Izhaja
vsak petek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu .,Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za in serate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravništvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko ohmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXV.
Današnja številka obsega 8 strani.
Shod zaupnikov.
Kakor smo v zadnji številki že na kratko poročali, je bil shod zaupnikov, ki ga je sklicalo „Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem1* na četrtek, dne 26. julija, nepričakovano dobro obiskan. Navzočih je bilo 120 zastopnikov slovenskega naroda iz cele dežele, med njimi 27 duhovnikov, izmed katerih naj imenujemo čč. gg. prošta G. Einspielerja, dekana Bizerja; župnike: Bayerja, Hiittnerja, Ra-žuna, msgr. Podgorca, kanonika Dobrovca, dr. J. Arnejca itd. Med posvetnjaki je bilo več slovenskih županov, na pr. šentjakobski, glinjski, škocijanski, deželni poslanec g. Grafenauer, vsi odborniki političnega društva, sploh pa večinoma sami odlični, v dolgoletnem boju za pravice slovenskega naroda na Koroškem osiveli možje, zastopniki kmetskega ljudstva. Zato pač smemo trditi s poročevalcem, predsednikom političnega društva, g. dr. Brejcem, da je bil na tem shodu zbran cvet slovenskega naroda na Koroškem, in da so se udeležniki zavedali važnosti in pomembnosti shoda, katerega sklepi so obvezni za ves slovenski narod na Koroškem, ker jih je po svojih zaupnikih tudi sprejel ves narod.
Kmalu po določeni uri otvori družbeni predsednik g. dr. Janko Brejc shod ter pozdravi s kratkimi besedami vse navzoče in jih opozori na velikanski pomen shoda za bodoče politično dejanje in nehanje koroških Slovencev. Nato poda v skoro enournem govoru natančno poročilo o razvoju najvažnejšega sedanjega političnega vprašanja v Avstriji — volilne reforme — od njenega začetka pa do sedaj. Govor, kateremu so navzoči mestoma burno pritrjevali, je bil sprejet s splošnim odobravanjem. Priobčujemo ga v celoti.
Dr. Brejc o volilni reformi.
Namen današnjega shoda zaupnikov vam je vsem znan iz kratkega programa, katerega je objavil „Mir“ v svoji zadnji številki vsled sklepa odbora političnega društva.
Politično društvo je sklicalo svoje zaupnike, da jim poroča o svojem lastnem delovanju v zadevi volilne reforme in pa o delovanju tistih, ki na Dunaju predstavljajo narod slovenski, ki so bili vsled tega tudi v zadevi volilne reforme dolžni zastopati in zagovarjati tudi upravičene zahteve koroških Slovencev. (Klici: Pa tega storili niso!)
Podati vam hočem zgodovino volilne reforme, v kolikor nas koroške Slovence zadeva, navesti gola, suha dejanja, kritiko istih pa prepuščam vam. Vi ste cvet slovenskega življa na Koroškem, stebri, na katerih še sloni slovenstvo v tej deželi, vi iz lastne vsakdanje izkušnje najbolj poznate naše potrebe in neobhodne zahteve: Vi ste torej poklicani in upravičeni soditi v najvažnejših zadevah tega stebla slovenskega naroda. Vi, ki ste naši porotniki, poklicani, da izrečete po svojem razumu in svoji vesti nad dogodki zadnjega časa prostodušno svojo sodbo, in če treba, tudi svojo obsodbo. (Burno pritrjevanje in živio-klici.)
Sedaj pa si dovoljujem pred vsem, da vam načrtam v kratkih potezah postanek in razvitek vprašanja, od katerega smo si zlasti koroški Slovenci toliko obetali, ki pa se je rešilo za nas na tako nečasten način, rešilo v našo pogubo.
Začetek.
Vsi veste, da je lani v jeseni nenadoma butila na dan ideja, da bi se naša volilna pravica postavila na drug temelj, na temelj sploš-nosti in enakosti. Tedanji ministrski predsednik Gauč se je sprva odločno izrekel proti taki volilni reformi, očividno radi tega, ker je pod enako volilno pravico razumel to, kar vsak pošten človek pod tem pojmom razume: namreč volilno pravico, ki podeljuje vsakemu volilen po en glas,
V Celovcu, 4. avgusta 1906.
in gotovemu, povsod enakemu številu volilcev pa po enega poslanca. Taka volilna prememba bi Nemcem v državi kar črez noč vzela njihovo moč in gospodarstvo, in prišli bi na krmilo Slovani. To pa Gauču kot zastaranemu nemškemu birokratu ni moglo biti po volji, in zato je tako volilno preosnovo odločno odklonil. In priznati moramo, da je bil Gauč takorekoč velik poštenjak, kajti da bi se splošna in enaka volilna pravica dala tako spačiti in falzificirati, kakor se je pozneje zgodilo, to se je Gauču vsaj spočetka menda popolnoma nemogoče zdelo. Kar je Gauč pozneje storil, storil ni po lastni volji, temveč v službi tistih zlih duhov, ki so ga kmalu vzeli popolnoma v najem in ki so povzročili, da je izvršil sam nad seboj politični harikiri, kakoršnega v Avstriji še ne pomnimo.
Vsled pritiska socijalnih demokratov in Mladočehov, teh čudnih politikov, ki jih je v tej zadevi odločno podpirala tudi večina jugoslovanskih poslancev, se je Gauč nenadoma premislil, in kar je še dober mesec poprej ostro in odločno obsojal, je v novembru 1. 1. v splošno začudenje sam proglasil kot tisto sredstvo, ki naj bi razbito Avstrijo zopet skupaj zlimalo. In od takrat prevladuje v naši javnosti samo vprašanje splošne in enake volilne pravice.
Vlada obljubila dva mandata.
Začelo se je takoj pogajanje med vlado in posameznimi strankami, oziroma njihovimi voditelji, začelo se je mešetarjenje in — spletkarjenje. Pogajanja je vodil minister Bylandt-Rheidt. Splošno se je sodilo in mislilo, da uvedba splošne in enake volilne pravice v Avstriji pomenja konec nemške hegemonije, zato je naravno, da se Nemci v obče niso ogrevali za tako pre-membo in je bila vsled tega vlada prisiljena, iskati prijateljstva v tej zadevi v prvi vrsti pri Slovanih. V tem štadiju je vlada nam koroškim Slovencem sama od sebe namenila dva mandata.
Vlada se uda Nemcem.
Toda le prehitro se je ta pravična, nam prijazna sapa prevrgla v strupeno, morečo burjo. Poljaki niso razumeli velikanske važnosti tega trenotka. Mesto da bi krepko poprijeli za ponujeno roko, kuhali so rajši rilec in o splošni in enaki volilni pravici nič slišati niso hoteli. Vsled tega je bila vlada prisiljena, iskati pomoči pri — Nemcih. In našla jo je, račun te nove ljubezni pa smo seveda plačali zopet Slovani, drago plačali v prvi vrsti koroški Slovenci. Zastopniki poljske plemeniške žlahte so prostovoljno stopili na stran, misleč, da jim bo tako mogoče preprečiti uvedbo demokratičnega volilnega prava in tako ohraniti svojo strankarsko politično moč; toda računali so slabo in kmalu tudi sami občutili posledice svoje nesrečne stran-karsko-samopašne politike.
Dr. Ploj — Dobernik-lemiš.
Ker koroški Slovenci žalibog nimamo svojega zastopnika v državnem zboru, je „Slovanska zveza11 zastopstvo naših interesov v zadevi volilne reforme poverila gosp. dvornemu svetniku dr. Ploju. Zato sem imenom političnega društva v tej zadevi v prvi vrsti občeval le z njim. Kopa korespondence, ki leži tukaj pred menoj, priča o delu, ki se je v tem oziru storilo. Napravili smo celo vrsto načrtov. Najprej se je reklo, da bo Koroška dobila le 6 do 8 poslancev. Napravili smo en načrt, in ko je bil ta odklonjen, drugega in tretjega. Ko je pa kmalu na to vlada izjavila, da vsaka dežela ohrani vsaj dosedanje število mandatov, začelo se je delo iznova. Predlagali smo za Koroško v prvi vrsti uvedbo pro-porcijonalnega volilnega sistema, ker bi ta najbolj ustrezal zelo kompliciranim razmeram naše dežele; ko pa je vlada ta sistem odločno odklonila, začela so se pogajanja radi ureditve volilnih okrajev. In sedaj smo v svoje razočaranje in svojo bridkost spoznali in občutili po-
Štev. 31.
sledice poljske politike. Dočim je minister še par dni pred božičem koroškim Slovencem obetal dva mandata, je bilo kmalu po novem letu opaziti, da se je začel nagibati že na nemškonacijo-nalno plat. Dr. Ploj je vztrajno terjal dva mandata za nas in predlagal tako razdelitev okrajev, da bi v teh dveh slovenskih volilnih okrajih našla mesto vsaj večina koroških Slovencev, kar bi bilo seveda mogoče le tedaj, če bi /ks se raztrgalo nekaj narodno mešanih okrajev, kakor se je to zgodilo brez težkoč v mnogih drugih deželah. Pogajanja so se vlekla na dolgo in široko, predlogi stavili in odklanjali, spreminjali in zopet stavili — vlada je očividno še nekaj časa mislila na svojo pred božičem dano obljubo, končno pa se je popolnoma nagnila na stran nemške ljudske stranke in v celem obsegu sprejela Dobernik-Lemišev načrt.
Koroški Slovenci brez poslanca.
Po tem vladnem načrtu pravijo, da dobimo en mandat; če pa hočemo biti odkriti in ne maramo sebe in drugih varati, pa moramo reči, da nam vladni načrt ne zagotavlja nobenega mandata; en „Kampfmandat“ imamo že sedaj, novi mandat bo pa še slabši od sedanjega. Kajti k še dosti narodnim sodnim okrajem Pliberk, Do-brlavas in Železna Kapla so privesili okraj Borovlje, čigar socijaldemokratično delavstvo nemškega mišljenja bo potapljalo glasove našega slovenskega kmetskega prebivalstva. Tako smo „pridobili“ pač na papirju en mandat, v resnici ga bodo pa vtaknili v žep ali socijalni demokrati ali pa nemški nacijonalci, kar je za nas vse eno.
Naš odpor.
Zoper ta vladni načrt so se koroški Slovenci vzdignili kakor en mož: v kratkem času par tednov se je priredilo 32 shodov, na kojih je ljudstvo dajalo na glas duška svoji silni ogorčenosti; sklenilo in odposlalo se je nebroj resolucij — tako odločnega pokreta Koroška do tedaj menda še ni doživela.
Bratje so nas pustili na cedilu.
Le žal, da smo v tem velikanskem boju ostali skoraj osamljeni in da v slovenski javnosti in zlasti v slovenskem časopisju ni bilo opaziti nikakega navdušenja za našo stvar. (Razburjeni klici: Tako je! Sramota!) Veličastne manifestacije našega ljudstva so se registrirale kakor se beležijo vsakdanji dogodki brez posebne važnosti, pogosto se jih je še popolnoma zamolčalo. (Tako je!) Namesto da bi nas bila vsa slovenska javnost v časopisju in na shodih podpirala in se izrekla solidarno z našimi zahtevami, se je zanimanje obračalo od nas proč in se je na številnih shodih na Kranjskem govorilo in so se resolucije stavljale rajši o stvareh, ki trenotno niso takega pomena, da bi zadeve Korošcev poleg njih ne mogle najti prostora. (Hrupno pritrjevanje.)
Razume se, da so to obnašanje naših rojakov onstran Karavank naši politični nasprotniki —- razumeli; saj ni treba velike politične modrosti zato; vsakdo je bil na jasnem, da smo osamljeni, da v odločilnih faktorjih nimamo zaslombe. Tako je slovenska javnost pomagala ne nam, ampak —- našim nasprotnikom! To je treba enkrat za vselej pribiti! (Splošno pritrjevanje in ploskanje.)
Še smo upali!
Kljub temu nismo zgubili upanja; saj vladni načrt še ni postava, temveč pride še najprej v posebni odsek, kjer se ga bo temeljito prerešetalo. Ker v tem odseku Slovani nimamo večine, je bilo takoj jasno, da moramo pomoči iskati pri Nemcih samih, v prvi vrsti pri nemških krščanskih socijalcih. Težko je bilo jih pridobiti, toda posrečilo se je naposled izdelati tak načrt razdelitve volilnih okrajev na Koroškem, ki je vstrezal nam, pa ob enem tudi našim krščanskim soci-jalcem. Glavna poteza tega načrta je ločitev mest in industrijskih krajev od dežele; brez te ločitve pri nas ni mogoče
sestaviti dveh slovenskih, res sigurnih volilnih okrajev. Na to dejstvo bi bili slovenski politiki morali od prvega početka misliti in temu primerno uravnati svoje postopanje. Ta ločitev se je izvedla v vseh naših sosednih deželah, na Tirolskem, Solnograškem in Štajarskem, in zdi se nam, da če hi se bila izvedla tudi na Kranjskem, h i pač edina Koroška sredi teh dežel ne bila mogla delati izjeme. Če pa izločite mesta in industrijske kraje, pa pade vsa skrajno umetno prikrojena Lemiševa, oziroma vladna volilna geometrija Slovencem in krščanskim soci-jalcem na korist! (Dobro-kliči, splošno pritrjevanje.)
