika akorda je f, a, c. 
3. [navadne] cimbale imajo dve pišcalni vrsti; v isti oktavi neredko ponavljajo dvakrat. 
4. male cimbale imajo le eno pišcalno vrsto, ki pogosto ponavlja. 
5. ponavljajoce cimbale imajo eno ali dve vrsti in stalno ponavljajo. 
6. pedalne cimbale imajo dve, tri ali najvec štiri pišcalne vrste. Najvecje merijo okrog 1/2’ in enkrat ponavljajo. Ostale so nekoliko po uglasitvi še višje in ponavljajo dvakrat. Obojne so sestavljene iz kvart in kvint. 
II. Votle flavte 
To so nekriti registri, nekoliko širši in krajši od principala. Imajo valjasto telo. Po širini bi sodili med pokrite registre, le da imajo ožje ustnice. Ker so [pišcali] odprte in široke, je njegov zvok votel, od cesar je [register] dobil tudi svoje ime.
<132>
1. velika votla flavta 8’
Pred šestdesetimi ali vec leti so orglarji zaceli ta register vgrajevati v pedalna pišcalja samostanskih in stolniških cerkva, in sicer v isti tonski višini kot principal, saj drugih registrov ali podstat [untersatz] še niso poznali. Ta register so zaradi globokega zvoka imenovali tudi subbas, kopel ali tonbas. Zaradi dejstva, da so bili ti registri uglašeni celo za kvinto nižje od kornega tona, je v nižjih legah nastal brencec ucinek. Primerki tega registra v stolniških cerkvah še obstajajo; nadomešcajo untersatz v plenu in pojejo tako polno in odmevno, da vsakdo misli, da gre za pravi untersatz.
2. votla flavta 4’
3. votla kvinta 3’ 
Lahko ga poljubno uporabljamo na kateremkoli manualu ali v pedalu. Nekdaj so organisti ta register radi imeli v kornih orglah [zborovskem pišcalju]; z njim so pevcem na zacetku pesmi dali pravo intonacijo. 
4. mala votla flavta 2’ 
Nekateri ta register imenujejo nocni rog, ker poje votlo in ima barvo, ki je podobna rogu. Vendar barva ne upravici tega imena; primernejše ime bi bilo kvintadena.
5. mala flavta 2’ 
je uporabna za cantus firmus.
6. kvintna flavta 1 1/2’
7. siflavta 1’
Nekateri uvršcajo ta register med principale. 
8. gozdna flavtica 1 1/2’ 
Register še vedno uporabljajo v obmorskih mestih; zaradi visoke uglasitve ponavlja dva- ali trikat. 
9. mala flavta pedal 1’
Je na mestu kmecke flavtice, vendar je nekoliko svetlejša <133>in glasnejša. 
Kadar ti mali registri igrajo skupaj z 8-ceveljskimi registri, z ali brez tremola, proizvajajo mehek in nenavaden zvok. 
Žvegla
Obstaja še ena skupina zvokov, ki ni tako široka kot votla flavta. Pred stotimi leti so jo Nizozemci poimenovali schwiegel (lahko jo vidimo v knjigi Musica getutscht Sebastiana Virdunga), ker v primerjavi z drugimi registri ozke menzure poje votlo, vendar ljubko, bolj podobno zvoku precne flavte. Vcasih ima obliko gamsovega roga, vendar je zgoraj in spodaj nekoliko širša. Ustnice so tanke, zato je register tišji od vretenoflavte [spillflöte]. Obstajata samo dve obliki tega registra: 
1. velika žvegla 8’
2. mala žvegla 4’
Razlago, kako nastane njihov ljubek glas, prepušcam drugim. Predstavitev votlih pišcali, od najvecjih do najmanjših, je tako sklenjena.
III. Konicne nekrite pišcali 
To je naslednja skupina nekritih pišcali, ki ima zelo drugacno barvo od principalove skupine, ki je bila zgoraj opisana; ima konicno obliko in je nad polovico krita. Tipov je vec. Gamsov rog upraviceno nosi to ime, saj je njegov glas podoben rogovemu glasu. So pa še druge: gamsov rog, kljunasta flavta, špicasta flavta, plitva flavta, dulkan ipd.
a) Gamsovi rogovi 
<134>
1. veliki gamsov rog 16’
Je ljubek register, [samostojno] uporaben v pedalu, v manualu pa skupaj z drugim 8- ali 4-ceveljskim registrom.
2. Enakoglasni gamsov rog 8’
Je posebno ljubek in mehak register, ce je narejen po ustreznih osnovnih proporcih in pravilno intoniran. Skupaj z drugimi registri ustvarja nenavadne glasove. Lahko ga imenujemo tudi viol de gamba, na katero spominja njegova barva, kadar je pravilno izdelan. Nizozemci ga imenujejo coppelfloit. Je daljši od kritega, a krajši od principala.
3. oktavni gamsov rog 4’
Register je zelo podoben zgoraj omenjeni varianti 8’. Lahko ga družimo z drugimi registri, s katerimi ustvarja cudovite kombinacije. Oba registra lahko najdemo v velikem ali malem principalnem pišcalju. 
