D rugi del knjige vsebuje klasična poglavja glaciologije: nastanek lede­ niškega ledu, njegovo struk tu ro in teksturo, dinam iko ledenikov in zlasti te r­ m ične razm ere ledenikov, celinskega ledu in šelfnega ledu. Posebno poglavje p a govori o no tran jih razm erjih v ledeniških gmotah, o njihovi bilanci ter o klim atskih vplivih na te bilance. Obsežno poglavje je posvečeno kolebanju ledenikov v postpleistocenski dobi, k je r je govora o vzrokih za ta kolebanja in o njihovem datiran ju . Poglavje je zanim ivo s širšega vidika, ne samo za­ radi zadnjih spoznanj, tem več tud i zavoljo metodologije in povezanosti z d ru ­ gimi raziskovalnim i področji. V posebnem poglavju govori av tor o poledenitvah v geološki preteklosti, predvsem o pleistocenskih in še starejših . K ratek, a vendar zaokrožen je pregled teorij o vzrokih poledenitev, ki jih avtor razv r­ šča v dve osnovni skupini: v kozm ične (imenuje jih izventerestične) in tere- štične. Ni pa kn jiga v tem pogledu docela izčrpna. Obsežni sta poglavji o ti­ pologiji ledenikov in o njihovi današn ji razširjenosti. Za poglavje »O vlogi ledenikov v prirodni in ku ltu rn i pokrajini« pa bi želeli, da bi bilo obsežnejše. Knjigo zaključi seznam uporabljene hidrogeografske oziroma hidrološke periodike in tematsko razvrščena obsežna literatura (35 strani!) ter stvarni in krajevni register imen, kar uporabnost učbenika močno poveča. V celoti nudi kn jiga skrbno izbran, p re teh tan in zgoščen pregled nad po­ glavitnim i dosežki tega področja. Pregled, ki je h k ra ti zelo sistem atičen in za­ rad i sprotnega n av a jan ja virov tud i spodbuden za nadaljn ji štud ij ob ravnava­ nih vprašanj. Avtor pa, žal, n i upošteval slovanske literature , zlasti ne sovjetske in poljske. V tem je nedvom no stvarna pom anjkljivost učbenika. Pogrešam o zla­ sti obravnavo podzem eljske poledenitve. Pojav perm afrosta opravi avtor p re­ senetljivo na kratko , čeprav se je o tem nabralo v zadnjem času precej novih spoznanj. V knjig i so ponekod tud i preveč naglašene form alne klasifikacije in absolutno vrednotenje pojavov, prem alo pa njihova relativna, pokrajinska razm erja. V celoti je delo jasno, razum ljivo in pregledno, čeprav je zgoščeno. Je tud i snovno sm otrno urejeno, a zaradi že omenjene analitičnosti ponekod p re­ malo povezano. K ljub tem u je W ilhelmova kn jiga sodoben in zanesljiv učbe­ nik za študente geografije, pa tud i za geografe, ki žele izpopolniti svoje znanje. Darko Radinja Varjo Uuno: Agriculture in North Lapland, Finland: Profitableness and Trends since World War II, F enn ia 132, H elsinki 1974, str. 72. N eredko šele slučajnost omogoči spoznavanje stvari, k i se nam na prvi pogled zdijo vsakdanje ali pa celo absurdne. Med te druge spada p rav gotovo km etijstvo severnega dela Laplanda, ozemlja nad polarnim krogom. Sicer smo se p a že svojčas sprijaznili tud i z dejstvom, da je posta la Švedska izvoznica pšenice. D a pa je zadeva še bolj preprosta, ugotovimo, da tare jo km etijstvo na »visokem« severu p rav tak i problem i kot jih srečujem o npr. v Sloveniji. R azprava o donosnosti in razvoju km etijstva po 2. svetovni vojni na severnem L aplandu je izpolnila 132. števiiko g lasila finskega geografskega d ruštva »Fen­ nia«. A vtor razprave je znani ag rarn i geograf Uuno Varjo. O bravnavana problem atika je razdeljena na pet osnovnih poglavij, v k a ­ terih so obdelane fizičnogeografske osnove, p rirodne regije, prebivalstvo (uvod­ na poglavja), elem enti km etijskega gospodarstva, intenzivnost in p roduk tiv ­ nost km etijstva ter zonalnost in p rostorska diferenciranost agrarnega gospo­ darstva. Možnost uspevanja km etijsk ih k u ltu r onstran 70. vzporednika avtor p r i­ pisuje vplivom zalivskega toka (!). K ljub tem u je km etijstvo silno močno od­ visno od vsakoletnih vrem enskih razm er. E fektivna tem peratu rna vsota se gib­ lje med 400 in 800° letno, vegetacijska doba pa tra ja od 110 do 135 dni v letu. Nizko tem peraturo v veliki m eri nadom estijo ugodni