List 3.
Gospodarske stvari.
Gozdno varstvo, kje si?
Glas iz močvirja.
Močni valovi motne vode dirjajo v divjem teku ¦proti ravnini, nesoči s koreninami podkopano drevje, katero se z valečim kamenjem gromadi, kolikor bliže sieliščem dohaja.
Posestnik po dovršenem dnevnem poslu mirno podiva , kar ga divji šum, vpitje vaščanov in rujovenje živine prebudi. Voda je v vas pridrla in žuga pohišje spodkopati ter ljudi z imovino odnesti.
Komaj je pa hrum tukaj nekoliko potihnil, uže v blližnji vasi na pomoč kličejo, — voda se slednjič po vm ravnini razlije.
Gotovo se je oblak vtrgal, — ne, ne — po gorovji naakopičeni sneg je južni veter nenavadno hitro raztopil. Pfoglejte! od mnozih strani zasmehovana stoletna „pra-tiSka" vendar le pravo trdi, prerokovaje letošnjemu letu huud mraz in povodnji, ker planet Merkur proti solncu sttavi roge\
Res, huda se kmetovalcu godi, ki prebiva pri ustji ssotesk in v tacih krajih, kjer se gorovske vode družijo, — tako govore mestjani, ki z mostu divjo dirko z i raznimi tvarinami namešanih voda občudujejo.
In kaj se mota tam med plavajočim orodjem? — jee mar skrinja, v kateri močvirja zakladi plavajo? — n^e, zibelka je! Kje pa je ubogo dete? — ubogi kmet! Ai, kaj se pa tudi seli v tako nevarne kraje, vsaj ima prrostora po hribih dosti, pa tudi močvirca ne bi lahko p^ovodenj zadela, ko bi vedno vodnih rovov ne kopal, te^r mahii ne požigal in a smrdečim dimom nas mešča-n<L«ov ne nadlegoval, — zavrne ga drug vsegavedoč mož 8 p peresom za ušesom.
Tako in enako modrovaje razkropi se množica me-šeačanov k navadnemu vsakdanjemu delu, med tem, ko se s voda skoz mostove peni prekocevaje se čez mlinske jeiszove in robato skalovje — proti Savi.
Poplavljeni kmetovalec pa išče po polji begajočo živivino in razneseno mu orodje. Dete je rešeno, naj uže zibibel išče bolj srečne porodnice, kjer koli hoče!
Blagostanje je za mnogo let uničeno! "VWoda je odnesla rodovito prst, katera bi rod za rodom se se živežem oskrbovala, zasula pa lepe travnike s pe-skškom in kamenjem, — gojzd preko krimskih reber po-ansnela je  divja sila — sivo-skalnata gola tla zaznamu-
jejo zdaj prostor, kjer so poprej na gosto nasejane šibke hoje rastle*
Velika plodna ravnina, katera morala bi biti ponos glavnemu mestu, je z vodo čez in čez zalita, — zato se osupnjen ozira kmetovalec proti kraju, od katerega bi pomoči pričakovati bilo.
Abotna je misel tistih mož, ki trdijo, da je napačno gospodarstvo tega krivo, da se močvirska ravnina tako pogosto zaliva. Močvirska tla se krčijo, naj se poži-gajo ali ne, da se le obdelujejo, kajti šota je iz rastlin sestavljena zemeljska plast. Ako se svet obdelovati hoče, ?r<* zemeljska plast, v kateri rastline živeža iščejo, po moči z zračnim kiselcem v dotiko priti, in kolikor Jbolj, tem bolj pripravna je prst za rastlinsko življenje. Šotna plast, po rovih osušena, toraj gori in se znižuje, če tudi dima ni videti in gorkote ni čutiti, isto tako, kakor posekano drevo segnjije, da slednjič le njega pepelnati deli ostanejo. Prav tako se godi s šoto. Kdor trdi, da se dado šotna tla umno obdelovati brez zniževanja njenega površja, tak uči kravo s svedrom dreti.
V močvirski vodi lesketa se nespamet, ki je pro-uzročila, da voda pokončuje žetve morda na več nego sto let. Iz hribskih reber odnesena gozdna prst ne nadomesti eno stoletje umnega gozdarstva, njive prej pokrite z ugnojeno plastjo ostale bodo puste, če jih kmetovalec še tako pridno udeluje.
Motna voda, ki v mestu skorej nobenega ne uzne-mirja, ropa z blatom plodnost zemlji, in ako se temu kmalu v okom ne pride, mora se k nam Kras preseliti, — Kras, katerega prednje straže uže oko z ljubljanskega grada zaugleda na Krimu in na graškem gorovji. Niso le gole pečine, ki groze narodnemu blagostanju, začetki krasa!