Deputaci]a na Dunaju.
Ko smo tako dosegli sporazumljenje s krščanskimi socijalci in imeli besedo, da bodo glasovali za skupni preminjevalni predlog, nam je dokaj odleglo in smatrali smo stvar za gotovo. Vendar se je nekaj dni, predno je Koroška prišla v razpravo v volilnem odseku, pod mojim vodstvom podala na Dunaj še posebna deputacija, v koji so bili zastopani vsi tisti okraji, ki so vsled krivične razdelitve volilnih okrajev najbolj prizadeti. Deputacija je šla pred vsem do ministrskega predsednika barona Becka, potem do ministra notranjih zadev Bienertha, do češkega ministra Pacaka in tistih parlamentarnih strank, od kojih se je pričakovala pomoč v volilnem odseku. Pri ministrih smo našli samo lepih besedi, barona Beck in Bienerth sta poudarjala, da sta volilni načrt sprejela kot deščino prejšnjega ministrstva in da ga ne moreta sama spremeniti, temveč morata to prepuščati volilnemu odseku in zbornici; minister Bienerth pa je še celo izrecno poudarjal, da tudi po njegovem mnenju z vladno volilno reformo koroški Slovenci ne moremo hiti zadovoljni! (Čujte! čujte! Pa jo je vendar v odseku priporočal!) Da, priporočal jo je in le čuditi se moramo, da se mu takrat ni naravnost v spomin poklicalo njegovih besed. (Tako je!)
Potem smo se predstavili Čehom, dr. Kra-mafu in dr. Stranskemu, vit. Abrahamoviču kot načelniku poljskega kluba, dr. Šušteršiču kot načelniku „Slovanske zveze“ in zastopnikom dunajskih krščanskih socijalcev. Govorili smo tudi s poslancema Ferjančičem in Plantanom. Mislili smo, da smo dobro opravili, ker se nam je povsod zagotavljala gotova pomoč, in vračali smo se proti domu v trdni nadi, da bo naš spre-minjevalni predlog v odseku s slovanskimi in krščansko-socijalnimi glasovi sprejet.
Koroška v odseku.
Pa prišlo je drugače. Dne 5. julija prišla je na vrsto Koroška. Poslanec dr. Ploj je stavil naš predlog in ga utemeljeval, pomagal mu je poslanec Plantan, tudi Čeh dr. Kramar je odgo-varjal Lemiševim zlobnim napadom na koroške Slovence; čudom pa smo se čudili, ko smo drugi dan čitali razpravo, da v tem velekritičnem tre-notku, ki je odločeval o naši bodočnosti, ni nobene besede našel za^ nas načelnik „Slovanske zveze“ dr. Šušteršič, ki je bil ravno kot načelnikpoleg dr. Ploj av prvi vrsti poklican in dolžen, s tisto prav njemu lastno brezobzirno energijo in odločnostjo stopiti na branik za naše pravice!	(V iharno pritrj evanj e. Razburj eni
klici: Fej in sramota.) Zakaj ni niti ust odprl za nas, še do danes ni pojasnjeno. Gotovo pa je, da molk od te strani ni mogel koristiti in da so ta molk nasprotniki mogli tako tolmačiti, kakor da dr. Šušteršič sam na spremembo volilnih okrajev na Koroškem ne polaga naj večje važnosti. Gotovo je, da je ta molk bil nasprotnikom dokaz, da »Slovanska zveza“ krivice, storjene koroškim Slovencem, ne smatra za »casus belli“! Mi pa smo mnenja, da če smo „casus belli" za Nemce, moramo biti tembolj „casus belli" za Slovence. (Burno odobravanje in ploskanje.)
Sramoten poraz.
Pri glasovanju je bil Plojev predlog odklonjen s 26 proti 19 glasovi, ker so odpadli krščanski socijalci. (Ogorčeni medklici: škandal, izdajalci!) Padel je še celo drugi Plojev predlog, da naj se iz takozvanega slovenskega volilnega okraja izločijo vsaj nekateri industrijski kraji in tako okraj zares zagotovi Slovencem; padel je ta predlog, kljub temu, da ga je celo minister Bienerth priporočal, ker so proti glasovali zopet krščanski socijalci, ki potem takem nočejo, da bi vsaj to ostalo slovensko, kar se za slovensko razglaša. (Hrupno ogorčenje.) Glasovali so pa za ta predlog nemški konservativci, dasi niso bili v nobeni obvezni obljubi glede na nas.
Tako se je končala ta bitka s popolnim sramotnim porazom slovenske politike. Pa kar nas je najbolj osupnilo, bilo je žalostno dejstvo, da ta politika iz teh dogodkov ni izvajala prav nobenih posledic.
Mesto da bi bil po vsem Slovenskem zaoril samo en glas, glas užaljene, teptane pravice, ki za vsako ceno terja zadoščenje in popravo, pa smo čuli le par pritajenih vzdihov — naši poslanci pa so naprej razpravljali, kakor bi se ne bilo nič posebnega pripetilo. (Klici: sramota!)
Smatrali smo, da tekom razprav v volilnem odseku ne bode več mogoče govoriti o naši usodi in popraviti to, kar se je zamudilo.
A prišlo je drugače.
Drugi padec.
Takoj drugi dan je namreč prišla Kranjska na vrsto. Nemci so na vsak način zahtevali za tisto majhno peščico Kočevarjev — kakih 15.000 — en mandat.
Slovenci so odklanjali kočevski mandat, da bi tako kranjski deželi ohranili čisto slovenski značaj. Pa kmalu se je videlo, da Nemci s svojo zahtevo proderó. Začelo se je govoriti o kompenzaciji kočevskega nemškega mandata na ta način, da Slovenci za njega dobe še en nov slovenski mandat. Vršila so se pogajanja med posl. Wastianom v imenu Nemcev in posl. dr. Šušteršičem v imenu Slovencev. Barantalo in mešetarilo se je vse vprek. Glede na veliko važnost kočevskega mandata za Nemce je bilo takoj jasno, da se mora kompenzacija za Kočevje iskati le izven Kranjskega. In bili smo tako naivni, da smo mislili, da sedaj potom zamene dosežemo, kar bi bili morali dobiti že prej s stališča pravičnosti. Še na misel nam ni prišlo, da bi kdo mogel o tem dvomiti, da je s kočevskim mandatom enakovredno kompenzacijo na slovenski strani mogoče iskati le na Koroškem in nikjer drugod. (Dobro, dobro! Tako je!) Kar berem v „Slovencu“ od 5. julija brzojavko z Dunaja, v koji se poroča, da vodi dr. Šušteršič pogajanja z Wastianom in da je dr. Šušteršič slednjemu izjavil: „Edina podlaga bi bila v tej smeri, da se reasumira sklep o štajarskih mandatih in da se da Slovencem na Štajarskem še en mandat". (Hrup in klici ogorčenja.)
Zapekla me je ta izjava v dno duše. Da bi ne bila verodostojna, na to nisem mogel misliti, saj je bila v dr. Šusteršičevem glasilu »Slovencu".
Takoj sem se vsedel in poslal dr. Šušteršiču in dr. Ploju brzojavko sledeče vsebine:
„Kompenzacija za Kočevje more biti le drugi slovenski mandat na Koroškem. Nujno prosimo, da vsak drugi kompromis brezpogojno odklonite. Naj se sklepanje glede Koroške reasumira." (Viharno pritrjevanje in ploskanje. Klici »Živio dr. Brejc.")
In popoldan istega dne je dr. Šušteršič v odseku za vol. reformo — očividno vsled te naše energične zahteve — naenkrat izjavil, da zahteva kompenzacijo za kočevski mandat na Koroškem ali na Štajarskem. Splošno se je mislilo, da pride v petek 6. jul. že do glasovanja. Iz sobotnih jutranjih listov pa izvemo, da se razprava v petek še ni dokončala, da pride do glasovanja še le v pondeljek, med tem pa da se bodo pogajanja med strankami nadaljevala. Brzojavim torej še enkrat dr. Šušteršiču in dr. Ploju v istem smislu kakor dan poprej, stopim vnovič v dogovor s tukajšnjimi kršč. socijalci in vspeh tega dogovora, ki je bil za nas ugoden, sporočim z ekspresnimi pismi dr. Šušteršiču in dr. Ploju. Obenem se brzojavno obrnem na dr. Kramafa kot načelnika češkega kluba in na rodoljube v Maribor s prošnjo, da naj se Štajarci nam na ljubo sami odrečejo sedmemu slov. mandatu. (Bravo in dobro-klici.) Kakor sem pozneje izvedel, se je iz Maribora v smislu naše prošnje na Dunaj sporočilo. (Živijo Štajarci! Ploskanje.)
Tako je prišla Koroška še enkrat pred volilni odsek. Ko je bil kočevski mandat sprejet, stavil je dr. Šušteršič predlo g, ji a naj se glasovanje glede Koroške in Štajarske reasumira. Jasno je bilo vsakemu, tudi tistemu, ki si ni vzel patenta na politično modrost, daje predlog glede Koroške stavljen le za parado, da se vrže javnosti nekaj peska v oči; že oblika predloga in njega zveza s Šta-jarsko je jasno pričala, da ga predlagatelj sam ne smatra resnim. Zato pa tudi izid glasovanja ni mogel biti dvomen. Sedmi štajarski mandat je za Nemce stokrat manjše vrednosti, nego pravična razdelitev okrajev na Koroškem. Ko se je torej Nemcem dalo na izbero, da dajo ali sedmi slovenski mandat na Štajarskem ali pa drugi slovenski mandat na Koroškem, se je že naprej vedelo, da se bodo odločili za prvo alternativo.
Tako smo tedaj padli še vdrugič in sicer če mogoče še nečastneje nego prvič.
Potem pa se je še »Slovenec" pritoževal, ko »Mir" v svojem dotičnem, kratkem poročilu o izidu tega glasovanja ni omenjal, da je dotični nesrečni predlog stavil ravno dr. Šušteršič ! Ali misli, da so Korošci res tako neumni, da niso spoznali, da je bil predlog glede njih stavljen samo za videz? In ali je potem res
kaka krivica ali celo nepoštenost, če se takega predlagatelja ne imenuje?
Interesantna pa je bila debata, ki se je o tej priliki v odseku vnela in ki je pokazala, da je bila stvar radi kompenzacije izven Kranjske že od prvega početka zavožena. V splošno senzacijo je namreč vstal posl. Wastian ter se čudil, kako se more zahtevati kompenzacija na Štajarskem, ko mu je vendar dr. Šus teršič sam v teku pogajanj izjavil, „da se bode pozneje tudi s^ kompenzacijo na Kranjskem zadovoljil"! (Čujmo, čujmo! Sramota, škandal !)
Dr. Šušteršič se je izgovarjal, da je bilo to le njegovo osebno mnenje, ki v tem slučaju ni merodajno, ker je ves klub v tem oziru nasprotnega mišljenja. In še v »Slovencu" od 21. julija zatrjuje dr. Šušteršič, da je ne samo enkrat temuč obilo krat in napram vsakemu, ki je hotel slišati, povdarjal, da je onosebno zakranjsko kompenzacijo. Verujemo, da je dr. Šušteršič pri tem imel dober namen pred očmi, toda to pa vendar vsak spozna, da je tako postopanje neprevidno in malo taktično. (Tako je!) Določevanj e taktike si vedno prisvajajo poslanci, zato pa si morajo tudi dopasti pustiti, da njihovo taktiko, če je po našem mnenju napačna, javnost kritikuje.
Korošci padli v tretjič.
Prišla pa je še ena priložnost, ko bi se bilo za nas dalo kaj storiti. Pri razpravi o Primorskem se je med Slovenci in Lahi sklenil kompromis, vsled katerega so Lahi v Istri in na Goriškem dobili po en nov mandat, zato pa so se odrekli enemu mandatu v Trstu in enemu na Tirolskem. (Klici: kaj pa imamo mi na Tirolskem iskati?) Tako vsaj se je o tem diplomatičnem čudotvoru informiralo slovensko javnost. Ko pa je potem prišla Tirolska na vrsto, Lahi o kakem zmanjšanju svojih tamošnjih mandatov niso nič slišati hoteli, temveč so odločno zahtevali še 19. mandat. Začela so se zopet pogajanja; z napetostjo smo čakali, kaj storijo slovenski poslanci, ki so par dni prej oni kompromis sklenili; mislili smo s prva, da bodo Lahi glede na ta »kompromis" končno odnehali, toda poročila o pogajanjih so vedno bolj kazala na to, da Lahi s svojo odločno voljo prederò. In sedaj smo smatrali, da bi bil to zadnji treno tek, da se Koroška spravi še enkrat v debato in se morda vendarle kaj doseže. Brzojavil sem torej dr. Š u s t e r š i č u in dr. P1 o j u:
„Terjajte še v zadnjem hipu pravice za nas in ne odnehajte za nobeno ceno. Naj se pomnoži število mandatov na Koroškem na enajst in ta novi mandat naj bo kompenzacija za 19. laški mandat. Med našim ljudstvom strašno vre in pripravlja se brezobzirna nevihta." (Viharni živio in bravo-klici.)
Ta telegram sta brezdvomno oba še pravočasno dobila, toda zgodilo se ni nič.
