



LUIGI CALCO:

CERKVENE MIŠI


M

>T

ilPIML LUIQI




Predgovor.

»Tedaj reče Jezus ljudstvu in
učencem svojim in pravi: Na Mojze¬
sov stol so se vsedli pismarji in fa¬
rizeji. Zatorej karkoli vam vele iz¬
polnjevati, izpolnjujte in delajte. Am¬
pak po njih delih ne delajte; ker go¬
vore, pa ne delajo. Zakaj težke in
neznosne butare spletajo in jih nakla¬
dajo ljudem na pleča; a s svojim pr¬
stom nočejo ganiti. Vsa svoja dela
opravljalo tako, da jih vidijo ljudje,
zakaj široke si delajo napise in velike
robove oblačilom svojim. In ljubijo
prve prostore na gostijah in prve
stole po svetiščih in pozdrave po
ulicah in da jih ljudje imenujejo:
Rabi! Rabi! . . . Kdor se pa povišuje,
bo ponižan; in kdor se sam ponižuje,
bo povišan. Ampak gorje vam, pis¬
marji in farizeji, hinavci; nebeško
kraljestvo zapirate pred ljudmi; sa¬
mi ne greste vanj in tudi onih, kateri
hočejo, ne puščate noter. Gorje vam,
pismarji in farizeji, hinavci; vdovam
požirate hiše moleči dolge molitve;
ostro sodbo boste prejeli. Gorje vam,
pismarji in farizeji, hinavci: morje

prehodite in zemljo, da pridobite
enega, kateri se požidi; in ko se je
požidil, napravite iz njega sinu pe¬
klenskega, dvakrat hujšega od sebe.
Gorje vam, slepi vodniki, kateri pra¬
vite: Če priseže kdo pri tempeljnu,
to ni nič, če pa priseže kdo pri tem-

peljnovem zlatu, je kriv. Bebci in
slepci: kaj pa je več — zlato ali tem¬
pelj, kateri posvečuje zlato? Gorje
vam pismarji in farizeji, hinavci: de¬
setino dajete od mete, kopra in ku¬
mine, zanemarjate pa, kar je najvaž¬
nejše v postavi: sodbo in milost in
vero. To je bilo treba storiti in one¬
ga ne opustiti. Slepi vodniki, kateri
precejate mušice in požirate kamelo.
Gorje vam, pismarji in farizeji, hi¬
navci: zunaj čistite steklenico in

skledo, znotraj ste pa polni ropa in
nepoštenosti. Slepi farizej, očedi naj¬
prej steklenico in skledo znotraj, da
boš tudi zunaj čist. Gorje vam pis¬
marji in farizeji, hinavci: pobeljenim
grobovom ste podobni, kateri se zde
zunaj lepi, znotraj so pa polni mrtva¬
ških kosti in gnilobe. Tako se kažete
tudi vi ljudem zunaj pravične, zno¬
traj ste pa polni hinavstva in hudo¬
bije. Gorje vam pismarji in farizeji,
hinavci: prerokom zidate grobove

in lepšate pravičnim spomenike in
pravite: Da smo. bili v dneh očetov
svojih, ne bi bili z njimi deležni pri
krvi prerokov; tako pričate sami zo¬
per sebe, da ste sinovi teh, ki so po¬
morili preroke. In vi ste napolnili ve¬
ro očetov svojih. Kačja in gadja za¬
lega! Kako boste ubežali sodbi pe¬
klenskega ognja?«

Evangelij sv. Matevža XXIII. pogl.

1 *

I.

Le kdor dela, ta živi!

Aškerc:  Mučeniki.

Turobno in ganljivo so zapeli
zvonovi v zvoniku sv. Petra, ko se je
začel pomikati mrtvaški sprevod iz¬
pred enonadstropne hiše v prijazni
župni vasi v Orehovljah na Gorenj¬
skem.

Nedosledna je bila vrsta pogreb¬
cev, ki so izkazovali zadnjo čast po¬
kojnemu Blažu Novaku; na čelu
sprevoda je korakala šolska mladi¬
na, za njo gasilno in bralno društvo,
za krsto neutolažljiva vdova s sinom
in mnogoštevilnimi sorodniki, za po¬
slednjimi pa skoro vsi župljani ob¬
sežne orehoveljske župnije.

Resni so bili obrazi pogrebcev
in rosno marsikatero oko.

To ni bilo čuda: spremljali so k
večnemu počitku moža, ki je nad
dvajset let nosil na svojih ramenih
težko breme županske časti v oreho-
veljski občini, moža, ki ni bil samo
župan po imenu, temveč moža, ki je
vse svoje moči in svoje bogate živ-
ljenske izkušnje posvečal neumorno
svoji občini in ki je bil vedno in vsa¬
komur na pomoč s svojim svetom in
tudi z dejanjem, najsi je bil imovit po¬
sestnik, betežen kočar ali pa ubog
delavec.

Turobno in ganljivo so peli zvo¬
novi, ko se je počasi pomikal pogreb
proti podružnični cerkvi Sv. Križa,
okoli katere se je raztezalo oreho-
veljsko pokopališče.

Pogreb je vodil sam župnik, si¬
volasi Matija Koren, čeprav je še le
malo poprej prebolel težko bolezen;
ob njegovi strani je korakal novi ka¬
plan dr. svetega pisma Juri Podpeč-

nik, na drugi strani pa sosedni žup¬
nik Anton Babnik.

Glas se je tresel župniku, ko je ob
odprtem grobu svojega starega pri¬
jatelja in zvestega sodelavca za
občni blagor opravljal običajne mo¬
litve; ko so pa po končanih molitvah
odpeli pevci »Bralnega društva«
ganljivo žalostinko »Nad zvezdami«,
stopil je sivolasi župnik ob splošni
tišini nazaj k odprtemu grobu in proti
vsem običajem spregovoril pokojne¬
mu prijatelju s solzami v očeh neko¬
liko prisrčnih besedi v slovo.

»Prijatelj Blaž! Danes smo tvoje
zemske ostanke položili k večnemu
počitku, katerega si zaslužil s svo¬
jim neumornim delovanjem za občni
blagor, — tvoja čista in blaga duša
je pa pohitela k svojemu stvaritelju,
da bode med nebeščani deležna one¬
ga nebeškega veselja, ki čaka vse,
ki bogu vdani izpolnjujejo vestno in
točno božje zapovedi in cesarske
postave. Vse svoje življenje in moči
si posvetil skrbi za blagor svoje do¬
mače občine in vsi ob tvoji odprti
gomili zbrani pogrebci smo priča, da
je malo takih mož širom naše slo¬
venske domovine, ki bi enako tebi
goreli in delovali za blagor onih, ki
so te počastili s svojim zaupanjem in
ti naprtali težko breme občinskega
predstojnika. Vedno je bil vsakemu
občanu odprt zaklad tvojih bogatih
izkušenj, odprto srce in odprte roke
si pa imel tudi za bedne siromake in
nikdar ni vedela levica, kaj je dala
tvoja desnica. Sam miroljuben in po¬
trpežljiv si z neumorno vnemo in
zgovornostjo deloval za mir, spravo
in ljubezen med svojimi občani. Če
danes v Orehovljah ne poznamo so¬
vraštva in prepira, je to v prvi vrsti

5

tvoja zasluga. Pred vsem je pa tudi
tvoja zasluga, da se sredi naše vasi
vzdiguje ponosno šolsko poslopje, ki
bode še poznim rodovom pričalo o
možu, čegar srce je gorelo za na¬
predek šole kot matere boljše iz¬
obrazbe in započetnice lepše prihod-
njosti. Z zlatimi črkami ostane tvoje
ime zapisano v zgodovini tvoje rod¬
ne občine, ki si jo toli ljubil in za ka¬
tero si žrtvoval vse svoje sile in
moči. Pri tem pa nisi nikdar pozabil,
da si sin onega malega, zatiranega,
a poštenega slovenskega naroda, ki
se mora boriti za vsako trohico pra¬
vice. Lahko rečem o tebi, da si sveto
služil domovini sveti in če se danes
zaveda dobro ljudstvo tu okrog svo¬
je narodnosti, je to tvoje delo. Kakor
si bil zvest sin svoje zatirane sloven¬
ske domovine, ravno tako si bil ved¬
no zvest naši sveti krščanski veri.
Vas, preljubi pogrebci, ki ste spre¬
mili moža poštenjaka, moža kreme¬
njaka k večnemu počitku, poživljam
in rotim ob tem odprtem grobu nje¬
govem: Sledite njegovemu vzgledu,
napnite vse svoje moči in skušajte,
da bodete postali njemu enaki. Tebi,
Ivan, ki si danes izgubil svojega
preblagega očeta, pa polagam poseb¬
no na srce vzvišeni vzgled tvojega
očeta; skrbno goji in čuvaj one zlate
nauke, ki ti jih je nepozabni pokojnik
zasejal v tvoje sprejemljivo srce in
glej, skrbi, da boš postal tak mož
kakoršen je bil tvoj oče! Končujem.
Prijatelj Blaž! S solzami v očeh
jemljemo od tebe slovo in ti kličemo:
»Lahka ti bodi rodna zemlja slo¬
venska!«

Vse oči so bile rosne ob prisrč¬
nih besedah sivolasega župnika in iz
tisoč src se je dvigala k nebu sveta
obljuba, vzeti si za vzgled vzornega
moža poštenjaka, čegar spominu so
veljale poslovilne besede župnikove.

Le eno oko ni poznalo solz in je
ostalo mrko. Novi kaplan dr. Juri
Podpečnik, ki je poprej mehanično
in monotono odgovarjal pri molitvah

svojemu predstojniku in čegar oči so
bile uprte v tla, se je pri prvih žup¬
nikovih poslovilnih besedah zravnal,
njegove oči so začudeno pogledale
župnika, ustnice so se mu skrčile in
nekam ostentativno je odstopil od
svojega župnika med pogrebce; ko
je pa župnik omenil šolo, čuti je bilo
iz kaplanovih ust celo škripanje z
zobmi.

Po končanem nagrobnem govo¬
ru pristopil je župnik k pokojnikovi
vdovi in sinu ter obema v tolažbo
nad nenadomestno izgubo spregovo¬
ril še nekaj iskrenih besedi.

Odhajajoč je pa na svoje začu¬
denje opazil, da njegovega kaplana
Jurija ni več ob njegovi strani in ko
ga je iskal s svojimi očmi, zapazil ga
je stoječega pri cerkvici sv. Križa s
pogledi uprtimi v tla.

Čeprav ga je ta samovoljni ko¬
rak mladega kaplana nekamo ne¬
prijetno dirnil, vendar ni rekel v svo¬
ji dobrosrčnosti nobene besede, tem¬
več se s sosednim župnikom, s cer¬
kovnikom in obema ministrantoma
tiho podal do kaplana in se potem
tudi tiho vrnil ž njim zopet v vas.

II.

Moj živi človek hrepeni po časti,
po moči, po ugledu, po oblasti.

Aškerc:  Pesnitve.

Tako sem gledal tudi jaz te dni
v trpljenju svojem težkem vso mladost.

Aškerc:  Mučeniki.

Ne da bi spregovoril kako bese¬
de, slekel je kaplan Jurij v zakristiji
oblačila, ki jih je imel na sebi pri po¬
grebu in potem z nemim poklonom
proti svojemu predstojniku in sosed¬
nemu župniku odšel.

Sosednega župnika je to početje
mladega kaplana osupnilo in ni si
mogel kaj, da ne bi opomnil proti
svojemu duhovnemu sobratu: »Ma¬
tija, meni se zdi, da si dobil v pomoč
malo čudnega svetnika!«

6

Sivolasi župnik Koren je nekoli¬
ko zavdihnil in potem bolj tiho od¬
vrnil svojemu prijatelju: »Nova šo¬
la! Kaj hočeš, staramo se! Sedaj ve¬
je drug duh iz palače Prevzvišenega
in bojim se, da nas bo novi duh
kmalu pometel! Sicer se pa o tem še
lahko nekoliko pomeniva pri malem
okrepčilu v župnišču, kamor te va¬
bim. Saj je še dolga tvoja pot do do¬
ma in moja konja poznaš dobro, da
nista nobena dirkača, ker morata
ves dan težko delati. Ali si gotov?
No, pa stopiva počasi v župnišče.«

Oba župnika sta se podala na to
proti župnišču mimo kaplanije; za
zastorom okna kaplanije ju je motril
z mrkim pogledom kaplan Jurij in
spremil do vrat župnišča.

Ko so se vrata v župnišču zapr¬
la za obema župnikoma, začel je ka¬
plan Jurij hoditi z nemirnimi koraki
po svoji sobi gori in doli.

Imel je v svoji glavi težke misli,
katere je začel v samogovoru pol¬
glasno razmotrivati.

»Nikdar ne pozabi, Jurij, kaj si
prisegel v svojem srcu tedaj, ko si
duševno in telesno popolnoma strt
prestopil vrata one mrke hiše, na
kateri se blišči napis: Virtuti et mu-
sis. Ali nisi tedaj ponovil svojo pri¬
sego, da boš uporabil vse svoje du¬
ševne in telesne moči, da se bodeš
poslužil vseh dopustnih in drugih
sredstev po načelu: Namen posve¬
čuje sredstvo in da bodeš noč in dan
mislil in deloval na to, da bodeš en¬
krat mogočen in bogat.«

»Ta tvoja prisega je bila tedaj
upravičena, upravičena je danes in
upravičena bo vedno.«

»Kaj si užil lepega v svojih mla¬
dih letih v domači hiši, kaj tekom
svojih šolskih let?«

»Nič, prav nič!«

»Slabše se ti je godilo kot psu
slepega berača Kozoglava, ki je
spremljajoč in vodeč svojega gospo¬
darja vendar sem in tje pod mizo
gostilne ugrabil kako kost!«

»V rodni svoji hiši si imel, odkar
se spominjaš, pekel. Tvoj oče je bil
udan pijači in žganja poln je polagal
dan na dan svoje težke pesti na svo¬
jo dosti starejšo ženo, tvojo mater.
Tvoja mati je oblezla sicer vse spo¬
vednice in božja pota, ni zamudila
nobene pridige, nobenega cerkvene-
za opravila, a imela je tudi jezik, je¬
zik, ki je bil napolnjen s strupom. Ali
ni tvojemu očetu, ko je zjutraj vsta¬
jal z medlo, bolno glavo, za zajtrk
vsaki dan očitala, da je prišel kot
berač k hiši, da se redi le ž njenim
imetjem itd.? In tedaj se je začel
vrišč in začela je padati težka očeto¬
va pest po telesu tvoje matere...
Irt tedaj je zletel lonec z zajtrkom
proti očetovi glavi... In vsakdanji
konec? Oče je odšel zopet, kakor
vsak dan v Zabrekovo barako hladit
si svojo jezo z žganjem, mati je pa
spodila tebe in tvojega brata brez
gorkega zajtrka na pašo in pozneje
v vaško šolo. Ko sva z bratom lačna
prignala živino domov ali prišla iz
šole, naju ni čakala mati s polno
skledo. Ne, ne! Z besedami »Satan¬
ski sad Zaletelov!« naju je pozdra¬
vila in srečna sva bila, če je ostalo
samo pri teh pozdravnih besedah in
če ni na te, na najinega očeta, po do¬
mače Zaletelovega Jurija, namerje¬
ne besede posegla vmes še njena ko¬
ščena roka in začela zbijati po meni
in bratu!«

»Pa pusti sedaj, Jurij, svojega
očeta, vsaj ga je kmalu umorilo stru¬
pene žganje in pusti tudi svojo ma¬
ter, ki ga tudi ni dolgo preživela.«

»Le še en trenutek se pomudi
pri domači hiši, katero so šteii za
eno prvih v tvoji rodni vasi. Ali se
še spominjaš, kolikrat je prišel k hiši
birič Stržen in kako je vselej kaj s
seboj odnesel ali odpeljal? Ali še
veš, kako si jokal in kričal, da ne
sme odpeljati tvoje kravice mavre,
s katero sta bila najboljša prijatelja?
Ali si pozabil, kako sta enkrat pri¬
šla ti in tvoj brat iz šole in ko sta

7

našla v hiši biriča Stržena z nekim
tujim moškim? Ali nisi tedaj slišal,
ko je birič Stržen podil tvojega očeta
in mater v imenu cesarske postave
iz hiše? Ali nista bila tedaj prvič v
svojem življenju edina tvoja mati in
tvoj oče, ali nista oba, kakor obsede¬
na kričala nad tujim moškim, da je
cigan, goljuf, slepar, oderuh, hudič
itd.? Ali nista prišla potem orožnika
in ali ni z njuno pomočjo segnal birič
Stržen očeta, mater, brata in tebe iz
rodne hiše! Ali niste šli potem vsi
štirje v Zabrekovo barako? Ali ni
Zabrek, ko je oče zahteval žganja,
odgovoril, da beračem ne daje nič
na up in da hoče prej videti denar na
mizi? Ali ni tedaj tvoja mati izvlekla
iz svojega žepa strgan mošnjiček in
vrgla na mizo tolar križavec? In po¬
tem je prišlo žganje na mizo in pili
ste vsi štirje dolgo in mnogo!«

»Pa pusti, Jurij, to in si tudi ne
kliči v spomin, po kako čudnem na-
klučju si prišel v ljubljanske šole,
kako si prezebal kot ministrant po
ljubljanskih cerkvah, kako si s sol¬
zami v očeh otepal trde skorje v bo-
goslovnici, kamor si hodil snažit
čevlje, kako si se preril do tretje
šole in kako so se ti potem odprla
vrata Alojzevišča! Pozabi to, Jurij
in pozabi tudi, kako si bil v Alojze-
višču večkrat lačen, kakor sit. Po¬
zabi tudi, kako sta se koncem sed¬
me šole sporekla s prefektom in ka¬
ko si moral potem neslavno zapustiti
Alojzevišče. Nikar si ne kliči v spo¬
min stradanja in mraza, katera si
utrpel v osmi šoli! Saj je čudež, da
tedaj nisi poginil!«

»Spominjaj se pa onih lepih, onih
blaženih trenotkov, katere si prebil
kot osmošolec v gostilni pri »Lipi«,
kamor si trikrat na teden hodil za¬
stonj večerjat. Ali ti ni nosila večer¬
je na mizo domača hčerka Angela,
ali te ni vselej s sočutnimi besedami
izpraševala to in ono? Ali se ti ni
zdelo odprto nebo, kadar si zrl v
njene modre oči? Ali ni bilo pozab¬

ljeno vse stradanje, vse tvoje gorje,
kadar si bil v njeni bližini? Ali nista
govorila o Prešernu in njegovi nebe¬
ški poeziji? To so bili blaženi nepo¬
zabljeni trenotki! In prišli so časi,
ko sta začela govoriti o tvoji bodoč¬
nosti in ko si ti ponosno govoril, da
pojdeš na Dunaj na visoko šolo in da
se ne bodeš prej vrnil, dokler ne bo¬
deš imel ponosnega doktorskega na¬
slova. Spominjaj se, spominjaj, Jurij,
kako je bilo tedaj, ko je prvič naslo¬
nila nebeška Angela v temni veži
glavo na tvoja prša in ko si dihnil
prvi poljub na njene zlate laske. Spo¬
minjaj se, spominjaj, kako si ji prise¬
gel večno ljubezen in kako te je ona
verno gledala v oči pri tvojih prise¬
gah . «

»Ne kliči si pa v spomin, kaj je
bilo potem? Pozabi, kako te je zasa¬
čila Angelina mati z Angelo v veži
in kako te je napodila kot okužene¬
ga psa iz hiše ...«

»Pozabi, kako si potem stradal
in kako si hodil okrog Angeline hiše,
da bi zazrl njene zlate laske... Ne
kliči si v spomin, kako si po odlično
završeni maturi stopil ponosno v go¬
stilno pri »Lipi« z namenom, da
spregovoriš resno besedo s tvojo
Angelo in njeno materjo in poprosiš
poslednjo za roko njene hčere. Poza¬
bi, izbriši si iz svojega spomina, da
ti je prinesla naročeni kozarec piva
na mizo natakarica in ti na tvoje
vprašanje po Angeli pokazala proti
posebni sobi, iz katere se je slišalo
glasno govorjenje in srčen smeh, re¬
koč:  »Možimo se; danes imamo pri
hiši ženina, imenitnega ženina, ce¬
sarskega uradnika; oh kako je sreč¬
na naša Angela, ki bo sedaj imenitna
gospa in s pokojnino preskrbljena za
stara leta! Kako ga ima pa tudi ra¬
da, vedno sedi pri njem in mu gleda
zaljubljeno v oči.«

»Pozabi, Jurij, kako si pustil
poln kozarec piva na mizi in zbežal
iz gostilne! Ne kliči si v spomin, ka¬
ko si ves dan kakor iz uma taval in

8

begal po mestnem logu, klel Angelo,
klel sebe, klel vse in kako si premi¬
šljal, kje bi storil konec svojemu ne¬
srečnemu življenju! Izbriši si vse
to iz svojega spomina...«

»Pokliči si rajši v spomin, kako
si pritaval proti večeru v mesto in
kako si začul naenkrat prijazni po¬
zdrav: »Dober večer, gospod Pod-
pečnik! Kam tako zamišljeni? Ali
vas smem povabiti na kozarec vina
k sebi, da praznujeva vašo odlično'
maturo?« Spominjaj se, da te je ogo¬
voril tedaj oni prefekt, kateri te je
leto poprej pognal sramotno iz Aloj-
zevišča' in da si šel mehanično ž
njim na njegovo stanovanje. Spomi¬
njaj se, kako je odpiral zaprašene
steklenice in kako si razburjen vsled
zavžite pijače v svojem obupu odkril
prefektu svoje srce in mu razodel
vse sVoje brezmejno gorje, mu ori¬
sal svoje beraško, trnjevo življenje.
Sominjaj se njegovih tolažilnih be¬
sed in njegovega prigovarjanja, da
naj vstopim v semenišče, kjer najde
konec moje siromaštvo in iz kate¬
rega izidem kot nov človek na pot,
ki pelje k bogastvu in veljavi. In te¬
daj si v svojem obupu nad celim
svetom, ogoljufan v svoji prvi in
najsvetejši ljubezni storil prvič ono
prisego, da hočeš postati bogat in
mogočen, četudi v stanu, do katere¬
ga tedaj nisi čutil nobenega pokli¬
ca!«

»Zvest storjeni prisegi si vsto¬
pil v bogoslovje in vedno poslušen
na zgoraj z odličnim uspehom tudi
dovršil svoje bogoslovne nauke. Po¬
zoren na mišljenje svojih predstojni¬
kov in na novo sapo, ki je vela iz
palače poleg stolne cerkve sv. Niko¬
laja, pa se nisi pečal samo s strokov¬
nimi bogoslovnimi študijami. Še ve¬
liko bolj pridno si se bavil z drugimi
stvarmi in se pripravljal, da bodeš
res odličen član vojskujoče se cer¬
kve. Spominjaj se, kako je večkrat
obtičalo oko njegove Prevzvišeno-
sti blagohotno na tebi, ko si imel

predavanje o nalogah pravega sve¬
čenika in ko si končal z besedami,
da mora duhovnik iz cerkve med
ljudstvo,’ da mu ni samo vodnik v
cerkvenih stvareh, temveč tudi v
vseh njegovih posvetnih zadevah.
Pokliči si nazaj v spomin njegove
bodrilne besede, s katerimi te je po¬
hvalil radi tega svojega predavanja
in ti še rekel, da bode pazno sledil
tvojemu nadaljnemu napredovanju,
ker upa, da najde v tebi moža, kate¬
remu bode smel pozneje zaupati
marsikatero odgovorno mesto. Kako
si bil tedaj ponosen, Jurij, ob teh be¬
sedah, kako si jih bil vesel in to tem¬
bolj, ker si videl v očeh marsikoga
tovariša, da te iz dna svoje duše
zavida.«

»Kako si bil zopet ponosen te¬
daj, ko si prejel mašno posvečenje,
ker so se ti ž njim na široko odprla
vrata k izpolnitvi tvoje prisege. Po¬
sebno so te pa še povzdignile ljubez-
njive besede prevzvišenega vladike,
katere je po končanih obredih privo¬
ščil tebi, nekdajnemu beraškemu di¬
jaku. Še danes ti zveni v ušesih ko¬
nec tega, za tvojo bodočnost odločil¬
nega nagovora tvojega vladike:
»Vam, Jurij Podpečnik, pa še po¬
novno zatrjujem, da sem vam odme-
nil važen delokrog v svoji vladikovi-
ni. Takoj, ko bode po mojem pre¬
udarku prišel vaš čas, bodete pokli¬
cani na ono mesto, kjer bodem po¬
treboval moža vaše nadarjenosti,
in poslušnosti. Za sedaj vam pa še
ukazujem, da morate najpoprej na¬
daljevati svoje nauke in si priboriti
še doktorat bogoslovnih ved in ko
to dosežete, potem bodete tudi moj
mož!«

»Dolgo si moral čakati, Jurij,
na ta poziv. Cela tri leta si moral po
težko priborjenem doktoratu preži¬
veti v siromašni hribovski župniji
med zabitimi hribovskimi kmeti kot
opora skoro popolnoma poneumlje¬
nega ohromelega župnika. Šele pred
poldrugim mesecem si prejel dekret

9

za svoje novo mesto, čeprav si z
vsakoletnimi darovi, katere si iztis¬
nil iz revnih župljanov za škoiove
zavode ter z rednimi dopisi v »Do¬
moljubu« obračal na se pozornost
svojega vrhovnega pastirja. Mislil si
že, da si pozabljen, ko te preseneti
dekret in dekretu priloženo svoje¬
ročno pismo tvojega vladike. To pis¬
mo tvojega vladike, ki je nosiš noč
in dan na svojih prsih in ki je čuvaš
kot največji zaklad, ti je porok, da
nisi več pozabljen in da so se ti
sedaj vendar enkrat odprla ona tež¬
ko zaželjena vrata, ki naj te vodi¬
jo k izpolnitvi tvoje prisege!«

»Danes, dr. Jurij Podpečnik, je
napočil tvoj čas — star si že trideset
let in zato ne zamudi prilike in ures¬
niči zaupanje, katero stavi v te sam
prevzvišeni vladika; izpolni pa tudi
točno in vestno vse, kar se ti zauka-
zuje v tem pismu in ne samo to: še
več moraš storiti, da bode Presvetli
uvidel, da je pač malo predolgo pu¬
stil v nemar svojega poslušnega dr.
Jurija Podpečnika. Pokaži pa poseb¬
no, da nisi zastonj proučeval naukov
Sv. Liguorija in drugih cerkvenih
učenjakov...«

Pri teh polglasnih besedah je
kaplan Jurij obstal sredi sobe, po¬
gledal na svojo žepno uro in nekoli¬
ko neprijetno presenečen opazil, da
je skoro zamudil večerjo v župnišču;
neprijetno mu je bilo to iz dvojnega
razloga, ker je bila danes na mizi
njegova najljubša jed in ker je bila
večerja zastonj.

Z besedami »Po večerji, dragi
Jurij, sestaviš svoj bojni načrt!« je
odhitel novi kaplan iz sobe ter se
podal iz kaplanije v župnišče, kjer je
pa na svojo nemalo začudenje našel
še vedno sosednega župnika, ki je
na prijazno povabilo svojega duhov¬
nega sobrata ostal tudi še pri ve¬
čerji.

Z nemim poklonom je prisedel
kaplan k mizi in se ni niti z besedico
udeležil pogovora obeh župnikov,

vrtečega se okrog poljskega dela in
ž njim združenih sitnosti.

Po končani obilni večerji se je
pa zopet nemo poklonil obema žup¬
nikoma ter se vrnil v svojo kapla-
nijo.

Prižgal si je luč in pri luči ko¬
rakal skoro do polnoči po svoji sobi
gori in doli.

Šele, ko je ura začela kazati na
12. uro, se je začel spravljati in z be¬
sedami: »Da, tako bode šlo!« upih¬
nil luč, čez par minut pa tudi že spal
z zmagoslavnim smehom na svojih
ustnicah.

III.

Kam, kam šla njena
zdrava je mladost?

Kje rožice so sveže, ki
cvetele

po licih njenih polnih so
nekdaj ?

Aškerc ; Akropolis in piramide.

Molče je stopala Neža Novako¬
va ob roki svojega sina s pokopali¬
šča, kjer so ji zagrebli v črno zemljo
moža, s katerim je v najsrečnejšem
zakonu živela skoro trideset let.

Srčna žalost in neutešljiva brid¬
kost ste ji polnili njeno srce in globo¬
ko vtopljena v svoje gorje ni niti sli¬
šala tolažilnih in prisrčnih besedi, s
katerimi jo je skušal potolažiti njen
sin Ivan.

Šele, ko ji je imenoval ime nje¬
ne bolne hčerke Marjetice in ko jo
je opozoril na njeno materinsko dolž¬
nost, da se ne sme utopiti v svoji
brezmejni žalosti, temveč ohraniti
svoji ubogi hčeri mater, se je začela
vračati s svojimi mislimi zopet v
vsakdanje življenje in njegove skrbi.

Misel na bolno hčer jo je vzdra¬
mila, da je začela hitreje stopati; tu¬
di ni več zapirala ušes besedam
svojega sina, ki ji je začel pripove¬
dovati, kako se je včeraj njemu na¬
sproti o bolezni Marjetice izrazil iz
mesta došli okrožni zdravnik.

10

Pazno je poslušala svojega si¬
na, ko ji je ponavljal zdravnikove be¬
sede, da ni neposredne nevarnosti za
življenje ljubljene njene hčerke, a da
je treba največje pozornosti, da se
ne bi ponovili stari napadi, da sme
za sedaj vstajati le po eno uro dopol¬
dne in popoldne iz postelje, da se jo
mora nekoliko siliti k zavživanju
hrane, ker je preveč oslabela vsled
bolezni in dolgotrajne leže in da naj
se jo tudi kolikor moč varuje dušev¬
nega razburjenja, ker je že smrt nje¬
nega očeta zelo neugodno vplivala
na njeno stanje; če se bode strogo
ravnalo po teh zdravnikovih nasve¬
tih, upati je popolnega okrevanja.

Sinove besede so vplivale na
ubogo vdovo deloma tolažilno, delo¬
ma pa vznemirjevalno; še bolj je po¬
spešila svoje korake, da bi bila prej
pri svoji ljubljeni hčerki in da bi ji
sama brala iz obličja, če je ni pogreb
nepozabnega očeta preveč pretresel.
Sklenila je cel današnji večer posve¬
titi svoji hčeri in je za to prosila svo¬
jega sina, da naj on vse potrebno
preskrbi radi pogrebščine in pazi na
to, da ne bodo imeli zbrani njegovi
in njenisorodniki kaj vzroka za pri¬
tožbe. Čeprav je bil sin sam dovolj-
no potrt vsled smrti nepozabnega
očeta, je drage volje obljubil svoji
materi, da bode že on oskrbel po-
grebščino.

Med tem pogovorom sta že pri¬
spela pod krov domače hiše, kjer je
dekla Marijana, kakor je to z zaru-
dečelimi očmi takoj naznanila svoji
gospodinji, že vse potrebno pripravi¬
la v veliki gostilniški sobi za po-
grebščino.

Za vdovo in sinom so se vsuli
sorodniki tudi takoj v hišo in na pri¬
jazno sinovo povabilo posedli stole
okrog pogrnjenih in skupaj zloženih
miz. Komaj so pa vsi sedeli, povzdig¬
nil je svoj glas Matevž Srebrot, po¬
sestnik iz sosednje brezovške žup¬
nije in pravi brat vdove Neže in za¬
čel moliti one običajne molitve, ki

se molijo na Gorenjskem na vsaki
pogrebščini. Po končanih molitvah
je pa začela Marijana nositi na mize
jed in pijačo. Ker naš kmet sploh ni
sentimentalen in ker smatra vsled
tega smrt za dogodek, ki mora priti
in kateremu se ni moč izogniti, so
zbrani pogrebci tudi takoj krepko
posegli po nudeni jedi in pijači. Ko so
potolažili svoj glad, so pa, kakor je
to v navadi pri takih pogrebščinah,
začeli svoje pogovore o pokojniku in
njegovih lastnostih in ga po zasluže-
nju tudi hvalili, a poleg njega pa še
domačega župnika za njegov, v du¬
šo segajoči poslovilni govor ob gro¬
bu. Prešli so na to na njegove imo-
vinske razmere in brez vsake senti¬
mentalnosti tudi razmotrivali vpra¬
šanje, če je pokojnik zapustil kaj po¬
slednje volje in če bi bolj kazalo, če
bi vdova prevzela njegovo zapušči¬
no ali če bi prepustila vse gospodar¬
stvo takoj svojemu petindvajsetlet¬
nemu sinu. Glede poslednjega so za¬
čeli tudi takoj ugibati, kje si bode mo¬
ral poiskati nevesto in koliko bo mo¬
rala prinesti k hiši, pri čemur je imel
glavno besedo ujec Matevž Srebrot,
ki je imenoval že kar neko določeno
ime. Sin Ivan je stregel s pomočjo
dekle Marijane pogrebcem in moral
po večini tudi slišati vse modre be¬
sede svojih ljubih sorodnikov od oče¬
tove in materine strani. Ker je pa
sam zrasel v treznem kmetskem
zraku, se ni izpodtikal nad modrimi
besedami kmetskih očancev, ki so
tudi kmalu prešli na svoje navadne
kmetske pogovore o slabih letinah,
hudih davkih in dragih poslih. V ta¬
kih pogovorih so pogrebci posedeli
še tudi potem, ko je Marijana prižga¬
la luč; počasi so se pa potem začeli
vzdigati in odhajati iz hiše, ki se je
skoro popolnoma izpraznila, ker so
drugi navadni gostilniški gosti danes
deloma popolnoma izostali, deloma
pa kar pri veliki mizi v prostorni
veži zavžili svojo pijačo in naročeno
jed.

11

Ko je odšel ujec Matevž Srebrot
kot zadnji pogrebec, podal se je tudi
Ivan v prvo nadstropje k svoji se¬
strici in materi; bil je pa nekoliko
neprijetno dirnjen po poslovilnih be¬
sedah svojega ujca Matevža Srebro-
ta, da pride čez par dni, da se bodo
vse potrebno, kar treba, do dobra
pomenili in dogovorili, pri čemur ne
bodo pozabili, da je treba skoro k
hiši »mlade« in da bo ujec med tem
že vse na pravem kraju okopal;
Ivanu je prihajal tu v spomin mili
otožni obrazek mlade deklice, ki je
tedaj, ko so prenesli njegovega po¬
kojnega očeta iz hiše žalosti, s po¬
sebno prisrčnim pomilovanjem zrla
ravno nanj.

IV.

Ljubezen je nesmrtnost!

Druge ni nobene!

Aškerc:  Pesnitve.

Nad vse prijazna je bila sobica,
v kateri je ležala bolna Marjetica.
Okna so bila okinčana s cvetlicami,
po sobi pa vsaka stvar na svojem
mestu in v najlepšem redu.

V postelji je ležala devetnajst¬
letna Marjetica. Njenim lepim pote¬
zam na obrazu se je poznalo, da je
prestala ravno daljšo bolezen.

Ob njeni postelji je sedela njena
mati Neža in držala svojo hčerko za
roko. Bile ste v prijaznem razgovo¬
ru, ko je vstopil Ivan v sobico. Mati
je pripovedovala svoji hčerki na dol¬
go in široko, kako veličasten je bil
očetov pogreb in kako ganljivo je
govoril župnik Koren ob odprtem
grobu. Na prošnjo svoje hčerke mo¬
rala je skoro dobesedno ponoviti
župnikove besede in storila je to tem
rajše, ker je opazila, kako dobro
učinkuje to na njeno hčerko.

V tem hipu je vstopil Ivan.

Ko ga je ugledala Marjetica, mu
skoro z veselim glasom zakliče:

»Ivan! To moram takoj sporo¬
čiti Stankotu, kako se je vršil po¬
greb našega ateja in mu natančno
pojasniti, kako veličasten je bil nje¬
gov sprevod. Posebno mu pa mora¬
mo tudi pisati, kako lepo in vzviše¬
no je govoril ob odprtem grobu naš
dobri in častitljivi župnik. Vsaj veš,
kako ga bode to veselilo, ker vedno
trdi, da je naš župnik prava bela
vrana med gavrani. Ali mu boš,
Ivanček, pisal ti vse to, jaz bom pa
priložila tvojemu poročilu samo
drobno pisemce? Kaj ne, Ivanček,
da boš?«

»Seveda, Marjetica, seveda! Si¬
cer ti pa moram, kar sem ob žalost¬
nem udarcu, ki je zadel našo hišo,
skoro pozabil, povedati, da sem pre¬
jel ravno danes od njega obširno
pismo, v katerem skrbno povprašuje
po tvojem zdravju in po zdravju
našega pokojnega ateja, iz česar
sklepam, da še ni prejel mojega pis¬
ma, s katerim sem mu naznanil ate-
jevo smrt. Ostala vsebina njegovega
pisma je pa silno razveseljiva —«

»Povej mi bratec, hitro mi po¬
vej, kaj piše Stanko?« prekine nepo¬
trpežljivo Marjetica svojega brata
Ivana.

»Le počasi, Marjetica, vse zveš
takoj. Torej Stanko mi piše, da je ta¬
koj, ko je z izvrstnim uspehom pre¬
stal drugi državni izpit in dosegel in¬
ženirsko čast, vložil pri našem de¬
želnem odboru prošnjo, da bi ga kot
inženirja sprejeli v deželno službo.
Sočasno se je pa obrnil na nekega
svojega starejšega tovariša s proš¬
njo, da naj mu pojasni, kake so nje¬
gove šanse glede napredovanja v de¬
želni službi, če bode v isto sprejet.
Prijateljev odgovor mu je prispel v
roke sočasno z dekretom deželnega
odbora, s katerim se Stankotu pode¬
ljuje mesto stavbinskega praktikan¬
ta s primernim začetnim adjutom. V
pismu mu je pa prijatelj pisal, da so
ravno sedaj razmere za inženirje v
deželni službi zelo ugodne. Na eni

12

strani se hoče status tehničnih moči
pri deželnem odboru, ker se tehnič¬
na dela vedno bolj kopičijo, precej
povečati, na drugi strani se mora pa
po zatrdilih od merodajne strani v
kratkem uvesti nova službena prag¬
matika, ki bode združena tudi s so¬
časno ureditvijo in z zboljšanjem
plač deželnega uradništva. Končno
mu pa prijatelj še poroča, da lahko,
če bode sprejet v deželno službo, o
čemur ni dvomiti z ozirom na ob¬
čutno pomanjkanje slovenskih tehni¬
kov, z zanesljivostjo računa na to,
da bode najkasneje v dveh letih že
imenovan stavbnim pristavom.«

»Oh, to je lepo, kako iz srca pri¬
voščim to srečo Stankotu in njego¬
vemu očetu. Ali si mu to že povedal,
Ivan?«

»Ne! Vsaj veš, da danes nisem
imel časa za to. Sicer pa Stanko še
piše, da je svojemu očetu že na krat¬
ko sporočil, da ima že službo na do¬
mačih tleh. Pa še nekaj piše Stanko
in to se tiče samo tebe, Marjetica!«

Po bledem obrazku sestrice
Marjetice se je pri teh besedah raz¬
lila lahka rdečica in nekam plašno
je vprašala svojega brata, kaj neki
more to biti?

»Nikar se ne delaj tako neved¬
no!« ji odvrne brat. »Vsaj vendar
veš, kako je razmerje med teboj in
Stankotom. Ali ti bode morda ne¬
znano, da se začenjajo vsa njegova
pisma na te z besedami »Mila Marje¬
tica — ljubljena nevestica —«

»Molči, Ivan, molči, vsaj veš, da
se kaj takega danes ne spodobi!« za¬
vrne Marjetica vsa oblita z rdečico,
svojega brata.

»Nikar je ne draži,« oglasi se s
skrbnim glasom mati županja, »saj
vendar veš, da se mora varovati
vsakega razburjenja.«

»Saj ne mislim tako hudo in
Marjetica tudi dobro ve, da ji želim
vse najboljše, a ne samo nji, temveč
tudi svojemu prijatelju iz otroških
let, inženirju Stankotu Kovaču. To¬

rej nadaljujem. Stanko piše namreč
še, da bode takoj po nastopu svoje
nove službe prosil za mali dopust, da
obišče svojo nevesto in svojega oče¬
ta. Pri ti priliki, bode zaprosil ateja
in mamo tvoje roke, Marjetica, in
upa, da ne bode dobil košarice, ker
se je v naši hiši vedno počutil kot
domačega in ker smo mu vsi kazali
največjo naklonjenost. Poroka naj bi
pa potem takoj sledila, ko Marjetica
popolnoma okreva in ko bode imeno¬
van začasnim stavbnim pristavom,
če bode ateju, mami in Marjetici ta¬
ko prav. Pričakujemo naj ga pa že
v kakih treh tednih.«

Marjetica je pri tem poročilu
pogledala vprašaje svojo mamico.

Mati županja je to nemo vpra¬
šanje svoje hčerke prav dobro razu¬
mela in zato takoj izjavila:

»Stanko mi je kot zet prav ljub
in odkrito povem, da si ne morem
domisliti človeka, kateremu bi rajša
zaupala svojo hčer. Tudi pokojni
oče, s katerim sva se večkrat menila
o vajini bodočnosti, je večkrat po¬
udarjal, da je Stanko pošten in vrl
človek in da bi prav nič ne imel proti
temu, če bi enkrat postal njegov
zet. Vsaj veš, kako ga je imel rad.
Ako mu bosta pisala, mu le pišita,
da ga pričakujemo vsi brez izjeme z
odprtimi rokami — seveda bo pa
morala zaroka ostati sedaj omejena
le na najožji rodbinski krog. Poroka
ji pa tudi ne bode smela prej. slediti,
dokler ne bode konec žalovanja. Ta¬
ko, Marjetica, sedaj pa le lepo zatis¬
ni svoje oči in skušaj lepo zaspati —
pa kaj lepega naj se ti sanja!«

Pokorna svoji mamici je Marje¬
tica z blaženim usmevom na licih
zatisnila svoje oči... mati je vpih-
nila svetilko in ob medli svetlobi
nočne lučice sta zapustila s tihimi
koraki mati in sin sobico bolne hče¬
re, oziroma sestre, ker drugi dan je
čakalo obeh vse polno opravila, ka¬
terega nista smela odlagati, ker je
bila naslednji dan že nedelja.

13

V.

Življenje boj je brezobziren.
S človekom človek bije boj...
Da ne premaga te tvoj bližnik,
ti čuvaj se, na straži stoj.

Aškerc:  Mučeniki.

V soboto zjutraj je opravil prvo
mašo ob polu šestih kaplan dr. Jurij
Podpečnik itj le malo bledi obraz
njegov je svedočil, da svojemu tele¬
su ni privoščil zadostnega počitka.

Po končanem svetem opravilu
omenil je proti cerkovniku, ko ga je
v zakristiji slačil, da naj pride po 10.
uri k njemu v kaplanijo, ker ima nuj¬
no ž njim govoriti.

Cerkovnik Miha Šteblaj ga je
malce začudeno pogledal, ker si ni
mogel misliti, kaj tako nujnega bi mu
imel kaplan na domu povedati, ko bi
mu vendar lahko to povedal takoj v
zakristiji, saj sta bila vendar sama.

Ko kaplan Jurij ni dobil takoj
odgovora iz cerkovnikovih ust, ga
je malo nejevoljno vprašal: »Ali ste
me razumeli? Ko pridem iz šole od
pouka, vas pričakujem zanesljivo v
kaplanijo!«

Ko je čul besede: »Pridem, go¬
spod doktor,« je kaplan odšel.

Cerkovnik Šteblaj je ostal še ne¬
kaj časa po poslih v zakristiji in v
cerkvi ter sem in tje premišljeval, za¬
kaj ga zove precej visoki kaplan v ka-
planijo na nujen pogovor; čeprav pa
je sem in tje ugibal in napenjal svoje
možgane, ni mogel uganiti vzroka
nenavadnemu pozivu kaplana Ju¬
rija.

Ko je bil gotov, podal se je ves
zamišljen v cerkovnijo, da bi zavži!
svoj skromen zajtrk, katerega je pri¬
pravila med tem njegova najstarejša
hčerka Leniča njemu in njegovim
ostalim otročičem. Bil je namreč
vdovec s šestero otroci, od katerih
je bila odrasla edino osemnajstletna
Leniča, ki mu je tudi gospodinjila v
njegovi skromni hiši.

Točno ob 10. uri podal se je cer¬
kovnik Šteblaj v kaplanijo. Moral je

skoro četrt ure čakati na kaplana Ju¬
rija, da je prišel od šolskega pouka.
Ves ta čas je premišljeval, kaj hoče
kaplan od njega in nehote se mu Srce
polnilo z nekako plašnostjo pred ne¬
prijetnimi dogodki. Končno je kaplan
Jurij vendar le prišel in cerkovnik je
stopil z nekakim strahom za njim v
kaplanovo sobo.

Komaj je kaplan Jurij obesil
svoj klobuk na kljuko, obrnil se je k
cerkovniku Šteblaju z vrašanjem, če
ve, zakaj ga je k sebi pozval.

Ko je cerkovnik odvrnil, da ne
ve, ga je pa kaplan Jurij pogledal
precej začudeno in ga vprašal:

»Ali niste katoličan?«

»Sem gospod doktor,« odvrne
ponižno cerkovnik.

»Če ste res veren in vnet kato¬
ličan, kar morate tudi biti vsled svo¬
jega poklica, potem si morate biti tu¬
di takoj na jasnem, zakaj sem vas
semkaj poklical. Vprašam vas torej
kot vernega in vnetega katoličana na
vašo vest, da nemudoma odgovorite
po svoji vesti, zakaj ste bili klicani
pred me!,«

Cerkovniku se je videlo, da na¬
peto premišljuje; po daljšem odmo¬
ru je pa potem tiho izjavil, da vzlic
vsemu premišljevanju ne more do¬
gnati vzroka, zakaj ga je kaplan kli¬
cal med se.

Obraz kaplana Jurija se je pri
tem lahko porudečil od jeze, ko je
slišal cerkovnikov odgovor; zagr¬
mel je nad njim:

»Miha Šteblaj, cerkovnik pri
župni cerkvi Sv. Petra v Orehovljah
in oče šestero otrok, vi ste katoličan
le po imenu, ne pa tudi v svojem srcu
in svojih dejanjih! Odgovarjajte mi
točno na moja vprašanja! Ali ni bil
včeraj pokopani župan Blaž Novak
naročen že več let na »Slovenski
Narod«?

»Res je bil,« odvrne tiho cer¬
kovnik.

»Ali je bil pokojni Blaž Novak
na prvem in naslednjih slovenskih

14

katoliških shodih in ali je tam kot
katoliški župan zastopal svojo kato¬
liško občino?« vpraša nadalje ka¬
plan osuplega cerkovnika.

»Ni bil,« odgovori še tišje cer¬
kovnik.

»Ali se pa ni pokojni Blaž No¬
vak kot župan udeležil pred leti one¬
ga županskega shoda, katerega je
sklical v Ljubljani zagrizeni liberalec
ljubljanski župan Hribar?«

»Se je udeležil,« odvrne tiho
cerkovnik.

»Ali je pokojni Blaž Novak da¬
roval kdaj kaj za prepotrebne ško¬
fove zavode?«

»Mislim, da ne.«

»Ali ni celo pokojni Blaž Novak
večkrat javno govoril, da so ti za¬
vodi popolnoma nepotrebni in da na¬
lagajo prav občutna, toda nepotreb¬
na bremena našemu katoliškemu
ljudstvu?.«

»Mogoče; jaz ga nisem slišal.«

»Ali ni pokojni Blaž Novak več¬
krat izjavjl, da se katoliška duhov¬
ščina ne sme vtikati v posvetne
stvari in da spada v cerkev?«

»Jaz ga nisem slišal kaj takega
govoriti.«

»Cerkovnik Šteblaj, pomislite
dobro, kaj odgovarjate posvečenemu
katoliškemu duhovniku in da ni huj¬
šega greha na svetu kot laž nasproti
katoliškemu duhovniku! Vprašam
vas za to še enkrat, ali ni nikdar po¬
kojni Blaž Novak rekel, da spadajo
katoliški duhovniki v cerkev in da
se nimajo vtikati v posvetne stvari,
ker s tem omadežujejo svoj sveti po¬
klic? Premislite si dobro svoj odgo¬
vor na vprašanje, katero vam za¬
stavlja v svojem svetem poklicu ka¬
toliški duhovnik.«

Cerkovniku je prihajalo vroče
pri tem inkvizitoričnem izpraševa¬
nju, ker nikakor ni mogel dognati,
kaj hoče kaplan; ko je pa kaplan
posebno ostro ponovil zadnje vpra¬
šanje, prišel mu je po daljšem pre¬
mišljevanju na misel oni pogovor,

katerega sta imela pred več leti žup¬
nik Matija Koren in pokojni župan.
Ob popolnem soglasju sta se menila,
da ni prav, da se mlajša duhovščina
bolj malo briga za strogo cerkvene
stvari in dolžnosti, da ima pa preveč
smisla, veselja in tudi časa za raz¬
ne take posvetne stvari, ki se ne
dajo spraviti popolnoma v sklad z
vzvišenim duhovniškim poklicem.
Rekla pa tedaj nista nobene žal be¬
sede čez duhovščino, nasprotno je
izhajalo iz njunega pogovora, da sta
oba vneta prijatelja vzvišenega du¬
hovniškega stanu in da je njuna srč¬
na želja, da bi duhovniki brez izjeme
sveto služili svojemu svetemu pokli¬
cu, opustili pa vse, kar bi jih utegnilo
odtegovati takemu vzvišenemu iz¬
vrševanju njihovega poklica, poseb¬
no preveliko brigo za posvetne
stvari. Spominjajoč se tega pogovo¬
ra je cerkovnik po daljšem odmoru
opomnil:

»Sedaj se spomnim, da je rajnki
župan res pred leti enkrat v pogovo¬
ru s svojim domačim župnikom
omenil, da se nekateri mlajši duhov¬
niki malo preveč brigajo za posvet¬
ne stvari — ni pa mislil s tem nič
slabega, ker mu je celo naš župnik
pritrdil.«

Kaplanu Juriju je šinil pri teh
besedah čez obraz za hip izraz na¬
ravnost demonične radosti — toda
le za hip, da tega cerkovnik niti opa¬
zil ni. Ko je sedaj kaplan nadaljeval,
so postale njegove besede prijaznej¬
še in skoro očetovske:

»Zavoljo vas me veseli, da ni¬
ste tega utajili svojemu duhovniške¬
mu predstojniku, to je meni. Kar ste
mi pa vse povedali, je tako hudo, da
moram to s krvavečim srcem, če se
nočem smrtno pregrešiti zoper svoje
dolžnosti, sporočiti prevzvišenemu
knezoškofu. Moja nadaljna dolžnost
pa je tudi, da takoj z vami spišem
natančen zapisnik o vsem, kar ste
poprej opozorjeni na svojo katoliško
zavest in svoje katoliške dolžnosti

15

izpovedali meni kot katoliškemu du¬
hovniku. Torej začniva!«

Kaplan Jurij se je po teh bese¬
dah podal k svoji pisalni mizi, pred¬
ložil pred se polo belega papirja in
že hotel pričeti s sestavo zapisnika,
ko opazi, da stoji cerkovnik še ved¬
no, kakor pribit na svojem prostoru
sredi sobe.

»Miha Šteblaj, stopite le bližje
in se vsedite tukaj na stol, ker bode
sestava zapisnika trajala precej
časa.«

Skoro ječe je pa prihajala na to
povabilo iz ust ubogega cerkovnika
mila prošnja:

»Pustite me, gospod doktor!
Jaz ne smem takega zapisnika pod¬
pisati. Zakrivil bi se najgrše nehva¬
ležnosti proti pokojnemu županu in
njegovi hiši, ker so pokojnik in nje¬
govi ljudje meni in moji rodbini na¬
klonili nešteto dobrot, posebno za
časa bolezni in smrti moje uboge že¬
ne. Kaj bi bil počel jaz ubožec s svo¬
jimi šestero črviči tedaj in po ženini
smrti, če ne bi bilo županove hiše.
Lakote bi morali vsi poginiti. Zato¬
rej ne morem in ne smem podpisati.
Kaj bi rekli tudi gospod župnik? Iz
službe bi me izpodili...«

Temu tarnanju cerkovnika Šteb-
laja napravil je pa kaplan Jurij ko¬
nec s tem, da je z osornim glasom
zagrmel nad ubogim cerkovnikom:

»Kdo je več, ali župnik ali sam
presvetli knezoškof in komu smo
dolžni vsi nepogojno pokorščino, ali
župniku ali presvetlemu knezo-
škofu?

Jecljaje odgovori cerkovnik:
»Presvetli knezoškof«.

»Ali veste, cerkovnik Miha
Šteblaj, da postopam jaz dr. Jurij
Podpečnik, kaplan orehoveljski, po
svetem ukazu našega prevzvišenega
knezoškofa?«

Pri teh besedah vzame kaplan iz
žepa svojo listnico in iz nje listini
podobno pismo; predno je razgrne,

je poljubi in potem kazoč na podpis
pisma vpraša potrtega cerkovnika:

»Čegav podpis je to? Ali ni to
podpis samega presvetlega knezo¬
škofa in v njegovem presvetlem
imenu vam sedaj kot njegov nevred¬
ni namestnik ukazujem, da se takoj
tu vsedite, da sestavim po svoji dolž¬
nosti z vami zapisnik, katerega bo¬
dete morali podpisati, ako vam je
ljuba vaša služba in ako nočete s
svojo družino izgubiti cerkovniške
službe pri cerkvi sv. Petra. Brez
vsakega ovinka vam povem, da bo¬
dem takoj sporočil presvitlemu vla¬
diki, kako upornega, nepokornega in
nekatoliško mislečega cerkovnika
ima pri župni cerkvi sv. Petra v
Orehovljah, če se bodete še nadalje
upirali njegovemu ukazu!«

Grenka misel na njegove ne¬
dolžne otročiče, katere bi pahnil v
revščino in nesrečo, obupna misel
na njegova stara leta, ki naj bi mu
potekala v skrbeh in nadlogi, žalost¬
na misel na priljubljeno mu Orehov-
lje in na grob njegove pokojne žene
na pokopališču sv. Križa, katera bi
moral zapustiti, če se ne pokori za¬
htevi mladega kaplana, pretresovale
so ubogemu cerkovniku vznemirjeno
srce; sitna, a gotova zavest, da bo¬
de mladi kaplan brezobzirno uresni¬
čil svoje grožnje, ga je popolnoma
potrla in bolj mrtev kot živ je po
zelo dolgem odmoru izrekel tihe be¬
sede, da je pripravljen podpisati za¬
pisnik.

Komaj je kaplan to slišal, že je
začel pisati po beli poli z nekako
nervozno naglico in ko je bil skoro
čez četrt ure gotov z zapisnikom, ga
je z besedami: »Da ne bodete rekli,
cerkovnik Miha Šteblaj, da niste do¬
bro vedeli, kaj ste podpisali, vam
bodem zapisnik prebral: vi pa na¬
tančno pazite in me takoj opozorite,
če bi bil kaj nepravilnega zapisal,
kar pa ne verujem,« začel čitati cer¬
kovniku z onim vzvišenim glasom,
kakoršnega je uporabljal tedaj, ka-

16

dar je hotel vernim ovčicam raz
prižnico posebno živo predočiti in
naslikati peklenske muke.

Čital je pa vedno hitreje sledeči
sestavek:

»Zapisnik

sestavljen dne 20. septembra 19 . . .
v Orehovljah po doktorju svetega
pisma Juriju Podpečniku, kaplanu
pri cerkvi sv. Petra v Orehovljah
kot preiskovalnem komisarju z Miho
Šteblajem, cerkovnikom pri cerkvi
sv. Petra v Orehovljah.

Po preiskovalnem komisarju
ostro opozorjen na svojo sveto kato¬
liško prepričanje in svoje svete ka¬
toliške dolžnosti izpovedal je zasli¬
šani Miha Šteblaj prostovoljno
tako-le:

Včeraj, to je dne 19. septembra
pokopani Blaž Novak, posestnik, go¬
stilničar in župan v Orehovljah je bil

a) mnogo let naročen na brez¬
verski list »Slovenski Narod«, s ka¬
terim se je v njegovi zelo obiskani
gostilni lahko vsakdo pohujšal, ker
ga je dajal brati tudi svojim gostilni¬
škim gostom,

b) se ni kot župan orehoveljske
občine udeležil nobenega slovenske¬
ga katoliškega shoda,

c) je bil navzoč pri onem župan¬
skem shodu, ki ga je pred leti sklical
zagrizeni liberalec Ivan Hribar v
Ljubljano,

d) je bil odločen sovražnik pre-
koristnih zavodov sv. Stanislava,
katere je javno imenoval nepotrebne
in prostovoljne darove za te preko-
ristne zavode občuten in nepotreben
davek našega dobrega in vernega
slovenskega katoliškega ljudstva,

e) je javno podil svojega svete¬
ga in težavnega poklica se zaveda¬
joče duhovnike nazaj v cerkev in
pridigoval, da se ne smejo vtikati v
nobeno posvetno zadevo in

f) je bil zagrizen pripadnik brez¬
verske šole.

Vse to je bilo splošno znano ne
samo po celi orehoveljski župniji,
temveč tudi v vseh sosednih župni¬
jah.

Včeraj dne 19. septembra, ko
se je pokopavalo liberalnega pohuj-
ševalca Blaža Novaka, pa župnik
pri sv. Petru v Orehovljah Matija
Koren

a) pohujševalcu ni odrekel cer¬
kvenega pogreba, kar je vzbudilo
največje pohujšanje pri vseh pravih
in vnetih katoličanih iz orehoveljske
in sosednih župnij,

b) mu je zoper vse krajevne obi¬
čaje celo na grobu govoril,

c) v tem svojem govoru z vso
gorečnostjo povzdigoval pogansko
narodnost,

d) koval v nebesa brezversko
šolo in

e) pel pokojnemu zagrizenemu li¬
beralcu in brezvercu ob odprtemgro-
bu tak slavospev, da se je vse zgra¬
žalo nad tem očitnim pohujšanjem.«

Ko je kaplan končal s čitanjem
svojega sestavka, obrnil se je k cer¬
kovniku, ki v svoji zmedenosti in
obupu niti ni poslušal, kaj mu je či¬
tal kaplan in mu rekel, da naj pod¬
piše.

S tresočo roko vzel je cerkovnik
v roke pero, podpisal svoje ime na
zapisnik in nemo odšel iz kaplanove
sobe...

Na hodniku kaplanije se je pa
ustavil sivolasi cerkovnik in začel
jokati, kakor otrok, ker se mu je
zdelo, da je, kakor je sv. Peter za¬
tajil Jezusa Kristusa, zatajil on in
izdal svojega gospoda župnika in po¬
kojnega dobrotnika...

Kaplan Jurij tega joka ni slišal,
ker je že pisal pismo na presvetlega
knezoškofa; predno je pa šel ob
polu ene v župnišče na obed k svo¬
jemu župniku, zanesel je pa s petimi
pečati zapečateno pismo na pošto in
je oddal priporočeno na njegovo
presvetlost, prevzvišenega knezo¬
škofa ...

17

VI.

— in ta pogled tvoj topli mehki
potrdil bil mi sladko je skrivnost,
da ljubiva se pravzaprav že davno.

Aškerc.  Mučeniki.

Med tem, ko je kaplan Juri v
kaplaniji pestil in obdelaval ubogega
cerkovnika, skočila je pa njegova
hčerka Leniča na kratek obisk k bol¬
ni svoji prijateljici Marjetici Novako¬
vi, s katero jo je že iz otroških let
vezalo najprisrčnejše prijateljstvo.
Ko sta še skupaj pohajale vaško šo¬
lo, tičale ste vedno skupaj, imele
skupno svoje male skrivnosti in to
prijateljstvo iz otroških let je ostalo
med njima tudi še potem, ko sta se
razvile v devojke.

Ko je Marjetica nevarno obole¬
la, je porabila Leniča vsak svoj pro¬
sti trenotek, da je obiskala svojo
bolno prijateljico. Kakor naravno se
je njiju pogovor vrtel okrog pre¬
srečnih otroških let in pa okrog
Stanka Kovača, ker je Marjetica to
svojo srčno skrivnost zaupala svoji
prijateljici Leniči. V svoje pogovore
ste pa pogosto vpletale Marjetičine-
ga brata Ivana, ki je večkrat sam
presenetil obe prijateljici ravno v
trenotku, ko ste govorile o njem.
Lenico je oblila vedno lahna rdeči¬
ca, kadar se jima je pridružil Ivan in
njeno srce ji je kaj nemirno utripalo,
če jo je Ivan kaj izpraševal in pri
tem uprl svoje oči v njen mili obra¬
zek. Marjetica je to opazila in nada¬
lje tudi še to, da je njen brat posebno
rad tedaj prihajal k nji v njeno sobi¬
co, kadar je bila pri nji njena prijate¬
ljica Leniča. Včasih je radi tega ma¬
lo podražila svojo prijateljico, ka¬
tero je s svojimi nedolžnimi opazka¬
mi spravila vselej v nemalo zadrego.

Ko je prišla Leniča k Marjetici
v sobo in jo ugledala v postelji, opa¬
zila je na svoje največje veselje, da
se zopet vrača zdrava barva na
obraz njene prijateljice in da se je
stanje ubogi prijateljici izdatno zbolj¬

šalo. To ji je tudi z odkritim vese¬
ljem takoj povedala. Po kratkem
razgovoru o velelepem pogrebu po¬
kojnega očeta je pa začela Marjetica
praviti svoji prijateljici veselo novi¬
co, da je njen Stanko že dobil služ¬
bo kot inženir pri deželnem odboru
in da si bode takoj po nastopu te
službe vzel mal dopust, da pohiti k
svojemu očetu in k nji poprosit nje¬
ne starše za njeno roko.

Leniča se je iskreno veselila teh
veselih poročil in tudi takoj srčno
čestitala svoji prijateljici nevesti, ker
dobi v Stanku tako odličnega in tudi
dobrega moža; šaljivo je vprašala
svojo prijateljico, če jo bode povabila
na svojo svatbo.

»Gotovo! Ti bodeš moja prva
družica, bratec Ivan pa prvi drug,«
odvrne Marjetica.

»Me že zopet dražiš,« reče na to
vsa zardela Leniča.

»Pa bo res tako! Ti boš druži¬
ca, Ivan pa drug! In vedno bosta
morala biti skupaj in samo ž njim
boš smela plesati na moji svatbi in
z nikomur drugim!«

V tem hipu se je začulo rahlo
trkanje na vratih in predno je mogla
Marjetica zaklicati »Notri«, so se
vrata tudi že odprle in notri je vsto¬
pil — Ivan.

Leniča je vsa zardela, ko je ozr¬
la v prišlecu Ivana; Marjetica ga ie
pa takoj ogovorila z besedami:

»Ravno sve imele tebe v mislih.
Domenile sve se, da boš ti na moji
svatbi prvi drug, Leniča pa prva
družica. Leniča mi je tudi morala
obljubiti, da ne bode z nikomur dru¬
gim plesala, kakor samo z mojim pr¬
vim drugom. Vprašam te sedaj, resni
moj bratec, če imaš kaj ugovora
proti temu domenku?«

»Ce je že sklenjena stvar, ne bo¬
dem ugovarjal, temveč uklonil svojo
glavo storjeni sodbi. Vprašam pa
družico Lenico, če ji ni morda ne¬
znano, da mora družica svojemu
drugu podariti iz svojih gredic naj-

2

18

lepši šopek in da ga mora potem
skozi eno celo leto vsako nedeljo
obnoviti. Tako govori stara domača
častitljiva postava. Vprašam torej
družico Lenico, če hoče spoštovati
to častitljivo postavo in se ji poko¬
riti?«

Vsa v zadregi in z rdečico oblita
poslušala je Leniča prijateljico in
njenega brata; najrajša bi bila
smuknila pri vratih iz sobe, vender
noge so ji bile kakor prikovane in
kakor plaha srna ozrla se je na po¬
moč proti svoji prijateljici.

»No Leniča, ali ne bodeš odgo¬
vorila na moje vprašanje?« nadalje¬
val je Ivan. »Ali mi bodeš kot dru¬
žica moje sestrice podarila šopek na
dan svatbe in potem vsako nedeljo
še skozi eno celo leto potem?«

Ko Ivan od Leniče, ki si je za¬
krila obraz z rokama, ni prejel nobe¬
nega odgovora, izjavil je obrnjen
proti sestrici;

»Vidiš, Marjetica, z vajinim do¬
govorom ne bode nič! Leniča noče
meni kot drugu obljubiti šopka. Go¬
tovo bi bil kdo hud, če bi ga meni
dala . . .«

Zadušen jok je prekinil Ivana;
med prsti, s katerimi si je Leniča za¬
krivala obraz, so se pokazale kakor
biseri svetle solzice, prsi so se ji kr¬
čevito dvigale in telo ji je trepetalo
kakor trepletliki. Ves osupel je zrl
Ivan trepetajočo in plakajočo devoj-
ko, ker je mislil, da so njegove šalji¬
ve besede razžalile ubogo Lenico.
Stopil je k nji ter jo prijel rahlo za
roki, s katerimi si je zakrivala obraz.
Z rahlo silo je odstranil roki raz
obraz in tedaj je obrnila Leniča svoje
objokane oči proti Ivanu. Iz oči ji je
pa sijal tajen žar in ta žar je imel ta¬
ko moč, da je hipoma zardel in zopet
prebledel močni Ivan in da ga je ne¬
kaj silnega pretreslo po vsem telesu
in udih. Neka nadnaravna sila ga je
silila še bližje k mladi deklici, neka
nadnaravna sila mu je oklenila nje¬
gove roke okrog nežnega telesca

mlade deklice in neka nadnaravna
sila je učinila, da je krepko privil
dekle k sebi . . .

Marjetica je opazovala vsa
srečna ta prizor, ker je vse prišlo
tako, kakor je dolgo že upala in si
želela. Poznala je nežno dušo svoje
prijateljice, poznala njeno blago in
nedolžno srce in dobro vedela, da bi
njen bratec Ivan na celem svetu ne
mogel dobiti boljše devojke. Vsa
srečna je po daljšem odmoru vpra¬
šala Lenico:

»Ali se bodeš sedaj pokorila sta¬
ri častitljivi postavi in dala svojemu
drugu šopek, kakor to veli postava?«

Kakor bi se vzbudila iz srečnej¬
ših sanj, začula je Leniča te besede
svoje prijateljice — v istem hipu se
je pa tudi že izvila iz rok Ivanu in se
sklonila k svoji prijateljici na poste¬
ljo ter zakrila svoj obraz v odejo.
Marjetica ji je pa položila svojo roko
na glavo . . .

V tem hipu se pa začuje od zdo-
laj glas matere županje, ki je klicala
svojega sina, da naj pride brž doli,
ker ga čaka nujno opravilo. Nerad,
skrajno nerad se je odzval Ivan kli¬
cu svoje matere, ker bi bil rad z Le¬
nico še govoril o zelo važnih stva¬
reh. Ker mu je pa Marjetica videča,
v kaki zadregi je uboga Leniča, za¬
čela prigovarjati, da naj gre brž doli,
da ne bode mati huda, udal se je in s
prisrčnimi besedami »Na skorajšno
svidenje, družica Leniča in nevesta
Marjetica!« odšel iz sobe k svoji
materi.

VII.

Ubijte ga! To bode dobro delo,
po vrhu pa poplačam vas pošteno.

Aškerc:  Mučeniki.

Dober teden po vseh teh dogod¬
kih hodil je orehoveljski župnik Ma¬
tija Koren ves razburjen po svoji so¬
bi v prvem nadstropju orehoveljske-
ga župnišča. Dobil je namreč iz kne-
zoškofijske pisarne s petimi pečati

19

zapečateno pismo, ki je bilo vzrok
njegovi razburjenosti in žalosti. V
tem pismu se mu je s suhoparnimi
besedami uradno naznanilo da je na
podlagi z dokazi podprte ovadbe de¬
jan v kanonično preiskavo. To na¬
znanilo pa ni prav nič omenjalo, kaj
je predmet ovadbe, še manj kaki so
proti njemu nabrani dokazi in kdo je
ovaditelj. Temu uradnemu naznanilu
je bilo pa še priloženo zasebno pismo
samega knezoškofa. V tem pismu mu
je pisal »globoko užaljeni« knezo-
škof, da od njega ni nikdar pričako¬
val takega hudodelskega postopanja
in' obnašanja ob času, ko se Antikristi
celega sveta zaganjajo z vso silo ob
Petrovo skalo. Grozil mu je nadalje
z najstrožjimi kanoničnimi kaznimi.
Koncem svojega pisma se je pa spom¬
nil osivele glave grešnega Matije Ko¬
rena ter mu obljubil ustavitev kano¬
ničnega procesa za oni slučaj, če pri-
pozna skesano svoje hudodelstvo in
tekom enega tedna vloži prošnjo za
upokojitev. Razumljiva je bila torej
razburjenost sivolasega župnika, ki
je po sobi korakajoč nestrpno čaka!
svojega dobrega prijatelja Antona
Babnika, župnika iz sosedne župnije,
h kateremu je poslal takoj po preje¬
mu prej omenjenega uradnega nazna¬
nila posebnega sela s prošnjo, da naj
ga pride radi razgovora v neki želo
važni in nujni zadevi takoj obiskat.

Ko je začul pri vratih trkanje in
po trkanju spoznal, da trka prijatelj
Anton, se mu je izvil iz izmučenega
srca skoro hvaležen vzdih in kar hi¬
tel je odpirat vrata svojemu staremu
prijatelju.

»Kaj pa je, Matija, da me kličeš
tako mrzlično hitro k sebi,« pozdra¬
vil je ustopivši Babnik svojega prija¬
telja. »Ali ti manjka tretjega pri ta¬
roku?«

Ko pa je ozrl bledi obraz svoje¬
ga prijatelja, mu je bilo žal njegove
šaljive opazke; obraz se mu je takoj
zresnil in sočutno je vprašal svojega
prijatelja:

»Matija, kaj ti je, ali si bolan ali
se ti je pripetila kaka druga nesre¬
ča. Govori, prijatelj, olajšaj si svoje
srce!«

Ne da bi Matija Koren kaj odgo¬
voril svojemu prijatelju, povabil ga je
z roko molče k mizi in molče pred
njega položil iz knezoškofijske pisar¬
ne mu došlo uradno naznanilo.

Anton Babnik je razgrnil to
uradno naznanilo in je začel čitati;
med čitahjem se mu je stemnil obraz,
roke je začel krčiti v pest; ko pa je
še prebral pismo »globoko užaljene¬
ga« knezoškofa, udaril je s pestjo po
mizi s tako močjo, da se je miza
skoro prebrnila in potem zakričal:

»Nesramnost — infamija!«

Besedi »nesramnost« in »infa¬
mija« je potem še parkrat ponovil in
videlo se mu je, da ga je udarec, ki
je zadel nenadoma njegovega duhov¬
nega sobrata in starega prijatelja, za¬
del prav v srce.

Potrtemu Matiji Korenu so bile
te odkrite besede njegovega prijate¬
lja v pravo tolažbo in so mu vsaj ne¬
koliko lajšale občutek nad veliko kri¬
vico, ki jo je utrpel vsled dekreta iz
knezoškofijske pisarne in njemu pri¬
loženega škofovega zasebnega pisma.

»Pravi besedi si izgovoril, dragi
prijatelj, ko si označil dekret in ško¬
fovo zasebno pismo za nesramnost
in infamijo. Poznava se oba dobro
že toliko in toliko let, da si odkrito
in brezobzirno lahko poveva svoje
misli tudi v tem slučaju, kakor sva
to delala v drugih slučajih vedno do¬
slej. Tudi moje mnenje je, da je infa¬
mija, ako se komu, ne da bi se ga za¬
slišalo o vsebini obtožbe in se mu
dalo priliko za zagovor, naprta takoj
na vrat kanonično preiskavo. Saj
kot duhovnika žalibog dobro veva,
kako se končujejo kanonične pre¬
iskave tedaj, če so uvedene proti du¬
hovniku, ki v škofiji ni dobro zapi¬
san. Preiskava in kruta obsodba je
v tem slučaju gotova stvar. Najgrše
pri celi stvari je pa to, da se mi niti

2 *

20

z besedico ne pove, česa sem se za¬
grešil in kake dokaze so proti meni
nabrali. Ovadba proti meni je baje
z dokazi podprta, to je vse, kar se
mi je naznanilo. Sedaj pa ugibaj, pre¬
mišljuj in izprašuj svojo vest, česa te
ona obtožuje. Storil sem tudi to —
toda pri najskrbnejšem premišljeva¬
nju in ugibanju nisem mogel prav ni¬
česar najti, kar bi moglo služiti kot
podlaga za ovadbo proti meni. In
potem je ta ovadba baje že z dokazi
podprta. Toda s kakšnimi dokazi?
Ce se ne zavedam prav nobene
krivde proti svojemu poklicu in sta¬
nu in če torej nisem zagrešil prav
nič takega, kar bi mi moglo in smelo
obesiti na vrat kanonični proces, po¬
tem je tudi izključeno, da se je moglo
nabrati kake dokaze za krivdo, ki ne
obstoji. Ravno ta negotovost je naj-
hujše in me vzlic moji trdni zavesti,
da sem nedolžen in da je proti meni
vložena ovadba izrodek naravnost
satanske hudobije, silno vznemirja.
Potem pa še to škofovo pismo, iz
katerega morem samo to razbrati,
da me hočejo na vsak način bodisi z
lepa, bodisi z grda prisiliti, da bi za¬
pustil svojo priljubljeno orehovelj-
sko župnijo in se umaknil v pokoj.
Tebi, dragi Tone, je znano, da žup-
nikujem že nad trideset let v oreho-
veljski župniji in da poznam tu vsa¬
kega župljana, ker sem ga ali krstil
ali pa poročil. Tudi veš, kako ljubim
te svoje župljane, ker so nad vse do¬
bri in odkritosrčni ljudje — največ
po zaslugi onega moža, katerega sva"
pred dobrim tednom pokopala. In te
dobre ljudi naj bi čez noč zapustil!
Odkrito ti povem, da mi že pri misli
na morebitno ločitev od mojih žup-
ljanov silijo solze v oči in malo manj¬
ka, da ne začnem pre teboj ihteti kot
mal otrok. Vedno sem sanjal o tem,
da bom do konca usojenih mi dni pa¬
sel te dobre ovčice in da bom konč¬
no med njimi našel tudi večni poči¬
tek. V to misel sem se tako oživel,
da bi vse lahko prebil in prenesel, sa¬

mo ločitve od svojih ljubih župljanov
ne. Res, da me boli tudi krivica, pri¬
zadeta vnebovpijoča krivica, da
bridko občutim krivični udarec, ki
me je zadel z knezoškofijske palače
— veliko hujše pa me ubija misel na
možnost, da bom moral oditi od tod
in zapustiti oni kraj, kjer sem preži¬
vel najlepše svoje čase, kjer sem
spoznal toliko dobrih in poštenih
ljudi in kjer sem mislil najti tihi ko¬
tiček, kjer bodem čakal vzbujenja od
mrtvih. To so srčne boli, katerih ni
mogoče popisati . . .«

Pri teh besedah je zaihtel sivo¬
lasi župnik kot mal otrok; krčevito
so se mu dvigale prsi in verni prija¬
telj Babnik se je uveril, da utegne ta
brezmejna srčna bol uničiti njegove¬
ga dobrega, zvestega in vedno vese¬
lo razpoloženega prijatelja. Nemo se
mu je približal, nemo se ga oklenil in
nemo položil prijateljevo glavo na
svoje prsi; nemo je čakal, da se je
sivolasi prijatelj na njegovem odkrito
prijateljskem srcu z jokom nekoliko
zlajšal svoje srčne bolečine. Preteklo
je tako skoro četrt ure v tem tesnem
objemu dveh čistih in sorodnih duš.
Ko je pa obupani Koren polagoma
prenehal plakati, je prijatelj Babnik
nežno dvignil njegovo glavo in ga
potem nežno, kakor ljubeča mati
svojega ljubljenega edinčka, povedel
k mizi in ga rahlo posadil na stol.

