I 19 SILVU FATURJU (1935–2023) pridružil tudi na obletnicah mature, obujal spomine, se iskreno zanimal za naša življenja in komentiral sodobni svet. Zadnje okrogle obletnice se ni mogel udeležiti, a smo se z veseljem odzvali njegovemu povabilu in ga obiskali na domu v Luciji. Tudi na naše lansko jesensko povabilo v To- maj se je prijazno opravičil in zaželel vse dobro. Ko pa mi nekaj mesecev kasneje prvič ni odgovoril na novoletno vo- ščilo, sem vedela … V nekem pismu mi je zapisal: Ni drugih odnosov od tistih, stkanih z besedami. Jaz pa dodajam: Nekateri med njimi nas globoko zaznamu- jejo. Hvala, moj profesor. Drago Mislej Mef I Izola Mef o Faturju »P orko ladro, Silvo je bil moj profesor, ravnatelj, sodelavec in prijatelj, vsa spominska srečanja pa so točno takrat, ko ne morem do tja (enkrat na- stop, drugič zaključek redakcije Mandrača). Vsekakor bi povedal, da sem ga pred par leti uspel spraviti v rojstno Zagorje in do Knežaka, kjer smo posneli njegove izjave za dokumentarni film o furmanih. Ena njegovih misli je bila idealna za zaključek filma. Lahko si jo pogledate na https://www.kolut.si/dokumentar- ni-filmi/ (čisto na koncu filma). Malokdo ve, da je Silvo tudi avtor izraza, ki ga uporabljam pri opisu mojega dela. Nekoč mi je namreč povedal: »Mef, ti nisi tekstopisec, ker tekst je vse, kar je napisanega. Tudi pes- nik nisi, ker ne delaš z logiko in znanjem pesnika, ampak si besedilec.« Jaz sem to sprejel in danes je ta izraz (besedilec) že v precejšnji rabi, posebej pri slovenskih kantavtorjih.« Ravnokar sem izvedel, da se je poslovil eden najbolj cenje- nih in upoštevanih slavistov, prijatelj in naš najboljši gim- nazijski ravnatelj, Silvo Fatur. Postal je ravnatelj postojnske gimnazije, še preden jih je dopolnil 30 in to kljub temu, da ni bil v partiji, kot radi porečejo tisti, ki so neznosno trpeli v tistih časih. Še več, bil je odprt za vse nove stvari, vodil je ekipo izvrstnih profesorjev, od cenjenega prvega slovenske- ga striparja in lutkarja, Saša Dobrila, do pesnika Levca iz Cerknice in nesojene operne pevke Brecljeve, ter enigma- tičnega filozofa prof. V ovka in multilingvista Pavlice. Kmalu po nastopu je za glasbeni dan, namesto klasičnega gostova- nja učencev glasbene šole, povabil Kameleone, ki so nasto- pili v sedanjem gledališču in takrat sem si obljubil (zaradi sošolk, ki so bile naenkrat vse zaljubljene v Kameleone), da bom Kameleon tudi jaz. Nekaj let kasneje sem jim napisal skoraj vsa besedila za njihove kasnejše albume, ampak za sošolke je bilo že prepozno. Takrat sva že oba s Faturjem živela na obali in ob občas- nih srečanjih mi je vedno povedal, da nisem tekstopisec, saj tekste piše vsaka tajnica, ampak BESEDILEC. Tako se tudi predstavljam od takrat naprej in počasi ta izraz prihaja v slovensko jezikovno sfero. Povabili smo ga na naša tradicionalna maturantska sreča- nja, a se zadnjih ni več mogel udeležiti. Sem ga pa prepričal, da je prišel na snemanje dokumentarnega filma o Furma- nih, ki smo ga posneli tudi v Knežaku, v bližini njegovega doma v Zagorju. Z eno od njegovih misli smo tudi zaključili film, ki si ga menda lahko ogledate tudi na spletu. To pa je njegova misel, s katero je zaokrožil marsikaj. Tudi svoje živ- ljenje. »Jaz zmeraj pravim, da sem – in vas moja generacija – imel srečo, ker smo živeli v dveh svetovih. Eden diametral- no nasproten temu, ki je danes, in je trajal do petdesetih let 20. stoletja. Potem se je vse obrnilo, z zmeraj večjo hitrostjo gre neznano, neznano. Naprej.« (citat iz dokumentarca De- diščina furmanstva). V čast nam je, da smo ga vsaj nekaj let delili z njim. Vir Dediščina furmanstva. https://www.tvkolut.si/dokumentarni-filmi/