4. mali oktavni gamsov rog 2’
Register spada bolj v hrbtni pozitiv ali v inštrumente male principalove oktave kakor v vecje inštrumente. Vseeno tudi iz dispozicije velikih orgel ne more biti izkljucen, saj ga je jasno in razlocno slišati, in je kot zelo ljubek manualni register lep nosilec cantus firmusa. Register gamsov rog je lahko tudi kvintni register:
5. velika gamsova kvinta 6’ 
6. gamsova kvinta 3’ in koncno
7. mala gamsova kvinta 1 1/2’
Gamsov rog je pol ožji v zgornjem delu kot v spodnjem. Usta merijo  petino oboda, njihova višina je polovica širine.
Ta register se tudi imenuje nasath in ne brez razloga, saj skupini registrov zaradi svoje majhnosti doda in ob dobri intonaciji da nazalni (nosljavi zvocni ) odtenek. Ce ga v kombinaciji z drugimi registri igramo z desno roko, doprinese lep sopranski solo. Nekateri orglarji naredijo nasath kot širok register z ozkimi usti. <135>Drugi imenujejo gamsov rog vretenoflavta, ker oblika pišcali spominja na vreteno. 
Nekateri za gamsove rogove vztrajajo pri imenu kljunasta flavta; vendar to ime ni pravilno, ker imajo kljunaste flavte drugacno obliko in zvok. Ce je izdelana v ustrezno široki meri (kot bo razloženo v naslednji tocki), kljunasto flavto lahko imenujemo spitzfloit 4’. Register tedaj da naravni zvok pihalnega glasbila. Izobraženi orglarji tega registra ne delajo manjšega kot 2’.
Nekateri pa naredijo kljunasto flavto kot precno flavto, to je s telesom, ki je še enkrat daljše glede na [pišcali drugih registrov neke] tipke. Tak register mora v prepihovati v svoji oktavi.
b) Špicaste flavte
Na vrsti je še en register podoben gamsovemu rogu, tudi konicne oblike; imenuje se špicasta flavta. Ti registri še niso dolgo v rabi. Med gamsovim rogom in špicasto flavto je kar upoštevanja vredna razlika. Slednja je od omenjenega gamsovega roga širša pri ustih in na vrhu še bolj zožena. Zato je primerno, da se tako imenuje. Nastopa v dveh velikostih:
1. špicasta flavta 4’
2. mala špicasta flavta 2’
Poznam tudi posebno vrsto špicaste flavte, ki je v zgornjem delu skoraj zaprta, pri ustih spodaj pa zelo široka. Sliši se zelo lepo barvito; vendar jo je zelo težko lepo in cisto intonirati.
<136>
c) Plitve flavte
Naslednji tip registrov z enakimi višinami uglasitve se imenujejo plitve flavte. Dno pišcali pri ustih ni izrazito široko, usta so precej široka, rez pa nizek. Zato pojejo plitvo in ne polno. Njihova oblika je komaj opazno konicna. Intoniranje zahteva izkušenega mojstra. Imajo prijetno barvo, nekoliko mehkejšo od gamsovega roga. Upraviceno so dobile ime plitva flavta. Poznamo tri velikostne razrede: 
1. velika plitva flavta 8’ 
2. plitva flavta 4’ 
3. mala plitva flavta 2’
Ce ima inštrument veliko registrov, so vse tri velikosti uporabne za ustvarjanje zanimivih kombinacij. Register je uporaben tudi v pedalu, saj poje nekoliko mocneje in bolj nenavadno kot gamsov rog. 
Mala plitva flavta kot kvinta v hrbtnem pozitivu je lahko zelo uporabna v kombinaciji s cimbalami in kvintadeno, saj poje kot godalni sopran; taka registracija resnicno poje kot godalni inštrument. Dovolj je o tem registru. 
d) Dulkan 
Navedimo še en register konicne oblike, ki je širok zgoraj in ozek spodaj; imenuje se dulkan. Stoji v novih orglah v Stralsundu. Ker ga je zelo težko dobro intonirati, ne more biti manjši od 8’. Ker je njegovo telo ozko pri ustih in se širi proti vrhu, poje podobno kot dulcian. Ker je dulcian jezicnik, dulkan pa ustnicnik, <137>zvok seveda ni povsem enak. Najbolje bo, da ostane tako, kot je dolocil izumitelj. 
IV. Krite pišcali: kvintadene, nocni rogovi in precne flavte
a) Kvintadene 
Register še ni dolgo v rabi, samo 40 ali 50 let; starejše orgle ga ne poznajo. Je prijeten (nekateri ga imenujejo kraguljcek), in je v njem mogoce slišati dva razlicna zvoka v kvintni razdalji: c-g. Na zacetku so ga imenovali »quint ad una«. Njegovo telo je široko ali širše od principalovega. Ker je krit, poje oktavo nižje, kot kaže njegova velikost, oziroma nekrite pišcali iste dolžine. Obstajo samo tri variante tega registra v istih razmerjih in z razlicno višino tona. 