»Svetuj mi, prijatelj Tone, kaj
mi je storiti v mojem slučaju.«

»Pred vsem bi bilo najpamet¬
nejše — vsaj jaz bi tako postopal —
da se pelješ takoj v Ljubljano k ško¬
fu, s katerim sta vendar znana še iz
dijaških let in da le-tam skušaš po¬
izvedeti vsebino proti tebi naperje¬
ne ovadbe. Škofa smatram osebno
za tako poštenega, da ti tega ne bode
odrekel. Ko ti bode pa znana vsebi¬
na proti tebi sprožene obtožbe, po¬
tem pa ne glede na desno in levo po¬
jasni cel položaj in opovrži točko za
točko. To ti bode gotovo lahko, ker
sem prepričan, da temelji ovadba na

21

samih lažeh, goljufiji in hudobiji. Ne
morem si misliti, da bi škof potem še
vstrajal na svoji več kot čudni zahte¬
vi, da se moraš umakniti v pokoj,
temveč bode moral kot mož uvideti
storjeno krivico in kot mož in člo¬
vek tudi takoj vse potrebno ukre¬
niti, da se odpravi ta krivica in da se
ti da popolno zadoščenje. Tako bi jaz
postopal in po mojem mnenju je to
tudi edino pravilno.«

»Hvala ti, Tone, za tvoj dobri
svet, katerega bodem tudi ubogal tn
se še jutri peljal v Ljubljano k škofu,
čeprav mi neka notranja slutnja pra¬
vi, da ne bom nič ali pa slabo opra¬
vil. Moja notranja slutnja me pa naj¬
brž ne bo motila. Konec škofovega
pisma me namreč zelo vznemirja.
Dočim mi škof uvodoma svojega
pisma grozi z vsemi mogočimi kaz¬
nimi, mi obeča na koncu generalno
odpuščanje, če se umaknem v po¬
koj. Sumim, da je namen vsi, proti
moji osebi uprizorjeni gonji in proti
meni izrečenim grožnjam pač ta, da
bi se me spravilo v pokoj. Zato pa
nimam nič upanja, da bi s svojim
potovanjem h škofu v Ljubljano kaj
opravil. Ali ne misliš tudi ti tako,
prijatelj Tone?«

»Če natančno premotrim ves po¬
ložaj in posebno vsebino škofovega
pisma, potem žalibog ne morem
označiti Tvojih slutenj za brezmi¬
selne. Vendar pa tvoja pot h škofu v
Ljubljano ne more poslabšati tvoje¬
ga stališča, temveč k večjemu le iz¬
boljšati. Torej glavo po koncu, in si
misli: Fortes fortuna adjuvat. Po¬
glej mene! Čeprav se prav dobro za¬
vedam resničnosti izreka: Hodie

mihi, cras tibi, nosim vender še po
koncu glavo in se prav nič ne bojim,
če me tudi desetkrat na dan vidijo
v tvoji družbi.«

»Vem, da si moj prijatelj in sem
ti iz dna srca hvaležen, posebno za
tvoje prijateljstvo sedaj, ko me pre¬
ganja neprijazna usoda, oziroma
prav povedano, ko kujejo hudobni

ljudje zoper mojo osebo svoje črne
načrte. Poprej sem ti povedal, zakaj
se bojim in branim zapustiti svoje
orehoveljske župljane. Sedaj ti bo¬
dem pa še prav odkrito povedal, za¬
kaj se bojim sploh upokojenja. Zna¬
no ti je, da sem rojen v najrevnejšem
delu naše ljube kranjske dežele. Pri¬
povedoval sem ti pa že tudi, da je
bila ona hiša, v kateri sem zagledal
luč sveta, ena najrevnejših v naši
ubožni vasi. Razumljivo ti bode vsled
tega, da sem se skozi šole takorekoč
prestradal. Ko sem prišel iz bogo¬
slovja, sem se pa moral kot kaplan
potikati dolgo po siromašnih krajih,
kjer sem imel le pičle dohodke. Daši
bi bi! sam te pičle svoje dohodke kr¬
vavo potreboval, sem si vzlic temu
odtrgaval vsak poboljšek takorekoč
od svojih ust, samo da sem mogel
poslati sem in tje kak krajcarček
svojim osivelim in betežnim staršem.
Ko sem pa napravil župnijski kon-
kurz in ko sem dobil orehoveljsko
župnijo, so se moje razmere seveda
čez noč izpremenile in obrnile na
boljše. Kot svojo dolžnost sem vsled
tega smatral, da moram sedaj svoje
ubožne starše tudi izdatnejše podpi¬
rati. In to sem tudi storil v polni me¬
ri in na ta način svojim staršem pre¬
skrbe! srečno starost. Po njihovi
smrti pa tudi nisem smel odtegnili
svoje_ roke od svoje rodne hiše, na
kateri je zagospodaril moj brat Miha.
Ker je moral precej iz hiše šteti in
ker je malo priženil, mu je šla vedno
trda in ne vem, kako bi bil shajal, če
ne bi imel mene. Ko je imel že kopo
otrok v svoji hiši, je začel hoditi na
Hrvatsko v šumo, da si je kot drvar
čez zimo kaj zaslužil. Ko je bil pa
tretjo zimo v šumi na Iirvatskem, se
je pa ponesrečil. Padlo je nanj drevo
in mu prebilo črepinjo, tako da je na
licu mesta izdihnil. Sedaj je bila pri
hiši še večja revščina in naravno je,
da sem moral ubogo vdovo in ne¬
dolžne otročiče še bolj izdatno pod¬
pirati. Sedaj so si pa že nekoliko

22

opomogli. Tri svoje nečake sem
spravil namreč v Ameriko, kjer do¬
bro služijo in tudi pridno denar do¬
mov pošiljajo. Naravno je, da pri po¬
pisanih razmerah nisem mogel nič za
svoja stara leta dejati na stran in da
bodem moral, če grem v pokoj živeti
le od one borne pokojnine, ki je od¬
merjena duhovnikom deficijentom.
Ker nisem posebno zdrav, se pa bo¬
jim, da bodem moral pri ti borni po¬
kojnini na svoja stara leta še stra¬
dati. Razumel me bodeš sedaj, da se
tudi iz tega razloga bojim upoko¬
jitve. Sicer pa naj se zgodi božja vo¬
lja! Če je božja volja, bodem vzel
tudi ta križ na se.«

»Prijatelj Matija, ne obupavaj,
saj imaš na svoji strani še mene, ki
sem bil v tem pogledu srečnejši in
ki sem si za svoja stara leta prihra¬
nil nekaj tisočakov. Ako te bode za¬
dela nesreča, da bodeš moral v po¬
koj, potem računaj na me in bodi
prepričan, da te jaz, če te zapusti
tudi cel svet, nidkar ne bom zapu¬
stil. Tu je moja možka beseda!«

Ginjen ob prisrčnih besedah je
segel župnik Koren v roko svojemu
prijatelju Babniku, s katerim sta po¬
tem še izpregovorila marsikatero
odkrito in prijateljsko besedo, poseb¬
no o novem duhu, ki vlada sedaj
med mlajšo duhovščino in katerega
kot iskrena prijatelja ubogega in za¬
tiranega slovenskega naroda nista
mogla in smela odobravati. Videla
sta bodočnost svojega naroda v tem¬
nih barvah in to po zaslugi onega
dela duhovščine, ki je zapustil cer¬
kev in oltar in se podal na posvetno
polje, na polje politike. Bila sta tudi
oba edina v tem, da politikujoča in
fanatična duhovščina ne bode nikdar
podprla Petrove skale, ker je za¬
vrgla prvi izveličarjev nauk: Ljubi
svojega bližnjega kakor samega sebe
in ker je namesto tega najodličnejše¬
ga krščanskega nauka, to je ljubezni
do bližnjega začela vsepovsod ozna¬
njevati brezmejno in brezobzirno so¬

vraštvo do vsega, kar ne trobi nepo¬
gojno v njen rog. Ko je omenil župnik
Koren, da so politikujoči duhovniki
prave cerkvene miši, ki bodo prave¬
mu verstvu in pobožnosti izpodko¬
pale temelj, mu je prijatelj Babnik
odločno pritrdil.

Šele pozno v noč sta se ločila
oba prijatelja in je moral preganjani
župnik Koren obljubiti svojemu pri¬
jatelju Babniku, da mu bode, čim se
vrne iz Ljubljane, po posebnem selu
to takoj naznanil.

VIII.

Pač ni slutil, da ujet je kakor
muha v pajčevini.

Aškerc:  Mučeniki.

Drugo jutro na vse zgodaj dal
je župnik Matija Koren zapreči svoja
dva konja, da se je peljal na železni¬
ško postajo. Pred svojim odhodom
poiskal je svojega kaplana, ki je imel
jutranjo mašo, v zakristiji in mu po¬
vedal, da gre v Ljubljano in da se
bode najbrž vrnil še le drugi dan.
Kaplan dr. Juri Podpečnik ni na to
sporočilo svojega uradnega predstoj¬
nika črhnil nobene besede in ga še
manj pogledal, temveč krčevito svo¬
je oči opiral na odprti misale. Daši se
je župniku zdelo to postopanje kapla¬
na Podpečnika najmanj nevljudno,
vender ni dal nobene žal besede,
temveč s prijaznim »Z bogom.« odšel
iz zakristije.

Lep dan je bil, ko se je župnik
vozil iz Orehovelj proti železniški
postaji. Daši se je porajalo okrog
njega živo življenje, vender župniku
pogled na veselo naravo ni mogel
premagati onih črnih misli in slutenj,
ki so mu polnile dušo in težile srce.

Na železniški postaji je našel več
znancev iz okrajnega mesteca, po
katerem se je tudi imenovala posta¬
ja. Vsi so sivolasega župnika-pošte-
njaka spoštljivo pozdravljali; za vsa¬
kega je pa imel župnik vzlic svojemu

23

neprijetnemu duševnemu razpolože¬
nju prijazno besedo. Opažati je bilo,
da tudi mestni ljudje, čeprav so bili
naprednih političnih nazorov, spo¬
štujejo duhovnika, ki spoštovanje v
resnici zasluži, ker se briga samo za
vzvišene naloge svojega duhovnega
poklica, v nemar pa pušča skrb za
posvetne stvari. Žalibog se to vedno
bolj poredko opazuje, ne da bi se
moglo krivdo za to izpremembo pri¬
pisovati naprednim meščanskim
slojem, ker zadeva krivda za to iz-
premebo edino le oni del duhovščine,
ki je zapustil cerkev in oltar ter se
vrgel z vso divjostjo izpočitega in
ianatiziranega duhovnika v posvet¬
no vrvenje in v prvi vrsti v politiko.
Najbolj žalostno pri tem je pa še dej¬
stvo, da vedno bolj izginevajo in iz¬
umirajo pošteni duhovniki starega in
poštenega kova in da vedno bolj na¬
stopajo in se množe oni duhovniki,
ki hočejo s svojo petelinjo naravo
čez noč spraviti vso posvetno oblast
v svoje roke. In ti duhovni petelinč¬
ki se potem čudijo, da se resnično
verni ljudje obračajo z gnjusom proč
od njih in njihovega protikrščanske-
ga početja; oni, ki so zavrgli izveli-
čarjeve prekrasne besede: »Moje

kraljestvo ni od tega sveta« in »kaj
ti pomaga, če ves svet pridobiš,
svojo dušo pa pogubiš,« pač ne mo¬
rejo pojmiti, da so še ljudje in to
globokoverni ljudje na svetu, ki ne
iščejo svojega izveličanja v posvet¬
nih zakladih in v posvetni oblasti,
temveč v resnično verskem življenju
in v izvrševanju krščanskih del
usmiljenja. Ni čuda potem, da se je
ta od boga zapuščeni del politikujoče
duhovščine in ž njo iz grdih samo-
pašnih in sebičnih razlogov zvezanih
posvetnjakov spozabil že tako daleč,
da smatra in označuje največjega
sleparja in brezverca za pristno ka¬
toliškega moža, če jim je le na uslu¬
go pri volitvah in če pri volitvah
voli one može, katere je izbrala in
določila politikujoča duhovščina.

Take in podobne misli so šume¬
le sivolasemu župniku Korenu po
glavi, ko je vlak drdral proti beli
Ljubljani. Bridko je občutil, da ima
sedaj v knezoškofijski palači odlo¬
čilno besedo oni del duhovščine, če-
gar stremljenje je bilo obrnjeno ved¬
no in povsod na to, da dobi duhovnik
vso oblast v roke. Da pa ne bode
prišel popolnoma nepoučen v knezo-
škofijsko palačo, sklenil je po svojem
prihodu v Ljubljano najpreje obiskati
svojega duhovnega sobrata, ki mu je
bil soroden po duhu in svojih delih,
da mu le-ta kot star prijatelj poda
potrebna navodila za njegovo posto¬
panje.

Ko je dospel v belo Ljubljano,
najel si je izvoščeka, da ga je peljal
k duhovnemu sobratu, katerega je
tudi srečno dobil doma. Duhovni
njegov sobrat se je iskreno razve¬
selil njegovega obiska, a ko mu je
Koren pojasnil zakaj je prišel v Ljub¬
ljano, se mu je pa obraz zresnil in s
srčnim sočutjem je omenil:

»Prijatelj Koren! Ti si namenjen
v levovo jamo, iz katere pa ne bodeš
izšel tako srečno kakor staropisem-
ski Danijel. Predno ti pa podam za-
željena pojasnila, povej mi poprej,
kdo je tvoj cerkveni patron,«

»Verski zaklad,« odvrne Koren.

»Tako, verski zaklad ima patro¬
nat tvoje župnije. Potem pa stoji
tvoja zadeva skrajno slabo, ker ne
moreš računati na nobeno podporo,
od strani patrona. Radi tega ti ne
morem, čeprav mi je to kot možu,
ki sem vedno in povsod spoštoval
resnico in odkritosrčnost, zelo, zelo
težko, prav nič drugega svetovati,
kakor to, da se moraš potuhniti in
dasi jagnje obleči volčjo kožo, da boš
vsaj nekoliko po zunanjem podoben
onim volkovom, ki imajo odločilno
besedo na onem kraju, kamor se
misliš podati. Vrhovni naš cerkveni
knez sicer osobno ni nepošten in še
manj hudoben, toda mož nima prav
nobene samostojnosti in je popolno-

24

ma slepo orodje v rokah gotovih ljudi
njegove okolice. Tu je pred vsem
mož, ki hodi po ljubljanskih ulicah
kakor sv. Alojzij in ki ima svojo
glavo tako lepo malo po strani pove¬
šeno, kakor da bi bil vedno utopljen
v molitve in kakor ne bi imel naj¬
manjšega smisla za posvetne stvari.
Vzlic temu je pa ta mož eden prvih
špekulantov v naši deželi, ki ima
svoje prste v vseh mogočih in nemo¬
gočih podjetjih in katerega imam
celo na sumu, da kakor kakšen ži¬
dovski borzni jober igra tudi na
borzi. Če veš za kako dobro kupčijo,
pri kateri bi se dalo zaslužiti kakih
50.000 K, potem povej temu možu za
to kupčijo in tvoja bo zmaga, ker bo¬
deš brez vsakega zagovora in opra-
vičbe izšel iz knezoškofijske palače
opran in očiščen kot najbolj nedolž¬
no jagnje. Tudi sam prevzvišeni ima
svojo ahilovo peto, to so njegovi za¬
vodi na polju pri Št. Vidu. Ti zavodi,
katere je v svoji neizkušenosti po¬
klical v življenje, pijo njegovi škofiji
srčno kri in učinkujejo, da je naš
škof v vedni denarni zadregi in da
mu je za njegove zavode dobrodošel
vsak denar, od koder se mu ponudi.
Če imaš torej na strani kakšne sto¬
take, žrtvuj jih za škofove zavode,
ker bode ta žrtev tvoji kočljivi zade¬
vi zelo koristila. Ako pa nimaš de¬
narja, niti ne veš za kako dobro kup¬
čijo, pri kateri bi se dalo dobro za¬
služiti, potem seveda bodeš pa mo¬
ral nepogojno v Kanoso, ker te more
rešiti edino-le še »laudabiliter se
subjecit.« Če bodeš pa v zavesti
svoje nedolžnosti in poštenosti na¬
stopil kot mož, potem si pa izgubljen.
Tako presojam kot poznavalec raz¬
mer tvoj položaj. Da moja sodba ni
kriva, se bodeš žalibog sam prepri¬
čal, če te bodo sploh pustili do kne-
zoškofa.«

»Slabo me tolažiš. Kakor veš, se
nisem nikdar brigal za posvetne kup¬
čije in tudi nikdar nisem zbiral za¬
kladov. Da bi pa na svoja stara leta

postal navaden hinavec, mi je nemo¬
goče. Zgodi naj se torej božja volja
in če bode ostal moj korak brez¬
uspešen, šel bodem v pokoj.«

Prijatelja sta ostala še nekaj ča¬
sa v pogovoru. Potem se je pa podal
župnik Matija Koren s težkim srcem
proti knezoškofijski palači. Ko je
vstopil v knezoškofijsko pisarno,
našel je tam dva mlada duhovnika
in enega starejšega. Za njegov po¬
nižni pozdrav se nihče še zmenil ni.
Še le čez nekaj časa prišel je naj¬
mlajši duhovnik k ograji in s precej
neprijaznim glasom vprašal Korena,
kdo je in česa želi.

Župnik Matija Koren je mlade¬
mu duhovniku povedal, od kod je,
kako se piše in da prosi za avdijenco
pri knezoškofu. Mladi duhovnik je
nato stopil k starejšemu, ki je imel
nekam čudno povešeno glavo. S tem
sta izginila v sosedno sobo, iz katere
sta se pa vrnila šele skoro čez četrt
ure.

Mladi duhovnik je nato stopil k
sivolasemu župniku Korenu in mu
rekel v rezkem tonu:

»Vaši prošnji se ne more ugo¬
diti, ker ste zapleteni v kanonični
proces. Kako se morete tega procesa
rešiti, vam je premilostljivi gospod
škof in knez v svoji neskončni do¬
broti že pismeno naznanil in ni prav
nobenega povoda, da bi se na tem
kaj izpreminjalo. Izvolite se torej
ravnati po blagohotnem nasvetu pre-
milostljivega gospoda škofa in kne¬
za. Ako pa mislite da v svoji upor¬
nosti lahko zavržete ta dobrohotni
nasvet, je to vaša stvar — seveda
bodete morali nositi in trpeti tudi
vse posledice svoje upornosti. Ste že
opravili.«

Mladi duhovnik se je po teh be¬
sedah zopet vsedel k svoji mizi m
se ni več zmenil za sivolasega žup¬
nika. Matija Koren je še nekoliko
časa čakal v knezoškofijski pisarni,
ker kar ni mogel verjeti, da bi se
moglo tako pometati s sivolasim žup-

25

nikom, ki je vedno vestno izpolnje¬
val vse težke dolžnosti svojega du¬
hovnega poklica in ki doslej še nik¬
dar ni imel niti najmanjše neprilike z
duhovno gosposko. Ko je pa videl,
da se nihče več zanj ne zmeni, je pa
s potrtim srcem zapustil knezoško-
fijsko pisarno in se podal proti kolo¬
dvoru, da se vrne v svoje ljubo
Orehovi j e.

Povratek v svojo župnijo mu Je
bil zelo težak, ker je nosil v srcu za¬
vest da je njegova usoda zapečatena
in da mu res ne preostaja drugega,
nego da zaprosi za nezaželjeni po¬
koj in tako prevzame na svoja stara
ramena vse skrbi in nadloge vpoko-
jenega duhovnika, ki je brez prihran¬
kov navezan edinole na pičlo svojo
pokojnino.

Ko je dospel v Orehovlje, je ta¬
koj poslal sela k prijatelju Antonu
Babniku s prošnjo, da naj pride k
njemu. Župnik Babnik se je Korenovi
prošnji takoj odzval in prišel v Orc-
liovlje. Ko mu je Koren povedal, ka¬
ko slabo je opravil v Ljubljani in da
ga še pred škofa niso pustili, mu Je
pa Babnik svetoval, da naj s primer¬
nimi sredstvi svojo vpokojitev za¬
vleče za toliko časa, dokler se bode
dalo, ker se medtem morda dobi ka¬
ko mesto, kjer bode kot vpokojem
duhovnik morda imel le nekaj po¬
stranskih dohodkov, saj vendar pre¬
cej pomanjkuje duhovnikov v naši
deželi.

Župnik Koren je pa sklenil, rav¬
nati se po nasvetu svojega starega
prijatelja.

IX.

Učenec vaš sem in obetam vam,
da delal v duhu vašem bom vse dni.

Aškerc:  Mučeniki.

Pri županovih je prehajalo po¬
lagoma vse v stari tir. Vdova Neža
Novakova je obdržala na svojih ra¬
menih gospodinjstvo, posle pokoj¬
nega očeta, katere je med njegovo

boleznijo že opravljal sin Ivan, je pa
poslednji popolnoma nase prevzel.
Delo je bilo za oba pravi božji blago¬
slov, ker jima je lajšalo prebridko
gorje in žalost po prerano zamrlem
možu, oziroma očetu. Stari hišni pri¬
jatelji, v prvi vrsti župnik Matija Ko¬
ren in nadučitelj Fran Kovač, so jima
pa vsi stali zvesto ob strani s svojim
svetom.

Tudi je prišla skoro v tek zapu¬
ščinska razprava po pokojnem
Blažu Novaku, ker jo je vzel v roke
sam okrajni sodnik, katerega je ve¬
zalo s pokojnikom prav iskreno pri¬
jateljstvo. To je tudi naravno. Po¬
kojnik je bil sodni cenilec in kot žu¬
pan zaupna oseba, čegar beseda je
veljala pri okrajnem sodišču skoro
toliko, kakor pisana postava. Pokoj¬
nik kot vseskozi previden mož seveda
ni pozabil potom oporoke razpola¬
gati s svojo imovino in odrediti, ka¬
ko naj bode po njegovi smrti. Oporo¬
ka je bila pa tudi živ dokaz, kako je
blagi pokojnik enako ljubil svojo že¬
no in svoja otroka. Vesoljnim svojim
dedičem je imenoval v oporoki sicer
svojega sina Ivana, toda s pridrž¬
kom, da sme njegova vdova Neža, če
hoče, obdržati vse gosodarstvo do
svoje smrti v svojih rokah. Svoji
hčerki Marjetici je določil kot dedni
odpravek znesek 20.000 K in poleg
tega še obvezal svojega sina Ivana
kot vesoljnega dediča, da mora svoji
sestrici za slučaj možitve napraviti
balo v vrednosti 2000 K in oskrbeti
hiši . primerno svatovsko gostijo.
Svoji ženi Neži je pa izgovoril in
določil volilo 10.000 K in poleg po¬
polne oskrbe pri hiši še dnevni po-
boljšek 1 K.

Zapuščinsko razpravo je pa
okrajni sodnik razpisal kar na licu
mesta v Orehovljah. Vdova Neža je
takoj izjavila, da se ne bode poslužila
v oporoki ji ustanovljene pravice, da
sme do svoje smrti obdržati vse go¬
spodarstvo, temveč da želi, da takoj
prevzame gospodarstvo sin Ivan, ki

26

je še mlad in čil ter že bolj izkušen
v teh stvareh kot ona, ker ga je po¬
kojni oče že zgodaj začel vpeljavati
v svoje obširno gospodarstvo.

Nato se je cenila cela zapuščina,
ki je dokazala, da je bil blagi pokoj¬
nik dober in razumen gospodar. Ce¬
nitev je pa tudi dognala, da zapust¬
nikova oporoka v vseh svojih delih
lahko ostane v veljavi, ker ni Mar¬
jetica prikrajšana v svojem dolžnem
deležu. Ko je okrajni sodnik na željo
zapustnikove vdove Marjetici ime¬
noval varuha v osobi njenega brata
Ivana in ga takoj tudi zaobljubil, se
je potem še isti dan ob vsestranskem
sporazumu zaključila zapuščinska
razprava po pokojnem orehovelj-
skem županu Blažu Novaku.

Po končani zapuščinski razpravi
je ostal prijazni okrajni sodnik še v
županovi gostilni, kjer so mu delali
družbo orehoveljski župnik Matija
Koren, nadučitelj Fran Kovač in mla¬
di Ivan Novak. Kakor to samo po se¬
bi umevno, so se v svojih pogovorih
zbrani možje z največjo spoštljivost¬
jo spominjali pokojnega moža po¬
štenjaka in tako sodnik, kakor osive¬
li župnik in nadučitelj so mlademu
gospodarju Ivanu polagali na srce,
da naj si vzame za vzgled svojega
pokojnega očeta poštenjaka in da naj
ga v svojem življenju vedno in po¬
vsod skuša posnemati.

Ob živahnem pritrjevanju žup¬
nika Korena in nadučitelja Kovača je
sodnik še posebej rotil mladega go¬
spodarja, da naj bode, kakor je bil
vedno njegov pokojni oče, zvest sin
svojemu milemu slovenskemu naro¬
du in da naj kot izobraženec vestno
deluje in skrbi za to, da se bodete
omika in prosveta zanesle med naj¬
širše plasti našega naroda.

»Izobrazba,« poudarjal je sod¬
nik, »je ključ do izplemenitenja nižjih
slojev in posebno tudi ključ do iz¬
boljšanja njihovega gmotnega sta¬
nja. Kdor resnično in ne samo na je¬
ziku ljubi svoj narod, naj gleda, da

mu bode odprl pot do večje izobrazbe,
mu posebno obudil veselje do čitanja.
ker je to edino sredstvo, da se dvig¬
ne narod na višjo stopinjo kulture in
da si potem sam ustvari ugodnejše
življenske pogoje. Bojni klic vsakega
odkritosrčnega in pravega prijatelja
našega naroda mora biti: »Več luči,
več šol!« Kdor pa skuša ohraniti naš
narod v nevednosti in temi, kdor mu
zapira bodisi s kakoršnimikoli sred¬
stvi pot do višje, izobrazbe, oni je
največji sovražnik našega naroda,
najsi potem nosi dolgo duhovniško
suknjo ali pa drugačno. Ako se bo¬
de naš mali narod povzdignil na viš¬
jo stopinjo izobrazbe, znal si bode z
lastnimi močmi sam pomagati doma
in tudi v tujini. Doma bode zamogel
naše zanemarjeno kmetijstvo po¬
vzdigniti in s tem doseči, da mu bode
zemlja vračala njegov trud z obilnej¬
šim pridelkom; poleg tega si bode
pa znal pridobiti še druge vire, iz ka¬
terih bode lahko črpal doslej mu še
nepoznane dohodke. Tudi na tujem
potem našemu malemu narodu ne
bode potreba več opravljati najtež¬
jih, a najslabejše plačanih helotskih
del, temveč bode lahko uspešno tek¬
moval s sinovi bogatejših in sreč¬
nejših narodov, ker bode na podlagi
svoje višje izobrazbe mogel zahte¬
vati in tudi dobival lažja in boljše
plačana dela. Kdor torej resnično
ljubi svoj narod, ima pred seboj ostro
začrtano pot, po kateri mu je kora¬
kati. Oprostite mi, če sem v svoji lju¬
bezni do našega naroda postal malo
bolj obširen, toda za svojo dolžnost
smatram kot sodnik, da ravno pri ta¬
kih prilikah, kot je današnja, pola¬
gam prevzemnikom zapuščin na srce
tudi one dolžnosti, katerih ne najde¬
mo zapisanih v naših postavah. Vam
pa, gospod Ivan Novak, ki ste si na
višji poljedelski šoli pridobili po¬
trebno strokovno znanje, da bodete
lahko uspešno gospodarili na lepem
posestvu, ki vam je danes pripadlo po
vašem pokojnem očetu in ki ste si le-

27

tam in poprej v srednji šoli priborili
tudi potrebno splošno izobrazbo, po¬
lagam poprej izpregovorjene besede
posebno gorko na srce in želim, da
bi vam bile zvezde vodnice na vašem
potu skozi življenje. Pri vsem svo¬
jem delu in nehanju se pa spominjaj-
te svojega pokojnega očeta kot vzor-
moža. Če se bodete ravnali v življe¬
nju po mojih besedah in če bodete
imeli vedno pred očmi vzvišeni
zgled svojega blagopokojnega očeta,
potem bodete lahko neizmerno ko¬
ristili svojemu narodu v obče in svo¬
ji domači občini še posebej, sebi pa
izklesali spomenik, ki bo trajnejši od
rude, kakor veli latinski pesnik.
Ker vas poznam doslej kot poštenega
mladeniča, prepričan sem tudi, da
bodete uresničili vse one nade, kate¬
re stavimo v vas!«

S solznimi očmi je mladi gospo¬
dar Ivan Novak segel po teh iskre¬
nih besedah nemo blagemu sodniku
v  v roke in tako tudi nemo obljubil, da
se bode ravnal po sodnikovih blagih
nasvetih in da bode živel po vzornem
vzgledu svojega pokojnega očeta.

X.

Že vem, kako svojo uživaš mladost!

Ej, ljubiti, moške loviti pa znaš!

Vsak dan s kakim drugim fantom
se igraš!

Prostorno srce ti je bojda zelo.

Po več jih obenem gre vanje lahko

ljubiteljev mladih . . .

Aškerc:  Pesnitve.

Nekaj tednov po zapuščinski
razpravi se je oglasil v županovi hiši
Matevž Srebrot, brat županove vdo¬
ve. Dobil je doma svojo sestro Nežo
samo, ker je mladi gospodar Ivan
Novak odšel po opravkih v mesto.

Matevž Srebrot je natanjko iz¬
prašal svojo sestro, kako so napra-
vili pri zapuščinski razpravi. Ko mu
je sestra vdova vse to povedala, iz¬
javil je, da je tako prav in zaeno še
Pristavil, da si bo moral Ivan kmalu

izbrati nevesto, ker se je sestra-
vdova že dovolj mučila z gospodinj¬
stvom in je čas, da bi prevalila te
svoje skrbi in težave na mlajšo moč.

»Oženiti bo treba Ivana, veš se¬
stra,« končal je svoje modrovanje
Matevž Srebrot.

»Jaz ga ne bodem nič silila; ka¬
dar ga bode volja, naj si pa po svo¬
jem srcu in pameti izbere pošteno
nevesto in jo pripelje k hiši,« odgo¬
varjala je mati županja. »Dokler pa
se Ivan sam ne odloči, ga pa ne bo¬
dem prav nič priganjala in mu oprav¬
ljala vse gospodinjstvo ravno tako,
kakor sem to delala svojemu pokoj¬
nemu možu.«

»Je že vse lepo, kar mi pripove¬
duješ, ljuba Neža. Toda pozabiti ne
smeš, da je Ivan star danes že 25 let
in da kri ni voda. Fant je torej v ti¬
stih letih, ko mu kri najbolj nagaja
in ti imaš pri hiši več ženskih poslov.
Kaj lahko se bi pripetilo, da bi se
Ivan, če bi bil malo omoten od pija¬
če, izpozabil nad kakšno deklo in .. «

»Le pusti to, Matevž! Jaz po¬
znam dobro svojega sina in vem, da
ni takov babjek, da bi norel za vsa¬
kim ženskim predpasnikom. V tem
oziru nimam prav nobenega strahu,
ker le predobro poznam ponos svo¬
jega sina. Sicer pa mislim, da bi se
tudi ne spodobilo misliti že sedaj na
ženitev, ko je moj dobri mož še le
nekaj dobrih tednov v hladnem gro¬
bu. Spominu pokojnega moža in oče¬
ta smo dolžni, da počakamo z ženit¬
vijo, dokler moremo in ne samo radi
ljudi in njihovih jezikov, ki bi radi ta¬
ke hitre ženitve gotovo pošteno
obrekli našo hišo.«

»Kaj ti mar ljudje in njihovi je¬
ziki, vsaj vender veš, da ljudem nik¬
dar ne bodeš ustregla! Naj se človek
ženi, kadar hoče, vselej postane žr¬
tev hudobnih jezikov, ki ne puste na
njem niti ene dobre dlake. Več upra¬
vičenosti ima zadnji tvoj pomislek,
češ da je za to počakati z ženitvijo,
ker še ni dolgo, kar smo pokopali po-

28

kojnega Blaža. Pozabiti pa ne smeš,
da smo mi vsi navadni kmetski
ljudje, katerim se taki občutki bolj
malo prilegajo. Take občutke mora¬
mo že prepuščati gospodi, ki ima več
časa in tudi več denarja, da si lahko
privošči take in podobne stvari. Po
mojem mnenju bode najboljše, če
Ivana čim preje mogoče oženimo, a
tako, da bode prišla k hiši nevesta,
ki bode res imela nekaj pod palcem.
Tvoja hiša je že taka, da sme in mora
zahtevati, da se k hiši primoži dekle
s tako doto, da bode devet far o tem
govorilo. In ravno sedaj se nam po¬
nuja taka prilika, katere ne smemo
zamuditi.«

»Prav lepo od tebe, brat Matevž,
da kažeš tako skrb za našo hišo, to¬
da jaz ostanem pri svojih besedah,
da Ivana ne bodem nikdar silila k
ženitvi in da se mi vsaka ženitev zdi
danes tudi še prezgodnja.«

»Že vidim, da si prišla malo pre¬
več skupaj z gospodo in da te je go¬
spoda, kako bi rekel, nekoliko po¬
mehkužila. Toda kot tvoj brat in pra¬
vi stric tvojega sina Ivana imam pa
po božji in človeški postavi pravico,
da mislim namesto tebe, če ti ne znaš
prav misliti. Govoril bodem sedaj
brez ovinkov. Dobro ti je znano, da
petičnih nevest ni toliko, kakor ko¬
priv okrog naših hlevov in svinja¬
kov. Zato ima tudi vsaka, čim posta¬
ne godna za možitev, takoj neštevilo
snubačev od blizu in od daleč. In
nobena ne ostane dolgo samica. Zato
se je pa treba, če se zve za tako ne¬
vesto, hitro obrniti, da se ne pride
prepozno. Sedaj pa je ravno mogoče
dobiti tako nevesto, ki bi bila kakor
nalašč za vašo hišo. To je hči Urba¬
na Raka iz Brezovice. Urbana Raka
gotovo dobro poznaš, vsaj je tvojih
let in je tedaj, predno si se primožila
k Novaku, še za teboj postopal. Do¬
bro tudi veš, da je Rakova hiša ena
najboljših, če ne najboljša v naši žup¬
niji. Pri hiši rede leto in dan okrog
20 repov goveje živine, imajo vedno

po par konj in do 30 prešičev. Nje¬
gove njive leže vse ugodno in v bli¬
žini hiše, o travnikih niti ne govo¬
rim, ker se bodeš še spominjala iz
svojih mladih let, da so že tedaj Ra¬
kovi sloveli, da spravijo več sena
pod streho, kakor vsi drugi Brezovi-
čani. Rak ima pa tudi najlepše gozde
v naši župniji in je meni znano, da že
trideset let ni pela sekira v njegovih
gozdovih. Hiša je najlepša v naši
vasi, gospodarska poslopja, ki so mu
pred 10 leti pogorela in katera je po¬
tem na novo postavil, so pa taka, da
bi se jih ne smela sramovati nobena
graščina. Dobro pa tudi vem, da je
Rakova hiša brez dolga, a ne samo
to, temveč da je denar pri hiši in si¬
cer veliko denarja. Znano ti je, saj
si bila kot otrok na novi maši, da je
Rakov starejši brat Janez šel v šole
in potem v semenišče. Kot duhovnik
je pa kmalu dobil prav mastno žup¬
nijo. Ker je, kakor vsi Rakovi, znal
dobro gospodariti in vsak krajcar
prav obrniti in posebno, ker je znal
babam prav na srce govoriti, se mu
je denar kopičil kar sam od sebe ta¬
ko, da so kmalu začeli izkušeni možje
govoriti, da je župnik Janez Rak zelo
težak. Ti možje se tudi niso motili,
kar se je pokazalo pred tremi leti,
ko je zatisnil svoje oči Janez Rak.
Meni je pravil neki gospod od sodi¬
šča, da je pokojni Janez Rak zapustil
okrog 60.000 gld. imovine in da ste
dve tretjini njegove zapuščine pri¬
padli po oporoki Rakovi hiši, oziroma
po večini baje celo Rakovi hčeri
Frančiški, ki je bila kake dve leti pri
pokojnem svojem stricu za nekako
gospodarsko pomočnico. Kakor sem
slišal od Rakovih in tudi od drugih
ljudi, je pa imel pokojni gospod svo¬
jo nečakinjo posebno rad. Sedaj naj
ti pa še povem, koliko bo Rak štel
dote svoji hčeri Frančiški. Kakor veš,
ima Rak samo tri otroke, dva fanta
in hčer, ker so mu vsi drugi pomrli.
Enemu izmed fantov bo izročil do¬
mačijo, drugega bode pa poskusil h

29

kaki posebno dobri hiši spraviti za
zeta. Ker je pa hči Frančiška stara
že 22 let, bi jo rad omožil, kakor mi
je to sam povedal predvčerajšnim,
ko sva bila skupaj v Kranju na sem¬
nju. Ko sem ga vprašal, koliko bo štel
dote svoji hčeri, mi je pa odvrnil, da
ji bo dal, če se bode možila po nje¬
govi volji in k dobri hiši, poleg bale
še suhih 25.000 gld. Ko sem to slišal,
mi je šinila takoj v glavo misel na
tvojega sina. Ker je treba kovati že¬
lezo, dokler je vroče, začel sem takoj
Raka tako malo po strani izpraše¬
vati, če bi mu bil kot zet všeč tvoj
sin, pri čemur seveda nisem pozabil
povedati Urbanu Raku, koliko pre¬
more vaša hiša in da bi v devetih
župnijah ne dobi zeta, ki bi toliko
premogel kot tvoj sin. Videl sem ta¬
koj, da je Raku všeč moja misel, da
bi njegovo hčer primožili k vaši hiši.
Le po stari kmetski navadi je omenil,
da mora priti prej s hčerjo na ogle¬
de, predno bodemo kaj natančnejše¬
ga govorili. Seveda sem ga jaz takoj
pograbil za besedo in ga naprej meh¬
čal. Posrečilo se mi je končno, da
sva se zmenila, da se bode pripeljal
s svojo hčerjo čez tri nedelje k vam
na oglede in da se bodem jaz ž njim
pripeljal. Skrbi torej, da bodete Raka
in njegovo hčer čez tri nedelje tako
sprejeli, kakor se spodobi za takega
moža imenitnika in kakor se spodobi
tudi za tako hišo, kot je vaša, ker ta¬
ke lepe prilike, da dobite k hiši bo¬
gato nevesto, ne bodete nikdar več
imeli.«

»Vse prav lepo, ljubi brat, toda
ne zameri mi, da ti nekaj prav od¬
krito povem. Slišala sem tudi jaz o
veliki bogatiji Rakove hiše, koliko
so podedovali po pokojnem duhov¬
nem stricu in da bode imela Rakova
Frančiška posebno veliko doto. Do
tukaj je vse lepo. Toda jaz sem sliša¬
la tudi še nekaj drugega. Ljudje nam¬
reč govore, da je Rakova hči zelo
dedčevska in da je to pokazala tudi
tedaj, ko je bila skozi dalj časa pri

svojem stricu v župnišču. Ljudje in
sicer resni ljudje in ne kake stare
babe so tedaj pripovedovali, da je
bilo župnišče prava Sodoma in Go¬
mora in so spravljali ime Rakove
Frančiške v prav grdo zvezo z ne¬
kim mladim kaplanom, ki je kmalu na
to kar čez noč odšel v Ameriko za
misijonarja, a ne samo s tem kapla¬
nom, temveč tudi s farovškim hlap¬
cem in končno celo, kar je najgrše,
ž njenim lastnim stricem župnikom.
Še danes se pa okrog govori, da se
ni prav nič poboljšala in da ji je še
danes dober vsak hlapec njenega
očeta in če drugega ni, da se zado¬
volji tudi s pastirjem. To sem že
mnogokrat slišala in odkrito ti mo¬
ram reči, da bi take neveste ne ma¬
rala k svoji hiši, če bi tudi za njo
pripeljali cele parizarje samega su¬
hega zlata.«

»Beži, beži, to so same babje
čenče in nič drugega. Res je le to, da
je dekle malo bolj vesela in da se ne
boji moške družbe. Te lastnosti jo pa
le še priporočajo za vašo hišo, kjer
je gostilna, ker je vesela, zgovorna
in korajžna gostilničarica prava va¬
ba za goste. Ce bi bilo pa tudi kaj
res na tem, kar pa ne verjamem, da
Rakovi hčeri ni nepoznan moški
spol, jo bode pa to takoj minilo, ko
dobi tako mladega in krepkega mo¬
ža, kakor je tvoj sin, ker bode od
njega dobila vsega dovolj, vsaj je
fant od fare. Tako torej sva dogo¬
vorjena. Čez tri nedelje pripravite
vse lepo in kar moč najboljše, da
bodete spodobno sprejeli nevesto,
ko bode prišla z očetom na oglede.«

»Veš, Matevž, sama tega ne mo¬
rem odločiti, temveč moram poprej
je vprašaji sina, ker je on gospodar.
Počakaj še tu kake dve uri, da se
vrne iz mesta, potem se bodemo pa
lahko o tem pomenili.«

»Ne utegnem, čakati, Neža,
imam doma preveč dela, ki ne bo
storjeno, če ne bo gospodarja navzo¬
čega. Kaj se bodeš izgovarjala na si-

30

na. Ti si mati in kar ti odločiš, to
mora tudi veljati. Ta bi bila lepa, da
bi morali starši ubogati svoje otro¬
ke. Torej v nedeljo tri tedne pridemo
na oglede — vi pa bodite pripravlje¬
ni. In s tem pozdravljena. Pozdravi
mi tudi sina, ko se vrne in svojo
hčer, katera naj se le kmalu popravi,
da bo lahko poskočila na bratovi
svatbi.«

Na te besede je odšel Matevž
Srebrot iz Novakove hiše.

XI.

Kako je to hudo, če vrže
sovražnik te čez rojstni prag!
Če moraš izpod svoje strehe
na tuje daleč siromak!

Aškerc:  Pesnitve.

Župnik Matija Koren je po svo¬
jem ponesrečenem poskusu pri kne-
zoškofijskem uradu v Ljubljani na
vse strani premišljeval, kako bi se
izognil preteči sramotni vpokojitvi
ali vsaj vpokojitev za dalj časa za¬
vlekel, kakor mu je svetoval prija¬
telj Babnik. Končno se je odločil, da
bode spisal prošnjo za vpokojitev, ki
naj bi pa stopila v veljavo šele čez
pol leta, češ, da mora poprej še ure¬
diti razne gospodarske zadeve, da se
bode izročitev obsežnega gospodar¬
stva njegovemu nasledniku izvršila
potem lahko brez vsakih neprilik.

S težkim srcem je zanesel uso-
depolno prošnjo sam na pošto. Celo
pot sem in tje ga je morila neprijet¬
na zavest, da je podpisal in odposlal
svojo smrtno obsodbo. S tresočim
srcem je pričakoval njene rešitve.
Ker se je knezoškof tedaj nahajal
ravno na birmovanju na Dolenjskem,
je upal, da se bode rešitev njegove
prošnje kolikor toliko zavlekla. Ven-
der ga je poslednje upanje varalo,
niso ga pa varale njegove slutnje v
neugodno vsebino na njegovo proš¬
njo iztekle odločbe. Prošnja sama je
bila čudovito hitro rešena.

Dan po ravnokar opisanem do¬
godku v županovi hiši med županovo
vdovo in njenim bratom prejel je
namreč župnik Koren iz knezoško-
fijske pisarne že rešitev svoje proš¬
nje.

Rešitev je bila pa kaj kratkobe-
sedna, a za sivolasega župnika tem¬
bolj usodepolna. Podpisana je bila
pa v odsotnosti vrhovnega cerkve¬
nega kneza ravno od onega kanoni¬
ka, katerega je označil njegov ljub¬
ljanski prijatelj in duhovni sobrat za
največjega špekulanta naše dežele,
čeprav se mu njegovo divje špeku-
lantstvo ne bere z njegovega obraza,
katerega ima vedno nagubanega v
svete gube.

V tem dekretu se je Matijo Ko¬
rena, župnika v Orehovljah na nje¬
govo lastno prošnjo upokojilo in ga
sočasno nakazalo, da ima svoje žup¬
nijske posle, kakor tudi vse župnij¬
sko imetje izročiti takoj po prejemu
dekreta dr. Jur ju Podpečniku, kapla¬
nu v Orehovljah, ki bode do imeno¬
vanja novega župnika oskrboval
orehoveljsko župnijo. Sočasno se je
»iz posebne milosti prevzvišenega
knezoškofa« ustavil proti Matiji Ko¬
renu uvedeni kanonični proces in se
končno »sub canonica oboedientia«
ukazalo upokojencu, da se ima naj¬
kasneje v osmih dneh izseliti iz Ore-
hovelj in si za kraj, kjer bode živel v
pokoju, izbrati vas Zapotok, kjer je
župnikoval eden največjih novostru-
jarskih duhovnikov, ki se je pečal z
vsemi drugimi stvarmi, posebno pa
še s politiko, samo ne z vzvišenimi
dolžnostmi m nalogami svojega sve¬
tega poklica.

Udarec, ki je s tem dekretom za¬
del ubogega sivolasega župnika, je
bil silen in ga je popolnoma potrl.
Nesrečni dekret mu je izdrknil iz tre¬
sočih rok in padel na tla; nesrečni
župnik je pa sklonil svojo sivolaso
glavo na mizo in začel ihteti kot
otrok . . .

31

Ura je bila poldne in sivolasi
župnik je še vedno sedel potrt za
mizo v svoji sobi, ne da bi slišal opol¬
dansko zvonjenje. Še le rahlo trka¬
nje ga je vzbudilo iz njegovega obu¬
pa. Ne da bi čakala na poziv, da naj
ustopi, prišla je v sobo stara župni¬
kova kuharica in ga prosila, da naj
pride k obedu, kjer ga že čaka kaplan
dr. Juri Podpečnik. Župnik vsled
strašnega udarca usode sploh ni imel
nobenega teka — še bolj mučno mu
je pa bilo, da bi moral že sedaj priti
v stik s svojim začasnim nasledni¬
kom, glede katerega so se mu začele
porajati čudne sumnje v glavi. Na¬
ravnost nemogoče mu je bilo ravno
sedaj sesti k skupni mizi s človekom,
ki je bil najbrž zavraten grobokop
njegove tihe sreče v Orehovljah. Da
se izogne vsaj za nekaj časa nepri¬
jetni družbi svojega kaplana, rekel je
svoji kuharici, da se ne počuti nič kaj
dobro in da ga vsled tega ne bode h
skupnemu kosilu; kaplanu naj to po¬
ve, njemu pa prinese skodelico juhe
kar v sobo.

Kuharica je izpolnila ukaz svo¬
jega župnika, katerega je kot pošte¬
njaka skozi in skozi visoko spošto¬
vala ter mu prinesla juho v sobo.
Ubogi župnik pa se juhe ni dotaknil,
temveč kakor iz sebe strmel pred se
in ves užaloščen premišljeval, kako
bode moral na svoja stara leta neza¬
služeno živeti v hudem pomanjkanju
in daleč od svojih priljubljenih Ore-
hovelj.

V tem žalostnem premišljevanju
je minevala ura za uro, ne da bi ne¬
srečni župnik to opazil.

Ko je odbila ura štiri, vsuli so se
z glasnim vriščem otroci iz bližnje¬
ga šolskega poslopja ter se razpršili
ua vse strani. Kmalu na to so se pa
čuli po hodniku pred župnikovo sobo
trdi koraki in skoro na to tudi precej
oblastno trkanje na vratih.

Komaj je župnik tiho izpregovo-
ril besedo »notri«, so se vrata odprla
in v sobo je vstopil kaplan dr. Juri

Podpečnik, ki je po nemem poklonu
omenil svojemu župniku:

»Oprostite, prečastiti gospod
župnik, da se vas drznem nadlego¬
vati, ker se ne počutite dobro. Storil
ne bi tega nikdar, ako bi me k temu
ne silila sveta dolžnost. Iz pisarne
visokočastitega knezoškofijskega or¬
dinariata sem dobil danes zjutraj
dekret, čegar vsebina je mene v ži¬
vo zadela in globoko užalostila, ker
se tiče vaše prečastite osebe, ki sem
jo vedno visoko čislal in ki mi je bila
vedno posnemanja vreden vzgled
vzornega duhovnika. Verjemite mi,
prečastiti gospod župnik, da me je
le-ta dekret tako vznemiril, razburil
in užalostil, da si nisem upal v svoji
žalosti pred vaše prečastito obličje
in da opoldne niti grižljaja nisem
mogel spraviti v se. Hotel sem že
vrniti dekret visokočastitemu kne-
zoškofijskemu ordinarijatu ter se za¬
hvaliti za začasno vodstvo oreho-
veljske župnije, ker sem trdno v
svoji duši uverjen, da orehoveljska
žunija še ni imela nikdar vrednejše¬
ga župnika od vas in da ga nikdar ne
bode imela. Bolelo me je pa še po¬
sebno, da je visokočastiti knezoško-
fijski ordinarijat izbral ravno mene,
ki nisem niti vreden, da vam odve¬
žem jermena od čevljev, da moram
začasno prevzeti od vas žunijske
posle in imetje. Cel dan se je v moji
notranjosti bil strašen boj med mo¬
jim srcem in občutki na eni strani ter
med mojo vestjo in dolžnostjo na
drugi strani. Boj je bil strašen in me
tiral skoro do obupa, kateremu bi bil
gotovo zapadel, ako bi bilo v mojem
srcu manj globoke vernosti. Končno
ste zmagale vest in dolžnost, ker mi
je bila izpolnitev v dekretu zaukaza¬
nega prevzetja župnijskih poslov in
imetja naložena pod kanonično po¬
korščino. S krvavečim srcem sem se
moral ukloniti in sedaj prihajam k
vam s ponižno prošnjo, da nikar ne
zamerite nesrečniku, ki edino pod
pritiskom kanonične pokorščine iz-

32

polnuje zanj tako težki ukaz visoko-
častitega knezoškofijskega urada.
Prosim vas, prečastiti gospod žup¬
nik, da bi sami določili čas in način,
kako naj se izvršita izročitev in pre¬
vzetje župnijskih poslov in imetja.
Edino to vas še prosim, da bi se bla¬
govolili iz usmiljenja do mene, ki
sem vsled tega msodepolnega dekre¬
ta ves nesrečen, zbegan in obupan,
ozirati na to, da zahteva in zauka-
zuje visokočastiti knezoškofijski or-
dinarijat, da se mora njegov ukaz
izvršiti »statissime«.

Nesrečni župnik je molče poslu¬
šal nedvomno dobro premišljeni in
tudi dobro priučeni govor svojega
kaplana, ki je med svojim govorom
prav hinavsko obračal svoje oči in
ga belil tudi s hinavskimi vzdihi. Ko
je kaplan slednjič le končal, mu je
župnik na kratko odgovoril:

»Danes se počutim tako slabo,
da mi je fizično nemogoče ugoditi
ukazu knezoškofijskega urada. Ker
pa vem, da ste vi gotovo bolj izvež-
bani v takih poslih kakor jaz, vam
pa izročim tu vse ključe s prošnjo,
da vse potrebno sami pripravite, da
se bode prevzetje čim preje izvršilo.
Obvestite tudi vi sami vse one ljudi
in oblasti, ki morajo biti navzoči. Za
sedaj me pa oprostite.«

Po teh besedah je sivolasi žup¬
nik izročil ključe kaplanu, ki je neka¬
ko hlastno segel po njih in se potem
poslovil od svojega župnika z bese¬
dami:

»Le vašemu izrecnemu ukazu,
prečastiti gospod župnik, se pokora¬
vam in bodem namesto vas, da vas
razbremenim in vam izkažem vsaj
malo uslugico, pripravil vse potreb¬
no za izročitev in prevzetje.«

Po teh besedah se je odstranil
kaplan iz župnikove sobe. Nesrečni
župnik je pa imel vtisk, da se mlade¬
mu kaplanu silno mudi, da ga nažene

in vrže iz priljubljenega župnišča in
se sam vsede na njegovo mesto.

Ker je vsak človek iz mesa in
krvi, se je pa tudi pri obupanem žup¬
niku jela oglašati narava s svojimi
pravicami. Začutil je precejšen glad,
ki je bil popolnoma umljiv, ker opol¬
dne ni okusil niti grižljaja. Pozvonil
je svoji kuharici, da bi mu prinesla
nekoliko opoldanskih ostankov, da
bi si ž njimi potolažil svoj glad.

Kuharica je na zvonenje takoj
pritekla v župnikovo sobo, ko ji je pa
župnik sporočil svojo željo, da naj
mu prinese kar v sobo nekoliko
ostankov od opoldanskega kosila, je
bila pa kuharica vsa nesrečna in v
največji zadregi, ker je ravno danes
kaplan doktor Juri razvil tak tek, da
ni pojedel samo svoje porcije, tem¬
več sploh vse, kar je kuharica za
župnika in zanj postavila opoldne na
mizo.

Povedala je to svojemu župniku
in pristavila, da bo takoj napravila
ogenj in začela delati večerjo, ker
morajo gospod dobiti kaj gorkega
v se in na to takoj odšla.

Ubogemu župniku_so le-ta po¬
jasnila njegove stare in poštene ku¬
harice še bolj odprla oči in ga utrdile
v prepričanju, da ima v svoji bližini
jako nevarnega in hinavskega člove¬
ka in da je temu človeku usojeno,
biti njegov naslednik pri cerkvi
sv. Petra. Naravnost milo se mu je
storilo v njegovem srcu, ko je po¬
mislil, da bode tak človek župniko-
val njegovim dobrim, poštenim in
krotkim Orehovljanom, ker se je bal,
da bode iz mirnih in krotkih ovac
izredil divje in krvoločne volkove ...
da bode z njim prišlo v mirno Ore-
hovlje doslej neznano sovraštvo, za
sovraštvom prepiri, da bode pa so¬
časno izginil iz prijaznih Orehovelj
božji blagoslov . . .

33

XII.

Če vzame me zato hudir,

pred vami vsaj bom imel mir!

Aškerc:  Mučeniki.

Mladi kaplan dr. Jurij Podpeč-
nik se je vračal skrajno zadovoljen
iz župnikove sobe. Danes je dosegel
v svojem življenju prvo etapo do
bogastva in ugleda. V svojem srcu je
tudi sklenil, da bode prvo etapo po¬
šteno izrabil in izkoristil za svoje na¬
mene. Njegovo prikrito notranje ve¬
selje je kalila samo ena stvar. De¬
kretu, katerega je prejel z jutranjo
pošto, je bilo priloženo še zasebno
pismo prvega knezoškofijskega taj¬
nika. Ravno vsebina tega zasebnega
pisma je pa kalila kaplanu dr. Juriju
veselje nad njegovo popolno zmago.

Pismo je bilo precej dolgo in go¬
stobesedno in se je tikalo edino le
knezoškofijskega zavoda sv. Stani¬
slava na ljubljanskem polju. Z ginlji-
vimi besedami se je v pismu opisa-
valo, kako je prevzvišeni knezoškof
noč in dan premišljeval in molil, da
bi pokvarjeno mladino pripeljal »Na¬
zaj h Kristusu kralju«. Sam sv. Duh
mu je potem vdihnil misel, da naj
ustanovi zavod sv. Stanislava, v ka¬
terem se bode mladina poučevala
strogo po naukih edino zveličejvalne
vere. Z največjimi denarnimi žrtva¬
mi je Prevzvišeni tudi uresničil to
svojo plemenito misel in na lepem
ljubljanskem polju zgradil ponosno
stavbo na čast sv. Stanislava in v ti
zgradbi namestil svojo knezoškofij-
sko gimnazijo, ki se tudi najlepše
razvija in procvita. Vzdržavanje te¬
ga, za preporod slovenskega naroda
v pravem katoliškemu duhu prepo¬
trebnega zavoda pa stane seveda to¬
liko denarnih žrtev, da jih Prevzvi¬
šeni iz bornih dohodkov svoje vladi-
kovine sam nikakor ne more zmago¬
vati. Apeliral je vsled tega na svoje
dobro in verno slovensko ljudstvo,
ki se je tudi drage volje odzvalo nje¬
govemu plemenitemu apelu in mno¬

go, mnogo žrtvovalo za prepotrebne
zavode sv. Stanislava. Vendar tudi
še te žrtve ne zadostujejo za pokrit¬
je ogromnih vzdrževalnih stroškov,
vsled česar se nahaja Prevzvišeni v
vednih skrbeh, da ne bi prišla v ne¬
varnost najplemenitejša ustanova
njegovega življenja. Prevzvišeni je
vsled tega primoran pritegniti k po¬
krivanju vzdrževalnih stroškov za to
svojo življenjsko ustanovo tudi sebi
podrejene duhovne sobrate, o kate¬
rih trdno pričakuje, da ga pri tako
plemeniti stvari ne bodo pustili na
cedilu, temveč mu vpošiljali pogosto
in izdatne prispevke za njegove za¬
vode. Posebno pa pričakuje od onih
svojih duhovnih sobratov, katerim je
svojo nadpastirsko ljubezen pokazal
s tem, da jim je v priznanje njihove
verske gorečnosti in vestnega izpol¬
njevanja svetega duhovskega pokli¬
ca naklonil boljše prebende, da se
mu svojim izboljšanim gmotnim raz¬
meram primerno izkažejo hvaležne
s tem, da se izdatno spomnijo prepo¬
trebnih zavodov sv. Stanislava. Pre-
vzvišenega bi v dušo bolela nehva¬
ležnost upravičeno povišanih, a je o
naslovljencu prepričan, da njega ne
bode smel in mogel nikdar uvrstiti
med take nehvaležnike.

Do tu je bilo pismo litografirano,
od tu dalje je bil pa še pristavek od
roke knezoškofijskega tajnika.

V tem pristavku se je opozarja¬
lo našega kaplana dr. Jurija, da so
doslej vsi novoimenovani župniki ob
svojem imenovanju darovali za pre¬
potrebne knezoškofijske zavode naj¬
manj po 1000 K, bolj goreči pa seve¬
da veliko več, tudi po 5000 in 6000
kron.

Posebej se je pa še opozorilo
našega kaplana, da se smatrajo Ore-
hovlje za jako dobro župnijo, vsled
česar se bode gotovo oglasilo za njo
jako mnogo prositeljev, da bi pa
Prevzvišeni v priznanje dosedanjega
vzornega delovanja to župnijo naj¬
rajši podelil dr. Juriju Podpečniku,

3

34

kar je že pokazal s tem, da ga je ime¬
noval začasnim upraviteljem.

»Med vrsticami je dovolj jasno
povedano,« zavzdihnil je kaplan,
»kaj se pričakuje od mene, ako ho¬
čem postati iz začasnega upravitelja
pravi župnik pri cerkvi sv. Petra v
Orehovljah. Ugrizniti bodem moral
v kislo jabolko in žrtvovati precej
svojih prihrankov, da srečno izvoju-
jem prvo etapo do sijajne bodočno¬
sti. Veljko sem že žrtvoval svoji bo¬
dočnosti in bodem doprinesel tudi
to žrtev. Ko bodem pa enkrat usto¬
ličen kot župnik pri Sv. Petru, bo¬
dem pa skušal to denarno žrtev po
priznanih metodah hitro dobiti nazaj
in jo tudi bom tako gotovo,. kakor
gotovo se pišem za dr. Jurija Pod-
pečnika.«

Takoj na to je pa začel mladi
kaplan s pripravam za prevzetje
župnije sv. Petra v Orehovljah. Vo¬
dilno načelo pri tem mu je bilo: pri
dušnopastirskem delu prevzetja ka¬
zati največjo koncilijantnost odsto¬
pajočemu župniku, pri prevzemanju
župniji pripadajočega imetja pa va¬
rovati in zasledovati edino le koristi
prevzemnika. Po tem vodilnem na¬
čelu se je tudi strogo ravnal in bil
prepričan, da se bode tem potom iz¬
vršilo prevzetje na obojestransko za¬
dovoljnost in da pri dobrosrčnem si¬
volasem župniku ne bode zadel na
noben ugovor. V tem svojem računu
se mladi kaplan tudi ni motil, ker je
sivolasi župnik ob slovesu mislil edi¬
no le na svoje dobre župljane in ne
na se, vsled česar se tudi nič ni bri¬
gal za to, ali se bode izvršilo izroči¬
tev posvetnega blaga brez njegove
škode ali ne.

Vpokojeni župnik je porabil zad¬
nje dni svojega bivanja v Orehovljah
pred vsem v to, da je obiskal še en¬
krat vse bolnike, da jih je s tolažilni¬
mi besedami vzpodujal, da naj za¬
upajo v božjo voljo in radovoljno pre¬
našajo svojo bolezen, ker bode tem
večje njihovo plačilo na onem svetu.

Posebno ganljivo je bilo njegovo
slovo od bolne Marjetice Novakove,
katero je svoje dni krstil in katero
je ljubil, kot bi mu bila kri njegove
krvi. Ob tem ganljivem slovesu sta
jokala oba, sivolasi župnik in mlada
deklica, ki je morala svojemu stare¬
mu odkritosrčnemu prijatelju oblju¬
biti, da ga bode obiskala na njego¬
vem novem bivališču takoj s svojim
ženinom, ko se ji obrne zdravje na
boljše. Sivolasi župnik obiskal je pa
tudi še zadnjič vse one reveže, ki so
imeli vedno v njem svojega največ¬
jega dobrotnika. Da bi ti betežniki ne
bili po njegovem odhodu popolnoma
zapuščeni, priporočil jih je vsem
boljšim hišam v podporo. Obiskal je
tudi skoro vse gospodarje svoje žup¬
nije ter jim s prisrčno besedo polagal
na srce, da naj tudi po njegovem od¬
hodu ostanejo tako pošteni in pra¬
vični možje, kakoršni so bili doslej in
da naj si v vsem svojem dejanju in
nehanju jemljo vedno za vzgled po¬
kojnega vzorpoštenjaka župana No¬
vaka. V vseh hišah, katere je obiskal
nesrečni župnik za slovo, so tekle
solze in povsod -so mu obljubovali in
prisegali, da ne bodo nikdar pozabili
njegovih zlatih naukov, temveč se
vedno in povsod ravnali vestno po
njih.

V nedeljo se je pa župnik Koren
še v cerkvi poslovil od svojih žup-
Ijanov. S tresočo besedo je žup¬
nik v svojem poslovilnem govoru
pohvalil svoje župljane, da so živeli
v pravi krščanski veri in poštenosti
ter jih rotil, da naj taki ostanejo tudi
potem, ko njega ne bode več med
njimi. Poudarjajoč, kako težko od¬
haja od svojih preljubih ovčic, jih je
vse prosil, da naj ga ohranijo v do¬
brem spominu in molijo zanj, kakor
jih bode on vedno ohranil in za nje
molil. Pritajeno ihtenje se je slišalo
po vsi cerkvi, ki je bila tako natla¬
čeno polna, kakor še nikoli, ob teh
ganljivih in pretresljivih poslovilnih
besedah — to pritajeno ihtenje sd je

35

pa, ko je skončal sivolasi župnik
svoje poslovilne besede, izpreraenilo
v glasen jok, ki je najbolj jasno pri¬
čal, kako brezmejno spoštovanje in
kako vročo ljubezen je vžival stari
župnik pri vseh svojih župljanih, mo¬
ških in ženskah, starih in mladih ...

Drugi dan popoldne je pa župa¬
nov voz obstal pred župniščem, da
prepelje zelo siromašno opravilo in
drugo ropotijo starega župnika iz
Orehovelj na njegovo novo bivali¬
šče. Pri vozu je bil sam Ivan Novak,
ki je hotel na ta način pokazati svo¬
jemu blagemu župniku in prijatelju,
kako globoko ga spoštuje in ljubi.
Zaeno z župnikom je pa morala oditi
iz župnišča tudi njegova stara kuha¬
rica, ker ji je mladi kaplan dr. Jurij
Podpečnik takoj povedal, da on kot
začasni upravitelj ne rabi nobene
kuharice in da si bo že tako ali tako
pomagal, novemu župniku pa ne mo¬
re in ne sme v nobenem oziru vezati
rok.

Sivolasi župnik je pa že v pone¬
deljek zjutraj na vse zgodaj zapustil
Orehovlje, ne da bi komu kaj pove¬
dal o svoji nameri, ker je hotel sebi
in svojini dobrim župljanom prihra¬
niti s slovesom združene muke.

XIII.

In čital potomec bo, kakšno je imel
hudič svoje dni velikansko oblast
in koliko duš je bil tudi med nami
ta bognasvaruj ujel v skrivno si past.

Aškerc:  Pesnitve.

Nenadna vpokojitev priljublje¬
nega starega župnika Matije Korena
in njegov nepričakovano nagli odhod
iz Orehovelj sta bila za Orehovlje in
celo župnijo tako silna dogodka, da
sta vse druge zadeve potisnila v
ozadje in da se v Orehovljah ni o ni¬
čemur drugem govorilo in razprav¬
ljalo, kakor samo o teh dveh stvareh.
Ljudje so strastno ugibali, kaj je
vzrok nenadni vpokojitvi in nepriča¬

kovano hitremu odhodu njihovega
priljubljenega župnika, a pravega ni
mogel nihče zadeti.

Tudi na Novakovo hišo sta ta
dva dogodka tako vplivala, da se ie
vse drugo pozabilo in da se je govo¬
rilo samo o dobrem starem župniku,
čegar izgubo so vsi iskreno obžalo¬
vali.

Vdovo županjo sta nenadna
vpokojitev in odhod starega hišnega
prijatelja tako prevzela, da svojemu
sinu Ivanu ni še nič omenila o name¬
ri Urbana Raka, da pride s svojo
hčerjo Frančiško k njim na oglede,
kakor ji je to povedal brat Matevž.
Mislila je pač večkrat na to, toda je
vedno odlašala, da bi o tem obvesti¬
la svojega sina, češ, saj je še
čas.

Predno je pa še povedala svoje¬
mu sinu o nameri Urbana Raka, do¬
bila je pa hiša nenadoma zelo nepri¬
čakovani obisk.

Na dan odhoda starega župnika
prišel je namreč v hišo začasni žup¬
ni upravitelj dr. Jurij Podpečnik in
se vpeljal s tem, da hoče po vzgledu
svojega vzornega prednika pred
vsem začeti z deli krščanskega
usmiljenja in v to svrho obiskati vse
bolnike. Ker je slišal, da ima Nova¬
kova hiša hudo bolno svojo hčerko
Marjetico, vodi ga prva pot ravno v
hišo, v katero je posebno rad zaha¬
jal njegov vzorni prednik.

S temi besedami se je vpeljal
mladi začasni naslednik starega žup¬
nika v Novakovo hišo in s svojo
skrbjo za bolnike takoj napravil prav
ugoden vtisk na skrbeče materinsko
srce.

Mladi kaplan dr. Jurij Podpeč¬
nik je imel seveda s tem obiskom
bolne Marjetice Novakove svoje po¬
sebne namene. Daši je bil v Orehov¬
ljah nameščen šele par mesecev,
vendar je med tem časom natančno
proučil vse imovinske in družinske
razmere svojih župljanov. Posebno
se je pa brigal za one hiše, ki so ve-

3 *

36

Ijale kot imovite in med temi hišami
je bila prva in najboljša ravno hiša
pokojnega župana Blaža Novaka,
Namen njegovemu današnjemu obi¬
sku je bil pred vsem ta, pridobiti si
na svojo stran županovo vdovo Nežo
Novak, ker je dobro vedel, da ravno
potom starejših žensk duhovnik lah¬
ko vse doseže. Nikakor pa si ni pri¬
krival, da mora pri tem skrajno pre¬
vidno postopati. Mladi kaplan in se¬
daj začasni upravitelj orehoveljske
župnije si je bil v svesti, da vpliv
treznega in dobrega moža v 301et-
nem zakonu ne ostane brez trajnih
posledic na ženo. S tem vplivom po¬
kojnega župana na njegovo ženo je
računal pri svojem obisku in temu
primerno uredil tudi vse svoje posto-
panje in besede.

Županova vdova Neža Novak je
bila vsled nepričakovanega obiska
dr. Jurija Podpečnika jako prijetno
presenečena, ker je domnevala, da
bode mladi dr. Jurij Podpečnik sledil
vzgledu svojega sivolasega prednika
in da bode enako Matiji Korenu po¬
svečal vse svoje moči pred vsem do-
brobitu svojih župljanov in da bode,
kakor njegov vzgledni prednik, tudi
skrbel kot pravi oče za bolnike in be¬
težne. Njegov današnji korak, ki ga
je privedel v njeno hišo, je podkrep¬
ljeval to njeno domnevo in ji obudil
v srcu resnično veselje.

Vsa srečna je torej peljala dr.
Jurija Podpečnika v prvo nadstropje
k svoji bolni hčerki, ki je bila enako,
kakor mati, iznenadena nad nepriča¬
kovanim obiskom.

Mladi kaplan dr. Jurij Podpeč¬
nik je bolno deklico, ki je sedela pri
oknu in pletla, prijazno pozdravil in
sočasno oprostil svoj prvi obisk z
besedami:

»Za svojo dolžnost sem smatral,
da se pri nastopu svoje začasne
službe, ki bode za tako vzglednim in
vzornim prednikom zelo težka, v
prvi vrsti oglasim pri onih svojih
ovčicah, katere bog v svoji neskonč¬

ni modrosti preskuša z boleznijo. Ker
sem slišal, da ste, draga moja hčer¬
ka, preboleli ravno nevarno bole¬
zen, ki vas je pritirala skoro do pre¬
ranega groba in ker se je pred ne¬
davnim časom zagrnil grob za va¬
šim predobrim očetom, je bila moja
prva pot ravno k vam. Z odkritim
veseljem pa vidim, da se vam vrača
polagoma zopet zdravje, za kar mo¬
rate biti iskreno hvaležni dobremu in
usmiljenemu bogu. Kot vaš novi duš¬
ni pastir vam, preljuba hčerka srčno
želim skoro popolnega okrevanja, da
bodete zopet opora svoji predobri
mamici, katero si v vsakem oziru kot
vzorno ženo jemljite za vzgled. Akn
bodete pa v kateremkoli oziru imeli
kake dvome, se pa zaupno obrnite
na svojo dobro mamico ali pa na me,
svojega novega dušnega pastirja, ki
vam bodem vsaki čas na razpolago
s svojimi sveti. Upam in sem tudi
prepričan, da bodeva postala še prav
dobra prijatelja in da bodem našel
v vas zvesto pomočnico pri svoji bri¬
gi za uboge bolnike in siromake v
svoji novi župniji. Kaj ne, preljuba
hčerka, da mi to obljubljate?«

Marjetico so te v najprijaznej¬
šem tonu izgovorjene besede mlade¬
ga dr. Jurija Podpečnika ganile, ker
je v svoji nedolžnosti in neizkušeno¬
sti smatrala te besede za pravo zla¬
to. Vsled tega je s prav srčnim vese¬
ljem obljubila začasnemu upravitelju
orehoveljske župnije, da se bode v
svojih križih in težavah zatelka vse¬
lej zaupljivo k svoji mamici in k nje¬
mu ter da mu bode drage volje na
razpolago pri bolnikih in siromakih.

Zadovoljen z vspehom svojega
prvega obiska, se je na to mladi dr.
Juri Podpečnik poslovil pri mladi
deklici. Spremljan od županje-vdove
je na to odšel iz dekličine sobe. Ka¬
kor je to pri starejših ženskah nava¬
da, pa mati županja mladega kapla¬
na, ki si je s svojim spretnim nasto¬
pom osvojil popolnoma njeno srce,
ni izpustila takoj iz hiše, temveč mu

37

je še poprej razkazala vso prostorno
županovo hišo, pri čemur se je dr.
Juri Podpečnik na svoje oči uveril,
da se županova hiša upravičeno pri¬
števa k najimovitejšim hišam njego¬
ve župnije.

Pri tem razkazovanju je vdova
županja z nekim posebnim ponosom
opozarjala župnega upravitelja na
razne posebnosti in znamenitosti svo¬
je domače hiše. Mladi župni upravi¬
telj je pa kazal za vse te posebnosti
največje zanimanje, kar je posebno
dobro delo materi županji, kateri se
je mladi župni upravitelj vedno bolj
prikupoval.

Dr. Juri Podpečnik je opažal v
svoje popolno zadovoljstvo, da je
pridobil na svojo stran ugledno in
imovito vdovo, katero je hotel še
bolj privezati na svojo osebo s tem,
da jo je začel popraševati tudi za
njene rodbinske razmere. Ko mu je
vsa vesela pripovedovala, da ima
njena hčerka že ženina v osebi inže¬
nirja Stankota Kovača, ki je sedaj
stavbni praktikant pri deželnem od¬
boru in da se bode vršila poroka,
čim postane ženin Stanko Kovač
stalno nameščen v svoji službi in čim
ozdravi popolnoma njena hčerka, ji
je mladi župni upravitelj prav iskreno
čestital ter s tem vdovi še bolj raz¬
vezal jezik in sicer tako, da mu je
celo odkrila, da sili njen brat Matevž
Srebrot, da bi se oženil čim preje tu¬
di njen sin Ivan in poročil hčer Ur¬
bana Raka iz Brezovice, ki bi pri¬
nesla k hiši posebno lepo doto.
Vdova županja je pa pripomnila, da
svojega sina Ivana ne bode silila niti
v to, niti v ono ženitev, ker mu hoče
pustiti popolnoma proste roke, da si
izbere nevesto popolnoma po svojem
srcu in okusu.

Mladi župni upravitelj _ vprašal
je na to vdovo županjo, če je Urban
Rak kaj v sorodu s pokojnim župni¬
kom Janezom Rakom, ki je pred par
leti umrl. Ko je vdova županja na to
vprašanje odgovorila v pritrdilnem

smislu, češ da je bil pokojnik pravi
brat Urbana Raka, je pa nadaljeval:

»Potem bi vam pa mogel le če¬
stitati, ako dobite k svoji hiši sinaho
iz tako ugledne in imovite krščanske
hiše, ker sem prepričan, da mora
biti dekle, ker je iz tako vzgledne kr¬
ščanske hiše, tudi dobro in v pravem
duhu odgojeno in to tembolj, ker je
bila, kakor sem slišal, tudi več let
pri svojem pokojnem stricu župniku
Janezu Raku, kjer je imela nedvomno
vseskozi najboljše vzglede pravega
krščanskega življenja. Radi tega sem
prepričan, da bi se božji blagoslov
pri vaši hiši še pomnožil, če bi se k
vaši hiši primožila tako vzgledna kr¬
ščanska deklica.«

Čeprav so materi županji v
splošnem ugajale te prijazne besede
mladega župnega upravitelja, si ven¬
dar ni mogla kaj, da ga ne bi opozo¬
rila, da si o Frančiški Rakovi širijo
med ljudstvom razne in ne ravno
najboljše govorice in da ima z ozi¬
rom na te govorice precejšne pomis¬
leke proti Frančiški Rakovi kot ne¬
vesti svojega sina, čeprav je njen
rodni brat Matevž Srebrot označe¬
val te govorice kot hudobne čenče.

»Edinega sina imam, častiti go¬
spod župnik,« je še nadaljevala,
»zato ne bi rada s kakim prehitrim ali
nepremišljenim korakom zaigrala
njegove časne sreče. Želela bi, da bi
se primožila k naši hiši kot nevesta
mlada in nepokvarjena deklica, ki bi
ljubila mojega sina, bila dobra sestra
moji hčerki in spoštovala mene kot
svojo taščo in ki bi bila končno tudi
dobra gospodinja, najsi ima potem
veliko ali manjšo doto, ali pa tudi nič.
Proti Frančiški Rakovi imam pa po¬
misleke, tehtne pomisleke zaradi prej
omenjenih govoric.«

»Kolikor je meni znano, je Ra¬
kova hiša na najboljšem glasu,« je
odgovoril mladi župni upravitelj skr¬
beči materi, »vsled česar sem za
svojo osebo prepričan, da se hčerka
iz take hiše, ne more zapustiti in za-

38

nemariti. Doslej sem o Rakovi hiši
slišal vse najboljše; ker pa previd¬
nost nikdar ne škoduje in je posebno
pri tako resnobnem koraku, kakršen
je sklep svetega zakona, ki odloča za
celo življenje, treba postopati poseb¬
no premišljeno in preudarno, se bom,
ako mi to dovolite, gospa, obrnil po¬
polnoma zaupno na svojega stanov¬
skega tovariša v Brezovici, da mi
natančno, po resnici in brez vsake¬
ga ozira poroča, ali je na teh govo¬
ricah o Frančiški Rakovi kaj resnice
in koliko, ali so le zgolj zlobne izmi¬
šljotine. Vprašal ga bom tudi izrecno,
da naj mi popolnoma po resnici na¬
znani, če je Rakova hči resnično kaj
zanemarjena, ali ako je pošteno,
nravno dekle. Če mi dovolite, gospa,
se hočem obrniti na svojega tovariša
v Brezovici in vam o vsebini odgo¬
vora poročati, kar prav rad storim,
samo da vam izkažem malo uslugo
in s tem posvedočim, da hočem z
vašo hišo ostati v ravnotako odkri¬
tih in prijateljskih odnošajih, v kakr¬
šnih je bil moj vzgledni prednik žup¬
nik Matija Koren.«

Vdova županja se je v očigled
ti veliki skrbi mladega župnega upra¬
vitelja za njeno hišo in rodbino ču¬
tila zelo počaščeno in je z največjim
veseljem dala dr. Podpečniku dovo¬
ljenje, da se sme obrniti na svojega
stanovskega tovariša za vsa potreb¬
na pojasnila o Frančiški Rakovi.