Zaman se poprašujemo, zakaj so se slovenski poslanci od Lahov dali tako nečuveno opehariti, ne da bi iz tega izvajali katerihkoli posledic? Stvar je vsekako zelo temna in bodi dovoljeno vprašanje, če morda takega kompromisa sploh bilo ni, vsled kojega bi se bili Lahi odrekli enemu mandatu na Tirolskem]! Če ga ni bilo, potem je bila slovenska javnost v tem oziru grdo nafarbana, če pa je bil kompromis, potem pa bi bilo verolomstvo Lahov najboljši povod rekriminacij in novih slovenskih zahtev, katere bi se bile dale prav v tem stadiju tem lože zagovarjati, ker se je prav ob tej priliki vsem, prav vsem drugim avstrijskim narodom še nekaj mandatov primaknilo, samo Slovencem, Hrvatom in Romunom nič, ker nič več zahtevali niso.
To je zgodovina volilne reforme glede nas Korošcev. Tako je nastal načrt, ki se ga Nemci ne morejo dosti naveseliti, ker pomeni uzakonjenje njihove hegemonije, ker jim je na milost in nemilost izročil naše najnevarnejše meje in na stežaj odprl pot do Adrije. Tako je nastal načrt volilne reforme, o kateri dr. Šušteršič, eden izmed njenih nezakonskih očetov, sam piše: »Podpišem in desetkrat podčrtam, da so baš koroški Slovenci hudo prikrajšani in dajetužni Korotan najhujša rana, ki nas vse hudo peče, rana, katere ne bodemo nikdar preboleli, dokler se vne-bovpijoča krivica ne popravi." (Klici: hinavstvo; ironija!)
Gromke besede! Da bi le ne bile in ne ostale same besede, da bi jim odgovarjala primerna dejanja, da bi strele res sovražnika zadele in ne ostale prazen, papirnat šum!" (Dolgotrajno odobravanje, ploskanje in živio-klici.)
*
* *
Na to se otvori debata o poročilu, v kateri se oglasi k besedi g. msgr. Valentin P odgorc, katerega govor je izzval tupatam tako viharno odobrenje, da ga je moral govornik večkrat prekiniti. Tudi ta govor priobčujemo v celoti.
Monsgr. Podgorc o volilni reformi.
Iz besed predgovornika izvedeli ste ves razvoj za nas morebiti usodepolnega vprašanja. Ogorčeni stojimo pred nekim prepadom: Ob tem prepadu bi stali s težkim srcem, če bi nam zapiral napredek, a ta prepad se je odprl med nami in med ljudstvom, h kateremu po naravi spadamo. In zastopniki tega ljudstva pravijo, da so še zmagoviti, a požgal se je most, ki nas je vezal z glavno armado in prepuščeni smo nasprotnikom.
V tem položaju nam je treba odgovoriti na dvoje vprašanj:
1.	Zakaj smo izročeni Vsenemcem?
2.	Kaj nam je v bodoče storiti?
Zakaj smo izročeni Vsenemcem?
Na prvo vprašanje hočemo odgovoriti mirno, četudi že skrajno razžaljeni.
Izročilo se je Vsenemcem, odcepilo od slovenske ljudske mase 120.000 duš, in to na mestu, s katerim so spojeni najčastnejši spomini našega naroda! To se je zgodilo, ker je tako hotel dr. L e miš. Nasproti odločni volji tega politika ni bilo enako odločne volje drugih. Lemiš in tovariši so rekli, da je „casus belli", če se od njih tirja, kar so vzeli slovenske zemlje, nasprotno pa ni nikdo smatral kot povod vojske, če se slovenski zemlji jemlje, kar je bilo že nad tisoč let njeno.
In zakaj se niti od slovenske delegacije, niti od ljudi, ki smo od njih pričakovali prijateljske pomoči, ni nasproti Lemiševi tirjatvi, ki je popolnoma krivična v sebi, stavila enako odločna tirjatev, utemeljena po principu vse volilne reforme, utemeljena v naravnih pravicah našega ljudstva! To se je zgodilo, ker se je menda smatrala volilna reforma v teh krogih tolike važnosti, da si zanjo sme slovenski narod dati odbiti eno roko — in sicer roko, ki je narod do zdaj branila na najnevarnejši meji. Slovenski narod se vrača iz te vojske težko poškodovan. Ali je bila stvar tolike žrtve vredna? Bojim se, da je slovenski narod poslušal slabe zdravnike, da bi se bila dala ta roka rešiti in da se bo na Slovencih uresničil še pregovor: Kdor ima škodo, mu zasmehovanja ne bo treba iskati.
Ali ni morebiti dovoljeno misliti, da bi bila volilna reforma prišla v najkrajši dobi tudi brez take žrtve? Ali niso razmere tako daleč dozorele, da je preosnova bila sigurna, ne da se poda ravno slovenski mali narod v prve vrste bojevnikov? In če je že hotel ta narod se častno boriti za morebiti samo dozdevni napredek, ali ne bi bilo pametno, da se umakne v vrste drugih, kakor hitro je zapazil, da se bode le težko ranjen vrnil z bojnega polja.
Ali se morebiti poguba Koroške ni smatrala kot huda rana, prizadeta slovenski zemlji? In zakaj si voditelji Slovencev niso bili dosti svesti pomena te izgube?
Postali smo si tuji — ne po naši krivdi.
„ Tuj ec ob mojem domu ne vidi, kar jaz vidim, ne čuje, kar jaz slišim, oni vidi le, kar je, nam pa je jasno, kar je bilo — in kar bo.“
Slovenska javnost se izdavna že ni brigala več dosti za Koroško, vzlasti pa ob času najvažnejših obravnav na Dunaju ni bilo za Koroško dosti odločnega nastopanja v časopisih. In ne samo to: iz pisave v slovenskih listih in raznih resolucij, sklenjenih na slovenskih shodih, lahko je izvedel narodni nasprotnik, kako se na Slovenskem ceni volilna reforma, in ravno vsled tega spoznanja mogel je kot spreten trgovec staviti neki pretium affectionis, ki se je res zanj plačal. Vsenemci se vračajo s trga zadovoljni, ker so napravili izborno kupčijo.
Ne vemo nadalje, ali je bilo postopanje slovenske delegacije strategično zadosti uravnano. Če se na eni strani zatrjuje, da se^ z vso odločnostjo tirja kaj za Koroško in Štajarsko, na drugi strani pa kar stavi alternativa, ki jemlje vso podporo prejšnji odločnosti, ali ni tako tir-janje — prazno? In večkrat nam je moral prihajati pri branju raznih poročil na misel pesnikov rek:
.,Da dosežemo, kar želimo,
Tudi proti mislim govorimo."
Pozabili so svoje katoličanstvo.
Presenetilo nas je tudi poročilo, da sta pri prvem glasovanju v volilnem odseku za Koroško govorila le dr. Ploj in Plantan. Da bi bil načelnik „Slovanske zveze" vrgel v tehtnico svoj vpliv, ali ne bi bili morebiti krščanski socijalci vztrajali pri svoji obljubi? Zlasti pa smo pogrešali, dase ni naglašalo katoliško stališče, in da se ni iz te strani vplivalo na Nemce. Vsa Slovenija bi bila z navdušenjem pozdravljala katoliško nastopanje načelnika katoliško-narodne stranke. In to tem bolj, ker je nasprot-
nik sam proglasil, da se tukaj vrši boj med belimi in črnimi, da Nemci ne marajo postati klerikalni. In Nemci nam očitajo, da se je v tej stvari naglašalo le narodno, ne pa tudi krščansko stališče! Do zdaj s politiko nismo mogli nikamor, ker smo bili zvezani. A mogli smo ljudstvu kazati, kako je z nami krivično postopal liberalizem. V bodoče tega ne bomo mogli več storiti, kajti ko so nam Vsenemci kovali nove spone, bili so v jako fini tovaršiji.
Ko se je pozneje iskala kompenzacija za kočevski mandat, se je tirjalo nadomestilo ali na Koroškem, ali na Štajarskem. Iz te alternative je zopet moral nasprotnik povzeti, da se za Koroško vrši le še boj „pour 1’honneur du drapeau", da se je ta teren že zapustil. Zapustil se je pa le vsled odločne volje Lemiševe: Lemišu na ljubo vrgla nas je vlada v morje in vladi na ljubo ni bilo proti nam prizadeti krivici resnega odpora
Ljubezni nismo našli !
Kakorkoli vso stvar preudarimo, ne bodemo se iznebili nekega sramotnega čuta: svojega narodnega organizma nismo dosti branili, za neko uvedbo dali smo velik kos svojega mesa. In v usodepolnem trenotku nismo našli ljubezni, ki bi bila dala pravi odgovor Shyloku.
Ne moremo se prepričati, da nam ne bi bili mogli naravni naši prijatelji več pomagati, kot so nam pomagali. Kajti doseglo se je za Korošce toliko, kolikor nam je hotela prepustiti Lemiševa milost. To nas je ranilo in zabolelo v srce.
Kar zadene Nemce, obžalujemo, da so žrtvovali svoj prestiž; kdor ni mož-beseda, z njim se ne pogaja več.
2.	Zdaj pa se nam stavi drugo vprašanje: Kaj nam je storiti?
Obupati? Ne! Nikdo ni izgubljen, predno ne visi — pravi pregovor; nas so obsodili, ali obesiti se ne damo še. Žalovaje so prisostvovali naši prijatelji obsodbi — in nismo jim hvaležni za sočutje. Bojimo se pa, da se nas bodo v bodoče sramovali, in ker jim s svojim nagnjenjem nočemo biti nadležni, iščimo si sami svojo pot. Stari pesnik že pravi: ,,Tudi nezgoda, če jo prav obrnemo, nam mora biti v prid." (Sofoklej.) Torej poglejmo ti pošasti, ki se imenuje volilna reforma, v obraz.
Nestvor nam je bil stari volilni red — nestvor tudi novi. Bodimo prepričani, da ta red ne bo živel tako dolgo, kot je živel stari.
Mislili smo, zlasti zadnja leta, da bi bilo za nas koristno, nekako tesneje se okleniti narodnega organizma, kakor Antej iskati moči na materini zemlji. Čas nas je privedel do prepričanja, da stvar ne gre več, in iskati si moramo druge poti, vsaj zdaj, morebiti se razmere v teku let predrugačijo.
Naše razmere nam branijo v politiki deželo vezati z mesti, in tiste razmere nas silijo, tolerantno združevati vse moči, ki so bonae volun-tatis — ki so volje, delati ljudstvu v prid. Dejanske razmere so nam vsilile prepričanje, da je dejanje vsakega človeka prepleteno z zmotami in da je dobro, če človek mirno zna poslušati drugega, če ena stranka zna mirno uvaževati razloge druge. Le po tej poti bomo napredovali; umevno je pa samo ob sebi, da se s korupcijo ne smemo pogajati nikdar.
Naše delovanje se mora podvojiti, v tem oziru se je preveliko zamudilo.
Damna fleo rerum — sed plus fleo damna dierum, — žal mi je za zgubljeno blago, a bolj še za zgubljeni čas.
Imeli smo leta, ki niso bila tako kritična, kakor je sedanjost, a mi imamo zdaj tudi že moči, ki jih prej nismo imeli.
Notranje organizacije je treba!
Obračajmo ves pozor na notranjo organizacijo! Mi smo preveč le govorili o svojih pravicah. Vsaka pravica na svetu se je morala priboriti in vsaka je imela svoje nasprotnike, ki jih je bilo treba premagati. In vsaka pravica, bodisi pravica posameznika, bodisi pravica naroda, mora imeti branitelja, ki jo neprestano podpira. Pravica ni le neka mirna misel, pravica je živa moč. Zato si pravico upodabljamo v eni roki s tehtnico, v drugi meč, s katerim jo brani. Meč brez tehtnice je surova sila, tehtnica brez meča je le onemoglost.
Obojega je treba, in pravno stanje bo tam najboljše, kjer največja spretnost nosi tehtnico, in enaka odločnost brani, kar je prav. Pravica vzraste iz dela, iz dela posameznikov, iz delovanja vsega ljudstva. Vsakateri posameznik, ki brani pravico, in vsakateri narod, ki brani svoje, uresničuje misel pravičnosti na svetu. In razmere niso povsod enake: življenje enega je boj, življenje drugega mir, bodisi naroda, bodisi po-
sameznika. In vse to se menja. En narod živi v najglobljem miru, ko ga strel topov zbudi iz sanj, za rodom, ki je užival mir, pride drugi, ki si mora svoj mir priboriti. Nekdo mora delati, nekdo trpeti, če se naj kdo veseli miru in pravice. Mir brez boja in užitek brez dela se je našel le v raju, zgodovina nas pa uči drugo: „Mir in uživanje pravice sta vsigdar bila le sad neprestanega napornega dela" (Ihering). Ni res, da bi se doslej bilo pri nas za ljudske pravice ne bilo delalo, imeli smo premalo moči. Zdaj pa je nastal položaj, ki ga ne moremo trpeti. Ta bojni položaj tirja od nas, da napnemo vse sile, in da ne mirujemo, predno se odpravi vnebovpi-joča krivica.
Nato monsgr. Podgorc predlaga resolucije, ki smo jih že zadnjič objavili.