1. velika kvintadena 16’ 
Register srecamo tako v manualu kot v pedalu. Ce ga spremlja 8-ceveljski register, je zelo uporaben in prijeten. 
2. kvintadena 8’ 
Register se pojavi v hrbtnem pozitivu kot osnovi register v  pišcalju s 4’ osnovo. 
3. [mala] kvintadena 4’ 
Ta prijeten register je zelo uporaben z nizkimi registri. Manjšega od 4’ ni mogoce izdelati. 
<138>
b) Nocni rogovi
Nekateri orglarji izdelujejo pravkar omenjeno malo kvintadeno v nekoliko širših merah. Širjenje premera da [pišcalim] rogu podoben zvok in nekako utiša njihovo kvinto, zato so orglarji register poimenovali nocni rog. To je zanj primerno ime. Dobro prenese kombiniranje z raznimi registri, kar omogoca vsakovrstne prijetne registracije. Nocni rog je lahko 4’ ali 2’, ravno tako v pedalu, kjer po milini prav izstopa. 
Nizozemci delajo nocne rogove kot nekrit register, podoben votli flavti, vendar nekoliko konicne oblike. Ustnice teh pišcali niso visoko odrezane kot pri votli flavti, zato daje nestalen in tresljajoc zvok.
c) Precne flavte 
Iz nedavno iznajdene kvintadene je nastala tudi oblika flavte, ki se po zvoku zelo približa precni flavti. Zato je po njej dobila ime. Njen zvok ne nastane po neprisiljeni naravni poti, ampak s prepihovanjem. Prepihovanje nastane, ker je njeno telo ozko [in razmeroma] vec kot enkrat [trikrat] daljše [od pišcali drugih registrov na isti tipki].
Naj razložim podrobneje: ceprav je telo pišcali dolgo 12’ in bi pricakovali temu primerno nizek glas, ta dejansko poje v višini 4’; torej se zaradi prepihovanja sliši samo njena kvinta. Zaradi svoje neobicajne dolžine glede na premer, taka pišcal tudi ne more drugace peti kot prepihovati v kvinto.
Ta vrsta precne flavte je primerno fina in hkrati sodobna. Meni se najbolj dopade odprta varianta z dvojno dolžino. To je vrsta, ki jo je izbrani orglar in glasbilarski mojster Esaias Compenius vdelal v orgle z lesenimi pišcalmi, <139>ki jih je  gospod Heinrich Julius, predlagani škof v Halberstadtu, vojvoda v Braunschweigu in Lüneburgu, moj milostljivi knez in gospod blagega spomina ter njena knežja milost njegova žena, dal postaviti v svojem gradu v Hessnu. Inštrument ima 27 registrov in tri manuale, zaprte v elegantno ohišje. Seznam registrov najdete v petem delu. V te orgle je gospod Compenius vgradil lesen register, pred njim pa so jih izdelovali iz kovine. Bolj naravno je, da ta register prepihuje oktavo kot da bi prepihoval kvinto. Ta vrsta pišcali proizvaja zvok, ki je bližji precni flavti, kot pri kritih pišcalih, ki jih imajo v 8- in 4-ceveljski legi v manualu in pedalu velike in sijajne orgle njegove zgoraj omenjene knežje milosti v Gröningenu.
V. Druge vrste kritih pišcali
Starejši orglarji so v svojih inštrumentih te registre imenovali enostavno flavte. Nizozemci in nekateri drugi jim pravijo bordun, zlasti ce so ozke menzure. Ce je mirno in prikupno intoniran, jim pravijo barem. Glede na višino osnovnega tona in dolžine obstaja šest variant povsem kritih registrov.
1. veliki krit 16’
Najveckrat se register pojavi v pedalu, kjer ga imenujejo veliki kriti untersatz [podstat]. Lahko pride tudi v manual. Vendar izkustvo pove, da miren in mrmrajoc zvok ni ne prijeten ne jasen. Krite pišcali te velikosti se vcasih pojavijo v 32’ legi v pedalu kot veliki krit subbas. Vendar je njihov glas manj slišen kot glas nekrite pišcali (podobno kot pri velikem subprincipalu). Po mojem mnenju za 32’ lego ni boljšega registra kot plitva flavta. Vendar bom presojo prepustil izkušenim orglarjem. 
2. kriti 8’ 
Register je v splošni rabi in služi kot temeljni register oktavnoprincipalnih glasbil in hrbtnih pozitivov pri vecjih orglah.
3. mali kriti 4’
<140>
Register najdemo pogosto v dispozicijah vseh vrst, v orglah in pozitivih. Je prijeten register in je z njim mogoce sestaviti veliko dobrih kombinacij, posebno v družbi s kvintadenami ali gamsovimi rogovi. 
Pred 28 leti je tedaj mladi oglar E[saias] C[ompenius] izumil nenavadno varianto: kriti 4’ z dvojnimi usti; te so na vsaki strani pišcali ene in je mogoce pogledati skoznjo; register je imenoval duifloit. Ta oblika daje registru popolnoma drugacen zvok od drugih. Vendar do zdaj še ni splošno razširjen. 
