Tine je gledal še vedno za Anico, ki se je počasi oddaljevala, ne da bi se bila kdaj ozrla. »Pretežek je kovčeg zanjo,« je zamrmral, ne da bi se zmenil za Roziko. Ta je naglo izpustila njegovo roko, v očeh pa ji je zagorel hudoben ogenj. Sumljivo ga je pogledala in se zaničljivo nasmehnila. »Odkdaj pa te tako skrbi, če kdo težko nosi?« ga je vprašala in zaprežala, kaj bo rekel. »Imaš prav!« je odgovoril hripavo. »Kaj me briga!« Usedel se je na klop. Spomnil se je zopet, da je Gradišnikov Tine s skaženim licem, ki se dekletom kvečjemu smili in mu je včasih katera prijazna — iz usmiljenja ... Da, da! Dobro, da se je spomnil... S silo si je utrgal misli od Anice in dejal: »Hodnik sem našel.« Rozika je komaj zadušila radosten krik. »Saj sem vedela,« je rekla vsa iz sebe od veselja, »vidiš, da sem imela prav. Z zakopanim zlatom bo prav tako; boš videl, da ga najdeva. Oh, Tine, najti ga morava! Povej mi, Tine, povej, kje je hodnik in kako je mogoče priti do njega!« Umaknil se ji je za korak, ker mu je bila njena vsiljivost zoprna. Saj se ji vendar že na obrazu in v očeh bere, da je gladovna bogastva. »Kar tako to ni, kakor misliš,« jo je skora.i osorno zavrnil in je povedal, kako je hodnik našel in da je ta z dvema ogromnima skalama zadelan. Rozika je počenila na klop in je nekaj časa strmela pred se v tla. »Skali treba odstraniti pa je,« je zamrmrala. Zopet je grišlo nekaj delavcev. Šli so mimo njiju v hišo. »Hitro, Rozika!« se je eden od njih zadrl. »Danes se nam mudi. Ob ednajstih bomo spet razstreljevali. Danes bomo hrib predrli.« »Razstreljevali?« je ponovila Rozika kakor v sanjah. Potem je planila pokonci. »Tine, vem, kako!« mu je pošepnila in odhitel? v hišo. Tine je zmajeval z glavo. Glej ga šenta, kako se človek naleze! Tudi njega je zopet prijelo, zopet je začel verovati, da bosta res našla zaklad. Kako? To bo že Rozika iztuhtala. Prebrisana je za tri, to treba reči. Vtem je bila že zopet pri njem. »Razstreliti bo treba,« mu je zašepetala. Tine je ni koj razumel. »Ali ne razumeš? Tisti skali bova razstrelila, potem pa je pot odprta.« Samo pogledal jo je. Ali je ob pamet? ne Ali se ti meša?« je dejal surovo. »Kaj ti pride na misel! Da ti privre vsa vas skup, ko začujejo pokanje, in nama vderejo v hodnik? Pa še to se vprašaj, s čim pa naj razstreljujeva!« »S čim pa na cesti razstreljujejo ?« ga je zavrnila Rozika. »Z dinamitom seveda.« Tine se je skorajda zgrozil. Kako to dekle o takih rečeh govori! Dinamit — pa skale v zrak: to je njej toliko, kakor če si Tine tobak prižge. »Ljudje pa se še zmenili ne bodo za to,« mu je tiho nadaljevala. »Vajeni so tega, ko pri novi cesti vsak čas ponoči kaj razstreljujejo. Ali je to nekoliko bliže ali dalje, tega še vedeli ne bodo, ko jih zbudi. Najbolje okoli polnoči, tedaj živa duša ni več pokonci.« »Nehaj s tem!« se je razjezil. »To so vendar prazne čenče. Kje pa boš dinamit dobila?« Obrnila se je v stran, da bi ne videl, kako ji je čuden nasmeh spreletel obraz. »Kaj veš?« je skomignila z rameni. »Tebi se ni treba brigati, ga bom sama dobila. Tudi izpraševati ti ni treba, čuj!« je naglo dodala, ker je odprl usta. »Zdaj pa moram v hišo, imam še dosti dela. V nedeljo se najdeva tam nad našim zgornjim travnikom, veš, pri tistih leskah, potem pojdeva skupaj in si vse ogledava. Medtem bom še vse dobro premislila. Zbogom, Tine!