Ker sta vdova županja in mladi
župni upravitelj medtem ogledala že
vso hišo, se je poslednji poslovil prav
prijazno od matere županje ter bil
prepričan, da si je njeno srce popol¬
noma osvojil in si s tem v županovi
vdovi preskrbel za bodočnost krepko
oporo, na katero je smel računati . . .
morebiti celo pri nadomestilu zneska
4000 K, katerega je oddal ravno da¬
nes na pošto s krvavečim srcem, to¬
da z navdušenim pismom kot svoj
dar za prepotrebne zavode sv. Sta¬
nislava pri St. Vidu na ljubljanskem
polju.

XIV.

Naslednik bodi mi pri delu svetem,
ki jaz sem prvi lotil si ga bil
med našimi ubogimi rojaki.

Aškerc:  Mučeniki.

Da se vpelje pri svojih bodočih
župljanih in s tem priljubi, je mladi
začasni upravitelj orehoveljske žup¬
nije prav pridno obiskoval vse bol¬
nike širne orehoveljske župnije in se
kazal tudi nasproti siromakom pra¬
vega samaritana. Pri teh svojih ob¬
iskih je znal ubirati najslajše strune,
kazal se je pravega in najskrbnejše-
ga očeta vsem bolnikom, siromakom
in sirotam ter si znal s priliznjenimi
besedami pridobivati srca svojih žup-
ljanov. Da ne bi pri svojih bodočih
župljanih obudil kakega suma, je pri
vseh teh svojih obiskih vedno imel
na jeziku ime vzornega svojega pred¬
nika, osivelega Matije Korena in
vsem zatrjeval, da bo vseskozi sle¬
dil njegovemu vzornemu vzgledu.
Mlademu župnemu upravitelju se je
njegova nakana izborno obnašala,
ker je bila kmalu širna orehoveljska
župnija polna njegove hvale in slave.
Ljudje so bili namreč splošno prepri¬
čani, da je mladi župni upravitelj
vreden naslednik odišlega župnika
Matije Korena ter so bili tega iz dna
srca veseli.

Kakor so mladega župnega
upravitelja veselili njegovi uspehi pri
njegovih bodočih župljanih, ravno¬
tako ga je zelo skrbelo, ali se mu bo
podelila orehoveljska župnija ali ne.
Dan na dan je nestrpno pričakoval
kakega poročila in ko le ni bilo iz
škofije dekreta ali kakega drugega
poročila, ni mogel več strpeti in je
pisal svojemu prijatelju v knezoško-
fijski pisarni zaupno pismo, da naj
mu nemudoma poroča, ali bo kmalu
prišlo do podelitve orehoveljske žup¬
nije in če ima on kot prosilec kaj
upanja.

Na to poslednje pismo je prejel
dr. Jurij Podpečnik poštnopovratno
od svojega prijatelja v knezoškofiji

39

pismo, čegar vsebina ga je vzlic
grenki piluli o zahtevani nagradi za
storjene usluge iskreno vzradostila.

Prijatelj iz knezoškofijske pisar¬
ne mu je namreč pisal sledeče pismo:

»Na Tvoj dopis Ti takoj odgo¬
varjam.

Z vpošiljatvijo znatnega pri¬
spevka 4000 K za zavode sv. Stani¬
slava si bitko dobil.

Slučaj je namreč nanesel, da se
je Prevzvišeni vrnil s svojega bir-
movanja ravno tisti dan, ko je denar¬
ni pismonoša prinesel Tvoje pismo
s 4000 K, ki je došlo ravno ob naj¬
ugodnejšem času.

Kakor Ti je znano, požira vzdr-
žavanje zavodov sv. Stanislava tiso¬
čak za tisočakom, vsled česar se ni
čuditi, da se nahaja v blagajni Pre-
vzvišenega večna suša in ne samo
to, da je Prevzvišeni celo zabredel
v silne dolgove in to edino vsled teh
zavodov.

Tisti dan, ko se je Prevzvišeni
vrnil iz birmovanja, je bilo ravno iz¬
vršiti večje plačilo za zavode sv.
Stanislava, ne da bi bil Prevzvišeni
vedel kje vzeti ali dobiti denar.

V tem trenotku največje sile je
prinesel denarni pismonoša Tvoje
denarno pismo z vsebino 4000 K.

Prevzvišeni je ob moji navzoč¬
nosti odprl pismo in ko je notri za¬
gledal štiri tisočake, je takoj ves
vzradoščen pokleknil pred razpelo
in se kleče zahvalil Najvišjemu za to
izdatno pomoč v skrajni sili.

Ko je Prevzvišeni opravil svojo
zahvalno molitev, je vpričo mene
slovesno izjavil:

»Dr. Jurij Podpečnik je eden
najboljših duhovnikov moje škofije
in zasluži, da mu javno pokažem
svoje priznanje. Spomnite me pri
prvi priliki, da je moja sveta dolž¬
nost, da se oddolžim dr. Podpečniku
za njegovo vzorno izvrševanje nje¬
govega težkega duhovniškega po¬
klica.«

Ker sem dobro vedel, da si Ti
prosil za podelitev orehoveljske žup¬
nije, drznil sem se Prevzvišenega
opozoriti na to Tvojo prošnjo.

Ko je Prevzvišeni slišal mojo
skromno opozoritev, je ves razvese¬
ljen takoj vskliknil: »Orehoveljska

župnija je podeljena dr. Juriju Pod¬
pečniku!«

Upam, da mi te velike usluge ne
bodeš pozabil in da se mi bodeš o
priliki tudi oddolžil za to uslugo, ker
Ti je znano, da tajniki v knezoškofij-
ski pisarni nismo tako dobro gmot¬
no podprti, kakor so bogati župniki
po deželi.

Kot Tvoj prijatelj sem Ti pa sto¬
ril še nadaljno uslugo.

Izposloval sem namreč, da bode
imenovan za kaplana v Orehovljah
Urh Čuk, ki je prošlo jesen šele za¬
pustil ljubljansko semenišče.

Urh Čuk je v rokah spretnega
predstojnika najboljše orodje in sred¬
stvo, ki se da za vse porabiti.

Mož je prepojen popolnoma z
novim duhom, da mora mladi duhov¬
nik iti med posvetne ljudi in se vme¬
šavati v vse posvetne zadeve.

Čuk je v semenišču proučaval s
posebno vnemo posojilništvo in dru¬
ge podobne stroke in ga bodeš vsled
tega prav lahko porabil za tajnika pri
posojilnici in pri morebitnem kon-
sumnem društvu.

Od strani vodstva S. L. S. se je
namreč izrekla želja, da bi se v svr-
ho utrditve katoliške misli v Orehov¬
ljah in okolici in v svrho prerojenja
te župnije v odločno katoliško trd¬
njavo, ustanovila za Orehovlje in
orehoveljski kot Rajfajznova posojil¬
nica in da bi se le-tam poklicalo v
življenje tudi konsumno društvo, da
bi se na ta način prizadjal občuten
udarec tamošnjim liberalnim trgov¬
cem, da bi ne imeli več za seboj on-
dotnega ljudstva in da bi se prepre¬
čilo nadaljno odiranje ljudstva od
strani teh trgovcev.

40

Upam, da bodeš prav razumel
vsebino tega mojega zaupnega pisma
in se tudi ravnal po njem, ker bodeš
na ta način ostal persona gratissima
tako v knezoškofijski palači, kakor
tudi pri vodstvu S. L. S., kar bode
oboje dobro služilo Tvoji nadaljni
karijeri.

Urh Čuk dobi že v par dneh
dekret z nalogom, da se takoj poda
na svoje novo mesto v Orehovljah.

Tvoje imenovanje za župnika v
Orehovljah bode pa sledilo v par ted¬
nih, za kar Ti osebno jamčim.

Kakor se lahko uveriš iz tega
mojega obširnega dopisa, sem Ti sto¬
ril veliko uslug, da bi Te moral imeti
za zelo nehvaležnega, če bi Ti tega
v najkrajšem času dejansko ne priznal.

V prijetni nadi, da se v Tebi ni¬
sem motil, ostajam Ti vedno na uslugo

Tvoj

Ivan Lakomnik.

P. S. Predno sem to pismo za¬
pečatil, pregledal sem še v naglici
kataster »Marijinih družb« na Kranj¬
skem in sem na svoje največje ogor¬
čenje opazil, da v Orehovljah še ne
obstoja prepotrebna Marijina družba.

Ker Ti je znano, kako gori naš
Prevzvišeni za »Marijine družbe«, .
Ti nujno svetujem, da takoj ustano¬
viš v Orehovljah »Marijino družbo«.

Za to pa smeš nekoliko odložiti ]
ustanovitev posojilnice in konsum- ]
nega društva, katere naj potem pod ;
Tvojim nadzorstvom pokliče v živ- \
ljenje kaplan Urh Čuk, ker bode bo- ]
Ije, da se pri ustanovitvi posojilnice 1
in konsumnega društva poslužiš po- <
moči kaplana Čuka, ker lahko kapla-!
na, če bi posojilnica in konsumno 1
društvo ne uspevala dobro, vsaki hip :
premestimo na drugi konec naše de- !
žele, kar pa pri župnikih ne gre.

Upam, da bodeš tudi ta moj na- j
svet upošteval in se po njem ravnal.'

Tvoj

Lakomnik.« j

Mladi župni upravitelj je sklenil
takoj, da se bode ravnal točno po
nasvetih svojega prebrisanega prija¬
telja, ki pozna dobro teren v knezo-
škofijski palači in pa stremljenje vod¬
stva S. L. S. in da se mu bode ob
priliki tudi dejansko oddolžil za nje¬
gove usluge, v katerem smislu se mu
je tudi zahvalil.

Ustanovitve »Marijine družbe«
se je takoj poprijel in v tem oziru po¬
skusil svojo srečo pred vsem pri hiši
pokojnega župana Blaža Novaka, ker
je odločil mesto prednice pri »Mari¬
jini družbi« ravno Novakovi Marje¬
tici. Dočim je pa pri županovi vdovi,
katero je že popolnoma omrežil in
pridobil za svojo osebo, našel popol¬
no razumevanje za svojo namero,
naletel je pa pri Marjetici sami na
nepričakovan odpor.

Marjetica Novakova je sicer
prijazno poslušala sirenske glasove
mladega župnega upravitelja, vendar
pa ni hotela prevzeti ponudenega ji
častnega mesta prednice »Marijine
družbe« in še manj v družbo vstopiti.
Popolnoma odkrito je izjavila mla¬
demu župnemu upravitelju, da kot
nevesta svojega ženina Stanka Ko¬
vača brez njegovega izrecnega do¬
voljenja ne sme storiti tako daleko-
sežnega koraka, ker bi Stanko, če bi
po svoji glavi kaj takega storila, go¬
tovo to obsojal in zameril. Sicer pa
bode pisala Stanku, da naj ji piše, kaj
ji je odgovoriti na prijazno povabilo
mladega župnega upravitelja.

Županova vdova je bila navzo¬
ča pri ravnokar opisanem dogodku
in je še podpirala krepko prošnjo dr.
Jur ja Podpečnika. Toda tudi ona ni
imela sreče, ker je Marjetica vstra-
jala pri tem, da brez Stankovega iz¬
recnega privoljenja ničesar ne odlo¬
či. Županova vdova je smatrala to
hčerino izjavo za trmoglavost in ne¬
prijaznost nasproti ljubeznjivemu
vabilu mladega župnega upravitelja.
Hotela je dati svoji notranji jezi tudi
duška. Ko je pa mladi župni upravi-

41

telj bral županovi vdovi raz obraz, da
misli nastopiti proti svoji hčeri, je pa
smatral za sedaj za ugodnejše, da to
prepreči. Storil je tudi to takoj s pret¬
kanimi besedami in s tem dosegel, da
se županova vdova ni znosila nad
svojo hčerko. Ko je pa odhajal, je pa
znal s spretnimi besedami podnetiti
v srcu županove vdove neprijazno
razpoloženje proti njeni hčeri.

Ta prvi ponesrečeni poskus pa
ni oplašil dr. Jurja Podpečnika, ki je
takoj na to oblazil še druge ugled¬
nejše hiše ter poskusil pridobiti do¬
mače hčere za »Marijino družbo«.
Ker je znal povsod zelo prijazno in
spretno nastopati, je imel drugod več
sreče in je tudi kmalu nabral zadosti
članic za »Marijino družbq«.

Sklical je vsled tega že na bo¬
dočo nedeljo popoldne v župnišče
ustanovni shod »Marijine družbe«,
kateremu pozivu so se orehoveljska
dekleta tudi v jako velikem številu
odzvala. Za ustanovno zborovanje
»Marijine družbe,« si je dr. Juri Pod-
pečnik prilagodil jako zmeren in pri¬
jazen govor, v katerem posebno ni
pozabil omeniti prelepih svetinj, ka¬
tere bodo nosile na prsih Marijine
hčere; ta govor je imel za posledico,
da so vsa navzoča dekleta vstopila
kot članice v »Marijino družbo«, ka¬
teri na čelo je postavil tudi hčer iz
jako imovite hiše.

S tem je mladi dr. Juri Podpeč-
nik položil temeljni kamen svojemu
bodočemu neomejenemu gospodar¬
stvu v orehoveljski župniji. Da pa
ustanovitev »Marijine družbe« ne
ostane prikrita in na pristojnem me¬
stu neopažena, skoval je takoj daljši
dopis za »Domoljuba«, v katerem je
s posebno navdušenimi besedami
opisal ustanovno zborovanje ter pri
ti priliki tudi previdno udaril po ore-
hoveljskih liberalcih, ki so baje na
vse mogoče načine doslej zavirali
ustanovitev prepotrebne »Marijine
družbe«, ne da bi mogli to plemenito
namero preprečiti.

XV.

Ljubezni žejna je bila . . .
in bila sva sama, sama . . .
Oči so lepe ji žarele
in po užitku hrepenele . . .

Aškerc:  Pesnitve.

Od svojega stanovskega tova¬
riša v Brezovici je dr. Juri Podpeč-
nik skoro prejel natančen odgovor
glede Rakove Frančiške, ki je bil za
poslednjo najsijajnejše naravno spri¬
čevalo. V tem pismu so bile namreč
o Rakovi Frančiški krožeče govo¬
rice označene kot hudobne in satan¬
ske izmišljotine, Rakova Frančiška
pa popisana kot vzor krepostne in
nravne deklice. Vsebino tega pisma
je mladi župni upravitelj takoj sporo¬
čil županovi vdovi ter jo pri ti pri¬
liki tudi popolnoma pridobil za mi¬
sel, da bi bila Rakova Frančiška naj¬
primernejša nevesta za njenega
sina.

Pridobljena po župnem upravi¬
telju za to možitev je županova vdo¬
va vse potrebno ukrenila, da sprej¬
me čim sijajnejše Urbana Raka, ko
pride s hčerjo Frančiško na oglede.
Priprave za dostojen sprejem Urba¬
na Raka in njegove hčere so Neži
Novakovi naklonile toliko dela, da je
popolnoma pozabila povedati svoje¬
mu sinu Ivanu, kaki gosti bodo bo¬
dočo nedeljo posetili njeno hišo.

Ko je prišla napovedana nede¬
lja, pripeljal se je prvi stric Matevž
Srebrot s svojim najstarejšim sinom
Francetom Srebrotom, ki je prišel
prošlo jesen od vojakov, pri katerih
je služil v beli Ljubljani. France Sre¬
brot je bil postaven dečko, za kate¬
rim so deklice kaj rade obračale
svoje oči. Za to se ni čuditi, da je bil
po odpustu iz vojaške službe že kli¬
can trikrat k sodišču, da bi se priznal
za očeta trem mladim Ljubljanča¬
nom, kar je pa on vselej ogorčeno
odklonil, češ da nezakonskih mater
niti ne pozna, ker jih še nikdar v
svojem življenju videl ni.

42

Kmalu za stricem Srebrotom in
njegovim sinom pripeljala sta se pa
k županovim v Orehovlje Urban Rak
',n njegova hči Frančiška v lepem
koleslju, ki je pa bil že bolj podoben
gosposki kočiji.

Došlega Raka in njegovo hčer
sta na dvorišču županove hiše spre¬
jela županova vdova in njen brat
Matevž Srebrot ter jih povedla v
boljšo sobo, kjer je bilo pripravljeno
vse za dostojen sprejem došlih
oglednikov.

»No, danes pa ne bomo strada¬
li,« pričel je šaljivo razgovor stric
Matevž Srebrot, »ker se miza šibi
pod svojo pezo. Se že vidi, da smo
pri pravi hiši, kjer se ne skrbi samo
za neumrjočo dušo, temveč tudi za
pregrešno telo. Pa poskusimo, kakš¬
ne so te-le stvari, da se bodemo pre¬
pričali, če kuharica pošteno zasluži
svojo mezdo.«

Stric Matevž Srebrot je te svo¬
je besede spremenil tudi takoj v de¬
janje in iz velikega krožnika posta¬
vil na svoj krožnik največji kosec
pečene piške. Njegov dobri vzgled je
vspodbudil Urbana Raka, na čegar
krožniku se je tudi skoro nahajal ve¬
lik kos pečene piške, h kateremu je
priložil še salate in kislega krompir¬
ja. Temu vzgledu se je pa pridružila
še sramežljiva nevesta in tudi pošte¬
no obložila svoj krožnik.

Med tem, ko so ogledniki zala¬
gali svoje želodce, je pa mladi gospo¬
dar Ivan gledal začudeno, kaj pome¬
ni ta gostija, ker mu mati o ogledu ni
nič črhnila.

Ko so si ogledniki potolažili prvi
glad in zavžito namočili s par kozar¬
ci vina, poprijel je za besedo stric
Matevž Srebrot ter začel vsem na¬
vzočim na dolgo in široko razkla¬
dati, koliko premore Rakova hiša,
koliko ima repov v hlevu, koliko
njiv, travnikov in gozdov, koliko ima
naloženega v hranilnici itd. S pravo
kmečko bahavostjo povzdigoval je
Rakovo hišo do devetih nebes in pri

tem še hvalil Raka in njegovo dru¬
žino, kakšni modri ljudje so in kako
bo srečen dotični fant, ki bo popeljal
Rakovo Frančiško pred altar.

Raku je ta precej pretirani sla¬
vospev kaj dobro del in mu razvezal
jezik, da je začel navzočim na drob¬
no razkladati, koliko so vredni nje¬
govi konji, koliko je imel že za to in
ono kravo, za koliko je prodal jeseni
prašiče, koliko je lansko leto spravil
v žitnico pšenice, rži in drugega pri¬
delka, koliko je dobil za prodano se¬
no, koliko ima naloženega v hranil¬
nici in koliko izposojenega, pri če¬
mur mu je stric Srebrot vedno pritr¬
jeval. Ko sta tako možakarja hvalila
Rakovo hišo in bogastvo, se je pa
Frančiška Rakova ozirala po svojem
molčečem sosedu Ivanu Novaku, če¬
gar možka in krepka zunanjost sta ji
prav ugajala. Samo to ji ni bilo všeč,
da je cel čas molčal kot grob in da
ni prav nič posegel v razgovor obeh
možakarjev in da ni omenil s prav
nobeno besedo, če mu ugaja na ogle¬
de došla nevesta. Da bi nekoliko ota-
jala led svojega soseda, začela ga je
zaljubljeno motriti, ne da bi dosegla
svoj namen.

Ivanu Novaku so bili zaljubljeni
pogledi Frančiške Rakove naravnost
neprijetni, vsled česar je bil hvale¬
žen stricu Matevžu Srebrotu, ko je
sprožil misel, da bi si nekoliko ogle¬
dali Novakovo hišo, gospodarska
poslopja in živino.

Vesel je vstal in povabil vse, da
si ogledajo, pred vsem vzorne hleve
in v njih se nahajajočo plemensko
živino.

Gostje so vstali in se podali v
hleve, kjer je vladala za kmečke raz¬
mere naravnost vzorna snaga. Ob
jaslih je mirno prežvekovala dobro
rejena živina najboljše pasme, kar je
na svojo veliko zadovoljnost takoj
opazil Urban Rak. Nato so si ogle¬
dali še konjski hlev, svinjak s pitani¬
mi prašiči in druga gospodarska po¬
slopja, pri čemur stric Matevž Sre-

43

brot ni pozabil opozoriti Urbana Ra¬
ka na vsako žival posebej in na iz¬
borno stavbno stanje vseh poslopij.

Urban Rak je na vse dobro pa¬
zil in v duhu hitro izračunaval, koli¬
ko je vredna vsaka posamezna žival,
koliko so vredna poslopja in pridno
sešteval, pri čemur se mu je vedno
bolj jasnil obraz, ker je vsota izra¬
čunanih vrednosti vedno bolj nara¬
ščala, kar je imelo za posledico, da
se je vedno bolj sprijaznjeval z mis¬
lijo, da naj pride njegova Frančiška
k ti hiši za mlado.

Ko so si tako ogledali poslopja
in živino, so pa še nekoliko stopili
na vrt in bližnje njive ter zelnik. Tu¬
di tukaj se je prepričal Urban Rak,
da so njive najboljše kakovosti in da
njihovo obdelavanje kaže, da je go¬
spodar izboren poljedelec.

Po končanem ogledovanju so se
pa podali zopet v posebno sobo, da
pri obloženi mizi nadaljujejo svojo
gostijo in nadomeste, kar so z ogle¬
dovanjem zamudili.

Ko so se zopet okrepčali, je pa
stric Matevž Srebrot nasvetoval, da
bi si ogledali še hišo in posebno go¬
renje prostore. Nasvet strica Matev¬
ža Srebrota je našel ugodna tla pri
Rakovi Frančiški, ne pa tudi pri nje¬
govem očetu, kateremu je popolno¬
ma zadostoval ogled gospodarskih
poslopij, živine in polja in katerega
je sedaj veliko bolj zanimala bogato
obložena miza. Radi tega je tudi
omenil:

»To naj pa mladi gospodar raz¬
kaže moji hčeri, ker so ženske bolj
radovedne in ker jih take stvari tudi
bolj zanimajo.«

Na te očetove besede vstala je
Rakova Frančiška takoj izza mize.
na kar ji je moral mladi Ivan, četudi
ga to ni prav nič veselilo, razkazati
hišo.

Ko sta si ogledala spodnje pro¬
store, je pa Ivan povedel svojo mla¬
do spremljevalko še v gorenje pro¬

store, katere ji je vse razkazal, ra-
zun svoje sobe.

Ko si je Rakova Frančiška vse
ogledala, je pa vprašala Ivana, kake
skrivnosti ima v oni sobi, katere ji
noče pokazati. Ko ji je pa Ivan od¬
vrnil, da je to njegova soba in h kra-
tu delavnica, začela je pa siliti vanj,
da ji mora tudi to sobo pokazati. Da
se ji ne bi zameril, moral je Ivan
ustreči želji svoje spremljevalke in ji
razkazati še svojo sobo.

Ko je odprl vrata, je videla Ra¬
kova Frančiška, da vlada v sobi naj¬
lepši red in da ima mladi gospodar
poleg svoje postelje veliko omaro s
samimi knjigami. Stene prijazne so¬
be so bile pa vse ozaljšane z raznimi
fotografičnimi posnetki in slikami,
vse spomini mladega gospodarja na
njegova dijaška leta. Kakor so že
ženske radovedne, hotela je Rakova
Frančiška poizvedeti od mladega
gospodarja, kaj predočuje ta ali ona
slika.

Ivan ji je pojasnjeval, pri čemur
se mu je njegova spremljevalka ved¬
no bolj bližala in se ga skoro začela
tudi dotikati sedaj z roko, sedaj z ži¬
votom. Kadar je Ivan začutil tak do-
tikljaj, se je vselej hitro odmaknil in
začudeno pogledal svojo spremlje¬
valko, v katere očeh je pri tem opa¬
zil čuden ogenj.

Nad Ivanovo posteljo je bilo po¬
sebno veliko fotografičnih slik, kate¬
rih pomen je hotela Frančiška Rako¬
va tudi izvedeti. Ko je mladi Ivan, da
bi ustregel njeni želji, hotel sneti fo¬
tografije raz steno, mu je pa sprem¬
ljevalka to zabranila, češ da si jih
lahko tako ogledata, če se ne boji, da
bi se pri tem postelja pomečkala.

Ne da bi čakala na odgovor,
sklonila se je Frančiška Rakova ta¬
koj čez posteljo, začela premotrivati
fotografije in Ivana izpraševati za
to in ono fotografijo. S tem je do¬
segla, da se je moral tudi Ivan sklo¬
niti čez posteljo, da ji da zaželjena
pojasnila.

44

Ko sta bila tako sklonjena čez
posteljo, ovila je pa Frančiška Rako¬
va naenkrat svoje roke okrog Ivana
ter ga začela objemati in pritiskati k
sebi, toliko časa, da sta skoro ležala
na postelji; čeprav se je skušal Ivan
otresti svoje spremljevalke in se iz¬
viti iz njenih rok in objemov, se mu
to ni posrečilo.

Ko je pa naenkrat začutil njeno
desno roko nižje ob telesu, je pa
napel vse svoje moči in odrinil od
sebe mlado deklico s tako silo, da je
odletela v omaro in se pri tem z gla¬
vo zaletela ob rob.

Ne da bi kaj zinil, je na to odšel
iz sobe in tudi iz hiše . . .

Ko je Rakova Frančiška sprevi¬
dela, da je mladi Ivan njeno ljubezen
sramotno zavrgel, sklenila je takoj,
da bode cel dogodek sprevrgla, da
se maščuje za svoj sramotni poraz.

Začela je takoj na glas tuliti in
se je potem glasno jokajoča podala
po stopnjicah nazaj v posebno sobo,
kjer so se med tem dobro imeli njen
oče, Matevž Srebrot, njegov sin
France in županova vdova. Ko je
zagledala županova vdova na glas
jokajočo deklico, vprašala jo je za¬
čudena, zakaj joka.

Na to vprašanje je pa deklica
začela še glasneje tuliti in je med jo¬
kom in stokom obdolžila mladega
Ivana, da je hotel njeno zaupnost gr¬
do prevaliti in jo v svoji sobi posiliti.
Tem svojim obdolžitvam je tudi pri¬
stavila, da v taki hiši, kjer imajo ta¬
kega prašiča, ne more niti minute
več ostati ter da hoče takoj domov.

Hočeš ali nočeš, moral je, da po¬
tolaži svojo hčer,. Urban Rak zapre-
či svojega konjička. Temu vzgledu
je pa sledil tudi skrajno ozlovoljeni
Matevž Srebrot in se tudi pripravil
za odhod.

Da bi pa vsaj nekoliko izbrisal
pri Urbanu Raku skrajno nerodnost
svojega nečaka Ivana, je pa vprašal
Urbana Raka, če bi se smel peljati
na njegovem vozu. Frančiška Rako¬

va je bila takoj zadovoljna s tem in
je omenila, da se bode pa ona peljala
pri Francetu Srebrotu, ker bi v Ra¬
kovem koleslju 3 osebe malo nerod¬
no sedele.

Ne da bi počakala odgovora
svojega očeta, prisedla je takoj na
voz k mlademu Francetu Srebrotu;
nasprotno se je pa Matevž Srebrot
vsedel v Rakov koleselj, na kar so
pognali raz dvorišče prvi Rak, za
njim pa France Srebrot.

Urban Rak se je peljal naravnost
proti domu, kamor je tudi dospel v
običajnem času. Mladi Srebrot se je
pa pripeljal s Frančiško Rakovo še le
čez 4 ure za njim, ker se mu je na
potu baje prigodila nesreča, da je
zgubil zavoro in da je moral iti sko¬
ro poldrugo uro nazaj peš po njo,
kar je Frančiška Rakova potrdila kot
sveto resnico s pristavkom, da jo je
bilo malo strah, ko je skoro 4 ure
ostala sama pri konju in vozu ponoči
in na samoti.

XVI.

Oh, slišal si same neslane laži!

Aškerc:  Pesnitve.

Županova vdova Neža Novako¬
va je bila vsled tega dogodka, ki se
je povodom ogleda dogodil v njeni
pošteni hiši, vsa iz sebe. Svojega si¬
na Ivana je poznala skozi in skozi od
njegovih detinskih let in zato ni mog¬
la verjeti, da bi se mogel njen sin
tako daleč spozabiti, da bi se s silo
polotil Frančiške Rakove. To na¬
tančno poznanje sinove narave in pa
materinska ljubezen ste se postavila
odločno v bran za sina — toda nje¬
gov begu podoben odhod iz hiše je
zopet govoril za resnico strašne ob-
dolžitve, ki jo je proti sinu tako pre¬
pričevalno sprožila in vzdržavala
Rakova hči.

V teh silnih dušnih zmedah ni vi¬
dela nobenega drugega izhoda, nego

45

zateči se k mlademu župnemu upra¬
vitelju, ki je doslej že pokazal toliko
naklonjenosti njeni hiši in rodbini.

Ne da bi počakala sinove vrnit¬
ve, podala se je takoj v župnišče,
da le-tam najde utehe svojim raz¬
dvojenim mislim.

Mladi župni upravitelj je bil ne¬
malo začuden, ko je stopil ta nena¬
vadni obisk v njegovo sobo v župni¬
šču. Svojega začudenja pa ni poka¬
zal, temveč takoj prijazno vprašal
županovo vdovo, kaj jo je privedlo
k njemu in s čim ji more postreči.

Županova vdova je na to pove¬
dala dr. Juriju Podpečniku, da je
prišel danes k njim na oglede Urban
Rak iz Brezovice s svojo hčerjo
Frančiško. Ko so se nekoliko po¬
krepčali, so si ogledali hleve, živino,
gospodarska poslopja, vrt in bližno
polje, na to se pa zopet vrnili v hišo.
Njen brat Matevž Srebrot, ki se je s
svojim sinom Francetom pripeljal tu¬
di pri ti priliki v Orehovlje, je spro¬
žil potem misel, da bi si Rakova
ogledala še hišo. Ker je pa Urban
Rak menda rajši ostal pri obloženi
mizi, je pa moral na njegovo željo
razkazati Ivan Frančiški Rakovi hi¬
šo. Mladi par je izostal precej časa.
Ko so se pa Rak, njen brat Matevž in
njegov sin France med tem prav po
domače pogovarjali v posebni sobi,
prijokala je pa naenkrat v njo Ra¬
kova Frančiška. Med jokom in sto¬
kom je obdolžila potem njenega sina.
da ji je poskusil storiti silo v njegovi
sobi. Rakovi in Srebrotovi so na to
takoj napregli svoja vozova in se
odpeljali. Sin Ivan je pa nekam izgi¬
nil. V ti strašni stiski pa uboga mati
ni vedela storiti drugega, kakor za¬
teči se zaupno k mlademu župnemu
upravitelju, ki je doslej že dokazal,
da je prijatelj njeni hiši in pri njem
poiskati tolažbe in sveta.

»Nikakor ne morem verjeti,«
nadaljevala je obupana mati svoje
pripovedovanje, »da bi se bil moj sin
res tako daleč spozabil, da bi bil po¬

skusil storiti to, česar ga dolži Ra¬
kova Frančiška. Predobro poznam
svojega sina Ivana, ki takega dejanja
ni zmožen. Edino, kar me moti v
mojem sinu, je to, da je izginil iz do¬
ma in da se tudi po odhodu Rakovih
ni vrnil. Če je nedolžen, ni imel no¬
benega povoda izginiti od doma,
vemveč bi ostal doma in Rakovi
hčerki na njeno grdo očitanje zalu-
čil v obraz, da laže. V ti svoji stiski
sem se zatekla k vam gospod žup¬
nik, da mi prvi svetujete in da mi
preženete dvome, ki se porajajo v
moji duši.«

Mladi župni upravitelj ni niti z
eno besedo prekinil pripovedovanja
obupane matere, temveč je pazno
sledil njenim besedam in pri tem pre¬
mišljeval, kako mu bode v tem slu¬
čaju postopati in odgovarjati. Ko je
nesrečna mati končala svoje pripo¬
vedovanje, je pa resno tako - le spre¬
govoril:

»Preljuba gospa, ne morem vam
prikriti, da je ta zadeva za vašega
sina in vašo hišo zelo kočljiva in ne¬
varna. Rakova Frančiška dolži nam¬
reč vašega sina naravnost poskuše-
nega hudodelstva in vse okolnosti
govore za resničnost njene dolžitve.
Predno sta šla Rakova Frančiška in
vaš sin v njegovo sobo, se je vršila
v posebni sobi gostija, pri kateri se
je tudi pilo. Ker je pa nepobitna res¬
nica, da pijača učinkuje zelo nevar¬
no na človeški organizem, se ni ču¬
diti, ako zmede misli tudi treznemu
in pametnemu človeku. Ne sme se
tudi prezreti, da sta bila vaš sin in
Rakova Frančiška na kraju, ki bi bil
posebno primeren za tako grdo de¬
janje. Končno je pa Rakova Franči¬
ška obdolžila vašega sina tega grde¬
ga dejanja neposredno potem, ko se
je baje izvršilo in to vpričo svojega
očeta, vas, njegove matere In drugih
sorodnikov, česar bi se gotovo ne
drznila storiti, če bi ne bile obdolžit-
ve resnične. Ker moram kot nepri¬
zadeta in nepristranska oseba hladno

46

in trezno vso stvar presojati, vam
vseh teh za resničnost obdolžitve
govorečih dejstev ne smem prikri¬
vati, ker bi vas na ta način spravil v
zmoto glede nevarnosti, ki preti va¬
šemu sinu in celi vaši hiši. Če bi pri¬
šla ta zadeva pred kazenskega sod¬
nika, se bojim, da bi kazenski sodnik
dal popolno vero obdolžitvam Rako¬
ve hčere in da bi bila posledica tega,
da bi se proti vašemu sinu uvedla
kazenska preiskava radi poskušene-
ga hudodelstva in da bi prišel vaš
sin tudi na zatožno klop. Morda bi
bil vaš sin oproščen, morda pa tu¬
di ne.«

»Kaj, tako nevarna je ta stvar,«
zavzdihnila je v svojem obupu uboga
mati, »to ni mogoče, moj sin ni hu¬
dodelec, to vam povem jaz, ki sem ga
nosila pod svojim srcem. Moj sin je
nezmožen dejanja, ki se ga dolži in
naj si trdi Rakova Frančiška, kar ho¬
če, moj sin ji tega ni storil.«

»Čeprav visoko čislam zlato ma¬
terino srce,« odvračal je mladi župni
upravitelj, »vendar me sili prijatelj¬
stvo do vaše hiše, da vam odkrito in
jasno povem svoje mnenje o tem zelo
sitnem in nevarnem dogodku. Če bi
prišla ta zadeva do vednosti kazen¬
skega sodnika, bi kazenski sodnik o
predmetu obdolžitve nedvomno pred
vsem zaslišal Rakovo Frančiško. Če
bi pa ta, o čemur nimam povoda
dvomiti, kot priča potrdila resnič¬
nost svoje obdolžitve, bi pa vašemu
sinu njegov zagovor, da se ni pregre¬
šil proti Rakovi Frančiški, prav nič
ne pomagal, ker je znano, da dajejo
kazenski sodniki vso vero obreme¬
nilnim pričam, obdolžencem pa no¬
bene. Naravna posledica pričevanja
Frančiške Rakove bi pa bila, da bi se
potem vašega sina obtožilo in morda
tudi obsodilo. Ker je pa kazen za po¬
skus tega hudodelstva zelo ostra, bi
pa lahko prišel vaš sin Ivan za več
mesecev v ječo.«

»Kaj, zaprli bi mojega sina,« za¬
ječala je nesrečna mati »to se pa ne

sme zgoditi tudi če moram sama ves
svet obletati. Moj pokojni mož bi se
od sramote obrnil v svojem prera¬
nem grobu, če bi njegov edinec mo¬
ral v ječo. Prosim vas iskreno, go¬
spod župnik, pomagajte mi v ti stis¬
ki, ne zavrzite mile prošnje nesrečne
matere in rešite mojega ubogega si¬
na pred sramotno ječo.«

»Obljubljam vam,« odgovoril je
mladi župni upravitelj, »da bodem
iz spoštovanja do vaših sivih las in
iz prijateljstva do vaše hiše storil
vse, kar je v moji moči, da odvrnem
nesrečo in sramoto od vaše spošto¬
vane hiše. Da bodete videli, da ne
najdete od mene nikjer boljšega pri¬
jatelja vaši hiši, podal se bodem jutri
na vse zgodaj sam in osebno v Bre¬
zovico ter s posredovanjem tamoš-
njega župnika skušal vplivati na Ra¬
ka in njegovo hčer, da te stvari ne
bodeta spravila v javnost in posebno
ne pred sodno oblast. Obečam vam,
da se ne bodem vstrašil nobenega
truda, da obvarujem vaše sive lase
pred sraifioto in da bom storil vse,
kar je v moji moči, da obvarujem va¬
šega sina pred temnico.«

Obupano mater je srčno ganila
ta nesebična požrtvovalnost mlade¬
ga župnega upravitelja dr. Jurija
Podpečnika, kateremu je z iskreno
hvaležnostjo v svojem srcu izrekla
najlepšo zahvalo za njegovo pomoč.

Mladi župni upravitelj se je res
takoj drugi dan peljal v Brezovico
ter se oglasil pri tamošnjem župniku,
ki je bil tudi mož nove šole. Ker je
sosednji župnik dobro vedel, da je
dr. Jurij Podpečnik jako dobro zapi¬
san v knezoškofijski palači, mu je šel
takoj rad pri ureditvi te zadeve na
roko, ker je bil prijatelj načela, da
roka roko umije.

Dal je poklicati v župnišče Ur¬
bana Raka in njegovo hčer Franči¬
ško. Poslednja je danes že mnogo
milejše opisovala ves dogodek,
vsled česar se je sosednjemu župni¬
ku z največjo lahkoto posrečilo, da

47

sta mu obljubila Urban Rak in njego¬
va hčer Frančiška, da bodeta celo
stvar zamolčala.

Ves vesel svojega uspeha se je
dr. Jurij Podpečnik po temeljitem
pokrepčilu pri svojem sosedu župni¬
ku vrnil nazaj v Orehovlje ter dobri
izid svojega posredovanja takoj tudi
sporočil županovi vdovi.

XVII.

Ustvarja Brahma — in podira Šiva . . .
Spreminjajo nazori se in misli.

Kar včeraj med ljudmi je bilo v čisli
pozabljeno je danes, zastarelo
je že in jutri se je preživelo . . .
Povsod le tok, pretok brz, neprestan.

Aškerc:  Pesnitve.

Sredi tedna dospel je na svoje
novo mesto novi kaplan Urh Čuk, ki
je bil po svoji lični zunanjosti na¬
ravnost ideal mladega kaplana ter se
takoj po svojem prihodu predstavil
začasnemu župnemu upravitelju dr.
Juriju Podpečniku.

Dr. Jurij Podpečnik je sprejel
Urha Čuka nad vse prijazno ter ga
takoj povedel iz uradne sobe v žup¬
nišču v obednico, češ, da med njima
ni nobene nadrejenosti ali podreje¬
nosti in da si bodeta pri čaši vina in
pri malem založku kot tovariša od¬
krito povedala, kako si hočeta raz¬
deliti svoje stanovske posle dotlej,
dokler ne dobi osirotela župnija no¬
vega župnika.

Ko sta sedela mlada duhovnika
v obednici pri litru vina in pri bo¬
gatem založku, znal je pa dr. Jurij
Podpečnik skoro pogovor zasukati
tako, da mu je novodošli Urh Čuk
razodel vse svoje tajnosti, mu pove¬
dal skromno zgodovino svojega živ¬
ljenja in da mu je zlasti tudi pojasnil,
kako misli nastopati kot kaplan v
svojem poklicu.

Urh Čuk je bil zelo vesel svoje¬
ga prijaznega začasnega predstojni¬
ka in je tudi takoj na njegov ljubez-

njivi poziv začel na dolgo in široko
razkladati, kaj misli, da bi bila nje¬
gova dolžnost, da kot kaplan v Ore-
hovljah ustanovi in pokliče v življe¬
nje. Pri tem je omenil pred vsem
nujno potrebo takojšnje ustanovitve
posojilnice za Orehovlje in oreho-
veljski kot, ker je potrebno osvobo¬
diti dobro in verno ljudstvo v Ore-
hovljah in celem kotu od pogubnega
vpliva bližnjega liberalnega mesta,
ki posebno s svojo napredno posojil¬
nico pogubonosno deluje v Orehov-
Ijah in okolici in je odrešiti zaeno
raznih drugih liberalnih oderuhov.

»Nisem zastonj,« nadaljeval je s
sveto navdušenostjo Urh Čuk, »te¬
kom svojih bogoslovnih študij pora¬
bil ves svoj prosti čas za proučeva¬
nje gospodarskih vprašanj, nisem se
zastonj pečal noč in dan z našim po-
sojilništvom, da enkrat potem, ko
stopim v življenje, v polni meri za¬
dostim tudi ti strani našega vzviše¬
nega poklica. V dno duše sem nam¬
reč prepričan, da zahtevajo današ¬
nji časi od vsakega duhovnika, da
zapusti cerkev in altar in da se vrže
v valovje posvetnega življenja, da
mora le-tam kot vodnik stati na če¬
lu našega dobrega in vernega ljud¬
stva ter urejati v pravem katoliškem
smislu tudi njegove posvetne zade¬
ve. Duhovnik je v prvi vrsti, toda tu¬
di edini poklican in upravičen tudi
v posvetnih stvareh izreči svojo
končno sodbo, kateri se mora vse in
nepogojno ukloniti. Če v tem oziru
od vas, gospod župni upravitelj, ka¬
teremu nasproti sem obvezan do ne¬
pogojne kanonične pokorščine, ne
dobim kake prepovedi, nameravam
takoj pričeti z ustanovitvijo prepo¬
trebne posojilnice, na katere čelu bi
seveda želel videti vas. Ako smatra¬
te mojo namero kot umestno, potem
hočem že svojo prvo pridigo bodočo
nedeljo tako urediti, da bodem po¬
vabil vse boljše krščanske može
orehoveljske župnije na prijateljski
sestanek v župnišče radi ustanovitve

48

posojilnice za župnijo Orehovlje in
ves orehoveljski kot in pri ti priliki
svojim vernim poslušalcem obrazlo¬
žil tudi temeljito pomen in namen
takih denarnih zavodov.«

Mladi župni upravitelj je svoje¬
mu tovarišu Urhu Čuku rad dal do¬
voljenje za ustanovitev posojilnice
za Orehovlje in orehoveljski kot, le
to si je izprosil od Urha Čuka, da naj
njega, ki bode sicer z vsemi simpa¬
tijami stal na strani novega zavoda,
katerega bode z besedo in dejanjem
tudi najkrepkejše podpiral, ne sili
niti na čelo tega zavoda, niti v na¬
čelstvo ali nadzorništvo, ker na eni
strani nima zadostnih izkušenj za te¬
žavno vodstvo takega zavoda, na
drugi strani mora pa ravno sedaj
posvetiti vse svoje moči in ves svoj
prosti čas na novo ustanovljeni
»Marijini družbi«. »Nasprotno želim
mladi moj prijatelj,« je ljubeznjivo
nadaljeval dr. Jurij Podpečnik, »da
postavite na čelo zavoda uglednega
in imovitega posestnika, dočim bi
vas, ki ste v ti stvari najbolj podko¬
vani in izkušeni, želel videti v načel¬
stvu posojilnice, da bi kot duša za¬
voda in njegov ustanovitelj vodili
vse njegovo poslovanje. Na čelo za¬
voda bi vam pa svetoval postaviti
Urbana Raka, posestnika iz sosednje
župnije Brezovice, ker je ta najbo¬
gatejši mož daleč na okrog, kar bo¬
de gotovo najboljše priporočilo za
mladi zavod. Obrnite se vsled tega,
pri čemur se smete sklicevati name,
takoj na mojega prijatelja župnika v
Brezovici ter prosite poslednjega,
da primerno vpliva na Urbana Ra¬
ka in ga pridobi za vašo idejo. Ako
bodete bodisi pri ustanovitvi ali pa
tudi pozneje še kaj rabili mojega
sveta ali pomoči, bodem vam seve¬
da vedno z veseljem in toliko časa
na razpolago, dokler bodem še kot
začasni župni upravitelj nameščen
v Orehovljah.«

Mladi Urh Čuk je bil ves vesel
dobljenega dovoljenja za ustanovi¬

tev posojilnice in je kar gorel za to,
da uresniči svojo idejo in pokaže
širši javnosti in posebno še svojim
vrhovnim predstojnikom v knezo-
škofijski palači, da se ni zastonj učil
narodnega gospodarstva v ljubljan¬
skem semenišču. Ko se je dobri dve
uri potem poslovil od začasnega
upravitelja, pohitel je takoj v svojo
odkazano sobo in lentam skrpucal
svoj prvi dopis v »Slovenca« raz
svoje novo mesto. Ta dopis je bil se¬
veda sestavljen v običajni obliki ta¬
kih kaplanskih dopisov in je mrgolel
silnih napadov na oderuško napred¬
no meščanstvo in druge liberalne
oderuhe, iz katerih krempljev je tre¬
ba iztrgati našega kmeta, naše do¬
bro in verno ljudstvo in to z ustano¬
vitvijo katoliškega denarnega za¬
voda.

Prvo mašo bodočo nedeljo je pa
daroval novi kaplan Urh Čuk. Ker
je maševal hitro, si je s tem pridobil
na svojo stran v cerkvi navzoče mo¬
ške; s svojo lično zunanjostjo in
krepko postavo je pa ogrel za se še
ženski svet, vsled česar se ni čuditi,
da je vse radovedno čakalo, kakšen
pridigar bo, ko bo med prekinjeno
mašo stopil na prižnico.

Ko je stopil potem sredi maše
mladi Urh Čuk na prižnico in s krat¬
kimi uvodnimi besedami pozdravil
svoje nove ovčice, je prešel takoj k
pravemu smotru svoje prve pridige.
Začel je na dolgo in široko razkla¬
dati svojim vernim ovčicam, kako
odirajo danes revnega kmeta me¬
ščanski in drugi oderuhi in kako mu
pijo njegovo srčno kri, njegovo ubo¬
go rodbino pa preganjajo raz rodno
grudo. Pa to jim še ni dovolj. Ne za¬
dostuje jim še brezmejno gorje, ka¬
tero zakrive posamezniki -— da bi še
bolj zasužnjili ubogega kmeta in ga
še bolj ujeli v svojo grabežljivo past,
so se ti oderuhi po mestih in deželi
še medsebojno združili in z ustano¬
vitvijo raznih liberalnih posojilnic
poskusili ubogo in verno ljudstvo

49

dobiti popolnoma pod svoje grabež¬
ljive pete.V takih hudih časih je dolž¬
nost vsakega poštenega človeka, če-
gar srce še ni omrznilo za ubogo
rajo, za teptanega kmeta, da skuša
zajeziti pogubonosno delovanje libe-
* ralnih oderuhov in njihovih oderu¬
ških posojilnic. Edino dobro in pri¬
merno sredstvo v to svrho je pa
ustanovitev na pravem katoliškem
temelju zgrajenih posojilnic. Ker
vladajo tudi v Orehovljah in vsem
orehoveljskem kotu ravnokar opisa¬
ne strašne razmere, ker tudi tukaj
dero nesramni liberalni oderuhi na
strašen način ubogega kmeta, ker ga
skušajo še bolj zasužnjiti s svojo li¬
beralno posojilnico v bližnjem me¬
stu, je pa njegova dolžnost, da takoj
pri svojem prvem nastopu opozori
svoje verne ovčice na to veliko ne¬
varnost in da jim sočasno pokaže,
kje je najti rešitev.

»Ustanoviti si moramo,« nada¬
ljeval je s slovesnim glasom mladi
pridigar, »svojo katoliško posojilnico
za Orehovlje in za ves orehoveljski
kot. Z ustanovitvijo take posojilnice
na pravi katoliški podlagi izrezali
bodemo nagnusno rakrano, ki se je
vsled naše brezbrižnosti, popustlji¬
vosti in naravnost pregrešne lahko-
mišljenosti pojavila na sicer zdra¬
vem telesu tega lepega kraja. Po¬
življam vas vsled tega, preljubi moji
v Kristusu kralju, da poslušate sveti
glas svojega duhovnega učenika in
da se v svojo časno in večno srečo
odzovete njegovemu povabilu. Po¬
življam vas namreč, da se zberete
danes teden ob 4. uri popoldne v
orehoveljskem župnišču vsi krščan¬
ski možje, ki še niste zavrgli božje
besede in naukov božjih namestni¬
kov na zemlji, da se bodemo potreb¬
no dogovorili in potem ustanovili ka¬
toliško posojilnico za Orehovlje in
orehoveljski kot ter tako položili te¬
meljni kamen za osvoboditev tega
lepega kraja iz rok liberalnih oderu¬

hov, da položimo temeljni kamen
vaši boljši in lepši bodočnosti. S po¬
sebno prošnjo se pa obračam še do
vas, krščanske matere in žene, da
vzpodbujate svoje krščanske sinove
in svoje krščanske može, da vstopijo
vsi kot en mož v ono kolo, iz čegar
srede ima zasijati nad tem lepim
krajem zlato solnce boljše katoliške
bodočnosti. Prepričan sem, da moje
besede niso padle na skalnati svet,da
jih ne bo odnesel od samega satana
poslani veter, temveč da so padle na
rodovitno zemljo, kjer bodo kmalu
vzklile in rodile stoteren sad. To mi
je porok Oni, v čegar imenu kot nje¬
gov nevredni namestnik govorim iz
tega svetega mesta k vam, preljubi
moji kristjani. V imenu boga očeta,
sina in svetega duha! Amen!« ,

Uverjen o popolnem uspehu svo¬
je dobro priučene pridige stopil je
mladi Urh Čuk na to ponosno iz priž¬
nice ter potem nadaljeval pričeto
mašo.

V cerkvi zbrani verniki so pa z
raznimi čutili poslušali ta nenavaden
govor svojega novega kaplana, ker
so bili doslej navajeni od strani svo¬
jega bivšega župnika Matije Korena
drugačnih in takih pridig, v katerih
se je posvetnih stvari dotikalo le v
toliko, v kolikor so bile iste škodlji¬
ve občnemu poštenju in nravnemu
življenju ! Kar je bilo treznejših, sa¬
mostojnejših in kolikor toliko izobra-
ženejših gospodarjev, so vsled tega
vsi zmajevali s svojimi glavami, češ,
da to ni bila nobena pridiga, ker so
morali slišati na svetem kraju samo
posvetne besede. Ti možje so si tu¬
di takoj napravili o novem kaplanu
svojo sodbo, ki pa za kaplana ni bila
ugodna. Ti možje so namreč soglas¬
no sklenili, da bodo, kakor kaže
prvi nastop novega kaplana, ž njim
prišli za Orehovlje sicer novi časi,
da pa bode za nje konec dosedanje
medsebojne strpljivosti in medse¬
bojne bratovske prijaznosti.

4

50

XVIII.

Kaj mari meni tvoja
zlata dota!

Ti sama moje čisto si
zlato!

Aškerc:  Pesnitve.

Med tem, ko so se vršile v prej¬
šnjih poglavjih popisane velike iz-
premembe v orehoveljski župniji, se
je pa bolni Marjetici Novakovi pola¬
goma vedno bolj vračalo zdravje.
Daši še slaba, je vendar že parkrat
zapustila svojo rodno hišo ter se v
spremstvu svoje prijateljice Leniče
Šteblajeve podala na krajše izpreho-
de ter pri tem obiskavala s svojo pri¬
jateljico - spremljevalko vse one
kraje, na katere so obe prijateljici
vezali prijetni spomini iz detinskih
let. Svoje izprehode sta si pa seveda
še krajšali z najprijetnejšimi razgo¬
vori o Stanku in Ivanu. Stanko Ko¬
vač je svoji mladi nevestici pridno
dopisoval ter ji obečal, da jo pri prvi
priliki preseneti s svojim obiskom.

Stanko Kovač je svojo obljubo
tudi izpolnil, ker je prišel v ponede¬
ljek po prvem nastopu mladega ka¬
plana Urha Čuka v Orehovlje obis¬
kat svojo nevesto in svoje starše.
Prišel pa ni sam, temveč pripeljal je
s seboj tudi svojega, po letih nekoli¬
ko starejšega prijatelja dr. Frana
Ražuna, zdravnika v prestolnem
mestu. Tega svojega prijatelja
zdravnika je namreč naprosil, da bi
šel ž njim v Orehovlje, da bi le-tarn
natančno preiskal njegovo nevesto.
Mladi dr. Ražun je vzlic svoji mlado¬
sti vžival namreč odlično ime med
ljubljanskimi zdravniki, vsled česar
je bil Stanko prepričan, da mu bode
prijatelj zdravnik odkrito povedal,
kako je z zdravjem njegove ljublje¬
ne neveste in kaj je treba ukreniti,
da bode skoro popolnoma okrevala
in mu sledila pred altar, da le-tam še
enkrat slovesno ponovita medseboj¬
no obljubo večne ljubezni in zve¬
stobe.

Sprejem ženina Stanko Kovača
je bil nad vse prisrčen v županovi
hiši in je njegov obisk vsaj začasno
izbrisal tudi vsa nesporazumljenja, ki
so se v zadnjem času pojavljala med
materjo vdovo na eni strani in med
sinom in hčerko na drugi strani.
Ravnotako prisrčno so sprejeli župa¬
novi tudi Stankovega prijatelja dr.
Ražuna.

V ozkem rodbinskem krogu,
katerega so se razun Novakovih
udeležili le še Kovačevi in dr. Ra¬
žun, so slavili potem tiho zaroko med
Novakovo Marjetico in inženirjem
Stanko Kovačem. Obema zaročence¬
ma se je bralo raz obraz, da se je tu
našlo dvoje ljubečih src, ki nosita že
sama v sebi poroštvo za neskaljeno
življensko srečo.

Stanko Kovač je ves srečen pri¬
povedoval zbranim svojim in svoje
neveste sorodnikom, kako napreduje
v svoji službi pri deželnem odboru,
koliko ima raznega dela in kako z
veseljem izvršuje odgovorne nalo¬
ge svojega inženirskega poklica. Tu¬
di je z veseljem omenjal svojo lepo
bodočnost, ker se pri deželi vedno
bolj kopičijo tehnična dela in ker se
vsled tega pojavlja tudi potreba, da
bode skoro zopet treba pomnožiti
tehnične moči pri deželnem odboru.
To bode pa imelo za posledico hi¬
trejše napredovanje doslej namešče¬
nih tehnikov v službi, vsled česar
ima zanesljivo upanje, da postane v
najkrajšem času definitiven v svoji
službi in da si bode vsled tega mogel
tudi v najkrajšem času ustanoviti
svoje lastno ognjišče, okrog katere¬
ga se bode kot njegova dobra ženica
skoro, skoro sukala njegova Marje¬
tica.

Od teh strogo rodbinskih pogo¬
vorov so prešli zbrani Novakovi in
Kovačevi skoro tudi na druge raz¬
govore bolj splošnega značaja, pri
katerih je imel odlično besedo mladi
zdravnik dr. Ražun, ki je vedel po¬
sebno mnogo mikavnega povedati iz

51

svojega težavnega zdravniškega po¬
klica. Dotaknil se je pri tem tudi
Marjetičinega stanja in zdravja .jter
z ozirom na natančno zdravniško
preiskavo, ki jo je takoj po svojem
prihodu v županovo hišo izvršil pri
Marjetici Novakovi, izjavil, da bode
morala Marjetica za nekaj tednov na
jug, da popolnoma okreva in da iz¬
ginejo zadnji sledovi prestane težke
bolezni. Nasvetoval jim je prijazni
Gruž pri Dubrovniku, čegar milo
obnebje bode nedvomno izbrisalo
zadnje sledove bolezni pri Marjetici
in ji prineslo popolno okrevanje, da
bode potem lahko sledila pred altar
njegovemu prijatelju Stanku Kova¬
ču. Omenil je tudi, da ima v Dubrov¬
niku prav dobrega prijatelja iz vse-
učiliščnih let, ki se je nastanil kot
domačin v Dubrovniku, kjer ima kot
priznani zdravnik jako veliko prak¬
so. Obljubil je, da bode pisal temu
svojemu prijatelju in mu v tem toplo
priporočal Marjetico.

Na predlog in nasvet zdravnika
dr. Ražuna se je začel živahen raz¬
govor, čegar konec je bil ta, da se je
odločilo poslati Marjetico na jug in
sicer tje, kamor je nasvetoval dr.
Ražun.

Ostalo je pa odprto le še vpra¬
šanje, kdo naj spremi na jug Marjeti¬
co, ker so si bili v tem vsi edini, da
ne more sama napraviti tako velike¬
ga potovanja in da ne more tako
dolgo časa ostati čisto sama med
tujimi ljudmi. Vsi so računali pri tem
v prvi vrsti na njeno mater, vendar
so morali po treznem preudarku
vseh dejanjskih razmer priti do za¬
ključka, da mati županja ne more za¬
pustiti svojega sina Ivana in pustiti
svoje domače hiše brez gospodinje.
Radi tega so začeli misliti na to in
ono osebo, ki naj bi spremljala Mar¬
jetico v Dalmacijo, vendar pa niso
mogli najti prave osebe.

Iz te zadrege jih je rešila Mar¬
jetica sama, ki je začela prositi svojo

mater in svojega brata, da naj bi dali
ž njo njeno prijateljico Lenico Šte-
blajevo, ki bi se gotovo mogla odteg¬
niti za par tednov od svojega očeta,
bratcev in sester, če bi jo nadome¬
ščala ta čas njena v bližnjem mestu
živeča teta, ki je tudi po smrti njene
matere pred leti prišla za nekaj časa
na pomoč osamelemu vdovcu in
njegovim sirotam.

Ta prošnja je našla takoj ugodna
tla pri ženinu Stanku Kovaču, njego¬
vem očetu Franu Kovaču in posebni
še pri bratu Ivanu, ki so vsi z odkri¬
tim veseljem pozdravili to srečno mi¬
sel Marjetice Novakove.

Le mati županja se je upirala od¬
ločno Leniči Šteblajevi kot sprem¬
ljevalki, češ, da jo njen oče krvavo
potrebuje pri svoji hiši in da bi tudi
mladi župni upravitelj gotovo ne vi¬
del rad, če bi odšla najboljša cerkve¬
na pevka za dalj časa iz Orehovelj.
Posebno bi ji bila neljuba zamera pri
župnem upravitelju dr. Podpečniku,
ki se je cel čas, od kar je v Orehov-
ljah, kazal tako odkritega prijatelja
njeni hiši.

Poslednji pomislek je pa takoj
pobil nadučitelj Fran Kovač, češ, da
je zadostno cerkvenih pevk in da bo¬
de on kot organist že znal si začasno
preskrbeti primerno nadomestilo za
odšlo Lenico.*.

»Če ne bode drugače,« je ome¬
nil šaljivo, »bodem pa nekoliko krep¬
keje pritiskal na pedale, da bodo or¬
gije bolj mogočno bučale, ker potem
ne bode nihče opazil, da Leniče ni na
koru med pevkami.«

Tako se je tudi to vprašanje
srečno rešilo, ker je mati županja
vočigled soglasnosti obmolknila in ni
več ugovarjala. Drugi dan sta se vr¬
nila nazaj v Ljubljano zdravnik dr.
Ražun in ženin Stanko Kovač, ki je
ob slovesu še obljubil svoji nevesti,
da jo bode, če mu bodo le pripuščale
službene razmere, spremil na potu v
Dalmacijo vsaj do Reke, kjer bode

4*

52

skrbno pazil, da se Marjetica ne bo¬
de preveč ustrašila velike vode. Od¬
hod Marjetice na jug se je pa na po¬
seben nasvet zdravnika dr. Ražuna
določil tako, da bode odpotovala že
bodočo soboto, če dotlej dobi njena
prijateljica Leniča dovoljenje, da jo
sme spremljati.

Po precejšnjih težavah je Leni¬
ča potem, ko je Ivan s primerno vso¬
to pridobil za to misel Cerkvenika
Miho Šteblaja, dobila od svojega
očeta dovoljenje, da sme oditi kot
spremljevalka županove Marjetice
na jug. Ker je bila županova hiša bo¬
gato založena z vso potrebno oble¬
ko in perilom, f je bila vsa stvar s
tem v redu in sta mogli Marjetica in
Leniča tudi že bodočo soboto odpo¬
tovati proti beli Ljubljani, kjer se ji¬
ma je ves srečen pridružil še Stanko
Kovač, da jih spremi po železnici do
Reke, kjer sta se potem vkrcali na
parnik ogrsko - hrvaške parobrodne
družbe. Vožnja od Ljubljane do Reke
potekla je mladim potnikom kaj hi¬
tro, ker je znal Stanko Kovač zani¬
mivo opisovati mladima deklicama
kraje, skozi katere so se vozili z ja¬
drno hitrostjo. Med tem pa ni poza¬
bil dajati svoji nevestici polno koša¬
rico dobrih naukov, kako se ji je ve¬
sti na ladji in potem v Dalmaciji, ka¬
ko ima skrbno paziti na se in svoje
zdravje, da se skoro vrne popolno¬
ma okrevana in da se bode skoro
potem mogla vršiti tudi poroka. Iz¬
ročil ji je tudi še posebno priporočil¬
no pismo zdravnika dr. Frana Ražu¬
na na njegovega dubrovniškega
zdravnika prijatelja.

S solzami v očeh sta se poslovi¬
la na lepem reškem pomolu mlada
zaročenca: Marjetica, da gre na

solnčni jug iskat popolnega okreva¬
nja in Stanko, da se vrne v megleno
Ljubljano pripravljat gorko gnezde¬
ce svoji ljubljeni nevestici.

XIX.

Le kdor ustvarja, zida,
junak je tak kaj prida!

Aškerc:  Jadranski biseri.

Toda nekaj mi leži na srcu.

Modrijan si, znan po našem mestu.

Čisla tvoja se beseda tehtna.

Aškerc;  Akropolis in piramide.

Mladi kaplan Urh Čuk se je med
tem polotil z vsemi silami in z vso
vnemo dela za ustanovitev posojilni¬
ce za Orehovlje in orehoveljski kot,
pri čemur mu je s svojim svetom
zvesto stal ob strani župni upravitelj
dr. Jurij Podpečnik, ki ga je posebej
opozarjal na razne gospodarje, ka¬
tere bi kazalo pritegniti v načelstvo
in nadzorništvo novega zavoda. Na
nasvet župnega upravitelja je obiskal
Urh Čuk navedene rnu gospodarje,
katere je potem z različnim uspe¬
hom skušal pridobiti za svojo idejo.
Pri gospodarjih samih ni našel po¬
sebnega razumevanja in še manj na¬
vdušenja za svojo misel, tem več
sreče je pa imel pri njihovih boljših
polovicah, ki so se takoj navdušile za
kaplanovo misel ter tudi v tem smi¬
slu poskušale vplivati na svoje za¬
konske može. Potom ženske pomoči
se je posrečilo Urhu Čuku pridobiti
nekaj boljših gospodarjev za poso¬
jilnico in doseči od njih obljubo, da
se bodo udeležili ustanovnega zbo¬
rovanja in da tudi ne bodo odklanja¬
li vstopa v načelstvo, oziroma nad¬
zorništvo.

Obrnil se je s posebno pismeno
prošnjo tudi do župnika v Brezovici,
da bi pregovoril Urbana Raka, da bi
stopil na čelo novega zavoda. H
kratu je pa tudi prosil brezoviškega
župnika, da bi pridobil še kaj boljših
gospodarjev za novi zavod, ker mu
je na tem ležeče, da bi bil cel oreho¬
veljski kot primerno zastopan v na¬
čelstvu in nadzorništvu, ker bi bilo
to le v prospeh mlademu zavodu.

53

Od brezoviškega župnika je do¬
bil skoro pismen odgovor, ki pa ni
bil posebno povoljen. Brezoviški
župnik je namreč pisal Urhu Čuku,
da je bil osebno pri Urbanu Raku ter
ga poskušal pridobiti, da bi prevzel
načelstvo pri novem zavodu. Urban
Rak pa ni hotel o utanovitvi posojil¬
nice za Orehovlje in orehoveljski
kot nič slišati, češ, da je to popolno¬
ma nepotrebna naprava, ki bode sa¬
mo na škodo onim, ki imajo kaj pod
palcem, češ, da on ne bode mogel
več potem posojati svojega denarja
na krščanske obresti od 6—10% po¬
leg drugih dobrot. Le toliko se mu je
posrečilo, da je dobil od Urbana Ra¬
ka zagotovilo, da ne bode ruval proti
novemu zavodu. Pač pa je imel več
sreče pri drugih svojih župljanih, od
katerih mu je napisal tri gospodarje
in dva posestniška sinova, ki naj bi
se volili v načelstvo in nadzorništvo
kot zastopniki brezoviške župnije.

Vsebina tega pisma je sicer ne¬
koliko poparila kaplana, ker je z go¬
tovostjo računal, da se bode Urban
Rak štel za posebno počaščenega,
ako se mu ponudi odlično mesto
načelnika pri novem zavodu. Niti
verjeti ni mogel, da se ta Urban Rak,
o čegar imovitosti in bogatem po¬
kojnem duhovnem stricu je slišal od
vseh strani naravnost bajne stvari,
drzne odkloniti ponudeno mu čast.

Ker je med tem že spoznal iz-
vanredno spretnost in premetenost
dr. Jurija Podpečnika, se je s tem
pismom brezoviškega župnika tudi
takoj zatekel k njemu, da mu pomo¬
re s svojim svetom, kaj mu je sedaj
storiti. Dr. Jurij Podpečnik je pred
vsem prečital pismo brezoviškega
župnika in potem vprašal mladega
kaplana, kaj misli sedaj ukreniti.

»Ne vem, prav nič ne vem, pre¬
častiti gospod župni upravitelj,« od¬
govoril je Urh Čuk, »kaj naj sedaj
storim. Izmed vseh onih mož, katere
sem pridobil za svojo misel in ki so

mi obljubili, da pristopijo k novemu
zavodu, nima nobeden toliko ugleda
in sposobnosti, da bi se ga noglo po¬
staviti na čelo. Vsi so sicer dobri
ljudje in navdušeni za stvar, toda o
denarju nimajo pojma in znajo ko¬
maj podpisati svoje ime ali pa še te¬
ga ne. Vsled tega prihajam ravno k
vam, da mi priskočite na pomoč s
svojo izkušenostjo in svojim svetom
in me rešite iz zagate.«

»Če ne znajo tudi nič drugega,
kakor podpisati svoje ime,« je odvr¬
nil dr. Podpečnik mlademu kaplanu,
»to nič ne de.« Ravnotako je popol¬
noma brezpomembno, ako se spo¬
znajo kaj na posojilništvo ali ne.
Vsaj ste vendar vi tukaj, preljubi
moj tovariš, ki bodete vendar pre¬
vzeli dejansko vodstvo vse posojil¬
nice, naj si bode potem načelnik Pe¬
ter ali Pavel in naj zna ta Peter ali
Pavel pisati ali ne. V tem pogledu si
ne delajte prav nikakili nepotrebnih
skrbi in zaupajte popolnoma v same¬
ga sebe, ker bodete s takim zaupa¬
njem v samega sebe najboljše sha¬
jali in tudi najbolj zanesljivo dosegli
svoj cilj, to je ustanovitev posojilni¬
ce za Orehovlje in orehoveljski kot.
V načelstvo in nadzorništvo lahko
sprejmete katere koli gospodarje ali
sinove boljših posestnikov, ker mo¬
ramo tudi skrbeti, da pride mladina
do primernega delokroga in najsi
imajo ti možje in fantje kaj smisla za
posojilništvo ali ne. Druga stvar pa
je radi osebe načelnika. V tem po¬
gledu je pa moja misel ta, da se brez
Urbana Raka stvar ne more srečno
poklicati v življenje, ker je vsaj ime
Urbana Raka naravnost potrebno
kot nekaka reklama za novi zavod.
Po mojih informacijah Urban Rak ni
samo eden izmed največjih kmečkih
bahačev, temveč je, recimo to kar
odkrito, tudi eden največjih kmečkih
oderuhov. Toda njegovo bogastvo
izvira v precejšnji meri iz duhovni¬
ških rok in bi bilo vsled tega krivic-

54

no, če ne bi vsaj posredno služilo še
nadalje duhovniškim svrham. Urban
Rak ima pa tudi svojo ahilovo peto
in ta je precejšnja častilakomnost
poleg navadne lakomnosti. Vsled te¬
ga naj bi se po mojem mnenju na
ustanovnem zborovanju vzlic njego¬
vi odklonilni izjavi izvolil Urban Rak
za načelnika mlademu zavodu. Da
pa ne bode odklonil izvolitve, naj se
pa zaeno stori sklep, da dobi načel¬
nik, ako ne stanuje v Orehovljah,
primerne in večje službene nagrade
za svoja pota v Orehovlje in naj se
to Raku sočasno z izvolitvijo ta¬
koj poroča. Če res prav poznam Ur¬
bana Raka, bode ta mož, če bode de¬
narna vaba zadostno izdatna, z obe¬
ma rokama zagrabil za novo čast in
potem imate načelnika, kakoršnega
si morete le želeti. To je moje mne¬
nje in mislim, da je pravo,«

Mladi kaplan se je svojemu iz¬
kušenemu svetovalcu zahvalil za
njegov pametni nasvet in mu oblju¬
bil, da se bode do pičice ravnal po
njem. Na to sta prerešetala še ostale
gospodarje, ki so obljubili pristopiti
k posojilnici ter izmed njih izbrala
tudi one može, ki naj se izvolijo v
načelstvo in nadzorništvo. Pri ti iz¬
biri seveda ni odločevala izobrazba
ali kaka druga odlična lastnost, tem¬
več samo okolnost, ako je dotični
takega značaja, da je od njega pri¬
čakovati slepe in nepogojne pokor¬
ščine nasproti duhovščini. V očigled
tako zasnovani izbiri se ni čuditi, da
je bilo izbranih v načelstvo in nad¬
zorništvo novega zavoda precej ta¬
kih mož, ki so pri podpisu svojega
imena samo za pero prijemali.

Bodočo nedeljo se je vršilo po¬
tem v orehoveljskem župnišču usta¬
novno zborovanje, ki je imelo pokli¬
cati v življenje posojilnico za Ore¬
hovlje in orehoveljski kot. Ustanov¬
no zborovanje je počastil s svojo na¬
vzočnostjo tudi mladi župni upravi¬
telj, ki je s kratkim nagovorom po¬

zdravil zbrane zborovalce in jim že¬
lel božji blagoslov pri njihovem za¬
služnem delu; potem se je pa opro¬
stil s svojimi službenimi dolžnostmi,
katere mu onemogočujejo nadaljno
udeležbo ter odšel. Nadaljno zboro¬
vanje je pa vodil mladi kaplan Urh
Čuk, ki je zbranim možem prečital
že sestavljena pravila, pojasnil še
enkrat pomen in namen denarnega
zavoda, katerega misli ustanoviti in
končno pozval zbrane može, da naj
pristopijo k mlademu zavodu. Možje
so kaplana poslušali, ne da bi prav
razumeli, kaj jim pridiguje in mol¬
čali. Na njegov poziv so se oni, ki so
znali pisati, podpisali na več pol,
ostale, ki niso znali pisati, ali ki niso
bili sploh navzoči, je pa kaplan kar
sam podpisal in sicer nekatere po¬
tem, ko so prijeli za pero in povedali
svoja imena. Na to je kaplan Urh
Čuk predlagal še one može, ki naj se
izvolijo v načelstvo in nadzorništvo
in takoj tudi ugotovil, da so od njega
predlagani možje tudi izvoljeni, ker
je sklepal iz trajnega molka navzočih
mož, da pritrjujejo soglasno njegove¬
mu predlogu. Nato je zaključil mladi
kaplan s primerno slovesnim govo¬
rom to ustanovno zborovanje, pri
katerem ni nihče navzočih mož od¬
prl svojih ust, na kar so se zboro¬
valci razšli v razne gostilne, da si
tam po domače povedo svoje misli o
tem zborovanju.

Prihodnja številka »Domoljuba«
je pa prinesla iz peresa mladega ka¬
plana navdušen in zelo dolgovezen
članek o tem ustanovnem zborova¬
nju, ta članek je bil zaeno poln naj-
strupenejših napadov na liberalno
oderuštvo, h kratu je pa povzdigoval
v nebo vzvišeno idejo pristno kato¬
liškega zadružništva.

55

XX.

Moj domino! V življenju tudi —
nikar se preveč mi ne čudi! —
vsak nosi krinko, to seve,
da skriva mu obraz vsakdanji
in pa njegov značaj notranji,
njegove prave misli, da,
ki čuva jih na dnu srca . . .

Aškerc:  Pesnitve.

Mladi kaplan Čuk je drugi dan
po tem ustanovnem zborovanju ta¬
koj vse potrebno ukrenil, da bi čim
preje začela nova posojilnica s svo¬
jim poslovanjem. Poslal je vse po¬
trebno katoliškemu odvetniku v
Ljubljano in poslednjega še v svojem
pismu rotil, da naj nemudoma pred¬
loži pravila v potrditev pristojni
oblasti in čim preje izvrši vpis v za¬
družni register. Kot načelnika je brez
vsakega pomisleka navedel Urbana
Raka iz Brezovice, čeprav je ta mož
odklonil pristop k novemu denarne¬
mu zavodu.

Mlademu kaplanu je pa grenilo
veselje nad tem prvim praktičnim
uspehom njegovega delovanja na go¬
spodarskem polju edino-le dejstvo,
da k novemu denarnemu zavodu, ki
ga je on osnoval na pravi katoliški
podlagi, ni pristopil niti en trgovec
ali gostilničar iz Orehovelj in je ce¬
lega orehoveljskega kota in se še
manj udeležil ustanovnega zborova¬
nja. To je bila grenka kaplja v kupi
veselja in te grenke kaplje mladi
kaplan ni hotel, niti mogel brez osve-
te popiti. Sklenil je v svojem srcu,
da se bode nad upornimi trgovci in
gostilničarji v kratkem času, toda
temeljito maščeval s tem, da jim bo¬
de nekoliko otežil njihov lahki in po
večini tudi oderuški zaslužek.

Resno se je začel baviti z misli¬
jo, da je treba prvi gospodarski po¬
skus za osvoboditev lepih Oreho¬
velj in celega orehoveljskega kota iz
grabežljivih rok liberalnih oderuhov,
ki je bil utelešen z ustanovitvijo pre¬
potrebnega denarnega zavoda, izpo¬
polniti še s tem, da se prepotrebne¬
mu denarnemu zavodu postavi ob

bok še ravnotako potrebno konsum-
no društvo, ki naj bi vse Orehovlje
in cel orehoveljski kot preskrbljeva-
lo z vsem potrebnim blagom kakorš-
nesikoli vrste, ki bi tudi prodajalo vi¬
no in vse mogoče hladilne in opojne
pijače. Z ustanovitvijo konsumnega
društva bi prizadjal na eni strani
usodepolen udarec onim trgovcem,
ki vzlic njegovim sirenskim vabilom
niso hoteli pristopiti k novemu de¬
narnemu zavodu, na drugi strani bi
pa enako udaril tudi prešerne gostil¬
ničarje, ki so ravnotako zavrgli nje¬
gova prijazna vabila.

Mladi kaplan pa si ni upal te
svoje nove ideje na svojo pest spra¬
viti v življenje, temveč je hotel še
poprej poprašati začasnega župnega
upravitelja dr. Jurija Podpečnika za
svet in morebitna navodila. Ker je
bil ves v ognju za svojo novo misel,
da se mora ravnokar ustanovljenemu
novemu denarnemu zavodu pridru¬
žiti kot drug steber katoliške misli
še novo konsumno društvo, se je tudi
takoj podal k začasnemu župnemu
upravitelju, da mu obrazloži svojo
misel in ga naprosi za njegov svet.

Začasni župni upravitelj je mir¬
no poslušal mladega kaplana, ko mu
je utemeljeval živo potrebo, da naj
se ustanovi za Orehovlje in ves ore¬
hoveljski kot še konsumno društvo
s sedežem v Orehovljah, da se s to
novo ustanovo jame ljudstvu brez
oderuškega posredovanja od strani
nadutih liberalnih trgovcev in gostil¬
ničarjev preskrbljevati in nuditi za
nižje cene vse potrebno blago in
druge potrebščine, kakor tudi po¬
šteno in pristno pijačo. Mladi kaplan
je zaeno na podlagi one svoje uče¬
nosti, katero si je pridobil na tem
polju v bogoslovju, dokazoval in tudi
dokazal mlademu župnemu upravi¬
telju, da bi konsumno društvo, če bi
se ustanovilo, ne donašalo samo
ogromnih koristi svojim članom in
vsem drugim, ki bi kupovali blago v
prodajalni konsumnega društva,

56

temveč da bi tudi gromadilo vsako
leto one velikanske dobičke, ki izgi¬
nevajo doslej leto za letom v nena¬
sitnih žepih liberalnih trgovcev in
gostilničarjev.