4. super krita pišcal 4’
Ker je register enak prejšnjemu, tudi ta proizvaja prijetne kombinacije z nižjimi registri, kot je bilo omenjeno pri sifloit in drugod, še posebej, ce je na voljo dober tremulant. Ce ima prave mere ter je cisto in enakomerno intoniran, je izredno lep, ko ga igra desna roka v sopranski legi; poje zelo podobno majhni kljunasti flavti. V kombinaciji z ranketom ali sordunom 16’ proizvaja nenavaden, pa prijeten zvok. 
5. krita kvinta 3’
Nekateri orglarji, med njimi je Gregorius Vogel, imenujejo ta register pišcalna flavta, kvinta na intonaciji. 
6. kmecka flavta v pedalu 1’
Nemci imamo ta register v veliki casti, posebno za igro cantusa firmusa v pedalu. Italijani, nasprotno, odklanjajo pedalne registre 2’ ali 1’, ceš da poudarjajo samo oktave. 
VI. Registri, ki so kriti, vendar ne popolnoma, npr. cevna flavta
<141>
Iz kritega registra se je razvila še ena varianta, ki je bila delno nekrita, saj ima v pokrovu natancno odmerjeno manjšo cevko. Zato se register primerno imenuje cevna flavta. 
Ta register je narejen na razlicne nacine. Nekateri orglarji namestijo pol cevke znotraj in pol cevke zunaj; drugi vso cevko znotraj in na pokrovu vidimo le odprtino. Ta namestitev je najbolj trajna, ker se cevka ne more pokvariti; pišcal se uglasi s premikanjem pokrova.
1. velika cevna flavta 16’
Ce bi želeli 16-ceveljski krit register namestiti za ves manual, bi taka cevna flavta (ki poje glasneje in jasneje) pela dosti bolje kot popolnoma krit register, saj se pri njej dobro slišita harmonicna kvinta in osnovni ton. 
2. cevna flavta 8’
3. mala cevna flavta 4’
4. cevna flavtica 2’
Vse so primerne in prijetne v kombinaciji z drugimi registri, posebno s kvintadeno. 
5. kmecka flavtica 1’
Odlicen dodatek pedalnim registrom je kmecka flavtica 1’, pri kateri je zvok visokih tonov podoben žvižganju, ki ga povzroca cevka na pokrovu. Ker proizvaja izstopajoco kvinto, ga nekateri orglarji imenujejo cevni zvoncek. Vendar, ce pregledamo znacilnosti, to ime ni ustrezno.
Na tem mestu bi bila primerna razprava o lesenih pišcalih. Tu gre za precej drugacen nacin izdelave, saj so si pišcali v osnovnih razmerjih in tonskih višinah zelo raznolike (kar vem osebno) in le delno primerljive z drugimi [doslej opisanimi]. Zgoraj omenjene orgle v hessenski palaci dokazuje resnicnost te trditve. 
Nenavadnih, mehkih in rahlocutnih [zvocnih] barv ter prikupnosti [zvoka] lesenih pišcali ni mogoce opisati z besedo. Ker se pa moram izogibati gostobesednosti, se mi zdi, da o tej skupini pišcali tudi ni potrebno <142>razpravljati. Ker izdelovanje orgel ni moj poklic, bo morda zgoraj omenjeni gospod mojster Compenius v razpravljanju o osnovnih geometricnih vidikih sam objavil bolj natancno porocilo o tej in drugih zadevah. Z moje strani ne bom nikoli nehal prizadevno širiti te umetnosti med orgelskimi ljubitelji, do meje svojih zmožnosti. Ce bo Bog hotel, bo sledilo porocilo o monokordu, iz katerega vsi glasbeni inštrumenti in vse pišcali dobivajo svojo višino tona in osnovno temperaturo. Ta inštrument je pravilno imenovan mati vseh inštrumentov in glasbe v vsej njeni polnosti. Mnogi so se ukvarjali s tem vprašanjem, vendar neuspešno. Dovolj je o kritih in nekritih pišcali; preidimo k jezicnikom. 
VII. Nekriti jezicniki
Ker so jezicniki vsakomur nekaj vsakdanjega in domacega, ni potrebno, da bi tukaj na široko porocal. Samo to bom omenil, da ima vsak orglar svoj nacin, kako nacrtovati dolžino in obliko nepokritih odmevnikov. Nekateri delajo pozavno 16’ z 16’ dolgim odmevnikom; vendar so to izjeme. Drugi naredijo 12’ dolge, za petino krajšo od zvoka; to je najboljši nacin. Najbolj pogosti so 8’. Nekateri naredijo pozavno s samo 6’ dolgim odmevnikom, drugi 5’ dolgim in delno pokritim, in sicer zgoraj z odprtino, podobno štirioglatemu pokrovu. Ker so odmevniki tako kratki, sta zvok in resonanca plitva. Ce pa hocemo mocan, blešcec in dostojanstven ton, mora biti odmevnik 12’ dolg. To razmerje drži pri nekritih jezicnikih, kakor sledi: 
Ce je dolžina pozavne   16’  12’  8’  6’
potem mora biti dolžina trobente 8’  6’  4’  3’
dolžina šalmaja pa   4’  3’  2’  11/2’
Razlog, da ni vse odvisno od menzure in dolžine telesa, <143>je v tem, da nižina in višina tona ne izhajata iz odmevnika (ki mora biti vsekakor ustrezne velikosti), ampak od jezicka. Bodi pozoren: ce so jezicki dolgi in ozki, proizvajajo dosti bolj prijeten zvok, kot ce so kratki in široki. To drži tudi pri usticnih pišcalih: široka menzura nikoli ne proizvaja tako prijetnega tona, kot to naredi ozka.