svetlobni pogoji, ki omo­ gočajo organsko produkcijo. Uspešne letine p a ne more zagotoviti noben agro­ tehničen ukrep, saj vedno obstaja možnost pozeb, in to celo v ju liju . Zato ni čudno, če se pogosto po jav lja jo sezone, ko le tina povrne samo zasejano seme. Bližina meje poseljenega in neposeljenega sveta se odraža v močni fluk- tuaciji prebivalstva. V zadnjih 15 letih smo priča močnemu odseljevanju pre­ bivalstva, ki ga je sprva še nevtralizirala visoka nataliteta. Istočasno se je bistveno spremenila poklicna struktura prebivalstva. Kmetijstvo je občutilo nov problem — pomanjkanje kmečke delovne sile. Tako je bilo 1. 1969 že 40 % kmetov starejših od 55 let. Razprava je napisana pregledno, v preprostem in jasnem jeziku, z roko izkušenega geografa. Lahko jo uvrstimo med zelo dobre, na tradicionalen na­ čin zasnovane agrarnogeografske študije. Da pa je ta klasičnost dosegla za naše razmere skoraj novatorski značaj priča dejstvo, da se je avtor pri obde­ lavi podatkov poslužil računalniške tehnike. Bržkone bo tudi splošna tehniška vzgoja kriva, da se na Slovenskem kar nekako bojimo uporabe računalnikov pri svojem delu. Avtor se zavzema v predgovoru za ponovno kmetijsko kolonizacijo, go­ vori o spremenjeni socialnoekonomski strukturi bivših kmečkih gospodinjstev, ne omenja pa razvoja, strukture in prostorske razporeditve industrije, ki je poglavitni vzrok za upadanje zanimanja za kmetovanje. Podobno vlogo ima tudi prometno omrežje. Razprava prav tako ne opozarja posebej na izredno pereče posledice opuščanja kmetijske proizvodnje, ki se kažejo v uničenju živ­ ljenjskega okolja, zmanjševanju narodnustno-obrambne moči območja itd. Čeprav moramo v našem času posebej opozoriti na slabe strani podobnih tradicionalno zasnovanih razprav, pa ne moremo mimo izredne temeljitosti in solidnosti, s katero se je avtor lotil obravnave problema. Marijan Klemenčič John C. Hudson, Geographical, Diffusion Theory, Studies in Geography, No. 19, Northwestern University, Evanston, Illinois, 1972, str. 179. Namen metodološkega priročnika je. kot navaja avtor v uvodu, prispe­ vati k sistematičnejši obravnavi geografske teorije difuzij. Vsebina je razdeljena na šest osnovnih poglavij, ki ob uvodnem obravna­ vajo naslednje probleme: kulturna pokrajina, regionalizem in prostorska di­ fuzija: prostorski procesi difuzij in modeli različnih družbenih skupnosti: mo­ deli difuzij v različnih socialnih strukturah; difuzije v hierarhičnih urbanih sistemih: izumi in teorija difuzij. Tekst je opremljen s številnimi citati pod črto. na koncu pa je dodan obširen seznam literature, žal samo take, ki je objavljena v angleškem jeziku, zato skoraj ni del evropskih avtorjev, razen Hägerstranda. Avtor opredeli difuzijo kot proces, ki omogoča porazdelitev kulturnih po­ tez po vsej zemeljski površini ali le po njenem delu. Ze sam izraz naj bi po avtorjevem mnenju govoril o gibanju, medsebojnem učinkovanju, širjenju, sti­ ku. spremembi, rasti in celi vrsti drugih značilnosti. Prvo poglavje govori o izhodiščih in začetkih razvoja teorije difuzij. Za­ četke teorije zasledimo pri različnih evropskih antropoloških šolah, ki so proučevale površinsko širjenje določenih družbenih pojavov oziroma sprememb. Zdi se, da tak način obravnave določenih pojavov direktno pelje do modela, kot ga je izoblikoval Hägerstrand; on pojmuje difuzijo kot pojav v obliki valovanja. Glavne neprostorske teorije difuzij, ki so jih razvili ameriški sociologi, so predstavljene v drugem poglavju. Po njihovem pojmovanju pomeni difu­ zija proces medsebojnega učinkovanja. V naslednjem poglavju obravnava avtor matematično formalizacijo kon­ ceptov različnih modelov in sicer v povezavi s prostorom. Teoretična obravnava tretje smeri razvoja teorije difuzij (poleg Häge- strandove in neprostorske) je predmet petega poglavja; ta vsebuje obravnavo difuzij v hierarhični strukturi in je pomembna v geografiji zaradi predstave, da se difuzija pojavlja v pokrajini preko hierarhično razporejenih mestnih naselij.