»Da se osvobodi dobro in verno
ljudstvo teh ljudskih pijavk,« govoril
je navdušeno mladi kaplan, »da se
zaeno ustanovi v našem kotu druga
močna katoliška trdnjava, je vseka-
ko potrebno, da se poleg nove poso¬
jilnice ustanovi še konsumno dru¬
štvo. Za potrebni denar, ki bi ga
konsumno društvo rabilo za nakup
blaga in drugih potrebščin, oziroma
za poravnavo dotičnih računov, pa
ni treba imeti nobene skrbi. Posojil¬
nica bo gotovo takoj s početka imela
velike vloge, ker mi je več petičnih
starih ženic že obljubilo v spovedni¬
ci, da bodo pobrale svoje vloge iz li¬
beralnega denarnega zavoda v bliž¬
njem mestu in jih prenesle v našo no¬
vo posojilnico. Nova posojilnica bo¬
de torej takoj s početka bogato zalo¬
žena z denarjem, ker bode imela to¬
liko vlog, da naloženega denarja ne
bode mogla tako hitro plodonosno
naložiti, če se ne ustanovi pri nas tu¬
di konsumno društvo. Konsumno
društvo bode par let, dokler ne na¬
raste visoko rezervni zaklad, naka¬
zano na to, da si bode moralo za po¬
ravnavo računov potrebni denar iz-
posojevati. Tu si bosta pa lahko šla
na roko nova posojilnica in konsum¬
no društvo, ker bode posojilnica ime¬
la v prvih časih preveč vlog, katerih
ne bode mogla tako hitro plasirati,
nasprotno bode pa konsumno dru¬
štvo v začetnih časih in kvečjemu
kaka tri leta rabilo ravno gotov de¬
nar. Če bode pa mogla nova posojil¬
nica ta denar posojati konsumnemu
društvu, bode obema sijajno poma-
gano, ker bodeta oba zavčda od tega
vzajemnega delovanja imela ogrom¬
ne koristi in dobiček. Vsi ti razlogi
govore torej za skorajšnjo ustanovi¬
tev konsumnega društva, ki naj bi se
tudi čimpreje ustanovilo. To so moje

misli, gospod doktor, ki jih imam o ži¬
vi potrebi, da naj se pri nas ustanovi
konsumno društvo. Ker brez vas, ki
ste moj predstojnik, take ustanove
ne morem in tudi ne maram poklicati
v življenje na svojo pest in ker ho¬
čem poprej tudi še slišati vaše mne¬
nje, kateremu se bodem nepogojno
pokoril, drznem se vas vprašati, če
odobrujete mojo namero, ali če imate
proti nji pomisleke?«

Med tem, ko je mladi kaplan z
njemu lastno ognjevitostjo zagovar¬
jal svojo novo idejo, je imel mladi
župni upravitelj dovolj časa, da si je
dobro premislil svoj odgovor, ki ga
bode dal svojemu mlademu duhov¬
nemu pomočniku. Mladi župni upra¬
vitelj je imel svojo posebno misel o
potrebi konsumnih društev po deže¬
li, na katerih čelo se postavljajo ta¬
ko radi mladi kaplani; tudi je nekako
vedel, da je med površno teorijo in
resno realnostjo veliko brezdno, ka¬
terega ni lahko premostiti; končno
je tudi nekako instinktivno slutil, da
nikakor ni izključeno, da bi je mladi
kaplan z ustanovitvijo konsumnega
društva pošteno ne zavozil, ker je
prav lahko mogoče, da bode pri na¬
kupovanju blaga v svoji neizkušeno¬
sti padel v kreplje zvijačnim tvrd¬
kam, ki mu bodo obesile za drag de¬
nar na vrat manj vredno blago in še
tega precej nad potrebo. Vsi ti po¬
misleki pa mladega župnega upravi¬
telja niso dovedli do tega, da bi bil
ognjevitemu kaplanu odsvetoval
ustanovitev konsumnega društva.
Uvaževal je namreč, da veje v kne-
zoškofijski palači v Ljubljani in pa v
celokupni S. L. S. za ustanovitev ta¬
kih društev posebno ugoden veter
in da po tam veljavnih nazorih dotič-
nik, ki ne podpira z vsemi svojimi
silami in drugimi sredstvi moderne¬
ga zadružnega gibanja na katoliški
podlagi, ne velja za posebno vnete¬
ga duhovnika in naj si je potem nje¬
govo življenje vzgledno in najsi tudi
težke dolžnosti svojega poklica iz-

57

polnuje naravnost vzorno. Oziri na
ta novodobni veterček v knezoško-
fijski palači in v vodstvu S. L. S. so
bili silnejši od poprej navedenih
stvarnih pomislekov proti ustanovit¬
vi konsumnega društva, vsled česar
je tudi odgovor mladega župnega
upravitelja izpadel ugodno za idejo
kaplana Urha Čuka ...

»S posebnim veseljem opažam,«
odgovoril je na to dr. Juri Podpeč-
nik mlademu kaplanu Čuku, »da sem
našel v vas res idealnega, za vse le¬
po in dobro navdušenega duhovnega
sobrata, ki se ne ustraši nobenega
truda in dela, s katerim bi se moglo
poglobiti katoliško zavest v našem
dobrem in vernem ljudstvu in mu
olajšati težavni boj za gospodarski
obstanek. Posebno me pa še veseli,
da ste tako vnet in navdušen prija¬
telj velelepe in nad vse koristne za¬
družne ideje ter da hočete to tudi de¬
jansko udejstviti. Popolnoma in v
celem obsegu odobrujem vašo misel
in vam le želim, da bi jo skoro ures¬
ničili in da bi skoro s konsumnim
društvom priskočili na pomoč naše¬
mu zatiranemu kmetu, da ne bi bil
več zavisen od raznih prekupčevali
da mu ne bi bilo treba več plačevati
oderuškega dobička raznim trgov¬
cem in drugim posredovalcem. Že¬
lim vam pri uresničenju te vaše vele¬
lepe ideje popolen uspeh in sem tudi
prepričan, da ga bodete dosegli. Za
svojo osebo bodem, dokler ne napra¬
vim mesta vrednejšemu stalnemu
župniku pri cerkvi sv. Petra v Ore¬
hovljah, z besedo in dejanjem stal
zvesto ob vaši strani, ki bodete se¬
veda zbog svojih bogatih izkušenj
morali prevzeti tudi dejansko vod¬
stvo konsumnega društva, čeprav
bode stal na čelu kdo drug. Ker sem
sam v teh stvareh žalibog popolno¬
ma neizkušen, vas bodem prosil, da
se pri sestavi načelstva in nadzorni-
štva novega konsumnega društva ne
bodete prav nič ozirali na mojo ose¬
bo in to še posebno radi tega ne, ker

utegnem skoro tudi zapustiti Ore-
hovlje, čim bode imenovan novi
župnik. V ostalem vam pa ponav¬
ljam le-to, kar sem vam omenil gle¬
de posojilnice, ne da bi vam hotel
vsiljevati svoje svete, ker sem pre¬
pričan, da bodete sami na podlagi
svojih temeljitih študij na tem polju
vedno in povsod pravo zadeli. Torej
mladi moj prijatelj, bog daj srečo in
svoj blagoslov novemu društvu, ki ga
mislite ustanoviti in čegar pravi vod¬
ja in ne samo ustanovitelj bodete od
početka do kraja.«

Mladi kaplan je z iskrenim vese¬
ljem poslušal blagohotni in tudi pri-
znalni odgovor svojega začasnega
predstojnika in se je čutil še posebno
počaščenega s tem, da je znal dr.
Podpečnik pravilno in zadostno ce¬
niti tudi njegovo znanje na gospo¬
darskem polju. Ker je mladi njegov
predstojnik spoznal in tudi cenil glo¬
boko njegovo znanje in učenost na
gospodarskem polju, bil je prepri¬
čan, da se mu mora njegova ideja
sijajno obnesti in da bo novo kon-
sumno društvo izborno uspevalo,
ker bode imelo tudi v njegovem mla¬
dem župnem predstojniku največjo
oporo in vnetega prijatelja.

Ko je mladi župni upravitelj
spremil kaplana Urha Čuka do vrat
in se prijazno od njega poslovil, po¬
dal se je mladi kaplan v svojo sobo,
da takoj pripravi potrebne korake za
ustanovitev konsumnega društva v
Orehovljah, ki naj bi v zvezi z novo
posojilnico v Orehovljah in v ore-
hoveljskem kotu temeljni kamen za
preporod vsega gospodarskega giba¬
nja in delovanja na pravi katoliški
podlagi. V svojem srcu je bil tudi za
trdno prepričan, da se bodeta iz no¬
ve posojilnice in iz novega konsum¬
nega društva cedila samo mleko in
med med ono dobro in nepokvarjeno
ljudstvo ki je tako srečno, da ima za
dušnega pastirja tako nesebičnega
in požrtvovalnega moža, kakršen je
ravno on Urh Čuk.

58

XXI.

Naš pot je borba, žrtva, mučeništvo

in vodi skoz nevihto in vihar.

Aškerc:  Mučeniki.

Do prihoda mladega dr. Jurja
Podpečnika in novega kaplana Urha
Čuka v Orehovlje so obstajala v ti
prijazni vasici le 3 društva, katere
vse so ustanovili pokojni župan
Blaž Novak s pomočjo sivolasega
župnika Matija Korena in nadučitelja
Frana Kovača.

Kot človek, ki je zrasel na doma¬
či grudi in to grudo ljubil z vso brez¬
mejno ljubeznijo pravega kmeta, je
pokojni Blaž Novak pred vsem usta¬
novil podružnico c. kr. kmetijske
družbe v Ljubljani, ker je hotel z
ustanovitvijo te podružnice povzdig¬
niti kmetijstvo v svojem rojstnem
kraju. Ker je tudi odšli stari župnik
Matija Koren toplo zagovarjal in pri¬
poročal pristop k ti podružnici, pri¬
stopili so skoro vsi boljši gospodarji
obširne orehoveljske župnije kot čla¬
ni k podružnici, ki je pod razumnim
vodstvom Blaža Novaka, Matije Ko¬
rena in Frana Kovača tudi uspešno
poslovala in mnogo pripomogla k
povzdigi kmetijstva v prizadetem
kraju. Posebno skrb je posvečala
kmetijska podružnica povzdigi sad¬
jarstva, ki je stalo poprej na najnižji
stopinji. Ljudje poprej niti vedeli ni¬
so, da more umni gospodar dobiti od
sadja prav čeden vir svojih dohod¬
kov in s početka niso bili prav nič
kaj prav zavzeti za to posebno pa¬
nogo razumnega kmetskega gospo¬
darstva. Še le z velikim trudom so
Novak, Koren in Kovač po daljšem
času dosegli, da so se začeli kmetje
brigati tudi za sadjarstvo in posebno
še potem, ko so se na lastne oči pre¬
pričali, da umno sadjarstvo res lahko
donaša kmetu lepe dohodke. Enako,
kakor za sadjarstvo, so se ustanov-
niki kmetijske podružnice brigali tu¬
di za travnike, polja in zelnike. Opo¬
zarjali so člane kmetijske podružni¬

ce, osobito na zadostno gnojitev
travnikov in polja, češ, da se mora,
kakor živina, ako se hoče od nje do¬
biti dobro delo in prirejo, krmiti tudi
travnike in polje, ako naj dajo obilno
žetev in dobro košnjo. S praktičnimi
vzgledi so dokazovali članom kme¬
tijske podružnice tudi uspehe umet¬
ne gnojitve travnikov. Posledica ra¬
zumnega vodstva kmetijske podruž¬
nice in pa dobrega praktičnega
vzgleda s strani župana in župnika je
bila ta, da se je kmetijstvo v Orehov-
ljah v vseh panogah izdatno povzdig¬
nilo in da so kmetje v obče postali
tudi sami dovzetni za razne dobre
novotarije pri obdelovanju svojih po¬
sestev. Tudi so ustanovniki kmetij¬
ske podružnice polagoma upeljavali
razne koristne poljedelske stroje in
tako vsestransko skrbeli, da se je v
Orehovljah in bližni okolici stari kon¬
servativni in zanikrni kmet prelevljal
v modernega in razumnega polje¬
delca.

Druga ustanova, katero je po¬
kojni Blaž Novak ustanovil v Ore¬
hovljah s pomočjo svojih prijateljev
župnika Matije Korena in nadučitelja
Frana Kovača, je bilo pa gasilno dru¬
štvo. Neposredni povod za ustanovi¬
tev gasilnega društva v Orehovljah
dal je strahoviti požar, ki je pred 22
leti vpepelil skoro tretjino orehovelj¬
ske vasi. Žrtev tedanjega strašnega
ognja bi bilo pa skoro postalo celo
Orehovlje, ako ne bi bila prihitela iz
bližnjega mesta na pomoč požarna
hramba in s skoro dvadnevnim na¬
pornim delom pred vsem omejila po¬
žar ter tako rešila ostalo Orehovlje
pred požrešnim ognjem. Ko je tedaj
pokojni Blaž Novak na nasvet Mati¬
je Korena sprožil misel o ustanovitvi
lastnega gasilnega društva, so bili
ljudje pod neposrednim vtiskom
strašnega požara takoj vneti za novo
društvo, ki se je potem tudi v resnici
ustanovilo v Orehovljah. Ob izdatni
podpori s strani deželnega odbora
kranjskega, orehoveljske občine in

59

nekaterih posameznikov, med kate¬
rimi sta največ žrtvovala župnik Ma¬
tija Koren in župan Blaž Novak, si je
mlado društvo oskrbelo vse potrebno
gasilno orodje, opravo gasilcem in si
pozneje tudi zgradilo lično gasilno
shrambo. Mlado gasilno društvo se je
potem tudi večkrat izkazalo pri po¬
žarih v bližnji okolici in posebno
pred 10 leti v Orehovljah, ko je od
hudobne roke zaneteni ogenj grozil
uničiti celo vas, a je mogel vsled po¬
sebno požrtvovalnega delovanja do¬
mačega gasilnega društva vpepeliti
le dve hiši z gospodarskimi poslopji.
Tudi v tem društvu so se zbirali naj¬
boljši gospodarji, njihovi odrasli si¬
novi in obrtniki iz Orehovelj.

Končno so pa pred približno 15
leti ustanovili župnik Matija Koren,
župan Blaž Novak in nadučitelj Fran
Kovač v Orehovljah še bralno dru¬
štvo, čegar duša je bil nadučitelj Fran
Kovač. Pri ustanovitvi bralnega dru¬
štva je vodila vse tri ustanovnike
plemenita misel, da je treba nepo¬
kvarjenemu in priprostemu narodu
obuditi veselje do branja in mu v to
svrho nuditi tudi priliko, da more
priti do branja. Posebno nadučitelj
se je vnemal za ustanovitev bralnega
društva, ker je na svojo žalost opa¬
žal, da kmetski otroci, čim zapuste
šolsko klop, le preradi opuščajo bra¬
nje in pisanje, vsled česar se pogosto
dogodi, da potem, ko odrastejo, po¬
polnoma skoro pozabijo pisanje in da
jirn tudi branje dela največje težave.
Ker je pa pri takih novih ustano¬
vitvah treba družiti koristno s prijet¬
nim, začel je pa nadučitelj Fran Ko¬
vač, čim je bilo poklicano v življenje
bralno društvo, kot prvi njegov
predsednik takoj zbirati okrog sebe
ono mladino, ki je imela kaj posluha
za petje. Začetkoma je res imel veli¬
ke križe in težave z nabranim rnate-
rijalom, toda njegovemu neumoremu
trudu in velikanski potrpežljivosti se
je pa sčasoma posrečilo ugladiti trde
kmečke grče in v okviru bralnega

društva ustanoviti prav ličen pevski
zbor. Mlado bralno društvo je potem,
ko je imelo v svojem okrilju Še pev¬
ski zbor, priredilo vsako leto po ne¬
koliko veselic in zabav, katerih do¬
biček je bil vselej namenjen v kake
plemenite svrhe. Bralno društvo je
pa naročilo tudi več časopisov poli¬
tične in leposlovne vsebine ter si
sčasoma oskrbelo tudi prav lično
knjižnico, to posebno po zaslugi žup¬
nika Matije Korena, ki je bodisi v de¬
narju, bodisi v knjigah posebno mno¬
go žrtvoval za to knjižnico. To pa še
ni zadostovalo ustanovnikom, ker
so bili prepričani, da sicer mrtva ti¬
skana beseda lahko mnogo stori za
večjo izobrazbo milega jim naroda,
da pa živa beseda še veliko bolj se¬
ga v srce in dušo. Vsled tega so sko¬
ro začeli prirejati v bralnem društvu
poljudna in poučna predavanja naj-
raznovrstnejše vsebine. Predavanj
pa nista imela samo župnik Matija
Koren in nadučitelj Fran Kovač,
temveč sta poskrbela, da so prihajali
iz bližnjega mesta in celo iz bele
Ljubljane razni požrtvovalni možje,
ki so predavali ukaželjnim orehovelj-
čanom o najraznovrstnejših korist¬
nih, podučnih in tudi zabavnih pred¬
metih.

Tako se je po zaslugi teh treh
mož širilo po Orehovljah in bližnji
okohci gmotno blagostanje, se vzbu¬
dili čuti za človekoljubje in se končno
tudi vzniknila veselje in ljubezen do
višje izobrazbe.

Take razmere so bile v Orehov-
Ijatu ko je zatisnil svoje oči župan
Blaž Novak, ko je odhajal sivolasi
župnik Matija Koren in ko sta pri¬
šla semkaj mladi dr. Jurij Podpečnik
in kaplan Urh Čuk.

Dr. Jurij Podpečnik je z bistrim
očesom premotril vse te razmere in
po tehtnem premišljevanju prišel do
zaključka, da mu v ta društva za en¬
krat ne kaže posegati, temveč da je
pametnejše, ako kot preudaren člo¬
vek računi z danimi razmerami.

60

Vsled tega se je takoj vpisal kot član
v orehoveljsko podružnico c. kr.
kmetijske družbe v Ljubljani in v
bralno društvo ter zaeno pristopil
kot podporen član tudi k gasilnemu
društvu, ne da bi se nadalje kaj ak¬
tivno udeleževal društvenega giba¬
nja v navedenih treh društvih.

Temu vzgledu je na nasvet mla¬
dega župnega upravitelja dr. Jurija
Podpečnika sledil tudi novodošli ka¬
plan Urh Čuk ter pristopil k vsem
trem društvom kot pravi, oziroma
kot podporni član. Vročekrvnemu
mlademu kaplanu pa njegova žilica
ni dala miru, da ne bi takoj pokazal
svojih rožičkov. Takoj potem, ko je
bil sprejet kot član v bralno društvo,
podal se je v bralno sobo ter na¬
tančno pregledal, kakšne časopise
ima naročene bralno društvo in ka¬
ke knjige se nahajajo v njegovi knjiž¬
nici. Tu je pa na svoje največje
ogorčenje zapazil, da ima bralno
društvo naročene tudi vse napredne
časopise in da najde v knjižnici ne-
število takih knjig, ki imajo očividno
napredno tendenco. V svojem ogor¬
čenju je takoj spisal obširno pritožbo
na naslov odbora bralnega društva
in v ti pritožbi odločno in kategorič¬
no zahteval, da mora bralno društvo
izbacniti iz svoje bralne sobe vse
pohujšljive liberalne časopise in za¬
eno pometati iz svoje knjižnice tudi
vse one knjige, ki so protikatoliškega
značaja, ker bi sicer takoj izstopil iz
društva in skrbel v spovednici in
tudi raz prižnico, da se v kali zatre
to javno pohujšanje.

Predsednik Fran Kovač je to
mogočno in naduto pritožbo mlade¬
ga kaplana prečital z največjim za¬
čudenjem, ker je bralno društvo ven¬
dar obstojalo že destletja in, dasi so
bili vsi, dotlej v Orehovljah službu¬
joči duhovniki njegovi zvesti člani,
ni nikdar kak duhovnik uveljavljal
doslej kake take zahteve, kakoršno
je uveljavil novodošli mladi kaplan.

Sklical je vsled tega odborovo
sejo in pri ti seji predložil odboru v
pristojno rešitev kaplanovo pritož¬
bo. Med odborniki je vzbudila nadu¬
ta kaplanova pritožba največje ogor¬
čenje, ker je mladi kaplan s svojo
pritožbo pokazal, da hoče pričeti s
svojim razdiralnim delom v društvu,
v katerem sta doslej vladala neska¬
ljen mir in sloga. Mladi Ivan Novak
je vsled tega z jako rezkim uteme¬
ljevanjem predlagal sklep, da naj se
naduto pritožbo mladega kaplaneta
vrže enostavno v koš in zaeno pri-
tožitelja izključi iz društva. Pomir¬
jevalnim besedam nadučitelja Frana
Kovača se je pa posrečilo doseči mi¬
lejši sklep te vsebine, da se sicer jako
neokusno pritožbo mladega kaplana
reši tako, da odbor z ozirom na to,
da se mora ozirati na vse člane in ne
samo na posameznike, ne more ugo¬
diti želji mladega kaplana, katerega
se pa sočasno opozarja na njegovo
pravico, da se more pritožiti na obč¬
ni zbor bralnega društva, ki se bode
itak v kratkem vršil.

Ostali odborniki so se strinjali z
mnenjem nadučitelja Frana Kovača
in tudi v tem smislu sklenili, ker so
pričakovali, da se bode mladi kaplan
ali pokoril odborovi odločbi ali pa
izvajal zagrožene posledice ter sam
izstopil iz bralnega društva.

Postopanje kaplanovo, ki je s
svojo nesramno pritožbo dovolj jas¬
no pokazal svojo prepirljivo in brez¬
obzirno naravo, je pa imelo saj to
dobro posledico, da so se vsi oni
možje, katerih mladi kaplan še ni
omrežil in jih pridobil na svojo
stran kot člane nove posojilnice, ozi¬
roma konsumnega društva, začeli
zavedati, da je s prihodom mladega
kaplaneta konec miroljubnosti in
bratski ljubezni v Orehovljah in da
je vsled tega dolžnost vseh poštenih,
treznih in zavednih mož, da se strne¬
jo v odločno falango, ki naj z vsemi
potrebnimi in odločnimi sredstvi po¬
skuša zavstaviti razdiralno in pogu-

61

bonosno početje mladega srborit-
neža.

Tako se je mlademu kaplanetu
v par tednih njegovega bivanja v
Orehovljah posrečilo, da je razdelil
njemu v duhovno oskrbo zaupane
ovčice v dva nasprotna tabora in je
bilo le vprašanje časa, da se začno
Prepir, sovraštvo in bratomorni boji
med obema taboroma.

XXII.

Veš, največjo žalost
občutilo srce je moje čisto,
ko videl sem, da skoro pastirji
duhovni bili so oženjeni!

Aškerc:  Mučeniki.

Med tem, ko je mladi kaplan
Urh Čuk z vso vnemo in srboritostjo
premalo z resnim delom zaposlenega
duhovnika iz nove šole ustanavljal
posojilnico in konsumno društvo ter
poskušal zanesti prepir in razdor v
doslej složno bralno društvo, je pa
njegov začasni predstojnik s silno ne¬
strpnostjo čakal iz škofije dekreta, s
katerim se mu podeljuje obljubljena
župnija pri Sv. Petru v Orehovljah.

Da si nekoliko potolaži svoje
nervozno razpoloženje, ki ga je za¬
čelo obvladati radi nestrpnega ča¬
kanja na dekret iz škofije, je pa mladi
župni upravitelj dr. Juri Podpečnik
posvečal ves svoj prosti čas in vse
svoje moči svoji Marijini družbi.
Pred vsem je oskrbel proti malen¬
kostnemu prispevku 8 K vsaki članici
lepo srebrno svetinjco na višnjevem
traku ter s temi svetinjcami potem
pri posebno slavnostnem in sve¬
čanem zborovanju Marijine družbe
okinčal vse članice, ki so potem prvo
nedeljo pri maši tudi že nastopile
javno s tem svojim kinčem. Sicer so
se pa morale Marijine hčere, katere
je ljudstvo skoro preskrstilo v mari-
narice, na teden po večkrat zbirati v
župnišču k posebnim vajam, pri ka¬
terih jih je dr. Juri Podpečnik kot
vodnik utrjeval v pravi katoliški, po¬
božnosti in zavesti.

Kakor je pa to povsod opaziti,
da vsi ljudje niso enako nadarjeni,
moral je to mladi vodnik Marijine
družbe opaziti tudi pri svojih poa-
rejenih članicah. Dočim so se neka¬
tere članice kaj hitro dale podučiti v
pravi katoliški pobožnosti in zavesti,
posebno je bilo to pri starejših in že
bolj izkušenih članicah, pa nasprotno
posebno mlajše članice niso kazale
onega napredovanja v pravi kato¬
liški pobožnosti in zavesti, katero
smo prej omenili pri starejših čla¬
nicah.

Začasni župni upravitelj pa se
kot vodnik Marijne družbe ni ustra¬
šil nobenega truda in napora, temveč
se je s posebno požrtvovalnostjo in
z vsemi silami zavzel za to, da bi
tudi mlajše članice Marijine družbe
dovedel na oni višek popolnosti v
katoliški pobožnosti in zavesti, ki na]
bi splošno vladala v njegovi Marijini
družbi. Da doseže ta svoj smoter, je
od mlajših in posebno tudi čednejših
članic Marijine družbe zahteval in
tudi dosegel, da so imele pri njem
kot vodniku še posebne ure, kjer jih
je vsako samo zase utrjeval v kato¬
liški pobožnosti in zavesti. Vstrajnost
mladega župnega upravitelja je ro¬
dila tudi zaželjene sadove. Mlajše in
čednejše članice Marijine družbe so
začele s posebnim veseljem pohajati
te posebne ure v župnišču, kjer se je
mladi župni upravitelj z vsako posa¬
mezno Marijino devico, ker sta bila
sama, veliko bolj intenzivno vtopil v
skrivnostne misterije prave katoliške
pobožnosti.

Mlajše članice Marijine družbe
so bile pa mlademu župnemu upravi¬
telju tudi hvaležne za to njegovo po¬
sebno požrtvovalnost, ki jim jo je iz¬
kazoval, ter so proti svojim materam
in vsakomur pele slavo in hvalo mla¬
demu duhovniku.

Tako se je lepo in na odkrito¬
srčno zadoščenje mladega župnega
upravitelja razvijala nova Marijina
družba — s tem je pa tudi hitro po¬
tekal čas mlademu župnemu upra-

62

vitelju, da je nekoliko lažje in morda
prijetneje čakal na rešitev svoje
prošnje radi orehoveljske župnije.

Skoro pa je tudi napočil čas, ko
de mladi župni upravitelj prejel iz
knezoškofijske palače v obliki de¬
kreta, s katerim se ga imenuje za
župnika pri cerkvi sv. Petra v Ore-
hovljah, zasluženo priznanje za svoje
bogoslužno delovanje pri Marijini
družbi.

S tresočo roko je odprl mladi
župni upravitelj dr. Juri Podpečnik s
petimi velikimi pečati zapečateno
pismo, v katerem je našel že dolgo
zaželjeni in tako težko pričakovani
dekret, ki ga je postavil za neome¬
jenega gospodarja obsežne in bogate
orehoveljske župnije.

Ko je pa odprl svoj dekret.opazil
je na svoje veliko začudenje, da sta
mu priloženi še dve zaprti pismi z
njegovim naslovom. Pisavo na obeh
kuvertah je hitro spoznal, ker je bil
naslov na eni kuverti pisan lastno-
nočno od roke Prevzvišenega, na
drugi pa od roke njegovega prijatelja
Jvana Lakomnika iz knezoškofijske
pisarne. Mladi novoimenovani župnik
se priloženih dveh pisem ni nič kaj
razveselil, ker je nekamo slutil, da
mu utegneta ta dva dopisa nekoliko
zagreniti njegovo veselje nad imeno¬
vanjem za župnika v Orehovljah.
Mladi župnik se v ti svoji slutnji tudi
ni motil. Ko je, kakor se to spodobi,
odprl pred vsem pismo Prevzviše¬
nega in ko je prečital daljši uvod, v
katerem je Prevzvišeni poudarjal,
da ga je imenoval župnikom pri
cerkvi sv. Petra v Orehovljah v pri¬
znanje dosedanjega vzornega izvrše¬
vanja težkega duhovskega poklica
in v priznanje njegove požrtvovalno¬
sti v korist njegovih prepotrebnih
zavodov Sv. Stanislava, moral je na¬
dalje brati dolgo pridigo Prevzviše¬
nega, v kateri je tarnal Prevzvišeni
o ogromnih stroških, katere ima s to
svojo življensko ustanovo, to je z za¬
vodi sv. Stanislava in katerih sam,

čeprav žrtvuje za te zavode svojo
srčno kri, nikakor ne more zmago¬
vati. Tem tožbam o ogromnih stro¬
ških sledil je pa na naslov mladega
župnika iskren poziv, da naj po svo¬
jih  močeh z ozirom na prelepe do¬
hodke podeljene mu župnije prispe¬
va še nadalje izdatno za prepotrebne
zavode sv. Stanislava in da naj sku¬
ša pridobiti kolikor mogoče izdatne
prispevke tudi pri svojih novih žup-
ljanih. Pismo Prevzvišenega se je
končalo z zatrdilom, da more mladi
župnik, če se bode oziral na njegove
pozive in vpošiljal pridno svoje in
druge prispevke za zavode sv. Sta¬
nislava, v vsakem slučaju, posebno
pa še v kakih neprijetnostih, v ka¬
kem sitnem položaju računati vedno
z zanesljivostjo na naklonjenost svo¬
jega vrhovnega pastirja.

Mladi župnik je to zelo prijazno
pismo svojega nadpastirja vrgel z
zelo majhno spoštljivostjo na mizo,
sikajoč med zobmi tudi malo spošt¬
ljive besede: »Nič drugega, nego odi¬
ranje in odiranje!«

Na to je odprl z enako neprijet¬
nimi čutili še pismo svojega prijate¬
lja iz knezoškofijske palače, Ivana
Lakomnika. V tem pismu mu je Ivan
Lakomnik iskreno čestital na pode¬
ljeni bogati župniji ter ga takoj tudi
opozoril, da je ta podelitev pravza¬
prav njegovo delo in njegova zaslu¬
ga, vsled česar tudi zatrdno pričaku¬
je od mladega župnika, da se mu bo¬
de za izkazano zaslugo skoro dejan¬
sko in tudi izdatno oddolžil. Ivan
Lakomnik je v svojem pismu potem
mlademu župniku tožil, kako pičli in
skromni so dohodki uslužbencev v
knezoškofijski palači in kako silna
draginja vlada v Ljubljani, vsled če¬
sar s svojimi skromnimi dohodki ni
mogel shajati, kar je imelo za posle¬
dico, da je zabredel v poštene dolgo¬
ve. Ti dolgovi ga pa tako tlačijo in
more, da v svojih velikih skrbeh
mnogo noči ne more zatisniti očesa,
kar mu izpodkopuje njegovo, že itak

63

rahlo zdravje. Od svojega prijatelja,
ki je edino-le z njegovo pomočjo do¬
segel eno najbogatejših župnij na
Kranjskem, pričakuje v teh svojih
velikih stiskah izdatne pomoči in to
tembolj, ker mora njegov prijatelj
vedeti, da je dobro za župnika na de¬
želi, če ima zvestega, vernega in po¬
žrtvovalnega prijatelja v bližini svo¬
jega vrhovnega pastirja, ker mu ta
prijatelj lahko tudi pozneje izkaže
marsikatero veliko uslugo, kakor bi
mu lahko kot sovražnik na tem me¬
stu prav veliko škodoval. S sveča¬
nim zatrdilom, da se gotovo ni motil
Ivan Lakomnik o svojem prijatelju,
kateremu hoče biti še v bodoče ved¬
no na razpolago, končalo se je to
pismo.

Tudi to pismo je vrgel mladi
župnik s sveto jezo k prvemu na mi¬
zo ter siknil med zobmi:

»Lažnjivec, hinavec! Ko bi te
tako dobro ne poznal in ko bi mi ne
bile tako dobro znane tvoje razmere,
bi človek moral tvojim lepim bese¬
dam verjeti. Čeprav pa vem, da imaš
naložene že prav lepe tisočake v
nemški hranilnici in dasi mi je znano,
da tvoji dohodki ne bodo manjši od
mojih novih, čeprav si pitan kot pu¬
ran in zdrav kot riba, vendar ne
smem zavreči tvojega precej jasne¬
ga izsiljevanja ter tudi tebi odpreti
svoj mošnjiček, ki je pa že izdatno
shujšal, kot bi hiral za jetiko. Poznam
te do jeter in obisti in torej vem, da
bi si pridobil v tebi neizprosnega so¬
vražnika, če bi se ti ne dal odreti.
Krvavel bodem pač tudi nekaj na ko¬
rist tvojega žepa, vendar ne v oni
meri, kakor morda upaš v svoji la¬
komni duši.«

Mladi župnik se je nato vsedel
k mizi in spisal dvoje zahvalnih pi¬
sem, od katerih je prvo naslovil na
svojega nadpastirja, drugo pa na pri¬
jatelja Ivana Lakomnika.

V prvem pismu na Prevzvišene-
ga se je novoimenovani župnik Pre-
vzvišenemu s ponižnimi in prisrčni¬

mi besedami zahvalil za nezasluženo
čast in z gostobesednimi zatrdili obe-
čal, da bode vse svoje nove dohod¬
ke, vkolikor jih ne bode porabil za
poplačilo svojih precejšnih dolgov in
za podporo svojega ohromelega bra¬
ta, ki je pa živel samo v njegovi do¬
mišljiji, vporabil zato, da jih vpošlje
kot svoje radodarne prispevke za za¬
vode sv. Stanislava.

V drugem pismu se je pa še svo¬
jemu prijatelju Ivanu Lakomniku
enako in prav toplo zahvalil za izka¬
zano mu uslugo ter mu z zatrdilom,
da sedaj nima prav nobenega denar¬
ja, pač pa precej dolgov, vposlal v
znak svoje zahvale na znesek 200
kron izstavljeno in od njega podpi¬
sano menico z zapadlostjo šestih me¬
secev a dato izstavitve. Zaeno je
prosil svojega prijatelja Ivana La¬
komnika še za nadaljno naklonjenost
ter mu zatrjeval, da more tudi La¬
komnik v vsakem slučaju računati
na njegove protiusluge.

Ko je tako mladi župnik dal du-
ška svojim hvaležnim čutstvom, je
pa z dekretom v roki odšel v kapla¬
novo sobo, da bi mu povedal, da je
Prevzvišeni v svoji neskončni do¬
brotljivosti izbral ravno njega med
toliko vrednejšimi prosilci za novega
župnika pri cerkvi sv. Petra v Ore-
hovljah in da bi mlademu kaplanu
zaeno zatrdil, da se vzlic temu povi¬
šanju ne bode prav nič izpremenilo
med njima in da bode vzlic temu še
nadalje obstajalo med njima doseda¬
nje kolegijalno razmerje.

Novoimenovani župnik pa mla¬
dega kaplana ni dobil^v njegovi so¬
bi, ker je imel Urh Čuk sedaj čez
glavo posla z ustanovitvijo posojil¬
nice in konsumnega društva. Vsled
tega mu je mogel mladi župnik spo¬
ročiti svoje imenovanje in sprejeti
kaplanove čestitke še le pri kosilu,
ki se je vsled tega tega dne tudi pre¬
cej raztegnilo, ker sta mlada duhov¬
nika to imenovanje tudi primerno
zalila. Použita pijača je pa Urha Ču-

64

ka tako navdušila, da je sklenil, da
bode vse spravil na noge, da se bode
vstoličenje novega župnika pri cerk¬
vi sv. Petra v Orehovljah izvršilo
cim najslovesnejše.

To svojo namero je mladi kaplan
tudi v polni meri izvršil in se je vsto¬
ličenje mladega župnika tudi res iz¬
vršilo ob gromenju topičev, ob
ogromni udeležbi vseh župljanov, ob
navzočnosti šolske mladine, gasilne¬
ga društva in Marijine družbe. Vsa
vas je bila tudi v narodnih zastavah,
le na zvoniku in na župnišču se je pr¬
vikrat poleg narodne zastave na za¬
čudenje vaščanov, ki te zastave do¬
tlej še niso poznali, pojavila neka no¬
va belo-rumena zastava. V cerkvi je
imel novi župnik primeren nagovor
na svoje nove župljane. Ta njegov
cerkveni govor je izzvenel v naj¬
iskrenejšo zahvalo za prekrasno
vstoličenje, v ostalem se je pa gibal
v tako zmernih, presrčnih in miro¬
ljubnih besedah, da mladi kaplan
Urh Čuk ni bil nič kaj posebno zado¬
voljen z njegovo vsebino, ker si je
želel bojevitega in rezkega govora.

Z vstoličenjem kot župnik pri
cerkvi sv. Petra v Orehovljah je dr.
Juri Podpečnik srečno izpolnil prvi
del one strašne prisege, katero je
storil v obupu pred vstopom v
ono mrko hišo ob Ljubljanici, na ka¬
teri je zapisano: »Virtuti et musis«,
o katerem napisu je neki odlični du¬
hovnik svojedobno že trdil, da bi se
imel pravilno glasiti »Servituti et
muscis«.

XXIII.

Mize pogrnjene... krač in klobas,
cele kopice pa belega kruha!
Vince rumeno se v čašah iskri,
mi pa namakamo grla si suha.

Aškerc:  Mučeniki.

Mladi kaplan Urh Čuk je na
svoje veliko veselje prejel od svoje¬
ga katoliškega odvetnika v Ljublja¬
ni v prav kratkem času obvestilo, da

so pravila nove posojilnice za Ore-
hovlje in orehoveljski kot od pokli¬
cane oblasti potrjena in da se je brez
vsakega zadržka izvršil tudi vpis teh
pravil v zadružni register. Temu po¬
ročilu je bil pa poleg odobrenih pravil
in sklepa deželnega sodišča, s kate¬
rim se dovoljuje vpis teh pravil v
zadružni register, priložen še prav
masten račun ljubljanskega katoli¬
škega odvetnika za izvršitev doblje¬
nega naročila.

Urh Čuk se je sedaj z vso vne¬
mo lotil potrebnih priprav, da začne
oblastveno dovoljeni zavod čim pre¬
je poslovati. Sklical je takoj celo¬
kupno sejo načelstva in nadzorni-
štva v orehoveljsko župnišče. Temu
povabilu so se odzvali polnoštevilno
vsi od njega postavljeni člani odbora
in nadzorstvenega sveta razim na¬
čelnika Urbana Raka, ki je vrnil vpo-
slano mu povabilo s prav sirovim
pismom, da naj se ga pusti na miru in
ne nadleguje več s. takimi stvarmi,
ker nima z novo posojilnico nič opra¬
viti, češ da bo sicer tožil. To surovo
pismo Urbana Raka je mlademu za-
drugarju sicer nekoliko kalilo vese¬
lje nad prvim uspehom njegovega
delovanja na gospodarskem polju,
vendar se je pa skoro potolažil in čez
vsebino tega mu neprijetnega pisma
prešel kar hladnokrvno na dnevni
red.

Ostali možakarji, katere je mladi
kaplan imenoval v odbor in nadzor-
ništvo nove posojilnice, so se pa pr¬
vo nedeljo popoldne potem zbrali
polnoštevilno v župnišču in radoved¬
no čakali, kaj jim bode le-tam zopet
pridigoval^ mladi kaplan.

Urh Čuk je navzoče svoje ovči¬
ce pred vsem počastil s slovesnim
ogovorom, v katerem je poudarjal,
da so se poklicani možje zbrali ob
zgodovinsko najvažnejšem trenotku
v Orehovljah, da polože temeljni ka¬
men boljši in srečnejši bodočnosti.
Polagal je sočasno zbranim moža¬
karjem na srce veliko čast, katero

65

jim je ljudstvo izkazalo s svojim
zaupanjem, da jih je volilo v tako
važno postojanko, kakršna je nova
posojilnica. Končno je pa možem
prečital še poslovni red novega de¬
narnega zavoda in potem, ko ni zinil
nihče besede, takoj ugotovil, da je
poslovni red brez ugovora in soglas¬
no sprejet.

Urh Čuk je nato zbranim moža¬
karjem še povedal, da bode posojil¬
nica za Orehovlje in ves orehovelj-
ski kot dotlej, dokler si ne zgradi
svoje lastne palače, poslovala v
spodnjih prostorih orehoveljskega
župnišča, da so uradne ure ob nede¬
ljah in praznikih od 9. do 12. ure, med
tednom pa vsak dan od 11. do 12.
ure ter da mora biti ob teh uradnih
urah razun njega navzoč tudi vedno
še en odbornik po onem vrstnem re¬
du, katerega jim je sočasno objavil.

Mladi kaplan je nadalje omenil
zbranim možakarjem, da je za novo
posojilnico že naročil veliko železno
blagajnico, v katero se bode deval in
hranil denar in prav posebno lične
vložne knjižice, katere se bodo daja¬
le onim vložnikom, kateri bodo pri
novem zavodu plodonosno nalagali
svoj denar. Tudi je že naročil vse
druge potrebne knjige in tiskovine,
katere bode začetkom bodočega
tedna že dobil, tako da bode mogla
posojilnica začeti s svojim poslova¬
njem še tekom tega tedna.

Mladi kaplan je končno in le mi¬
mogrede še omenil, da se izvoljeni
načelnik Urban Rak radi zaposleno¬
sti ne more vdeleževati za enkrat še
sej mladega denarnega zavoda, da
pa sicer želi temu zavodu najboljše
uspehe.

Predno je pa mladi kaplan za¬
ključil to zgodovinsko sejo, je pa še
zbranim možakarjem, ki so mirno in
brez vsakega brezplodnega govori¬
čenja pokorno poslušali njegovo pri-
digovanje, polagal na srce dolžnost,
da morajo sedaj povsod delovati na
to, da bodo ljudje pridno vlagali pri

novi posojilnici svoj denar in potem
povabil zbrane možakarje na koza¬
rec vina, s katerim hočejo dostojno
še proslaviti to svojo prvo sejo.

Mladi kaplan je na to zaključil
sejo in takoj prinesel na mizo razven
bogatega prigrizka že pripravljena
dva Štefana vina, katerima je pa sle¬
dilo skoro še več tovarišev nasled¬
nikov. Došlo vino je razvezalo še le
jezike zbranim možakarjem, ki so
poprej v enomer molčali in jih oži¬
vilo tako, da so začeli povzdigovati
v deveta nebesa svojega kaplana-
zadrugarja, kateremu je to prvo pri¬
znanje iz ust dobrega in vernega
ljudstva kaj dobro delo. Počaščen
vsled vseobčega priznanja in zaupa¬
nja je mladi kaplan pridno nosil na
mizo Štefane, kar je imelo za posle¬
dico, da se drugi del te zgodovinske
seje ni tako hitro končal kakor prvi,
ker se je pilo dolgo in mnogo — vse
to seveda na račun upravnih stro¬
škov novega denarnega zavoda, ker
se vender od ubogega kaplana v
očigled njegovim pičlim dohodkom
ne more zahtevati, da bi za vseobči
blagor garal kot črna živina, poleg
tega pa še nosil take izdatke, ki spa¬
dajo nedvomno med takozvane
upravne stroške.

Mladi kaplan je potem ponede¬
ljek in sledeče dni porabil pred vsem
v to, da je pridno letal okrog onih
ženic, od katerih je v spovednici zve¬
del, da so petične in da imajo v libe¬
ralni posojilnici v bližnjem mestu na¬
ložen svoj denar. Te ženice je prid¬
no in z uspehom obdelava!, da naj
dvignejo svoje vloge iz liberalne po¬
sojilnice in jih nalože pri novo usta¬
novljeni katoliški posojilnici. Od mla¬
dega kaplana obiskane ženice so bile
vse srečpe, da se je sam gospod
kaplan potrudil osebno do njih in so
seveda vse dragevolje obljubile Urhu
Čuku, da bodo pobrale svoj denar iz
liberalne posojilnice in ga naložile v
njegovo. Nekatere so mu pa kar ta¬
koj izročile svoje hranilne knjižice.

5

66

V svoji gorečnosti so mu pa na nje¬
govo poizvedovanje po vlogah tudi
pripovedovale, kdo ima še naložen
denar in kje in tako odkrile mlademu
kaplanu nova lovišča, na katera je
mogel raztegniti svoj uspešni lov po
hranilnih vlogah.

Ker so med tednom za novo po¬
sojilnico res dospeli v Orehovlje
ogromna železna blagajnica in celi
zaboji potrebnih glavnih in pomož¬
nih knjig ter vložnih knjižic, je mladi
kaplan takoj dal po celi orehoveljski
župniji primernim potom razglasiti,
da je že začela svoje poslovanje v
Orehovljah nova posojilnica. Bodo¬
čo nedeljo so pa pri prvi maši po
vseh cerkvah še raz prižnico ozna¬
njevali, da se tisto nedeljo že vrši
prvi uradni dan nove posojilnice v
Orehovljah. Temu oznanilu se je pa
pridružil še primeren poziv na vse
vernike, da naj se vsi poslužijo tega
odločno katoliškega denarnega zavo¬
da in da naj v to svrho pobero svoje
hranilne vloge iz drugih denarnih
zavodov, pred vsem seveda iz libe¬
ralnih.

Posledica poprej omenjene raz¬
glasitve in oznanil raz prižnico je bila
pa ta, da je mladi kaplan, ko se je od
9. do 12. ure zadrževal kot blagajnik
in zaeno kot tajnik v sedaj še skrom¬
nih prostorih nove posojilnice v ore-
hoveljskem župnišču, imel čez glavo
dela, da je sprejemal in vknjiževal
zelo lepe vloge, ki so mu jih prina¬
šale razne stare ženice ter posled¬
njim izdajal nove vložne knjižice,
katere sta imenom mladega denar¬
nega zavoda podpisovala on in še
neki drugi odbornik s svojo okorno
roko.

Uspeh prvega uradnega dne je
bil naravnost sijajen, ker so samo
stare ženice vložile na vlogah skoro
30.000 K, kakor je kaplan hitro izra¬
čunal in ob sklepu prvega uradnega
dne s posebnim ponosom povedal
odbornikom mladega denarnega za¬
voda.

Z enako vnemo se je pa poprijel
mladi zadrugar tudi dela za ustano¬
vitev konsumnega društva v Ore¬
hovljah, čim je prejel od svojega ka¬
toliškega odvetnika iz Ljubljane ob¬
vestilo, da je poklicana oblast potr¬
dila pravila in izvršila vpis konsum¬
nega društva v zadružni register.
Tudi za konsumno društvo je naro¬
čil takoj vse potrebne knjige in opra¬
vo za prodajalnico ter hkratu najel
primerne prostore v hiši, ki je stala
tik župnišča in ki je bila last stare
ženice, ki je že pokazala svojo vne¬
mo za dobro katoliško stvar s tem.
da je naložila vse svoje prihranke v
kaplanovo posojilnico. Takoj na to
je sklical one svoje verne pristaše,
katere je določil za odbornike kon¬
sumnega društva in za člane nadzor-
ništva ter zbranim možakarjem po¬
ljudno pojasnil, da je konsumno dru¬
štvo že ustanovljeno ter izmed zbra¬
nih možakarjev določil one, ki imajo
stopiti v odbor in one, ki imajo bili
člani nadzorništva. Ko se je tako se¬
stavil odbor in nadzorništvo kon¬
sumnega društva, prevzel je pa mla¬
di kaplan ob pritrdila navzočih mo¬
žakarjev takoj dejansko vodstvo
konsumnega društva ter si obenem
dal izdati neomejeno pooblastilo, da
srne nabaviti po svoji lastni previd¬
nosti vse potrebno blago in naročiti
tudi vse druge potrebne stvari, ka¬
kor tudi vzeti v službo konsumnega
društva vse potrebne moči. Zbrani
možakarji so izrekli mlademu kapla¬
nu iskreno zahvalo za njegov dose¬
danji trud ter brezpogojno tudi odo¬
brili vse njegove dosedanje korake,
ki jih je že storil za konsumno dru¬
štvo. Ko so tako zbrani možakarji
vse delo, a tudi vso oblast pri kon-
sumnem društvu prevalili na ramena
mladega kaplana, so pa tudi to sejo
zaključili s slastnimi jedili in s Štefani
vina, katere jim je dal — četudi na
račun upravnih stroškov konsumne¬
ga društva in ne iz svojega žepa —
na razpolago mladi kaplan, katerega

67

potem možje radi njegove dozdevne
izvanredne radodarnosti niso mogli
dovolj prehvaliti.

Na podlagi od celokupnega od¬
bora in nadzorništva konsumnega
društva dobljenega pooblastila je po¬
tem začel Urh Cuk naročati na Du¬
naju razno blago, pri čemur ni štedil
s svojo živo fantazijo. Naročil je pa
blago na Dunaju zato, da se ne bi
moral obrniti na ljubljanske veletržce,
ki so bili, ako niso bili Nemci, vsi
odločni pristaši napredne misli, kate¬
rim vsled tega ni smel nakloniti za¬
služka, ker bi bil to večji greh, ka¬
kor ga je zagrešil s tem, da je naro¬
čil blago pri zakotnih židovskih tvrd¬
kah v drugem okraju na Dunaju.

Poleg tega je pa uvrstil mladi
kaplan tudi takoj inserat v »Sloven¬
ca«, glasom katerega se sprejmeta
pri konsumnem društvu v Orehov-
ljah kot prodajalki dve mladi neoma-
deževani deklici odločno katoliškega
prepričanja, ki pa morata svojim
ponudbam priložiti tudi svojo foto¬
grafijo. Mladi kaplan je namreč za¬
stopal stališče, da biva lepa duša le
v lepem telesu in da konsumni pro-
dajalnici ne bode škodovalo, ako bo¬
deta le-tam stregli dve lepi in mladi
deklici, namesto starih izsušenih
devic.

Na svoj inserat je dobil mladi
kaplan zelo veliko ponudb, katerim
so bile priložene tudi skoro vsem fo¬
tografije. Izmed ponudb je izbral po¬
tem mladi kaplan ponudbi dveh de¬
klic, ker sta bili te dve deklici, kakor
sta kazale fotografični sliki, po svoji
prikupljivi zunanjosti najbolj sposob¬
ni, da se nastavita kot prodajalki v
prodajalni konsumnega društva. Od¬
govoril je takoj obema deklicama, da
sta sprejeti in da naj čim preje na¬
stopita svojo službo pri konsumnem
društvu.

Sprejeti dve prodajalki sta tudi
skoro nastopili svojo novo službo pri
konsumnem društvu v Orehovljah.
Kot verni katoličanki sta pa poprej,

predno šta se podale v konsumno
društvo, stopile obe v župno cer¬
kev, da si v goreči molitvi izprosita
božji blagoslov in pripomoč v svoji
novi službi. Nato sta pa še le šle v
konsumno društvo, oziroma h kapla¬
nu, ker tedaj konsumno društvo še ni
poslovalo.

Mladi kaplan je obe novi proda¬
jalki sprejel zelo prijazno in jima z
resnimi besedami pojasnil njujin de¬
lokrog, dolžnosti in pravice; potem
je pa obe prodajalki odpustil z naro¬
čilom, da naj bodeta drugo jutro ob
7. uri v konsumnem društvu, ker bo
drugi dan že došla prodajalniška
oprava in najbrž tudi blago, ki je že
naročeno. Do drugega dne si pa mo¬
rata preskrbeti stanovanje in hrano,
kar najlažje dobita pri lastnici hiše,
v kateri je nastanjeno konsumno dru¬
štvo, kjer bodeta tudi najboljše
spravljeni, ker je lastnica te hiše ja¬
ko bogaboječa in verna ženica. Ta
nasvet mladega kaplana sta obe pro¬
dajalki tudi poslušale in si na nasve¬
tovanem kraju preskrbele stanova¬
nje in hrano.

Drugi dan je bilo pa v konsum¬
nem društvu že zelo živahno življe¬
nje, ker je došla prodajalniška opra¬
va, katero je bilo treba namestiti v
prodajalniških prostorih in ker je
došlo tudi precej blaga, katero je bilo
treba spraviti pod streho. Pri vsem
tem delu je mladi kaplan obema pro¬
dajalkama in še drugim najetim lju¬
dem sam z najlepšim vzgledom po¬
magal. Pripel si je namreč ob svoja
ledja obsežen ženski predpasnik ter
premetaval predalčke, odpiral zabo¬
je, izlagal blago itd., da se je vse
kadilo.

Tako je prišlo srečno do poslo¬
vanja konsumnega društva in do
ustanovitve njegove prodajalnice, v
kateri se je dobilo prav vse, kar po¬
trebuje kmet in še marsikaj več, če¬
sar ne potrebuje. Obe prodajalki sta
pokazali, da sta za prevzete posle
popolnoma sposobni — če je bilo pa

5 *

68

kaj več dela, je pa priskočil na pomoč
še mladi kaplan, ki si je pa poprej
vedno privezal bel predpasnik, da si
kot komij ne bi umazal svoje črne
suknje. Za svojo posebno nalogo si
je pa izbral mladi kaplan postrežbo
ženskih kupovalk, ki so se tudi prav
rade dale postreči od ličnega mlade¬
ga kaplana in so vsled tega kar tru¬
moma drle v konsumno prodajalnico.

Tako se je že takoj z vsega po-
četka pokazalo, da vlada nad to
ustanovo mladega kaplana božji bla¬
goslov in da obeta novoustanovljeno
konsumno društvo, da bo dočakalo
še najlepšo bodočnost.

XXIV.

Pa meniva s starcem zgovornim
o tem se in onim.

Aškerc:  Mučeniki.

Med tem, ko je mladi župnik
utrjeval svoje Marijine device v pra¬
vi katoliški pobožnosti, in ko je
mladi kaplan Čuk posloval kot bla¬
gajnik in tajnik pri novi posojilnici,
oziroma kot komi v konsumnem
društvu, sta se pa raznesli po Ore-
hovljah in okolici dve važni novici.

Prva novica je bila ta, da hoče
kupiti bogati Urban Rak obsežno
Hrastarjevo posestvo v Orehovljah,
katere se je tedaj ravno prodajalo iz
proste roke, ker se je nameraval se¬
danji lastnik, ker mu je umrl edini
sin in naslednik, preseliti v mesto k
svoji omoženi hčeri.

Druga novica je bila pa še bolj
zanimiva. Ljudje so namreč govorili,
da hoče Urban Rak kupiti Hrastar¬
jevo posestvo za svojo hčer Fran¬
čiško, ki se bode omožila. Govorilo
se je nadalje tudi, da bode vzela Ra¬
kova Frančiška v zakon Franceta
Srebrota iz Brezovice in se potem s
svojim možem preselila na Hrastar¬
jevo posestvo.

Nekateri so verjeli obe te dve
novici, drugi so pa majali z glavami

in menili, da se Urban Rak vendar
ne bode tako daleč zavrgel, da bi
vzel za zeta Franceta Srebrota, ki bo
prinesel k hiši kvečjemu le nekaj
bore tisočakov, dočim bo on lahko
svoji hčeri naštel kot odpravek cele
mernike suhega zlata. Tako so ljudje
ugibali semintje in radovedno čakali,
če se pokaže, da so te okrog krožeče
novice resnične ali ne.

Kmalu se je pa izkazalo, da je
vsaj prva novica o nakupu Hrastarje¬
vega posestva popolnoma resnična,
ker je stari Hrastar nekoč, ko je pri¬
šel iz mesta, sam povedal raznim
svojim znancem in prijateljem, da je
prodal svoje posestvo z vso živo in
mrtvo pritiklino, kakor stoji in leži,
Urbanu Raku za pogojeno kupnino
50.000 K, da sta prejšnji dan napra¬
vila v mestu pri tamošnjeni odvet¬
niku že kupno pismo in da mu je
Urban Rak takoj po podpisu kupnega
pisma celo kupnino v gotovini od¬
štel, vsled česar ima že bodoči pone¬
deljek nastopiti posest in užitek kup¬
ljenega posestva njegovega hči Fran¬
čiška Rakova, ker je posestvo kupil
Rak za to svojo hčer Frančiško, na
katero se bode kupljeno posestvo tu¬
di takoj prepisalo.

Tako so radovedni vaščani zve¬
deli, da se preseli k njim na Hrastar¬
jevo posestvo bogata Rakova hčer,
o kateri se je toliko in ne posebno
veliko dobrega govorilo po devetih
bližnjih župnijah.

Udejstvila se je pa skoro tudi
druga novica o nameravani poroki
med Rakovo hčerjo in med mladim
Francetom Srebrotom, ker je nekdo
bodočo nedeljo prinesel iz Brezovice
še gorko vest, da sta bila pri jutranji
maši enkrat za trikrat oklicana
France Srebrot, posestnikov sin, in
Frančiška Rakova, posestnikova hči.

Ta novica je pa v Orehovlah in
povsod drugod provzročila posebno
mnogo prahu in govorice.

Do te zelo zanimive in nepriča¬
kovane možitve med Rakovo hčerjo

69

in Francetom Srebrotom pa ni prišlo
gladko, temveč še le po precejšnjih
in hudih bojih med Urbanom Rakom
in njegovo ženo na eni strani in med
starim Rakom in starim Srebrotom
na drugi strani.

Nekega lepega dne je namreč
Rakova žena opazila, da je hčeri na¬
enkrat izostalo perilo. Postavila jo je
vsled tega na odgovor. Hči je dolgo
tajila in se na vse mogoče načine iz¬
govarjala. Ko je pa mati vedno bolj
pritiskala na hčer in ko je hči le
uvidela, da ji vsi izgovori nič ne po¬
magajo, se je pa vdala in priznala,
da je v drugem stanu s Srebrotovim
Francetom, ki jo je zapeljal tedaj, ko
sta se vračala iz ponesrečenega
ogleda pri Novakovih v Orehovljah,
in ko sta baje izgubila na povratku
zavoro, katero je bilo treba tedaj
cele štiri ure iskati.

Ko je Rakova žena od svoje
hčere zvedela to neprijetno novico,
jo je pa takoj povedala svojemu mo¬
žu. Urban Rak je bil vsled tega ves
divji in je metal okrog sebe naj-
grše priimke, kakor farška cunja in
podobno. Tudi je hotel svojo hčer
sramotno pognati, od hiše, češ, da za
take k_ni prostora v njegovi po¬

šteni hiši. Žena je pogovarjala z vse¬
mi mogočnimi dobrimi besedami
svojega razdivjanega moža, vendar
je bilo treba mnogo prigovarjanja,
predno se je razljučeni Urban Rak le
nekoliko ali vsaj toliko pomiril, da
je kot hladen in trezen računar začel
računati z danimi razmerami, katerih
ni bilo več mogoče spraviti s sveta.

Ko se je toliko pomiril, je bila
njegova prva skrb ta, da se kolikor
mogoče lepo in dobro izvleče iz te
skrajno mu neljube zagate, v katero
je zašel po krivdi svoje nesrečne
hčere, in da obvaruje pošteno ime
svoje ponosne hiše pred hudobnimi
jeziki. Sklenil je pred vsem poklicati
za drugi dan, ko se bode popolnoma
umiril in ko bode imel zopet zbrane

vse svoje misli, k sebi starega Ma¬
tevža Srebrota, da poskusi ž njim
urediti to skrajno neprijetno zadevo
na tak način, da ljudje ne bodo nič
sumili in da pri ti ureditvi tudi ne
bode trpela škode Rakova hiša.

Na Rakov poziv je prišel drugi
dan Matevž Srebrot v Rakovo hišo
ves zvedav, kaj je povod temu ne¬
pričakovanemu povabilu. V veži ga
je sprejela Rakova žena, ki je mimo¬
grede pošepetala na ušesa Matevžu
Srebrotu, da je njen mož ves divji in
da zato prav lepo prosi Srebota, da
naj vsaj nič kaj takega ne reče ali ne
stori, kar bi njenega moža še bolj
spravilo v jezo. S temi besedami ga
je potem spremila do vrat one sobe,
v kateri je sedel oblastno za mizo
Urban Rak.

»Za lepe stvari se imam zahva¬
liti tvoji hiši,« je zagrmel takoj Urban
Rak nad Matevžem Srebrotom, ne
da bi odzdravil poslednjemu na nje¬
gov ponižni pozdrav. »Torej tvojemu
sinu ni bilo dovolj, da je po celi
Ljubljani stresal Srebrotov sad in
tam zaplodil toliko nezakonskih
otrok, da mora dan na dan letati k
sodišču, temveč je začel sedaj staro
pesem še tukaj peti. Kakor da ne bi
bilo prav nobenega drugega dekleta
— lotil se je tudi moje hčere in jo
tudi resnično zapeljal ta Srebrotov
petelin! Skratka rečeno: moja hči je
s tvojim sinom v drugem stanu in se¬
daj mi povej ti kot oče tega lepega
sina, kako se hočeš obrniti, da ne
bode prišla moja poštena in spošto¬
vana hiša ob svoje dobro ime?«

Matevža Srebrota ta nepričako¬
vana novica nikakor ni posebno pre¬
tresla, ker se je hitro spomnil, da bi
Rakova Frančiška ne bila za njego¬
vega sina napačna nevesta, ker je iz
tako dobre in iniovite hiše. Da bi
seveda svojemu sinu v svrho ženitve
izročil gospodarstvo, nato niti v sa¬
njah ni mislil, ker je bil še preveč
trden in ker je imel tudi še zadosti
naslednikov za gospodarstvo pri

70

svoji hiši. Zato je popolnoma hladno¬
krvno odvrnil Urbanu Raku:

»No, se bodeta pa vzela.«

»No, se bodeta pa vzela,« po¬
navljal je porogljivo Rak Srebro-
tove besede, »zelo pametno in hitro
si rešil to stvar. Na kaj naj se pa vza¬
meta, te vprašam, ti srečni oče in
posestnik najboljšega petelina v Bre¬
zovici. Ali se bodeš ti umaknil temu
petelinu in mu izročil posestvo, da
bodo potem ljubljanske nezakonske
matere trgale kos za kosom od tega
posestva za svoje nezakonske
otroke? Ta bi bila lepa, da bi dal jaz
svojo hčer k hiši, ki bi morala skr¬
beti za kopo tujih nezakonskih otrok,
ki bi toliko časa žrli hišo, da bi jo
požrli. Iz te moke pa že ne bo kruha,
moj ljubi Matevž, to ti povem, jaz,
Urban Rak, ki še nisem nikdar pre¬
pozno vstal. Sedaj te zopet vprašam,
kako hočeš vrniti kot oče tvojega
petelina moji hiši njeno dobro in po¬
šteno ime?«

»Jaz ne vem drugega izhoda,«
odvrnil je že veliko bolj ponižno
Matevž Srebrot, »nego da naj se, če
se imata že rada in če je stvar že
taka,da bo kmalu vedel tudi ves svet
za to, vzameta v zakon. Če pa ti mi¬
sliš, da se jima ni treba vzeti in da
bode šlo tudi brez zakona, se ti pa
ne bodem ustavljal...«

»Torej pri stari, pošteni Rakovi
hiši naj bi zibali nezakonskega otro¬
ka!« zagrmel je ves divji Urban Rak
in udaril s pestjo po mizi. »To bi bilo
tebi všeč, da bi potem skozi devet
fara vlekli pošteno Rakovo hišo
ljudje skozi zobe. Tudi iz te moke ne
bo nič kruha! Vzela se bodeta, vzela,
tvoj lepi sin France in moja zape¬
ljana hči, toda drugače kakor si
predstavljaš ti v svoji samopašnosti.
Ti morda misliš, da bodem izpraznil
za tvojega lepega petelina vse svoje
shrambe in skrinje in mu natrosil
kupe zlatega zrna, da bode ž njimi
nakrmil do sitega ves oni nezakonski
zarod, katerega je tekom svojega

vojaškega službovanja zaplodil po
Ljubljani, in da bode še toliko ostalo,
da bo lahko še nadalje brezskrbno
petelinil za žulje Rakove hiše. Tako
se nisva zmenila in se nikdar ne bo¬
deva, niti s teboj, niti s tvojim lepim
sinom. Nasprotno se bode stvar ure¬
dila tako, kakor ti sedaj povem. Jaz
bodem kupil svoji hčeri Hrastarjevo
posestvo v Orehovljah, ki je ravno
sedaj dober kup na prodaj, ter to po¬
sestvo prepisal takoj na svojo hčer,
na katere ime ostane tudi prepisano
za vekov veke, da ne bode mogel
priti nezakonski zarod tvojega pre¬
lepega sina do Rakovih žuljev. Kup¬
nina bode znašala približno nekaj nad
50.000 kron in polovico te kupnine
bodeš ti poprej meni v gotovini od¬
štel na roko, da bodeš vsaj vedel
ceniti veliko čast, če se ima pri hiši
takega petelina.«

Matevž Srebrot je kar preble¬
del, ko je slišal, da bode moral šteti
Raku 25.000 K, vsled tega je zelo po¬
nižno in pohlevno odvrnil Raku:
»Kje pa naj bi vzel jaz 25.000 K, da
bi jih tebi odštel, ko vendar veš, da je
pri moji hiši sicer veliko polja, trav¬
nikov, gozdov in živine, toda malo
gotovine. Ne rečem, da bi nič ne dal
za sina, če vzame tvojo hčer, največ
kar bi mogel dati, bi bilo 4000 K in še
za te bi se moral zadolžiti. Vendar
pa hočem napraviti to žrtev za sina
tebi na ljubo, samo da ostaneva še
nadalje prijatelja in da se bode ta
stvar iztekla v tvojem smislu.«

Nato sta se začela možakarja po
kmečki navadi trgati in prerekati
kakor pri kaki kravji kupčiji za ono
vsoto, ki naj bi jo odštel Matevž Sre¬
brot Urbanu Raku, da bi poslednji
dal svojo hčer Srebrotovemu sinu.
Srebrot je počasi nekoliko pridajal k
prvotno obljubljeni vsoti 4000 K, Rak
je pa zopet polagoma nekoliko odne-
haval od zahtevanih 25.000 K, pri če¬
mur sta oba s primernim priduševa-
njem drug drugemu zatrjevala, da
eden ne primakne več niti vinarja,

71

drugi pa da zopet ne odneha več
niti ficka. Konec tega barantanja,
prerekanja in pogajanja je bil pa ta,
da je obljubil Srebrot odšteti Raku
za nakup Hrastarjevega posestva za
njegovo hčer Frančiško pod pogo¬
jem, da vzame za moža njegovega
sina Franceta, okroglo vsoto 10.000
kron, pri čemur sta možakarja še
uganila, da naj to ostane med njima,
da ne bi zvedel za to nezakonski za¬
rod, ki bi v tem slučaju morda po¬
skusil s tožbami kaj doseči za se.
Tudi sta se možakarja še domenila,
da mora France Srebrot izdati pra-
voveljavno izjavo, da nima od svoje¬
ga očeta nič več tirjati ter da se od¬
pove vsaki dedščini.

Tako sta postala kar čez noč
Rakova Frančiška in France Srebrot
srečen ženin in srečna nevesta. Ker
je par dni nato kupil Rak Hrastarje¬
vo posestvo, se je potem tudi takoj
naročilo oklice in sicer kar enkrat za
trikrat, kar je Urban Rak kot odličen
katoliški veljak brez vsakega zadrž¬
ka mogel doseči, da ne bi ljubljan¬
ske nezakonske matere pri poroki
delale kakšnih sitnosti. Poroki je pa
sledila velikanska kmetska svatba,
vredna ugledne Rakove hiše in tako
bogate neveste; pilo, jedlo in plesa¬
lo se je tako imenitno, da ljudje go¬
tovo 20 let ne bodo pozabili te ime¬
nitne svatbe.

Po svatbi sta pa mlada zakonca
nastopila svoje gospodarstvo na
Hrastarjevem posestvu. Da bi mu
ljudje ne mogli očitati, da je samo
mož svoje žene in da pri njegovi hiši
krilo gospodari, je pa mladi France
Srebrot priglasil pri obrtni oblasti
takoj izvrševanje lesne trgovine in
skoro tudi pritrdil na Hrastarjevo
hišo črno desko z bliščečim napisom:
»France Srebrot, lesna trgovina«.

XXV.

Le slabič se udajc brez boja

in trepeče prekrižanih rok

Aškerc : Mučeniki.

Med tem je začela potekati opra-
vina doba staremu občinskemu odbo¬
ru, na čegar čelu je stal pokojni Blaž
Novak, katerega je pa po njegovi
smrti kot prvi občinski svetovalec
nadomestoval do novih volitev nad¬
učitelj Fran Kovač.

Občinske volitve v Orehovljah
so se kakih 30 let nazaj vršile vedno
mirno, čeprav je bila udeležba vedno
znatna. Ob vsestranskem pritrjeva¬
nju so se vedno izbrali in volili v ob¬
činski odbor taki možje, ki so imeli
pravi smisel za pametno, varčno in
trezno občinsko gospodarstvo, ne da
bi se pri tem jemalo kaj ozira na po¬
litično pripadnost. Vsled tega so
prišli v občinski odbor vedno taki
možje, ki so vživali med svojimi so-
občani splošno spoštovanje in ugled;
posledica tega je pa zopet bila, da sc
je z občinskim imetjem gospodarilo
trezno, pametno in prevdarno in da
se ni po nepotrebnem in posebno ne
iz političnih nagibov trosilo občin¬
skega imetja in občinskih naklad.
Vzlic temu je bila pa občinska upra¬
va naravnost vzorna ter se je skrb¬
no tudi skrbelo za vse občinske po¬
trebe.

To pa ni bilo všeč bojevitemu
mlademu kaplanu Urhu Čuku, ki je
hotel takoj pri prvih občinskih vo¬
litvah spraviti v občinski odbor sa¬
mo take može, ki veljajo za odločne
privržence katoliškega prepričanja,
kakršne je po svojem zasebnem mne¬
nju zbral ravno okrog novo ustanov¬
ljene posojilnice in novega konsum-
nega društva. Dočim se je novi žup¬
nik dr. Juri Podpečnik držal proti
občinskim zadevam in občinskim vo¬
litvam rezervirano, ne da bi na zu¬
naj kaj posegal v občinske razmere
in poznejše volitve, pa njegovemu
duhovnemu pomočniku mlademu

72

kaplanu Čuku ni dala žilica, da ne bi
začel ruvati in hujskati zoper občin¬
ski odbor v sedanji sestavi in da ne
bi začel delovati na to, da se izbero
pri novih volitvah v občinski odbor
rnožje njegovega okusa in politične¬
ga naziranja.

Še predno je bilo gotovo, kdaj
bodo nove občinske volitve razpisa¬
ne in kdaj razgrnjeni imeniki volilnih
upravičencev, obdelaval je že na vse
kriplje svoje zveste konsumarje in
posojilničarje pri jako pogostih se¬
jali konsumnega društva, da se mo¬
rajo iz občinskega odbora brezobzir¬
no pometati vsi liberalci in nadome¬
stiti z odločno katoliškimi možmi.
Odkar je bilo namreč poklicano v
življenje konsumno društvo v Ore-
hovljah, je bil mladi kaplan kuhan in
pečen v konsumnem društvu, kjer je
prebil vse svoje proste ure kot de¬
janski vodja in komi. Njegovemu
vzgledu so pa sledili tudi drugi od¬
borniki, ki so presedali tudi ves svoj
prosti in tudi neprosti čas v konsum¬
nem društvu, pri tem pa zanemarjali
svoje lastno gospodarstvo. Da se pa
najdeta prava oblika in sočasno pa¬
meten izgovor za to posedanje v
konsumnem društvu, imenovali so
mladi kaplan in odborniki konsum¬
nega društva to posedanje v kon¬
sumnem društvu seje konsumnega
društva. Te seje so bile pa jako po¬
goste, ker so se vršile skoro dan za
dnevom; pri teh sejah se je pa redno
tudi pokušalo vsa novodošla in tudi
stara vina in druge pijače, kakor sli¬
vovko, rum, konjak itd., ker so od¬
borniki konsumnega društva morali
vendar poznati kakovost one pijače,
ki se jo prodaja v konsumnem dru¬
štvu. Med odborniki konsumnega
društva je bil pa posebno vnet mladi
lesni trgovec France Srebrot, kate¬
rega je kaplan Čuk takoj potem, ko
se je s svojo mlado ženico priselil na
Hrastarjevo posestvo, spravil v od¬
bor nove posojilnice in konsumnega
društva. Ker se njegov tast Urban

Rak ni prav nič menil za novo usta¬
novljeno posojilnico za Oreliovlje in
orehoveljski kot, je pa moral njegov
zet France Srebrot namesto njega
vskočiti v posojilniški odbor, mladi
kaplan ga je pa napravil še celo za
načelnika posojilnice.

Ko se je začelo torej govoriti o
novih občinskih volitvah, je mladi
kaplan Čuk med svojimi zvestimi
konsumarji pri vsakdanjih sejah
konsumnega društva, ki so se vslcd
tega tudi kaj rade zavlekle pozno v
noč, ker sta obe mladi in lični proda¬
jalki prav pridno nosili v ono poseb¬
no sobico konsumnega društva, kjer
so se vršile seje, sejašem pijačo in
tudi prigrizek, dan na dan pridigo-
val, kako je treba pri bodočih občin¬
skih volitvah preustrojiti občinski
odbor, da bodo izvoljeni vanj pravi
možje. Okrog kaplana zbrani konsu¬
marji so bili takoj vneti za kaplanovo
namero ter so kaplanu tudi drage vo¬
lje obljubili, da bodo pri bodočih vo¬
litvah napeli vse moči in sile, da
zmaga prava katoliška misel. Navdu¬
šeni so tudi že trkali na bodočo zma¬
go in že nekako anticipando nazivali
Franceta Srebrota za bodočega ore-
hoveljskega župana, kar je le-temu
očividno dobro delo.

Urh Čuk pa ni pripravljal samo
pri svojih zvestih konsumarjih in po-
sojilničarjih teren za bodoče občin¬
ske volitve, temveč je porabil v to
svrho tudi svoj rastoči vpliv pri žen¬
skem svetu, posebno v spovednici in
raz prižnico. V spovednici je pridno
in neumorno črnil dosedanji občinski
odbor, češ, da sede v njem samo so¬
vražniki katoliške vere in katoliške
duhovščine ter je, sklicujoč se na
ukaze od strani samega Prevzviše-
nega, vse prestrašene ženice v iz-
ogib peklenske kazni obdelaval, rotil
in pestil, da morajo svoje može pri¬
praviti pri novih volitvah do tega, da
bodo volili v odbor samo take može
odločno katoliškega prepričanja, kr
jih bode pri volitvah priporočala du-

73

hovščina. Pri tem svojem obdelava-
nju v spovednicah se mladi kaplan
tudi ni ustrašil najgrših osebnih na¬
padov na čast in pošteno ime posa¬
meznih odbornikov ter je s tem tudi
dosegel, da je zbegal ves ženski svet
in ga nahujskal proti sedanjim občin¬
skim odbornikom. Tudi raz prižnico
je grmel mladi kaplan, toda veliko
bolj previdno in brez osebnih napa¬
dov, nedeljo za nedeljo proti pre¬
grešnemu liberalizmu in njegovim
skrajno pogubnim posledicam za čas¬
no in večno srečo ter poživljal s sve¬
čanim glasom zbrane vernike, da
morajo pri vseh volitvah voliti in iz¬
birati le take može, ki prisegajo zve¬
sto in očitno na katoliško zastavo, z
eno besedo samo take može, ki jih
priporočajo duhovniki kot pravi na¬
sledniki samega izveličarja in njego¬
vi vidni namestniki''na zemlji.

Hujskanje in ruvanje mladega
kaplana v spovednici in njegovo gr¬
menje raz prižnico je seveda opozo¬
rilo one trezne ljudi, katerim je bilo
pri srcu pametno in trezno gospo¬
darstvo v občinskem zastopu in ki so
tudi ljubili mir in spravo med soob-
čani, da se bodoče občinske volitve
ne bodo vršile brez strastnega boja
in da se jim je treba pravočasno in
dobro pripraviti za te volitve, da ne
dožive kakega neprijetnega presene¬
čenja in da vsled njihove nepazljivo¬
sti ne pridejo v občinski odbor taki
možje, ki se bodo sicer, kakor hudob¬
ni farizej, vedno trkali ob svoje pr¬
si, češ da so katoliški možje, v osta¬
lem pa opravljali občinske posle, ob¬
činsko imetje in dohodke skrajno
Površno, zanikrno in zapravljivo.
Posebno sta postala pozorna izkuše¬
ni nadučitelj Fran Kovač in mladi
Ivan Novak, ki sta vsled tega skoro
zbrala okrog sebe vse razsodnejše in
izobraženejše gospodarje iz Oreho-
velj in onih vasi, ki so spadale v
orehoveljsko občino ter jih opozori¬
la na pretečo nevarnost, katera je
občini grozila od strani bojevitega

mladega kaplana in ž njim združenih
konsumarjev in posojilničarjev.