Iz tega razloga mora vsak orglar skrbno zasledovati zelo ozke menzure, kajti ožje so, bolj so ljubke in prikupne. Ker pa vsak orglar ni zmožen, da bi njegove pišcali ozke menzure pravilno pele (to zahteva veliko znanja, zavzetosti in precej napora), vecina iz lenobe ali zamujene priložnost obogatiti svoje znanje, še naprej izdelujejo registre s širokimi menzurami; ob tem si ne belijo glave, saj je delo  hitro opravljeno in mošnicek prej poln. 
V nekem samostanu Kneževine Hessen sem našel nenavadno obliko pozavne. Na ustniku je bila prispajkana medeninasta plošcica, na sredi katere je bila majhna, nekoliko podolgovata odprtina, nato pa pravi jezicek ali listek privezan z žareco medenino ali jeklenimi žicami, da ni mogel drdrati in se dreti. Ker vse to utiša zvok pozavne bolj kot navadno, ji daje (ce je dobro intonirana in jo igra dober mojster) dostojanstven in ublažen zvok, brez drdranja.
Take pozavne uglašujemo s pomikanjem odmevnika gor ali dol, kar jih naredi nestalne. Za razglašenost [pri vseh jezicnikih] pa ni kriva uglaševalna grebljica (s katero se jezicniki sicer uglašujejo), saj se sama od sebe ne more premikati. Vzrok je v tankem medeninastem jezicku, ki se ob toplem vremenu zaradi vrocine upogne navzven. Tako se poveca oddaljenost jezicka od [roba] žlebicka in višina uglasitve pade. Po drugi strani pa se ob mrzlem vremenu jezicek upogne navznoter in približa žlebicku; oddaljenost se skrajša in uglasitev se zviša. Vsak, ki se ukvarja z orglami in regali, to pozna iz dnevne prakse. Pozimi, kakor hitro mrzlo vreme popusti otoplitvi, regali v uglasitvi padejo, ko pa zacenja zmrzovati, se spet dvignejo. Malo koristi, ce pritrdimo grebljico. <144>Isto se ne dogaja le z jeklenimi in medeninastimi strunami klavicembala, ampak tudi lutnji in violini, ki imata sicer crevesne strune. Z vrocino postanejo ohlapne in uglasitev pade, pozimi pa se skrcijo, torej postanejo krajše in uglasitev gre navzgor. Ce strunski inštrumenti vec tednov stojijo na mrazu, bodo zvišali uglasitev za pol stopinje ali še vec. Ce izdelovalec klavicembala ni dovolj pozoren in strune ne prenesejo spremembe napetosti za pol stopnje, bodo vse strune popokale. Sam sem to veckat doživel s poslednicnimi stroški in sitnostmi. 
Ker nestalnost regalov in jezicnikov izhaja iz [lastnosti] medeninastega jezicka, je mogoce preizkusiti, ali so jezicki v regalu s strani skrbnega mojstra natancno in skrbno pritrjeni po vsem inštrumentu. Jezicnikom, ki jih je naredil dober mojster, se ob spremembi vremena višina uglasitve po celotni klaviaturi spreminja enakomerno; ce se ozracje segreva, se jezicnik enakomerno zavijejo navzven, ce se ohlaja, se približajo žlebicku. Ce torej ustnicni registri niso vkljuceni, lahko z jezicniki na orglah ali drugem inštrumentu ves cas igramo, saj ohranjajo svojo uglasitev.
Ce pa je usticni register odprt hkrati z jezicniškim, se spremenjena razdalja [med jezickom in žlebicem] pokaže. Ce so se torej jezicniki po vsem obsegu registra enakomerno [zvocno] premaknili gor ali dol glede na ustnicni register, je to dokaz, da je jezicnik skrbno in natancno pritrjen. Ce pa se zgodi, da se jezicnik v uglasitvi po vsem obsegu klaviature ni premaknil enakomerno, ampak je ena tipka zvišana, druga znižana, tretja pa je prav uglašena, je gotovo, da jezicniki niso natancno pritrjeni na žlebickih, ampak pomeni, da je en jezicek cvrsto pritrjen, medtem ko je drugi ohlapno, kajti debelejši jezicek ni tako obcutljiv kot tanek. 
Ceprav bi moral tu natancno porocati o raznovrstnih jezicnikih, je pri njih toliko razlik in inovacij, da bi težko vse opisal, posebno ker se nove in nenavadne oblike <145>dnevno pojavljajo. Zelo težko je oblikovati jezicnik natacno po drugem inštrumentu, v katerega pihamo z usti, in smo ujeti v njegov edinstveni ton. Zato bom tukaj obravnaval samo nekatere od pomembnejših tipov. 