Dr. Brejc: Odbor političnega društva seje zadnji četrtek sešel na posvet o korakih, katere je v teh razmerah neobhodno potrebno storiti, da označimo svoje stališče in pritisnemo na merodajne faktorje, da popravijo, kar se je doslej zamudilo. — Tekom posvetovanja pa so se stavili tako dalekosežni predlogi, da se odbor sam ni upal o njih sklepati, temveč smatral za umestno sklicati shod zaupnikov, ker nismo hoteli prevzeti tolike odgovornosti nase. Sedaj je od g. mnsg. Podgorca predlagana resolucija v debati in je želeti, da zborovalci o tej resoluciji izrečejo popolnoma prostodušno in brezobzirno svoje mnenje. —Dovolil bi si pa povdarjati, da moramo skušati priti v tej velevažni zadevi do soglasnega sklepa, naj že bo potem sklep tak ali tak, naj se sprejme Pod-gorčeva resolucija nespremenjena ali pa s spremembami. (Soglasno živahno pritrjevanje.)
Glede prvih treh točk resolucije, katero je predlagal msgr. Podgorc, ni bilo daljše razprave, kajti dr. Brejčevo poročilo je bilo tako stvarno in natančno, da mu ni bilo mogoče z nobene strani stvarno ugovarjati, posebno, ko je še točko za točko natančno razlagal pomen posameznih odstavkov resolucije. Glede prve točke, je popolnoma jasno, da so z volilno reformo dosegli naši najzagrizenejši nasprotniki, nemški na-cijonalci, vse, kar so hoteli doseči. Dosedaj smo imeli koroški Slovenci dva volilna okraja, v katerih bi bili po vztrajno nadaljevanem delu gotovo dosegli zmago, sedaj se nam je odločil le en volilni okraj, v katerem so pa razmere veliko neugodnejše, in v katerem moremo trditi, da ni upanja na našo zmago. Nemški nacijo-nalci so torej dosegli politično smrt koroških Slovencev. Umljivo je torej, da je ta načrt absolutno nesprejemljiv. — Dvornemu svetniku gosp. dr. Ploju se izreka zahvala za njegov osebni trud v zadevi volilne reforme za Koroško. Osebni trud, ker se je dr. Ploj v resnici mnogo trudil, da bi dosegel naše pravične zahteve, ali manjkalo je sporazumnega, enotnega in odločnega postopanja slovenskih poslancev, vsled česar je bil tudi njegov osebni trud brezuspešen. Skrajne odločnosti pa je manjkalo tudi njemu, in zato zasluži tudi on z vsemi drugimi slovenskimi poslanci, vseh barv in strank, nezaupnico koroških Slovencev. Ta nezaupnica vsem slovenskim poslancem je tembolj utemeljena, ker so slovenski poslanci v tako eminentno življe irskem vprašanju slovenskega naroda odgovorni celemu slovenskemu narodu, ne pa samo svojim volilcem, in je vsled njihove neodločnosti obsojen v politično smrt ves slovenski narod na Koroškem! Da je potemtakem zahteva, da se odvrne poguba od koroških Slovencev v najskrajnejši sili z najostrejšimi sredstvi, ki so poslancem na razpolago, popolnoma upravičena, nam pač nihče ne more resno ugovarjati. — Slovenska javnost, posebno ona na Kranjskem, se je pokazala v našem hudem boju za obstanek nasproti nam jako hladna. Priredilo se je na Kranjskem nebroj shodov, na katerih so se sklepale vse mogoče resolucije, časopisje je pisalo vsemogoče, ali krvavo upravičenih naših zahtev se niso s potrebno resnostjo in energijo, ako naj ne smatramo par napadov in osmešenj naših zahtev v izvestnih časnikih za pospeševanje (?) naših želja. Apel na slovensko javnost je torej popolnoma na mestu.
Glede četrte točke — udeležbe na katoliškem shodu je pa stvar sledeča: Ako bi se v teh razmerah in pri tem razburjenju, ki sedaj vlada med nami Korošci tega shoda udeležili, bili bi burni prizori neizogibni. Stvar bi se na ta ali drug način spravila v razgovor, padle bi gotovo tudi ostre besede iz obeh strani in če se pomisli kako so se nekateri sloji na Kranjskem v to reformo zagrizli, in kako burni so bili zadnji shodi, ki so se zadnjič o volilni reformi v Ljubljani vršili, potem si ni težko predstavljati, kakšen polom bi mogel nastati na katoliškem shodu, ako bi koroški udeleženci odkrito dali duška svojim čustvom. — Za to je naravnost v interesu katoliškega shoda samega,
da se ga v teh razmerah Korošci ne udeleže, ker mu ne marajo škodovati.
Da bi se pa shoda udeležili in na njem molčali, tega pameten človek od nas tikati ne more. Za samo štafažo ne gremo v Ljubljano. Za to ne kaže v sedanjih razmerah udeležiti se tega shoda. S tem pa seveda še ni rečeno, da so pretrgane vse vezi, temveč upamo in želimo, da se nam storjena krivica popravi in tako ustvarijo zopet drugi odnošaji.
Po teh pojasnilih besedila in smisla resolucije se je zlasti o zadnjem delu iste vnela zelo živahna in obširna debata.
Kaplan Smodej in provizor dr. Arnejc želita, da se govori g. dr. Brejca in monsg. Podgorca, in cel tek razprave, kolikor mogoče natančno objavi. Toda kje? (Medklici: „Slovenec“ ne sprejme — „Mir“ je naše glasilo.)
Kanonik Dobrovc naglasa, da tudi liberalni slovenski poslanci zaslužijo nezaupnico, ker niso vsega storili, kar bi bili storiti mogli; kaže na vspehe laških poslancev, kojih sta bila tudi samo dva v odseku, pa se nista ustrašila izvajati najskrajnejših posledic v obrambo svojega stališča.
Dr. Brejc konštatuje, da se v resoluciji predlagana nezaupnica nanaša na vse slovenske poslance^ brez izjeme.
Župnik Perc: Slovenska ljudska stranka, ki priredi katoliški shod, ni koroškim Slovencem prijazna. Kakor je prezirala koroške Slovence pri veselici, katero so priredili ljubljanski liberalci" na korist „Drave“, da ni bilo nobenega njenega pristaša blizu, tako bi nas prezirala tudi sedaj. Dalje je omenjal postopanje takoimenovane kranjske „klerikalne“ stranke, ko je svoj čas snovala „katoliška dijaška društva", na katerem shodu so dijake kar zaprli med štiri stene „kat. rok. delavskega doma" in jim diktirali, kaj se ima skleniti in podpisati, da se jim pa ni dovolilo, svojega lastnega mnenja izraziti. (Klici: Konec; to ne spada k stvari.) Edini odgovor na njihovo postopanje v zadevi volilne reforme nasproti nam je, da se ne udeležimo katoliškega shoda.
Dr. Brejc: Gospoda! Jaz v inienu odbora odločno protestnjem proti temu, da bi se kranjski prepir spravljal na dan, v debato ali pa sploh v kakšno zvezo s predlagano resolucijo. Mi danes ne poznamo ne liberalcev ne klerikalcev, in moram vsled tega vsako vpletanje kranjskega „klerikalizma“ ali ,,liberalizma" najodločneje odklanjati. (Res je, tako je !) Izrecno tudi povdarjam, da obžalujemo, če bi se današnji sklepi zlorabljali v kake kranjske strankarske namene, vendar nas tudi ta ozir ne sme motiti, da v teh kritičnih razmerah govorimo odkrito in jasno besedo. (Živio in dobro-klici.)
Dr. Arnejc želi, da naj se oglasijo nasprotniki resolucije. On sam je zato, da koroški Slovenci ne gredo v Ljubljano. Društveni tajnik Ekar predlaga k drugi točki resolucije, da naj se imenuje tudi v resoluciji ime dr. Šušteršiča, kateri je kot voditelj Jugoslovanov na Dunaju za neuspehe slovenske politike v prvi vrsti odgovoren. (Odobravanje.)
Župnik Maierhofer predlaga sprejem resolucije: „Zbrani zaupniki koroških Slovencev obsojajo najodločneje brezbrižnost dr. Šušteršiča glede koroških Slovencev in glede koroških slovenskih mandatov pri borbi za kočevski mandat, obsojajo njegovo nesrečno izdajalsko mešetarenje z našimi nasprotniki in ga imenujejo dobro vedoč, da je pri kompenzaciji za kočevski mandat hodil svoja strankarska pota, izdajico slovenskega Korotana; obenem zavračajo hinavsko sladkanje ,,Slovenca", „da smo dobili en mandat, katerega poprej nismo imeli", ter naglašamo, da smo preje imeli dva taka mandata." (Odobravanje.)
Monsignor Podgorc : Naša predlagana resolucija je popolnoma stvarna in mirna. Naj ostane pri njej. Dr. Šušteršič bi bil lahko kaj dosegel za nas, ali človek je in človek se moti. Ni samo on kriv, krivi so tudi drugi. Resolucija bo imela tem večji vpliv, čim mirnejša in stvarnejša je.
Župnik Bayer se pridružuje mnenju, da naj se ne imenuje nikogar.
Dr. Brejc želi, da Ekar in Maierhofer umakneta svoja predloga.
Dr. Arnejc, župnik Pšeničnik in kapelan Smodej so za sprejem Podgorčeve resolucije.
Dr. Brejc želi, da naj se oglasi kdo, ki je z a udeležbo na katoliškem shodu.
Župnik Mikuluš : Katoliški shod ni političen shod, temveč shod vseh katoliško mislečih Slovencev, torej bi bila sramota za koroške Slovence, ki so gotovo katoliškega prepričanja, ako bi se tega shoda ne udeležili. (Ugovori.)
Prošt Gregor Einspieler: Gotovo, v rednih razmerah ne bi imeli niti najmanjšega pomisleka proti udeležbi na katoliškem shodu v Ljubljani, ali v sedanjih razmerah je to nemogoče. Spomnim
naj vas tudi I. katol. shoda v Ljubljani, na katerem sem po naročilu koroških Slovencev govoril o naših šolali ter zahteval narodno in versko šolo za nas. Tozadevna resolucija je bila sprejeta. Ali še isti dan se je začelo vplivati name, da naj resolucijo umaknem, češ da sicer odidejo s shoda vsi škofje. Tako sem prisiljen umaknil resolucijo, da se ni zaradi nje shod razbil, kajti katoliški shod brez škofov ni več katoliški shod. Ravno tako hi se nam godilo tudi sedaj, ako bi hoteli govoriti na katoliškem shodu, molčati pa ne moremo in ne smemo. Štafaže ne bomo delali nikomur. Sramota ni toraj za nas, ako se ne udeležimo, temveč za one, ki so nam udeležbo onemogočili. (Odobravanje.)
Provizor Arnuš: Na Kranjskem se nas Korošce, bodisi duhovnike ali lajike, smatra za inferiorne, kar sem sam skusil na zadnjem shodu kršč.-soc. delavstva v Medvodah. Govornik je odločno proti udeležbi.
G. Tirbnik: Sklep, da se ne udeležimo kat. shoda, ne veže posameznih oseb, temveč le odklanja korporativni nastop. (Živahni ugovori.)
Majerhofer in Ekar umakneta svoja gorejšna predloga.
Župnik Premru želi, da bi se udeležili katoliškega shoda in naj bi izrazili svoje ogorčenje na kak drug način.
Dr. Brejc odgovarja zlasti na ugovor, da katoliški shod nima s politiko nič opraviti. Kdor je bral resolucije pripravljalnega odbora, ve, da so med njimi tudi nekatere eminentno politične vsebine, in ve tudi, da se bo na tem shodu razpravljalo o ustanovitvi neke obče slovenske politične ljudske stranke, torej ni dvoma, da se bo na shodu tudi politiziralo in da ho prilika neizogibna, govoriti tudi o sedanjem najbolj perečem političnem vprašanju volilne reforme. Sicer pa naj tudi povem, da me je pripravljalni odbor naprosil, da prevzamem govor na manifestačnem shodu dne 26. avgusta o slovenskih narodnih zahtevah. Prašam vas, kako naj o tej tvarini govorim, ne da bi razpravljal o vprašanju volilne reforme, in sicer še s posebnim ozirom ravno na Koroško? In kako naj govorim o tem predmetu, ne da bi povzročil hrupa in morda prepira na shodu, ako hočem govoriti odkrito in brez ovinkov, tako, kakor mi srce narekuje!
Eden gg. predgovornikov je povdarjal, da naj bi se samo oficijelna udeležba na katoliškem shodu odklonila, da bi pa ne bilo zabranjeno udeležiti se tega shoda posameznim osebam. Nasproti temu poudarjam, da se mi zdi taka taktika jako nevarna in škodljiva, kajti potem bi se hitro reklo, da so sklep v Celovcu samo generali diktirali, armada, ljudstvo, pa da ne stoji za njimi in tega ni ubogalo, da torej sedanje politično vodstvo koroških Slovencev v ljudstvu nima zaslombe in zaupanja. Iz teh taktičnih vzrokov se moram v imenu odbora izrekati zoper to, da bi se odklonila samo oficijelna udeležba, posamezni pa da bi se shoda udeležili. V tem pogledu je to vprašanje takorekoč zaupno vprašanje narodnega vodstva. Če se sprejme resolucija za neudeležbo, potem jo je treba strogo izvajati in disciplino držati. Tudi jaz se podvržem Vaši odločitvi in bom, ako sklenete udeležbo, na kat. shodu govoril kakor sem naprošen, če tudi za posledice ne stojim dober. (Ploskanje in slava-klici.)
