Tone Pavček
Pesmi
Iz zbirke Dediščina, ki izide ta mesec pri Državni založbi
PESMI    To je pesem o Spančkovi Ani. O ANI    Moji mami.
O gruntarski dekli z ljubeznijo. I    O njenem vandranju in žeji po zemlji in o njenem odhodu v nebo.
Rojenice z dolenjskih gričev so ji odmerile hud zaklad: vanjo so položile glad, ki ji telo je in dušo bičal.
V dlan so ji dale žulj,
v prsi nemirno ptico,
da je šla po ljubezen in kruh
skoz življenja žalostno veselico
od njive do dnine, od jutra pa do noči. Zdaj drsi med spomine sredi prednikov v večnosti.
746
Ko je prišel njen čas, je povezala culo in kakor v nebo od nas se sprehodila v minulo,
da bi ostala med šmarnico, med travami, kamni, med nami. Kot gospodarica z ljubeznijo. Kot pesem o Špančkovi Ani.
II.    Nič ne vem, kdaj so, če so, a tako pravijo, da so zares pomrli vsi moji, vsi v naši družini. Ostala sem sama, pa me daje srce in me noge bole, da ne morem za njimi.
Pa bom vstala, ne bom poležavala, culo povezala in bom odšla svoje iskat.
Ne vezite rute mi, ne glejte za mano, a tiho zapojte mi tihceno pesmico tisto za Ano.
III.    S hriba si šla
bosa in v sami srajci doli v dolino svoje iskat.
Pa so te klicali znanci, pa so te ustavljali vsi, ki so šli mimo,
747
Pesmi
748
Tone Pavček
in spraševali
tisoč reči.
Kje imaš plave oči?
Kje imaš mehke dlani?
Kje imaš rožnata lica?
Kje imaš sina?
Ti pa si dalje šla, jagode molka prebirala in si si mislila: Kar je bilo, je bilo, vse je davnina, daljina, in sinja sinjina, sin.
Vanjo utonila bom. Konec je dnin. Grem po svoj Ion.
IV.    Na pragu gostje kasni jemljejo slovo. Roke v črn predpasnik padejo same in že je noč.
Z neba se spušča modrina rajnici k nogam.
Zvon mirno, dogovorjeno naznanja, da so odprta vrata v hram večnega mirovanja.
Samo to pesem imam, samo to pesem imam, temna po meni grebe, a nimam več tebe.
Ti si se v nič razdal, ti si se razdejal za druge, za ljubo, zame, zase izbral temo jame
IZ SLOVENSKIH PESMI
Prva
749                                                                                                                        Pesmi
in to slovensko smrt. Zdaj te mrtvega nosim na rokah in vate zazrt vse dobre bogove prosim
ne milosti, a da bo mimo ta čas-nečas, da na počitek rimo najdem še jaz.
Tretja    Pozno je, Pozno. Po smrti diši. Neustavljivo. Grozno. Korak in si v nji.
Po smrti diši
pod našim nebom
in srce zvoni
kar naprej za pogrebom.
Po smrti diši. Si ti? Je tvoj bližnji? Vseeno. V vrsti smo vsi. In ne ubežiš ji.
Vsi smo kakor iz iste majhne zakotne vasi. Slovenske. Nečiste. Po smrti diši.
Peta    Tudi tebe lahko zadene iz jasnega.
Videl sem te, kako si skrivaj pogledoval sina, kako sta silila vate strah in tišina od bogvekod, iz nekega temnega dna.
Tone Pavček
Tudi tebe lahko zadene iz jasnega. In potlej postanemo kakor ena družina. Svetu vse bolj zastrti, v sebi vse bolj polnost in bolečina.
Tedaj ne bomo več
ne beli ne črni
ne rdeči ne beli,
a vsi, kakor se reče, naši,
mejaši večnosti,
za rano večji, z rano zaznamovani.
Bomo. S trpko brljivko v sebi,
da se vidi tema,
da se vidi sesipanje zemlje,
črn trak prek srca
in bela roka smrti
pred nami.
Kako Slovenci lepo umiramo, vztrajno in ne ravno počasi, iskalci popolnosti scagamo, shiramo, še preden se stečejo naši časi.
A tudi umiramo tako po slovensko: z vrvjo, v vodi, s strupom in s plinom, zmeraj nekako slovesno in hudo resno, kot bi šlo za boga ali za domovino.
Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega. In potem, še preden zgnijemo v jami, dajo nova imena vsemu na tem koščku sveta, a smrt poimenujejo z nami. . .
750
Zadnja