[1.] Šalmaj 8’ 
Ta register je bolje narediti z odmevnikom, ki je od pravega šalmajevega odmevnika nekoliko širši. Potem se cudovito ujema z zvokom dejanskega šalmaja. 
[2.] Ukrivljeni rog, ki je samo 8’
Ceprav je dejansko možno narediti ta register v 16’ legi, ga redko srecamo. Njegov zvok pri tako nizki legi je glasen in nizek, ni posebej dopadljiv. Zato je najbolje, da ga umestimo samo v pedal.
Odmevniki tega registra so vseh oblik in velikosti. Nekateri orglarji skušajo doseci njegov ucinek s pravim regalnim odmevnikom, ki je na vrhu krit, in ima dve, tri ali vec majhnih lukenj, zvrtanih na vrhu ali blizu žlebicka. So še drugi nacini, kako doseci to barvo zvoka. Zato register štejemo med krite jezicnike. Najboljši je tisti, ki se sliši kot ukrivljeni rog in ima polovicno dolg odmevnik, ki zgoraj ni krit. Tako kot druge mehke jezicnike, ga mora narediti izkušen orglar, ne kdorkoli, ki je zmožen nekaj skupaj sestaviti.
[3.] Regal 8’ 
Orgelski register je najpogosteje narejen iz medenine, po dolžini pa meri pet ali šest palcev. Vcasih je odmevnik zelo majhen, komaj za en palec dolg, vendar daje od sebe 8-ceveljski ton. To je posebno razvidno iz inštrumentov s klaviaturo imenovanih regal, ki so jih izdelovali v Augsburgu in Nürnbergu. Ta je podrobno opisan v drugem delu, številka 43. 
Dekliški regal, ki stoji v manualu ali pedalu je 4’, je majhen, nekrit regal z majhnim odmevnikom, ki v dolžino meri en ali kvecjemu dva cevlja. Ime je dobil iz dejstva, ker se v kombinaciji z ustnikom v pedalu sliši kot glas dekleta, ki poje v basovskem registru.
<146>Nekateri imenujejo ta mali 4’-register godalo ali godalni regal, ker se, ce je skupaj s kvintadeno, sliši kot glas violine (posebno ce ga igramo z desno roko kot solisticno melodijo). Ker bi morali imenovati vsak register po zvoku, ki ga oddaja, bi bilo najbolj primerno ime za ta register »mali regal«. 
[4.] Kornet 8’
Register srecamo samo na diskantni polovici klaviature. Ima stožast odmevnik, in je nekrit na zgornjem koncu. Glas je nekoliko votel, kot kakšen ustnicni register, in brez mocnega drdranja. To drdranje je ucinek trdih jezickov in mocne sape. 
Kornet najveckrat srecamo v pedalu. Mere ustrezajo meram regala. Vendar je ožji in daljši. Ceprav je samo 4’ ali 2’, je odmevnik 9 palcev visok, torej višji od odmevnika regala 8’. Lahko bi ga primerljali zvoku cloveškega glasu. Nekateri orglarji naredijo odmevnik štiri ali pet palcev visok; pri tej zadevi je zelo velika razlikost med mojstri, zato ne moremo nicesar dokoncnega napisati. 
VIII. Kriti jezicniki
[1.] Sordun 16’ 
Zaradi nacina, kako je narejen, s kritimi pišcalmi, in ker skriva odmevnik, prilicno veliko cev, tega registra se ne da izdelati v višjih legah, ce hoce biti zvest svojemu namenu. Njegov zunaji odmevnik, približno dva cevlja velik, in širino nocnega roga 4’. Ce ga je naredil pravi mojser, je njegov glas mehak in miren. Dobro se sliši, ce igra v skupini ustnicnih registrov. Vendar moramo paziti, kakor z drugimi pišcalmi 16’, da ne igramo intervale terc in kvint v levi roki, da se izognemo neprijetnim nizkim glasovom. Najlepše zveni v pedalu, zelo elegantno v katerikoli kombinaciji. 
<147>
[2.] Veliki ranket 16’
[3.] Ranket 8’
Je tudi nekaj kritih jezicnikov zelo mehko intoniranih, in pripravni za vse možne nacine kombinacij. 
Oba od teh registrov imata majhne odmevnike iste velikosti; vecji je visok devet palcev. Oba imata skrit odmevnik tak, kot ravnokar omenjeni sordun. 
[4. Medvedja pišcal 16’ in 8’]
Medvedja pišcal ima tudi dve obliki: 16’ in 8’. V višjo lego ne gre, ker izgubi svojo lastno tonalno istovetnost. Ustvarja zvok kot brundanje, spominjajoc mirnemu brundanju medveda. Njegov odmevniki niso visoki, ampak precej široki, kakor dva lijaka istega premera, eden obrnjen na drugega, in skoraj popolnoma krit. Ce je lesen, ima nekoliko drugacno obliko. Odmevniki lahko dobijo razlicne oblike, ampak vsi so znacilno ozki in se hitro širijo v zahtevano širino. 
