Zapisan v »črni knjigi«
lvan Jakič je kot petnajstleten fanlič leta |PJ<S prišel iz zelene Dolenjske v Ljisbljano, da bi se izučil za sodarja. Ker pa ni imel obrtnešole, ni mogel opraviti izpi-ta. Poiskal si je delo pri mestni komunali, kjer je ostal vse do konca leta 19.>5, ko je odšel k vo-jakom. Po vrnitvi se je zaposloval pri privatnih stavbnih podjetjih, opravljal razna zidarska dela in. spoznaval vso trdolo življenja predvojnih let. Zato je kmalu po-stal član sindikata stavbnih delav-cev in bil izvoljen za delavskega zaupnika. Delavski zaupnik pa je
takrat postal le dober delavec, (ako da so ga cenili ¦«ii deloda-jalci, kajti prav / njimi se je moral večkral pogovarjiiii o mezdah in delovnih pogojih.
Pri delu v sindikalu se je sezna-nil s komunisli. Ti so nni rekli. naj tudi 011 postane član partije, saj jc že dokazal, da mu lahko zaupajo. Pozimi 19.%8 je hil sprejet v ko-munistično partijo. ko smo ga vprašali, kako mu je oslal v spo-minu ta dan, se je Ivan Jakič na-smehnilin dejal: »Predvsemse je to zgodilo hitro in na skrivaj, saj so okrog stavbe tedanjega doma sindikatov, kjer smo imeli sesta-
nek, vedno oprezali policaji. Po-vabili so me na sestanek in nekdo od tovarišev me predlagal za spre-jem v partijo. Predlog je inoral seveda utemeljiti. Natosoopred-logu glasovali, še prej pa so me vprašali, če je to tudi moja želja. Sledil je seveda stisk roke in če-stitke.«
Da bi uspešneje opravljal par-tijske naloge, se je s približno petnajstimi tovariši povezoval v celico slavbnih delavcev. Skupaj z njimi je potem razlagal delav-cem, kakšen je pomen stavk, po-jasnjeval cilje partije, pisal paro-le, raznašal letake,leta 19i9se je udeležil protidraginskih demon-stracij in leto kasneje sodeloval pri zbiranju podpisov prija-teljstva s Sovjetsko zvezo. Poma-gal je pri organizaciji prvomaj-skih izletov, na katerih so znani komunisti, med njimi tudj Franc Leskošek, govorili udeležencem o dogajanjih v svetu. /biral je »rdečo pomod« za tovariše, ki so se skrivali in so bili zato brez dela. Privatniki, pri katerih je bil za-poslen, so sicer sumili, da je ko-munist, zatrdno pa lega niso ve-deli, dokler ni njegov priimek pri-šel v »črno knjigo«. To je bil se7-nam delaveev, ki so se iz raziičnih vzrokov, največkral poliiičnih, zamerili oblastem. Kdor je hil /a-pisan v tej knjigi. ni mogel več dobiti dela. To se je malo pred vojno zgodilo tudi Ivanu Jakičn. Že pred teni je včasih delal le dva do tri mesece v leiu, vmes si je tnoral pomagati s priložnoMnimi zaposlitvami, ko pa je prišel v »črno knjigo«, ga je dobil le pri nekaterih naprednejših deloda-jalcih.
Zdi se, da Ivan Jakič o leh ielili ne pripoveduje rad, kol hi hotel reei. da to zdaj ni več pomembiio. Verjetno je te spomine že večkrat pripovedoval svojim otrokom. /nancem in prijateljem. Morda ponuvljanje res vzbuja občutek, da preleklost ni več zanimiva. Vendar lemu ni tako. Prav je, da o tem še govorimo in lo tudi zapi-šemo, kajti le tako lahko preso-dimo. kako se je svet, v katerem živimo, spremenil.
Uesedilo in slika: D. J.