Dr. Arnejc: Prepričan sem, da ima odbor poli tičnega društva popolno zaupanje v našem narodu in zato predlagam, da izrečemo odboru zaupnico stem, da se vsi dvignemo.
Žaupnica se je izrekla soglasno ob navdušenem ploskanju in viharnih živio- in bravo-klicih.
Dr. Brejc še enkrat prosi vse tiste, ki bi bili morda za udeležbo na kat. shodu, da naj svoje mnenje svobodno izrazijo, in ko se ne oglasi nihče, prečita resolucijo in jo dà na glasovanje.
Resolucija je bila sprejeta soglasno ! Proti ni glasoval nihče! (Viharni živio-klici in burno odobravanje.)
S tem je bil dnevni red končan.
Posebni predlog kanonika Dobrovca, da se v nadomestek udeležbe na katoliškem shodu v Ljubljani skliče shod koroških mladeniških društev ali kaj podobnega, se prepusti v izvršitev odboru. Ravno tako tudi predlog tajnika Ekarja v zadevi uradniškega vprašanja in predlog dr. Ar-nejca v zadevi postopanja političnih oblasti nasproti slovensko uradujoči duhovščini.
Predsednik dr. Brejc nato zahvali udelež-nike na udeležbi in živahnemu sodelovanju ter zaključi po triurnem zborovanju ta za bodočnost koroških Slovencev tako velepomembni shod.
Koroške novice.
Ali je to pošteno ! Glede na „celovški sklep" piše ,,Slovenec" od 28. julija doslovno sledeče: „€elovško vodstvo ni hotelo, da bi
kranjski državni poslanci delali za Korošce. Vemo za kranjske državne poslance, ki so pisali po podatke, da bi koroške zahteve zastopali, pa niso dobili niti odgovora. V Celovcu so se tudi ravnali po separatističnem geslu ter so hoteli, da jih zastopa dr. Ploj. — In dr. Ploj je tudi sprejel ta svoj mandat tako, da je hotel tudi sam zastopati Korošce. Kako so gospodje iz Celovca stvar vodili, o tem se bo še govorilo, ko bo stvar gotova, ker nečemo ji zdaj škodovati. Šele ko je bilo jasno, da je nemogoče kaj doseči, ko je bil neuspeh za Koroško gotov, tedaj so začeli vse zvračati na kranjske poslance in so začeli izhajati infamni članki v „Narodu“. Ravno pred celovškim zborovanjem je bil vCelovcu dr. Ploj." — Če bi na to hoteli odgovarjati v salonskem tonu ljubljanskih žurnalistov, rekli bi, da je to lopovstvo, ki mu ga ni para. Prašamo: Kateri kranjski državni poslanci pa so pisali celovškemu vodstvu po podatke za volilno reformo, pa niti odgovora niso dobili! Kateri so bili ti? Na dan z njihovimi imeni! Gospodje dr. Šušteršič, vodja Povšje, dvorni svetnik Šuklje, Pfeifer, Pogačnik, dr. Žitnik — mi terjamo, da odgovorite na zgorejšno vprašanje! Kateri izmed Vas pa ste pisali celovškemu vodstvu po podatke za volilno reformo, pa niste niti odgovora dobili?! Ven z odgovorom! Biti hočemo na jasnem, da spoznamo, kakih sredstev se poslužuje katoliški list, da bi krivdo odvalil od sebe in svojih na tiste naše rodoljube, ki so z občudovanja vredno požrtvovalnostjo prav v zadevi volilne reforme storili vse, vse, kar je njim sploh storiti mogoče bilo! — Na dan tudi sedaj takoj z vsem, kar imate „gospo-dom iz Celovca" očitati glede njihovega vodstva v zadevi volilne reforme! Stvar je že tako „gotova“, da ji tak razgovor ne more prav nič več škodovati. Tega izgovora Vam torej ne pustimo veljati. Vi naše vodstvo sumničite, terjamo torej, da svoja sumničenja in namigavanja tudi opravičite, sicer moramo smatrati, da se ravnate po slaboznanem reku: „Calumniari audacter, semper aliquid haerebit" — „Le pogumno obrekujmo, nekaj bo že obviselo". Toda krvavo se motite, če mislite, da boste na ta način omajali zaupanje koroških Slovencev do svojega političnega vodstva, ki stoji v neprestani zvezi z maso naroda, ki temu narodu ni diktator in za-povednik, temveč le njegov svetovalec in izvršitelj njegovih teženj in želja. Svarimo Vas, da ne poskušate rušiti discipline v naših vrstah! Tudi najboljši namen bi ne opravičil takega herostratskega poskusa; prekletstvo narodnega izdajalstva bi padlo na tistega, ki bi na ta način hotel cepiti naše itak šibke čete in zanesti razpor med nje. V disciplini je moč vsake politične stranke. Zato smo prepričani, da se koroški rodoljubi ne bodo dali zapeljati in te nam prepotrebne discipline ne bodo rušili. — Kar pa se tiče razmerja koroških Slovencev do poslanca dr. Ploja, je resnica samo ta, da je ,,Slovanska zveza" sama referat glede Koroške izročila dr. Ploju, in da so koroški Slovenci vsled tega obravnavali z dr. Plojem kot zaupnikom „Slovanske zveze". Zakaj se je ta referat izročil ravno dr. Ploju, nam ni znano; mislimo pa da radi tega, ker se je dr. Ploj že opetovano potegoval za koroške Slovence in naše razmere že precej pozna. Gotovo pa je, da je bila naloga dr. Ploj e va najtežja in najnehvaležnejša, ker je bilo od prvega početka jasno, da se bo glavna bitka med Vsenemci in Jugoslovani bila na koroških tleh. Dr. Ploja sumničiti, kakor da bi bil on v zvezi s sklepi zaupnega shoda, je naravnost abotno. Kdo pa bo tako nespameten, da se bo trudil in potegoval za — lastno nezaupnico? Resnica je, ki jo enkrat za vselej pribijemo, da sklepov zaupnikov niso povzročili niti kranjski liberalci niti dr. Ploj, da so ti sklepi marveč izšli iz lastne, popolnoma samorasle inicijative koroških Slovencev, ki so vsled polstoletne politične borbe že sami toliko zreli, da ne potrebujejo nobenih političnih jerobov. Radi-tega tudi nimamo nobenega povoda prikrivati, da je g. dr. Ploj v torek 24. jul. na svojem potovanju na Tirolsko izstopil tudi v Celovcu, da poroča o dogodkih zadnjega časa. To je bilo tem naravneje, ker je baš on bil od „Slovanske zveze" določeni referent za Koroško; če bi bil imel ta referat kdo drugi, smo uverjeni, da bi nam bil tudi prišel poročati. Kakšno pa je bilo njegovo poročilo, o tem priča najzanesljiveje nezaupnica, ki se je dva dni potem izrekla tudi nj emu, dasi je pravičnost terjala od nas hvaležnost za obili trud, ki ga je imel z nami in za nas v zadevi volilne reforme. Torej liberalce in dr. Ploja pustite le popolnoma na strani; radi celovških sklepov imate opraviti le s Korošci samimi.
Strast slepi. „Slovenec“ dokazuje, da sta na Koroškem dve struji, ki sta slovenstvu škodljivi: ena da je liberalna, ki vleče v umazano liberalno stranko, druga pa da ima geslo „proč od Ljubljane in organizacijo v Celovcu11. Ti dve struji dela „ Slovenec" odgovorni za sklepe shoda zaupnikov. Toda „Slovenčeva“ izvajanja kažejo, da se njegovi uredniki že dolgo ali pa še sploh nikdar niso resno bavili s koroškimi razmerami, o kojih so tako čudovito slabo informirani. Kdor naše sedanje odnošaje pozna, vé, da vse naše politično delovanje stremi po koncentraciji vsega slovenstva tako v političnem kakor v gospodarskem in soci-jalnem oziru. Gospoda, pomagajte nam rajši praktično oživotvarjati to koncentracijo, mesto da pogrevate zastarele „Narodove“ napade na najodličnejše naše delavce. To je delo, ne pa vedno zabavljanje. Sicer pa nam dovolite vprašanje: sklepi zaupnikov so bili soglasni; če ste te sklepe povzročili, kakor Vi pomotoma trdite, ,,liberalna" in „separatistična“ struja, kje pa je potem ostala „Vaša“ struja? Ali ste pa morda hoteli dokazati, da „Vaše“ struje na Koroškem sploh ni? Ne, ne! Pustite rajši neresnično strankarsko kvalifikacijo, ki dela samo zdražbe, ne koristi pa nikomur!
Streli preko cilja. Sklepi shoda zaupnikov so kakor bomba udarili v slovensko javnost. „Slovenca“ so vrgli za prvi hip popolnoma iz tira, da se je zagalopiral kakor mlad konj, če nenadoma z bičem udariš po njem. Potem pa je začel premišljevati in prišel že do spoznanja, da vsaj nekatere točke resolucij niso neopravičene. Premišljuje naj le še naprej, morda bo sčasoma spoznal, da od vsega slovenstva zapuščeni Korošci niso mogli in niso smeli drugače^ govoriti, kakor so govorili. — Tudi dr. Šušteršiča je celovška resolucija spravila iz ravnotežja. Kot trezen politik bi bil moral počakati celotnega poročila o našem shodu, predno si je opasal svoj „kavalirski“ meč in s par elegantnimi mahljaji obglavil uboge «voditelje44 še bolj ubogih koroških Slovencev. Kdor bo bral poročilo o shodu in z njim primerjal dr. Šuster-šičeve strastne izbruhe, bo brez težave spoznal krivico, ki jo je dr. Šušteršič storil našim «voditeljem44. Jo bo li dr. Šušteršič kdaj popravil? Dvomimo! Danes nimamo namena na drobno polemizirati z njim, opozarjamo ga samo na poročilo o shodu, katero mu priporočamo v skrbno branje — potem pa naj slovenski javnosti še enkrat pove, kaj se je na shodu neresničnega poročalo? Tega odgovora pričakujemo. Dr. Šušteršič se tudi pritožuje, da se ga ni osebno obvestilo o nezaupnici. To je res, toda naj oprosti, da se na Koroškem etiketa drugače prakticira. Če bi bilo predsedstvo shoda moglo misliti, da mu s tem ustreže, bi mu bilo gotovo z veseljem postreglo. Sicer pa se oficijelno o sklepih zaupnikov ni niti drugih poslancev, niti kakega lista obvestilo, ker so se ti sklepi itak že drugi dan objavili v „Miru“, ki je glasilo koroških Slovencev. Prireditelji shoda potemtakem tudi ne morejo biti odgovorni za to, če je „S1. Narod" preje izvedel za shodove sklepe kakor „Slovenec". Sicer pa se nam poroča, da je bil „Slovenec" od svojega koroškega dopisnika neposredno po shodu o glavnih točkah resolucij brzojavno obveščen, vsled česar bi bil lahko, če bi bil hotel, tudi sam, kakor „S1. Narod", v petek zjutraj priredil posebno izdajo. — Končno še eno opazko: Dr. Šušteršič se pritožuje tudi radi tega, ker se ga ni na shod povabilo, da bi na njem zastopal svoje stališče. Ta zahteva bi bila opravičena, če bi nam dr. Šušteršič mogel jamčiti, da se na naše povabilo odzovejo tudi vsi drugi, ki so pri tej stvari soudeleženi, to je vsi slovenski in hrvaški in morda še kaki drugi slovanski poslanci, na vsak način pa tudi tisti nemški poslanci, s kojimi se je radi Koroške, Štajarske in Kranjske pogajalo in ne v zadnji vrsti tudi ministri, bivši in sedanji, ki so pogajanja vodili. Le če bi bila vsa ta slikovita družba zbrana, bilo bi enostransko slikanje razmer izključeno. Ker pa takega tribunala niti dr. Šušteršiču niti nam sestaviti ni mogoče, morali smo se zadovoljiti s tem, da izvajamo logične posledice iz tega, kar je z neoporekano zanesljivostjo v javnost prišlo. Saj to samo zadostuje, da si razumen človek more napraviti sodbo o tem, če se je vse storilo, ali pa kaj zamudilo ali zagrešilo. Sicer pa vprašamo: Zakaj pa dr. Šušteršič ni šel zadnjo nedeljo na socijalno demokratičen shod v Ljubljani, kamor je bil, kakor se poroča, poleg liberalcev tudi on osebno povabljen? Liberalec dr. Tavčar se je odzval temu vabilu in zastopal na shodu svoje stališče; zakaj tega ni storil tudi dr. Šušteršič? Naši sklepi so mu bili že znani takrat.