Videl sem krit jezicniki v praški jezuitski cerkvi, ki ga je iznašel p. Andrej in ima zelo mehek glas. Odmevnik so bili veckrat predelani in je postal širši skozi vso dolžino (kot je narisano v Theatrum instrumentorum, 38). 
[5. Bombarda 16’ in 8’] 
Bombarda je skoraj enaka sordunu, razen da so odprtine, skozi kateri gre glasba, razlicna ter žlebicki in jezicki so širši. Zato imajo mocnejši glas. Lahko je 16’ ali 8’. Bombarda je zelo primerna za pedalni register, ker izvajajo prijeten, srednje mocan zvok. 
[6. Fagott 8’]
Je samo v 8’-obliki. Ima ozke in valjaste odmevnike, najvišji je štiri cevlje visok. Register se pojavlja le v manualu. 
[7. Dulcian 8’]
Ima samo 8-ceveljsko obliko. Nekateri orglarji ga izdelujejo kritega s številnimi majhnimi luknjicami na eni strani dna, skozi katere gre zvok, tako kot regali, ki jih izdelujejo na Dunaju, Avstrija. Drugi ga pustijo povsem nekritega na vrhu. Tako ima glas pihala, katerega ime nosi. Bolj se prilega pedalu kot manualu. Ker se ta register pojavlja v številnih variantah, ni potrebno vec spregovoriti o njem. 
<148>
[8.] Jabolko- ali gumbregal 8’ 
Register je dobil svoje ime po obliki, ker zgleda kot jabolko na konici palice. Najvišji odmevnik je štiri palce visok, sestavljen iz majhne cevi iste oblike kot žlebicek, na vrhu katerega je majhna okrogla žogica kot spleten gumb, poln številnih majhnih luknjic, skozi katere pride zvok na dan. Zvok je podoben zvoku regala, vendar je bolj miren in mehek. Je zelo primeren za pozitive v zasebnih stanovanjih. 
[9. Glavaregal 4’]
Na zgornjem vrhu ima majhno okrolgo žogico, kot kakšen gumb, razrezan cez polovico, kakor odprta celada, ki takoj vrne zvok v spodnji del odmevnika. Je prijeten in mehek register. 
Za zdaj je to dovolj o orgelskih registrih.
III. poglavje: 
navodilo za uglaševanje jezicnikov v orglah in
regalih (kot samostojnem inštrumentu) ter drugih inštrumentov, npr. klavicembala, spineta ipd. in kako uglasiti ostale pišcali
[v pripravi]
<158>
IV. poglavje 
[Prevzem novih orgel]
Na tem mestu bi bilo potrebno podrobneje zapisati o tem, kako morajo nove orgle zgledati in delovati:
1) pokazati umetnost usmerjanja sape, ki iz okolja skozi mehovje in množico sapnih kanalov pride do pišcali in od njih ponovno v prost zrak;
2) pregledati vse skrite napake v sapnici, in sicer tiste, ki so že navzoce, in one, ki bi lahko nastale v kasneje;
3) s posebno natancnostjo opisati pravilna razmerja in <159>intonacijo ustnicnih ter jezicniških registrov. 
4) razkriti, kako delujejo notranji deli inštrumenta, kakor tudi skrite napake, o katerih je treba dobro presojati, cesar pa ne morejo tisti, ki niso o tem nikdar razmišljali. 
5) in tudi, kako se pri orgelski mehaniki in jezicnikih lahko izognemo raznim napakam, ki se niso  pokazale že ob postavitvi. 
Z dobrim namenom so v današnjih cerkvah, tako v manjših kot tudi velikih mestih, dala obcestva postaviti orgle v slavo, cast in cešcenje vzvišenemu Božjemu imenu, in zanje namenila veliko denarja; a so bila vseeno pogosto na razne nacine ogoljufana. Nove orgle namrec kasneje potrebujejo mnogo popravil in krpanja, in koncna cena je lahko mnogo višja od tiste, kakršna bi bila, ce bi delo zaupali dobro usposobljenemu orglarju.