Tako so po zaslugi mladega
kaplana postajale vse razmere v
Orehovijah skrajno napete in bilo je
potreba le najmanjše iskre, da se
vname v poprej mirni občini, v kateri
se dotlej ni poznalo prepira in so¬
vraštva, pogubonosni požar v obliki
vseobčih prepirov, sovraštva in bo¬
jev, a ne samo med sosedi, temveč
še celo v posameznih rodbinah in hi¬
šah. Zasluga novodobnih petelinov
vojskujoče cerkve, katero je njen
božji ustanovitelj ustanovil kot živo
predstaviteljico vere ljubezni, je
ravno, da se prepir, sovraštvo in
boji ne ustavijo niti pred svetostjo
rodbine, temveč da prekoračijo tudi
te svete krvne meje in da potem
celo v svetem rodbinskem krogu
uganjajo svoje brezstidne orgije. To
je zasluga onih novodobnih peteli¬
nov naše vojskujoče se cerkve, ki iz-
podkopujejo s svojim brezbožnim in
protikrščanskim početjem ono skalo,
na kateri je zgrajena naša cerkev,
katere ne bodo podrle peklenska
vrata, izglodale jo bodo pa one cerk¬
vene miši, ki so zavrgle vero ljubez¬
ni, na njeno mesto pa postavile vero
brezmejnega sovraštva, skrajne ne¬
strpnosti in neutešljive lakomnosti
po posvetnem blagu in po posvetni
oblasti in to tembolj hitro, ker vedno
bolj izginjevajo oni pravi in res za
pravo vero vneti duhovniki, ki se
niso vmešavali tako brezobzirno v
posvetne stvari, temveč živeli sko¬
ro izključno le svojemu težavnemu
in napornemu duhovnemu poklicu.

XXVI.

Ženske tudi ljubil si, pohotnež.

Aškerc:  Mučeniki.

Vse le-te predpriprave za boj pri
bodočih občinskih volitvah so se pa
skoro izkazale kot potrebne, ker je
prišel kmalu potem od politične go¬
sposke ukaz na občinski urad v Ore-

74

hovljah, da ima nemudoma sestaviti
in razgrniti volilne imenike in po
pravomočnosti volilnih imenikov iz¬
vršiti tudi takoj volitev novega ob¬
činskega odbora.

Volilne imenike je na podlagi za¬
prošenih davčnih podatkov s pomoč¬
jo svojega mladega prijatelja Ivana
Novaka, ki je tudi po smrti svojega
očeta, kakor je to delal že poprej,
opravljal v Orehovljah brezplačno
posle občinskega tajnika, sestavil
vestno in natančno nadučitelj Fran
Kovač. Pri sestavi volilnih imenikov
sta z ozirom na gotovo dejstvo, da se
bodo bodoče volitve izvršile v zna¬
menju najljutejšega boja, nadučitelj
Fran Kovač in Ivan Novak posebno
skrbno pazila na to, da ne bi vpisala
kako neupravičeno osebo v volilni
imenik ah da bi izpustila iz njega
kakega upravičenega volilca, da ne
bi dala tako pod komando mladega
kaplana zbranim konsumarjem in
posojilničarjem dobrodošlega povo¬
da, da vlože utemeljene reklamacije
in da stvar potem še primerno razbli¬
nijo v klerikalnih časopisih — seve¬
da s^ pomočjo peresa mladega kapla¬
na Čuka, ker bi sami kaj takega ne
zmogli na svitlo spraviti.

V zavesti, da sta sestavila neiz-
podbojne imenike, sta potem razgr¬
nila v občinski pisarni volilne imeni¬
ke na vpogled ter to tudi javno raz¬
glasila.

Komaj je bil pa razglas o razgr¬
nitvi volilnih imenikov javno objav¬
ljen, se je že prikazal v občinsko pi¬
sarno mladi kaplan Urh Čuk, da pre¬
gleda in prouči volilne imenike. Ker
sta si bila sestavitelja volilnih imeni¬
kov svesta, da so volilni imeniki po¬
polnoma zakonito napravljeni in da
nista izpustila nobenega volilca, niti
vpisala kake neupravičene osebe,
sta mirno gledala, ko je mladi kaplan
naenkrat pozabil na svojega prelju¬
bega sinčka konsumno društvo in
njegovo sestrico posojilnico, ter kar
par dni zdržema presedel v občinski

pisarni, da si je prepisal volilne ime¬
nike vseh treh razredov.

Ko je imel mladi kaplan prepisa¬
ne vse tri volilne imenike, predložil
jih je pred vsem na preskušnjo svo¬
jemu župniku, ker je od njega priča¬
koval marsikak dober migljaj in še
boljši svet, kaj mu je morebiti ukre¬
niti proti razgrnjenim imenikom.

Župnik je pred vsem prav toplo
pohvalil mladega kaplana za njegovo
požrtvovalnost, da je sam oskrbel
prepotrebne prepise iz razgrnjenih
volilnih imenikov, v ostalem ga je pa
prosil, da naj mu te prepise v svrlio
natančnega proučenja prepusti do
drugega dne, ko naj se zopet zglasi
pri njem, da se bodeta skupno po¬
svetovala o morebitnih reklamacijah
in sploh o postopanju S. L. S. pri bo¬
dočih občinskih volitvah.

Mladi kaplan Urh Čuk je bil ves
vesel te župnikove pohvale in je takoj
sklenil, da se mora za naporno, sko-
ro tridnevno delo pri prepisovanju
volilnih imenikov pošteno odškodo¬
vati v svojem ljubljenem konsumnem
društvu.

Mladi kaplan je krenil takoj po¬
tem v konsumno društvo, kjer je do¬
bil že zbrane odbornike tega dru¬
štva pri temeljitem preskuševanju
konsumne pijače, ker je stal na mizi
v posebni sobi poln Štefan vina z
raznimi drugimi dobrotami. Kaplan
je takoj prisedel k zbranim odborni¬
kom ter jim začel na dolgo in široko
razkladati, koliko časa je porabil, da
je prepisal volilne imenike, da bode
pa nosil ta njegov trud tudi obilen
sad, ker je prišel na sled velikanskim
sleparijam, katere imajo na vesti se-
stavitelji volilnih imenikov, ki so
neupravičeno spravili v volilne ime¬
nike vse polno Svojih neupravičenih
volilcev, izpustih pa namenoma ne¬
šteto takih volilnih upravičencev, o
katerih so domnevali, da ne bodo
volili na njihovo stran. Temu poro¬
čilu je pa še pristavil mladi kaplan,
da bode napravil ugovor zoper se-

75

stavo volilnih imenikov in v tem
ugovoru zahteval, da se izbrišejo iz
volilnih imenikov neupravičeno vpi¬
sani volilci nasprotne stranke in so¬
časno vstavijo v nje oni volilci njiho¬
ve stranke, ki so bili iz imenika po
krivici izpuščeni, da se tako prepreči
velika sleparija, katero je mislil iz¬
peljati sedanji občinski odbor, da se
še nadalje obdrži in s tem onemo¬
goči, da bi prišla do besede prava
ljudska volja.

Zbrani odborniki konsumnega
društva so z ogorčenjem poslušali
povest mladega kaplana o nečuvenih
volilnih sleparijah ter iz same svete
jeze svoje ogorčenje poskusili vtopiti
v pijači, kateri so delali vso čast.
Vendar je pa njihovo precej neprijet¬
no iznenadenje zaključil današnjo se¬
jo mladi kaplan zelo zgodaj, češ da
ima z načelnikom posojilnice France¬
tom Srebrotom, s katerim sta se v
zadnjih časih posebno debelo pobra¬
tila, nocoj še pregledati natančno
knjige in račune konsumnega dru¬
štva.

Možakarji so zelo neradi zapu¬
stili prijetno sobico v konsumnem
društvu, ker so se le neradi ločili od
pijače in drugih dobrot. Ko so pa
drug za drugim odšli in ko sta ostala
sama France Srebrot in mladi kaplan
Urh Čuk, je pa poslednji veselo
vzkliknil:

»Zrak je čist — sedaj se bodeva
pa midva lahko dobro imela. Zadosti
sem se skoro tri dni potil pri prepi¬
sovanju volilnih imenikov in zato za¬
služim, da se nocoj nekoliko razve¬
drim. Zato tudi danes ne bodem pil
te-le kislice, ki ste jo dosedaj žulili,
temveč si bova privoščila kaj bolj¬
šega. Da nama pa ne bode dolgčas,
bodeta pa potem, ko zapremo pro-
daialnico, prisedla k nama, da naju
zabavata, še obe prodajalki Rezika in
Anica, saj sta tudi te dve potrebni
malo priboljška in razvedrila, ker
delata cel dan kot črna živina.«

France Srebrot je bil s to name¬
ro svojega prijatelja kaplana popol¬
noma zadovoljen. Mladi kaplan je
stopil na to v konsumno društvo ter
le-tam nabral več steklenic finega
butiljskega vina, izbral si lepo kra¬
čo, več škatelj sardin in drugih do¬
brih stvari ter se ž njimi vrnil v po¬
sebno sobo k prijatelju Srebrotu. So¬
časno je pa naročil obema prodajal¬
kama Reziki in Anici, da naj čim pre¬
je zapreta prodajalnico konsumnega
društva in potem prideta obe v po¬
sebno sobo, ker jima ima več uradnih
stvari sporočiti.

Prišedši v posebno sobo je mla¬
di kaplan razpoložil prinešene dobre
stvari po mizi, s katere je skoro po¬
spravila prazne kozarce in druge
stvari od poprejšnje seje prodajalka
Rezika in na novo pogrnila. Ko sta
prodajalki skoro na to zaprli proda¬
jalnico konsumnega društva, prišli
ste obe v posebno sobo, da bodeta
slišali, kaj jima bode uradnega po¬
vedal mladi kaplan. Mladi kaplan je
pa takoj prijazno povabil obe proda¬
jalki, naj prisedeta k mizi in sočasno
obe pozval, da naj se poslužita krače
in drugih dobrih stvari, češ, da go¬
tovo še niste nič večerjali in da to¬
rej zaslužita malo prigrizka.

»Pred vsem je treba temelja,.«
pripomnil je šaljivo, ko je rezal od
krače velike kose obema prodajal¬
kama, »potem se more šele zidati.
Zato se bodemo mi tudi poprej malo
pokrepčali, predno preidemo na
uradne stvari.«

Zbrana para sta nato v medse¬
bojnem tekmovanju vničevala na
mizi razpoložene dobre stvari ter te
stvari tudi pridno zalivala. Mladi
kaplan je silil namreč v obe proda¬
jalki, ki sta se sramežljivo branili, da
sta pokušali tudi butiljsko vino, pri
čemur sta jima dajala on in Srebrot
dober vzgled. Močno butiljsko vino
je kmalu pokazalo svoj učinek, ker
je mala družba postajala vedno bolj
živahna in vesela.

76

Ko je pa prodajalka Anica ome¬
nila, da je njena tovarišica Rezika
izborna pevka, ki je hodila v Ljublja¬
ni pet k pevskemu društvu »Ljublja¬
na«, je pa morala Rezika na občno
zahtevanje pokazati mali družbi svo¬
jo pevsko umetnost. Rezika se je ne¬
kaj časa, kakor je to pri deklicah
navada, upirala, pozneje se je pa da¬
la preprositi in kmalu je zadonela v
mali sobici iz njenih ust znana narod¬
na pesem, katero je zapela s svojim
prijetnim altom.

Ko jp Rezika svojo pesen izpela,
so ji vsi trije poslušalci živahno plo¬
skali in v priznanje redkega umetni¬
škega užitka izpili svoje polne kozar¬
ce do dna. Na prošnjo mladega ka¬
plana je pa potem zapela Rezika še
več pesmic, ki so vse tako navdušile,
da so kmalu poskusili, če ne bi bilo
mogoče še skupno zapeti kako pes¬
nico. Poskusili so in res se je izkaza¬
lo, da gre. Nato so pa veselo prepe¬
vali, začetkom bolj nedolžne, pozne¬
je pa tudi bolj okrogle.

Ker pa provzroča, kakor znano,
petje hudo žejo, je pa mladi kaplan
moral z Reziko stopiti skoro po no¬
vo zalogo butiljskih steklenic. Iska¬
nje nove zaloge je pa moralo biti pre¬
cej težavno, ker sta se mladi kaplan
in Rezika zelo dolgo pri tem zamu¬
dila in prišla nazaj vsa upehana.

Ko je pa stala na mizi nova za¬
loga, se je pa pridno nadaljevalo po-
pevanje in popivanje. V veliki mno¬
žini popito vino je razvnelo še bolj
živahno razpoloženje in tudi provz-
ročilo, da je mladi kaplan popolnoma
pozabil na one uradne stvari, katere
je mislil povedati obema prodajalka¬
ma. Čas je hitro potekal in ko je ka¬
plan pogledal slučajno na svojo uro,
je opazil, da bode vsak trenotek ura
polnoč.

S težkim srcem je nato to na¬
znanil svoji družbi, da morajo zaklju¬
čiti svojo nocojšnjo prelepo zabavo,
ker kot katoliški duhovnik po polno¬
či ne sme vzeti nobene stvari več v

usta. Srebrot se je na to vzdignil
precej težkih nog in se napotil proti
svojemu domu. Ko sta hoteli oditi
tudi obe prodajalki, se je pa mladi
kaplan naenkrat spomnil na svoje
uradne posle, da mora namreč pre¬
gledati še večji račun neke dunajske
tvrdke, ki se mu ni zdel pravilen.
Rekel je torej prodajalki Reziki, da
naj mu ta račun predloži, da ga bode
pregledal; tudi naj za par minut po¬
čaka, da mu bode po potrebi dala ka¬
ka pojasnila, nasprotno pa lahko gre
druga prodajalka Anica takoj do¬
mov.

Prodajalki Anici, ki je nato od-
šla.je dala prodajalka Rezika ključ od
hišnih vrat in ji rekla, da naj pusti
vrata kar odprta, ker pride takoj za
njo.

Nato je pa Rezika šla po zaže-
Ijeni račun in ga prinesla mlademu
kaplanu. Ta račun je pa moral biti
zelo zamotan in zverižen, ker sta
ga proučevala kaplan in Rezika sko¬
ro 2 uri. Udarila je namreč ura v
cerkvenem zvoniku dve, ko sta biia
kaplan in Rezika šele gotova s pre¬
gledovanjem tega zamotanega ra¬
čuna; na to sta tiho zaklenila konsum
no društvo iji odšla vsak na svoj
dom, da po napornem delovanju za
občni blagor privoščita počitek svo¬
jim trudnim udom.

XXVII.

Novega ni nič, moj Ahmet.

Vse je staro! Stara pesem!

Aškerc:  Akropolis in piramide.

Mladi kaplan Urh Čuk je drugi
dan zjutraj kaj težko vstal, ker je
snočnja dolga zabava v posebni so¬
bici konsumnega društva provzroči-
la, da so ga prav pošteno boleli lasje.
Temno se je tudi spominjal dolgega
pregledovanja zamotanega računa
dunajske tvrdke v družbi dražestne
prodajalke Rezike, pri čemur so ga
navdajala neka neprijetna in kesu
zelo podobna čustva... Ta neprijet-

77

na čustva je pa nagnil iz srca s tem,
da je obdolžil premočno butiljsko vi¬
no kot provzročitelja vsega, kar se je
snoči zgodilo v konsumnem dru¬
štvu ... Nato se je opravil in podal
v cerkev, da daruje jutranjo sveto
mašo. Po maši je zavžil svoj zajtrk
in potem odšel v šolo, v kateri je
imel isto dopoldne dve uri opravila
kot katehet. Bolezen v laseh je ne¬
dvomno provzročila, da je bil mladi
kaplan pri šolskem pouku zelo siten
in da je njegova roka opetovano po¬
segla po glavah mladih šolskih deč¬
kov, pri čemur je bil pa toliko nepri¬
stranski, da je vsem otrokom brez
razlike političnega prepričanja njiho¬
vih staršev delil z enako pravico
enako krepke zaušnice.

Ko je bil gotov s poukom v šoli,
se je podal mladi kaplan takoj k svo¬
jemu župniku, da se posvetujeta, ali
naj se vlože ugovori proti razgrnje¬
nim volilnim imenikom in kako naj
se sestavijo ti ugovori.

Mladi župnik dr. Jurij Podpeč-
nik je došlega kaplana prav prijazno
sprejel in ga še enkrat pohvalil radi
njegove izredne požrtvovalnosti za
sveto in dobro stvar ter potem nada¬
ljeval:

»Razgrnjeni volilni imeniki so
kaj premeteno sestavljeni in utegne¬
jo biti največje škode za našo
stranko, ako se s pravočasnimi ugo¬
vori ne poskrbi, da se uniči od sedaj
gospodujoče liberalne klike namera¬
vano nakano z izdatno pomočjo mla¬
dega Ivana Novaka sleparsko se¬
stavljenih volilnih imenikov. Po¬
udarjam besedo sleparsko, ker sem
se iz proučevanja teli volilnih ime¬
nikov uveril, da so sestavitelji s po¬
močjo Ivana Novaka in z zlobnim
namenom vrinili med volilne upravi¬
čence take svoje ljudi, ki sploh ni¬
majo volilne pravice in ker v ime¬
nike namenoma niso sprejeli takih
naših volilcev in volilk, ki imajo vo¬
lilno pravico za te občinske volitve.
Zgledoma naj navedem, da so seda¬

nji liberalni gospodarji v orehovelj-
ski občini vpisali med volilce tudi
mojega prednika župnika Matijo
Korena, čeprav se je ta že pred več
meseci stalno izselil iz Orehoveij.
Prepričan sem, da so vpisali Matijo
Korena v volilni imenik edino radi
tega, ker mislijo, da se bode Matija
Koren tako daleč spozabil, tako
strašno pregrešil, da kot duhovnik
svete cerkve ne bode volil onih mož,
katere priporoča zato edino pristojna
domača duhovščina, temveč da bode
kot duhovnik svete cerkve volil s
sovražniki svete cerkve, to je z libe¬
ralno stranko. Ravnotako najdem v
imeniku še starega Hrastarja, dasi je
prodal svoje posestvo Urbanu Raku,
oziroma njegovi hčeri Frančiški, se¬
daj omoženi Srebrotovi in čeprav se
je za stalno preselil v mesto k svoji
hčeri. O Hrastarju mi je znano, da
je bil debel prijatelj s pokojnim žu¬
panom Novakom in z nadučiteljem
Kovačem, vsled česar ni dvomiti, da
bode, če se bode udeležil volitev,
volil zoper našo stranko. Takih ne¬
upravičenih vpisov v volilni imenik
najdem še več.«

Nato je mladi župnik navedel
svojemu kaplanu še več takih mož,
katere so sestavitelji volilnih imeni¬
kov po njegovem mnenju krivično,
torej sleparsko vtihotapili kot volil¬
ce v imenike. Imena vseh teh oseb
si je Urh Čuk pridno biležil, da jih
porabi pri sestavi morebitnih ugo¬
vorov.

»Tako sem vam naštel,« nadalje¬
val je potem mladi župnik, »nekoliko
onih najbolj kričečih krivic, s kateri¬
mi so poskušali liberalni sestavitelji
volilnih imenikov pomnožiti vrste
sebi udanih volilcev. Nasprotno so
pa s sleparskim namenom izpustili
iz imenikov neštevilo volilcev naše
stranke, da bi tako oslabili naše
vrste. Med volilci ne najdem na pri¬
mer niti vas, mladi moj prijatelj, dasi
ste od najvišje cerkvene gosposke v
deželi nameščeni kot kaplan v Ore-

78

hovljah in morate imeti torej tukaj
volilno pravico. Ravnotako pogre¬
šam v volilnem imeniku posojilnico
za Orehovlje .in orehoveljski kot in
pa konsumno društvo. Že s temi tre¬
mi vzgledi sem vam zadostno doka¬
zal, kako sleparsko se je postopalo
pri sestavi volilnih imenikov in kako
na premeten način se je poskusilo
oropati volilce naše stranke njihove
volilne pravice. V imenikih tudi ni¬
sem našel kot volilke vpisane Fran¬
čiške Srebrotove, dasi je lastnica
skoro najlepšega posestva v občini.
Tudi to volilko so izpustili nameno¬
ma, da bi našo stranko oškodovali
za ta glas. Ravnotako sem v volilnih
imenikih kot volilnega upravičenca
zastonj iskal trgovca z lesom Fran¬
ceta Srebrota, ki je zanesljiv pri¬
staš naše stranke. Ravnotako nista
vpisani v volilni imenik prodajalki
konsumnega društva Rezika in Ani¬
ca, dasi si samostojno služita svoj
kruh in plačujeta davke. Že ti izpu¬
ščeni volilci in volilke upravičujejo
mojo trditev, da so volilni imeniki
sleparsko sestavljeni, ker so krivično
prikrojeni edino-le v korist gospodu¬
joči kliki v občinskem odboru in to
na največjo škodo naše stranke, ka¬
tero se hoče zaeno krivično oropati
brez števila glasov.«

Tudi ta imena si je mladi kaplan
pridno zapisoval, da jih vporabi za
svoje ugovore proti razgrnjenim vo¬
lilnim imenikom.

Neupravičeno izpuščene volilce
je pa mladi župnik še izdatno pomno¬
žil z navedbo nadaljnih oseb moške¬
ga in ženskega spola, katerih sesta-
vitelji imenikov — prav za prav mla¬
di Ivan Novak, ki je dejansko izvršil
vse delo — namenoma niso sprejeli
med volilne upravičence, ker so do-
tične osebe slučajno zavedajo svoje¬
ga katoliškega prepričanja in bi to¬
rej volile zoper liberalno stranko.

Ko sta bila župnik in kaplan tako
gotova s pregledovanjem volilnih
imenikov in ko sta dognala, katere

osebe se je neupravičeno vpisalo
med volilne upravičence in katere
krivično izpustilo, je mladi župnik
svetoval svojemu duhovnemu so¬
bratu, da se mora napraviti ugovore
zoper razgrnjene volilne imenike.

»Sleparstvo je preočitno,« je
dejal mladi župnik, »da bi mogli osta¬
ti mirni in da bi držali roke križem.
Ce bi obveljali sleparsko sestavljeni
volilni imeniki, bi z največjo lahkoto
zmagali smrdljivi liberalci iz seda¬
njega občinskega odbora in bi h kra-
tu sramotno pogorela naša stranka,
kar bi bilo usodepolnih posledic tudi
za bodočnost. Ne smemo torej pripu¬
stiti, da bi krivično sleparstvo uda¬
rilo in upropastilo pri volitvah našo
stranko ter pomagalo do zmage
sovražnikom svete cerkve in kato¬
liške duhovščine. Poklicana politična
oblast gotovo, čim pride do vedno¬
sti zagrešenih sleparij, ne bode sme¬
la trpeti teh vnebovpijočih sleparij,
temveč bode morala krivično oropa¬
nim volilcem priznati njihovo volilno
pravico, zvijačno vpisane osebe pa
črtati iz imenika. Da pa omogočimo
politični oblasti, da napravi red in
pravico, potrebno je, da ji v zakoni¬
tem času in v zakoniti obliki raz¬
krijemo vsa ta sleparstva. Sestavite
torej, dragi moj prijatelj, v poprej
začrtanem smislu ugovore zoper vo¬
lilne imenike ter preskrbite, da bodo
ti ugovori, katere pa predložite v
podpis vsem odbornikom posojilnice
in konsumnega društva, tudi pravo¬
časno vloženi. Zaeno mi pa napravi¬
te priprost prepis teh ugovorov, ker
hočem iti osebno k okrajnemu glavar¬
stvu, da še z osebno intervencijo pri
politični gosposki podprem utemelje¬
nost vloženih ugovorov. Poznam
dobro gospoda glavarja in vem, da je
pravičen mož in vseskozi poštenjak,
ki bode z debelo črto prekrižal sle¬
parske načrte sovražnikov svete
cerkve ter popravil vse one krivice,
katere sva poprej ugotovila. Da bo¬
dem pa lahko pri glavarstvu nasto-

79

pil kot popolnoma neprizadeta in
nepristranska oseba, pa vloženih
ugovorov ne bodem sopodpisal, ker
bi bila s tem moja osebna interven¬
cija zelo oslabljena. Tudi bi kazalo,
da se spregovori, toda ne da bi se pri
tem kaj napadalo mojega prednika,
odločno besedo o vseh teh slepar¬
stvih tudi v »Domoljubu«, ki naj bi se
potem doposlal vsem orehoveljskim
volilcem. Tako bi bilo po mojem
mnenju najboljše, da postopamo za
časa reklamacijskega postopanja.
Pozneje bode pa treba iti od volilca
do volilca in pri tem naše volilce
podkrepljevati v njihovem neomaja-
nem prepričanju, omahovalce pri¬
dobivati na našo stran, zagrizene na¬
sprotnike pa na kakoršensikoli način
pregovoriti ali prisiliti, da se vsaj ne
udeleže občinskih volitev, če že no¬
čejo voliti naših mož. Povejte mi,
dragi prijatelj odkrito še svojo mi¬
sel, če se strinjate z mojimi nasveti
ali ne.«

Mladi kaplan je ves navdušen
zagotavljal svojega župnika, da se
strinja popolnoma ž njegovimi stvar¬
nimi in umestnimi nasveti, po kate
rili se bode vestno tudi ravnal.

Mladi .kaplan je potem še isti
dan skoval ugovore proti volilnim
imenikom in strupen dopis v »Domo¬
ljuba«, v katerem je sleparski občin¬
ski odbor v Orehovljah tako zdelal
z odkritjem zagrešenih volilnih sle¬
parij, da so se morali pobožnim bral¬
cem »Domoljuba« kar lasje ježiti.
Tudi je preskrbel prepis ugovorov
ter ta prepis izročil župniku dr. Ju¬
riju Podpečniku; izvirne ugovore je
pa predložil v podpis vsem odborni¬
kom posojilnice in konsumnega dru¬
štva, ki so tudi vsi, ne da bi se bri¬
gali za vsebino, podpisali, oziroma
podkrižali zelo opoprane ugovore,
na kar je mladi kaplan le-te ugovore
predpisanim potom odposlal na poli¬
tično gosposko.

XXVIII.

Nemara pop vse tri za nos nas vodi.

Aškerc:  Mučeniki.

Nekaj dni po vložitvi ugovorov
namenil se je župnik dr. Jurij Pod-
pečnik k okrajnemu glavarstvu, da
se le-tam v svoji lastnosti kot novo¬
imenovani župnik v Orehovljah služ¬
beno predstavi okrajnemu glavarju
in ostalim konceptnim uradnikom
pri okrajnem glavarstvu, pri ti priliki
pa tudi primerno posreduje v prilog
vloženim ugovorom. Za to svojo pot
k okrajnemu glavarstvu se je mladi
župnik tudi na zunaj primerno opra¬
vil, ker si je nadel na glavo cilinder
najnovejše mode in na noge elegant¬
ne lakaste čevljičke, ker je hotel na
glavarstvu že po svoji zunanjosti po¬
kazati, da ni izmed vrste onih na¬
vadnih kmetskih župnikov, ki popol¬
noma zanemarjajo svojega zunanje¬
ga človeka, temveč nekaj boljšega.
Pri tem je popolnoma pravilno raču¬
nal, ker je vedel, da sodijo ljudje
človeka največ po zunanjem vtisu.

Ko se je pripeljal v mesto, kjer
je bil sedež okrajnega glavarstva,
podal se je najprvo v župnišče, da
dobi le-tam primerne informacije o
glavarju in drugih konceptnih urad¬
nikih okrajnega glavarstva, katerim
se je mislil predstaviti in da potem
po teh informacijah uredi tudi svoj
nastop. O okrajnem glavarju je v
župnišču poizvedel, da je mož sicer
plebejskega pokoljenja, jako malo
vpoštevan jurist in nič kaj priljub¬
ljen pri ljudeh, da je pa na drugi
strani neizmerno častilakomen in da
bi se skoro rad pririnil kot deželno-
vladrii svetnik k deželni vladi v
Ljubljani, vsled česar je tudi jako
dostopen za želje vplivnih političnih
strank. O prvem komisarju je pa sli¬
šal dr. Jurij Podpečnik, da je mlajši
aristokrat, ki se za svoje uradne po¬
sle prav nič ne briga in kateremu so
lov in lovski psi vse. Končno je tudi

80

zvedel, da je pri okrajnem glavar¬
stvu nameščen še mlad, slovenščine
skoro popolnoma nezmožen konci-
pist nemškega pokoljenja, o čegar
posebni sposobnosti krožijo med me¬
ščanstvom razni dovtipi, med kate¬
rimi se kot najnovejši pripoveduje
s slastjo sledeči dovtip.

Pred kratkim je prišel iz neke¬
ga bližnjega trga k glavarstvu obrt¬
nik, ki je nameraval priglasiti obrt
za izdelovanje sodavice ali soda vo¬
de. Ker ima mladi koncipist med
drugim tudi obrtni referat, so prosil¬
ca pri glavarstvu nakazali na mlade¬
ga koncipista. Ko je prosilec mlade¬
mu koncipistu ustmeno obrazložil
svojo prošnjo in mu s težavo dopo¬
vedal, da bi želel dobiti pravico za
izdelovanje soda vode,ga je pa mladi
koncipist nakazal na svojega tova¬
riša okrajnega komisarja, češ, da se
gre tu za vodopravno zadevo, ki
spada v področje okrajnega komi¬
sarja, ker je v le-tega rokah vodo-
pravni referat. Tako informacijo je
dobil mladi župnik o gospodi pri
okrajnem glavarstvu ter sklenil ure¬
diti svoj nastop v okviru te informa¬
cije.

Pri okrajnem glavarstvu je
okrajni glavar zelo prijazno sprejel
mladega župnika, ki se je vpeljal z
besedami, da je smatral za svojo po¬
sebno dolžnost, da se je prišel prve¬
mu dostojanstveniku v celem okraju
takoj poklonit, čim so mu to dopusti¬
le službene razmere na njegovem
novem mestu. To svojo dolžnost je
pa tem rajši izpolnil, ker stoji ne-
omajano na stališču, da morata naj¬
višja cesarska gospoda in cerkvena
oblast postopati vedno vzajemno in
roko ob roki. V tem konkretnem slu¬
čaju je pa prišel naravnost z vese¬
ljem, ker je v odločujočih krogih v
Ljubljani zvedel, da ima ravno nje¬
gov okraj najboljšega okrajnega gla¬
varja, katerega še čaka zbog njego¬
vih odličnih lastnosti najbolj odlična
karijera.

Okrajni glavar je bil po tem
spretnem nastopu elegantnega mla¬
dega župnika z doktorskim naslovom
ves očaran ter v prvem hipu ni vedel
drugega odgovoriti, nego edino:
»Pretirano, pretirano«.

Mladi župnik je pa z elegantno
gesto omenil okrajnemu glavarju, da
kaže njegova skromnost najbolj si¬
jajno, kako ga pravilno in pravično
cenijo odločujoči vladni krogi v
Ljubljani in tudi na Dunaju.

»Ne bodem ravno indiskreten,«
je nadaljeval mladi župnik, »ako vam
povem, velecenjeni gospod glavar,
da se tudi v vodilnih krogih naše
stranke zelo odlično izražajo o vaši
osebi in o izvanrednih vaših zmož¬
nostih in da mi je vodstvo naše
stranke posredno še celo sporočilo,
da naj skušam med vami in menoj
ustanoviti najboljše razmerje. Če¬
prav nisem politik in se tudi prav
nič ne vmešavam v politične boje,
bodem z največjim veseljem ustre¬
gel ti jako mi prijetni želji svoje
stranke ter vam zatrjujem, da smete
vedno in povsod računati na me.«

»Vaše simpatije, prečastiti go¬
spod doktor,« odvrnil je okrajni gla¬
var mlademu župniku, »delim v polni
meri in vam bodem enako vedno na
uslugo, kadar bode nanesla prilika.
Tudi jaz zastopam stališče, da je
ravno cesarska uprava tedaj najbolj¬
ša, ako deluje v popolni vzajemnosti
z drugimi oblastmi, ker se na ta na¬
čin najlažje omejuje in utesnuje ža¬
lostne poskuse modernih prekucu-
hov, ki hočejo s svojo drzno roko
streti v prah prestol in altar. V tem
pogledu smatram za svojo dolžnost,
da z vsemi, tudi prisilnimi sredstvi
ščitim prestol in altar.«

»Prav imate, velecenjeni gospod
glavar,« omenil je nato mladi župnik.
»Danes živimo res v zelo resnih in
težkih časih, ko s prekucijskim du¬
hom navdahnjeni elementi napadajo
brezstidno celo prestol in altar. Pre¬
pričan sem bil, da v mirni vasici v

81

Orehovljah, kamor se me je nastavi¬
lo za župnika, ne bodem našel takih
elementov, ki bi ruvali zoper prestol
in aitar. Na svojo veliko žalost sem
pa opazil, da sem se varal v svoji do¬
bri veri. Pri nas se imajo ravno se¬
daj vršiti občinske volitve, v katere
se seveda, ker nisem politik, prav
nič ne vmešavam, temveč prepu¬
ščam svojim župljanom, da si prosto
volijo može svojega zaupanja v ob¬
činski odbor. Kakor sem bil pa opo¬
zorjen od pristojne svoje višje obla¬
sti in tudi od strani vodstva S. L. S.,
pa nisem prav ravnal, da sem ostal
pri bližajočih se občinskih volitvah
popolnoma indiferenten,ker so občin¬
ski odborniki iz sedanjega odbora
prikrojili volilne imenike skrajno ne¬
zakonito, pristransko in krivično v
to svrho, da bi se še nadalje mogli
obdržati v občinskem odboru in da
bi sočasno preprečili, da bi prišli
drugi trezni in preudarni možje na¬
mesto njih v občinski odbor ali vsaj
kot potrebna opozicija v občinsko
hišo. Poudarjam še enkrat, da ni po
mojem okusu vmešavati se kot sve¬
čenik v posvetne, oziroma v politič¬
ne zadeve, o čemur ste tudi gotovo
dobili že svoja uradna poročila. Ven¬
dar bi vas, velecenjeni gospod gla¬
var, če vas take stvari zanimajo in
če vam vaš dragi čas to pripušča,
opozoril na neke posebne krivice, ki
so se zgodile pri sestavi volilnih ime¬
nikov. Storiti pa hočem to edino-le
iz tega razloga, da kot župnik pre¬
prečim vsako razburjenje pri bodo¬
čih občinskih volitvah in da dose¬
žem,/ da se bodejo vršile mirno,
dostojno in pravično.«

Okrajni glavar je mlademu žup¬
niku takoj izjavil, da ga stvar, čeprav
ne spada v njegov referat, temveč v
referat njegovega koncipista, zelo
zanima in da bi mu mladi župnik ze¬
lo ustregel, če bi mu kot popolnoma
nepristranska in neprizadeta oseba
podal vse potrebne podatke o volil¬
nih razmerah v orehoveljski občini.

Mladi župnik je prav rad ustregel
glavarjevi želji ter mu pri tem v smi¬
slu po kaplanu Urhu Čuku sestavlje¬
nih ugovorov natančno opisal vse
one krivice, katere so baje zagrešili
sestavitelji volilnih imenikov za bo¬
doče orehoveljske občinske volitve.
Okrajni glavar si je pri tem delal
kratke notice in potem, ko je mladi
župnik končal, istemu zatrdil, da po¬
stopanje pri sestavi volilnih imeni¬
kov ni bilo pravilno, niti zakonito in
da se mladi župnik lahko zanese, da
so se sestavitelji volilnih imenikov
jako urezali, če mislijo, da bode
okrajno glavarstvo odobrilo njihovo
nezakonito početje. Okrajni glavar
je mlademu župniku tudi zatrdil, da
bode še v pričo njega, ko ga bode
predstavil svojemu komisarju in po¬
tem še koncipistu, izdal poslednjemu
kot referentu v občinskih, zadevah
vsa potrebna navodila, kako mu je
rešiti vložene ugovore.

Nato je okrajni glavar peljal dr.
Jurija Podpečnika k svojemu okraj¬
nemu komisarju, ki je imel tedaj
ravno polne roke posla z dresira-
njem svoje nove psice in seznanil
oba gospoda. Od okrajnega komisar¬
ja je pa povedel glavar mladega
župnika še k svojemu koncipistu ter
potem, ko je koncipista predstavil
dr. Podečniku, takoj prvega vpra¬
šal, če so mu bili že predloženi v re¬
šitev neki ugovori zoper sestavo vo¬
lilnih imenikov v Orehovljah.

Mladi koncipist je v vidni zadre¬
gi začel -brskati med velikim kupom
na njegovi mizi razpoloženih uradnih
spisov in končno res iz teh spisov
tudi izvlekel po Urhu Čuku sestav¬
ljene ugovore.

»Dovolite gospod kolega,« ome¬
nil je okrajni glavar, »da vas opozo¬
rim, da je rešitev teh ugovorov zelo
nujna zadeva, da se ne bi razpis vo¬
litev v Orehoveljah preveč zavlekel
in da skoro dobi občina Orehovlje
na svoje čelo zopet župana. Ker so
mi pa razmere v Orehovljah nekoli r

6

82

ko znane iz mojega uradnega poslo¬
vanja, mi pa še dovolite, da vam dam
nekoliko navodil, katere blagovolite
uvaževati pri rešitvi teh ugovorov.«

Nato je okrajni glavar svojemu
koncipistu popolnoma enostavno na¬
ročil, da naj ustreže vloženim uteme¬
ljenim ugovorom, le glede osebe po¬
prejšnjega župnika Matije Korena je
bil mnenja, da se v tem pogledu ne
bode moglo ustreči ugovorom, ker
vendar ne kaže celokupnega duhov-
skega stanu s tem žaliti, da bi se
vrglo v imenik vpisanega duhovnika
iz imenika.

Dr. Jurij Podpečnik je bil popol¬
noma zadovoljen s skoro popolnim
uspehom svojega poseta in je sma¬
tral vsled tega za umestnejše, da
glede svojega prednika Matije Ko¬
rena ne vztraja na tem, da bi se še
glede Korena ugodilo ugovorom;
tudi je tiho računal pri tbm, da Mati¬
ja Koren, ki živi v skrajno slabih
gmotnih razmerah, najbrž radi pre¬
velikih stroškov sploh ne bode pri¬
šel volit.

Nato se je dr. Podpečnik poslo¬
vil od koncipista in od okrajnega
glavarja, katerega je zaeno ljubez-
njivo povabil, da naj se oglasi kot
dobrodošel gost vselej v njegovem
župnišču, kadar ga privedejo njegovi
uradni posli v Orehovlje ali v ore-
hoveljski kot, katero prijazno pova¬
bilo je okrajni glavar tudi z veseljem
sprejel.

XXIX.

Ko jez, ki je predolgo zadržaval
naraščujočo vodo, se odpre . . .

Aškerc:  Mučeniki.

Na veliko začudenje orehovelj-
skih občinskih odbornikov dospela je
od okrajnega glavarstva nečuveno
hitro rešitev po kaplanu Čuku in to¬
variših vloženih ugovorov zoper
razgrnjene imenike. Še večje začu¬
denje je pa obudila vsebina rešitve,
ker je zoper vse pričakovanje in

jasno besedilo občinskega reda ugo¬
dila razun enega samega slučaja v
celoti vloženim ugovorom. Možje so
kar strmeli in niso mogli verjeti, da
ima rešitev okrajnega glavarstva res
tako vsebino, ker se je s tem oči-
vidno postavila v protislovje z du¬
hom in jasnim besedilom veljavne
postave. Vendar so se morali molče
ukloniti ti končnoveljavni odredbi
okrajnega glavarstva in sprejeti raz¬
ne nevolilce v volilni imenik in za¬
eno iz istega črtati razne volilne
upravičence, izvzemši seveda stare¬
ga župnika Matijo Korena.

V kaplanovem taboru je pa re¬
šitev okrajnega glavarstva vzbudila
nasprotno največje veselje in zado¬
ščenje. Da mladi kaplan Urh Čuk do¬
stojno in primerno proslavi svojo
prvo zmago zoper zaklete liberalce
na političnem polju, sklical je še za
isti večer celokupno sejo vseh od¬
bornikov posojilnice in konsumnega
društva v prijazne prostore konsum¬
nega društva. Slaveči zmago pravi¬
ce so zbrani možakarji napivali svo¬
jemu prvoboritelju Urhu Čuku tako
dolgo in vztrajno, da je teklo vino
kar raz mizo. Mladi kaplan je podži¬
gal zbrane možakarje, da naj se zve¬
sto drže ponosnega prapora S. L. S.
in da naj pri bodočih volitvah stori
vsakteri svojo dolžnost v polni me¬
ri, ker se potem ne bode bati, da bi
zmagali sovražniki katoliške cerkve,
katoliške vere in katoliške duhov¬
ščine. Šele pozno v noč so se od te¬
ga zmagoslavlja majale domov raz¬
ne zelo omahujoče postave iz kon¬
sumnega društva. Zadnji je bil mladi
kaplan, ki je odšel šele čez dobro
uro za drugimi odborniki iz konsum¬
nega društva, ker je imel z mlado
prodajalko Reziko urediti še več
nujnih uradnih poslov, zadevajočih
se konsumnega društva.

Ker je bilo vsak dan pričakovati
razpisa občinskih volitev, obrnil se
je mladi kaplan zopet na svojega
župnika za nasvete, kako mu je ure-

83

eliti agitacijo, katere može bi kazalo
uvrstiti v kandidatsko listo, kako bi
bilo postopati pri volitvi sami in če
ne bi kazalo prirediti poprej kakega
javnega shoda.

Mladi župnik je, kakor vselej po¬
prej, tudi sedaj prijazno sprejel in
poslušal navdušenega mladega ka¬
plana. Nato mu je pa povedal o pe¬
rečih vprašanjih tudi svoje mnenje.

»Delodelje, dragi moj prijatelj,«
je rekel dr. Podpečnik kaplanu Urhu
Čuku, »je prva stvar pri vsaki taki
reči in zagotavlja uspeh, ker se ne
cepijo po nepotrebnem moči. Vsled
tega bi po mojem mnenju kazalo, da
prevzamete vi agitačno delo od mo¬
ža do moža in raz prižnico, dočim
bom jaz deloval za dobro stvar v^;,
spovednici in potom Marijine družbe.' ”
Na dan volitve bo pa najbolje, da se
mene v svrho kontrole voli v volilno
komisijo, da bom le-tam varoval in¬
terese naše stranke in zaeno skrbel
za to, da naši nasprotniki ne boao
mogli slepariti. Pričakujem, da bo
okrajno glavarstvo k volitvi odposla¬
lo tudi svojega posebnega odposlan¬
ca in ni izključeno, da pride morda
še celo sam okrajni glavar. Ker sem
se zadnjič v okrajnem glavarstvu
dobro vpeljal, ni dvomiti, da mi bo
s pripomočjo volilnega komisarja
mogoče obvarovati našo stranko
vsake škode in krivice, kakor tudi
preprečiti vsako volilno sleparstvo
od strani naših nasprotnikov. Zatorej
smatram naravnost za potrebno, da
pridem kot član v volilno komisijo.
Nasprotno je pa ravnotako potrebno,
da se vas ne zaposli v volilni komi¬
siji, ker ste živo potrebni na volišču,
kjer bodete imeli dela čez glavo, da
obvarujete naše poštene može in vo-
lilce pred sleparskimi zvijačami na¬
ših nasprotnikov in da poskušate od
nasprotnikov omrežene in zapeljane
volilce spraviti v zadnji uri zopet na
našo stran. Tu bodete imeli na obili¬
co težkega, a tudi hvaležnega dela.
Kar se pa tiče mož, katere naj bi se
postavilo na listo kot kandidate, bo

pa treba to stvar še tehtno in trezno
preudariti. Kaditega vam bom zelo
hvaležen, ako mi sestavite po svoji
sodbi kolikor moč natančen seznam
zanesljivih naših mož, iz katerih naj
bi se potem sestavila kandidatska li¬
sta. Kar se pa tiče javnega shoda, bi
tak shod po mojem prepričanju dobri
stvari nikakor ne škodoval. Da ne
bi bil ta shod preveč enoličen in po¬
nižen, bi bilo treba, da pride iz Ljub¬
ljane kak priznan veljak na ta shoo,
najbolje kak državni poslanec. Tega
govornika iz Ljubljane bi bilo pa po¬
treba že poprej dobro podučiti o na¬
ših posebnih lokalnih razmerah ter
ga, ker ga ščiti imuniteta, tudi še na¬
prositi, da se bo iz njegovih ust iz¬
rekla najbolj uničevalna sodba naa
našimi nasprotniki, pri čemur bode
tudi lahko prav ostro ožigosal kar
imenoma razne posamezne osebe iz
nasprotnega tabora. Kot drugi govor¬
nik bi pa seveda morali nastopiti tudi
vi, v čigar rokah so itak vse niti vo¬
lilnega boja na naši strani. Dobro bi
pa bilo še končno, če bi mogli toliko
dresirati še kakega kmeta, da bi iz-
pregovoril par besedi na shodu, ker
bi to nedvomno napravilo dober
utisk na vse volilce. V tem oziru bi
morebiti prišel v poštev France Sre-
brot, ki kaže precej daru za javne
nastope.«

Mladi kaplan Čuk se je popol¬
noma strinjal z vsemi nasveti svo¬
jega župnika in obljubil, takoj sesta¬
viti seznam zanesljivih strankarjev,
načrtati navodila za govornika iz
Ljubljane, poslednjemu tudi takoj pi¬
sati, prevzeti drugi govor na javnem
shodu in pripraviti tudi Franceta
Srebrota, da bo nastopil imenom pri-
prostega ljudstva kot govornik na
shodu.

Mladi kaplan je svoje obljube
tudi vestno izpolnil. Iz predloženega
seznama je potem sestavil dr. Jurij
Podpečnik kandidatsko listo, v kate¬
ro pa namenoma ni sprejel nobenega
duhovnika, da se ne bi ljudje ob tem
kaj spodtikali. Mladi kaplan je pa

6 *

84

nato takoj pisal v Ljubljano radi ljub¬
ljanskega govornika in dobil od le¬
tam takoj povoljen odgovor, da bo
prišel na shod sam znani deželni od¬
bornik, ki se v svojih prostih urah
peča z nakupovanjem mlinov za de¬
želo in z električnimi silami, katere¬
mu naj tudi takoj vpošlje vse potreb¬
ne podatke o lokalnih razmerah.

Največje križe je pa delal mla¬
demu kaplanu France Srebrot, ki je
radostno sprejel ponudbo, da naj na¬
stopi kot govornik na javnem shodu,
ker se nikakor ni mogel priučiti one¬
ga kratkega govorčka, katerega mu
je sestavil mladi kaplan. Da bi v tem
pogledu ne doživel na javnem shodu
kake polomije, je moral France Sre¬
brot priti večer za večerom v kon-
sumno društvo, kjer ga je mladi ka¬
plan ob navzočnosti obeh prodajalk
Rezike in Anice, da se je tako pri¬
vadil France Srebrot na občinstvo,
vadil in uril za nastop na javnem
shodu. Ker je tako delo zelo naporno
in tudi zamudno, se ni čuditi, če so te
vaje vedno zelo dolgo trpele in če se
je na njih tudi popilo mnogo zlate
kapljice. Utrudljiva agitacija po dne¬
vu in naporne vaje s Srebrotom po¬
noči so pa jemale mlademu kaplanu
toliko časa, da je mogel uradne posle
konsumnega društva urejevati s pro¬
dajalko Reziko vedno še le potem,
ko je odšel od večernih vaj domov
Srebrot in ko je takoj za njim odšla
domov še druga prodajalka Anica.
Seveda so hudobni ljudje skoro zve¬
deli za to ponočno uradno poslova¬
nje mladega kaplana s prodajalko
Reziko in so to izredno požrtvoval¬
nost mladega kaplana v svoji hudob¬
nosti celo napačno tolmačili. Ven¬
dar so iz spoštovanja do prevzviše-
nega duhovskega stanu vsa svoja
krivična tolmačenja kaplanove po¬
žrtvovalnosti izrekali le bolj skrivši,
vsled česar je tudi mladi kaplan ne
glede na uro in čas še nadalje nemo¬
teno in požrtvovalno vršil s proda¬
jalko Reziko svoje uradne posle v
konsumnem društvu.

Takoj potem, ko je bil nabit na
občinsko desko razpis o občinskih
volitvah, se je začela v obeh na¬
sprotnih taborih živahna agitacija za
občinske volitve od moža do moža
ter se je delalo z vsemi kriplji na to,
da se pridobi volilce za to ali ono
stran. Na strani dosedanjega občin¬
skega odbora, ki si je nadel ime »Go¬
spodarska stranka«, delovali so z
vso vnemo Ivan Novak, nadučitelj
France Kovač in razni odborniki in
čiani gasilnega društva, bralnega
društva in podružnice kmetijske
družbe. Vsi boljši gospodarji v Ore-
hovljah in v onih vaseh, ki so spada¬
le v orehoveljsko občino, so staii
krepko na strani »Gospodarske
stranke« in z vnemo tudi za to stran¬
ko agitirali pri volilcih orehoveljske
občine, čeprav je marsikomu od du¬
hovščine nahujskana žena delala naj¬
večje sitnosti in scene.

Na drugi strani je pa posegla v
volilni bolj kaplanova stranka pod
imenom »Samostalna stranka«. Ka-
pian Čuk in njegovi ožji pristaši
Srebrot in drugi so lazili noč in dan
okrog raznih volilcev po širni ore-
hoveljski občini ter jih obdelavah in
pestili z vsemi dopustnimi in nedo¬
pustnimi sredstvi, da bi jih pridobili
na svojo stran. Posebno so se pa pri
ti agitaciji opirali na duhovnemu
vplivu bolj podvrženo ženstvo, vsled
česar je imel prihod kaplana - agi¬
tatorja v hišo kakega, od duhovske
stranke še nezaslepljenega volilca
navadno za posledico prepir, kreg
in celo tepež v poprej miroljubnih
hišah. Glavno torišče za agitacijo je
pa našel kaplan v spovednici in na
prižnici. Raz prižnico je vsako ne¬
deljo grmel zoper sovražnike svete
cerkve in duhovščine, med katere
je kar očitno štel pristaše »Gospo¬
darske stranke« in žugal s peklen¬
skim ognjem vsem onim zaslepljen¬
cem, ki bi volili zoper »Samostalno
stranko« in za »Gospodarsko stran¬
ko«. Še hujše je pa rohnel, ščuval in
ruval mladi kaplan v spovednici,

85

kjer je od zakonskili žen naravnost
zahteval, da morajo zakonskim mo¬
žem, če ne bodo volili s »Samostal-
no stranko«, odreči zakonsko ljube¬
zen in izpolnjevanje zakonskih dolž¬
nosti, ako se nočejo creti na dnu
pekla. S svojim nasilnim postopa¬
njem v spovednici je mladi kaplan
tudi dosegel, da so ženske, ravnajo¬
če se po njegovih ukazih, popolnoma
zdivjale in znorele in da so pripravi¬
le svojim možem, če niso hoteli po¬
stati omahljivci in babe, pravi pekel
v domači hiši.

Tako je bil v polnem tiru v Ore-
hovljah volilni boj za občinske vo¬
litve.

XXX.

Vse polno ljudstva.

Glej, pri glavi glava.

In krik in vik, hej,

splošna je zmešnjava . ..

Aškerc:  Mučeniki.

In tožb in kletev zmešani glasovi
grmijo na uho mu ko slapovi.

Aškerc:  Akropolis in piramide.

Ko sta se tako obe nasprotni si
stranki s polnim parom pripravljali
za bodoče občinske volitve in ko se
je vsled agitacije zanašalo razburje¬
nje in prepir v zadnjo kočo, je pa pri¬
šlo tudi do razpisa občinskih volitev
v Orehovljah. Te občinske volitve
sc se imele vršiti v občinski hiši v
Orehovljah v torek štirinajst dni.
Agitacija se je potem, ko so bile vo¬
litve razpisane, še podvojila, ker sta
obe stranki napeli vse svoje sile, da
bi si v vročem volilnem boju izvoje-
vale zmago.

Agilni mladi kaplan Urh Čuk je
bil sedaj s svojimi zvestimi oproda¬
mi noč in dan na agitaciji in je vpo-
rabil prav vsa sredstva, da pripomo¬
re do zmage svoji, takozvani »Samo-
stalni stranki«.

Kmalu so pa dospeli iz Ljublja¬
ne tudi lepaki, s katerimi je hotel
mladi kaplan na posebno slovesen
način razglasiti shod, ki naj bi se
vršil zadnjo nedeljo pred volitvami

in na katerem naj bi se do skrajnosti
nahujskalo ljudstvo zoper liberalno
»Gospodarsko stranko« in njene pri¬
staše. Ko je dobil te lepake, jih je pa
dal po svojih podrepnikih raznesti
po vseh Orehovljah in bližnjih^vaseh
ter nalepiti na vse hiše, skednje,
svinjake in stranišča, tako da so bile
vas Orehovlje in druge vasi tako-
rekoč z lepaki pobeljene. To delo je
pa dal izvršiti ponoči, ne da bi se
lastnike kaj vprašalo za dovoljenje
in ne da bi se pri tem kaj oziralo na
to, ali se prileplja lepak na lastnino
pristaša »Samostalne stranke« ali pa
na ono »Gospodarske stranke«.

Drugi dan zjutraj so pa že na
vse zgodaj po Orehovljah in bliž¬
njih vaseh strmeli ljudje nad velikan¬
skimi lepaki sledeče vsebine:

Možje! Volilci!

Postojte in berite!

Občinske volitve so pred durmi!

Bodočo nedeljo popoldne po krščanskem
nauku se vrši na dvorišču konsumnega društva
vsakemu volilcu pristopen

JAVEN SHOD

na katerem se bodo

govorile odkrite in iskrene, resne in možate
besede o naših občinskih volitvah, občinskih

razmerah in občinskem gospodarstvu.

Odličen govornik iz Ljubljane.

Ne zamudite redke prilike, da
pridete poslušat izkušene besede
enega prvih mož v naši deželi.

Kaplan Čuk o namenu in pomenu
»Samostalne stranke«.

Komur je dobrobit naše občine
pri srcu, bode prišel na shod.

Trgovec in posestnik Franc Srebrot:

Kakšne može bomo volili in moramo
tudi voliti?

Odločne besede moža poštenjaka, komu
nam je dati pri volitvah svoj glas.

Torej: »Vsi na shod — na shod!«

Samostalna stranka.

86

Ker se je razun na lepakih vpri-
zorila za javen shod tudi obsežna
agitacija od hiše do hiše in ker se je
za shod delalo naravnost barnurn-
sko reklamo tudi raz prižnico, se ni
čuditi, da se je na dan shoda napol¬
nilo obsežno dvorišče konsumnega
društva do zadnjega kotička z volil-
ci. radovednimi gledalci, razdivjani¬
mi ženskami, posebno z amaconka-
mi iz Marijine družbe in s šolskimi
otroci.

Slavnostnega pridigarja iz Ljub¬
ljane in pa vsled poprej zavžite pi¬
jače že zelo navdušene svoje naj¬
zvestejše pristaše je pripeljal ob do¬
ločeni uri mladi kaplan naravnost iz
konsumnega društva ter jih kot ne¬
kako gardo razvrstil okrog priprav¬
ljenega govorniškega odra.

Na shod so pa prišli tudi prista¬
ši »Gospodarske stranke« z Ivanom
Novakom na čelu, ker je poslednji
hotel izreči na shodu nekaj poštenih
in resničnih besedi in z niimi prekri¬
žati račune rovarskemu kaplanu in
njegovi opijanjeni druhali.

Ko je stopil na govorniški oder
slavnostni pridigar iz Ljubljane, po¬
zdravil ga je kaplan Čuk z glasnim
»Živio«, kateremu pozdravu je pa
sledilo le še par prav tenkih klicev
iz otroških ust.

Pridigar iz Ljubljane se je pred
vsem zahvalil za navdušene »Živio«-
klice, potem pa začel takoj neusmi¬
ljeno udrihati po nesramnih liberal¬
cih. katere je treba s silo iztrebiti iz
dežele ter, kakor cigan svojega hro¬
mega in slepega konja, začel hvaliti
in do neba povzdigovati čeznaravno
moč in veljavo S. L. S., ki more edi¬
na osrečiti našega kmeta, steber dr¬
žave. Ko je bil pridigar končal v
splošnem svojo hujskajočo pridigo,
ie pa prešel na orehoveljske občin¬
ske volitve in pa na posamezne vo¬
dilne osebe iz »Gospodarske stran¬
ke«. V tem delu svoje pridige je
slavnostni pridigar ž njemu lastno
satansko zlobnostjo in cinizmom

naprtoval »Gospodarski stranki« in
njenim članom vse mogoče lumpari¬
je in goljufije, ter je posamezne ose¬
be. kar je izzvalo najglasnejše ogor¬
čenje od strani prizadetih, blatil in
psoval naravnost z goljufi, sleparji,
cigani in zapravljivci občinskega de¬
narja.Čeprav so prizadeti glasno kli¬
cal; slavnostnemu pridigarju, da ne¬
sramno laže. se le-ta ni dal motiti in
je vedno bolj hujskal in ščuval vse
navzoče, pri čemur se je celo še tako
daleč spozabil, da je navzoče može
poživljal, da naj na dan volitve, če
ne bode šlo drugače, s pestjo in ko¬
lom pribore zmago »Samostalni
stranki«.

Ko je končal slavnostni pridigar
iz Ljubljane svojo hujskajočo pridi¬
go. je pa zahteval besedo Ivan No¬
vak ter v to svrho obdan od par ož¬
jih pristašev stopil proti govorniške¬
mu odru. Da prepreči nakano Tvana
Novaka, je na brž skočil na govor¬
niški oder mladi kaplan Urh Čuk ter
začel, ne da bi dovodi besedo Nova¬
ku. kot drugi govornik govoriti o
pomenu in namenu »Samosfnlne
stranke«. S tem predmetom je bil na
mladi kaolan kaj hitro gotov, ker ie
nomen in namen »Samostalne stran¬
ke« odpravil s par besedami. Sledeč
vzgledu ljubljanskega slavnostnega
nridigaria je začel kaplan na to takoj
napadati osebno in na najgrši način
dosedanji občinski odbor in pa go¬
spodarsko stranko, pri čemur ie sku¬
šal še prekosit; svojega predgovor¬
nika. Kaplan Čuk v svoji strasti ni
samo blatil in napadal sedanjih čla¬
nov občinskega odbora in »Gospo¬
darske stranke«, temveč se je kakor
hijena snravil tudi nad mrtve v gro¬
bovih. S strastnimi besedami začel
ie pokojnega župana Blaža Novaka
in njegov spomin blatiti in črniti z
nečuveno obdolžitvijo, da je pokoj¬
nik v svoji lastnosti kot dolgoleten
župan iz občinske blagajnice jemal
in kradel denar in na škodo nesrečne

87

orehoveljske občine množil svoje
bogastvo.

Na ta nesramen in brezstiden
napad na čast in pošteno ime najbolj¬
šega moža, ob čegar prezgodnji smrti
je jokala cela občina, je pa zavrela
kri doslej kolikor toliko mirnim pri¬
stašem »Gospodarske stranke« in h
kratu odkritim prijateljem pokojnega
vzor poštenjaka. Začeli so na ves
glas vpiti:

»Doli s larškim lumpom! Doli s
farškim lažnjivcem! Doli s farškim
obrekovalcem!« ter navalili z vso
silo proti govorniškemu odru. Naval
do skrajnosti razburjenih mož proti
govorniškemu odru je bil tako silen,
da upijanjena kaplanova garda ni
mogla vzdržati navala in da so na¬
enkrat stali na odru krepki in resni
možje poleg kaplana, ki je s strahom
obmolknil in ves bled pričakoval, kaj
se bode zgodilo. V tistem trenotku
se je pa bilo že dvignilo nebroj krep¬
kih kmetskih pesti, kaplanovi škrici
so zavihrali v zraku in kaplanovo
blagoslovljeno truplo je odletelo iz
odra v naročje razljučenim možem
iz »Gospodarske stranke«. Tedaj se
je pa kaplanu zgodilo, da so se začele
njegovega posvečenega telesa doti¬
kati trde kmetske pesti in okovani
kmetski škornji,da se ga je valjalo po
blatu na dvorišču, kakor mladega
mačka . . .

Shod je bil seveda s tem kon¬
čan, slavnostni pridigar iz Ljubljane
se je že poprej s skokom in skrivši
umaknil v notranje prostore konsum-
nega društva in od tod v župnišče,
kaplana so pa končno Srebrot in to¬
variši vsega povaljanega in blatnega
rešili iz krepkih kmetskih pesti v
konsumno društvo, kamor so se za¬
klenili pred razjarjeno množico.

XXXI.

Kar se mu koli poljubi kedaj,

lahko počenja vsak z nami nasilnik!

Aškerc:  Mučeniki.

V torek po tem javnem shodu
na dvorišču konsumnega društva v
Orehovljah so se pa potem vršile ob¬
činske voliltve.Dase ima ta dan nekaj
posebnega goditi v Orehovljah, do¬
kazovala je 20 mož broječa orožni¬
ška četa, ki je že ob 7. zjutraj priko¬
rakala v Orehovlje in se razpostavila
okrog občinske hiše, deloma pa v
nji. To orožniško asistenco je zauka¬
zal oni mladi koncipist od okrajnega
glavarstva, ki je imel kot volilni ko¬
misar voditi občinske volitve v Ore¬
hovljah in pri katerem se je radi asi¬
stence oglasil oni slavnotni pridigar
iz Ljubljane, ki je na nedeljskem jav¬
nem shodu najbolj hujskal, ob rabu-
ki pa pravočasno in jadrno spravil
na varno svojega rojstva že nekoliko
zaznamovane kosti.

Okrog 8. ure se je pripeljal v
Orehovlje z vozom volilni komisar
in se podal takoj v župnišče nedvom¬
no v namenu, da vrne župniku nje¬
gov obisk pri glavarstvu. Dr. Pod-
pečnik je mladega koncipista sprejel
z vso ono primerno spoštljivostjo,
katero je dolžan navaden zemljan
zastopniku visoke vlade. Mladi kon¬
cipist je ostal tudi do volitve, ki se je
imela začeti ob 9. uri v župnišču, kjer
sta se v prijaznem razgovoru z žup¬
nikom menila o teh občinskih volit¬
vah, pri čemur se je pokazalo naj¬
lepše soglasje med zastopnikom vi¬
soke vlade in predstaviteljem cerk¬
vene oblasti v Orehovljah.

Mladi koncipist je pri ti priliki
tudi še prosil župnika, da naj mu
gre pri njegovem težkem uradnem
poslu na roko, ker so mu znane kra¬
jevne razmere in ker bode s svojim
dostojanstvom tudi lahko pomirje¬
valno vplival na volilce, če bi se ti
le preveč razburjali, kar je po do-
šlih uradnih poročilih vsekakor pri-

88

čakovati... Dr. Jurij Podpečnik je
to drage volje obljubil mlademu kon-
cipistu in sicer s pripombo, da bode
v tem pogledu najlažje deloval, ako
ga vladni komisar pokliče v volil¬
no komisijo, poleg njega pa še par
drugih treznih in resnih mož, katere
mu je sočasno imenoval in ki so go¬
tovo le slučajno pripadali k prista¬
šem »Samostalne stranke«. Nato sta
odšla volilni okmisar in župnik skup¬
no na volišče.

V občinski hiši, v kateri se je
imela vršiti volitev in okrog nje, je
bilo kakor v panju, ker so se nabrali
volilci že od vseh strani. Med volil-
ci so pa švigali semintje razni agita¬
torji obeh strank, posebno se je pa
pehal pri agitatoričnem delu mladi
kaplan Urh Čuk tako, da so mu kar
v zraku odletavali škrici njegove
črne suknje.

Ko je prišel vladni komisar z
mladnim župnikom v volilni lokal,
je opravil pred vsem v skrajno polo-
mani slovenščini predpisane formal¬
nosti in nato takoj sestavil volilno
komisijo,- v katero je preko župano¬
vega namestnika in preko članov
dosedanjega občinskega odbora po¬
klical župnika dr. Podpečnika in od
njega nasvetovane može, dočim so
pa nasprotno zbrani volilci izbrali v
volilno komisijo dva pristaša »Go¬
spodarske stranke«, kar je imelo
vsaj to dobro posledico, da volilna
komisija ni bila sestavljena popol¬
noma enostransko.

Nato se je pričela volitev sama,
ki se je vršila tako, kakor se sploh
vrše volitve na kmetih. Najprvo je
volil mladi župnik, ki je volil kar
dvanajstkrat za cerkev sv. Petra,
podružnico Sv. Križa in za nebroj
drugih kapelic in znamenj, za njim
pa ostali člani volilne komisije. Ko je
neki »Samostalni stranki« pripadajo¬
či član volilne komisije hotel voliti
s pooblastilom za neko kočarico, sta
pa veljavnosti njegovega pooblasti¬
la ugovarjala ona dva člana volilne

komisije, ki so jih volili navzoči vo¬
lilci iz pripadnikov »Gospodarske
stranke«, češ, da ima le-ta kočarica
še živega moža v Ameriki in da to¬
rej ne more pooblastiti za volitev
drugega moškega, ker more za njo
izvrševati volilno pravico edinole
njen mož. Mladi vladni komisar je
bil vsled tega ugovora v vidni za¬
dregi. Iz te zadrege ga je pa spretno
rešil mladi župnik s tem, da je rekel,
da njemu kot župniku ni znano, da
je ta volilka omožena — sicer ima
pa o veljavnosti pooblastila odločiti
volilna komisija. Ko je vladni komi¬
sar takoj nato dal na glasovanje
vprašanje o veljavnosti pooblastila,
so se pa mladi župnik in njegov pri¬
padniki, ki so tvorili večino v komi¬
siji, izrekli za veljavnost tega po¬
oblastila in tako se je na to poobla¬
stilo tudi izvršilo volilno pravico.

Drugi ugovor je prišel na vrsto
ob priliki, ko sta dva volilca hotela
v istem trenotku s pooblastilom vo¬
liti za isto žensko volilno upravičen¬
ko in sicer prvi od »Gospodarske
stranke« in drugi od »Samostalne
stranke«. Daši se je pa pooblašče¬
nec, ki je pripadal »Gospodarski
stranki«, skliceval na to, da stoji
pred volilnim lokalom volilna upra¬
vičenka sama in da je ista pripravlje¬
na potrditi pod prisego, da je podpi¬
sala le njemu za to volitev poobla¬
stilo in nikomur drugemu in da je
vsako drugo pooblastilo potvorjeno,
njen podpis pa ponarejen, je vladni
komisar dal vseeno na glasovanje
vprašanje, katero pooblastilo je ve¬
ljavno in volilna komisija se je po
svoji večini zopet izrekla za veljav¬
nost onega pooblastila, ki ga je imel
v rokah privrženec »Samostalne
stranke«, ki je na to tudi volil za
vprašalno volilno upravičenko.

Tako je še več volilcev iz »Sa¬
mostalne stranke« izvrševalo na ne¬
zakonit način za druge osebe volilno
t  pravico in so še celo vstali mrtvi iz
grobov, da so oddali svoj glas za

89

kandidate »Samostalne stranke«, ne
da bi se to od strani volilnega komi¬
sarja, oziroma od strani volilne ko¬
misije zabraniio.

Ko se je na volišču na ravnokar
opisani način vršila volitev, je pa
kaplan pred voliščem vršil svoje
agitačno delo na način, katerega ni¬
kakor ne odobruje postava o volilni
svobodi. Od vsakega volilca, o ka¬
terem je domneval, da bode volil
kandidate »Gospodarske stranke«,
je šiloma zahteval, da mu mora po¬
kazati svojo glasovnico. Ker so se
volilci temu nasilstvu uprli, je par
volilcem kar šiloma iztrgal iz rok
glasovnice in če je videl, da ima na
glasovnici zapisane kandidate »Go¬
spodarske stranke«, to glasovnico
kar raztrgal. To nezakonito početje
je vzbudilo med pristaši »Gospodar¬
ske stranke« največje ogorčenje,
vsled česar so odločno zahtevali, da
se mora kaplana prijeti zaradi volil¬
nega sleparstva in odstraniti od bli¬
žine volilnega lokala. Poslujoči na¬
čelnik orožniškega oddelka je, opo¬
zorjen na vsa ta sleparstva, pristopil
k mlademu kaplanu in mu velel, da
naj gre ž njim v občinsko hišo, da
ga bode v stvari zaslišal. S kislim
obrazom moral je mladi kaplan sle¬
diti orožniku v občinsko hišo. Novi¬
ca, da so orožniki prijeli mladega
kaplana radi volilnih sleparstev, se
je kakor blisk razširila takoj povsod
okrog in prodrla tudi na volišče sa¬
mo. Ko je župnik dr. Jurij Podpečnik
slišal, kaj se je pripetilo kaplanu, je
začel nekaj nemško šepetati z volil¬
nim komisarjem, na kar je ta pokli¬
cal pred se vodjo orožniške asisten¬
ce in mu zavkazal, da ima kaplana
na njegovo povelje takoj pri miru
pustiti in da se ima orožništvo vsa¬
kega nadaljnega vtikavanja v volilne
zadeve, izvzemši slučaj, če bi prišlo
do dejanskega spopada in pretepa,
strogo vzdržavati, oziroma poprej,
predno kaj ukrene, priti po njegova
povelja.

Mladi kaplan, ki je poprej s ki¬
slim obrazom sledil orožniku V ob¬
činsko hišo, se je kmalu nato vrnil
zmagoslavno zopet pred občinsko
hišo ter se znova vrgel z vso silo
in nasilnostjo na agitacijo, ne da bi
poznal kake meje pri tem svojem
početju. Ko so pristaši nasprotne
»Gospodarske stranke« videli, kaj
počenja mladi kaplan, da je njemu
vse dovoljeno in da pred poklicanim
čuvarjem reda in postave sme uga¬
njati nemoteno svoje volilne slepa¬
rije in goljufije, so pa v silobranu po¬
segli tudi po ostrejših sredstvih, da
so vsaj kolikor toliko omejili kapla¬
novo sleparjenje. Obkolili so ga ka¬
kor živ zid in ga povsod spremljali,
kamor je kremil. Obdanemu od žive¬
ga zidu pristašev »Gospodarske
stranke« je bilo pa potem mlademu
kaplanu skoraj popolnoma onemogo¬
čeno nadaljno sleparjenje. Ob 5. uri
popoldne se je končala volitev in po
kratkem odmoru ene ure začel takoj
skrutinij, ki je trpel skoro 3 ure in
čegar rezultat so nestrpno pričako¬
vali volilci obeh strank, čeprav so
bili pristaši »Samostalne stranke«
zatrdno prepričani, da so zmagali v
vseh^treh razredih.

Šele po pol deveti uri zvečer je
bil končan skrutinij in ugotovljeno,
koliko glasov je v vsakem razredu
odpadlo na kandidate »Samostalne
stranke« in koliko na one »Gospo¬
darske stranke«. Na največje prese¬
nečenje pristašev »Samostalne
stranke« in mladega župnika, katere¬
mu se je pri tem rezultatu silno po¬
daljšal obraz, je bil pa končni izid
občinskih volitvah le-ta, da so dobili
kandidati »Gospodarske stranke« v
tretjem 49, v drugem razredu 22 in
v prvem razredu 13 glasov večine
nad kandidati »Samostalne stranke«.

Ko se je le-ta izid volitev zvedel
med volilci, ki so nestrpno čakali
nanj pred občinsko hišo,so se pristaši
»Samostalne stranke«, ki so mislili
svojo današnjo zmago proslaviti z

90

velikanskim pitjem in žretjem v kon-
kumnem društvu, porazgubili kakor
ščurki, če se prižge luč, izpred ob¬
činske hiše v konsumno društvo, na¬
sprotno so pa pristaši »Gospodarske
stranke« z glasnimi »Živio«-klici da¬
jali duška svojemu veselju in zado¬
ščenju nad zmago poštenih mož pro¬
ti nečuvenim volilnim sleparijam in
proti nezaslišani volilni strahovladi.

XXXII.

Sam bog ve, kaj je pravzaprav na ženskih,
da čisto zatelebani so vanje
celo duhovniki premnogi.

Aškerc : Mučeniki.

V konsumnem društvu zatekli
premaganci iz »Samostalne stranke«
so mislili svoj obup nad svojim sra¬
motnim porazom pri občinskih volit¬
vah utopiti nekoliko v sladki kaplji¬
ci konsumnega društva, seveda brez¬
plačno in ne da bi jih to kaj stalo, ker
so bili mnenja, da so z današnjim tež¬
kim delom na volišču tudi zaslužili
pošteno plačilo. Te prijetne račune
jim je pa kratkomalo prekrižal mla¬
di kaplan Urh Čuk, ki je glasno, da
so ga lahko vsi navzoči njegovi pri¬
staši slišali, naročil obema prodajal¬
kama Reziki in Anici, da danes ne
bode nobene seje in da mora vsled
tega vsak sam plačati, kar bode po¬
pil ali zavžil. Ta izjava mladega
kaplana je pa vplivala na njegove
pristaše, kakor mrzel curek . . . Ne¬
kateri možakarji so si s kislim obra¬
zom naročili ponižno kapljico vina in
ko so to izpili, tudi takoj odšli in sle¬
dili onim svojim tovarišem, ki so se
prej takoj podali iz konsumnega
društva, čim so slišali kaplanove be¬
sede.

Tako se je spraznilo konsumno
društvo, v čegar posebni sobi je se¬
del Urh Čuk bled in prepaden. Bil je
ves izven sebe radi strašnega pora¬
za pri današnjih občinskih volitvah
in kar ni mogel verjeti, da so se raz¬
pršili v prah oni svitli gradovi, kate¬

re je zidal v oblake . . . Poloteval se
ga je obup, ko je prišel do prepriča¬
nja, da je bilo vse naporno delo zad¬
njih tednov in mesecev zaman. Gla¬
va mu je sklonila na mizo in najrajši
bi se razjokal, kakor mal otrok . . .

V tem trenotku silne duševne
prepadenosti se je pa ovila okrog
vratu mladega kaplana mehka žen¬
ska roka in mlada prodajalka Rezika
ga je sočutno vprašala:

»Ne bodi tako strašno pobit, moj
ljubček, če si tudi padel pri volitvah.
Očitati si nimaš nobene zamude ali
krivde radi poraza, ker si vse storil,
kar je v človeških močeh, da pribo¬
riš svoji novi stranki zmago pri ob¬
činskih volitvah. Sijcer pa še ni vse
izgubljeno. Le glavo pokoncu, moj
ljubček in nikar ne obupavaj. Sko¬
val bodeš pritožbo zoper veljavnost
teh volitev in ti pritožbi se bode ugo¬
dilo, kakor se je ugodilo tvojim ugo¬
vorom. Pri novih volitvah bodeš pa
sijajno zmagal in podrl v prah one,
ki slave danes svojo krivično zmago
nad teboj in tvojo stranko. Torej le
hitro razjasni svoj obraz in da bode
šlo lažje, pa me osreči z majčkenim
poljubčkom.«

Tolažilne besede mlade deklice
na niso mogle razvedriti lica Urhu
Čuku, ki je venomer zrl srepo pred
se in mirno trpel, da ga je božala in
poljubovala mlada prodajalka. Ko je
pa mlada prodajalka uvidela, da nje¬
ne tolažilne besede ne morejo spra¬
viti v boljšo voljo mladega kaplana,
je pa pritisnila svoja usta h kaplano¬
vemu ušesu in mu nekaj pošepnila
na uho.

Kakor bi mladega kaplana pičil
gad, je pri ti novici, ki mu jo je de¬
klica povedala na uho, skočil je po¬
koncu in prav iz dna svoje katoliške
duše zaklel na ves glas:

»Hudiča, kaj še to! Se tega je
manjkalo! Danes so se pa zakleli že
vsi peklenski duhovi zoper me, da
me ugonobijo in stro. Ta bode pa le¬
pa, če se še to zve med ljudmi. To

91

bodo stikale skupaj svoje glave sta¬
re babure, to si bodo šepetale to le¬
po novico na uho brumne Marijine
device, to bodo razbijali svoje suro¬
ve šale v gostilni kmetski očanci in
fantje na vasi, ko si bodo pripovedo¬
vali, kak dobiček bode lahko kon-
sumno društvo izkazalo že v svoji
prvi bilanci. To bode prijetno, ko bo¬
do po cesti kazali s prsti za menoj in
se mi rogali, češ, da mora vladati
nad konsumnim društvom v izdatni
meri blagoslov, ker si tega blagoslo¬
va še ti postala deležna. Ni bilo do¬
volj, da smo danes tako sramotno
pogoreli pri volitvah, da sem bil v
nedeljo tako občutno tepen na javnem
shodu, je moralo priti še to. Kar obu¬
pati mi je. Domov bodem šel, si na¬
stavil samokres na sence in spro¬
žil ...«

»Nikar ne govori tako čudno,«
tolažila je mlada deklica obupanega
kaplana, »vsaj to vendar ni tako sil¬
na nesreča, če ponosni čukovski rod
s teboj ne bode izumrl. Tebe bo to
sila malo veljalo, če bode en zemljan
več na svetu. Ti bodeš radi tega vse¬
eno par let še samo naprej kaplano-
val, potem pa prišel na mastno faro,
kjer bodeš imel vsega več kot do¬
volj. Druga je pa z menoj. Ti veš, da
sem iz revne rodbine ubogega želez¬
niškega uslužbenca, ki ima pičlo
plačo, a veliko kopo otrok. Radi te¬
ga sem morala tudi že v nežni staro¬
sti v službo k tujim ljudem. Povsod
so me imeli radi. ker sem bila pridna
in poštena. Še danes bi bilo tako,
ako bi ne bila videla nikdar teh ne¬
srečnih Orehovelj, če se ne bi spo¬
znala s teboj, moj ljubček. Tu v Ore-
hovljah bodem pa prislužila lepo
reč, katere se ne bodem skozi celo
življenje otresla. Ta živ spomin na
te mi bode celo življenje na potu do
boljše eksistence in posebno do mo¬
žitve. Nikakor pa nočem sama pre¬
vzeti nase in nositi vsa bremena te¬
ga živega znaka in spomina na svoje
službovanje v orehoveljskem kon-

sumnem društvu. Prepričana sem,
da se v tem oziru ne motim v tebi,
moj ljubček in da me ne bodeš zapu¬
stil sedaj, ko nosim pod svojim sr¬
cem spomin na te in na one lepe uri¬
ce, ki sva jih skupaj preživela. Kaj
ne, moj ljubi Urh, da me imaš neko¬
liko rad?«

Mladi kaplan je molče poslušal
mlado prodajalko in ni kazal kar no¬
benega veselja nad dejstvom, da ne
bode mogel nikdar zapeti z Valenti¬
nom Vodnikom:

„Ne hčere ne sina
po meni ne bo .. .“

Na vprašanje mlade deklice, če jo
ima kaj rad. je pa molče prikimal.