K izjavi g. predsednika Družbe sv. 3Io-liorja. V „Slovencu“ od dne 31. julija 1906 objavil je č. g. kanonik Vidovič v Celovcu kot predsednik Družbe sv. Mohorja izjavo v zadevi od-
povedane udeležbe na katoliškem shodu v Ljubljani. Ti stvari je pripomniti, da Družba sv. Mohorja ni v nobeni zvezi s katoliško-političnim in gospodarskim društvom v Celovcu. Zato je bilo popolnoma neumestno, da je „Slovenec“ zaradi sklepa zaupnikov napadel tudi Družbo sv. Mohorja. Gospod predsednik družbe je ravnal gotovo v smislu odbora in vse družbe, da je takoj praesidialiter odgovoril na razne ljubljanske pomisleke glede družbe. A konštatovati se mora, da je bil to odgovor predsednika, ki ni funkci-jonar političnega društva in žal ni utegnil, prisostvovati zaupnemu shodu. Vsled tega se nam dozdevajo izvajanja ,,Slovenčeva", ki jih povzema iz pisma č. gosp. kanonika in predsednika družbe Vidoviča, enako neumestna, kakor pa prejšnji njegovi prijateljski nauki.
Nemška sodba o razdelitvi volilnih okrajev na Koroškem: Kršč. socijalni „Karntner Tagblatt" piše dne 29. jul. doslovno: „Ko se je izvedelo, na kako majhen odpor je v odseku za volilno reformo naletela razdelitev volilnih okrajev, ki je za koroške Slovence naravnost uničujoča, se je neprijetno začudenje obračalo najprvo proti kršč. socijalcem, kakor da bi se ti za stvar ne bili resno zavzeli. Sedaj pa se je izkazalo, in se uvideva, da oni niso mogli več storiti, in da sta marveč slovenska poslanca dr. Ploj in dr. Šušteršič bila tista, ki sta interese štajarskih in koroških Slovencev izdala (preisgegeben)". — Ne navajamo tega, da bi z izrekom krščansko-socijalnega lista dokazovali kako krivdo poslancev dr. Ploja in dr. Šušteršiča, kajti „Karntner Tagblatt" je v stvari sam prizadet, ker mora skušati oprati verolomne nemške krščanske socijalce in torej zvrniti kolikor mogoče krivde na Slovence same, pač pa ta sodba nemškega, v deželi izhajajočega lista kaže, da prav nič ne pretiravamo, temveč da je strašna, gola resnica, če pravimo, da pomenja ta razdelitev okrajev naš narodni konec. Pa so še ljudje, ki skušajo sebe in druge slepiti s poudarjanjem ,.pridobitev", ki jih vol. reforma baje prinese koroškim Slovencem. Študirajte naše razmere, potem govorite in sodite! Žal da je večini tistih, ki o Koroški govore in pišejo, ta dežela s sedmimi pečati zapečatena knjiga in da je ne poznajo bolje, nego Sibirijo ali Mandžurijo.
Dopolnilna deželno-zbor. volitev za zgornje-zilski in špitalski okraj se je v soboto pri ožji volitvi končala z zmago nemško-nacijonalnega kandidata Ho f er j a, ki je dobil 6248 glasov, dočim je dobil kandidat nemških krščanskih socijalcev Hub er 5421 glasov. V tem volilnem okraju volijo tudi štiri slovenske občine: Brdo, Blače, Goriče in Št. Štefan. Obljubila se je z naše strani podpora pri volitvah nemškim krščansk. socijalcem kot nekako povračilo njihove podpore pri zadnji dopolnilni državno-zborski volitvi. To je bilo še pred glasovanjem o Koroški v odseku za volilno reformo. Po tem glasovanju smo takoj namignili, da bo slovenski narod na Koroškem izvajal svoje posledice, in izvajal jih je že pri tej volitvi. Pri prvi volitvi je manjkalo Huberju le 64 glasov do absolutne večine. V slovenskih občinah je bilo oddanih pri prvi volitvi 214 glasov, pri ožji pa 297, torej 83 več. Ako bi bili naši volilci tako glasovali pri prvi volitvi, bi bil Hub er zmagal z 19 glasovi večine.. To je bilo plačilo slovenskega ljudstva nemškim kršč. socijalcem!
Ustanove. Z začetkom šolskega leta 1906/7. se podeli: 5 ustanov po 500 kron za učence kmetijske šole „Francisco Josephinum" v Modlingu; 2 ustanovi po 500 kron za učence vrtnarske šole „Elisabethinum“ v Modlingu in 1 ustanova po 600 kron za obisk pivovarske šole v Modlingu. Prošnje za te ustanove se morajo najdalje do 31. avgusta t. 1. vložiti pri ravnateljstvu zavoda ,,Francisco Josephinum" v Modlingu. Razpis se lahko vpogleda med 25. julijem in 20. avgustom ob uradnih urah pri ravnateljstvu pomožnih uradov c. kr. deželne vlade v Celovcu.
Za pobita okna »Narodne šole" v Št. Rupertu pri Velikovcu je^ podaril č. g. Ulrik Hafner, novomašnik s Krčanj pri Grebinju, 5 kron. J.epa hvala! Živeli nasledniki!
Žrelec-Podkrnos. Sliši se neko zvenenje, tiho sicer, a zopet močno in jezno, kot grom. In to zvonenje smatram kot znamenje, da bo v kratkem odklenkalo sedanjemu občinskemu regimentu, ki ga vodita z zlatim križcem odlikovani g. župan in njegov tajnik, steber žrelske »kulture", ki je že nekaka svetovna posebnost. Osrečili so nas že z mnogimi naredbami, ki nam požirajo z žulji pridelani denar. Zidala se je krasna šolska palača, v kateri se ponemčujejo naši otroci. (Kako lepo so vzgojeni žrelski otroci, o tem drugokrat). Napravili so lansko leto vodovod, ker so nekateri žrelski mogočneži tako želeli. Stal je črez 20 tisočakov in zdaj imamo tako imenitno vodo, da bomo prejkone dobili vsi „krofe“. Dve tretjini direktnega davka so občinske do-
klade, ker hoče biti Žrelec „nobel“. Kar rečejo g. župan, to mora obveljati, mora biti vsem „po-žinji" in gorje možu, kateri bi se predrznil oporekati! Vržejo ga vun, kakor se je zgodilo pred kratkim nekemu možu, ki je znan kot značajen mož, ki bi stokrat prej zaslužil zlati križec kot tisti, kateremu se zdaj poje slava in kliče »heil". Saj se pri nas nikoli ne gleda na to, kdo je sposoben voditi občino, da nosi le cilinder, pa je dobro. A tudi v tem oziru se bo predrugačilo. Vsi so že siti žrelske komande, ki hoče biti nad vse napredna, pa išče napredek ravno tam, kjer ga ni. Prišel bo čas, ko bo zapel mrtvaški zvonec sedanjemu županu in njegovim lakajem, in prišle nove, sveže moči v občinski odbor. Ne glejmo na to, ali je bil sedanjega župana oče tudi župan ali ne, temveč na to, kakšen mož da je, ali je sposoben, skrbeti za kmeta ali ne, ali ima tudi resno in dobro voljo, skrbeti za blagostanje kmeta in ne samo gospoda. Po zimi bodo volitve, in takrat bo pokazalo ljudstvo svojo voljo, ki je močnejša, kot vsi žrelski mogočneži! Ne bomo pripustili, da bi dobil sedanji župan še en križec, mi pa tri — po hrbtu.	Kuku.
Krčanje. (Nova maša.) Dne 22. julija je pel naš rojak, č. g. Ulrik Hafner, svojo novo mašo. Že na predvečer so grmeli topiči in naznanjali daleč na okoli redko slavnost. Kajti naše ljudstvo ne pomni, da bi bil kedaj daroval njihov rojak novo mašo. Zato pa je prihitelo od blizu in daleč vse polno ljudstva na visoke Krčanje k novi maši. Č. g. župnik grebinjski razloži v svoji izvrstni in navdušeni pridigi pomen duhov-skega stanu za človeštvo. Na koncu svoje pridige polaga novomašniku na srce, naj bode vnet, vzoren duhovnik, in naj ne pozabi, da ga je rodila slovenska mati. Po končani božji službi so se sešli povabljeni gostje na novomašnikovem domu, kjer so se res po slovenski navadi veselili. Vrli radiški tamburaši so svirali neutrudljivo lepe komade, vmes so pa donele mogočne slovenske pesmi. Govorile so se navdušene napitnice in šaljivi govori. Veliko smeha je vzbudil nastop »berača", ki je nam pripovedoval vesele in žalostne dogodke iz svojega življenja. Gotovo ostane dan Hafnerjeve nove maše vsem, ki so bili prisotni, v veselem spominu. Tebi pa, č. g. novomašnik, iz srca želimo, da bi žel obilo plačila za svoj trud!
Borovlje. Gotovo je pisal v nemčursko klepetuljo zopet takšen bradač, kateremu je laž na koncu jezika. Pisal je namreč o našem skupnem slovenskem shodu, ki se je vršil v Kapli. Govornika niti enega osebno ni poznal, ali pa je iste hotel s sramoto pozdraviti. Še manj pa je i’a-zumel, kaj se je pelo, ali pa je hotel tudi iz tega napraviti sramoto nam potom svoje laži. Klepetulja namreč piše, da je imel šaljivi nastop vsebino »o ukradenem klobuku nekega krojača". — Kdor je bil pri nastopu navzoč z menoj, bode gotovo rekel, da to ni človeška laž, ampak —. Pač pa mislim, da neki „Soda\vasserfabrikant“ ne bode preotožen, izvršiti šaljiv nastop o tem, kar se je res zgodilo, namreč »o razbojniškem napadu na nekega občinskega tajnika in o njegovem ugrabljenem — slamniku". Ha, jaz mislim, da bi ta nastop bil bolj zanimiv in pomenljiv, kakor oni, ki pravite, da ste ga slišali v Kapli, ko ste sedeli na ušesih. Napev za to vam dado oni komponisti, malo gori nekje od Kaple — v blatu, ki imajo štiri roke in so dvoživke, a spremljevalce pa preskrbi gotovo p. d. „Pondelkov Krnjav". Povabite takrat tudi mene k temu programu! Na svidenje!	Išči m e.
Škofiče. (Občinska volitev.) Pri občinski volitvi, katera se je vršila na god sv. Ane, je v vseh treh razredih z veliko večino zmagala slovenska stranka. Nemško-liberalna stranka je v vseh razredih ostala v taki manjšini, da se je s svojo udeležbo res krasno blamirala. Ves trud g. učiteljev zastonj, vse obljube širokoustneža Pinteriča so bile, kakor so res — prazne. Razburjenost in jeza pri nemško-liberalni stranki je bila velika, dokler se ni ohladila in upijanila v pivu.
Škofiče. (Cerkvena okna.) Za našo župno cerkev so naročena na Dunaju pri tvrdki Geyler okna z barvanim steklom. Okno za glavnim altarjem ima podobo sv. Mihaela, okno pri glavnem oltarju podobo sv. Uršule in sv. Ane, druga okna so krasno barvana, a brez podob. Vsa okna stanejo 1320 kron. Denar je že cel zbran, in sicer je umrla Ana Kopajnik darovala 689 kron; dve dobrotnici 600 kron, ostalo dva kmeta. Toraj je laž, kakor so govorili liberalci pred volitvijo, da bode morala občina plačati okna.
Gorje v Zilski dolini. Z veseljem se moremo mi gorjanski farani zdaj ozirati v bodočnost, ker smo dobili po dolgih petih letih zopet dušnega pastirja v osebi gosp. Jos. Miklaviča. Veselo je vihrala narodna zastava na cerkvenem stolpu
ter je opominjala Slovence, kar jih je še v fari, da naj se zbudijo iz spanja ter da naj nastopijo v boj proti nemčurjem, ki se šopirijo kakor netopirji v fari. Zatorej v boj proti nemškim škra-teljnom! Ne dajmo se ustrahovati, četudi nas je malo, ter jim pokažimo, da še živijo Slovenci v gorjanski fari ter da se ne dajo poteptati.
Narodnj ak.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani
Vam ponavljaje priporoča cikorijo, ki jo v novo zalagata njej v prid brata Perdana. Slovenske gospodinje! Pridno sezite po tej cikoriji in prepričate se takoj, da vredno stoji na strani Per-danovim vžigalicam, ki so menda prodrle do slednje slovenske koče. — Kakor so vžigalice družbi v veliki prospeh, tako jej bo z Vašo pomočjo tudi kava donašala stalnih dobičkov. Usoda naše družbe je torej bolj ali manj v Vaših rokah.
Da majhni otroci pogostoma kriče, da se hipoma zbude in da se kažejo pri njih še drugačni bolezenski znaki, to je, kakor trdi zdravstveni svetnik dr. A. Lutze, ne malokdaj posledica temu, ker doječe matere ali dojke pijo močno vznemirjajočo zrnato kavo. Jako malo je takih, ki to vedo, in zategadelj opozarjamo na ta vzrok. Z obilim dodatkom Kathreinerjeve Kneippove sladne kave kavina pijača ni samo prijetnejša in milejša, ampak tudi škodljive lastnosti zrnate kave se odpravijo skoro docela. Za matere in dojke pa bi bilo dosti bolje, ako bi pile Kathreinerjevo Kneippovo sladno kavo popolnoma čisto, ker speši zdravje in ker je redilna in krvotvorna ter jako dobro tekne zaradi svojega vonjivega, kavi podobnega okusa. Otrok sploh ne bi bilo več navajati nobene druge ka-vine pijače. Uporabljajte pa vedno le pristno Kathreinerjevo kavo v zaprtih izvirnih zavojih, ki so edini porok za čistoto in fini kavin vonj; zahtevajte izrečno pri nakupovanju „Kathreiner-jevo kavo“ in pazite na znamko „župnik Kneipp“.