Padla je zadnja hoja iz roba Mokerca, katera je daleč na okrog spričevala, kakošni velikani so bili nekdaj kinč krimskih gora in kako močna straža proti viharju. Oni so branili, da se črni oblaki niso prehitro izpraznovali, ampak, da je pohleven dež zemljo namakal; mokrota s podnebja zaostajala je v gosti odeji pod gozdnim drevjem, polagoma se je preobila voda s hribov v podobi studencev odcejala.
v
Se živijo ljudje, kateri trdijo, da ne pomnijo tacih viharjev in tacih nalivov, kakoršni so dandanes, ko po gojzdih ni še sekira tako neusmiljeno gospodarila. I s k a je tekla do meseca julija, potem se je redno vsušila, a jesenski dež jo je zopet izbudil, a voda je le naraščala po večdnevnem dežji. — Tudi Grada si ca se je njega dni počasi dvigovala,   deževnica se je tudi po graških
------    18    ------
hribih skozi gozdno mahovito plast precejala, ki je za-državala nje preobilni odtok.
Drugače je zdaj! Kmet in gospod se skušata, kdo ima bolj ostro sekiro, ki podira les, — za pogozdovanje se pa nobeden ne zmeni. Ozri se po graških grapah na desno, ozri se na levo, povsod gola skala! Lepi Krim, katerega plašč bil je z mogočno hojo in bukovjem tako gosto zaraščen, da solnčni žar tal dosegel ni, kaže uže golo skalovje. Gozd, največi prijatelj poljedelstva, zastavi pot vinarju, brani oblaku, da se vode neutegoma ne iznebijo in stori, da se gorkota in mraz prehitro ne pričneta.
Kolika dobrota je gozd, kaže nam z ostrimi črkami letos Notranjska in Istra. Tu ni gozdov, pa tudi kruha ne; huda suša je vse poljske pridelke posmodila, in redko kedaj se bo kmetovalec teh krajev z dobro letino hvaliti zamogel, kajti pregnal je posredovalca vlage, branitelja zoper škodljive vetrove in nenavadne izpremembe v toploti. Rad bi zdaj z matiko popravil, pa ni mogoče, tudi ona se zastonj vdira v zemljo, divja burja je plodno prst odnesla, a skala ni prostor za tako orodje.
Postavo imamo , katera naj bi neusmiljeno pokon-čevanje gozdov branila, a kakošni da so nasledki njeni, tega zapaziti ni. — Seka se vpričo glavnega mesta, seka se v raznih krajih dežele, gozd mora vničen biti, suha krajina bode kmalu vsa Kranjska.
Mnogo se piše , pa tudi v resnici dela o pogozdovanji Krasa, lepo, hvalevredno početje! — Tam švigajo gozdni nadzorniki sem pa tje, mnogo novcev gotovo to stane, toda bati se je, da bi žrtve ne bile v nobeni primeri z vspehom.
Kdo ne  bode   grajal gasilcev,   ki uže pogoreli del vasi z naporom  vse  moči gasijo,   ne   pa da bi hiteli s tem ogenj udušiti,  da bi poslopja ? katera ravno pleme • oblizuje, varovali.
Mera ob stebrih ljubljanskih mostov in ob kolu pod Malim grabnom kaže stanje nage glavne reke Ljubljanice. Bere se na njej, da prevelika voda v naglici nastopi, da pa tudi hitro vpade na tako nizko stopinjo, da jedva mestno nesnago odnaša. Številke na teh deskah kažejo velik razloček med majhno in veliko vodo, te spričujejo, da naši gozdi umnega gospodarstva ne poznajo, da voda, kakor z neba pade, takoj v dolino pridere, ki trga, pere in jemlje, kar zadene. — Našo dolino šibajo povodnji in suša,1 kajti neprevidni kmetovalec jej je z gozdom vničii zavetje proti divjemu elementu. Ozemlje, katero se v močvirsko dolino odceja, šteje gotovo nad 10 štirjaških milj, vendar njega glavno reko pregazi o poletnem času otrok, da le hoditi zna.
Reka Rhone na Francoskem je za časa vlade Napoleona III. s poplavom veliko škodo delala. Po neugodnih poročilih vznemirjeni cesar ukaže stvar preiskovati, da bi se vzroku na sled prišlo. V to svrho poklicani veščaki po preiskavi poročajo, da nezgode delajo goli gozdi pri izvirih te reke. Napoleon prepove z ostrimi ukazi brezumno sekanje drevja po onih krajih in zaukaže vsa sredstva v to napeti, da se izsekani gozdi zopet nasade. Z gozdnim varstvom začele so se nezgode manjšati in nadejati se je, da bodo v kratkem odnehale.
Tako tudi naj bi se pri nas ravnalo, nehali naj bi brezvspešni obhodi in poročila, delati naj bi se pričelo, in če je postava neukretna, naj se prestroji. Ako časa ne primanjkuje za naredbe, ki so narodnemu razvitju in njega obstanku škodljive, zakaj bi se o tej zadevi, ki je velikanske važnosti, delati ne pričelo?
Zaman je misliti, da bi se preobilim vodam z uravnavanjem vodotočev v okom prišlo, dokler z gozdom tako neumno delamo.  Proč s sekiro, pa matiko v roke;
nadlegujmo plevel pa pustimo gozde, naše največe dobrotnike, naj rastejo; z njih razvitjem se bode tudi blagostanje k nam vrnilo.
V Lipah.                                             M. Peruzzi.