»Ker vidim, da si danes ves zbe¬
gan in zmešan,« nadaljevala je mla¬
da prodajalka, »ti hočem^ povedati,
kako moreš meni priskočiti na po¬
moč, ne da bi ti bilo potreba kaj v
žep noseči.

Tu v konsumnem društvu sem
kot prodajalka nameščena z narav¬
nost sramotno plačo, če se vpošteva,
da morapi noč in dan garati za
tvoje umazane kmetavzarje. Vzlic
temu pa mi še niste priznali niti naj¬
manjše nagrade, čeprav slonita vse
delo in vsa odgovornost na mojih ra¬
mah. Da mi nekoliko pomoreš za te¬
žavne čase, ki me čakajo, dosežeš to
lahko na ta način, da mi potrojiš mo¬
jo plačo v konsumnem društvu in da
mi sočasno podeliš parkrat izdatnej¬
šo nagrado, Seveda ni treba tega
obešati na veliki zvon. To se lahko
napravi popolnoma tiho. Vsaj ven¬
dar nišeš ti zapisnik o odborovih se¬
jah konsumnega društva in teh za¬
pisnikov se pred podpisom nikdar ne
čita, ker ti odborniki, ki so tedaj že
vsi več ali manj okajeni, slepo zaupa¬
jo in tudi slepo vse podpišejo.Vzapis¬
nik bodoče odborove seje zapiši to¬
rej kar lepo, da je na primer Ma¬
tevž Srebrot predlagal, da naj se me¬
ni z ozirom na vestno službovanje in
naporno delo poviša plača na toliko
in toliko in da se mi za mojo izvan-

92

redno požrtvovalnost prizna še po¬
sebna nagrada 500 K. Na to pa še
zapiši, da se to sklene proti tvojemu
glasu. Ali boš tako napravil moj
ljubček?«

Mladi kaplan, ki je bil ves potrt
radi te novice in čegar srce je na¬
polnjevala bojazen, da bi se skoro
utegnilo raznesti po vasi, da je mlada
prodajalka v drugem stanu in kdo je
to provzročil, je na dekličino vpra¬
šanje zopet molče prikimal.

»Vsaj sem vedela, da me ne bo¬
deš zapustil,« vskliknila je veselo
mlada prodajalka. »Zato ti pa tudi
obljubujem, da ne bode nihče zvedel,
kako je z menoj in še manj, da si ti
tega kriv. Seveda me bode prikriva¬
nje mojega stanja stalo mnogo teles¬
nih in duševnih muk, a tudi denarja,
posebno še tedaj, ko bodem morala
za nekaj tednov oditi za Šmarno go¬
ro, da bodem skrivaj povila. Tudi
bode preživljanje mladega črvička
ob sedanji splošni draginji jako mno¬
go stalo, vsled česa bi te prosila, da
mi tudi v tem pogledu stojiš zvesto
na strani, saj sva vendar skupaj
grešila, bodeva pa še skupaj posle¬
dice nosila. V tem oziru mi je šinila
v glavo prav srečna misel. Da bode
moglo ostati lepo prikrito, je treba
precej denarja in ta denar je nama
na razpolago pri tvoji posojilnici. Pri
tvoji posojilnici mi lahko proti poro¬
štvu dveh tvojih poslušnih podrepni¬
kov dovoliš in izplačaš posojilo, ki
pa ne sme biti pod 10.000 K. S to
vsoto si upam popolnoma prikriti
svetu najino skupno sramoto in to
stvar tako izvesti, da ne bode nihče
sumil, da sem katerikrat porodila in
da je na svetu živ spomin na najino
prijateljstvo. V tvojem kot mojem
interesu je, da tudi to mojo misel
upoštevaš in jo udejstviš. Stvar gle¬
de posojila izpolniš lahko ravno tako
brez vsakega hrupa in tiho, ker ti tu¬
di v posojilnici tvoji mameluki vse
zaupajo in slepo podpišejo. Ako ti je,
srčkani moj ljubček, na tem ležeče,

da'ta stvar ne pride v javnost in v
zobe hudobnim ljudem, potem mi
izposluješ tako posojilo; seveda bo¬
deš pa moral zapisati v zadolžnico
tudi, da sta v prvi vrsti odgovorna
za povračilo oba poroka in da se od
mene ne sme najmanj 20 let tirjati
denarja nazaj.«

V strahu, da bi se stvar ne izve¬
dela je zbegani kaplan mladi proda¬
jalki vse obljubil, kar je od njega že¬
lela. Hvaležna deklica je nato mla¬
demu kaplanu postregla z najboljšo
kapljico in ga s pripovedovanjem
mičnih dogodbic spravila popolnoma
na,druge in prijetnejše misli.

Mladi kaplan je pa ostal tudi
mož beseda, ker je pri prvi seji kon-
sumnega društva, pri kateri se je
posebno mnogo in dolgo pilo, sesta¬
vil tak zapisnik, kakoršnega si je že¬
lela mlada prodajalka in ga predlo¬
žil v podpis odbornikom, ki so ga
imeli že vsi čez mero v laseh in ki so
zapisnik tudi slepo podpisali, oziro¬
ma podkrižali, ne da bi se le brigali
za njegovo vsebino.

Enako je pa stvar po nasvetu
mlade prodajalke izpeljal tudi pri po¬
sojilnici, kjer je na zadolžnico, ki sta
jo podpisala dva n j egova poslušn a mo¬
žakarja, dovolil mladi prodajalki Re¬
ziki posojilo 12.000 K in ji to posojilo
tudi takoj izplačal. V zadolžnico je
pa sprejel tudi vse one pogoje, kate¬
re je želela mlada prodajalka in po¬
sebno tudi določilo, da se odštetega
posojila od prodajalke Rezike ne
sme tirjati nazaj celih dvajset let, če
bi tudi ne odpravljala cel ta čas no¬
benih obresti.

XXXIII.

O morje!... Ko neskončno hrepenenje
razlivaš se v daljavo pred menoj
nemirno, vekovito ko življenje.

Aškerc:  Pesnitve.

Med tem, ko so politične strasti
kakor strup razjedale poprej v ore-
hoveljski občini vladajoči mir in

93

medsebojno zastopnost, med tem, ko
sta se v posledici poprej opisanih
razburljivih političnih dogodkov za¬
našala sovraštvo in prepir v najožje
rodbinske kroge, med tem, ko je na¬
hujskan nastopal brat proti bratu, so¬
sed proti sosedu, uživale ste naši
znanki Marjetica in Leniča najlepše
dneve sreče ob prekrasnih obalih
sinje Adrije.

Bivanje pod milim obnebjem
staroslavnega Dubrovnika in nebe-
školepega Gruža ob prekrasni mor¬
ski obali, nasičeni z zdravim in sve¬
žim morskim zrakom, je vplivalo ze¬
lo dobro na zrahljano zdravje Nova¬
kove Marjetice, ki se je vidno kre¬
pila. Zopet se ji je porajala zdrava
rdečica na njenih nežnih licih in z
zdravjem se je pa vračala deklici
tudi stara živahnost. Zdravnik, če-
gar zdravniški oskrbi je Marjetico
priporočil Stankov prijatelj dr. Ra-
žun, je z veseljem opažal vidno na¬
predovanje zdravja pri mladi dekli¬
ci ter o tem tudi redno poročal svo¬
jemu prijatelju dr. Ražunu, le-ta pa
zopet Stanku Kovaču.

Deklicama pa nikakor ni bil
dolčas ob prekrasnih bregovih sinje¬
ga Jadranskega morja. Že sam veli¬
časten pogled na prostrano morje je
imel za obe deklici nekaj posebno
vabljivega v sebi. Ure in ure sta
mogli zamišljeni zreti čez prostrano
morsko planjavo ter zasledovati s
paznim očesom bele galebe, ki so
švigali semintje. Povsod in povsod
je pa sijalo ono zlato božje solnce, ki
menda nikjer ne sije tako lepo, kakor
ravno na najbolj južnem koncu naše
širne države. In ta čudovita narava,
to silno bogastvo v drevju in cvetju,
ki je je zrlo oko povsod naokrog!
Deklici se kar nagledati nista mogli
teh nepopisnih čarov, te nebeške
lepote.

Kadar sta pa roko ob roki sto¬
pali po svečanih ulicah starega Du¬
brovnika, nekdanjega sedeža naj¬
močnejše jugoslovanske ljudovlade

in zaeno zibelke jugoslovanske poe¬
zije, sta se pa čudile mogočnim spo¬
menikom nekdanje slave, nekdanje¬
ga silnega bogastva dubrovniških
patricijev, ki so s svojimi številnimi
brodovi uspešno tekmovali z levom
sv. Marka. Z največjim zanimanjem
sta čitali drobne knjižnice, v katerih
so se v rajskomilem hrvaškem jezi¬
ku opisavale vse znamenitosti sta¬
rega Dubrovnika in njegova slavna
zgodovina.

Na drugi strani so pa deklicama
krajšala čas še pogosta in ljubezni
polna pisma, ki sta jih dobivali od
Stanka Kovača in od Ivana Novaka.
Stanko Kovač je naslavljal svoja
pisma na svojo nevesto Marjetico
Novakovo. Ker pa Marjetica ni ime¬
la pred svojo prijateljico Lenico no¬
benih skrivnosti, je čisto naravno, da
je Stankova pisma dala brati tudi
svoji prijateljici, ki se je ravno tako
iz srca veselila Marjetičine sreče in
ljubezni, kakor ta sama. Ivan No¬
vak je sicer na kuverti zapisal ved¬
no ime svoje sestre; v svojih pismih
je pa pisal vedno obema deklicama,
pri čemur moramo kot vestni in
pravični pripovedovalci ugotoviti,
da je bila pri vsebini njegovih pisem
njegova sestra Marjetica vselej oči-
vidno in tudi znatno prikrajšana, ker
so se vedno tri četrtine pisma nana¬
šale na Lenico in le pičla četrtinka
na sestro Marjetico. V Stankovih,
kakor tudi v Ivanovih pismih je bilo
največ govora o srečni bodočnosti,
o bodočem domačem ognjišču in iz
vseh pisem se je brala vroča želja,
da bi se deklici skoro zopet vrnili v
svoj domači kraj, da bi sledili svoji¬
ma ženinoma pred altar. Ljubezni
polna vsebina pogostih pisem Stanka
in Ivana je nudila obema deklicama
najlepši predmet takim razgovorom,
katerim je beseda dolgčas nepo¬
znana.

Tako je mineval deklicama na
jugu hitro čas, da skoro nista zapa¬
zili, da so minili tedni in meseci, od

94

kar sta zapustili prijazno svojo do¬
mačo vas, da si gre iskat Marjetica
zdravja na solnčni jug. Vzlic vsemu
temu sta pa deklici vendar dan na
dan izpraševali zdravnika, kdaj da
dovoli Marjetici, da se zopet vrne s
svojo prijateljico v svoj rojstni kraj.
Zdravnik je obe deklici na pol resno
in na pol šaljivo svaril, da ne smeta
biti tako nepotrpežljivi,, ker jima bo¬
de že sam povedal, kdaj pride čas
vrnitve. Ravno tisti teden, ko se je
vršil v Orehovljah strasten boj za
občinske volitve, je pa sporočil du¬
brovniški zdravnik Marjetici na nje¬
no največje veselje, da se ji je vrni¬
lo popolnoma zdravje in da sedaj ni
nobene ovire več, da ne bi pohitela
s svojo prijateljico nazaj v svoj do¬
mači kraj. Deklici sta bili obe od ve¬
selja kar izven sebe ter sta veselo
novico sporočili brzojavnim potom
inženirju Stanku Kovaču in Ivanu
Novaku, katerima sta zaeno tudi na¬
znanili čas svojega odpotovanja iz
Dubrovnika.

S pripravami za vrnitev v do¬
movino sta bili deklici skoro gotovi.
Ker jima je pa preostajalo še mnogo
časa do vkrcanja na parnik, sta pa
še enkrat obiskali vse one znameni¬
tosti starega Dubrovnika, ki so s
svojim veličanstvom napravile na nji
poseben in neizbrisen vtisk; tudi sta
še enkrat pohiteli na one lepe kraje
med Dubrovnikom in Gružem, na
katerih sta ure in ure presanjali, gle¬
dajoči po prostrani morski planjavi
in spominjajoči se pri tem svojih lju¬
bih in dragih v svoji domovini.

Prišel je čas odhoda. Ko se je
začel parnik, ki je imel popeljati obe
deklici proti severu, odmikati od
čarne obali, je bilo obema deklicama
nekako tesno in težko pri srcu, ker
sta imeli zavest, da tako lepih in
srečnih uric, kakor sta jih preživeli
skupaj na solnčnem jugu, ne bodete
nikdar več vživali, čeprav jih čakate
ob vrnitvi na rodno zemljo sreča in
ljubezen.

Inženir Stanko je prihitel dekli¬
cama nasproti do Reke, kjer je hodil
že ure in ure pred prihodom parnika
po živahnih pomolih, kjer se je od¬
igravalo pisano življenje južnega
pomorskega mesta. Daši se je komaj
videl dimnik prihajajočega parnika
izza morskih valov, je že hitel z rob¬
cem pozdravljati oni brod, ki je nosil
vso njegovo življensko srečo. Nepo¬
trpežljivi mladi ženin je pa moral še
dolgo čakati, predno je mogel pritis¬
niti na svoje srce svojo ljubljeno ne¬
vestico.

Ko je parnik pristal v reškem
pristanišču in ko je iz njega stopila
Marjetica, Stanko v rdečelični in za¬
goreli ponosni deklici skoro ni spo¬
znal one blede in šibke Marjetice, ki
jo je pred dolgimi meseci spremil do
Reke na njenem potovanju na solnč¬
ni jug.

Se le besede: »Stanko! Ljubi

Stanko! Moj Stanko!« so ga vzdra¬
mile in prešinile kakor električni tok.
Skočil je nasproti mladi deklici in v
prisrčnem objemu sta se našli v ti¬
stem hipu dve ljubezni polni sorodni
duši . . .

Mlada trojica si je do odhoda
vlaka proti Ljubljani ogledala še ne¬
koliko cvetočo Reko, potem pa se
vsedla na vlak, da se popelje proti
beli Ljubljani, kjer jih je ob prihodu
vlaka hotel pričakati Ivan Novak.
Dočim se Stanku in Marjetici ni zde¬
la vožnja proti Ljubljani prav nič
dolgočasna, je bila pa mlada Leniča
prepričana, da brzovlaki nič kaj hitro
ne vozijo in da vožnje kar konca
neče biti.

V Ljubljani na kolodvoru je
sprejel došlo trojico Ivan Novak, ka¬
teremu je pohitela takoj nasproti
njegova sestrica, dočim je vsa zarde¬
la Leniča ostala sramežljivo in
skromno za Marjetico in Stankom.
Se le, ko jo je Ivan krepko pozdra¬
vil in zaeno iskreno poljubil, se je
vzdramila mlada deklica kakor iz
težkih sanj in pogledala z ljubezni

95

polnimi očesi svojega milega in dra¬
gega Ivana . . .

Nato sta se oba para podala v
mesto, kjer so nameravali Ivan, Mar¬
jetica in Leniča prenočiti, da se lah¬
ko vse potrebno domenijo radi bo¬
doče dvojne poroke. O tem so se tu¬
di tisti večer do dobra pomenili, dru¬
gi dan popoldne pa odpotovali do¬
mov v lepe Orehovlje, ker so celo
dopoldne porabili za nakupovanje
raznih stvari za balo Marjetice No¬
vakove.

Ko je pohitel Ivan Novak do
Ljubljane nasproti svoji nevestici
Leniči in svoji sestri Marjetici, je pa
v Ljubljani znanemu odvetniku izro¬
čil kaplana Urha Čuka radi njegove¬
ga skrajno surovega izbruha na čast
in pošteno ime njegovega pokojnega
očeta, katerega si je mladi kaplan do¬
volil pred občinskimi volitvami na
onem javnem shodu na dvorišču
konsumnega društva v Orehovljah,
ki se je za blagoslovljeno telo mlade¬
ga kaplana tako občutno končal.

Vsi pristaši »Gospodarske stran¬
ke«, ki so bili skrajno ogorčeni radi
tega brezstidnega in nesramnega,
zaeno tudi krivičnega napada na po¬
šteno ime pokojnega poštenjaka in
največjega dobrotnika orehoveljske
občine, so namreč od mladega Ivana
Novaka zahtevali z vso odločnostjo,
da mora od mladega kaplaneta tirjati
in tudi doseči popolno zadostilo za to
njegovo nesramno blatenje in obre¬
kovanje. Ti občni zahtevi se je uklo¬
nil mladi Ivan Novak in je vsled tega
tudi izročil duhovnega obrekovalca
odvetniku. Ker je pa upal, da bode
mladi kaplan sedaj, ko se bodo pola¬
goma razburjeni duhovi pomirili,
uvidel pokojnemu poštenjaku storje¬
no krivico in jo tudi brez hujšega
pritiska popravil, naročil je odvetni¬
ku, da naj pred vsem pozove pisme¬
no mladega kaplana, da naj svoj
ostudni napad prekliče na prižnici
kot krivičen in zaeno v znak svojega
kesanja položi primerno vsoto v od¬

vetnikove roke, ki bi se po enakih
delih razdelila med orehoveljske re¬
veže, gasilno društvo in bralno dru¬
štvo. Šele, če bi tega mladi kaplan ne
hotel storiti, naj se potem uvedo
proti zakrknjencu sodni koraki. Na¬
ročeni pismeni poziv na kaplana Ču¬
ka je odvetnik še isti dan oddal pri¬
poročeno na pošto in v tem pozivu
določil kaplanu roK osmih dni za
mirno ureditev te zadeve.

XXXIV.

Slabi časi, hudi časi!

Aškerc:  Akropolis in piramide.

Jekla ni v mišicah naših kar nič,
v naših kosteh je premalo kremena!

Aškerc:  Mučeniki.

Drugo jutro potem, ko je Ivan
Novak izročil mladega kaplana Urha
Čuka ljubljanskemu odvetniku radi na¬
pada na pošteno ime svojegapokojne-
ga očeta, prejel je mladi kaplan z ju¬
tranjo pošto priporočeno pismo ljub¬
ljanskega odvetnika. Mladi kaplan
se je pred vsem začudil, kako mu
more pisati njemu osebno neznani
ljubljanski odvetnik; temu začude¬
nju se je pa skoro pridružil pred vse¬
bino pisma nekak strah, ki mu ga je
narekovala njegova slaba vest.

Pismo je nato odprl s tresočo
roko. Ko je pa pismo začel čitati, se
mu je pa obraz zelo podaljšal in oble¬
del. V tem pismu je zahteval namreč
ljubljanski odvetnik kategorično od
njega imenom mladega Ivana Nova¬
ka, da mora na prižnici preklicati
svoje ostudne napade na pošteno ime
pokojnega Blaža Novaka in sočasno
poleg naznanjenih mu odvetniških
stroškov še plačati za občinske re¬
veže v Orehovljah in za orehovelj-
sko gasilno društvo ter za tamošnje
bralno društvo po 50 K, ker se bo¬
de sicer vložila proti njemu pri so¬
dišču tožba v 8 dneh.

Kaplana je to pismo vsega zbe¬
galo. Premišljeval je, kaj mu je sto-

96

riti, ne da bi mogel priti do kakega
sklepa. Imel je zavest, da se je ujel
v lastno zanjko, iz katere se brez ve¬
like škode ne bode mogel izmotati.
Čim dalj pa je premišljeval, kaj naj
na to pismo ukrene, tem manj mu je
prišlo na um kaj pametnega. Sicer
tako bojeviti in naduti kaplanček je
postal naenkrat silno krotek in poni¬
žen, ker je imel zavest, da pri sodi¬
šču ne poznajo šale in da za sedaj
pri sodiščih velja še načelo, da so
pred postavo vsi ljudje enaki. Ko je
dolgo tako semintje premišljeval, po¬
rajala se mu je v duši končno le re¬
šilna misel. Sklenil je namreč zaupa¬
ti se svojemu župniku dr. Juriju Pod-
pečniku, katerega je do dobra spo¬
znal, da je zvita in premetena buča
in da bode le-ta v svoji premetenosti
že znal izvohati zanj najboljši izhod
iz te kočljive zadeve.

Čim mu je šinila v glavo misel
na župnika dr. Podpečnika kot rešil¬
nega angelja, se je s pismom ljub¬
ljanskega odvetnika tudi takoj podal
k njemu. Župnika je srečno našel v
njegovi uradni sobi, ko je ravno
prešteval denar, ki je priznano naj¬
bolj priljubljeno opravilo našim žup¬
nikom. Mladi župnik je bil dobre vo¬
lje in je mladega kaplana, ki se je
danes nekam posebno ponižno in
krotko obnašal, prav kolegijalno po¬
zdravil in šaljivo ogovoril:

»No, ljubi prijatelj, ali ste prišli
po arniko, da bodeva zacelila one
rane in batine, ki sva jih oba dobila
pri zadnjih občinskih volitvah, vi pa
še posebej v podvojeni meri na jav¬
nem shodu. Nikar se ne držite tako
kislo in čmerno, če nisva takoj pri
prvem naskoku zavzela sovražne
trdnjave. V tolažbo naj vam služi
dejstvo, da naši ljubljanski generali
naskakujejo že leta in leta belo Ljub¬
ljano, a da doslej tudi še niso nič dru¬
gega dosegli, kakor prav občutne
batine. Če pa morajo odlični gene¬
rali naše stranke spravljati mirno v
žep poštene batine, bodeva pa še

midva sledila njihovemu vzgledu in
pozabila na batine, katerih sva bila
deležna pri teh občinskih volitvah.«

Tako se je s pogledi na nakopi¬
čene novce šalil mladi župnik. Ko pa
na te svoje šaljive opazke le ni dobil
nobenega odgovora od mladega ka¬
plana, ki je nervozno vrtel v svojih
rokah nesrečno pismo ljubljanskega
odvetnika, je pa mladi župnik zelo
nerad odtrgal svoje oči od mamlji¬
vega denarja ter pogledal mladega
kaplana.

»Kaj pa vam je mladi moj prija¬
telj,« vprašal je z začudenjem, »da
tako molčite, kakor grob. Ali je va¬
šemu slabemu razpoloženju vzrok
morda tisti-le papir, ki bo v vaših
rokah skoro postal vreteno, če ga
bodete še dalje s tako vnemo vrteli.«

Mladi kaplan je na to molče iz¬
ročil svojemu župniku pismo ljub¬
ljanskega odvetnika, ki ga je žgalo v
rokah kot žareče oglje.

Župnik je vzel iz rok svojega
kaplana nesrečno pismo, je odprl in
je začel brati. Pri čitanju ga je sko¬
raj minila ona dobra volja, katero
je kazal poprej, ko je štel denarce in
kakor kaplanu se je tudi njemu pri
čitanju tega pisma izdatno podaljšal
njegov obraz.

»Tristo vragov,« vzkliknil je
potem zelo ogorčeno, »tu ste si pa
skuhali prav lepo kašo, katero bode¬
te kaj težko prebavili. Če se ne po¬
korite zahtevi tega našega najbolj
nevarnega sovražnika Ivana Nova¬
ka, bodete morali iti v luknjo. Če se
prav spominjam, določa postava za
take stvari zapor od enega do 6 me¬
secev.«

»Kaj, zaprt bom,« zaječal je
obupno mladi kaplan. »Mene katoli¬
škega duhovnika, Kristusovega na¬
mestnika, bodo gnali v sramotni za¬
por,* kakor navadnega cigana. Ne,
to se ne sme zgoditi, rajši storim
vse, kar zahteva od mene ta liberal¬
ni ljubljanski odvetnik. Zaprt že ne
bom! «

97

»Tako presojate vi to stvar,
mladi moj prijatelj,« odvrnil je resno
dr. Podpečnik. »Torej vi hočete kot
katoliški duhovnik raz prižnico
oznaniti svojim vernikom, da kato¬
liški duhovniki lažejo in obrekujejo;
s tem hočete dati vernikom največje
pohujšanje, s tem hočete vzeti naše¬
mu vernemu ljudstvu doslej neoma-
jano vero v prevzvišenost duhovne¬
ga stanu. Za večno hočete umazati
svojo črno suknjo in za večno iz¬
podkopati duhovniku ugled in spo¬
štovanje v našem kraju. Iz te moke
pa ne^ bode kruha, mladi moj prija¬
telj. To vam povem z vso resnobo
kot vaš predstojnik. Potem pa bi vi
še radi denarno podprli ono zalego,
ki se nahaja v gasilnem društvu in
v bralnem društvu, ono zalego, ka¬
teri je prvi in tudi končni smoter, da
izpodkoplje ugled in veljavo svete
katoliške cerkve, ugled in veljavo
svete katoliške duhovščine. To vam
pa kot vaš predstojnik naravnost
prepovedujem, ker bi bilo to največje
pohujšanje, pohujšanje, katerega bi
vam nihče ne mogel odpustiti ali od¬
vezati. Če ste ravnali proti svetopi¬
semskemu izreku, da bodimo zviti
kakor kače, morate prevzeti na se
vse neprijetne posledice svojega
ravnanja, pri tem si pa vzemite za
vzgled one milijone mučenikov, ki so
s svojo srčno krvjo izpričali pagan-
skemu svetu, da je naša sveta cer¬
kev postavljena na Petrovo skalo,
katere peklenski duhovi ne bodo
nikdar omajali. To vam govori vaš
predstojnik, čegar besede morate
nepogojno poslušati.«

Mladi kaplan je ob ti resni pri¬
digi svojega predstojnika še bolj
obledel in povesil svojo glavo, kakor
ob suši cvet na polju. Nevedoč kaj
dela, padel je na kolena pred svojim
župnikom ter se začel trkati po prsih
mrmrajoč: »Pater peccavi, pater

peccavi! Bom pa zaprt, če je tako
božja volja. Udam se v božjo vo¬
ljo ...«

Mladi župnik je gledal z začude¬
nimi očmi ta precej nelepi in tudi
smešni prizor. Na ustnicah mu je za¬
igral pomilovalen posmeh, ker se je
čutil v svojem srcu visoko vzvišene¬
ga nad nesrečno kreaturo, ki se je
valjala pred njim na kolenih. Prepri¬
čal se je, da je ugnal svojega kapla¬
na popolnoma v kozji rog in da stori
sedaj ž njim, kar hoče. Premislil je
takoj na drugi strani, da je le-ta
smešna kreatura, ki se valja pred
njim na kolenih, vendarle katoliški
duhovnik. V istem hipu je pa tudi
sklenil v svojem srcu, da mora rav¬
no z ozirom na dejstvo, da se nahaja
v hudih škripcih katoliški duhovnik,
storiti vse, da ga reši iz nesrečne
zagate, v katero je zablodil v svoji
mladeniški lahkomišljenosti in pre¬
nagljenosti. Začel je vsled tega s
pravim očetovskim glasom govoriti
mlademu kaplanu:

»Smilite se mi mladi prijatelj in
kot vaš župnik, ki sem odgovoren za
vas, hočem z ozirom na vašo sveto
obleko, ki jo nosite kot katoliški du¬
hovnik, storiti in poskusiti vse, da
izvlečem vaš zavoženi voz iz blata,
v katerem tiči. Kakor razvidim iz
odvetnikovega pisma, ima za pred¬
met napade, ki so naperjeni proti do¬
bremu imenu zamrle osebe, to je
pokojnega Blaža Novaka. Pokojni
Blaž Novak pa ni zapustil samo za¬
konskega sina Ivana Novaka, tem¬
več tudi vdovo Nežo Novak. Po mo¬
jem skromnem prepričanju je pa v
prvi vrsti poklicana zapustnikova
vdova, da se izjavi, ali se čuti po teh
napadih na pošteno ime njenega po¬
kojnega moža žaljeno ali ne in ona
je tudi v prvi vrsti poklicana, da od¬
pusti vsako morebitno žalitev. Go¬
tovo gre v tem pogledu prednost
vdovi in materi pred zapustnikovim
sinom in če ona izjavi, da se ne čuti
žaljeno ali, da odpušča žalitve, po¬
tem ni več upravičen sin Ivan No¬
vak, da nastopi za obrambo dobrega
imena svojega očeta. Poklical bo-

7

98

dem vsled tega takoj k sebi vdovo
Nežo Novak in ž njo poskusil to
stvar vrediti. Opozarjam vas pa pri
tem, da storim tukaj za vas nekaj, v
kar nisem obvezan, samo da- vam
dokažem, kako dobrega in postrež-
Ijivega uradnega predstojnika imate
v meni. Pustite mi torej odvetnikovo
pismo in mi sočasno obljubite, da v
ti stvari ne bodete storili nobenega
nadaljnega koraka brez moje vedno¬
sti in izrecnega privoljenja. Upam,
da bodem to stvar za vas dobro iz¬
vedel. Pošljite mi sem takoj cerkov¬
nika Miho Šteblaja, da ga pošljem
po vdovo Nežo Novak, da vredirn ž
njo to stvar še poprej, predno se
vrne njen sin Ivan Novak iz Ljub¬
ljane.«

Mladi kaplan je med tolažilnimi
besedami svojega župnika prihaja!
počasi k sebi in ko mu je mladi žup¬
nik zagotovil svojo pomoč, v znak
hvaležnosti poljubil župnikovo roko.
Nato je pa odhitel iz župnikove sobe
po cerkovnika Šteblaja, da ga po¬
šlje takoj k župniku.

XXXV.

Študiraj te ljudi! Poznaš
katerega po pravem lici?

In veš li, kakšen je v resnici?

Ni vsak obraz očitna laž?

Aškerc:  Pesnitve.

Cerkovnik Miha Šteblaj je pri¬
hitel takoj k svojemu župniku, ker
je dobro vedel, da mladi župnik ni
nič kaj prijatelj oni lastnosti, ki se
imenuje potrpežljivost. Ko je vstopil
v župnikovo sobo, mu je župnik na¬
ročil, da naj se nemudoma poda k
županovi vdovi Neži Novak ter ji v
župnikovem imenu sporoči prošnjo,
da naj pride takoj k župniku na kra¬
tek razgovor; župnik je zaeno Šteb-
laju še ostro zabičil, da mora izpo¬
slovati, da bode prišla županova
vdova brez odloga k njemu.

Cerkovnik Šteblaj se je takoj
podal v Novakovo hišo, da bi izpol¬

nil župnikovo povelje. Nežo Novako¬
vo je dobil cerkovnik pri največjem
delu, ker je pripravljala vse potreb¬
no za prihod svoje hčerke Marjetice.
Ko ji je cerkovnik sporočil, da jo
prosi župnik dr. Podpečnik, da naj
nemudoma pride k njemu na kratek
razgovor, ji je prišla ta prošnja jako
neprilično. To je povedala tudi takoj
cerkovniku Šteblaju, ki jo je pa pro*
sil, da naj se brez odloga odzove
župnikovi prošnji, ker mu je župnik
še posebej naročil, da je stvar nujna.
Ker se županova vdova nikakor ni
hotela zameriti svojemu župniku,
ker mu je bila dolžna največjo hva¬
ležnost za njegovo uspešno posredo¬
vanje v neprijetni zadevi med si¬
nom Ivanom in Rakovo Frančiško,
je pa pustila vse delo v nemar, se
takoj malo prepravila in pohitela k
župniku.

Na njeno rahlo trkanje na vrata
župnikove uradne sobe se je oglasil
znotraj župnikov glas, da naj vstopi,
kar je tudi takoj storila. Mladi žup¬
nik dr. Podpečnik jo je sprejel zelo
prijazno, vendar pa zaeno tudi z ze¬
lo resnim obrazom ter ji dejal:

»Zelo mi je neprijetno, da sem
vas moral danes prositi k sebi, ko
vem, da imate polne roke dela, ker
pričakujete svojo ljubljeno hčerko
iz daljnega juga. Če ne bi bila zade¬
va, v kateri imam govoriti z vami
kot vaš župnik in dušni pastir, tako
zelo nujna, bi vas gotovo ne odtrgal
od priprav, s katerimi hočete izne-
naditi svojo okrevano hčerko. Toda
dolžnost je prva in pred dolžnostjo
se morajo umakniti vsi oziri. Pro¬
sim gospa, izvolite se vsesti, ker bo¬
deva za najin razgovor porabila ven¬
dar nekoliko več časa.«

Mladi župnik je nato ponudil
prostor županovi vdovi pri mizi, se
tje tudi sam prisedel in potem nada¬
ljeval:

»Stvar, v kateri želim z vami
govoriti, je zelo kočljiva in zato mi ne
bodete zamerili, ako napravim kra-

99

tek uvod. Ne da bi se hotel kaj hva¬
liti, smatram za umestno vas opozo¬
riti na dejstvo, da sem vaši hiši zelo
naklonjen in da sem imel tudi že pri¬
liko ti svoji naklonjenosti dati vidne¬
ga izraza tedaj, ko sem povoljno ure¬
dil zelo nevarno zadevo vašega sina
Ivana s Frančiško Rakovo in odvr¬
nil s storjenimi koraki od vaše hiše
sramoto in nesrečo ...«

»Iz dna srca,« posegla je župa¬
nova vdova v besedo župniku, »sem
vam hvaležna za veliko dobroto, ki
ste jo izkazali dobremu in poštene¬
mu imenu naše hiše. Tega vam, pre¬
častiti gospod župnik, ne bodem nik¬
dar pozabila, temveč se do svoje
smrti z iskreno hvaležnostjo spomi¬
njala vas, ki ste obvarovali mojega
sina in našo hišo pred sramoto in ne¬
srečo. Samo hrepenim po tem, da bi
vam na ta ali oni način dejansko po¬
kazala, kako sem vam hvaležna za
vašo brezmejno dobroto. Zatrjujem
vas, da smete v vsakem oziru in
vselej računati na me in mojo hva¬
ležnost.«

»Veseli me gospa Novakova,«
odvrnil ji je župnik, »da imate pri-
znalne "besede za one moje korake,
katere sem z največjim veseljem
storil v prid dobrega imena vaše hi¬
še. To vaše priznanje mi olajšuje
mojo današnjo kočljivo nalogo. Ka¬
kor dobro veste, sem odkrit prijatelj
vaše hiše, katero zbog njene pošte¬
nosti tudi globoko spoštujem. Znano
vam je pa nadalje tudi, da živimo
danes v jako burnih in za sv. katoli¬
ško cerkev tudi zelo opasnih časih.
Sv. katoliška cerkev je danes od
vseh strani obdana od zagrizenih so¬
vražnikov, ki ne izbirajo orožja in
sredstev, s katerimi strastno napa¬
dajo sv. katoliško cerkev in nas ka¬
toliške duhovnike, ki smo vidni na¬
sledniki našega spasitelja in izvrše-
vatelji njegove svete volje in njego¬
vega kraljestva na zemlji. Očitni in
skriti sovražniki sv. katoliške cer¬
kve in njene duhovščine se pa najde¬

jo žalibog danes že povsod. V naših
mestih smo žalibog prišli že tako da¬
leč, da so naše lepe cerkve prazne,
da s paganskim duhom napolnjeni
ljudje ne hodijo več tja poslušat
božje besede, da zaničujejo nekrva¬
vo daritev pri sv. maši in da po uli¬
cah očitno zasmehujejo ubogo du¬
hovščino. Nič bolje pa tudi ni na
kmetih, kjer sovražniki svete vere
trosijo s svojimi brezverskimi časo¬
pisi in brezverskimi knjigami že v
zadnjo gorsko vasico strup brezver-
stva in sovraštva do svete katoliške
cerkve. Seveda, da ne kažejo očitno
svojega končnega smotra razrušiti
sveto katoliško cerkev, temveč da ta
svoj končni smoter kolikor moč pri¬
krivajo, odevajoči se kot požrešni
volkovi v ovčjo kožo. Pri tem pa
seveda obračajo svoje hudobne na¬
klepe in napade v prvi vrsti zoper
katoliško duhovščino, ker dobro ve¬
do, da je ravno katoliška duhovšči¬
na oni svitli ščit, ki s svojo srčno
krvjo čuva zvesto sveto zapuščino
našega spasitelja. Vsaj se je celo pri
zadnjih naših občinskih volitvah, v
katere se pa jaz, kakor dobro veste,
nisem prav nič vtikal, ker se v po¬
svetne zadeve sploh nič ne umeša-
vam, pokazalo, da je tudi že naš
mirni in lepi kraj okužen po brezver¬
skih zastrupljevalcih in hudobnih
sovražnikih svete katoliške cerkve.
Na svojo največjo žalost sem moral
slišati, da so se ljudje pri teh volitvah
celo tako daleč pregrešili, da so se
njihove pregrešne roke dotaknile v
sovražnem namenu posvečenega te¬
lesa božjega namestnika, ki je v
svoji verski gorečnosti skušal poka¬
zati svojim vernikom pot, po kateri
imajo vneti katoličani hoditi tudi v
posvetnih stvareh. Pri vsem tem
volilnem boju me je najbolj užalosti-
lo ravno to, da se je brezverstvo že
tako daleč razpaslo pri nas, da mu
niti posvečeno telo božjega namest¬
nika ni več sveto. Ali nimam prav
gospa?«

7 *

100

»Gotovo gospod župnik,« odvr¬
nila je županova vdova, »vsaj smo se
vsi zgražali in pohujševali nad brez¬
božnim početjem onih podivjanih
mož, ki so storili neodpustljiv greh,
da so dejansko napadli svetega kato¬
liškega duhovnika, ki jim je dobro
hotel. Take sramote, takega greha
še niso doživele Orehovlje in usmi¬
ljeni bog daj, da ga ne bi nikdar
več.«

»Veseli me gospa,« nadaljeval
je mladi župnik, »da ste z menoj kot
s svojim dušnim pastirjem enih mi¬
sli. Sedaj pa pridem k stvari sami.
Odkriti vam hočem največjo hudo¬
bijo, katero kujejo sovražniki svete
katoliške cerkve zoper onega božje¬
ga namestnika, s katerim so tako
ravnali, kakor ob početku v  krščan¬
stva hudobni pagani s sv. Štefanom.
Ni jim dovolj, da so položili svojo
roko na posvečeno telo božjega na¬
mestnika — no, oni hočejo božjega
namestnika še spraviti pred posvet¬
nega sodnika, kamor niti ne spada
in mu nakopati sramotno kazen in
drugo škodo. Iz zanesljivega vira
sem namreč zvedel, da so nekateri
možje podšuntali vašega sina, da naj
tira mojega duhovnega pomočnika
gospoda Urha pred kazensko sodi¬
šče radi nekih besedi, katere je baje,
poudarjam besedo baje, spregovoril
na javnem shodu pred občinskimi
volitvami zoper pošteno ime vašega
pokojnega moža. Meni se je stvar
zdela sama po sebi neverjetna in
sumljiva, ker si kar nisem mogel mi¬
sliti, da bi se mogel moj duhovni po¬
močnik gospod Urh, katerega po¬
znam kot gorečega in vnetega du¬
hovnika, tako daleč spozabiti. Vsled
tega sem ukrenil takoj potrebne po¬
izvedbe, ki so me tudi prepričale, da
se dela mojemu duhovnemu pomoč¬
niku največja krivica. Njegovi so¬
vražniki so namreč začeli naenkrat
govoriti, da je moj duhovni pomoč¬
nik napadel na javnem shodu pošte¬
no ime vašega pokojnega moža s

tem, da je baje rekel, da je kot žu¬
pan jemal in kradel denar iz občin¬
ske blagajnice. To je pa višek vse
hudobije in naravnost peklenska iz¬
mišljotina. Kakor so dognale po me¬
ni ukrenjene poizvedbe, govoril je
moj mladi duhovni pomočnik gospod
Urh na tem javnem shodu le splošno
zoper opravljivost in obrekljivost iti
svaril zbrane vernike, da naj vzlic
vzbujenim strastem ne delajo hudega
svojemu bližnjemu, bodisi na njego¬
vem blagu, bodisi na njegovem po¬
štenem imenu. Da bi ga ljudje lažje
razumeli, si je za svoja svarila vzel
za vzgled največjega poštenjaka in
vzor - moža, katerega smo doslej
imeli za župana v Orehovljah. Pri
lem je ljudem dejal dobesedno: »Va¬
rujte se hudobnih jezikov in obreko¬
vanja, ker bodemo sicer prišli še ta¬
ko daleč, da bodemo pijuvali na gro¬
bove mož poštenjakov! Če se ne
streznite, če se ne poboljšate, bom
končno doživel na svojo največjo ža¬
lost morda še celo, da bodete dolžili
pokojnega svojega župana Blaža No¬
vaka, da je kot župan jemal in kradel
denar iz občinske blagajnice.« To so
bile besede, katere je spregovoril
moj mladi duhovni pomočnik ljudem
v svarilo na javnem shodu. Da je res
gospod Urh na shodu tako govoril,
je pripravljenih 20 in še več poštenih
in treznih mož potrditi pod svojo
prisego. Iz tega resničnega opisa, ki
ste ga čuli iz ust svojega župnika,
morate preljuba gospa izprevideti,
da sem imel prav, ko sem trdil, da
so hudobni ljudje naravnost s satan¬
sko zvitostjo prevrgli popolnoma
nedolžne besede mojega duhovnega
pomočnika v namenu, da mu kot ka¬
toliškemu duhovniku naklonijo sra¬
moto in škodo.«

Županova vdova je bila vsa iz¬
ven sebe, ko je morala slišati straš¬
no obtožbo svojega ljubljenega žup¬
nika, s katero je odkrival hudobne
naklepe zoper kaplapa Urha Čuka.
Niti v sanjah ni dvomila, da je žup-

nikov opis popolnoma resničen in da
je kaplan Čuk le nesrečna žrtev hu¬
dobnih ljudi, ki se poslužujejo osebe
njenega zapeljanega sina Ivana.

»Ali bodete kot krščanska žena
in mati,« nadaljeval je župnik, »trpe¬
li, da bode vaš zaslepljeni sin še na¬
dalje krivično orodje v rokah zakle¬
tih sovražnikov svete katoliške cer¬
kve in katoliške duhovščine? Ali bo¬
dete kot katoliška žena mogli mirno
gledati, da bode kri vaše krvi gnala
sramotno katoliškega duhovnika
pred posvetnega sodnika in ga sku¬
šala z obrekovanjem in krivimi pri¬
segami spraviti v sramoto in škodo?
Odgovorite mi na ta moja vprašanja
odkrito kot katoličanka!«

»Ne, ne gospod župnik, tega gre¬
ha ne bodem vzela na svojo dušo,«
odgovorila je prepričevalno župano¬
va vdova. »Svetujte mi, ukažite mi,
kaj naj storim, da preprečim strašni
greh in strašno pohujšanje. Ravnala
bodem po vašem nasvetu, po vašem
ukazu in pri tem pozabila, da imam
sina, ki hodi po krivičnih potih ...«

»Hvala vam, gospa Novakova,«
rekel je na to svečano mladi župnik,
»da ste izrekli prave krščanske be¬
sede. Hvala pa še posebej bogu vse¬
mogočnemu, da vas je prav razsvet¬
lil. Kot vaš župnik in zaeno največji
prijatelj vaše hiše vam torej svetu¬
jem, da nastopite kot mati odločno
pri svojem sinu z zahtevo, da ne sme
storiti nobenega sodnega koraka
proti gospodu Urhu Čuku. Če se
bode pa upiral, mu pa pokličite v
spomin četrto božjo zapoved. Če pa
tudi to ne bode pomagalo, potem mu
pa povejte, da on nima pravice do
kake tožbe proti kaplanu Urhu Čuku,
dokler ste še vi živa. Vi ste dvova
po nepozabnem Blažu Novaku in vi
edina imate tudi pravico, čuvati nad
njegovim dobrim slovesom in ne vaš
sin, ki bi zadobil to pravico šele po¬
tem, ko bi vas ponesli k večnemu po¬
čitku. Če bi pa tudi to ne pomagalo,
potem mi pa pridite povedat, da se

bodeva posvetovala o onih korakih,
katere ima in tudi mora v takem slu¬
čaju storiti katoliška žena. Ali mi to
obljubite?«

Zupanova vdova je svojemu
župniku svečano vse, kar je od nje
zahteval in še več obljubila. Zatrdila
mu je, da bode svojega sina zavrgla,
če bi je ne ubogal, ker tak sin potem
ni več njen sin, ni več kri njene
krvi.

Mladi župnik je končno župano¬
vo vdovo prosil, da naj o tem nju¬
nem razgovoru molči proti vsako¬
mur, kar mu je županova vdova tudi
drage volje obljubila in potem
odšla.

Mladi župnik je bil s svojim
uspehom pri županovi vdovi popol¬
noma zadovoljen, ker je imel zavest,
da je ta kočljiva zadeva s tem ure¬
jena in za kaplana Čuka srečno
spravljena s sveta. Zaeno je pa
tudi sklenil, da se bode mlademu
Ivanu Novaku, katerega je začel
smatrati za najbolj nevarno oviro
svojemu stremljenju po neomejeni
oblasti v Orehovljah, za tak korak
proti kaplanu Čuku v pravem času
primerno oddolžil.

XXXVI.

Kar njim se poljubi, to nam je ukaz.

Če nam je pogodu, kdaj prašajo nas?

Kdaj svojo smo voljo mi smeli imeti?

In kdaj smo svobodno mi smeli živeti?

Aškerc:  Mučeniki.

Proti večeru se je vrnil mladi
Ivan Novak s svojo ozdravelo sestro
Marjetico in njeno prijateljico Leni-
co iz Ljubljane domov v Orehovlje.
Sprejem ozdravljene hčere od strani
matere je bil pa nepričakovano hla¬
dan in nikakor ne tak, kakršnega je
bilo pričakovati po tako dolgi odsot¬
nosti hčerke. Materi se je bralo raz
obraz, da jo tarejo razne skrbi in da
sc te skrbi silnejše od radosti, da se
je hčerka vrnila okrevana pod doma¬
či krov. Njeno spremljevalko je pa

102

odpravila mati županja naravnost na
kratek način. Ko so ostali sami, je
mati županja dala prinesti večerjo,
katero so vsi trije zavžili skoro mol¬
če. Ko je Marjetica videla čudno raz¬
položenje v svoji domači hiši, je pa
po večerji z izgovorom, da je trudna
in potrebna počitka, odšla v sobo.

Njenemu vzgledu je pa hotel
slediti iudi sin Ivan, ker je smatral
nocojšni večer kot neugoden, da bi
svoji materi sporočil svoje srčno raz¬
merje do Leniče. Sklenil je to odlo¬
žiti na enega prihodnjih dni, ko bode
mati boljše razpoložena. Vstal je to¬
rej, da bi tudi odšel iz sobe.

Ko je županova vdova videla, da
namerava sin oditi spat, mu je pa,
ker je hotela še nocoj urediti zadevo
radi kaplana Čuka, rekla, da naj še
nekoliko ostane tukaj, ker ima ž njim
govoriti v neki nujni in neodložljivi
zadevi.

Sin Ivan je pogledal nekako za¬
čudeno svojo mater, ker si ni mogel
misliti, v kaki nujni stvari hoče z
njim govoriti; takoj mu je pa šinila
v glavo misel, da je na katerikoli na¬
čin zvedela kaj o njegovi nameri gle¬
de Leniče in je vsled tega nestrpno
čakal, da prične mati govoriti.

Mati županja je nekoliko pre¬
mišljevala, predno je začela razprav¬
ljati o tožbi njenega sina proti kapla¬
nu Čuku, ker je nekako instiktivno
čutila, da stvar ne bode šla posebno
gladko v očigled globokemu spošto¬
vanju in veliki ljubezni, katero je go¬
jil njen sin do svojega pokojnega
očeta. Vsled tega je sklenila nasto¬
piti posebno rahlo in obzirno, ker je
upala tem potom doseči zaželjeni
uspeh.

»Govoriti moram s teboj Ivan,«
je po daljšem molku začela, »o neki
zelo neprijetni zadevi. Od zanesljive
strani sem namreč izvedela, da si
izročil kaplana Urha ljubljanskemu
odvetniku radi besedi, katere je go¬
voril baje na javnem shodu pred ob¬
činskimi volitvami in s katerimi se je

dotaknil poštenega imena mojega^ po¬
kojnega moža Blaža, tvojega očeta.
Povej mi, če je moj vir zanesljiv in
če si res kaj takega storil.«

»Res, mati,« je odgovoril Ivan
»storil sem to in izročil kaplana Ur¬
ha ljubljanskemu odvetniku, ki ima
od mene naročilo, da naj prisili ka¬
plana Urha do svečanega preklica,
ker bi v nasprotnem slučaju sledila
tožba. To sem pa moral storiti, ako
nisem hotel sam grešiti zoper neoma-
deževani spomin svojega pokojnega
in najboljšega očeta, ker je kaplan
Urh na dotičnem javnem shodu na
tako nesramen in na tako neodpust¬
ljiv način udaril po poštenem imenu
mojega očeta, da tega ne morem
mirno utakniti v žep. Pomislite mati,
da je imel ta mlečnozobi kaplan drz¬
no čelo, da je obdolžil mojega po¬
kojnega očeta, ki se ni nikdar spoza¬
bil nad tujim imetjem, ki ni nikdar
spravil v svoj žep krivičnega kraj¬
carja, pred nebrojno množico ljudi,
da je jemal in kradel kot župan de¬
nar iz občinske blagajnice in da od
tod izvira njegovo bogastvo. Kar
tresem se od sramu in jeze, če po¬
mislim, da se je s tako ostudnim
obrekovanjem blatilo spomin moža,
ki je storil toliko dobrega orehovelj-
ski občini, ki ni nikdar prizadjal svo¬
jemu bližnjemu krivice, temveč jo
rajši sam trpel in da je ta brezstidni
napad veljal ravno mojemu očetu,
katerega sem ljubil in spoštoval kot
najboljšega očeta in vzor poštenja¬
ka, od kar se zavedam. Takega ne¬
sramnega, brezstidnega in krivične¬
ga napada na pošteno ime svojega
pokojnega roditelja nisem mogel mir¬
no prenesti, temveč sem moral iska¬
ti za to ostudno obrekovanje zado¬
ščenja na pristojnem mestu. Mislim
in sem prepričan, da sem ravnal tudi
popolnoma v vašem smislu ljuba
mati, ker vem, da je tudi vam spo¬
min na vašega pokojnega moža ena¬
ko svet, kakor meni na mojega po¬
kojnega očeta.«

103

»Umevam tvoje čustvovanje
Ivan,« povzela je na te besede mati
županja, »ne odobrujem pa tvojega
koraka. Pošteno ime mojega pokoj¬
nega moža in zaeno tvojega očeta je
v naši občini in izven nje tako vzvi¬
šeno nad vsako obrekovanje, da no¬
bena grda beseda ne more oblatiti
njegovega častnega spomina. Če bi
bilo tudi resnično na javnem shodu
izrečeno ono grdo obrekovanje, je
ono takoj izgrešilo svoj cilj, ker so
bil vsi poslušalci takoj na jasnem, da
so te obdolžitve krivične. Kot mati
te vsled tega prosim, da ne drezaš
dalje v to stvar in da je ne goniš na¬
prej, temveč da se ravnajoč po be¬
sedah našega križanega izveličarja,
da naj odpustimo svojim sovražni¬
kom, to zadevo pustiš pri miru in to
tudi sporočiš svojemu ljubljanskemu
zastopniku. S tem bodeš dal najlepši
vzgled krščanske spravljivosti in se
pri tem točno ravnal po vzgledu svo¬
jega pokojnega očeta, ki je tudi ved¬
no odpuščal svojim sovražnikom in
ki ni nikdar tiral pred sodišče onega,
ki mu je delal krivico. Obljubi mi moj
siri, da bodeš storil tudi ti enako.«

»Ne morem, ljuba mati,« je od¬
vrnil županji Ivan. »Mladi kaplan je
iz gole hudobije metal umazano in
smrdljivo blato na čisti grob mojega
očeta poštenjaka. Storil je to iz hu¬
dobije in namenoma, da bi s tem za¬
del v naši občini vse one poštene
ljudi, ki so si ohranili še nekoliko sa¬
mostojnosti in ki še niso zlezli pod
njegovo črno suknjo. Če je obreko¬
val in blatil pošteno ime mojega oče¬
ta namenoma in iz hudobije, potem
je njegova prokleta dolžnost, da kot
katoliški duhovnik popravi storjeno
krivico in v to ima priliko, ako sploh
hoče popraviti storjeno krivico. Pre¬
kliče naj svoje ostudno obrekovanje
na javnem kraju in plača v znak svo¬
jega kesanja in obžalovanja one ma¬
lenkostne globe, katerih plačilo je
odvetnik zahteval od njega, pa bode
mirna Bosna. Brez tega zadoščenja

pa ne odneham in ne odpustim mla¬
demu kaplanu, v tem oziru sem ne-
omahljiv, ker bi me vsi pošteni ljud¬
je v naši občini naravnost zaničevali
in me zasmehovali, če bi mirno po¬
žrl od mladega prihajača tako brez-
stiden napad na poštenega svojega
očeta. Vsaj so tudi vsi trezno in po¬
šteno misleči ljudje naravnost zahte¬
vali od mene, da naj črnemu obreko¬
valcu napnem ušesa in ga podučim,
da ne sme brez kazni pljuvati na či¬
sti grob moža poštenjaka««

»Torej drugi ljudje so te podku¬
rili in nahujskali in nahujskan od
drugih ljudi si se zatekel k odvetni¬
ku, ne da bi poprej kaj vprašal za
svet svojo mater, ki je vendar tudi
prizadeta. Če bi bil to storil, bi ti
bila jaz to odločno odsvetovala, ker
kot krščanska žena ne služim so¬
vraštvu, temveč ljubezni in spravi.
Ravnam se tu po vzgledu našega iz¬
veličarja, ki nas je učil, da moramo
ponuditi še drugo lice, ako smo
prejeli udarec na desno lice. Malo
imaš zaupanja do svoje matere, da
tega nisi storil. Zato ti pa danes kot
mati, ki te je nosila 9 mesecev pod
svojim srcem in ki te je v bolečinah
porodila, velevam, da moraš opusti¬
ti vse nadaljne korake proti kaplanu
Urhu in pri ljubljanskem odvetniku
preklicali dano naročilo. Ako še nisi
popolnoma zavrgel četrte božje za¬
povedi, bodeš izpolnil ta ukaz svoje
matere, ki to tudi od tebe priča¬
kuje.«

»Ne morem, ljuba mati. Kakor bi
vam rad ustregel in kakor sem vas
vedno rad ubogal, v ti stvari vas pa
ne morem. Če bi se bil mladi kaplan
spravil samo na mojo čast in pošte¬
nje, bi vas ubogal in mu blagodušno
odpustil. Toda ta mlečnozobi fante
se je kakor smrdljiva hijena spravil
na neomadeževani grob mojega oče¬
ta in ga z brezstidnim obrekovanjem
opljuval. Tega mu pa kot sin očeta,
ki je bil vedno in vseskozi poštenjak,
ne morem odpustiti, ker bi sicer po-

104

stal nevreden sin svojega pokojnega
očeta poštenjaka. Krivični napad na
poštenje mojega pokojnega očeta
mora dobiti zadoščenje in je bode
tudi dobilo. V tem ne odneham, ker
bi grešil ravno zoper ono četrto bož¬
jo zapoved, na katero ste se vi skli¬
cevali, ker bi potem več ne spošto¬
val svojega pokojnega očeta.«

»Ti si hočeš pomagati z neka-
košnim zavijanjem in krivim tolma¬
čenjem četrte božje zapovedi, da
opravičiš svojo trmo?« začela je jez¬
no mati županja. »Pri tem pa nisi
niti premislil, da niti poklican nisi, da
bi branil pošteno ime pokojnega
Blaža Novaka, ki je bil poprej moj
mož in potem šele tvoj oče. Kot nje¬
gova vdova imam pred teboj pravi¬
co, da se poženem za njegovo pošte¬
no ime in da tudi odpustim morebit¬
ne žalitve. Kot vdova se bodem pa
tudi poslužila te pravice, ako moj
lastni sin ne bode ubogal in posluša!
svoje matere. To sem pa tudi dolžna
storiti, ker sem od zanesljive strani
zvedela, da si ti le nahujskan in da
se tudi krivično podtikuje mlademu
kaplanu, da je na javnem shodu bla¬
til in črnil pošteno ime mojega mo¬
ža. Ako hočeš torej, da ne bode svet
doživel, da bode morala pred sodi¬
ščem lastna mati odrekati sinu pra¬
vico do tožbe, potem se spametuj in
mi obljubi, da bodeš pri svojem od¬
vetniku takoj umaknil svoje naroči¬
lo za tožbo proti kaplanu Čuku. Če
pa tega ne storiš, potem ti danes po¬
vem, da bodem, čim se vloži tožba,
šla k sodišču in le-tam izjavila, da
kot vdova po pokojnem Blažu No¬
vaku tebi ne priznavam pravice za
obrambo njegovega poštenega ime¬
na, ker pristoja ta pravica edino le
meni kot njegovi vdovi, dokler sem
živa in bodem sočasno tudi izrekla,
da kot vdova odpuščam toženemu
kaplanu Čuku vse morebitne žalitve,
čeprav sem prepričana, da obtoženi
kaplan ni kaj takega nikdar zagrešil.
Voli torej in se odloči, ako hočeš

ubogati in poslušati svojo mater, ki
ti nikdar ni storila kaj žalega, tem¬
več samo dobro, ali ako se hočeš
ravnati po sebičnih nasvetih tujih
podpihovalcev.«

»Pustil sem vas izgovoriti ljuba
mati, da iz tega izprevidite, da ne
zametujem nobene materinske bese¬
de. Toda vzlic temu ne bodem pre¬
klical odvetniku danega naročila, ker
sem na lastna ušesa slišal mladega
kaplana, kako je na shodu trgal po¬
šteno ime mojega pokojnega očeta,
poleg mene je pa slišalo to tudi ne-
število drugih ljudi. Če danes ta po¬
štenjak to svoje dejanje taji, potem
je še bolj moja dolžnost, da mu na¬
vijem uro, ker vidim, da ni samo hu¬
doben, temveč tudi strahopetec. Če
bi bil mož, bi bil svojo krivdo pri¬
znal in popravil, če se pa hoče zmu-
zati iz te stvari na ta način, da se
zateka k lažem, potem je pa še bolj
moja dolžnost, da spravim to stvar
pred sodišče, kjer se bode izkazalo,
da mladi kaplan ni samo obrekova¬
lec, temveč tudi čisto navaden laž-
njivec.«

»Ali je to tvoja zadnja beseda?«
vprašala je razburjeno županja svo¬
jega sina. »Ali so ti drugi ljudje več,
kakor tvoja rodna mati. Ali bodeš
raje ubogal tuje ljudi, kakor svojo
mater?«

»V ti zadevi vam ne morem
ustreči ljuba mati, ker bi bil nevre¬
den sin svojega poštenega očeta —■«

»Tako torej, tako govori sin
proti svoji materi, to bodeš še po¬
mnil in bridko obžaloval.«

S temi besedami je končala ma¬
ti županja razgovor s svojim sinom,
odšla iz sobe brez pozdrava in za¬
loputnila za seboj vrata.

105

XXXVII.

Nazaj obrni zopet svoj korak —
Aškerc:  Atila v Emoni.

njegovo hinavsko naravo in zahrbt¬
nost. Popolnoma si je bil na jasnem,
da mu mladi župnik poraza tako-
zvane »Samostalne stranke« pri ob-

Ko je njegova mati odšla iz so- činskih volitvah, dasi se župnik vsaj
be in jezno za seboj zaloputnila vra- navidezno ni vtikal skoro nič ali vsaj
ta, ostal je Ivan Novak še nekaj časa ne dosti v te volitve, ne bode z lena
sam v sobi in se vdal premišljeva- odpustil, ker zna katoliški duhovnik
nju. Iz nepričakovanega nastopa temeljito sovražiti in to še čez grob.
svoje matere je sklepal, da so dobili Instinktivno je tudi Ivan čutil, da
na njegovo mater tuji ljudje vpliv in utegnejo iz te njegove zadeve proti
da ji je bilo njeno postopanje nareko- kaplanu Čuku, ako se ne vda zahte¬
vano najbrž iz župnišča. Že dalj ča- vi svoje matere, nastati še velike za-
sa je opažal Ivan Novak, da njegova preke njegovemu srčnemu razmerju
mati kar prehvaliti ne more mladega s cerkovnikovo Lenico in posebno
župnika dr. Podpečnika in da vidi v njegovi nameri, da jo_. pripelje kot
njem skoro boljšega hišnega prijate- gospodinjo k svoji hiši. Ker je bila
Ma, kakor je bil stari župnik Matija Leniča kot hči ubogega cerkovnika
Koren. Pri vsaki priliki je omenjala brez vsakega imetja, je bila že ta
njegova mati župnikovo ime in pri- okolnost sama po sebi zelo velika
stavila, kako blagodušen človek je zapreka in ovira nameravane rao-
in kako je naklonjen njeni hiši. Z ozi- žitve. Naš kmet je po svojem čudu in
rom na te slavospeve je prišel Ivan naravi skrajno praktičen in, prisega
Novak do prepričanja, da je njegova neomajano na besede našega ne-
mati poskusila uravnati njegovo za- smrtnega dr. Prešerna, da človek le
devo s kaplanom Čukom najbrž po toliko velja, kar plača. Zato je tudi
nasvetu in pod vplivom mladega pričakoval od svoje matere, ki je
župnika. Posebno ga je v tem prepri- bila tudi skozi in skozi praktična
Čanju še utrjevala po njegovi materi kmetska ženska, v tem oziru ugovo-
izrečena grožnja, da se bode, če ne rov. če ne celo odpora proti njegovi
ustreže njeni zahtevi, obrnila kar sa- ženitvi s cerkovnikovo Lenico, ven-
ma na sodišče in kot vdova le-tam dar je pa upal te ugovore in odpore
izjavila, da odpušča mlademu ka- premagati z opozoritvijo na iskreno
planu njegove brezstidne napade na prijateljstvo med Marjetico in Leni-
pošteno ime njegovega pokojnega co, _ na izvanredno požrtvovalnost
očeta, ker je ta grožnja zrasla ne- Leniče nasproti Marjetici in na nje-
dvomno na župnikovem zelniku, ker n0  neomadeževano ime.
bi njegova mati kot priprosta kmet- Sedaj je pa prišla vmes ta tle¬
ska ženica sama nikdar ne prišla na srečna zadeva s kaplanom Čukom,
tako misel. Ivan je bil prepričan, da bode gotovo

Današnji poskus svoje matere je le-ta zadeva s kaplanom zelo ne-
sicer Ivan Novak odbil, ker je bil to ugodno vplivala na njegovo mater in
kot mož, ki je nad vse ljubil in spo- jo naravnost vzbudila k odporu zo-
štoval svojega pokojnega očeta, tudi per Lenico kot nevesto. Čeprav je
storiti dolžan. Vedel je pa zaeno, da imel svojo mater zelo rad, čeprav
mu njegova mati, ki je bila vedno jo je ljubil in spoštoval, je bila pa
precej svojeglava in trmasta, tega njegova ljubezen do Leniče vendar
ne bode tako hitro odpustila ali celo močnejša, ker je bil v dno svoje du-
nikoli, če bode še nadalje ostala v še prepričan, da bi tako nežne, ne-
mrežah mladega župnika, pri kate- dolžne in ljubeče neveste ne mogel
rem je Ivan vedno bolj spoznaval najti, čeprav bi jo iskal z lučjo po

106

dnevu. Ker je svojo Lenico iskreno
ljubil in ker je vedel, da more samo
ob strani ljubljene Leniče najti svo¬
jo življensko srečo, je pa Ivan trdno
sklenil, da bode svojo namero, pri¬
peljati na dom Lenico kot svojo ljub¬
ljeno nevesto in ženico, izvedel, če
bi tudi prišlo do nepremostljivega
prepada med njim in njegovo ma¬
terjo.

Ker je pa vedel, da v takih než¬
nih razmerah ni boljših posredovalk
nego so ženske, sklenil je pa takoj
naprositi svojo sestrico Marjetico,
da naj materi odkrije njegovo srčno
razmerje do cerkovnikove Leniče in
njegovo misel, da jo privede na dom
svojega očeta kot nevesto.

Ko je šel v zgornje prostore, da
bi se podal k počitku, je gredoč mi¬
mo Marjetičine sobice še videl v nji
luč; vsled tega je na rahlo potrkal
na vrata in vprašal, če Marjetica še
ne spi. Ko mu je Marjetica odvrnila,
da še ne, ker je še zaposlena pri po¬
spravljanju svoje obleke in perila in
da naj le vstopi, če ji ima kaj pove¬
dati, je pa mladi Ivan šel v sobo
svoje sestre in poslednji potožil svo¬
je srčne bolečine s prošnjo, da naj
njegovo razmerje do Leniče odkrije
materi in da naj se pri materi tudi
zavzame za to, da bi dala svoje pri¬
voljenje za zakon med njim in Le¬
nico.

Sestra Marjetica je svojemu
bratu Ivanu drage volje obljubila
svojo pomoč pri materi ter mu zaeno
zagotovila, da bode napela vso svo¬
jo zgovornost, da doseže od svoje
matere privoljenje za zakon ter tako
osreči svojega porednega bratca in
svojo pridno prijateljico Lenico.

Marjetica je bratu dano besedo
izpolnila takoj drugo jutro in poveda¬
la svoji materi, da se vidita rada
Ivan in cerkovnikova Leniča ter da
misli Ivan poročiti Lenico. Župano¬

va vdova je bila radi te popolnoma
nepričakovane novice zelo presene¬
čena, vendar pa ni odgovorila nobe¬
ne besede svoji hčeri, ki ji je pripo¬
vedovala, kako je Leniča dobra in
pridna in da bi si Ivan ne mogel iz¬
brati boljše neveste od nje. Marjeti¬
ca je porabila vso svojo zgovornost,
da bi svoji materi pokazala svojo
prijateljico v najboljši luči in da bi
izposlovala od svoje matere dovo¬
ljenje, da privoli v ženitev.

Mati županja je molče poslušala
svojo hčer, ko ji je pojasnjevala raz¬
merje brata Ivana do cerkovnikove
Leniče in ko je hčerka končala, je
odšla molče iz sobe, se prepravila in
se podala takoj k župniku dr. Pod-
pečniku, da mu pove, da pri sinu s
svojim posredovanjem v kaplanovi
zadevi ni imela uspeha in da ga so¬
časno vpraša za svet, kako stališče
naj bi zavzela proti sinovi nameri, da
pripelje cerkovnikovo Lenico kot
nevesto k hiši.

XXXVIII.

Vse v moji je oblasti

odslej, vse v moji lasti!

Aškerc:  Jadranski biseri.

Ko je županova vdova kmalu
nato vstopila v župnikovo uradno
sobo, je smatral župnik to za dobro
znamenje in bil prepričan, da je žu¬
panova vdova popolnoma v njego¬
vem smislu uredila zadevo kaplana
Čuka z njenim sinom Ivanom.

Ko je pa županova vdova pove¬
dala župniku dr. Podpečniku, da si¬
na ni mogla niti z lepa, niti z grda
pregovoriti, da bi opustil sodne ko¬
rake proti kaplanu Urhu Čuku brez
svečanega preklica, čeprav je rav¬
najoča se po njegovem nasvetu vse
poskusila in sinu celo grozila, se je
župniku znatno podaljšal njegov
obraz, ker je pričakoval vse druga¬
čen uspeh od posredovanja župano¬
ve vdove. To mu je bilo zelo nepri¬
jetno, ker je zatrdno upal na uspeh.

107

Ko mu je županova vdova spo¬
ročila svojo slabo novico, je pa takoj
začela pripovedovati župniku dr.
Podpečniku ono novico, katero je
malo poprej slišala od svoje hčerke
Marjetice, da namerava namreč njen
sin poročiti cerkovnikovo Lenico in
da je njo po svoji sestri Marjetici že
prosil za privoljenje.

Ta nepričakovana novica je
mladega župnika zelo iznenadila,
ker se mu je kot praktičnemu člove¬
ku zelo čudno zdelo, da bi tako bo¬
gata hiša, kakršna je Novakova, izbi¬
rala neveste v hiši siromašnega cer¬
kovnika, v kateri velikokrat celo za
sol potrebnega drobiža ni pri rokah.
Kot človek, ki ne izgubi tudi v naj¬
bolj neprijetni situaciji svoje glave,
je pa župnik takoj začel preudarjati,
če ne bi kazalo Ivanove ljubezni do
cerkovnikove hčere izkoristiti v pri¬
log kaplanove zadeve. Ker je vedel,
da ima županovo vdovo popolnoma
na svoji strani in da se bode ona od¬
ločila edino za to, kar ji bode on na¬
svetoval, sklenil je takoj uporabiti
razmerje med Ivanom in cerkovni¬
kovo Lenico v to svrho, da še enkrat
poskusi z lepa urediti neprijetno za¬
devo med kaplanom Čukom in Iva¬
nom Novakom. Pri tem je pa imel za¬
vest, da bode moral postopati zelo
previdno in premeteno, da ne po¬
kvari vsega s kako nepremišljeno
besedo. Vsled tega se je odločil pred
vsem, potrkati nekoliko pri županovi
vdovi, da poizve poprej njene misli
in njeno stališče proti nameri sina
Ivana in da potem šele začne vodo
napeljavati na svoj mlin.

»Danes ste pa prinesli cel koš
novic, gospa Novakova,« pričel je
mladi župnik, »nekaj žalostnih in ne¬
kaj tudi veselih. Žalostna novica je
gotovo, da vaš sin Ivan ni hotel po¬
slušati dobrohotnega sveta svoje ma¬
tere, da se ni hotel ravnati po vzgle¬
du svojega pokojnega očeta, ki je bil
znan kot vzor miroljubnosti, ter da
hoče nahujskan po hudobnih ljudeh

zoper vaš materinski svet tirati za¬
devo s kaplanom Čukom pred so¬
dišče. Odkrito vam povem, da sem
imel doslej v vašem sinu boljše mne¬
nje, ker sem ga smatral za človeka,
ki spoštuje, ljubi in tudi uboga svojo
mater. Naravnost v srce me žalosti,
da sem se v vašem sinu tako globoko
zmotil. Na drugi strani me pa veseli,
da vi kot odločna krščanska ženska
niste dostopni takim podpihovanjem
od strani tujih hujskačev, s katerimi
naj bi se delala komu krivica. V tem
oziru me res srčno veseli, da najdem
v vas pravo krščansko ženo, kakor-
šne so danes že bolj redke. Glede za¬
deve med sinom in kaplanom Čukom
bodeva še govorila, in kar verjeti ne
morem, da bi se vaš sin še ob enajsti
uri ne spametoval in odprl svojega
zakrknjenega srca dobremu svetu
ljubeče matere. To upam tembolj
trdno, ker človek, čegar srce je polno
ljubezni, ne more in ne sme poznati
sovraštva in maščevanja. Vaša druga
novica je pa zelo zanimiva in prese¬
netljiva. Doslej nisem namreč še
prav nič slišal o tem, da bi se hotel
vaš sin ženiti, kar se mi zdi tembolj
čudno, ker ima v svoji hiši še dobro,
pridno in skrbečo mater, ki mu opra¬
vi vse gospodinjstvo, vsled česar bi
vaša hiša mlade gospodinje za sedaj
pač še ne potrebovala. Ali ni res?«

»Prav imate, gospod župnik,«
odvrnila je županova vdova. »Tudi
po mojem mnenju se mojemu sinu
prav nič ne mudi do ženitve in bi
prav lahko še par let počakal, ker je
še mlad in ker mu itak opravim jaz
vse gospodinjstvo. Vendar bi proti
ženitvi nič ne imela, ako bi si sin iz¬
bral nevesto v hiši, ki je vsaj kolikor
toliko enakovredna z našo hišo, ker
vem da bi potem prišla k hiši ne¬
vesta, ki se kaj razume na gospodinj¬
stvo in ki bi tudi nekaj k hiši pri¬
nesla. Ivan bode moral šteti svoji se¬
stri, ki se bode skoro omožila pre¬
cejšnjo svoto, poleg tega imam pa
tudi jaz še v hiši svojih desettisoč

108

kron, katere mi je voli! moj pokojni
mož. Končno imam pa še izgovorjen
dnevni poboljšek ene krone, katerega
do danes še nisem terjala in tudi ne
dobila. Že iz vseh teh razlogv bi mo¬
ral moj sin gledati na to, da bi k hiši
privede! tako ženo, ki bi ne prišla
praznih rok. O cerkovnikovi Leniči
ne morem sicer nič slabega reči, ona
je nrav pridna, delavna deklica in na
najboljšem glasu, toda k hiši bi ne
prinesla niti počenega groša in bi ji
Ivan moral nakupiti še vso balo. Radi
tega nisem posebno vesela Leniče
kot neveste, čeprav bi se ji sicer ne
upirala, ako bi me Ivan v ostalem
ubogal in poslušal.«

»Vaše besede, ljuba gospa, ka¬
žejo, da ste prosti onih predsodkov,
katere najdemo navadno pri kmet¬
skem ljudstvu, in dokazujejo tudi, da
ste pripravljeni veliko in skoro vse
žrtvovati, samo da osrečite svojega
otroka. Tako blagodušnost mora
vsakdo spoštovati in se ji ukloniti.
Ker pa ste omenili popolnoma pra¬
vilno, da bi za svoje bfagodušno po¬
stopanje pač zaslužili, da vas sin
uboga in posluša, na primer tudi vaš
svet v znani zadevi proti gospodu
Urhu, bi pa po mojem mnenju, kate¬
rega vam pa seveda prav nič ne vsi¬
ljujem, kazalo, da bi se Ivana ženitev
s cerkovnikovo Lenico napravila za-
visna od tega, če vas uboga in po¬
sluša vaš svet v zadevi proti gospodu
Urhu. S tem bodete dobili najlepšo
priliko preskusiti vašega sina, ako res
toliko spoštuje svojo mater in ako
res toliko ljubi svojo bodočo ženo,
da je pripravljen napraviti prav ma¬
lenkostno žrtev in brez sodišča ure¬
diti zadevo s krivično preganjanim
kaplanom Čukom, katero je sprožil
edino vsled hujskania drugih ljudi.
Ako res ljubi svojo bodočo ženo in
ako ima le še količkaj spoštovanja
do svoie matere, mu bode ta žrtev
lahka, ker je tako malenkostna, da
hi ne bila prav nič na škodo njego¬
vemu samoljubju. Ker mu ženitve,
ker je polnoleten in sam svoj gospo¬

dar, sicer ne morete ubraniti, lahko
kot mati zahtevate od njega to ma¬
lenkost, ker mora vašemu sinu biti
na tem ležeče, da ostane z vami v
dobrih razmerah, ker sicer lahko za¬
htevate od njega izplačilo voljenih
desettisoč kron in pa redno izplače¬
vanje izgovorjenega poboljška po
eno krono na dan.«

Županova vdova, ki je videla v
župniku najboljšega prijatelja svoje
hiše in ki je kar koprnela, da bi mu
mogla ustreči, se ni niti z besedico
več obotavljala proti Leniči kot si¬
novi nevesti, če bode Ivan opustil
vse nadaljne korake proti kaplanu
Čuku. To je tudi takaj povedala žup¬
niku dr. Podpečniku in mu zatrdila,
da bode še danes govorila s svojim
sinom in da mu bode popolnoma od¬
krito in jasno povedala, da nima
nrav nič proti cerkovnikovi Leniči
kot nevesti in da jo bode smel Ivan z
njenim dovoljenjem izbrati za dru¬
žico za svoje življenje, toda le pod
pogojem, da opusti vsak nadaljni ko¬
rak proti kaplanu Čuku in da pre¬
kliče ljubljanskemu odvetniku iz¬
dano naročilo.

Župnik je bil s poslušno in ubog¬
ljivo županovo vdovo zelo zadovo¬
ljen in jo je še potrdil v njenem skle¬
pu, da hoče v ravnokar označenem
zmislu govoriti z njenim sinom, za-
eno ji je pa naročil, da naj mu pride
takoj povedat, kako je opravila pri
svojem sinu, nakar je županova vdo¬
va odšla proti svojemu domu.