Peto poučno zborovanje,
katero je priredila „Zadružna zveza11 v Celju dne 25. julija v „Narodnem domu“ v Velikovcu. Zbralo se je okrog 50 posojilničarjev. Od Zadružne zveze“ so bili navzoči gg. Miha Vošnj ak, predsednik; Fr. Jošt, pisarniški ravnatelj; Ivan Lapajne, ravnatelj v Krškem, in dr. Fr. Rosina, odvetnik v Mariboru. Iz Celovca je bil prisoten g. dr. Janko Brej c. Zastopane so bile večjidel vse slovenske posojilnice na Koroškem. G. predsednik otvori zborovanje in omenja v pozdravu velik pomen zadružništva, kakor tudi slovenskega uradovanja. Nato poda g. Jošt poročilo o prometu in napredku slovenskih koroških posojilnic v 1. 1905. Velik napredek slovenskih denarnih zavodov na Koroškem nam jamči boljše čase. Predlaga, naj bi posojilnice percentualno od svojih rezervnih zakladov vsako leto darovale za narodni sklad. — Zatem referira č. g. Val. W e i s s o kontroli dolžnikov. Potrebo take kontrole dokazuje z vzgledi. S kontrolo bi se odstranila marsikatera nevarnost in nezgoda bodisi za zadružnike bodisi za posojilnice same. K sklepu predlaga, naj si posojilnice enega okrožja mesečno poročajo o dolžnikih. Predsednik g. V o š-njak omenja, da so tudi na Štajarskem že davno o tem razmotrivali, in tam se je nasvetoval imenik vseh zadružnikov v vsakoletnem računskem zaključku. G. Reš iz Velikovca je za to, da se naj določijo meje za delokrog raznih posojilnic. Č. g. Weiss dokazuje, da to ni mogoče radi večjih posojilnic, ki so bolj v centralah, kakor Velikovec. G. Novak iz Sinčevasi nasvetuje informacijski urad, za katerega bi naj skrbela „Zveza“. Gosp. dr. Brejc podpira predlog g. referenta in navaja praktičen slučaj, kake slabe posledice prihajajo iz slabe informacije. G. predsednik priporoča, naj taka okrožja določi pododbor za Koroško. G. Lapajne se strinja s predlogom, obsoja, da so nekatere posojilnice pri nemški zvezi. Opozarja, naj se gleda v prvi vrsti na to, da se obresti natančno in redno plačujejo. G. dr. Rosina priporoča, da se naj vsikdar poroke opozarja na njihove dolžnosti in odgovornosti. O stanju in premembah dolžnikov in porokov naj redno poročajo zaupniki. Č. g. Dolinar predlaga, da bi se tudi o porokih uvedla kontrola. Pri glasovanju obvelja predlog g. referenta o okrožjih.
O enakomernem uradovanju govori č. g. J. Dobrovc. Ozira se posebno na slovensko uradovanje, katero ni samo velike važnosti ampak tudi naravnost potrebno radi enotnosti ter delnega neznanja nemškega jezika. Toda kako to doseči, ker c. kr. uradi nočejo poznati postav v narodnostnem oziru in vsiljujejo vedno le nemške dopise in tiskovine. Nasvetuje nekatera sredstva, kakor odločno zahtevati od uradov slovenske dopise, zavračati drugojezične, pritoževati se na višje, inštance, zlasti na ministrstvo, posebno
pa složen nastop vseh slovenskih posojilnic-K sklepu predlaga 1. tozadevno skupno resolucijo na dotične urade; 2. navodilo, kako ravnati v posameznih slučajih, katero naj sestavi pododbor za Koroško, in 3. se naj voli pravni zastopnik v narodnostnih vprašanjih. G.Lapajne nasvetuje, naj se pošlje resolucija deželni vladi. G. dr. Brejc omenja boj škofiške posojilnice s koroškim deželnim sodiščem, kako trdovratno se obnaša v narodnostnem oziru. Opozarja posojilnice, naj v prvi vrsti začnejo pri sebi z izključno slovenskim uradovanjem. Menice, zadolžnice itd. naj bodo edino slovenske. Pravnim zastopnikom se naj dajo navodila v tem oziru, da vlagajo slovenske tožbe. Predlagana resolucija naj se pošlje predsedniku deželnega sodišča, nadsodišču in ministrstvu. Gosp. Lapajne želi, da bi se koroške posojilnice ravnale po Raif-eisenovem sistemu, naj bi imele enakomerne in priproste tiskovine. G. V. Weiss opozarja na pravilno vpisovanje v hranilne knjižice. K sklepu še priporoča g. J. Dobrovc pravilno pisavo krajevnih, rodbinskih in krstnih imen. Nato se vrši glasovanje o predlagani resoluciji, navodilu in pravnem zastopniku, ki se z malimi premem-bami in dostavki sprejme soglasno. Nato je zaključil g. predsednik to jako zanimivo in poučno zborovanje, ki je trajalo skoro tri ure. Le žal, da se zopet niso odzvale vabilu vse posojilnice; zlasti smo pogrešali one, ki niso pri „Zadružni zvezi“, tem bolj, ker je bilo to zborovanje sklicano edino radi koroških razmer, kjer morajo vse posojilnice složno in enakomerno postopati v dosego skupnih smotrov. Zato pa že sedaj opozarjamo vse posojilnice, da bodo pravilno podpisale sprejeto resolucijo, kadar se jim dopošlje. Ali sloga, ali pa nič! Končno še bodi omenjeno, da se je izvolil sledeči pododbor za Koroško: Kogelnik Franc, posestnik v Podklancu pri Spodnjem Dravogradu; Rudolf Jurij, predsednik šmihelske posojilnice; J. Dobrovc iz Velikovca kot predsednik; Valentin Goričnik, predsednik glinjske posojilnice in Matija Wutti, posestnik na Ločilu. Kot pravni zastopnik je bil izvoljen g. dr. J. Brejc, kot zastopnik „Zveze“ pa g. Fr. Jošt, revizor v Celju.
Društveno gibanje.
Vabilo k občnemu zboru, ki ga priredi slov. akademično ferijalno društvo „Gorotan“ v nedeljo dne 5. avgusta t. L, ob 1I212. uri dopoldne, v Kristanovi gostilni na Fari pri Prevaljah s sledečim sporedom: 1. Pozdrav predsednika. 2. Poročilo tajnika. 3. Poročilo blagajnika. 4. Volitev. 5. Slučajnosti. Tovariši akademiki in abi-turijentje se poživljajo, da se udeleže polnoštevilno tega občnega zbora, ki naj pomeni novo stopinjo društvenega razvoja.	Odbor.
Vabilo k veselici, ki jo priredi slov. akademično ferijalno društvo „Gorotan“ v korist narodni in gospodinjski šoli šentjakobski v nedeljo dne 5. avgusta t. i., ob 3. uri popoldne, v Kristanovi gostilni na Fari pri Prevaljah. Na sporedu so govori, petje, godba in veseloigra „Doktor Hribar“. Po sporedu prosta zabava in ples. Vstopnina k veselici znaša 30 vinarjev; preplačila se hvaležno sprejmejo. Zavedni Slovenci in Slovenke od blizu in daleč se vabijo, da se udeleže v obilnem številu te veselice. Posebnih vabil se ne razpošilja.	Odbor.
Tisoči priznanj potrjujejo
da najboljše in najcenejše dobavlja
cerkvene paramente in oprave
neprekosno že 95 let stara tvrdka
Josip Neškudla
e. in kr. dvorni dobavitelj in tvorničar
Jabloné nad Orlici, v štev. 86, pošta isto tam Češko.
Prosi se natančnega naslova.
Ilustrovani ceniki, proračuni, izberki poštnine prosto
Gospodarske stvari.
Črtice o govedarstvu.
(Piše Fr. Dular.)
V tisti deželi je blagostanje doma, v kateri napreduje živinoreja in v kateri cvete poljedelstvo. (Dalje.)
8.	Dokler živinče ne poje prvega dela, tako dolgo mn ne pokladajte drugega.
9.	Ne pustite ležati v jaslih preostale klaje, ker naslinjeno in povohano krmivo žival tako ali tako zametuje.
10.	Skrbite za to, da so jasli čiste in snažne, posebno tedaj morate na to paziti, ko pokladate bolj vodeno krmo. Iz nesnažnih jasli živina slabo žre, ker se klaja v njih rada skisa.
11.	Nikar ne napajajte pred krmljenjem, ampak šele po krmljenju in sicer tedaj, ko so se najedli suhe klaje. Za svežo deteljo ne napajajte živine, ampak šele 2 do 3 ure kasneje.
12.	Nikoli ne začnite nanagloma z drugo, novo klajo krmiti. Če morate klajo izpremeniti, tedaj pomanjšujte polahko staro krmo in v tisti meri pomnožujte novo. Vsa ta izprememba naj trpi vsaj 14 dni.
13.	Po krmljenju privoščite govedom počitka za prebavljanje in za prežvekovanje. Nikoli ne smete vpregati volov takoj po krmljenju.
14.	Za pitanje namenjenih goved ne smete niti vprezati niti molzti, ker nihče ne more dvema ali celo trem gospodarjem dobro služiti. Zapomnite si tudi, da hoja ovira debeljenje.
V naših krajih gonimo goveda po letu na pašo, kar je povsem pravilno in priporočila vredno. Za ohranjenje in utrjenje zdravja je pač mnogo boljša in ugodnejša od krmljenja v hlevu. Osobito za molzne krave in za mlada goveda so dobri pašniki neizmerne važnosti. Zatorej priporočam tudi tistim živinorejcem, kateri krmijo iz različnih vzrokov tudi po letu v hlevu, da puščajo svoje krave, junce in telice vsaj po košnji otave na travnike ali druge primerne pašnike.
Pašniki imajo pred krmljenjem v hlevu sledeče prednosti:
1.	V svežem zraku t. j. na paši se živali bolje razvijajo, lepše rastejo in ostanejo bolj zdrave, torej so za užitke boljše, nego one, ki se drže neprenehoma v hlevu.
2.	Po pašniku goveda svobodno hodijo, kar je velikega pomena. Kretanje v zdravem zraku je osobito važno za bodočo plemensko in vprežno živino, t. j. za mlada goveda sploh, kajti s hojo si ne utrjujejo samo zdravja, temuč postanejo tudi lepšega telesa. Goveja sušica napada največkrat ona goveda, ki se hranijo vedno pri jaslih, a redkeje tista, ki se gonijo na pašnike.
3.	Paša je cenejša, ker ni treba kositi, sušiti in tudi ne spravljati. En pastir pase lahko 30 do 50 glav živine.
4.	Na pašnikih rastó mnogovrstna zelišča, od katerih si more goveda ista izbirati, ki mu najbolj dišijo in najbolj ugajajo.
5.	Krave s paše dajejo sicer za spoznanje manj mleka od onih, katere se krmijo v hlevu. Vendar ta izguba ni velika in se povrne desetkrat ali še večkrat s tem, da se krave na paši utrdijo in da koté zdravejša, čilejša in močnejša teleta. Izkušnje tudi učč, da se krave s paše lažje telijo in da ne zbolijo po storitvi tako pogosto od porodne vročnice, nego tiste, ki se hranijo neprenehoma v hlevu.
Sicer pa ne morem tajiti, da nima paša svojih škodljivosti. Prevelika vročina, mraz, rosa, slana, veter, deževno vreme vpliva lahko škodljivo na živalsko zdravje. Na pašnikih je klaja kaj različna; enkrat je pretečna, enkrat zopet preslaba in prepičla, kar gotovo ni zdravju ugodno. Oddaljeni pašniki so tudi zategadel malo umestni, ker se živina od njih preveč utrudi; no, če pa manjka na njih vode in sence, potem je stvar še slabejša. Vendar moremo te slabe strani pašnikov popolnoma ali vsaj deloma odstraniti in zategadel lahko rečemo:	Za ohranjenje
zdravja je dobra paša koristnejša in ugodnejša od krmljenja v hlevu.
Da prej imenovane neprilike, oziroma škodljivosti pašnikov po mogočnosti odstranite, ravnajte se po sledečem: Ne pasite svoje živine spomladi prerano, pa tudi ne v jeseni prekasno. Prezgodnja pomladanska paša je zategadelj škodljiva, ker ni še dovolj dobre trave in torej mora živina jesti, kar ji baš pride v gobec. V naših krajih je početi s pašo šele početkom velikega travna (maja), ker prej je vreme večjidel neugodno in skoraj tudi trava prepičla. Osobito nevarna more postati prekasna jesenska paša, ko že zmrzuje. Nikoli in nikdar ne pasite svoje goveje živine po z mrzlih pašnikih. Zmrzli pašniki so takorekoč strup za nenavajene živali, ker jim lahko povzročijo različne bolezni v sopilih, kakor različna vnetja, drisko, zvrženje itd. Pa tudi na rosna deteljišča in strnišča ne puščajte goved, ker to napravlja kaj rado hitro napenjanje. Po detelji in strnišču pasite le tedaj, ko se je že rosa vzdignila; sploh pasite na tej paši le malo časa, in dajte živini v hlevu malo suhe krme, da ne bi detelje preveč hlastno žrla, in da se ne bi začela napenjati. Ne napajajte živine hitro potem, ko se je pasla po strnišču in deteljišču. Še to si zapomnite, da je posebno nevarno puščati teleta na rosno deteljo; sploh pa telet ne smete pasti niti po navadnih rosnih pašnikih. Za mrzlih jesenskih
dnij izženite goveda šele predpoldnem na pašo, ko je solnce že megle razpršilo in travo osušilo, ter pasite do dveh ali treh popoldne. Drugačna pa je stvar po letu. O vročih poletnih dnevih pasite rano v jutro in kasno na večer, ker poletna rosa na navadnih pašnikih ni živini prav nič škodljiva, a huda vročina v poznejših urah pa bi jo jako nadlegovala. No po rosni detelji pa tudi po letu ne smete pasti.