« Poskusila mu je tako prijazno podati roko in ga tako Ijubo in prisrčno pogledati, kakor je prej pri Anici videla, da ga je. Pa se ji ni posrečilo. Tine se še zmenil ni, pokimal je in šel. Rozika' je stisnila usta in hudoben pogled ji je nšel za mladim kmetom. Toda naerlo se ie spreme- nOa. Dejala si je: Kdor hoče kaj doseči, ne sme biti preveč občutljiv! S Tinetom pa mora biti previdna, to že vidi. Saj noče le zlata, saj hoče še mnogo več ... Ali s tem je treba še počakati. V hiši se je usedla zraven Ivana: »Čuj, nekaj bi rada govorila s teboj!« »Kar začni!« je pokimal in goltnil požirek žganja. Rozika je šla in je nalila velik kozarec ter ga postavila na drugi konec mize. Ivan jo je razumel in se je prestavil. Rozika je potisnila kozarec z žganjem pred njega: »Na, za tegati jaz dam, Ivan. Zdaj pa poslušaj: Nekaj bi rada od tebe ...« Nagnila se je čisto k njemu in mu dolgo nekaj šepetala. Spočetka se je Ivan upiral in" branil. Ali dekle je sililo le še bolj in žganje ji je pomagalo. Preden je vstal, da z drugimi delavci odide, ji je nekaj obljubil... Rozika je še nekaj časa stala pred hišo in predla svoje misli v temno noč. Kar nenadno ji je bil obraz starikav in truden. Čez cesto na nasprotni strani štrlijo okajeni zidovi s praznimi okni v nebo. Tudi tu je bila nekdaj Mrdavsova hiša. Pred dvema letoma pa je pogorela. Včasih postoplje oče okoli zidovja in ga oglejuje: »Na novo pozidati bi jo bilo treba, ko bi bil denar t,,« Ali denarja ni. Pusto je pri Mrdavsu. Ko je prišel Tine mimo vaškega polja, je zdajci obstal. Seveda, tu pred njim hodi Anica in vsakih deset korakov postavlja kovčeg na tla in počiva. »Saj sem vedel,« je zagodrnja. in pospešil korak. Dekle se je ozrlo, ko ga je začulo. Bolj ji je šlo na jok kakor na smeh, plavi lasje so se ji prijeli potnega čela in kakor nemočno dete je vdano očakovala Tineta. »Tak daj no sem!« Tine ni bil tistih eden, ki mnogo govorijo. Anica si je globoko oddahnila. »Bog ti povrni, Tine! Čisto sem že omagala. Ko bi bila vedela, da bo tako težek, bi bila kovčeg v gostilni pustila.« Nekaj časa sta šla. tako, ne da bi bil kateri kaj zinil. »Da te nisem koj spoznal!« se je pozneje začudil Tine in pojezil nase. »Jaz sem tebe takoj spoznala,« je odgovorila Anica, toliko da je kaj rekla. Tine se je suho zasmejal: »Saj tudi ni čuda pri meni, kaj!« Anica ga je nekoliko preplašeno pogledala. Ssveda, si je dejala, to ga je užalilo, kar je pravkar tako brez misli bleknila. »Tako ne jemlji mojih besed, Tine!« je rekla prijazno. »Kak je človek na videz, to ni nič; glavna reč je, kak je znotraj.« »No, znotraj sem še večji skaza kakor zunaj,. je odvrnil Tine trpko in bridko. »Vidiš, tega ti ne verjamem,« mu je ugovarjalo dekle; »tedaj bi mi zdaj ne pomagal.« »Oh, veš — zaradi tega — glej, Anica, ko bi bili vsi Ijudje z menoj taki, kakor si ti, tedaj bi bil tudi jaz boljši človek.« Potem ni spregovoril ne besede več, ampak ji je kmalu nato postavil kovčeg na njen domači prag, želel »Lahko noč!« in urno raahnil domov. To noč je Tine čul vse-ure, ki jih je udarilo na vaškem zvoniku. m. Ko je prišel Tine v nedeljo na zgornji Mrdavsov travnik, ga je Rozika že čakala. Lepo se je napravila in je bila prav krotkega videza; saj je bila igralka na vaškem odru in ji ni bilo težko, igrati krotko deklico. »Glej, Tine,« je dejala, ko sta stopala navzgor proti kapelici, »tako vesela sem, da sva si midva dobra!« Malo je počakala, zavijala oči in prežala, če bo Tine vendar kaj šel na sladke lizoanice. Toda ta je gledal kar pred se. (Dalje prihodnj.6)