XXXIX.

Ne! Z vami skupaj možno ni živeti.

Aškerc:  Atila v Emoni.

Marjetica je takoj povedala svo¬
jemu bratu Ivanu, da je materi od¬
krila njegovo razmerje do cerkovni¬
kove Leniče in da jo je na vse mo¬
goče načine prosila in nagovarjala,
da bi mati dala privoljenje k ženitvi
z Lenico, da pa mati na njena od¬
kritja ni rekla prav nobene besede.

109

Marjetica je bratu tudi še povedala,
da se je mati takoj nato napravila in
odšla iz hiše, najbrž v župnišče, da
se z župnikom posvetujeta v ti stvari.

Ivan' je bil zelo neprijetno preše- '
nečen, ko je iz ust svoje sestrice sli¬
šal, da se je njegova mati zopet za¬
tekla v župnišče, ker je bil v dno
svoje duše prepričan, da se v žup¬
nišču zanj ne bode zvarilo nič do¬
brega. Bal se je celo, da bode mladi
župnik, čegar zavratnost je vedno
bolj spoznaval, še bolj podkuril in na¬
hujskal njegovo že itak dovolj za¬
slepljeno mater in da bode moral v
posledici župnikovega hujskanja s
materjo imeti še boje in nastope, 1
predno bode dosegel svoj končni cilj,
da pripelje svojo ljubljeno Lenico na
svoj dom kot ženico in gospodinjo.
Popolnoma se je zavedal, da njego¬
va mati ne bode kar meni nič tebi nič
privolila v njegove ženitev, ker je kot
ponosna kmetska žena iz boljše hiše
zastopala stališče, da mora nevesta,
ki bo prišla k Novakovim, prinesti k
hiši tudi precejšnjo doto. V tem oziru
je poznal svojo mater in je vsled tega
pričakoval tudi od njene strani od¬
pora proti njegovi nevesti Leniči, če¬
prav je pri vseh ljudeh poznana kot
marljivo in pridno dekle, katera bi v
svojih pridnih rokah prinesla pač
najlepšo in tudi največjo doto k hiši.
Zadeva s kaplanom Čukom, v katero
se je njegova mati že tako strastno
zagrizla, je pa nedvomno zelo poslab¬
šala Ivanov up, da bode svojo mater
pripravil do tega, da bode privolila v
njegovo ženitev z Lenico. Prepričan
je bil, da ga čakajo v tem pogledu še
težki boji z materjo, ki bode hotela
tirati kaplanovo zadevo do skrajno¬
sti in ki bode radi nesrečnega ka¬
plana morda tudi odrekla svoje pri¬
voljenje, da vzame Ivan v zakon Le¬
nico. Vzlic vsemu spoštovanju in lju¬
bezni do svoje matere je pa mladi go¬
spodar sklenil, da bode nasproti
svoji materi tako v kaplanovi zadevi
ostal neomajan, ker bi sicer grdo gre¬

šil zoper pošteno ime svojega pokoj¬
nega vzor-očeta, kakor tudi v zadevi
svoje neveste Leniče, ker bi bil sicer
nevreden tako poštenega dekleta.
Nikakor se ni veselil bodočih bojev s
svojo materjo za pošteno ime svo¬
jega očeta in za svojo življensko
srečo, vendar je bil trdno odločen, da
hoče v obeh zadevah postopati kot
mož in kot mož tudi te boje dokon¬
čati, čeprav bi prišlo do žrtev.

Zelo se je pa začudil mladi go¬
spodar, ko ga je njegova mati takoj
po povratku iz župnišča poklicala v
svojo sobo, češ, da mora nujno ž
njim govoriti. Še bolj se je pa Ivan
začudil, ko ga je mati sprejela precej
prijazno, ker je pričakoval vse dru¬
gačnega sprejema. Po vstopu Ivana
je mati takoj rekla svojemu sinu:

»Marjetica mi je danes zjutraj
povedala, da si za mojim hrbtom že
izbral novo gospodinjo in da si iz¬
volil za to cerkovnikovo Lenico. Ne
rečem, da bi cerkovnikova Leniča
ne bilo pošteno in pridno dekle, vem
pa, da ji cerkovnik ne bode mogel
šteti nobene dote in dati nobene bale,
ko bode odhajala od njegove hiše.
Naša hiša, h kateri misliš pripeljati
Lenico, je sicer trdna hiša; ta trd¬
nost bode pa precej trpela, ko bodeš
moral šteti očetovski odpravek svo¬
ji sestri Marjetici, kar se bode sko-
ro zgodilo, kakor veš, ker se bode
Marjetica v najkrajšem času poroči¬
la s Stankom. Ker ni toliko gotovine
pri hiši, bodeš moral tedaj iskati de-
dar na posodo. Nadalje tudi veš, da
imam dobiti od tebe kot prevzemni¬
ka zapuščine tudi še jaz voljenih
10.000 K, da ne govorim o izgovorje¬
nem svojem poboljšku. Danes te ne
tirjam za to volilo in poboljšek, ven¬
dar za bodočnost ne moreva ne ti,
ne jaz vedeti, če se to ne bode zgo¬
dilo. V tem slučaju si bodeš mora!
preskrbeti novo posojilo, da bodeš
mogel mene izplačati. To so' suha
dejstva, s katerimi bi moral kot tre¬
zen in razumen gospodar računati.

110

Na ta dejstva gotovo nisi mislil, ko
si izbiral svojo nevesto. Želim ti le
kot mati, da bi se nikdar ne kesal, ko
si volil nevesto samo po svojem
srcu in prav nič po svoji pameti. Se¬
daj seveda hočeš od mene, da naj
naknadno brez ugovora odobrim
tvojo izbiro. Pripravljena sem tudi to
storiti, toda pod nekim pogojem, od
katerega je zavisna moja privolitev
in katerega bodeš moral izpolniti,
ako hočeš, da bodeš stopil v name¬
ravani zakon z blagoslovom svoje
matere. Moj pogoj je pa kratko ta,
da moraš, če hočeš doseči moje pri¬
voljenje za zakon z Lenico-, odstopiti
nepogojno od vseh kazenskih in dru¬
gih korakov proti kaplanu Urhu Ču¬
ku. To malenkostno žrtev zahtevam
od tebe kot mati.«

Ivan se je kar stresnil, ko je sli¬
šal te materine besede, ker se je za¬
vedal, da pride sedaj odločilni boj
med njim in njegovo materjo. Misel
na ljubljeno Lenico je govorila za to,
da bi ustregel svoji materi, ker bi
potem brez nadaljnega ugovora in
odpora lahko pričel s pripravami za
ženitev in z materinim sporazumom
privedel na svoj dom Lenico kot ne¬
vesto. To bi bil zanj najkomodnejši
izhod iz vseh teh neprilik. V istem
hipu je pa vstala pred njegovimi
dušnimi očmi častitljiva podoba nje¬
govega ljubljenega in spoštovanega
očeta, čegar brezmadežni spomin je
mladi kaplan tako grdo opljuval na
javnem shodu pred občinskimi vo¬
litvami. Ivanu se je zdelo, da ga opa¬
zuje njegov oče z žalostnimi očmi...
Vnel se je v srcu Ivana Novaka silen
boj med ljubeznijo do Leniče in med
njegovo možatostjo, ki mu ni dopu¬
ščala, da bi za ceno dobrega imena
svojega očeta dosegel privoljenje za
ženitev z Lenico od strani matere,
ki je bila nahujskana od strani tretje
osebe, ki se je brez vsakega poklica
in pravice vmešavala v njegove
rodbinske razmere. Ivan je imel ob¬
čutek, da bi ne imel, če se vda za¬

htevi svoje matere, nobene mirne
ure več in da bi si celo življenje
očital, da je zatajil in izdal svojega
očeta. Prepričan pa je bil tudi, da
bode Leniča, čim ji razloži svoje du¬
ševno razpoloženje, stopila odločno
na njegovo stran.

Mati je molče opazovala svoje¬
ga zamišljenega sina, kateremu se je
bralo na obrazu, da bije hude du¬
ševne boje ter mirno čakala, da se
sin odloči. Prepričana je bila tudi za¬
trdno, da mora odločba izpasti v nje¬
nem smislu.

Na njeno največje presenečenje
in ogorčenje so se pa po dolgem no¬
tranjem boju izvile iz Ivanovih prsi
besede: »Ne morem mati, ne morem.
Zatajil in izdal bi očeta, ako bi vam
ustregel; izdal bi pa tudi Lenico, ker
bi bil v istem hipu nevreden tega či¬
stega bitja...«

»Torej nočeš ustreči mali želji
svoje matere in vztrajati hočeš pri
svoji trmi. S tem si prerezal prt med
nama, od danes naprej nisi več moj
sin in jaz ne tvoja mati. Ti si sam
pahnil svojo mater od sebe in se grdo
pregrešil zoper četrto božjo zapo¬
ved. Pri takem sinu nima mati nič
več opraviti.«

Na te v največji jezi izgovorjene
besede je odšla Neža Novakova iz
sobe.

LX.

Ne samo ljubiti iz dna srca,
sovražiti, črtiti tudi zna!

Aškerc:  Pesnitve.

Dr. Juri Podpečnik bi bil od sil¬
ne jeze, ki ga je pograbila, ko mu je
županova vdova prišla povedat, da
je ostal tudi novi poskus pri sinu
brezuspešen, najrajše zaškripal z
zobmi. Da se nekoliko pomiri in da
prikrije svoji vdani prijateljici silno
jezo, ki ga je stresala, pokleknil je
pred razpelo, sklenil roki in se delal,
kakor da se je vtopil v molitev. Ni
pa tedaj mladi župnik molil, temveč

111

je samo premišljeval, kako bi se po¬
sebno kruto maščeval nad Ivanom
Novakom, ki mu je že parkrUt pre¬
križal njegove račune ter mu bil
sploh na potu do neomejene oblasti
v njegovi župniji in občini. Da se po¬
šteno maščuje nad Ivanom Nova¬
kom, odločil se je poslužiti se pred
vsem kot sredstva njegove matere,
ki mu je bila slepo vdana in ki je šla
zanj skozi drn in strn. Ker je župa¬
nova vdova omenila, da je sinu po¬
vedala, da je prerezal prt med njo
in seboj in da pri takem sinu nima nič
več opraviti, se je namenil županovo
vdovo v tem njenem sklepu podkre¬
piti in jo nadalje še pregovoriti, da
bode šla sploh od sina stran in zaeno
od njega zahtevala takojšno izplačilo
volila 10.000 K in vsega, doslej v pla¬
čilo dospelega poboljška. Prepričan
je bil, da bode s tem prav občutno
zadel svojega sovražnika Ivana No¬
vaka, ker mu bode na eni strani s
tem korakom popolnoma odtujil ma¬
ter, do kafere je gojil Ivan pravo
otroško ljubezen; na'drugi strani mu
bode pa nakopal prav neprijetne
gmotne neprilike in skrbi, ker se bo¬
de moral za svojo sestro in mater
izdatno zadolžiti. Vse to pa še ni za¬
dostovalo osveteželjnemu dr. Pod-
pečniku, ki je hotel svojega nasprot¬
nika zadeti naravnost v srce . . . Na¬
videzno vtopljen v molitev, je na vse
strani premišljeval, kaj bi še ukrenil
proti Ivanu Novaku, vendar mu
vzlic vsemu duševnemu naporu do-
sedaj ni prišla na um nobena izved¬
ljiva misel. Zaradi tega se je za en¬
krat odločil, da bode čim hujše na¬
hujskal proti Ivanu Novaku njegovo
mater in tako med sinom in materjo
ustvaril nepremostljiv prepad. Ko je
bil ta njegov sklep gotov, se je tri¬
krat prekrižal, vstal in z nekakim ža¬
lostnim glasom spregovoril proti žu¬
panovi vdovi:

»Naravnost smilite se mi gospa
Novakova, da imate tako upornega
in neposlušnega sina. S svojim

vzglednim krščanskim življenjem pač
niste zaslužili take pokore, kakršno
imate s svojim sinom. Vendar pa naj
vas to potolaži, da bog tepe onega,
ki ga ljubi. Užaloščen sem tudi slišal
iz vaših ust, da mislite svojega sina
zapustiti in se od njega preseliti. Če
pa pomislim, da bi nadaljno skupno
bivanje pod eno streho rodilo med
vama le nove prepire in še večalo
sovraštvo, pa vam vašega sklepa ne
morem in ne smem zameriti. Ako ste
zatrdno odločeni, da greste od sina
stran, potem bi vam svetoval, da se
preselite v hišo, v kateri je konsum-
no društvo, ker ima lastnica te hiše
v zgornjih prostorih še dve prazni
sobi, ki bi bili kot nalašč za vas.«

»Hvala vam lepa za vaš nasvet,
katerega bodem ubogala in se še da¬
nes oglasila pri lastnici te hiše, da mi
da v najem sobo. Ker imam nekaj
prihrankov naloženih v hranilnici in
ker bodem skromno živela, upam, da
bom lahko izhajala tudi, če si moram
sem in tje kaj utrgati.«

»Da bi vi, ki ste doma iz tako
imovite hiše na svoja stara leta mo¬
rali celo stradati, tega pa ne morem
pripustiti. Vi ste se celo svoje življe¬
nje dovolj trudili in mučili, zato tudi
ne zaslužite, da bi na svoja stara leta
trpeli pomankanje. Vsaj imate dobiti
še iz posestva 10.000 K in doslej v
plačilo dospeli poboljšek. Volilo
10.000 K in pa poboljšek vam mora
sin izplačati, ker ne zasluži, da bi mu
ta denar še naprej zastonj pustili v
posestvu. Če bi bil vaš sin drugačen
proti svoji materi, bi nič ne rekel, če
bi mu ta denar še nadalje pustili; ker
se je pa tako nepokorno obnašal proti
svoji materi in ker je pokazal skraj¬
no trmoglavost in neposlušnost, pa
ne zasluži te dobrote in naj le leži
tako, kakor si je sam hotel postlati.«

»Vem gospod župnik, da moj sin
ne zasluži nobene obzirnosti, vendar
bi mi bilo zelo težko, če bi ga tirjala,
ker nisem tega navajena.«

112

»V tem oziru sem vam pa drage
volje na razpolago in uredim, če
vam je to prav, to zadevo prav lah¬
ko tako, da vi ne bodete prišli prav
nič v dotiko s svojim nepokornim si¬
nom. Podpisali bodete samo poobla¬
stilo in jaz bodem potem to stvar že
tako vpeljal, da bodete brez stro¬
škov in sitnosti prišli do svojega de¬
narja.« Županova vdova je bila s tem
sladkim nasvetom svojega župnika
takoj zadovoljna in se je podpisali!
na prazno polo, ki se je imela po¬
zneje izpolniti kot pooblastilo. Ker je
župnik videl, da stori županova vdo¬
va vse, kar si le on izmisli, sklenil je
pa to ugodno priliko porabiti tudi v
to, da doseže od nje primerno izjavo
v prilog kaplana Urha Cuka v njego¬
vi zadevi proti Ivanu Novaku. Diplo-
matično je nato napeljal pogovor ne¬
mudoma na to zadevo, še enkrat
zatrdil županovi vdovi popolno ne¬
dolžnost kaplana Urha Cuka, ki je
postal le nesrečna žrtev nahujskanih
ljudi in potem, ko je županova vdova
vsemu pritrdila, kar je mladi župnik
od nje zahteval, tudi takoj spisal to
izjavo, kateri je dal sledečo vse¬
bino:

»Jaz podpisana Neža Novak,
vdova po pokojnem Blažu Nova¬
ku, posestniku in županu v Ore-
hovljah, izjavljam in potrjujem s
tem iz svoje proste volje, da odpu¬
ščam gospodu Urhu Čuku, kapla¬
nu v Orehovljah, če bi bil on na
volilnem shodu pred občinskimi
volitvami v Orehovljah v svoji
razburjenosti ali nepremišljenosti
sploh izgovoril, česar pa nikakor
ne verujem, temveč smatram kot
hudobno obrekovanje njemu so¬
vražnih ljudi, kake žaljive besede
ali obdolžitve zoper čast in pošte¬
no ime mojega pokojnega moža
Blaža Novaka. To storim v svoji
lastnosti kot vdova po Blažu No¬
vaku, ki sem v prvi vrsti in tudi
edina poklicana in upravičena skr¬
beti za njegovo dobro ime. Odpu¬

ščam gospodu Urhu Čuku v svoji
lastnosti kot vdova po Blažu No¬
vaku v polnem obsegu in brez
vsakega pridržka vse morebitne
proti mojemu pokojnemu možu
Blažu Novaku naperjene žalitve
in obdolžitve, zaeno pa odrekam
tudi vsaki drugi osebi pravico, da
bi se smela potegniti za čast in po¬
šteno ime mojega pokojnega moža
Blaža Novaka, ker je le-ta pravi¬
ca, dotlej dokler jaz živim, pridr¬
žana edino-le meni kot njegovi
vdovi. Končno pa še svečano iz¬
javljam in potrjujem, da so si izmi¬
slili le hudobni ljudje v svojem
skrajnem sovraštvu do kaplana
gospoda Urha Čuka, čegar vse
pohvale vredna vnema za časni
in večni blagor njegovih ovčic jim
je na potu, vse take neutemeljene
žalitve in obdolžitve proti mojemu
pokojnemu možu Blažu Novaku
in da sem se sama na najbolj vero¬
dostojnih krajih prepričala, da so
vse te gospodu Urhu Čuku iz sa¬
me hudobije podtaknjene žalitve
in obdolžitve iz trte izvite in ne¬
resnične. Ker nočem nikdar trpeti,
da bi se na račun mojega pokojne¬
ga moža Blaža Novaka komu le
za las delala krivica, privoljujem
pa končno še, da se sme ta moja
izjava vporabiti tudi v sodni dvo¬
rani v to svrho, da se odbijejo kri¬
vični napadi in obrekovanja proti
kaplanu gospodu Urhu Čuku, ka¬
terega globoko spoštujem,«

Ko je mladi župnik to izjavo spi¬
sal, jo je prečital županovi vdovi, ki
jo je potem tudi brez obotavljanja
podpisala in se pri župniku poslo¬
vila.

Ko je imel mladi župnik v rokah
to izjavo županove vdove, pozval
je takoj k sebi kaplana Urha Čuka,
ki je tudi takoj prihitel iz konsumne-
ga društva k svojemu župniku.

Dr. Jurij Podpečnik je potem
mlademu kaplanu na njegovo veliko
žalost pojasnil, da so vsi njegovi po-

113

izkusil, pripraviti Ivana Novaka do
tega, da bi opustil sodni pogon, ostali
brezuspešni, čeprav je župnik vse
poskusil, da bi izmotal mladega ka¬
plana iz te zanjke, v katero se je
ujel. Edino kar je dosegel, je bila iz¬
java županove vdove, katere vsebi¬
no je župnik sočasno predočil svoje¬
mu kaplanu, zaeno mu pa svetoval,
da naj skrbi sedaj za svojo obram¬
bo. Pri tem mu je dal več jako prak¬
tičnih svetov, kje mu je iskati obram-
benih sredstev in kako mu je sploh
urediti njegovo obrambo. Mladi ka¬
plan je vestno poslušal svojega pre¬
metenega župnika in njegove prak¬
tične svete ter sklenil, da se bode v
tem pogledu vestno ravnal po navo¬
dilih, katera mu je dal njegov pred¬
stojnik.

XLI.

In mlada točajka in živa

se smeje, kozarce naliva.

Aškerc:  Mučeniki.

Da si preskrbi uspešno obram¬
bo proti preteči obtožbi Ivana Nova¬
ka, sklenil je mladi kaplan Urh Cuk
poslužiti se v prvi vrsti lesnega tr¬
govca Franceta Srebrota, s katerim
sta postala med tem prav debela pri¬
jatelja, ko sta posedala po onih dol¬
gotrajnih sejah, ki so se vršile v po¬
sebni sobici konsumnega društva, še
ure in ure sama v prijetni družbi
obeh mladih prodajalk ter vživala
vse dobrote živega in mrtvega in¬
ventarja konsumnega društva.

France Srebrot je pri teh prili¬
kah zaupno odkril mlademu kaplanu
vse svoje križe in težave, ki so ga
težile in teh križev in težav ni bilo
ravno malo. Pred vsem je bilo raz¬
merje z njegovo ženo Frančiško vse
kaj drugega, kakor nasladno ljube¬
zensko življenje mladega zakonske¬
ga para, ker je mlada njegova žena
takoj po sklenjenem zakonu pokaza¬
la svoje prave rožičke in svojemu

ljubemu možu, če je le pokazal kako
samostojno nagnenje, metala v obraz
»berača« in še razne druge ljubez¬
nivosti. Na drugi strani je pa imel
France Srebrot velike skrbi in ne¬
prijetnosti radi nezakonskih otrok,
ki jih je zaplodil za svojih lepih vo¬
jaških let v beli Ljubljani, ker so ga
varuhi, nezakonske matere in nad-
varstvena sodišča kar naprej prega¬
njala radi očetovstva in plačevanja
preživnine. Doživeti je moral celo
to veliko sramoto, da so ga parkrat
rubili, ne da bi seveda dosegli kak
uspeh. Najneprijetnejši udarec ga je
pa zadel tedaj, ko je moral iti pred
kratkim k okrajnemu sodišču, da je
s prisego potrdil, da nima nobenega
imetja, ker je vse last njegove žene.
Ko je dotični večer, ko je v mestu
storil s težkim srcem razodetno pri¬
sego, sedel v konsumnem društvu,
mu ni dišala ne jed ne pijača in je cel
večer molčal kot grob. Tisti večer
je potem v pozni uri tudi odkril svo¬
je srofe mlademu kaplanu, ki ga je
pa znal potolažiti in mu olajšati nje¬
govo vzbujajočo se vest. Od tega
časa naprej je bil France Srebrot
slepo vdan mlademu kaplanu in pri¬
pravljen iti zanj tudi v ogenj. Na to
pasjo vdanost Franceta Srebrota se
je spomnil mladi kaplan, ko mu je
bilo zbirati obrambna sredstva proti
obtožbi Ivana Novaka, vsled česar
je tudi takoj sklenil, da bode svojo
obrambo v prvi vrsti in pred vsem
zgradil na zvesto pomoč svojega pri¬
jatelja Franceta Srebrota.

Ko sta še istega dne, ko je govo¬
ril župnik s kaplanom^ Čukom, po¬
poldne sedela kaplan Čuk in France
Srebrot v posebni sobici konsumne¬
ga društva ter se krepila s kapljico
vina, začel je mladi kaplan svojemu
prijatelju pripovedovati, da ga misli
Ivan Novak tožiti radi nekih besedi,
katere je baje govoril na znanem
javnem shodu zoper čast njegovega
pokojnega očeta in da je stvar že iz¬
ročil odvetniku, ki zahteva od njega

8

114

svečan preklic raz prižnico in plačilo
glob, ako se hoče preprečiti sodne
korake. Kaplan je povedal Srebrotu
tudi natančno, katerih besedi se ga
dolži in mu zaeno svečano zatrdil,
da teh besedi sploh ni govoril, tem¬
več le zbrane poslušalce svaril, da
naj se varujejo obrekovanja, ker bi
sicer še tako daleč prišlo, da bi se
spravili na mrtve v grobovih in na
primer še obdolžili pokojnega župa¬
na Novaka, da je kot župan jemal in
kradel denar iz občinske blagajnice.

»To so bile moje besede,« zatr¬
jeval je mladi kaplan svojemu prija¬
telju. »To in nič drugega sem govoril
na javnem shodu in na to lahko z
mirno vestjo prisežem. Saj si tudi ti
mene slišal tako govoriti, kakor sem
ti sedaj povedal.«

»Če ti prav odkrito povem, go¬
spod Urh,« odgovoril je Srebrot, »ni¬
sem natanko slišal zadevnih besedi,
ker se je ravno takrat vzdignil tak
krič in šunder, da bi se še grmečega
boga ne moglo slišati. Dozdeva se mi
pa nekoliko, da sem te vendar slišal
nekako tako govoriti, kakor ti pra¬
viš.«

»Ako se bodeš malo bolj zami¬
slil v to stvar,« pričel je zopet ka¬
plan, »se bodeš gotovo domislil, da
sem tako govoril, kakor sem ti prej
povedal. Upam tudi, da se bodo spo¬
minjali mojih resnično izgovorjenih
besed tudi drugi naši pristaši. Pre¬
neumno bi bilo namreč in bi silno
škodovalo naši stranki, če bi se jaz
moral udati zahtevi Ivana Novaka
ali v pravdi podleči. Do tega v inte¬
resu naše stranke ne sme priti.«

»In tudi ne bode prišlo,« pritrdil
je kaplanu France Srebrot in udaril
po mizi. »Dokler bodem gibal z raa-
zincem, se to ne bode zgodilo, da bi
tebe spravil v kozji rog Ivan Novak.
Tega veselja ne bode Ivan Novak
doživel. Ta bi bila lepa, da bi se mo¬
ralo vse ukloniti pred Ivanom Nova¬
kom, ki ne dela drugega v naši obči¬
ni, kakor same zdražbe. Sicer imam

pa še jaz osebno tudi neko stvar iz¬
ravnati s tem lepim svojim bratran¬
cem Ivanom Novakom. Njemu edino
se imam zahvaliti, da me je bog uda¬
ril z mojo preljubeznjivo ženico, ki
je za me že danes največja pokora,
bojim se pa, da bo še vsa hujša v bo¬
dočnosti. Že z ozirom na to sem iz
dna duše gorak Ivanu Novaku in sem
iz tega razloga z veseljem priprav¬
ljen pomagati tebi v tvoji zadevi z
Novakom z vsemi sredstvi.,«

»Hvala ti lepa prijatelj France,«
dejal je nato vesel kaplan, »za tvoje
res prijateljske besede in obljube.
Upam tudi, da ne bode ostalo samo
pri besedah in obljubah, temveč da
mi bodeš še pomagal iskati razne
priče, ki bodo mogle pod prisego
potrditi resničnost mojega zagovo¬
ra.«

»Gotovo, gospod Urh,« odvrnil
je Srebrot. »Ravno sedaj sem bolj
natančno premislil, kaj si govoril na
shodu o pokojnem županu Blažu No¬
vaku in sem se srečno domislil, da si
resnično tako govoril, kakor si mi
prej pravil. To sem pripravljen tudi
s prisego pred sodiščem potrditi.
Prepričan sem pa, da so morali to
slišati tudi drugi naši pristaši, ki so
bili na shodu. Se danes zvečer jih
bodem vprašal, ko bodemo imeli se¬
jo in bodeš videl, da bodeva imela še
danes 10 in še več prič, ki bodo po¬
trdile ves tvoj zagovor.«

V tem hipu je stopila v posebno
sobico mlada prodajalka Rezika in
se k njima prisedla, ker v prodajalni-
ci ravno ni bilo nič opravila. Na željo
kaplana Čuka je pa poklicala v sobo
še svojo tovaršico Ančiko, na kar
sta dobila kaplan in Srebrot prijetno
družbo, ki jima je več ur krajšala
čas.

Pri seji, ki se je vršila še isti
večer v konsumnem društvu, je
France Srebrot spravil takoj na raz¬
govor med zbranimi možakarji za¬
devo kaplana Čuka z Ivanom Nova¬
kom ter pri ti priliki udrihal po No-

115

vaku, da je kar pokalo, češ, da si je
izmislil proti gospodu kaplanu Urhu
najhudobnejše obdolžitve, da bi ga
pripravil v sramoto in stroške. Sre-
brot je zbranim možakarjem tudi
povedal, česa dolži Novak mladega
kaplana in jim krepko pridušaje se,
da stokrat na to priseže, sočasno po¬
jasnil, kaj je kaplan v resnici govoril.

Zbrani možakarji so se, dokler
jim ni zlezlo vino v lase, izgovarjali,
da je bil na shodu tak šunder, da ni¬
so mogli razumeti vseh besedi mla¬
dega kaplana Urha. Ko jim je pa za¬
čelo lezti vino v glavo in ker jim je
Srebrot venomer zabičeval, da so
gospod kaplan Urh le tako govorili,
kakor sami pravijo, čemur je navzo¬
či kaplan s povzdignjenimi očmi
pritrjeval, so se pa zbrani možakar¬
ji polagoma začeli spominjati na ka¬
planove besede in sicer v onem smi¬
slu, kakor sta to želela Srebrot in
kaplan.

France Srebrot pa le ni odnehal
zbranim možakarjem toliko časa
pripovedovati, kako je na shodu go¬
voril kaplan, dokler ni vseh do dobra
prepričal, da so gospod kaplan res
tako govorili, kakor navaja Srebrot.
Ko je pa vino storilo svojo dolžnost,
se je pa oglasil sedaj in sedaj kak
možakar in izjavil, da je pripravljen
povsod storiti resnico, da je kaplan
na shodu izgovoril res samo one ne¬
dolžne besede, katere on sam zatr¬
juje.

Ko so bili enkrat možakarji tako
daleč obdelani, je pa France Srebrot
vzel pred se polo papirja in zapisal
vse zbrane može in njihove izjave,
kaj je kaplan govoril na shodu in da
so pripravljeni to potrditi pod prise¬
go. Na to so se zbrani možakarji
podpisali, oziroma podkrižali pod iz¬
javo, ki je hitro izginila v kaplanovi
listnici. Na to je pa romal na mizo
Štefan za Štefanom, kar je imelo za
posledico, da je bila nocojšnja seja
ena najdaljših, kar jih je bilo doslej
pri konsumnem društvu.

XLII.

Sovraštvo vlada zemljo in sebičnost

in srca je zastrupila krivičnost. . .

Aškerc:  Pesnitve.

Mladi Ivan Novak in njegova se¬
strica Marjetica sta bila oba izven
sebe, ko sta zaznala, da je njuna ma¬
ti zapustila hipoma domačo hišo in
se preselila v hišo konsumnega dru¬
štva, kamor je dala prepeljati tudi
svoje stvari. Oba sta v dno svoje
duše občutila silno sramoto, katera
je s tem nepremišljenim korakom
njune matere zadela staro in pošte¬
no Novakovo hišo, ker sta dobro ve¬
dela, da se ljudje daleč na okrog in
dalj časa ne bodo o nobeni drugi
stvari menili kakor o tem dogodku
in pri tem seveda pošteno obirali No¬
vakovo hišo in vse Novakove ljudi.
Poleg tega jima pa je polnila dušo
žalost, da je mogla rodna mati radi
vpliva tuje osebe zapustiti domačo
hišo in svoja lastna dva otroka.
Nikdar nista pričakovala od svoje
matere, katera je bila za življenje
pokojnega predobrega očeta vedno
polna skrbi in ljubezni za svojo rod¬
bino in domačo hišo, da bi mogla
storiti iz tako malenkostnega raz¬
loga in naravnost iz trme tako uso-
depoln korak. Ivana je ta korak tem¬
bolj bolel, ker je uvidel, da je njego¬
va mati popolnoma izgubila svoje
srce za svoja otroka in domačo hišo
ter da tiči popolnoma v mrežah pre¬
metenega župnika. Brat in sestra sta
ugibala sem in tje, kako bi spravila
svojo mater nazaj domu.

Posebno Marjetici je bilo na tem
ležeče, da se vrne mati zopet nazaj,
ker se je imela v kratkem vršiti nje¬
na poroka s Stankom. Da bi se pa
poročila s Stankom, ne da bi bila te¬
daj njena mati zopet doma, si niti mi¬
sliti ni upala, ker bi to smatrala za
svojo največjo nepriliko in za naj¬
slabše poroštvo za srečo svojega
bodočega zakona. Radi tega je rekla
bratu Ivanu, da se bode napotila k

8 *

svoji materi in jo na kolenih toliko
časa prosila, dokler je ne preprosi,
da se bode zopet vrnila domov. Daši
Ivan ni imel mnogo upanja, da bode
Marjetica s svojimi prošnjami do¬
segla pri materi povoljen uspeh,
vendar sestrici ni odgovarjal tega
koraka.

Marjetica je takoj uresničila
svojo namero in pohitela k svoji ma¬
teri, katero je dobila v najeti sobici,
ko je ravno urejevala in pospravljala
svoje stvari.

Čim je Marjetica vstopila v so¬
bico svoje matere, začela jo je z mi¬
limi besedami prositi, da naj se vrne
na svoj dom. Milo prošnjo svoje
hčerke je županova vdova nemo po¬
slušala ter nemo in srepo gledala,
ko je padla njena hčerka pred njo na
kolena in ihte in s povzdignjenimi
rokami ponavljala svojo srčno proš¬
njo, da naj pride nazaj k svojemu
sinu in hčerki.

Daši pa Marjetica od svoje ma¬
tere ni dobila nobenega odgovora,
vendar ni nehala s svojimi prošnja¬
mi, temveč je svojo mater toliko ča¬
sa prosila in rotila, da bi se moral
omehčati celo kamen.

Končno je županova vdova z
rezkim glasom vendar izpregovori-
la na kratko, da naj se hčerka poda
domov in pove svojemu bratu Iva¬
nu, da se bode njegova mati zoptt
vrnila v domačo hišo le tedaj, če iz¬
polni Ivan njeno prošnjo in nepogoj¬
no umakne vse svoje krivične kora¬
ke proti tako grdo obrekovanemu
kaplanu gospodu Urhu. To je pogoj,
pod katerim se vrne, je odločno izja¬
vila mati in še pristavila, da od tega
pogoja ne odstopi za cel svet.

Marjetica pa vzlic kategorični
izjavi svoje matere ni odnehala z na-
daljnimi prošnjami, ker je še vedno
upala, da bode svojo mater omehča¬
la in preprosila, da se bode kar z
njo domov vrnila. Toda vse njene
mile prošnje so ostale bob ob steno,

ker se mati ni dala preprositi, tem¬
več je trdovratno vztrajala pri svoji
prej navedeni izjavi.

Ko je po skoro večurnem mole¬
dovanju in milih prošnjah prišla Mar¬
jetica do prepričanja, da rodne ma¬
tere, ki se je popolnoma izpremenila,
nikakor ne more preprositi, vrnila se
je žalostna zopet k svojemu bratu.

Iz poročila svoje sestre Marje¬
tice se je uveril Ivan, da trdovrat¬
nost njegove matere ni mogoče zlo¬
miti drugače in da se bode resnično
le tedaj vrnila pod svojo domačo
streho, ako se ji sin uda nepogojno
in da brez vsakega najmanjšega za¬
doščenja opusti nadaljne korake pro¬
ti onemu obrekovalcu, ki je na tako
brezstiden način opljuval pošteno
ime in grob njegovega pokojnega
očeta. Znova se je vnel v duši mlade¬
ga gospodarja silovit boj med ljubez¬
nijo in spoštovanjem do pokojnega
očeta na eni strani in med ljubeznijo
in spoštovanjem do matere na drugi
strani. Mladi Ivan je dobro vedel, da
se bode mati, ako ustreže njeni za¬
htevi, takoj vrnila na dom in da se
bode vse zopet obrnilo v stari tir, da
bode lahko tudi brez zaprek prive¬
del v hišo svojo Lenico. Toda vstala
mu je pred dušo častitljiva podoba
njegovega pokojnega očeta, tega
vzor moža, videl je njegov žalostni
obraz in tedaj je bil ta duševni boj
že končan z zmago ljubezni in spo¬
štovanja do pokojnega očeta.

Ivan je svoji sestrici tudi natanč¬
no opisal cel spor z materjo radi mla¬
dega kaplana Čuka ter ji natančno
pojasnil razloge, ki mu branijo, da ne
more ustreči njeni zahtevi, da naj
brez najmanjšega zadoščenja ustavi
vse korake proti nesramnemu obre¬
kovalcu. Marjetica na bratova pojas¬
nila ni rekla nobene besede, ali odo-
bruje bratovo postopanje ali ne,
temveč je brata le prosila, da naj po¬
skusi vsa sredstva, da pregovori
svojo mater k vrnitvi. K temu je bil
Ivan pripravljen.

v

117

»N

Brat in sestra sta nato na vse
strani premišljevala, kaj naj bi se
ukrenilo, da bi mati prišla nazaj. Ko
sta tako na vse strani stvar preudar¬
jala, se je pa Marjetica spomnila si¬
volasega župnika Matije Korena, ki
bi edini mogel pripraviti mater do
tega, da bi prišla zopet nazaj k svo¬
jima otrokoma, ker je kot stari hišni
prijatelj poprej imel silen vpliv na
njeno mater, ki je tudi visoko spošto¬
vala in cenila tega najboljšega hiš¬
nega prijatelja. Sklenila sta torej, da
naj se Ivan pelje k župniku Matiji
Korenu in ga naprosi, da bi prišel za
nekaj dni v Orehovlje na obisk in da
bi to priliko vporabil za to, da prego¬
vori mater, da se zopet vrne v svojo
domačo hišo. Domenila sta se zaeno,
da bode Ivan šel čim preje k župniku
Matiji Korenu.

Drugo jutro je pa prejel Ivan
Novak od svojega ljubljanskega od¬
vetnika obvestilo, da se mladi kaplan
v sporočenem mu roku ni zglasil
prav nič pri njem, niti mu sploh od¬
govoril na njegovo pismo, vsled če¬
sar je vložil pri sodišču obtožbo pro¬
ti kaplanu Urhu Čuku. Zaeno s tem
pismom je pa prejel Ivan od svojega
okrajnega sodišča tudi obvestilo, da
se bode vršila v njegovi kcazenski za¬
devi proti kaplanu Urhu Čuku glav¬
na razprava čez 14 dni. Končno mu
je pa s to pošto prišlo še pismo ne¬
kega zelo razupitega klerikalnega
odvetnika iz Ljubljane, v katerem je
kot zastopnik njegove matere tirjal
od njega v 8 dneh plačilo volila
10.000 K iz oporoke po njegovem po¬
kojnem očetu in pa poravnavo do¬
slej že v plačilo dospelega poboljška
ene krone na dan — vse to z zagro-
zitvijo sodnih korakov in z nadaljno
zahtevo, da mora Ivan imenovane-
\ mu odvetniku v istem roku plačati
tudi doslej že narasle stroške za ob¬
širno informacijo, poizvedovanje pri
zapuščinskem sodišču itd. itd. v
skupnem znesku 135 K 86 v.

Iz poslednjega dopisa, čegar
provzročitelj je bil nedvomno zopet
mladi župnik dr. Juri Podpečnik, je
Ivan prišel do prepričanja, da se bo¬
de sedaj začel med njim in mladim
župnikom boj na nož in da se bode
mladi župnik v tem boju brezobzirno
posluževal vseh dovoljenih in nedo¬
voljenih sredstev, pri tem pa pre¬
vidno streljal proti njemu izza zase¬
de, ne da bi se sam izpostavljal kaki
nevarnosti, ker je v Ivanovi materi
pridobil poslušno in slepo vdano orod¬
je, katero mu je bilo vsaki hip na
razpolago proti Ivanu.

V ti sili se je spomnil Ivan svo¬
jega očetovskega prijatelja sivolase¬
ga župnika Matije Korena, ki je edi¬
ni mogel razvozljati le-ta gordijski
vozel in dovesti njegovo mater do
tega, da bi se iztrgala iz zanjk mla¬
dega župnika. Ker je bila stvar zelo
nujna in bi mu vsako odlašanje lah¬
ko provzročilo zelo občutno in nepo-
vračljivo škodo, je Ivan vse pustil v
nemar in se takoj peljal k župniku
Matiji Korenu, da ga naprosi za nje¬
govo pomoč v svoji stiski.

XLIII.

Vse, vse so vzeli nam!

In zemljo

in hišo nam prodali so,

pa iz dežele naše drage

nas v mrak in mraz izgnali so...

Aškerc:  Mučeniki.

Mladega Ivana Novaka so na
vožnji v vas Zapotok, kjer je sedaj
prebival v svojem pregnanstvu stari
župnik Matija Koren, obhajali dokaj
neprijetni občutki, ker si kot pame¬
ten in razumen gospodar nikakor ni
prikrival, da ga čakajo v najbližji
bodočnosti velike skrbi in težave.
Vendar je trdno upal, da bode našel
pri svojem očetovskem prijatelju Ko¬
renu v svojih stiskah najboljši svet
in tudi dejansko pomoč, ker je dobro
poznal zlato srce in izredno požtvo-
valnost svojega poprejšnega župnika.

118

Ko je Ivan Novak dospel v Za-
potok, je vprašal v gostilni, kjer se
je ustavil, po vpokojenem župniku
Matiji Korenu. Prijazna krčmarica
mu je na to začela hvaliti vpokojene-
ga župnika, češ da izdaja vse svoje
pičle dohodke revežem in da njego¬
vo dobro srce cesto popolnoma po¬
zabi na se; Ljudje pripovedujejo ce¬
lo, da je siromakom razdal že svoje
zadnje krajcarje in da si je te kraj¬
carje odtrgal naravnost od ust, ker
potem ni imel denarja še za svoje naj¬
nujnejše potrebe in je moral trpeti
celo glad.

Mladi gostilničarjev sinček je
na to pokazal Ivanu Novaku siro¬
mašno hišico na koncu vasi, kjer je
imel svojo borno stanovanje stari
župnik Koren.

Ko je Ivan vstopil v župnikovo
stanovanje, se je naravnost ustrašil,
ko je opazil svojega očetovskega
prijatelja zelo shujšanega sedeti pri
navadni kmetski mizi, ki je poleg si¬
romašne postelje in dveh priprostih
stolov tvorila edino pohištvo vpoko-
jenega župnika.

Ko je stari župnik spoznal v do-
šlecu svojega mladega prijatelja Iva¬
na Novaka, se je ves v veselju dvig¬
nil od mize in pohitel nasproti svoje¬
mu mlademu prijatelju, pozdravil ga
s prisrčnimi besedami in ga povedel
k mizi. Začel ga je takoj izpraševati,
kaj ga je privedlo k njemu in če so
doma vsi zdravi.

Mladega Ivana sta siromašnost
župnikove sobe in njegova shujšana
zunanjost tako prevzeli, da župniku
v prvem hipu na njegova vprašanja
niti odgovoril ni, temveč samo z ne¬
kim strahom vprašal: »Ali je to vaše
stanovanje?«

»Da, moj mladi prijatelj,« odvr¬
nil je župnik Koren. »To je palača, v
kateri prebivam in to je ona dvora¬
na, ki mi služi kot spalnica, obedni-
ca, sprejemnica in kot opravilnica
vse h kratu. Moja palača na zunaj si¬
cer ne dela posebnega vtisa, vendar

pa more biti človek še hvaležen uso¬
di, da ima kam iti pod streho. S svo¬
jo borno pokojnino, katero vživam
kot duhovnik v pokoju, nisem mogel
in smel mnogo izbirati, temveč se z
ozirom na svoje skromne dohodke
zadovoljiti z najcenejšim, kar se mi
je nudilo. Presežek mojih skromnih
dohodkov, ki mi preostaja po odbit¬
ku stanarine, komaj zadostuje za
najskromnejšo hrano, dočim za oble¬
ko, obutev in druge potrebščine prav
nič ne ostane. Če bi ne imel pomoči
od svojega iskrenega prijatelja Anto¬
na Babnika, moral bi na svoja stara
leta nezasluženo hoditi okrog v raz¬
trganih capah ali pa stradati. Najhuj¬
šega me varuje ravno Anton Babnik,
ki mi je ostal v moji nesreči kot pri¬
jatelj zvest zaščitnik, od katerega
dobivam od časa do časa redne pod¬
pore. Brez teh podpor, katerih se pa
ne sramujem, ker prihajajo iz rok
starega in zvestega prijatelja, bi pa
moral na svoja stara leta stradati ali
pa vbogajme prositi. Tukajšni župnik
me smatra namreč nekako za svoje¬
ga jetnika in ne za stanovskega to¬
variša. Ko sem se mu po svojem pri¬
hodu poklonil v župnišču, mi ni po¬
nudil niti stola, temveč mi z rezkim
glasom povedal, kako se mi je vesti
v Zapotoku, da ne bodem dajal lju¬
dem javnega pohujšanja, njemu pa
provzočal sitnosti in nepotrebne pi¬
sarije s knezoškofijskim uradom, od
katerega je dobil glede mene naj¬
strožja navodila. Zatrdil mi je, da bo¬
deva, če se bodem ravnal točno in
vestno po njegovih prijateljskih na¬
svetih, prav dobro izhajala, da pa
bodem v nasprotnem slučaju na svo¬
jo škodo spoznal, kako dalekosežno
oblast mu je knezoškofijski ordina-
rijat nad menoj podelil. Tudi mi je
zabičil, da brez njegovega izrecnega
privoljenja ne smem prevzeti nobene
plačane maše, temveč da ga moram
priti vselej poprej vprašat za njego¬
vo dovoljenje, če smem sprejeti kak
denar za mašo ali ne. Ko sem v prvih

119

časih svojega tukajšnega bivanja bil
prošen od par ljudi, da naj darujem v
ta ali oni namen sveto mašo, sem se
seveda ravnal po zgoraj navedenem
ukazu, šel k župniku in ga vprašal,
če smem brati naročeno mašo in
sprejeti denar zato. Moj stanovski
tovariš mi je pa kratkomalo prepo¬
vedal sprejeti denar in darovati na-
prošeno mašo. Ljudem sem seveda
vrnil denar, a potem neodplatno pri
onih tihih mašah, katere darujem ob
5. zjutraj, opravil sveto daritev brez¬
plačno v oni namen, za katerega so
me ljudje prosili. Ta prva prepoved
me je pa tako oplašila, da sem po¬
znejšim prošnjikom, ki so prišli k
meni zavoljo maš, kar odkritosrčno
povedal, da za denar sploh ne berem
nobene maše. To pa zopet ni bilo
prav mojemu ječarju, ker me je po¬
klical pred se in ozmerjal kot psa,
češ da rujem s svojim postopanjem
zoper katoliško cerkev in ves duhov-
ski stan in da bodem skoro okusi!
vse strašne posledice svoje nepokor¬
ščine, če bodem še naprej tako ru¬
val. Od tega časa naprej pa sploh ni¬
sem več prišel v položaj, da bi mo¬
gel pokazati svojo nepokorščino in
navarsko naravo, ker nihče ni prišel
več k meni radi maš. Po strani sem
namreč slišal od ljudi, da je moj sta¬
novski tovariš prepovedal ljudem ho¬
diti k meni radi maš, češ da sem se
tako silno pregrešil zoper svoj sveti
poklic in stan, da so me morali čez
noč upokojiti in me za kazen poslati
v Zapotok, ker mi je prepovedano
brati svete maše proti odškodnini,
vsled česar bi taka sveta maša, ker
je zadeta s prepovedjo, tudi nič ne
zalegla pri vsemogočnem bogu. Tako
je z menoj, mladi moj prijatelj in v
takih razmerah moram kot jetnik ži¬
veti v Zapotoku. Sedaj mi pa ti po¬
vej, kaj te je privedlo v moje pre¬
gnanstvo in kako se imate v mojih
nepozabljenih Orehovljah.«

Mladi Ivan Novak, katerega je
bridka usoda njegovega očetovskega

prijatelja do solz ganila, je nato začel
popisovati razmere, ki so nastale v
Orehovljah po odhodu starega do¬
brega žunika in prešel nato na svoje
osebne razmere, katere je odkrito
pojasnil sivolasemu župniku s proš¬
njo, da naj mu svetuje v njegovi sti¬
ski in, če mu je mogoče, tudi dejan¬
sko priskoči na pomoč.

Župnik Koren je ves začuden po¬
slušal neprijetne novice, ki mu jih je
pripovedoval mladi Ivan Novak in
kar verjeti ni mogel, da se je moglo
v tako kratkem času zgoditi toliko
slabih izprememb in nesrečnih do¬
godkov v Orehovljah. Svojemu mla¬
demu prijatelju je takoj obljubil, da
se bode ž njim vrnil v Orehovlje in
da bode le-tam zastavil vse svoje
moči, da spravi županovo vdovo zo¬
pet na pravo pot in jo privede do te¬
ga, da se izmota iz spretno zastav¬
ljenih zanjk njegovega naslednika in
postane zopet pametna ženska.

»Sicer bi moral prositi svojega
ječarja za dovoljenje, če se smem
odstraniti za nekaj časa iz Zapotoka,«
pristavil je še Matija Koren, »ven¬
dar bodem vzel rajši na svojo vest
malo nepokorščino, kakor da bi se
izpostavil nevarnosti, da mi moj je¬
čar še prepove potovanje v Ore¬
hovi je.«

Župnik Matija Koren je nato
pripravil vse potrebno za potovanje
ter potem odšel s svojim mladim pri¬
jateljem Ivanom Novakom v'gostil¬
nico, da sta se malo pokrepčala in
potem odpeljala v Orehovlje.

XLIV.

Le mi imamo pravo vero,
le mi častimo prav boga!

Aškerc:  Mučeniki.

Od kar se je županova vdova
Neža Novak preselila v hišo, kjer je
nastanjeno konsumno društvo, bil je
župnik dr. Podpečnik vsaki dan,
včasih še tudi dvakrat na dan pri
njej na daljšem obisku. Pri teh svo-

120

jih obiskih je mladi župnik obdelaval
v svojem smislu županovo vdovo in
jo na vse mogoče načine in posebno
še z zagrozitvijo peklenskega ognja
in muk hujskal proti njeni domači
hiši, v prvi vrsti seveda proti sinu
Ivanu, katerega ji je slikal kot naj¬
večjega sovražnika katoliške cerkve
in katoliške duhovščine. Dan za
dnem se ponavljajoča beganja, huj¬
skanja in ščuvanja mladega župnika
so provzročila, da je županova vdo¬
va izgubila zadnji košček svoje last¬
ne razsodnosti, pameti in samostoj¬
nosti in da se je sprevrgla popolno¬
ma v slepo orodje mladega župnika,
/ ki je ž njo sedaj lahko delal, kar je
hotel, ker ni imela več njemu naspro¬
ti nobene volje, nobene samostoj¬
nosti.

Ko je pa mladi župnik slišal po
ljudeh, da se je njegov nasprotnik
Ivan Novak odpeljal v Zapotok, da
naprosi poprejšnjega župnika Mati¬
jo Korena, da bi prišel v Orehovlje
posredovat med Ivanom in njegovo
materjo, je bil od jeze ves iz sebe,
ker se je bal, da bi njegov prednik
Matija Koren, kateremu je bila župa¬
nova vdova Neža Novak poprejšnje
čase zelo vdana, prekrižal njegove
račune z županovo vdovo in po¬
slednjo iztrgal iz njegovih, spretno
nastavljenih mrež, s tem ga pa oro¬
pal tudi onih lepih tisočakov, kate¬
re je imela dobiti županova vdova
od svojega sina. Vsled tega je skle¬
nil županovo vdovo pripraviti do
tega, da njegovega prednika Matije
Korena ne bode pustila niti k sebi in
v to svrho porabiti vso svojo zgo¬
vornost, ves svoj mogočni vpliv nad
županovo vdovo z eno besedo poslu-
žiti se vseh onih izvrstnih sredstev,
katere ima za take slučaje na razpo¬
lago katoliška duhovščina.

Takoj, ko je zvedel to novico,
pohitel je mladi župnik k županovi
vdovi ter jo žugajoč ji s peklenskim
ognjem toliko časa pestil, rotil, huj¬
skal in ščuval, dokler mu ni svečano

obljubila, da župnika Matijo Korena,
če bi hotel govoriti z njo, sploh ne
bode pustila k sebi, če bi pa le pri¬
šel s silo ali zvijačo do nje, pa z
glasno molitvijo preprečila vse po¬
skuse tega izkušnjavca. Mladi žup¬
nik ji je namreč s sklicevanjem na
svoj svečeniški stan zatrdil, da se je
Matija Koren tako strašno pregrešil
zoper katoliško vero in zoper svoj
duhovski stan in poklic, da ga je mo¬
ral sam premilostljivi vladika takoj
pognati iz službe v pokoj in poslati
v pregnanstvo v Zapotok. V svojem
pregnanstvu se pa Matija Koren ni
prav nič poboljšal, kakor se je mla¬
demu župniku sporočilo od najvišje
strani, temveč je ostal stari grešnik,
ki še vedno noč in dan ruje zoper
katoliško cerkev in njeno duhovšči¬
no in ki bode tudi sedaj zoper pre¬
poved svojih cerkvenih predstojni¬
kov morda prišel v Orehovlje, da na¬
stopi tu kot izkušnjavec, da bi njo,
županovo vdovo, kot verno dušo od¬
trgal iz okrilja za njo skrbečega do¬
mačega župnika in jo izvabil, da bi
postala dobrodošlo orodje v rokah
sovražnikov katoliške cerkve in nje¬
ne duhovščine, obenem pa zaigrala
svojo večno srečo. Ko je mladi žup¬
nik z opetovanimi opozoritvami na
peklenske muke tako obdelal župa¬
novo vdovo, se je z zadovoljstvom
vrnil v svoje župnišče, ker je bil pre¬
pričan, da je svojemu protivniku
Ivanu Novaku temeljito prekrižal
njegovo namero, da bi s pomočjo
njegovega prednika Matije Korena
zopet spravil nazaj svojo mater in se
ž njo pobotal.

Čeprav je bil mladi župnik s
svojimi uspehi pri županovi vdovi
popolnoma zadovoljen in čeprav je
svojega neprijatelja Ivana Novaka,
v katerem je videl edino oviro proti
svoji neomejeni oblasti v orehovelj-
ski občini, občutno zadel s preselit¬
vijo njegove matere in ga vrhu tega
tudi zelo občutno oškodoval v gmot¬
nem oziru s tem, da bode moral ne-

121

nadoma šteti oporočno volilo 10.000
kron in zraven še plačati ves v pla¬
čilo dospeli poboljšek, mu vendar to
še ni zadostovalo. Vpošteval je^nam¬
reč pri tem, da je Novakova hiša ze¬
lo imovita, ki bode izplačilo sicer
znatne vsote nekaj nad 10.000 K prav
lahko zmagala, ne da bi prišel mladi
gospodar v kake posebne gmotne
neprijetnosti. Radi tega je mladi.žup¬
nik premišljeval in v svoji duši ko¬
val načrte, kako bi mogel mladega
gospodarja Novaka zadeti naravnost
v živo in tako, da bi bila njegovo za¬
doščenje in maščevanje popolna.

Pri tern premišljevanju spomnil
se je mladi župnik, da mu je njegova
zvesto vdana pomočnica županova
vdova povedala, da se misli Ivan
Novak oženiti in da si je izbral neve¬
sto v osebi cerkovnikove Leniče.
Mladi župnik je takoj, ko mu je pri¬
šla na misel namera Ivana Novaka
poročiti cerkovnikovo hčer, začel
preudarjati in premišljevati, ako se
mu tukaj ne nudi ugodna prilika, da
more zadeti v živo svojega neprija-
celja s tem, da mu razruši njegovo
življenjsko srečo.

Za cerkovnikovo Lenico se do¬
slej mladi župnik ni niti toliko brigal,
da bi jo bil primoral, da pristopi kot
članica k njegovi Marijini družbi.

Ker je pa sedaj sklenil poseči
tudi med to ljubezensko razmerje
med Ivanom Novakom in cerkovni¬
kovo Lenico, se je pa takoj odločil,
da bode pozval k sebi Lenico in od
nje zahteval, da mora brez odloga
pristopiti k Mariji družbi. To naj bi
bil prvi korak, drugo bode pa itak
prišlo potem samo po sebi, ker bo
kot vodnik Marijine družbe lahko po¬
rabil svoj veliki vpliv tudi pri Leniči
in jo pregovoril, da bode proti Iva¬
nu Novaku postopala tako, kakor bo
njemu prav in všečno.

Ko je še istega dne prišel skupaj
s cerkovnikom Šteblajem,je pa mladi
župnik zelo nemilostno opozoril cer¬
kovnika Šteblaja, da je na svoje ne¬

malo začudenje opazil, da njegova
hči Leniča, čeprav je cerkovnikova
hčer, ne kaže niti toliko vernosti, da
bi postala članica prekoristne Mari¬
jine družbe. Ti jako nevljudni opo-
zoritvi je pa mladi župnik še prista¬
vil, da sicer nobene deklice ne sili k
vstopu v Marijino družbo, da pa
vendar ne bi imel rad v svoji župniji
javnega pohujšanja, da bi ravno cer¬
kovnikova hči ostala izven preko¬
ristne Marijine družbe. Svoje nemi¬
lostne besede je končal mladi župnik
s prikrito grožnjo, da pričakuje od
cerkovnika Šteblaja z ozirom na nje¬
govo službo, da bode poznal svoje
očetovske dolžnosti in da bode kot
oče pač sam vedel, kaj mu je ukre¬
niti glede njegove hčere Leniče.

Ko je cerkovnik Steblaj odhajal
od svojega župnika, vedel je prav
dobro, da mu ne preostaja nič dru¬
gega, kakor da takoj zapove svoji
hčeri Leniči, da se mora vpisati v
Marijino družbo. Tekom tega časa,
odkar je mladi župnik dr. Jurij Pod-
pečnik župnikoval v Orehovljah, je
cerkovnik Steblaj do dobra spoznal
oblastno in osveteželjno naravo svo¬
jega mladega župnika, ki v vsem
svoiem ravnanju in nehanju m po¬
znal druge volje, kakor svojo lastno.
Cerkovnik Steblaj bil je v dno svoje
duše prepričan, da bi postavil v ne¬
varnost svojo siromašno cerkovni-
ško službo in ž njo združene pičle
dohodke, čim bi ne ustregel takoj
župnikovi dovolj jasno izraženi volji
in da ne bi svojo hčer pripravi! do
tega. da postane članica Marijine
družbe. Z grozo se je pri tem spomi¬
njal onih trenotkov, ko je moral pro¬
ti svoji volji in proti svoji vesti na
strašni pritisk svojega današnjega
župnika podpisati zlobno zaviti za¬
pisnik, katerega je potem njegov da¬
našnji župnik porabil v to svrho, da
je strmoglavil in obglavil blagega in
nad vse dobrosrčnega svoiega pred¬
nika sivolasega župnika Matijo Ko¬
rena in da se z grabežljivo roko po-

122

lastil njegove bogate dedščine. Rav¬
no z ozirom na zavratno postopanje
mladega župnika proti njegovemu
blagemu predniku je vedel cerkovnik
Šteblaj prav dobro, da bi si podpisal
svojo smrtno obsodbo, čim se ne
zgodi po župnikovi volji in da bi mo¬
ral v tem slučaju brez odloga s svo¬
jimi številnimi otroci po svetu s tre¬
buhom za kruhom...

Radi tega je cerkovnik Šteblaj,
čim je prišel v svoje borno stanova¬
nje, zaukazal takoj svoji hčeri Leni¬
či, da mora pristopiti k Marijini
družbi, in da mora svoj pristop ta¬
koj tudi prijaviti gospodu župniku.

Leniča na ta očetov ukaz ni nič
odgovorila; v svojem srcu se je pa
odločila poprej vprašati svojega Iva¬
na in se potem ravnati po njegovem
nasvetu. Skočila je vsled tega takoj
k svoji prijateljici Marjetici, od ka¬
tere je pa izvedela, da Ivana ni do¬
ma, ker se je odpeljal v Zapotok k
staremu župniku Korenu. Leniča je
vsled tega sklenila počakati Ivano¬
ve vrnitve.

XLV.

Brezvesten hlapec vsak
enakega je vreden gospodarja!

Aškerc:  Junaki.

On pa sam sedi
v palači svoji krasni kameniti,
pa mora pri računih se potiti,
preštevati in misliti vsak dan...

Aškerc:  Jadranski biseri.

Mladi kaplan Urh Čuk je med
tem s svojim prijateljem Francetom
Srebrotom pridno skrbel za svojo
obrambo in vsaki večer pri običajnih
sejah konsumnega društva obdela-
val svoje verne ovčice v tem smislu,
da pridobi dobre priče proti obtožbi
Ivana Novaka. Pri teh sejah se je tu¬
di pridno močilo grlo, kar je znatno
pomagalo, da seje niso bile suhopar¬
ne in da se je pričam vedno bolj sve-
žil njihov spomin. Po sejah sta pa
ostala običajno kaplan in Srebrot

vedno še nekaj časa v posebni sobi
konsumnega društva ter se pogovar¬
jala o zadevah konsumnega društva
in o drugih perečih vprašanjih, pri
čemur jima je delala družbo vedno
mlada prodajalka Rezika, včasih pa
tudi njena tovaršica Anica.

Prihajal je namreč čas, ko je bi¬
lo treba sestaviti prvo bilanco kon¬
sumnega društva, ker se je bližal čas
revizije od strani revizorja one zve¬
ze, pri kateri je bilo včlanjeno ore-
hoveljsko konsumno društvo.

Naprava bilance konsumnega
društva in predhodnja izvršitev na¬
tančnega inventarja je delala mlade¬
mu kaplanu velike skrbi, ker si nika¬
kor ni mogel prikrivati, da se je pri
teh dan za dnevom sledečih sejah
konsumnega društva popilo neod-
platno, torej zastonj, naravnost
ogromne množine pijače in pojedlo
ravnotako zastonj silno veliko raznih
dobrih stvari, kar je nedvomno na¬
pravilo globoko luknjo v blagajnici
konsumnega društva. Na drugi stra¬
ni se je pa tudi že poznalo, da je mla¬
di kaplan v svoji neizkušenosti na¬
kupil mnogo takega blaga, za kate¬
ro ni bilo dobiti kupca in o katerem
se je že danes lahko vedelo, da bo
obležalo v skladiščih. Nadalje je mla¬
di kaplan polagoma prihajal do zave¬
sti, da je marsikatero naročeno bla¬
go silno preplačal in da vzlic visokim
cenam ni dobil blaga boljše kakovo¬
sti. temveč preležano blago najslab¬
še baže. Nadalje si mladi kaplan tudi
ni mogel prikrivati, da ljudje pač ra¬
di jernljo na up razno blago iz kon¬
sumnega društva, da pa vzetega bla¬
ga nič kaj radi ne plačujejo in po¬
sebno še ne redno. Med kupci so bi¬
li pa celo taki liudie, ki so vzeli na
up toliko blaga, kolikor se jim ga je
dalo. dasi je bilo danes že jasno, da
od teh kupcev ne bode mogoče iztir¬
jati niti vinarja dolžne kupnine.
Končno se je pa začelo tudi že kaza¬
ti, da so tudi v ostalem obratni stro¬
ški pri konsumnem društvu nedvom-

123

no previsoki. Vsa ta dejstva so na¬
polnjevala dušo mladega kaplana z
morečimi skrbmi, katerih pa ni za¬
upal niti svojemu najboljšemu prija¬
telju Francetu Srebrotu, temveč edi¬
no le svoji prijateljici prodajalki Re¬
ziki, če sta po odhodu Franceta Sre-
brota sama v poznih nočnih urah
urejevala še razne zadeve in račune
konsumnega društva.

Mlada prodajalka Rezika, ki je
v zadnjih časih postajala nekam
sumljivo okrogla, je pa znala pre¬
gnati mlademu kaplanu vse te muč¬
ne skrbi in bojazen pred bodočnost¬
jo. Pred vsem je opozorila svojega
ljubega Urha, da se mu za svoje
konsumno društvo ni treba toliko ča¬
sa prav nič bati, dokler ima v rokah
svojo posojilnico za Orehovlje in
orehoveljski kot, ker poslednja svojo
preostalo gotovino pač ne more nik¬
jer nalagati na boljše obresti, kakor
ravno pri konsumnem društvu. Do¬
kler pa ima na razpolago denar svo¬
je posojilnice, dotlej bode pa tudi na
konju konsumno društvo, ki ima
vsled tega pred seboj še za dalj časa
najsijajnejšo prihodnjost.

Skrbi mladega kaplana radi bi¬
lance in revizije je pa tudi znala mla¬
da prodajalka spretno potolažiti, češ,
da je pri vsaki bilanci glavna in bist¬
vena stvar edino ta, da se številke
ujemajo. To se pa prav lahko dose¬
že, ker to ni prav nobena umetnost.
Če bi se tudi izkazalo, da dolgovi
presegajo za kaj malega vrednost
blaga in pa tirjatve pri raznih dolž¬
nikih. potem se bode pa začasna
vrednost blaga postavila nekoliko
večja v bilanco, da se tako doseže
skladno soglasje med imovino in
dolgovi...

»Brez izkazanega dobička pa ne
smemo predložiti bilance,« opomnil
je že na pol potolaženi kaplan svoji
prijateljici, »ker bi potem ljudje izgu¬
bili zaupanje v konsumno društvo,
kar bi znalo društvu neizmerno ško¬
dovati in to bi bila samo voda na

mlin mojih političnih in drugih so¬
vražnikov v Orehovljah.«

»Najmanjša skrb to,« odvrne
Rezika, »če se lahko prikrije umet¬
no v vsaki bilanci primankljaj, se
ravnotako lahko umetno tudi izkaže
dobiček v katerikoli visokosti. S tem
si ne delaj, preljubi moj Urh, prav
nobenih skrbi, temveč imej pri tem
vedno pred očmi, da je papir potr¬
pežljiv in da se lahko na papir zapi¬
še, kar se hoče. Sicer ti bodem pa
jaz pomagala sestaviti inventar in
prvo bilanco ter se bodeš prepričal,
da bodeta inventar in bilanca imela
tako ugodno obliko, da se ti bode
kar srce smejalo.«

»Kaj pa bode rekel k temu revi¬
zor?« vpraša plaho mladi kaplan.
»To so zelo učeni gospodje, ki pre¬
brskajo vse in ki najdejo celo v jaj¬
cu najmanjšo dlačico. Kaj pa potem,
če revizor zasledi, da inventar in bi¬
lanca ne odgovarjata dejanskemu
stanju konsumnega društva, da sta
umetno sestavljena?«

»Revizorja se pa kar nič ne
boj,« odvrne Rezika, »ker je revizor
podoben strahu, ki je v sredi votel,
okrog ga pa nič ni. Ko sem nekaj ča¬
sa službovala pri nekem konsumnem
društvu na Notranjskem, sem spo¬
znala delovanje revizorja one zveze,
ki bo opravil revizijo tudi pri našem
konsumnem društvu. Dotični revizor
je veseljak prve vrste, ki v pičlih par
urah natančno pregleda poslovanje
največjega zavoda, prouči knjige,
preišče pravilnost inventarja in se¬
stavi najsijajnejše revizijsko poroči¬
lo, če se ga zna ona dva ali tri dni,
ko vrši revizijo, dobro zabavati in
mu tako omogočiti, da s pošteno za¬
bavo zasluži svoj precej opoprani
račun za izgotovljeno revizijo. V
tem pogledu ne imej prav nobenih
skrbi, ker bodeva že midva skrbela,
da se bode revizor pri nas dobro za¬
baval in da mu bode ostalo prav ma¬
lo časa za njegove uradne posle. Nič

124

se ne boj, vse se bode tako izvedlo,
da bode volk sit in ovca cela.«

Mladi kaplan je bil hvaležen
svoji prijateljici Reziki, da ga je zna¬
la tako lepo potolažiti in mu razve¬
driti čelo, za katerim so se nabirali
črni oblaki morečih skrbi. Svojo
hvaležnost je pokazal tudi takoj mla¬
di prodajalki s tem, da jo je krepko
privil k sebi.

»Ne smeš biti tako ognjen,« ga
je pokarala mlada deklica »in me ta¬
ko stiskati, da ne bi škodovalo mla¬
demu spominu, katerega nosim od
tebe pod svojim srcem. Najino pri¬
srčno razmerje, preljubi moj Urh,
bode postalo kmalu tudi drugim očit¬
no, ako se ne bodem pravočasno
umaknila hudobnim jezikom. Kakor
vidiš sam, postajam vedno bolj
okrogla, vsled česar ni čuda, da me
ženske, ki prihajajo v prodajalno
konsumnega društva, nekam sumlji¬
vo gledajo. Ker se mi pa bode vedno
bolj poznalo, da sem zanosila, bodem
pa morala v par tednih zanesljivo
odpotovati k svojim sorodnikom na
daljši dopust. Ti ne veš, preljubi moj
Urh. kako se bodem težko ločila od
tebe in kako mi bode po tebi dolg¬
čas. Ali se bode tudi tebi kaj tožilo
po svoji Reziki?«

Namesto odgovora je mladi ka¬
plan zopet privil k sebi gorko telo
mlade prodajalke in ji šepnil na uho,
da bi najrajši šel z njo še veliko bolj
daleč, če tudi v Ameriko, kjer bi lah¬
ko živela očitno kot mož in žena.

»Toda od česa moj preljubi
Urh?« ga je prekinila mlada deklica.
»Ti nimaš nič, jaz revica, razun
onega posojila, ki pa ni moje, temveč
last mojega bodočega otroka, pa tudi
nič. Od same ljubezni bi pa v Ame¬
riki tudi ne mogla živeti. Kaj druge¬
ga bi bilo, če bi imela denarja na ku¬
pe, potem bi že lahko veselo poto¬
vala v Ameriko in tam živela kot
dva ptička. Preskrbi denar in potem
grem takoj s teboj, če treba tudi
čez veliko lužo. Za enkrat pa mora¬

va misliti na to, da sestaviva inven¬
tar konsumnega društva in njegovo
bilanco, na kar bi se lahko tudi takoj
napravila bilanca pri posojilnici za
Orehovlje in orehoveljski kot. Ker
bodem morala čez par tednov oditi
na dopust, je najbolje, da se takoj
lotiva tega dela in da ti sočasno tu¬
di izposluješ, da pride revizor še
pred mojim odhodom.«

Mladi kaplan je bil s tem nasve¬
tom svoje modre prijateljice zado¬
voljen, na kar sta takoj drugi dan
začela sestavljati natančen inventar
v svrho sestave bilance pri konsum-
netn društvu. Ko je bil inventar do-
gotovljen in sestavljena tudi sirova
bilanca konsumnega društva, se je
mladi kaplan prestrašil, ker je prišel
do zaključka, da je konsumno dru¬
štvo ne glede na razne dvomljive,
oziroma celo neiztirljive tirjatve pre¬
zadolženo za lepo število tisočakov.
Ko je svoji prijateljici Reziki to
skrivno zaupal, se mu je v obraz
smejala, češ, da to ni prav nič straš¬
nega, temveč čisto naravno, ker se
dela začetkoma pri vsakem podjetju
z izgubami. Pristavila je pa takoj,
da bo na čisto spisala ona sama vso
bilanco in potem se bode njen prelju¬
bi Urh prepričal, da ne zna prav se¬
števati, ker bode ona dobila in izka¬
zala pri čisto spisani bilanci najmanj
dva tisočaka čistega dobička.

Mladi Urh Čuk je v zaupanju do
svoje prijateljice nji prepustil, da je
spisala inventar in bilanco na čisto.
To zaupanje se mu je pa tudi lepo
izplačalo, ker se je iz inventarja in
bilance, katere je spisala na čisto
Rezika, na svoje največje veselje
tudi res prepričal, da je napravilo
konsumno društvo do sedaj že prav
lep dobiček v znesku 1999 K 99 v,
katera vsota je bila z rudečilom v
bilanci izkazana kot čisti dobiček.

Sočasno se je lotil mladi kaplan
tudi bilance pri posojilnici za Ore¬
hovlje in orehoveljski kot in. tudi to
bilanco s pomočjo svoje Rezike do-

končal v najkrajšem času z najbolj¬
šim uspehom, ker je tudi le-ta bi¬
lanca izkazala na papirju prav lep
čisti dobiček in to vzlic precej viso¬
kim ustanovnim stroškom.

Za vse to delo sta porabila mla¬
di kaplan in njegova spretna pomoč¬
nica samo pičlih 5 dni, na kar je ka¬
plan takoj sklical združeni seji od¬
bora konsumnega društva in odbora
posojilnice za Orehovlje in oreho-
veljski kot in pri ti priliki predložil
zbranim možakarjem sijajni bilanci
obeh podjetij, kar so člani načelstva
in nadzorništva z zadovoljnimi obra¬
zi vzeli na znanje in na to z zado¬
ščenjem tudi podpisali, oziroma ve¬
činoma podkrižali obe bilanci kot
pravilni in skladni s knjigami in in¬
ventarjem, ne da bi se kdo brigal za
to, ako res soglašata bilanci z inven¬
tarjem in knjigami. Kdo bi si belil
glavo radi takih malenkosti! V znak
izredne zadovoljnosti nad ugodnim
uspehom obeh bilanc so potem zbra¬
ni možakarji na stroške konsumnega
društva in posojilnice za Orehovlje
in orehoveljski kot izpraznili marsi-
kak Štefan in pri tem mladega kapla¬
na Urha kot nekakega odrešenika iz
spon revščine in betežnosti ter vod¬
nika k boljši bodočnosti povzdigo¬
vali do nebes. Z ozirom na izborni
uspeli obeh podjetij takoj v prvi po¬
slovni dobi se ni čuditi, da se zbrani
možakarji niso mogli tako hitro lo¬
čiti in da sta bili ti dve združeni seji
daljši kot vse dosedanje.

Na nasvet svoje prijateljice Re¬
zike je mladi kaplan Urh Čuk pisal
takoj drugi dan nujno pismo oni zve¬
zi, ki je imela po svojem revizorju
izvršiti revizijo pri konsumnem dru¬
štvu in posojilnici v Orehovljah ter
v tem pismu prosil, da naj se takoj
odpošlje v Orehovlje revizorja, da
revidira konsumno društvo in poso¬
jilnico. V tem svojem pismu je tudi
pristavil, da bode čez dva dneva po¬
slal k jutranjemu vlaku v okrajno
mesto svojega voznika, s katerim se

bode gospod revizor lahko pripeljal
v Orehovlje.

Čez dva dni je res poslal mladi
kaplan v okrajno mesto k jutranjemu
vlaku z vozom Franceta Srebrota,
da od tam pripelje v Orehovlje revi¬
zorja. France Srebrot ni prišel za¬
stonj k vlaku, ker se je z vlakom
res pripeljal kot revizor še ne 241e-
ten mož z veliko usnjato taško za
spise in z zelo mogočnim nastopom.
Komaj je mladi revizor izstopil iz
vlaka in prišel pred kolodvor, kjer
je čakalo več voznikov, zarjul se je
mogočno nad vozniki: »Kateri je iz
Orehovelj?« Mlademu Francetu
Srebrotu je oblastni nastop gospoda
revizorja tako imponiral, da je po¬
nižno snel raz glavo svoj klobuk in
se ponižno približal mogočnemu mla¬
demu gospodu z besedami, da je on
poslan iz Orehovelj na kolodvor po
gospoda revizorja iz Ljubljane.

»To sem jaz!« zadrl se je mladi
gospod in se vsedel na voz Franceta
Srebrota, ki je takoj pognal konja,
da sta oddrdrala proti Orehovljam.

Ko je prišel gospod revizor v
Orehovlje, pričakoval ga je mladi
kaplan v posebni sobi konsumnega
društva. Ko sta si stala nasproti mla¬
di gospod kaplan in gospod revizor,
sta se nekaj časa debelo gledala, na¬
to se pa spoznala kot nekdanja so¬
šolca iz nižje gimnazije. Seveda tako
nepričakovan in nenaden sestanek
po tolikih letih ni smel ostati brez
malega s[avlja. Priti je moral takoj
na mizo Štefan najboljšega in prime¬
ren prigrizek, katerim sta delala
mlada prijatelja vso čast ob pripo¬
moči Franceta Srebrota, katerega
kot načelnika posojilnice nista mogla
prezreti. Mlada prijatelja sta si prvi
dan imela toliko zanimivega pripo¬
vedovati izza svojih mladih let, da
niti nista utegnila misliti na revizijo
pri konsumnem društvu in posojilni¬
ci. Drugi dan so pa oba boleli lasje,
vsled česar je bilo treba dreti piko.
Ko sta pa pregnala bolezen v laseh,

126

se jima pa ni ljubilo iti na uradne
posle, temveč sta rajše nadaljevala
delo od prejšnjega dne pri čemur ji¬
ma je hodil pridno pomagat France
Srebrot.

Mladi gospod revizor je pri ti
priliki pripovedoval svojemu prija¬
telju in sošolcu Urhu Čuku svoje ze¬
lo zanimivo življenje. Povedal mu je,
da je nezakonski sin matere, ki je
dolgo vrsto let služila pri nekem
župniku, ki zavzema danes visoko
mesto med cerkvenimi dostojanstve¬
niki v deželi in ki je doslej zanj skr¬
bel prav po očetovsko. Ko je moral
gospod revizor radi slabih uspehov
zapustiti nižjo gimnazijo, poskusil je
svojo srečo kot vajenec v več pokli¬
cih, a vse poklice zopet zapustil, ker
je nosil v svojem srcu prepričanje,
da je namenjen za kaj boljšega in
višjega. Ker pa svojega življenskega
poklica ni mogel takoj najti, je šel z
18 leti prostovoljno k vojakom, kjer
je tekom svoje triletne službe tudi
res dosegel visoko dostojanstvo pod¬
desetnika. Po končanih vojaških le¬
tih ga je pa mati spravila za pisarja
v neko odvetniško pisarno, iz kate¬
re si je pa po kratkih mesecih ne
preveč napornega službovanja s po¬
močjo prej omenjenega duhovnika
pomagal k oni zvezi, kjer zavzema
danes že odlično mesto revizorja.
Pri zvezi so spoznali kaj hitro njego¬
ve odlične zmožnosti in ga vsled te¬
ga skoro tudi nastavili za uradnika.
Ko je pa v svoji lastnosti kot uradnik
pokazal naravnost izredne zmožno¬
sti, so mu pa skoro poverili odgovor¬
no, a tudi odlično mesto revizorja.

