70 let Dolfke Jovičevič
Nikoli vihati nosu
Dolfka Jovičevič je nedavno tega prazno-vala sedem desetletij svojega življenja. Pogo-varjala sva se v čemernem zgodnjem popold-nevu, dež se je ponujal zunaj, malce pa se je zamislila in prepričano dejala:
»Nikoli človek nad ničemer ne sme vihati nosu..«
V besedah so bile zajete številne izkušnje, pogled na življenje, ki vsakomur odteka, kakor polzi sipka mivka iz pesti. Potem sva nametala to in ono iz njenih sedemdesetih pomladi...
»Zanimivo, izhajam iz bogafe družine, imeli smo celo tovarno. Zdaj se imenuje llirija. Veh-dar je moj oče vedno spoštoval delo in Ijudi.Pri
nas niti nad berači ni nihče smel dvigniti glasu, delo pa-smo morali spoštovati in opravljati tudi sami.«
Deležna je bila dobre vzgoje, kot so takrat označe-ali različnašolanja in dekliške tečaje. Pri tem je živela seveda prijetno sproščeno življenje: šport, kolesarjenje, namizni tenis, plavanje, vzponi v planine. Tudi Ijubezen na prvi pogled in poroka z zastavnim Črnogor-cem, postajnim načelnikom. Odhod iz belega domačega mesta na poslednjo (dobesedno zadnjo) postajo črnogorskega kraka ozkotirne železnice v Boko Kotorsko. Pišemo varljivo mirno leto 1940:
»Veliko plemenitosti in Ijubezni je bilo v mojem možu. V takrat zaostalih krajih mi je preostajalo poležavanje na plaži, kopanje, prebiranje knjig. Res miren in sproščen čas, del mojegaživljenja. Potem je prišla vojna...«
Jasno jutro cvetne nedelje 6. aprila 1941. Mož je ystal, skuhal naj bi kavo. Obrnil je tudi gumb radijskega sprejemnika:
»... danes ob sedmi zjutraj je velika Nemčija napadla Jugoslavijo...«
Takrat je zlovešče zatulilo tudi nad njunimi glavami. Bombe so začele padati tudi na Boko Kotorsko. Namenjene postajnemu poslopju, kjer so stanovali, pa so na vso srečo netočno brizgale v sinje vode bližnjega morja. Kasneje je Dolfka v nekem zaklonišču začuda mirno in zbrano jokajočim otročajem ponujala piškote:
»Najtemnejši dnevi pa so šele prihajali. Spominjam se, kako so v Boko Kotorsko pri-hrumeli fašisti na motorjih. Bahavo, črni cofi so v.hrali v vetru...«
Naprednjaki so se kmalu začeli zbirati v vili pb morju. Ne preveč organizirano, vendar so še iz tistih razglabljanj rodile zanimive sabo-taže. Izdaja, soprog zaprt, določen za-talca. Tri mesece pod pritiskom, da bo ob zori ustreljen. Dolfka je s komaj rojeno hčerko trepetala, vendar nikoli nikogar ničesar ni prosila. Vedno s čudnim občutkom, da se bo nekako vse dobro izteklo.
Po vojni si.je vrli ppstajni načelnik za kraj dela in bivanja izbral zgodovinsko Jajče. Klimo, podobno gorenjski, potrebno možu obolelih pljuč. Žal tudi tamkajšnji zrak ni več pomagal, Dolfka se je v svojem 32. letu moraja zaviti v črnino. Pot jo je potem vodila nazaj v Ljubljano:
. »Začela sem delati v ¦ delavski knjižnici, kmalu pa so me pregovorili za družbenopoli-tično delo. Najprej sem zastavila v Društvu pri-jateljev mladine...«
Aktivna je ostala nekaj desetletij. Komfsije, sveti, odbori, številne funkcije. Nikoli, pravi Dolfka, ni hotela saditi rožic:
»Kar sem trdila, je bilo zanesljivo tako./.«
Prav zato je pripravljena sprejeti svoj del odgovornosti za stanje, v- katerem smo se znašli. Najbrž ta delež ni prehud, vendarje bila vseskozi prisotna v tekočem političnem življe-nju:
»Poglejte, v občini smo ustanovili komisijo za izvor premoženja in njeno delo je kmaiu zamrlo. Bila sem razočarana. Dobro nam je šlo in smo se uspavali, danes nam je slabše in mnogo več vidimo. Pa vendar računam, da se bomo izvlekli iz težav. Posebejče bomo spoš-tovali delo in nič več postopali z rokavicami. Na dan, na svetlo bo treba z imeni in priimki, • odstraniti tiste, ki se ne morejo odtegniti sta-remu.«
Članstva v partiji na primer ne gre deliti kam-panjsko, ne gre sprejemati Ijudi v orgapizacijo samo zato, ker v službi dobro delajo:
»To je vendar"dolžnost vsakega zaposlene- • ga. Pogosto pa smo člani partije o marsičenr celo zadnji obveščeni. Pa mladih manjka pFi političnem delu. Ne želim se počutiti kot polf-tična tercijalka, vendar kjer se znajdem.nepre-stano Isti obrazi. Toda po drugi plaii-, veste, kadar čistimo okolico bloka.je pri delu videti večinoma starejše. Od mladine pa že lahko pričakujemo kaj več kot prijetno plesanje v disku.«
Bere. Rada in veliko lista po knjigah. Prav-fZaprav se ji je knjiga v življenju izkazala naj-boljšo prijateljico, ki je ni nikoli zapustila:
»Pozabim na podražitve in se vživim v svet med platnicami...«
21 let Šiškarica. Nekoč velika krajevna skupnost se je že davno razdelila kar štirikrat. štiri nove krajevne skupnosti. Sprejem ob 70. letnici. Nikoli se hi želela prepirati. Si sploh ne more zamišljati, kako Ijudje med delovnim časom lahko toliko tekajo po zasebnih oprav-kih. Ne, ne... Ne želi publicitete, Dolfka Jovi-čevič, urejena, visoka, odločna, brez dlake na jeziku.
Bogomir Šefic Foto: Marjan Ciglič