Iz grabežljivosti, tehnicnega neznanja, slabega nadzora pomocnikov in ob slabi kakovosti materialov, nekateri orglarji ne delajo zavzeto, ampak orgle sestavijo površno. Da bi prihranili cas (in da bi si pridobili slavo, ker izdelujejo orgle hitreje kot drugi), taki orglarji s kompromisi sekajo bližnjice. Zato se hitro pojavijo številne napake, ki so posledica osnovnih konstrukcijskih napak pri izdelavi sapnice ali zveze med sapnico in tipko, kjer se posamezni deli zaradi širjenja in krcenja [materiala] drgnejo ali zatikajo; nekateri manubriji se prelahko, drugi pretežko potegnejo; eni se odpirajo le do polovice, drugi imajo poln hod; vcasih se manubriji zataknejo, zlomijo in tudi razpadejo, kar je zelo nadležno; vcasih pišcali utihnejo, npr. zaradi slabe izdelave ali kovine, ki je pretanka ali slabe kakovosti; vcasih se prevrnejo druga na drugo, ker so zgoraj pretežke ali slabo zasidrane; vcasih se nagnejo in se potem naslanjajo druga na drugo, kakor da bi pijani kmetje na sapnici plesali pustni ples; posledicno slabo izgovarjajo in se mocno razglasijo; sapa uhaja enkrat tukaj, drugic tam, postaja vse šibkejša in koncno nezadostna; vcasih je premocna poleti in prešibka pozimi; vcasih sta zato potrebna dva ali celo trije mehaci, bodisi zato, ker mehovi postanejo trdi, ali zato, ker jih je treba[zaradi popušcanja] hitreje polniti; je še veliko drugih napak, ki se od casa do casa same pokažejo; vcasih vse <160>naštete slabosti povzrocajo dobrim organistom taka razocaranja, da bi raje šli v skedenj mlatit, kakor da bi igrali na takih orglah. 
Ceprav clovek ni zmožen narediti stvari, ki bi brez popravila vecno trajale, iz izkušnje vemo, da nekatere orgle, ki jih je naredil izkušen in vesten mojster te umetnosti, lahko brez vecjih popravil zdržijo 60, 70 ali 80 let. Pri takih se pokaže, da so bile tako dobro narejene brez zacetniških napak pri sapnicah, pišcalih, mehovju, v notranjih delih in prenosih, in so tudi boljše od na novo izdelanih orgel. Zato so vredne hvale, casti in spomina kot cudovita Božja stvaritev, ki so jo z vso dolžno skrbnostjo izdelali naši predhodniki. 
Ce hocemo projekt [izdelave orgel] uspešno izvesti, cerkvi prihraniti nepotrebne velike izdatke in dobrim organistom prihraniti nevšecnosti, je potrebno, da cerkveni voditelji pred podpisom pogodbe za nove ogle poišcejo nasvet pri izkušenih organistih, ki so od orglarja neodvisni, in v njihovi navzocnosti dolocijo in se z orglarjem dogovorijo glede dispozicije in drugih podrobnosti, ki zadevajo inštrument. Vsekakor je cutiti potrebo, kot že omenjeno, da bi se o vseh teh stvareh sestavil poseben zapisnik.
Zato sem predlagal že omenjenemu Esaiasu Compeniusu, uradnemu orglarju milostljivega kneza in gospoda (ki mi je že svetoval ob pripravi tega porocila in navodil), naj napiše primerno kratko besedilo, ki bi ga v korist organistov in orglarjev javno objavili. 
S svoje strani menim, da to ni samo potrebno, ampak tudi moja dolžnost, da mu v okviru svojih zmožnosti in razumevanja pomagam in svetujem v najvecji možni meri. 
Ker na tem mestu ni primerno, da bi tak krajši traktat dodajal tukaj, bo kmalu objavljen samostojno, ce Bog da.
KONEC.


Michael Praetorius (1571-1621) velja za najpomembnejšega nemškogovorecega glasbenega teoretika 17. stol. Kot organist in skladatelj je deloval v rodni Turingiji, Frankfurtu, Wolfenbüttlu in drugih krajih današnje osrednje Nemcije. Njegove skladbe kažejo severnoitalijanski vpliv. Nedokoncano teoretsko delo Syntagma musicum sestavljajo tri knjige, v katerih na mnogih mestih obravnava orgle; najbolj celovito v tretjem in cetrtem delu Druge knjige, ki ima naslov De organographia, in je bila izdana leta 1619. Pri opisih se pretežno sklicuje na lastna opažanja, kar kaže na njegovo široko razgledanost tudi na podrocju poznavanja glasbil. Slog pisanja je znacilen za znanstvene traktate konca 16. in zacetka 17. stol: zapleteni stavki, prispodobe, veliko pridevnikov in pridevkov, besedne igre in visokozvenece fraze. 
Slovenski prevod Praetoriusove celotne Druge knjige, ki ga pripravlja dr. Edo Škulj, nastaja na osnovi izvirnika in s pomocjo prevodov v anglešcino, španšcino in italijanšcino. Tretji del in nekaj poglavij cetrtega dela, ki v najvecji meri obravnavajo orgle ali njihove dele ter delovanje, objavljamo preliminarno in še brez muzikološko kriticnih pripomb, ki bi pojasnile zgodovinsko ozadje, nacin pisanja, mnoge stvarne nejasnosti izvirnega besedila, terminološke zadrege znanstvene slovenšcine, vplive kasnejših razlag ter prevodov v druge jezike in podobno. Besedilo tako izpostavljamo strokovni javnosti, na uredništvu revije pa z veseljem sprejemamo kriticne pripombe in misli.
Posnetki izvirnika so javno 
dostopni na spletni strani arhive.org. 
Prepis izvirnika z nekaj prilagoditvami iz leta 1884 je 
dostopen na urresearch.rochester.edu.
Angleški prevod Quentina Faulknerja z vzporednim 
nemškim izvirnikom je na voljo na digitalcommons.unl.edu.


ECCE ORGANVM !