Trio.
i.
lZekoč sva se ljubila: jaz in ti, med nama morje sladkih harmonij, med nama sreče više kot do neba in domišljije več, kot bilo treba!
Prišli so zreli časi: davnih dni nositi v mislih skoro možno ni, mladosti jih naivne prah zagreba, življenja smesnost se sred njih koleba.
Spoznanje, ah, to hladen je gospod! Ne vpraša, ko zastopi našo pot, zasmeje komaj se v zardelo lice.
Za roko prime te, odpelje stran,
in jaz, jaz moram sam čez drugo plan
brez tebe, kakor žalost'brez solzice.
..Ljubljanski Zvon" 3. XXVIII. 1908.
9
Milan Pugelj: Trio.
II.
Vrnila pisma si: ah, celo morje stezic dražestnih, ki pero jih orje, obsuto s tisoč žalostmi srca, ki ljubi, hrepeni in trepeta.
Ej, ti mladosti svileno obzorje, ki krutih rok usoda te razporje, nedolžne sanje v blato raztepta, z zasmehom tvojo sladko bol konča:
ti jutra mojega si stran obdalo, mladosti sladke . . . Zadnjič nasmejalo, v življenje zadnjič zablestelo si !
In kdor kot jaz je živel, bratci, ve, kako težko, težko da je srce, ko ti vanj zadnjič zažarelo si!
III.
VJ ljubica, prišel je pozen čas! Več lica ne žare, kot so žarela, več srca ne gore, kot so gorela, prepregle blede sence so obraz.
Ljubezen je kot roža: če jo mraz, če jo življenja trpkost je objela, tam laglje in tam teže je zvenela — — Nikdar po njej ne žaloval bi jaz!
A glej! Sred polja jablana je stala in vrsto let rodila sad in cvet; nevihta trhlo že je pokončala.
Pogine naj, spolnila je obet!
A midva — — Sredi teme sva tavala
brez ciljev in brez vspehov silnih let.
C. Golar: Bog, porosi . . .
131
IV.
l.ako od tebe jemljem zdaj slovo,
ki plitva si kot luža/psamela                                          (. >
in smešna, kot je redka kje živela — — A kar je res: lepo ti je telo!
Oko globoko zdi se, tak temno,
a širi se za njim pustinja vela-------
Nikdar, nikdar me nisi razumela
in tudi zdaj ne boš me! — Nič zato!
Življenje drzen je komedijant! Pograbi za uho te, mladi fant, in smelo, vzame tvoji te deželi.
In ko zazre, da všeč drugod ti ni, kako se ti smeji, kako smeji, kako ti ploska svoj aplavz veseli!
Milan Pugelj.
Bog, porosi...
J^og, porosi s hladnim dežjem         Bog, zalij ga, pade rosa
mi zeleno polje,                                  naj iz zarje zlate —
da po njivah mlado žito                     šla bo rž, pšenica v klasje
bo rodilo bolje !                                  kot nevesta v svate.
Z majskim dežjem blagoslovi, Bog, mi kruha kos — v tvojo čast se bo jeseni bliskal zlati voz.
C. Golar.
9*