Spomladi preidete prav počasi od suhega krmljenja na svežo pašo; v jeseni pa navadite živino spet polagoma na suho krmo. To se pravi z drugimi besedami: klaje ne smete prehitro iz-premeniti. S takim postopanjem odstranite mnogo bolehavostij. Na goveje pašnike ne puščajte pe-rotninstva in svinj, ker hi jih pokvarili in izpridili, da potem ne bi goveja živina s slastjo žrla. Na pašnikih morate živalsko blato večkrat razmetati, da se zemlja enakomerno nagnoji, in da se pod blatom trava ne uduši. Krtovine morate poravnati, kamenje pobrati, grmovje in trnje izsekati, gola mesta s semenom detelje ali različnih trav obsejati in mah po mogočnosti s travniško brano ali grabljami iztrebiti. Na močvirnatih pašnikih je potrebno jarke izkopati, da se voda odteka in da postanejo pašniki bolj suhi.
(Dalje sledi.)
Slovenci, spominjajte se Velikovške šole!
En krepek živio
dr. Šusteršičevemu
solieitatorjn Ima Mm
v Ljubljani,
ki je skrbel za to, da so resolucije zaupnega shoda v Celovcu prišle pravočasno tudi v častite roke njegovega šefa.
Slava mu!
Celovški otročaji.
V slovo!
Vsem svojim znancem in prijateljem naznanjam, da sem prestavljen v Trst, in prosim, da me obdržijo v dobrem spominu. Težko zapustim kraj, a ne na veke. Kličem vsem, posebno pa narodnjakom beljaške okolice: krepek „Na zdar!“
V Beljaku, dne 1. avgusta 1906.
Ivan Iloclimiillcr.
V slovo!
Ker sem premeščen v Trst in mi ni mogoče, od vseh ljubih in dragih mi prijateljev se dostojno in osebno posloviti, se zahvaljujem tem potom za prijazno gostoljubnost in prisrčno prijateljsko občevanje nasproti meni in moji družini. Z Bogom !
V Beljaku, dne 1. avgusta 1906.
Alojzij Knafelc,
revident c. kr. državne železnice.
V slovo!
Odhajam v Trst, ali ni mi mogoče osebno se posloviti od vseh posameznih svojih slovenskih koroških prijateljev in znancev. Kličem Vam tedaj tem potom: Z Bogom in na stalno svidenje črez nekaj let!
V Beljaku, dne 1. avgusta 1906.
Anton Zobec,
pristav c. kr. državne železnice v Beljaku.
IV Več učencev
sprejme v uk pri dobri oskrbi
Gašper Krasnik,
kleparski mojster v Celovcu, na starem trgu št. 10.
Zavarovalni potovaleo
dobi na Koroškem takoj mesto pri dobro vpeljani zavarovalnici. Plača po dogovoru. Prijave našemu listu.
V zalogi tiskarne Družbe sv. Mohorja v Celovcu je ravnokar izšel:
Anton Janežičev
nemško-slovenski slovar
(Deutsch-slovenisches Hand-Worterbuch).
Četrti, predelani in pomnoženi natis priredil Anton Bartel.
1905.
Dobiti je tudi
Anton Janežičev
slovensko-nemški slovar.
Tretji, predelani in pomnoženi natis priredil France Hubad,
Cena vsakemu: mehko vezan K 6'—, trdo vezan z usnjatim hrbtom K 7-20 (po pošti 30 vin. več).
Hotel Jriglaf na Hlada.
Podpisani priporoča svoj narodni hotel „Triglav“ ob kolodvoru — z najlepšim pogledom na jezero — slav. občinstvu, posebno izletnikom in potnikom. Pripravljenih je 22 sob za prenočišče.
Jakob Peternel.
nCHDtENl
Vsako
Zakonito zavarovano, ponarejanje in ponatiskovanje kaznivo. Edino pravi je
Thierryjev balsam
le z zeleno znamko z nuno. Staroslaven neprekosljiv zoper motenje prebavljanja, krče v želodcu, koliko, prehlajeiije (katar), prsne bolezm, influenco itd. itd.
Gena: 12 malih ali 6 dvojnatih steklenic ali 1 velika posebna steklenica s patent, zamaškom K 5.— franto.
Thierryjevo centifolijsko mazilo splošno znano kot „non plus ultra“
za vse še tako zastarele rane, vnetja, poškodbe, ture in uljesa vseh vrst. — Cena: 2 lončka K 3’60 franko razpošilja le proti predplači ali povzetju
Lekarnar A. Thierry v Pregradi pri Rogaški Slatini.
Knjižico s tisoči zahvalnih pisem zastonj in franko.
Dobiva se skoro v vseh lekarnah in medicinalnih drogerijah.
Avizo (Naznanilo)
v zadevi zakupne oddaje — oziroma dobave
sena, slame, lesa za kurjavo in premoga, potem deloma ovsa
za vojaštvo, ki je nameščeno v postajah
Gradec in Feliferhof, Schattleiten
Leoben, Ma-rein. Bruck ob Muri, Judenburg
Maribor, Slov. Bistrica, Strass
Celje, Ptuj
Ljubljana
Celovec, Št. Peter, Št. Vid ob Glini, Volšperg
Beljak, Jezernica, Kotiče
Trbiž
Nabonet j-f 2 Rabelj lg-| Bovec j
'».O
Šmohor
Trst, Koper
Gorica, Gradiška, Ronki, Kanal Tolmin
Pulj
p,
Sl

v vojaškem oskrbovališču v	Gradcu
pri c. kr. okr. glavarstvu	Bruck ob Muri
v vojaškem oskrbovališču v	Mariboru
v vojaškem podružnem posteljskem skladišču v	Celju
v vojaškem oskrbovališču v	Ljubljani
v vojaškem oskrbovališču v	Celovcu
v vojaškem podružnem oskrbovališču v	Beljaku
pri občinskem uradu v	Trbižu
v vojaškem oskrbovališču v	Trstu
v vojaškem oskrbovališču v	Gorici
v vojaškem oskrbovališču v	Pulju
14.
16.
10.
22.
17.
20.
21.

Za to knpno razpravo veljavni pogoji so razvidni v naznanilih in izkazih, ki so na vpogled pri vojaških oskr-bovališčih v Gradcu, Mariboru, Celovcu, Ljubljani. Trstu, Gorici in Pulju ter pri podružnih oskrbovališčih v Beljaku in Celju. Ta naznanila in izkazi se dobe brezplačno.
Gradec, meseca julija 1906.
Od c. in kr. uprave 3. zbora.
Kupujte narodni kolek!
Tovarna za kmetijske stroje.
Kdor potrebuje kak kmetijski stroj, naj se obrne naravnost na tovarno
Konrada Prosch-a,
v Celovcu, Adlergasse štev. 19.
nasproti c. kr. kmetijske družbe,
kjer se dobijo najnovejše mlatilnice, slamoreznice, gepeljni in razni drugi za kmetijstvo potrebni stroji ter tudi taki jpjf' vodovodi,	ki
sami vodo gonijo iz globoko ležečih studencev na zemljišča, katerim vode primanjkuje. (Glej podobo na levi strani.)
Cenike pošilja ^ajstonj.
IXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXA
Želodčne kapljice (z varstveno znamko sv. Marka). ^
500 let je stara lekarna, v kateri se izdelujejo po izkušenem zdravniškem receptu želodčne kapljice (z varstveno znamko sv. Marka). Te želodčne kapljice, ki so izgotovljene po receptu, ki ga mi je dal zdravnik na razpolago, so se izborno obnesle zavzdrževanje zdravja, ker je dokazano, da je
nervoznost, bledičnost, nespečnost, migrena, glavobol vedno le posledica slabe prebave, in vsled tega pomanjkljive tvoritve krvi. Kapljice izborno učinkujejo pri prehladi želodca, želodčni slabosti, slabi prebavi in ž njo zvezanem telesnem zaporu in breztečnosti.
Postavno zavarovano.
Izpis iz skoraj vsak danfmi prostovoljno priposlanih zahvalnih pisem:	/S
Z Vašimi želodčnimi kapljicami sem zelo zadovoljen, ker so ozdravile mojo hčer Q dolgoletne bledičnosti. Prosim, pošljite mi za 8 kron še 2 tucata. Z odličnim spošto- Q vanjem HENRIK KUBRICHT, krajevni sodnik v Radenburgu. — Vaše želodčne kapljice X so moji ženi čudovito pomagale proti želodčni bolezni. Pošljite mi zopet 12 stekleničic. X JOSIP SCHNEIDER, hišni posestnik na Dunaju, Videnška glavna cesta.	v/
Želodčne kapljice se pošiljajo:
1 tucat za K'4'—, 3 tucati za K ll-—, 5 tucatov za K 17-—, franko zavoj prosta pošiljka, ako se znesek prej vpošlje ali po poštnem povzetju. Razpošilja edino le mestna /a lekarna v Zagrebu, Markov trg št. 6, poleg cerkve sv. Marka.	N/
XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXV
*
Otroci ob tem izvrstno uspovpjo In ne trpo na motenju prebavljanja.
Se obnaša izvrstno ob bljuvanju, črevesnem kataru, driski itd.
Priporoča jo na tisoče domačih in inozemskih zdravnikov.
Najboljše živilo za zdrave in na želodcu bolne otroke.
Naprodaj po lekarnah I n drogerijah.
Tvornica diet. živil R. KiTeke, Dunaj !.. in Bergedorf-HamL-urg.
pod pokroviteljstvom kralj, glavnega mesta ZAGREBA.
Ista zavarnje na Štajarskem, Kranjskem in Koroškem vse premiènine, živino in pridelke proti ognju po najnižjih cenah.
Vsa pojasnila daje:
glavni zastop „CR0ATIE“ v Celovcu
Talentili Jug, benediktinski trg št. 4.
Zastopniki se iščejo po vseh večjih krajih Koroške.
Svoji k svojim!
Opozarjamo vsakega varčnega rodoljuba na edino brvatsko zavarovalno zadrugo
CROATIA
HpHP* Absolutno zajamčeno pristno mašno vino "^^01
priporočal je ljubljanski knezoškofijski ordinarij at veleč, duhovščini za nakup pri kmetijskem društvu (zadrugi) v Vipavi zato, ker je pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej fino staro in novo namizno vino po 40 do 50 kron za 100 litrov loko kolodvor Postojna. — Vino je jako milega okusa, ker je napravljeno po novem francoskem načinu. — Večje množine se zaračunijo nekoliko ceneje. — V zalogi so tudi finejša sortirana vina, pinela po 50 K, stari beli burgundec po 60 K ter stara buteljska vina.
: MJOGooot »oooaoiL	»ccooot :
Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani
Dunajska cesta 19 — v Mediatovi hiši v pritličju — Dunajska cesta 19
sprejema:
1. zavarovanja vsakovrstnih poslopij, premičnin in pridelkov proti požarni škodi;
3. zavarovanja zvonov proti poškodbi.
Pojasnila daje in sprejema ponudbe ravnateljstvo zavarovalnice ter postreže na željo tudi s preglednicami in ceniki.
Ta edina slovenska zavarovalnica sprejema zavarovanja pod tako ugodnimi pogoji, da se lahko meri z vsako drugo zavarovalnico.
V krajih, kjer še ni stalnih poverjenikov, se proti proviziji nastavljajo spoštovane osebe za ta zaupni posel.
Postavno vloženi ustanovni zaklad jamči zavarovancem popolno varnost.
Edina domača zavarovalnica! — „Svoji k svojim!“
: jcnboooo* K&t&o&eM 3»x«o»:xxx sooot:»DC»! :
liOTfike pnške

V župnišču na slovenskem Koroškem se takoj vseh sestav, priznano ali pozneje sprejme v službo delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča
Peter Wernig,
c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško. Ceniki brezplačno in poštnine prosto.
katera se razume tudi na gospodinjstvo; kje pove upravništvo „Mira“.
		
Podružnica L Akcijski kapital K 2,000.000. Kupuje in prodaja vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz. Prodaja srečk proti mesečnim odplačilom. Promese Izdaja k vsakemu žrebanju.	ljubljanske kreditne ban S9* Kolodvorska cesta št. 27. Zamenjava in eskomptnje izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone. Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi. Vinkuluje In devinkuluje vojaške ženitnlnske kavcije. Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila.	ke v Celovcu Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu. Denarne vloge sprejema v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga. Promet s čeki in nakaznicami.
		
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.