»Da sem postal revizor, dragi
prijatelj,« omenil je v pogovoru s
kaplanom mladi gospod revizor, »se
imam zahvaliti edino svoji bistro¬
umnosti in ne kaki protekciji. Mojo
bistroumnost je pa prvi spoznal oni
cerkveni dostojanstvenik, pri kate¬
rem je moja mati svoje dni službova¬
la kot kuharica in to dejstvo doka¬
zuje le, da je moj očetovski prijatelj

sam jako bistre in prebrisane glave.
Kot revizor sem se pa obnesel na¬
ravnost sijajno. To je pa tudi narav¬
no. Jaz imam bistre oči kakor ja¬
streb. Vse vidim takoj in meni ni
mogoče prikriti nobene stvari. V tem
so se prepričali tudi moji predstojni¬
ki tekom teh dveh let, od kar izvr¬
šujem težke revizorske posle. Sicer
pa uživam tudi pri nas brezmejno
zaupanje, ker se v pisarni valjajo
okrog že izpolnjeni čeki, pa se še
vendar nisem doslej nobenega poslu-
žil. Vzlic svojim bistrim očem in
znani svoji strogosti sem pa ostal v
pravih mejah in cenim v polni meri
izredno požrtvovalnost naše odlične
duhovščine po deželi, ki postavlja
vse svoje izredne moči v službo jav¬
nega blagra. Da bi tako požrtvo¬
valni duhovščini nasproti kazal ne¬
zaupanje, mi niti na mar ne pride. Iz
svojih bogatih skušenj vem, da so
zavodi, katere vodijo duhovniki,
vedno v najboljšem redu, ker je njih
poslovanje naravnost vzorno. Radi
tega bi se po pravici smelo smatrati
za znak krivične nezaupnosti proti
naši požrtvovalni duhovščini, če bi
take zavode, katerim stoje na čelu
duhovniki, ali so jim vsaj duša, seki¬
ral z nepotrebnimi formalnostmi in
malenkostnim dlakocepstvom. Na¬
sprotno postopam pri takih zavodih
vedno po načelu: kjer vodi zavod
duhovnik, tam je najlepši red, tam je
vzorno poslovanje, vsled česar bi
bila moja revizorska poročila kri¬
vična, če bi ne odgovarjala temu te¬
meljnemu načelu. S tem mojim do¬
slednim postopanjem je pa ustreže¬
no tudi v polni meri onim gospodom,
ki tako nesebično in požrtvovalno
sodelujejo pri naši zvezi.,«

Tako je modroval mladi revizor
in resnici na ljubo se mora priznati,
da se je mlademu kaplanu pri tem
modrovanju odvalil od srca težak
kamen, kar ga je zaeno spravilo v
tako dobro voljo, da se do pozne

127

nočne ure ni mogel ločiti od svojega
nekdanjega sošolca.

Šele tretji dan po krepkem zaj¬
trku se je spomnil mladi gospod re¬
vizor svojih uradnih poslov, si dal
predložiti inventar, obe bilanci in
vse knjige, malo brskal po knjigah,
malo pogledal med blagom in seštel
številke v bilanci, s čemur je bil go¬
tov v pičli uri, nato pa potrdil vse
poslovanje kot vzorno in obe bilanci
kot pravilni in soglasujoči s knjigami
in drugimi pripomočki. Sijajni izid
izvršene revizije pri konsumnem
društvu in posojilnici sta mlada dva
prijatelja v družbi Franceta Srebro-
ta kot dostojanstvenika zalila pošte¬
no z dobro kapljico, na kar se je
kmalu po kosilu tretji dan odpeljal go¬
spod revizor zopet na vlak, poprej
se pa prav prisrčno poslovil od svo¬
jega prijatelja Urha Čuka in od pro¬
dajalke Ančike, s katero sta se v tem
kratkem času prav zelo sprijaznila.

XLVI.

V možganih tu nekaj mi kljuje,

nekaj za čelom mi kuje huje in huje...

Aškerc:  Pesnitve.

Poberi se čez prag mi,
zapeljivec ti nesramni!

Aškerc:  Mučeniki.

Ko se je mladi Ivan Novak pri¬
peljal z župnikom Matijo Korenom v
Orehovlje in zapeljal z vozom na
dvorišče, prihitela je iz hiše Marje¬
tica svojemu sivolasemu prijatelju
spoštljivo poljubit roko in ga prisrč¬
no pozdravit. Ko je župnik Koren
zagledal mlado deklico, kako rudeča
in čvrsta je, bil je iskreno vesel nje¬
nega popolnega okrevanja ter je ša¬
ljivo pripomnil:

»Sedaj sem se pa na svoje oči
prepričal, da ni nobenega zadržka
več proti možitvi s Stankom, ki se
tako čvrste in zale neveste menda
tudi ne bo branil. Nasprotno se bo

moral Stanko še požuriti z možitvijo,
da mu ne bode kak tekmec ugrabil
njegove zale neveste.«

S temi šaljivimi besedami pre¬
stopil je sivolasi župnik Koren prag
one hiše, v katero je svojedobno
skozi dolgo, dolgo vrsto let tako rad
zahajal, ker ga je vezalo s pokojnim
Biažem Novakom najsrčnejše prija¬
teljstvo, ki je rodilo marsikatero bla-
gotvorno ustanovo za prijazne Ore-
-hovlje. V ti hiši, v kateri se mu je
takoj po vstopu vzbudilo nebroj naj¬
lepših spominov na ona davna leta
srčne zadovoljnosti, mirnega in plo-
donosnega delovanja za vdane mu
ovčice in s tem delom združene tihe
sreče, se je čutil stari naš župnik v
hipu tako domačega, da svoji nekda¬
nji ljubljenki Marjetici, ko ga je ta¬
koj, ko se je vsedel za mizo, začela
prositi, da mora za dalj časa ostati
pri Novakovih, ni mogel odreči te
prošnje.

»Kam me pa bodete spravili,«
opomnil je stari župnik na prošnjo
Marjetice, »mene starega, betežnega
človeka, ki je na potu vsem ljudem
in tudi že sam sebi?«

»Od zgoraj imamo prav lepo
opravljeno sobico«, vzkliknila je
Marjetica, »katera je služila,kot pre¬
nočišče, če se je pri nas zglasil kak
boljši človek in prenočil pri nas. Ta
sobica je kakor nalašč za vas, ker je
svetla in prostorna in ima prav lep
razgled na naš vrt, ki je ravno sedaj
ves v cvetju. Tukaj notri vas bode¬
mo spravili gospod župnik, jaz vam
bodem pa stregla in sem tudi prepri¬
čana, da mi bodete kot svoji postre-
žnici potem izstavili najboljše izpri¬
čevalo, da se bodem ž njim lahko po¬
stavila pri svojem Stanku, če bode
kaj godrnjal čez svojo mlado gospo¬
dinjo.«

Župnik Koren je ganjen od pri¬
jaznih besed, katerih toliko časa ni
več slišal, drage volje obljubil mladi
deklici in mlademu gospodarju Iva¬
nu, ki je toplo podpiral prošnje svoje

128

sestrice, da bode ostal kot gost ne¬
kaj časa pri Novakovih.

Ko so tako na vsestransko zado¬
voljnost rešili to vprašanje, prešli so
pa na neprijetnejše stvari, in sicer
na vprašanje, kako bi poskusili pri¬
praviti do vrnitve županovo vdovo.
Ko sta župniku Ivan in Marjetica od¬
kritosrčno povedala, kako se je nju¬
na mati po očetovi smrti polagoma
čudno izpremenila in kako jo je dobil
njegov naslednik pri cerkvi sv. Pe¬
tra popolnoma v svoje mreže ter
tako preslepil, da je izgubila popol¬
noma svojo lastno voljo in samostoj¬
nost, se je uveril stari župnik, da se
je podstopil zelo težavne naloge. Po¬
znal je dobro globoko vernost_ slo¬
venskega naroda vobče, poznal je pa
tudi še posebej njegovo naravnost
slepo vdanost in pokorščino duhov-
skemu stanu. Vedel je pa tudi dobro,
da se v obojnem oziru odlikujejo po¬
sebno ženske, ki tirajo svojo vernost
ter spoštovanje in pokorščino do du¬
hovščine često celo tako daleč, da
meje že na versko blaznost. Zavedal
se je torej popolnoma svoje težavne
naloge, a zaeno iz ljubezni do Ivana
in Marjetice, katera je ljubil, kakor
bi bila njegova rodna otroka, sklenil
ne glede na levo in desno, poskusiti
vse, da bi iztrgal zaslepljeno župa¬
novo vdovo iz mrež njegovega pre¬
tkanega in tudi precej malovestnega
naslednika. Poleg ljubezni do Ivana
in Marjetice je bila prevzeta naloga
tudi soodločilna, da je ustregel sivo¬
lasi župnik Marjetičini prošnji.

Ko so se vsi skupaj nekoliko
okrepčali in ko se je stari župnik tudi
nekoliko odpočil od dolge vožnje,
napotila sta se župnik Koren in Mar¬
jetica takoj v hišo konsumnega dru¬
štva, da bi z združenimi močmi po¬
skusila svojo srečo pri županovi
vdovi.

Po potu od Novakove hiše do
hiše, v kateri je nastanjeno konsum-
no društvo, je župnika in Marjetico
srečalo več ljudi, ki so vsi začudeni
spoznali v Marjetičinem spremlje¬

valcu svojega poprejšnjega župnika
Korena. Nekateri ljudje, katerih mla¬
di župnik dr. Podpečnik in njegov
oproda kaplan Cuk še nista pridobila
na svojo stran, so sivolasega župnika
spoštljivo pozdravili in se mu tudi
spoštljivo približali, poljubili mu roko
ter ga veselo izpraševali, če se je
vrnil zopet nazaj med svoje zveste
ovčice in prijatelje. Župnik Koren
ae bil po teh očitnih dokazih spošto¬
vanja in ljubezni do solz ganjen in je
molče stiskal roke onim svojim zve¬
stim ovčicam, katerih še ni ugrabil
volk v podobi njegovega naslednika
in jih speljal na polje nespravljivosti,
nestrpljivosti in medsebojnega so¬
vraštva. Na svoje srčno veselje je
sivolasi župnik opazil, da se je še v
njegovih lepih Orehovljah ohranilo
ono blagotvorno seme, katero je on
svojedobno tu sejal in da pozneje za¬
sejana ljulika še ni razjedla vsega
dobrega semena.

Srečavali pa so poprejšnega žup¬
nika in Marjetico tudi ljudje, ki so se
prištevali pristašem one »Samostal-
ne stranke«, ki sta jo poklicala v
življenje dr. Jurij Podpečnik in nje¬
gov kaplan Urh Čuk. Ko so pa ti
ljudje v spremljevalcu Novakove
Marjetice spoznali svojega bivšega
župnika, so pa brez pozdrava izgi-
njevali potuhnjeno za prvim oglom
ter hiteli raznašat nepričakovano no¬
vico o obisku starega župnika med
svojimi ožjimi somišljeniki. Na ta na¬
čin je prišla ta novica tudi hitro na
uho župnika dr. Podpečnika, ki je
ravno tedaj imel posebne duhovne
vaje z neko zalo članico Marijine
družbe in pa mlademu kaplanu Čuku,
ki je ravno tedaj na žive in mrtve ko¬
val s svojo Reziko v konsumnem
društvu inventar in bilanco.

Kakor je župnika Korena v dno
duše veselila vdanost v prvo nave¬
denih ljudi, ravnotako ga je pa žalo¬
stila potuhnjenost onih ljudi, ki so
brez pozdrava izginjevali za oglom,
ker ga je poslednje dejstvo uverilo,
da so se razmere v Orehovljah od

129

njegovega odhoda silno izpremenile
in poslabšale.

Ko sta dospela župnik Koren in
Marjetica v hišo, kjer je nastanjeno
konsumno društvo in kjer je sedaj
stanovala tudi županova vdova, sta
pa v prvem nadstropju srečala slu¬
čajno lastnico hiše, ki jima je na
vprašanje, če je županova vdova do¬
ma, to potrdila in jima sočasno poka¬
zala vrata njenega stanovanja.

Župnik Koren je nato potrkal na
vrata in ko ni bilo nobenega odgovo¬
ra, ponovil trkanje. Ko se pa tudi na
ponovno trkanje ni oglasila županova
vdova, je pa prijel za kljuko, da bi
odprl vrata. Tu se je pa na svoje ne¬
prijetno presenečenje prepričal, da
so vrata zaklenjena in da je torej žu¬
panova vdova poskusila na ta način
ubraniti se gotovo že sporočenega ji
obiska.

Župnik Koren pa ni obupal, tem¬
več je ponovil svoje trkanje in ko
tudi to ni nič izdalo, je pa pred za¬
prtimi vrati začel prositi županovo
vdovo, da bi mu odprla, ker je prišel
v Orehovlje na kratek obisk in bi čez
toliko časa rad pozdravil tudi njo kot
staro dobro znanko. Tudi na te be¬
sede sivolasega župnika se niso od¬
prla vrata, pač pa se je slišal znotraj
v sobi ropot in hoja, kar je župnika
in Marjetico uverilo, da je županova
vdova res doma in da je slišala žup¬
nikove besede, da pa le noče od¬
preti.

Župnik Koren je vsled tega po¬
novil svojo prošnjo, da naj mu župa¬
nova vdova odpre in je to svojo
prošnjo podpiral tudi še s pristav¬
kom, da je ž njim tudi Marjetica, ki
bi rada pozdravila svojo mater. Ker
tudi na te besede ni bilo čuti nobene¬
ga glasu iz sobe, je pa začela še
Marjetica milo prositi svojo mater,
da naj odpre vrata dobremu župniku
Korenu in njej. Toda tudi prošnje
redne hčere so ostale brezuspešne.

Župnik in Marjetica pa vzlic te¬
mu še nista odnehala, temveč sta

pred zaprtimi vrati ponavljala svoje
prošnje na županovo vdovo, da bi
jima odprla. Sele potem, ko sta mor¬
da že več kakor eno uro trkala na
vrata in prosila županovo vdovo, da
bi jima odprla, začula sta iz notranj¬
ščine prav tihe glasove. Ti tihi gla¬
sovi so pa polagoma postajali glas¬
nejši in župnik ter Marjetica sta sko-
ro spoznala, da moli županova vdova
neke posebne vrste molitev. Slišala
sta namreč skozi zaprta vrata slede¬
čo molitev:

»O Jezus Kristus, odrešenik
sveta, na tebe se obrača nevredna
stvar z gorečo prošnjo, da bi jo va¬
roval vseh izkušnjav. O Jezus Kri¬
stus, obrni svoje sladke oči na ne¬
vredno stvar in jo reši izkušnjavcev,
ki jo skušajo odvrniti od prave poti.
O Jezus Kristus, kleče te prosim, ne
pelji me v izkušnjavo, temveč podeli
mi milost, da bom premagala zape¬
ljivca in izkušnjavca, kakor si ga ti
premagal na gori...«

Župnik Koren in Marjetica sta
molče poslušala to molitev, ki je bila
brezkončna, ker je županova vdova
ponavljala z malimi izpremembami
zgoraj navedene besede. Izkušeni
župnik je začel majati z glavo, ker
mu to čudno obnašanje županove
vdove nikakor ni ugajalo, temveč
ga je celo napolnjevalo s strahom, da
je županova vdova že celo tako da¬
leč prišla, da ni več pri polni razsod¬
nosti. Ne da bi o svoji bojazni kaj
omenil proti Marjetici, je tiho dejal
Marjetici, da naj za danes opustita
nadalje poskuse, na kar sta s potrtim
srcem odšla iz hiše nesreče in se
vrnila domov.

Sivolasi župnik pa nikakor ni
obupal radi svojega prvega ponesre¬
čenega poskusa priti do županove
vdove, temveč je te svoje poskuse
prihodnje dni bodisi sam, bodisi v
družbi Marjetice še večkrat ponovil,
toda vedno z istim nepovoljnim
uspehom. Župnik Koren pa svoje po¬
skuse ni ponavljal vedno ob isti uri,

9

130

temveč je za svoje poskuse izbiral
razne dnevne čase, ker je tiho upal,
da bode enkrat morda le presenetil
županovo vdovo in tako prišel do
nje. Toda dobrosrčni župnik se je
bridko varal v svojih nadah, ker mu
je znal pretkani dr. Podpečnik pre¬
križati vse njegove upe. Cim je žup¬
nik Koren odšel brezuspešno od žu¬
panove vdove, je bilo to takoj spo¬
ročeno dr. Podpečniku, ki se je nato
vselej takoj podal k županovi vdovi,
da jo je potrdil v njeni dobri stvari
in jo seveda s temi svojimi rednimi
obiski tako zbegal in zmešal, da je
prišla uboga reva ob zadnjo trohico
svoje pameti. Po odhodu mladega
župnika in ves drug svoj prosti čas,
kakor tudi cele noči ni županova
vdova sedaj nič drugega več delala,
kakor goreče molila in molila.

Tako je ginil čas z brezuspešni¬
mi poskusi župniku Matiji Korenu do
onega dneva, ko se je imela vršiti
v okrajnem mestu na tožbo Ivana
Novaka proti kaplanu Čuku pri so¬
dišču glavna razprava. Dan pred
glavno razpravo je doživel mladi
gospodar še neko jako neprijetno
presenečenje, ker se mu je vročila
po nekem znanem ljubljanskem od¬
vetniku proti njemu vložena tožba
njegove matere radi plačila oporoč¬
nega volila 10.000 K.

XLVII.

Na Ribniškem gradu dvor sodni je zbran.

Aškerc:  Pesnitve.

Veter zapihal je z druge strani —
hitro ste plašče po njem obrnili . . .
Svoje prepričanje, ves svoj značaj
kar na povelje ste brž spremenili.

Aškerc:  Mučeniki.

Prišel je dan glavne razprave
pred okrajnim sodiščem na obtožbo
Ivana Novaka proti kaplanu Urhu
Čuku.

Kaplana Urha Čuka in njegovih
10 prič je peljal k razpravi France

Srebrot na novem breku, katerega
je ravno dobil iz Ljubljane. Možje so
bili jako dobre volje, ker so morali
na potu do sodišča ustaviti v par go¬
stilnah, da so drli piko, ker se je
prejšnji večer vršila v konsumnem
društvu ob polnih Štefanih jako dolga
glavna skušnja za nastop pri glavni
razpravi. Da so se možakarji ustav¬
ljali na potu k sodišču po gostilnah,
se jim je pa tudi poznalo. Ko je okraj¬
ni sodnik oklical kazensko zadevo
Novak - Čuk, prišli so v sodno dvo¬
rano obtožitelj Ivan Novak s svo¬
jim ljubljanskim zastopnikom in pa
obdolženi kaplan Čuk s svojim za¬
govornikom, ki je vstopil naravnost
zmagoslavno v one svete prostore,
kjer se ljudem reže kruh pravice.

Prijazni okrajni sodnik, ki je
sam obravnaval v ti kazenski zade¬
vi, je pred vsem vprašal obtožitelja
in obdolženca, če ni mogoče te za¬
deve urediti s primerno poravnavo.
Na te prijazne besede okrajnega
sodnika odgovoril je Ivan Novak, da
se je pripravljen poravnati pod oni¬
mi pogoji, katere je njegov zastopnik
že pismeno naznanil obtoženemu
kaplanu in da mu radi ljubega miru
rad pod temi pogoji odpusti.

Namesto kaplana se je pa na
sodnikovo vprašanje zadrl njegov
zastopnik, da odklanja vsako drugo
poravnavo razun one, da obtožitelj
nepogojno umakne svojo krivično
obtožbo, plača dosedanje njegove
obrambene stroške v ti zadevi v
znesku 400 K in da žrtvuje za Slo¬
vensko stražo 200 K; to protiponud-
bo je pa zastopnik Ivana Novaka
označil kot nesramno in jo z ogor¬
čenjem odklonil.

Ko je sodnik videl, da je pri ta¬
kem položaju poravnava izključena,
začel je razpravo. Predočil je ka¬
planu Čuku pred vsem vsebino proti
njemu sprožene obtožbe in ga po¬
zval, da naj pove, kaj ima v svojo
obrambo odgovoriti na to obtožbo.

131

Namesto kaplana je pa hotel ta¬
koj njegov zagovornik v obširnem
govoru pojasniti kaplanovo stališče,
česar mu pa sodnik ni dopustil, češ,
da je obdolženec sam navzoč in da
naj pred vsem on pove, če se čuti
krivega ali ne in kaj ima navesti v
svojo obrambo.

Kaplanov zagovornik je proti
temu postopanju ogorčeno protesti¬
ral in prijavil ničnost, kar je sodnik
mirno sprejel v razpravni zapisnik.

Od sodnika ponovno pozvan je
mladi kaplan Čuk zelo bled stopil na¬
prej in s tresočim glasom navedel,
da se ne čuti krivega, ker v obtožbi
navedenih obdolžitev ni nikdar spre¬
govoril, temveč na dotičnem javnem
shodu le ljudi svaril pred obrekova¬
njem in jim za svarilen vzgled na¬
vedel, da bi, če ne prenehajo s so¬
vraštvom in obrekovanjem, celo
tako daleč moglo priti, da bi se spra¬
vili nad dobro ime pokojnega obtoži-
teljevega očeta in ga začeli morda
celo dolžiti, da je kradel denar iz
občinske blagajnice. Da je izrekel to
svarilo na shodu, je storil le v izvr¬
ševanju onih dolžnosti, katere ima
kot katoliški duhovnik; s tem pa ni
delal nikomur krivice. Da je res vse
tako, kakor je povedal, pa tudi lahko
takoj potrdi s prisego. Njegova
obrambena sredstva bode pa že na¬
vedel njegov zagovornik.

Ko je sodnik dal zapisati zago¬
vor mladega kaplana, je pa vstal ta¬
koj njegov zagovornik ter v daljšem
in zelo bojevitem govoru še bolj na¬
tančno popisal, katere besede je ka¬
plan rabil na javnem shodu in tudi
naštel 10 prič, v prvi vrsti Franceta
Srebrota, ki bodo potrdile resnico te¬
ga zagovora. Sodnik je ta dokazni
predlog sprejel v zapisnik in potem
prešel k dokazovanju.

Od Ivana Novaka v njegovi pis¬
meni obtožbi navedene 3 priče so
pod prisego soglasno potrdile, da je
mladi kaplan na shodu izrekel o po¬
kojnem županu Blažu Novaku ob¬

dolžitev, da je pokojnik kot dolgole¬
ten župan iz občinske blagajnice je¬
mal in kradel denar in tako na škodo
nesrečne orehoveljske občine mno¬
žil svoje bogastvo. Pri teh svojih
zapriseženih izpovedbah so pa vse
tri priče vztrajale odločno, čeprav
jih je kaplanov zagovornik skušal z
raznimi vprašanji spraviti v zadre¬
go in čeprav jim je celo žugal z
ovadbo radi krive prisege, za kar ga
je pa sodnik odločno posvaril.

Ko so se izpovedbe teh prič za¬
pisale v razpravni zapisnik, je pa
sodnik sklenil zaslišati tudi nekaj
razbremenilnih prič. Ker je zagovor¬
nik v prvi vrsti poudarjal, da 'je naj¬
bolj natančno slišal od kaplana res¬
nično izgovorjene nedolžne besede
trgovec France Srebrot, je pa sod¬
nik poklical pred vsem Franceta
Srebrota kot pričo v sodno dvorano.
Predno je pa sodnik Franceta Sre¬
brota zaslišal kot pričo, ga je pa po¬
sebno resno in ostro opozoril na
važnost pričevanja v obče in pa na
zelo neprijetne posledice krivega pri¬
čevanja ter potem proglasil takoj
sklep, da se Franceta Srebrota v
smislu § 170. štev. 2, kaz. pravd, reda
ne bode zaslišalo pod prisego, ker se
vrše proti njemu poizvedbe radi
zločina.

Zagovornik mladega kaplana je
ogorčeno protestiral proti temu skle¬
pu, prijavil ničnost in zahteval po¬
drobnejša pojasnila za to težko ob¬
dolžitev, katere niti sodnik brez de¬
janske podlage ne sme izreči.

Na ta ogorčeni protest kaplano¬
vega zagovornika je pa sodnik vzel
v roke sodni akt v rdečem ovitku in
iz tega akta ugotovil, da je državno
pravdništvo uvedlo proti Francetu
Srebrotu uvodne poizvedbe, ker je
osumljen zločina goljufije, storjenega
s tem, da je v izvršilni zadevi nedol.
Frana Kisovca radi 160 K, katera je
tekla pri tem sodišču zoper France¬
ta Srebrota, predložil izkaz svoje
imovine in resničnost tega izkaza

9 *

132

potrdil tudi z razodetno prisego, če¬
prav je utemeljena domneva, da se
vsebina s prisego potrjenega spiska
imovine ne strinja z resnico.

France Srebrot je obledel in se
začel tresti kakor šiba, ko je iz ust
resnega sodnika slišal to, zanj zelo
neprijetno, a tudi zelo nevarno novi¬
co, ki je zaeno tudi za nekaj časa za¬
prla usta sicer zelo zgovornemu in
bojevitemu kaplanovemu zagovor¬
niku.

Sodnik je nato pozval Franceta
Srebrota, da naj po resnici izpove,
kaj je obdolženi kaplan Urh Čuk go¬
voril na znanem javnem shodu o
Blažu Novaku. Na največje presene¬
čenje mladega kaplana je pa France
Srebrot skoraj jecljaje odgovoril, da
je bil na shodu sploh velik šunder in
da je on stal preveč oddaljen od go¬
vorniškega odra, vsled česar ni ra¬
zumel, kaj je kaplan govoril o Blažu
Novaku. Pri ti svoji izpovedbi je pa
ostal France Srebrot, čeprav sta mu
kaplan in njegov zagovornik skušala
osvežiti spomin s tem, da sta mu po¬
lagala na usta kaplanov zagovor in
mu pretila z neko, po njem samem
napisano izjavo.

Ko je sodnik zapisal Srebrotovo
izjavo, je pa ta urnih krač, kakor bi
za njim gorelo, odhitel iz sodne dvo¬
rane, kjer je pred dvorano enemu
izmed zbranih možakarjev pošepnil
na uho, kaj je doživel pri razpravi,
kar je le-ta hitro povedal svojim to¬
varišem.

Sodnik je pa na to vprašal ka¬
plana in njegovega zagovornika, če
v očigled izpovedbi Franceta Sre¬
brota še vztrajata pri tem, da se za¬
slišijo tudi ostale razbremenilne pri¬
če, kar sta ta dva odločno potrdila,
Sodnik je vsled ftega  dal poklicati v
dvorano kot drugo pričo nekega
kmeta, ki je skoro tudi vstopil v dvo¬
rano v vidni zadregi vrteč svoj klo¬
buk v rokah. Tudi ti priči je sodnik
z vso resnobo in strogostjo ponovil
oni opomin, katerega je prej napra¬

vil Francetu Srebrotu in ga še pose¬
bej ostro pozval, da mora ne glede
na desno in levo govoriti edino-le
čisto resnico. ' Nato je sodnik pričo
zaprisegel in jo izprašal o stvari. To¬
da tudi ta priča je nesrečnega kapla¬
na pustil na cedilu, ker je enako kot
France Srebrot navedel, da je stal
zelo oddaljen od odra in da radi od¬
daljenosti in šundra ni slišal natan¬
čno izgovorjenih besedi. Pri ti svoji
izpovedbi je pa ostal vzlic posku¬
som kaplanovega zagovornika, da bi
iz njega izsilil za kaplana ugodnejše
pričevanje. Sodnik je potem zaslišal
po vrsti še vse druge kaplanove raz¬
bremenilne priče, ki so pa na kapla¬
novo največje začudenje izpovedale
vse tako, kakor France Srebrot, da
torej nič ne vedo; le nekaterniki so
še pristavili, da so bolj slabega spo¬
mina. Kaplanu je prihajalo vedno
bolj vroče, ker je opažal, da se lušči
kamen za kamnom od one ponosne
zgradbe, ki sta jo gradila s France¬
tom Srebrotom skozi dobrih 14 dni
v prostorih konsumnega društva in
ki naj bi mu izvojevala zmago proti
Ivanu Novaku. Navdajati ga je pa
začela tudi skrb nad izidom te ka¬
zenske zadeve, ker mu je bilo priča¬
kovati obsodbe in to še celo zelo
stroge obsodbe. Z bojaznijo v očeh
se je ozrl, ko je bila zaslišana zadnja
priča, v svojega zagovornika, ki je
pa med tem časom tudi že izgubil
znatni del svoje poprejšnje ognjevito¬
sti, bojevitosti in zgovornosti ter po¬
stal precej nervozen.

Razpravni sodnik je nato vpra¬
šal obe stranki, ako imata še kak
predlog, ker misli sicer zaključiti do¬
kazovanje in razpravo. Tem svojim
besedam je pa poda! še vprašanje,
če se ne bi stranki hoteli sedaj po¬
ravnati, ko je ves položaj popolnoma
razjasnjen. Na to sodnikovo vpraša¬
nje je zastopnik Ivana Novaka po
kratkem posvetovanju s svojim po-
oblastiteljem omenil sodniku, da je
še vedno pripravljen k poravnavi,
vendar zahteva sedaj, da mora poleg

133

vseh obtožiteljevih stroškov in že
znanih glob prevzeti obtoženi ka¬
plan nase še podpis primerne izjave
pred sodiščem in prečitanje te izjave
raz lečo in pred občinsko hišo.

Temu predlogu se je pa kapla¬
nov zagovornik uprl z vso odločno¬
stjo in napravil protipredlog, da se
imenom kaplana poravna le tako, da
se tožba umakne proti izjavi, ki jo
bode on narekoval in proti temu, da
trpi vsaka stranka svoje stroške. To
svojo protiponudbo je pa podprl s
plamtečim govorom, v katerem je
odrekel obtožitelju Ivanu Novaku
sploh vsako pravico do obtožbe in
to svojo trditev takoj podprl s tem,
da je predložil ono izjavo obtožitelje-
ve matere županove vdove Neže No¬
vak, katero je sestavil svojedobno
župnik dr. Jurij Pcdpečnik in v ka¬
teri je županova vdova izrecno od¬
pustila obrekovanemu kaplanu vsa¬
ko, proti njenemu pokojnemu možu
izrečeno razžalitev in sočasno od¬
rekla tudi svojemu sinu pravico do
obtožbe, češ, da pristoja taka pra¬
vica edinole nji, kot preživeči
vdovi.

Sodnik je priklopil od kaplano¬
vega zagovornika predloženo izjavo
Neže Novak k zapisniku, sočasno pa
kolegijalno omenil proti kaplanove¬
mu zagovorniku, da po njegovem
pravnem mnenju le - ta izjava ne
more oropati zasebnega obtožitelja
kot sina njegove samostojne pravice,
da se iz pietetnih razlogov pomene za
napadeno čast svojega pokojnega
očeta, ker ima tako pravico tudi vsak
zapustnikov otrok in ne samo za¬
pustnikova vdova, vsled česar bi bi¬
lo za obtoženega kaplana gotovo
najboljše, ako sprejme poravnalni
predlog zasebnega obtožitelia, ker
bi utegnila z ozirom na posebno ob-
čutnost izrečenih žalitev in na vse
druge okolnosti kazen izpasti zelo
strogo, ker določa zakon za take
kaznive čine kazen od enega do šest
mesecev.

Ko je pa kaplan Čuk slišal sodni¬
kove besede o kazni od enega do
šest mesecev, je pa prebledel in s
tresočim glasom zaklical, da sprej¬
me vse pogoje obtožiteljeve. Ker je
ostal tudi Ivan Novak mož beseda,
je nato njegov zastopnik narekoval
z dovoljenjem sodnika v zapisnik
sledečo izjavo:

»Jaz Urh Čuk, kaplan v Ore-
hovljah

a) priznavam, da sem na jav¬
nem shodu v Orehovljah napadel
lažnjivo, krivično, nesramno in ne¬
otesano neomadeževano ime po¬
kojnega župana Blaža Novaka in
da sem se kakor divja hijena spra¬
vil na grob moža poštenjaka, ka¬
teremu ne morem očitati niti naj¬
manjšega nepoštenega dejanja;

b) se z ozirom na dejstvo, da
sem svoje obrekovanje izustil
zgolj iz neodpustljive hudobije in
s preudarkom, zavežem prečitati s
svečanim in povzdignjenim gla¬
som le - to svojo današnjo izjavo
raz lečo v cerkvi sv. Petra v Ore¬
hovljah najkasneje v treh tednih,
in sicer, ne da bi izpustil ali pride-
jal kako besedo k izjavi in ne da

bi pristavil kako upravičbo ali kak
drug dodatek.

c)  zavežem se nadalje v istem
roku preskrbeti, da se bode le - ta
izjava brez vsakega pristavka in
izpremembe prečitala na moje
stroške pred občinsko hišo v Ore¬
hovljah;

č) zavežem se nadalje v za¬
hvalo, da se mi je odpustilo, plačati
v reku dveh mesecev na roke za¬
sebnega obtožitelja Ivana Novaka
za občinske reveže v Orehovljah
50 K, za orehoveljsko gasilno dru¬
štvo 50 K in za tamošnje bralno
društvo 50 K, torej vsem skupaj
150 K;

d)  zavežem se nadalje plačati
na roke zastopnika zasebnega ob¬
tožitelja v roku treh mesecev za-

134

stopniške stroške v sporazumno
določenem znesku 140 K;

e) končno se iz dna srca za¬
hvaljujem zasebnemu obtožitelju,
da mi je na mojo milo prošnjo
zgolj iz velikodušnosti odpustil
moje hudobne, krivične, lažnjive
in nesramne žalitve, ter me tako
v svoji velikodušnosti rešil sra¬
motnega zapora, katerega sem za
svojo brezkončno hudobijo pošte¬
no zaslužil.«

Kaplanov zagovornik se je naj-
odločnejše protivil narekovani po¬
ravnavi, mladi kaplan ga pa v svo¬
jem strahu niti poslušal ni, temveč
preko njega pristopil k mizi, podpi¬
sal poravnavo, potem jo pa, ne da bi
rekel bev ali mev odkuril kakor polit
pes iz sodne dvorane. Veliko manj
ošabno, kakor je vstopil, mu je pa
sledil kmalu nato njegov zagovor¬
nik.

XLVIII.

Pa prinesi

tistega iz kota v kleti!

Aškerc:  Mučeniki.

Pogoreli mladi kaplan Urh Čuk
je bil po kazenski razpravi tako raz¬
kačen in divji, da si je v mestu najel
takoj svoj voz in se odpeljal proti
Orehovljam, ne da bi se še kaj bri¬
gal za Franceta Srebrota in ostale
svoje priče, ki so ga danes tako sra¬
motno pustile na cedilu.

Ko se je kaplan pripeljal v Ore-
hovlje, dobil je takoj od svojega
župnika poziv, da naj mu pride po¬
ročat o izidu razprave. S težkim
srcem se je ubogi kaplan odzval žup¬
nikovemu poročilu, ker je slutil, da
se župnik ne bode nič kaj razveselil
njegovega neugodnega poročila in
da mu utegne celo pošteno izmiti
glavo.

Župnik dr. Jurij Podpečnik je
takoj po vstopu mladega kaplana
razbral raz njegov bledi in prepadli

obraz, da se kazenska razprava z
Ivanom Novakom ni iztekla ugodno
za kaplana. Neprijazno in skoraj
osorno mu je vsled tega velel, da naj
mu poroča, kaj se je zgodilo danes
pri sodišču.

Ubogi kaplan je začel s tresočim
glasom nato pripovedovati svojemu
župniku, kako so izpovedale zanj ne¬
ugodno Novakove priče in kako sra¬
motno so ga zapustile njegove raz¬
bremenilne priče, kako je tudi sod¬
nik kot neodločilno zavrgel izjavo
županove vdove Neže Novakove z
grožnjo, da bode sodil po postavi z
zaporom od enega do 6 mesecev, če
kaplan ne sprejme Novakove po¬
ravnalne ponudbe ter da je nato iz
strahu pred sramotnim zaporom
pristopil naporavnalno ponudbo ob-
tožitelja Novaka.

»In vsebina te poravnave?«
vprašal je rezko župnik svojega
kaplana.

Na to vprašanje je nesrečni ka¬
plan z jecljajočim glasom začel pripo¬
vedovati svojemu župniku vsebino od
njega podpisane izjave. Ko je župnik
slišal iz ust svojega kaplana pod ka¬
ko ponižujočimi in naravnost sra¬
motnimi pogoji se je poravnal pred
sodiščem ž njegovim protivnikom
Ivanom Novakom, je zdivjal in peneč
se od jeze začel rohneti nad ubogim
kaplanom, katerega je obkladal z
najraznovrstnejšimi psovkami, med
katerimi besede kakor smrkovec,
škodljivec duhovskega ugleda, pa¬
glavec itd. niso bile najostrejše. Za-
eno je kaplanu kategorično izjavil,
da se danes pred sodiščem podpisa¬
na izjava ne bode nikdar prečitala
raz prižnico, dokler je on župnik pri
cerkvi sv. Petra v Orehovljah in da
bode o tem tudi še danes službeno
poročal visokemu knezoškofijskemu
ordinarijatu v Ljubljani, da od tod
dobi strogo naročilo, da ne sme do¬
pustiti po kaplanu nameravanega
javnega pohujšanja raz prižnico.
Očital je nadalje kaplanu, da nima v

135

sebi niti trohice mučeniškega zano¬
sa, ker bi bil sicer rajši prevzel nase
najstrožjo kazen, kakor pa podpisal
za katoliškega duhovnika toli sra¬
motno poravnavo, katere vsebina je
taka, da mladi kaplan ni več mogoč
na svojem mestu, ker bi se sicer vsi
pošteno misleči katoliški ljudje v
župniji morali venomer nad njim
zgražati in pohujševati. Svoje ostre
besede je zaključil župnik dr. Jurij
Podpečnik s tem, da je še povedal
svojemu kaplanu, da bode v svojem
poročilu na visoki knezoškofijski or-
clinarijat najodločnejše zahteval, da
se mora kamen pohujšanja nemudo¬
ma odstraniti iz Orehovelj, to je, da
se mora grešnega kaplana takoj pre¬
mestiti na drug kraj. S temi osorni¬
mi besedami je odpustil razkačeni
župnik svojega nesrečnega kaplana,
ki je z obupanim srcem zapustil žup¬
nikovo sobo in se podal iskat tolaž¬
be k svoji edini prijateljici Reziki v
konsumno društvo.

Ko je zazrla Rezika prepadli
obraz svojega ljubega Urha, je takoj
uganila, da je njen ljubi Urh danes
pri sodišču prav pošteno pogorel.
Vsled tega ga niti ni vprašala po iz¬
idu kazenske razprave, temveč ta¬
koj pohitela v klet po par steklenic
najboljšega butiljskega vina in mu
prinesla butiljke s primernim prigriz¬
kom v posebno sobico konsumnega
društva, kjer je sedel za mizo obu¬
pani kaplan podpirajoč svojo ne¬
srečno glavo z obema rokama.

Ne da bi kaj spregovorila odpr¬
la je Rezika butiljko, natočila dva
kozarca in potem rahlo prijela kapla¬
na za roko ter mu potisnila v njo ko¬
zarec, katerega je kaplan izpil na du-
šek. Rezika mu je takoj napolnila do
vrha kozarec, katerega je kaplan zo¬
pet izpraznil do dna. To se je pono¬
vilo še dvakrat, na kar je mlada de¬
klica začela obupanega kaplana gla¬
diti z roko po čelu in se k njemu pri¬
tiskati toliko časa, dokler ni začel
govoriti.

Z obupanim glasom je nato po¬
vedal mladi kaplan svoji Reziki, da je
mogel danes pri sodišču uteči sra¬
motnemu zaporu le na ta način, da
je podpisal zanj naravnost usode-
polno izjavo. Ko je pa moral svoje¬
mu župniku na njegov poziv poročati
o nesrečnem izidu svoje kazenske
zadeve in ko je slišal župnik vsebi¬
no usodepolne izjave, so pa začele
kakor toča na njega nesrečnika le¬
teti najgrše psovke in konec je bil
ta, da je župnik odločno izjavil, da
ne bode nikdar dopustil, da bi se raz
prižnico prečitala ta usodepolna iz¬
java. temveč da bode o tem poročal
knezoškofijskemu uradu s predlo¬
gom, da naj se nesrečnega kaplana
nemudoma premesti drugam.

»Tako se je iztekel ta dan ne¬
sreče za me,« je končal obupani ka¬
plan svojo žalostno povest, »ne sa¬
mo, da sem pri sodišču sramotno po¬
gorel, moral bodem sedaj sramotno
oditi tudi iz Orehovelj in zapustiti
tebe in svoje nesrečne in zavožene
zavode, pri katerih se bode nedvom¬
no izvršil takoj polom, čim pride vod¬
stvo v druge roke. Vsega tega je
kriv edinole ošabni dr. Podpečnik,
ki ni niti z eno svarilno besedo sku¬
šal brzdati mojega mladostnega
ognja in moje mladeniške neizkuše¬
nosti, temveč me je še s pretkanimi
sveti bodril k nepremišljenim deja¬
njem.«

Ubogi kaplan se je nato ob prsih
svoje Rezike zjokal kakor otrok.

»Nikar ne obupuj moj ljubi
Urh,« začela je deklica tolažiti mla¬
dega kaplana, »vsaj še ni vseh dni ko¬
nec. Ta ošabna pošast dr. Podpečnik
pa nima niti najmanjše pravice, da
se je nad teboj tako znosil. Pometa
naj rajši pred svojim pragom, ker je
tam več kot dovolj smeti in nesnage.
Pomisli naj samo, kaj dela z župano¬
vo vdovo, ki je prišla po njegovi za¬
slugi že ob vso pamet in katero bodo
danes ali jutri morali odpeljati na
Studenec. Pa to ni edina njegova žr-

136

tev v Orehovljah. Pomisli naj ie ma¬
lo, kaj je vse počel s članicami svoje
presvete Marijine družbe in potem
mu bode skoro padla raz glavo ona
svetla krona, s katero se diči pred
ljudmi. Njegova neizpodbojna zaslu¬
ga je namreč, da bodo najmanje 4
marinarice v kratkem okušale ne¬
skončno veselje nezakonskega mate¬
rinstva in to štiri dekleta iz najbolj¬
ših orehoveljskih hiš. Zato pa naj bo
le lepo tiho in ponižen, ker nima
prav nobenega povoda, da bi nasto¬
pal kot brezmadežni svetnik in da bi
krivično sodil svojega duhovnega so¬
brata, ki je le vsled svoje mladeniške
neizkušenosti zabredel v nesrečo.
Le potolaži se moj preljubi Urh, še
jutri grem k ti pošasti in mu bodem
povedala take, da bode postal pred
menoj majhen, kakor ponižen ku¬
žek.«

Mladega kaplana so odločne be¬
sede njegove prijateljice tako potola¬
žile, da se je spomnil, da je odšel iz
okrajnega mesta brez obeda in da je
danes še takorekoč tešč. Na prijazno
povabilo mlade deklice segel je po
prigrizku in si potolažil svoj glad, pri
čemur mu je Rezika pridno poma¬
gala. Ko si je kaplan Urh potolažil
svoj glad in ugasil svojo žejo, ga je
pa Rezika opozorila, da je postal ob¬
seg njenega telesa tak, da svojega
stanja ne bode mogla več prikrivati
ljudem.

»Preljubi moj Urh,« nadaljevala
je Rezika, »sedaj je prišel čas, ko
moram radi hudobnih jezikov zapu¬
stiti Orehovlje, da ne bo prišlo še to
na dan, ker bi vsi ljudje gotovo uga¬
nili, da se imam tebi zahvaliti za
svojo obsežnost. Danes bova torej
praznovala slovo, ker mislim že jutri
oditi takoj potem, ko bodem župniku
jasno in odkrito povedala svoje
mnenje. Odšla bodem pa najpreje k
svojim staršem v Ljubljano, kjer pa
ne bodem mogla dolgo ostati. Za na¬
ju oba bi bilo najbolje, ako sploh za¬
pustim domači kraj in se preselim —

ne čudi se moj ljubi Urh — v Ame¬
riko, kjer imam prav dobro omože-
no svojo sestrično, ki me je že več¬
krat vabila k sebi. Pri svoji sestrični
bi bila prav dobro spravljena. Moja
sreča bi bila pa popolna, če bi prišel
ti za menoj v Ameriko, kjer gre za
slovenske duhovnike jako trdo, vsled
česar sprejmo z odprtimi rokami
vsakega slovenskega duhovnika, ki
pride k njim. Še iz Ljubljane ti bom
takoj poročala, kdaj se odpeljem k
svoji sestrični v Ameriko in ti bo¬
dem tudi poslala svoj natančen ame-
rikanski naslov, da bodeš lahko pri¬
šel za menoj, če bodeš hotel. Seveda
praznih rok pa ne smem iti iz Ore-
hovelj, ker bodo prihodnji časi zame
združeni z velikimi izdatki, katerih
pa ne smem pokrivati iz nedotakljive
glavnice svojega bodočega otroka.
Prosim te radi tega, moj ljubi Urh,
da bi me nekoliko preskrbel z denar¬
jem za bližnjo bodočnost in za dolgo
pot v Ameriko in upam, da ne bodeš
tako neusmiljenega srca, da bi svojo
Reziko prepustil trdosrčno preteči
bedi in pomanjkanju.«

S takimi in podobnimi besedami
je pregovarjala mlada deklica svoje¬
ga ljubega Urha, da bi ji znova pri¬
skočil na pomoč z izdatnim denar¬
nim prispevkom. Pri tem je mlade¬
mu kaplanu pridno nalivala in ga po¬
lagoma s pijačo in sladkimi beseda¬
mi tako omamila, da je še tisti večer
izpraznil popolnoma blagainico kon-
sumnega društva ter dotični denar
izročil mladi deklici, izročeno vsoto
pa svojeročno vknjižil v knjigah kon-
sumnega društva kot sebi izplačano
posojilo. Drugi dan zjutraj je pa vzel
še večjo vsoto iz blagajne posojilni¬
ce za Orehovlje in orehoveljski kot
ter to vsoto ravnotako vknjižil v
knjigah in jo potem izročil svoji Re¬
ziki.

Ko je bila Rezika s pomočjo
svoiega ljubega Urha bogato pre¬
skrbljena za bližnjo bodočnost in za
nameravano pot v Ameriko, je pa

137

spravila drugi dan skupaj svojo pre¬
cej skromno prtljago in naročila voz,
da jo pelje do kolodvora. Pred svo¬
jim odhodom iz Orehovelj se je pa
šla mlada prodajalka poslovit tudi k
župniku dr. Juriju Podpečniku, kate¬
rega je tudi res tako izpovedala, ka¬
kor je to poprejšnji dan obljubila
svojemu Urhu. Mladi župnik je peneč
se od jeze moral poslušati bridke
resnice, ki mu jih je metala v obraz
mlada prodajalka, ne da bi vedel raz¬
kačeni prodajalki kaj primernega
odgovoriti. Ko je pa prodajalka po¬
vedala mlademu župniku to, kar se
je namenila, je pa odšla in zaloput¬
nila trdo za seboj vrata.

XLIX.

Moj oče in jaz sam sva zdaj biago,
ki naju za bleščeče se zlato
prodajajo kristjani po svetiščih
ko lakomni trgovci po sejmiščih.

Aškerc:  Pesnitve.

Ej, kako pri nas se meša vera!

Aškerc:  Mučeniki.

Ko se je Ivan Novak peljal v
okrajno mesto k svoji kazenski raz¬
pravi s kaplanom Čukom, peljal se
je pa ž njim v mesto tudi sivolasi
župnik Matija Koren, da se sestane
v mestu s svojim starim prijateljem
župnikom Antonom Babnikom, s ka¬
terim se že skoro leto dni nista vi¬
dela. Matija Koren se je srčno vese¬
lil, da bode mogel zopet seči v roko
svojemu iskrenemu prijatelju, ki ga
v nesreči ni zapustil, kakor to tako
radi delajo dobri prijatelji, temveč
mu ostal zvesta opora tudi ob času
nesreče.

V okrajnem mestu sta se sešla
stara prijatelja v prijazni gostilnici,
v kateri so se shajali tudi mestni
omikanci, katere so se pa duhovniki
nove struje ogibali kot brezverske.
Pri kupici dobrega vina, katerega je
postavila na mizo prijazna gostilni-
čarica, sta se potem stara prijatelja

pogovorila o starih dobrih časih, ko
je še vladalo najlepše razmerje med
posvetnimi omikanci in med duhov¬
ščino, ko poslednja še ni bila prepo¬
jena z onim nekrščanskim duhom
nestrpijivosti in sovraštva, kakorš-
nega je polna današnja novostrujar-
ska duhovščina, ki se briga zgolj za
posvetne stvari, pušča pa v nemar
cerkev in oltar! Stara prijatelja sta
z odkrito in možato besedo obsojala
ruvanje in hujskanje in lakomnost
sedanje politikujoče duhovščine ter
te vrste duhovščino primerjala cer¬
kvenim mišim, ki izpodjedajo in bo¬
do izpodjedle temelj petrove skale,
če ne bode posegla vmes železna
roka. Obžalovala'sta posebno, da na
stolico sv. Nikolaja ni prišel visoko
na ob razen i mož resnično krščan¬
skega in strpljivega naziranja, ka-
koršnega ima n. pr. kremonska ško¬
fijska prestolica na Laškem v vzvi¬
šeni osebi svojega vladike. Oba sta
bila edina v tem, da bi potem, če bi
prišel na stolico sv. Nikolaja tak
mož, kakor je sedanji škom v Kre¬
meni, ta mož našel tudi hitro dovolj
uspešnih sredstev zoper te škodljive
cerkvene miši, kar bi imelo za po¬
sledico, da bi se duhovščina zopet
vinila v cerkev in k altarju, oskrbo
posvetnih stvari pa prepustila po-
svetnjakom. Ce bi se to zgodilo, bi
pa zavladala zopet stari mir in med¬
sebojna ljubezen v naši prelepi de¬
želi.

Med takimi pogovori je potekal
starima župnikoma hitro čas. Proti
12. uri je prišel v to gostilno tudi
Ivan Novak s svojim ljubljanskim
odvetnikom ter potem, ko je sezna¬
mi oba župnika s svojim odvetni¬
kom, prisedel k mizi. Na vprašanje
svojega očetovskega prijatelja Mati¬
je Korena je moral potem Ivan No-
v ^k povedati, kako je opravil pri so¬
dišču. Ko sta cba župnika slišala iz
njegovih ust, da se je brezstidni bla¬
tite!] poštnega imena pokojnega Bla¬
ža Novaka danes moral spokoriti in

138

podpisati zelo ostro izjavo, sta obž
župnika soglasno odobravala Ivano¬
vo postopanje s pripombo, da je na¬
duti mladi kaplan to svojo lekcijo
prav pošteno zaslužil.

Po kosilu, katero so župnik Ko¬
ren, župnik Babnik, Ivan Novak in
njegov ljubljanski zastopnik med
prijaznimi razgovori skupaj zavžili,
je pa prišel v gostilno še okrajni sod¬
nik, da pozdravi svojega dobrega
znanca Matijo Korena, ker je od Iva¬
na slišal, da je prišel ž njim v mesto
tudi Matija Koren. Pozdrav med
posvetnim sodnikom in sivolasim
župnikom je bil nad vse iskren in je
jasno kazal, da oba resnobna moža
drug drugega spoštujeta.

Menili so se potem o raznih
stvareh, pri čemur je Ivan Novak
omenil svojemu ljubljanskemu za¬
stopniku, da ga toži njegova mati
Neža Novak, nedvomno nahujskana
od sedanjega župnika dr. Jurija Pod-
pečnika, za oporočno volilo 10.000 K
ter mu izročil sočasno s seboj prine-
šeno tožbo s prošnjo, da naj zanj
opravi prvi narok in pri tem prvem
naroku izplača materinemu zastop¬
niku utoženo volilo 10.000 K in pa
stroške po sodni odmeri, ker mu
bode denar že pravočasno nakazal.

Okrajni sodnik je ves začuden
poslušal ta razgovor med Ivanom No¬
vakom in njegovim zjastopnikom in
potem vprašal Ivana Novaka, kako
je moglo priti do tega, da ga je šla
mati izročit odvetniku in da je celo
vložila proti njemu tožbo.

Na to sodnikovo vprašanje je pa
poprijel za besedo sivolasi župnik
Matija Koren ter sodniku natančno
opisal, da je šla županova vdova
Neža Novak od sina stran in da se ie
preselila v hišo konsumnega dru¬
štva. kjer je sedaj popolnoma pod
škodljivim in strupenim vplivom nje¬
govega naslednika dr. Podpečnika.
Župnik Koren je tudi potem pripove¬
doval sodniku o svojih opetovanih in
po Marjetici podpiranih poskusih,

da bi prišel do županove vdove in da
bi jo z lepa pripravil do tega, da bi
se zopet vrnila k sinu in hčeri, pri
čemur je nad vse začudenemu sodni¬
ku natančno tudi povedal, s kakimi
molitvami je županova vdova pre¬
prečila njegove in hčerine poskuse,
da bi prišla do nje in končno izrekel
bojazen, da županova vdova sedaj
ni več pri pravi pameti.

Sodnik je navedbe župnika Ko¬
rena, katerih popolno resničnost je
potrdil Ivan Novak, z glavo majaje
pozorno poslušal in potem prosil
župnika Korena, da bi prišel pred od¬
hodom iz mesta za malo časa k nje¬
mu v urad, kjer bode izvršujoč svo¬
jo uradno dolžnost o čudnem vede¬
nju županove vdove zapisal kratek
zapisnik.

Zbrani znanci so nato prešli na
druge razgovore in se pri tem tudi
dotaknili onih obupnih razmer v na¬
ši deželi, katere ima v prvi vrsti na
vesti ravno ona novostrujarska du¬
hovščina, katere pogubonosno delo¬
vanje sta že poprej obsojala oba
župnika.

Ko je prišel čas, da je moral iti
okrajni sodnik v svoj urad, ga je tje
spremil župnik Koren. V uradu je
okrajni sodnik vpričo poklicanega
zapisnikarja župnika Korena prijazno
opomnil, da mora pred sodiščem go¬
voriti samo in čisto resnico ter ga
nato prosil, da naj mu pove natanč¬
no vse, kar mu je znano o čudnem
vedenju županove vdove Neže No¬
vakove.

Župnik Matiia Koren je nato
okrajnemu sodniku natančno popisal
znane mu razmere pri Novakovih
in mu tudi natančno povedal, zakaj
je nedvomno pod vplivom sedanjega
orehoveliskega župnika odšla župa¬
nova vdova proč od sina, kje sedaj
prebiva, kaj počne in s kakšnimi mo¬
litvami je odganjala njega in svojo
rodno hčer, ko sta skušala priti do
nie, da bi jo preprosila, da bi se vr¬
nila nazaj k sinu. Končno je župnik

139

tudi še pripomnil, da se je bati, da
županova vdova ni več pri pravi
razsodnosti.

Okrajni sodnik je vse navedbe
župnika Korena natančno sprejel v
zapisnik, dal zapisati posebno tudi
one molitve, s katerimi je županova
vdova odganjala izkušnjavca ter
potem župnika prosil, da je zapisnik
podpisal.

Ko sta se župnik Koren in
okrajni sodnik prijazno poslovila, je
pa sodnik takoj rešil ta zapisnik s
tem, da je povabil županovo vdovo
za drugi dan k sodišču na zaslišanje
ter to povabilo vročil sodnemu slugi
z nalogom, da je mora vročiti nemu¬
doma Neži Novakovi, katera naj se
tudi kar ž njim napoti k sodišču.

Sodni sluga se je napotil drugo
jutro na vse zgodaj v Orehovlje, da
vroči to povabilo Neži Novakovi in
da jo h kratu pripravi do tega, da
bode še isti dan prišla k sodišču na
zaslišanje. Sodni sluga je dobil po
sreči županovo vdovo doma. Ko ji je
pa vročil povabilo in pristavil, da
mora še danes k sodišču, da bode
zaslišana, ga je pa začela nekako
čudno plašno gledati. Naenkrat je pa
vzkliknila z nekim čudnim glasom:
»Brezverec, izkušnjavec, odposlanec
satana, poberi se stran izpred mo¬
jih oči.«

Te besede je še večkrat ponovi¬
la, potem pa naenkrat sredi sobe po¬
kleknila ter začela goreče moliti.
Njena molitev je bila pa neke poseb¬
ne vrste, ker je mešala besede iz
očenaša »Ne pelji nas v izkušnjavo«
z raznimi drugimi molitvami podob¬
ne vsebine.

Sodni sluga je nekaj časa gledal
začuden klečečo žensko, nato pa ma-
maje z glavo odšel proč in se po
kratkem odpočitku vrnil nazaj v
okraino mesto, kjer je o svojih čud¬
nih doživljajih pri županovi vdovi
takoj uradno poročal svojemu okraj¬
nemu sodniku, ki je tudi ž njim se¬
stavil zapisnik in potem poslal sod¬

nega slugo k okrajnemu zdravniku
s prošnjo, da bi se za par trenotkov
potrudil k sodišču na kratko uradno
posvetovanje.

Okrajni zdravnik je tudi kmalu
nato prišel k sodniku, ki mu je na to
predočil zapisnik z Matijo Korenom
in zapisnik s sodnim slugo ter ga kot
izvedenca vprašal informativno,
kaj je njegovo mnenje o duševnem
stanju Neže Novakove.

Okrajni zdravnik, o katerem je
bilo med ljudmi znano, da ljubi jako
krepke izraze, je pa sodniku na to
odgovoril, da baba že nori in da vse
kaže, da bo skoro začela tudi besne¬
ti, vsled česar bi bilo potrebno, da
se jo nemudoma zdravniško preišče
in potem, če se dožene njena blaz¬
nost, prepelje takoj v blaznico.

Sodnik je nato sestavil kratek
zapisnik z okrajnim zdravnikom in
odredil takoj za drugi dan sodno ko¬
misijo v Orehovljah, da se po izve¬
dencu preišče duševno stanje Neže
Novakove.

Ta komisija se je drugi dan tudi
vršila: vedenje Neže Novakove pro¬
ti sodni komisiji je bilo pa popolno¬
ma podobno njenemu vedenju proti
župniku Korenu in proti sodnemu
slugi, vsled česar je ugotovil po iz¬
vršeni preiskavi okrajni zdravnik,
da je Neža Novakova obnorela in da
jo je z ozirom na pretečo nevarnost,
da zbesni, takoj oddati v blaznico,
kar se je tudi drugi dan zgodilo.

Ivan Novak in njegova sestrica
Marjetica sta bila silno žalostna radi
nesrečne usode svoje matere; Ivan
si tudi ni dal vzeti prilike, da ne bi
svoje nesrečne matere spremil do
Ljubljane.

Sodišče je nato postavilo župa¬
novo vdovo Nežo Novakovo radi
blaznosti pod skrbstvo in ji določilo
skrbnika v osebi njenega sina Tvana
Novaka. Zaeno. je pa nadskrhstve-
no sodišče tudi potrebno ukrenilo, da
se ni več nadaljevala tožba Neže No¬
vakove proti sinu Ivanu.

140

L.

In kdor udari tebe enkrat
po licu levem, njega ti
po licu desnem mahni dvakrat —
in še pripravljen stoj s pestmi!

Aškerc:  Mučeniki.

Naš stari znanec ’ France Sre-
brot se je vrnil iz okrajnega mesta
od kazenske razprave med Ivanom
Novakom in kaplanom Čukom z zelo
neprijetnimi čutili, ker je vedel, da
bode sedaj konec njegovemu prija¬
teljskemu razmerju, s tem pa tudi
konec onim prijetnim uricam in za¬
bavam, katere je s kaplanom preži¬
vel v posebni sobi konsumnega dru¬
štva. Tudi ostalih 10 možakarjev, ki
so bili pri kazenski razpravi kapla¬
nove priče, in ki so se s Srebrotom
peljali nazaj iz mesta, niso kazali
prav nobenega dobrega razpolože¬
nja, ker so se vsi bali maščevanja od
strani kaplana, katerega so danes
pustili pri sodišču na cedilu. Vožnja
iz mesta nazaj v Orehovlje je bila
torej zelo tiha in dolgočasna.

Pri vhodu v vas Orehovlje je
France Srebrot vstavil svoj voz,
raz katerega so izstopili možakarji
ter se drug za drugim kakor ščurki,
če prižgeš luč, porazgubili potuhnje¬
no po Orehovljah. France Srebrot
se je pa peljal z vozom do svoje hi¬
še in ker ni bilo nikjer hlapca, voz
sam spregel in oba konja dejal v
hlev.

Ko je pa stopil v hlev, zapazil je
na svoje največje začudenje svojo
ženo Frančiško, ko je odskočila od
postelje mladega hlapca, dočim je
hlapec prav neumno gleda! in si hitel
popravljati svoje hlače. Položaj je bil
tako jasen, da France Srebrot ni mo¬
gel več dvomiti, da deli svojo zakon¬
sko srečo z mladim hlapcem. Ker je
prišel iz mesta že itak -najslabše vo¬
lje, pograbila ga je pri tem pogledu
naravnost divja jeza. Izpustil je oba
konja ter zavihtel bič, katerega je
imel še v rokah in tedaj so kakor to¬

ča začeli padati udarci po hlapcu in
ženi. Morebiti bi bil oba ubil, ko bi
mu ne utekla najprvo žena, potem pa'
še hlapec.

V svoji silni jezi se je zatekel
potem mladi Srebrot v neko zakotno
vaško gostilno ter tam popival pozno
v noč. Ko se je pošteno natrkan vra¬
čal ponoči domov, našel je zakonsko
posteljo prazno, ker se mu je žena
skrila. V svoji pijanosti vrgel se je
Srebrot na posteljo s trdnim name¬
nom, da bode drugi dan imel teme¬
ljit obračun s svojo ženo.

Ko je drugi dan zelo pozno vstal
France Srebrot z zmučeno glavo in
se podal v spodnje prostore, mu je
•pa prišla žena nasproti, kakor bi se
prej ta dan nič ne zgodilo. Franceta
Srebrota je ta skrajna predrznost
njegove žene pograbila in spravila
v tako jezo, da jo je začel psovati z
vlačugo, presico in drugimi podobni¬
mi psovkami ter jo goniti od hiše
stran.

Komaj je pa izrekel poslednje
besede, stopila je pa Frančiška Sre-
brotova sredi sobe, dejala si roki ob
bok in začela vpiti nad svojim mo¬
žem :

»Tako, iz hiše me goniš, ki ni
tvoja, ampak moja? Ta je pa lepa!
Kdo pa je prepisan kot lastnik na to
hišo, ali jaz ali ti, ki nimaš nič druge¬
ga kot zanikrne hlače in ki živiš od
milosti svoje žene. Vesel bodi, da te
gledam pri hiši in da ti nisem še po¬
kazala vrat. Enkrat za vselej ti po¬
vem, da sem jaz pri hiši gospodar
in da bo pri hiši obveljalo le to, kar
bom jaz hotela in zapovedala in nič
drugega. Če ti ni všeč, pa se poberi
stran in se zateci v konsumno dru¬
štvo piiančevat in prešestvat s pro¬
dajalkama. Ali mar misliš, da sem
slepa, da nič ne vidim in nič ne vem.
kaj se je' zgodilo v konsumnem dru¬
štvu in zakaj sta s tem lepim kapla¬
nom Čukom ostajala tam cele noči?
Ali mar misliš, da sem tako neumna,
da bi verovala, da sta ti in tvoj lepi

141

kaplan z obema prodajalkama moli¬
la rožni venec? Nisem zastonj poslu¬
šala enkrat pod oknom in slišala, ka¬
ko vam je tista Rezika drobila m
krožila zelo okrogle pesmi. Ce misliš,
da bodeš ti, ki si prišel kot berač k
hiši, smel početi, kar se ti bode lju¬
bilo in pljuvati na zakonsko zvesto¬
bo, dočim bode tvoja žena doma ga¬
rala in delala, pri tem pa tvoje po¬
četje mirno gledala, se jako motiš in
še ne poznaš svoje žene Frančiške,
ki je doma iz bogate Rakove hiše.
Ce si ti dovoliš pljuvati na zakonsko
zvestobo, moral bodeš priznati ena¬
ko pravico tudi svoji ženi ali pa se
poberi od hiše. S tem sem ti zadost¬
no pojasnila najino razmerje, ker
stojim na stališču, da imam enako
pravico do onih svobodščin, katere
si ti privoščiš, kakor ti. Ce bodeš ti
oral po tujih njivah, bodeš moral tu¬
di mirno gledati in mirno prenašati,
da bodo drugi po tvojih. S tem sem ti
povedala, kar sem se namenila.«

Mlada gospodinja se je potem
zasuknila na petah in odšla iz sobe,
v kateri je pustila svojega moža zelo
presenečenega in osupnjenega. Fran¬
ce Srebrot je nato dalj časa premiš¬
ljeval besede svoje žene, nato se pa
otresel vseh neprijetnih misli na ta
način, da je zapregel konja in se od¬
peljal od doma po lesnih kupčijah.
Vendar danes z lesno kupčijo ni bilo
nič, ker je Srebrot posedal le po go¬
stilnah in se šele proti mraku vrnil,
spregel konja in potem nekako me¬
hanično krenil v konsumno društvo.

V konsumnem društvu je dobil
mladega kaplana Urha Cuka, utop¬
ljenega v razne račune, katerih je
rteštevilo ležalo pred njim na mizi.
Prej tako debela prijatelja sta se po¬
gledala zelo pisano. Precej okajeni
Srebrot pa je poklical prodajalko
Ančiko, da bi mu prinesla kaj boljše¬
ga za grlo in glad. Temu pozivu je
prodajalka Ančika hitro ustregla in
prinesla v posebno sobo liter boljše¬
ga in nekaj prigrizka. Srebrot je po¬

segel po prigrizku in začel tolažiti
svoj glad. Nato je pa natočil iz litra
dva kozarca ter porinil enega kapla¬
nu rekoč: »Na, Urh, pij, pa bodiva

zopet prijatelja!«

Kaplan je srepo pogledal svoje¬
ga prejšnega debelega prijatelja, ne
da bi se zmenil za ponudeni mu ko¬
zarec. Srebrot je pa svoj kozarec v
dušku zvrnil in si natočil drugega.

»Pusti tiste neumne račune,« re¬
kel je nato kaplanu, »da se bodeva
kaj pomenila. Nikar nad menoj ne
kuhaj riica zaradi včerajšne obrav¬
nave, vsaj veš, da nisem smel in mo¬
gel drugače govorili kot priča, če ni¬
sem hotel iti takoj v luknjo. Kakor
bi ti bil rad pomagal iz zanjke in ka¬
kor bi bil rad spravil v stroške in
sramoto Ivana Novaka, katerega naj
hudič vzame, ker sem si zavoljo nje¬
ga nakopal na vrat živo pokoro, ven¬
dar si tega nisem upal, ker vem, da
naš sodnik ne razume nobene šale.
Bodeš že tiste kronice utrpel, vsaj ti
jih bodo babe kmalu skupaj znosile,
potem bode pa vse pozabljeno in
dobro. Torej, ljubi moj Urh, bodiva
si zopet dobra in ga zvrniva kozarec
na najino staro prijateljstvo in na
stare dobre čase.«

Mladi kaplan se pa ni zmenil za
te besede Franceta, temveč je le na¬
prej računal. Ko je pa France Sre¬
brot, kateremu se je vedno bolj po¬
znalo, da ga prevzema v obilni meri
zavžito vino, le venomer silil v
kaplana in ga pogovarjal, da bi si
biia zopet dobra, se ga je pa kaplan
le naveličal poslušati in se zadrl nad
njim. da ga naj pusti na miru, ker on
s pijano klado nima nič opraviti.

Ko je pa France Srebrot slišal
besedo pijana klada, je pa zrasel in
začel vpiti nad kaplanom:

»Torej danes sem pijana klada,
drugače sem ti bil pa dober, ko sva
sušila sode v konsumnem društvu
in se tu notri dobro zabavala. Danes
sem ti torej pijana klada, prej sem ti
bil pa dober za to, da sem ti delal

142

priliko, da si se pritiskal k Reziki.
Ali si morda zato tako kisle volje,
ker je odšla dražestna Rezika!«

Ko je kaplan Čuk, kateremu je
šlo zadnje čase itak vse navskriž,
slišal Srebrotove zadnje besede gle¬
de Rezike, je odrinil, kakor bi ga pi¬
čil gad, od sebe svoje račune in raz¬
kačeno zarjul nad Srebrotom:

»Pijana klada, pijana muha, ki
ne veš, kaj ti leti iz jezika, pijana
čenča, ki si že vso pamet zapil, drži
svoj jezik za zobmi, ako nočeš, da
bodeš še nocoj birman . . .«

»Kdo je pijana muha, kdo bo bir¬
man?« zavpil je France Srebrot in se
v tistem hipu zakadil z vzdignjenimi
pestmi proti mlademu kaplanu. Ka¬
kor bi trenil, so se v tistem trenotku
tudi Srebrotove koščene pesti dotak¬
nile blagoslovljenega telesa mladega
kaplana, ki pa nikakor ni bil voljan
teh dotikljajev mirno prenašati, tem¬
več je začel vračati milo za drago.
Med nekdanjima prijateljema se je
vnel nato prav navaden pretep, ker
sta se obdelavala s pestmi po glavi ali
kamor je priletelo s tako vnemo, ka¬
kor bi mlatila in da so leteli krožniki
in steklenice po tleh ter da je bil tak
šum in vrišč, kakor če bi že napočil
sodni dan.

Ta vrišč in trušč je slišala pro¬
dajalka Ančika in pohitela pogledat
v posebno sobo, kaj se je zgodilo. Tu
je videla kaplana in Srebrota v so¬
vražnem objemu in obdelujoča se s
pestmi. Oba sta že nekoliko krvave¬
la in od obeh so visele že cape. Ko
je mlada deklica videla ta nenavadni
prizor, je pa zaklicala:

»Ali sta znorela? Kaj pa vama je
prišlo na misel? Ali hočeta, da bodo
vedele vse Orehovlje, kako se prete¬
pata kaplan Čuk in trgovec Sre¬
brot?«

Po teh besedah skočila je dekli¬
ca med razdražena petelina in ju
skušala razdvojiti, pri čemur je tudi
ona nekaj bunk odnesla. Po daljšem
trudu se ji je pa vendar posrečilo

razdvojiti pretepača, ki sta potem še
drug proti drugemu sikala kakor dva
razljučena gada. Ker ni bilo upanja,
da bi se pretepača sprijaznila, se je
pa obrnila deklica proti kaplanu re¬
koč:

»Ali vas ni sram, da se kot du¬
hovnik tako daleč spozabite, da se
pretepate kakor poulična baraba.
Škoda, da ste hodili toliko časa v
šolo, a se niste naučili prav nič olike.
Temu, ki ga ima pod kapo, ni zame¬
riti, pač pa vam, da ste se tako daleč
spozabili. Sram naj vas bo!«

Jezni kaplan te pridige mlade
prodajalke ni mogel mirno požreti,
temveč se je sirovo zadrl nad njo:

»Molči neumna baba in se ven
poberi, ker nimaš tukaj nič opraviti.«

»Kaj, neumna baba sem jaz?
Take besede pa pač nisem zaslužila
od vas, ko sem vam delala tako lepe
prilike, da sta se lahko ljubila in srč-
kala z Reziko. Doslej sem molčala
o tem lepem razmerju katoliškega
duhovnika, ki je obljubil s prisego
večno devištvo, sedaj pa ne bom
več! Naj le ves svet izve, kaj sta po¬
čela sveti kaplan Urh in brezmadež¬
na Rezika v ti-le sobici. To bodo na¬
penjali ljudje ušesa, ko bodo to sli¬
šali . . .«

Kaplan Čuk je pri teh besedah
prebledel in zagrabil prvo stvar, ki
mu je bila pri rokah ter jo vrgel v
deklico, ki se je pa spretno umaknila
in izginila pri vratih. Za njo se je pa
izmuzal iz sobe še France Srebrot,
v sobi je pa ostal osamljen mladi ka¬
plan, katerega so hudo bolele vse ko¬
sti, ker mu jih je s tako spretnostjo
prerahljal France Srebrot.

LI.

Od strasti, poželjenja
plamenele so oči mu.

Kakor blaznik plane vanjo,
kakor tiger jo zagrabi —

Aškerc:  Mučeniki.

Mladi župnik je divjal po svoji
sobi gori in doli kakor krvoločni

143

bengalski tiger. Od neukročene jeze
nad zadnjimi dogodki, katere je
smatral za svoje očitne poraze, je
škripal z zobmi, da se je kar penil.
Imel je pa tudi dovolj povoda za
svojo strašno jezo. Fred vsem so iz¬
padle občinske volitve, ki so mu ime¬
le prinesti neomejeno oblast nad ore-
hoveljsko občino in katere je iz var¬
nega zavetja tako spretno vodil, zanj
neugodno in se končale z najstraš¬
nejšim porazom za njegove mamelu¬
ke, ki so bili v njegovih rokah slepo
orodje. Ce se je vprašal, kdo mu je
naklonil poraz pri občinskih volitvah,
moral si je priznati, da nihče drugi,
nego oni Ivan Novak, katerega je že
dalj časa sovražil iz dna svoje du¬
hovniške duše in katerega bi z vese¬
ljem poslal na gorečo grmado, če bi
bile v veljavi še prelepe in prekorist-
ne srednjeveške postave. Poraz pri
občinskih volitvah je mladega žup¬
nika tembolj bolel, ker mu niti v sa¬
njah ni prišlo na misel, da bi mogle
izpasti drugače, kakor je pa on želel
in hotel.

Na drugi strani ga je pa neizmer¬
no grizlo naravnost sramotno pogo¬
rišče njegovega kaplana pri sodišču,
ker se je s tem pogoriščem, katerega
je kaplan Čuk doživel pri sodišču
znatno izpodkopal ugled duhovščine
v Orehovljah in v celem orehovelj-
skem kraju. Ljudje si bodo sedaj upa¬
li tirati in gnati duhovnike tudi pred
posvetne sodnike, ker jim bode ka¬
planovo žaldstno pogorišče služilo
za vzgled, da tudi duhovnik ne sme
brez neprijetnih posledic obrekovati
svojega bližnika in potem še oni na¬
ravnost neverjetno in skrajno poni¬
žujoči pogoji te poravnave, katero
je sklenil mladi kaplan pred sodi¬
ščem. Teh pogojev se še domisliti ni
smel, ker so bili taki, da ga je začel
od same jeze kar krč lomiti, čim so
mu prišli v spomin. Če se je pa zopet
vprašal, kdo je temu otročjemu in
bebastemu kaplanu preskrbel to sra¬
motno pogorišče, moral si je zopet

odgovoriti, da ravno isti Ivan Novak,
ki mu je sploh povsod na potu.

Sedaj pa še ta nepričakovani
'.izid z županovo vdovo tako preme¬
teno vpeljane akcije. Toliko se je tru¬
dil in tolikrat je moral poklicati na
pomoč najstrašnejši popis peklenskih
muk, da je imovito županovo vdovo
popolnoma omrežil in vlovil v spret¬
no nastavljene zanjke, potem mu pa
ta neumna babnica v odločilnem tre-
notku znori in s svojo norostjo pre¬
križa vse račune. Ona lepa vsota,
katero je imela županova vdova dobiti
kot oporočno volilo po svojem pokoj¬
nem možu, mu je splavala seveda tu¬
di s tem po vodi, dasi je bil na tihem
že dolgo prepričan, da mu bode ta
lepa vsota kot zrelo jabolko padla v
njegove grabežljive roke pod zna¬
nim lepodonečim imenom »darilo za
dobre namene«. Imel je namreč nje¬
mu slepo vdano županovo vdovo že
popolnoma obdelano v tem smislu in
je že tudi v duhu videl to lepo vsoto
spravljeno na varnem v svoji blagaj-
nici, od koder bi nikdar več ne prišla
v tuje roke. Od jeze je postajal kar
zelen, ko se je domislil, da je njegov
up na svitlih 10.000 K splaval po vodi.
Če si je zastavil vprašanje, kdo ga je
oropal te lepe vsote, mu je zopet do¬
nelo v ušesa kot odgovor, da je pro-
vzročil to ravno isti Novak s po¬
močjo bebastega prednika Matije
Korena. Nepričakovana izguba celih
10.000 K po krivdi Ivana Novaka ga
je še najbolj pekla in grizla in ga tu¬
di privedla do nepreklicljivega skle¬
pa, da mora brez odloga in strašno
udariti tega Ivana Novaka, ako hoče
le nekoliko pomiriti svojo razburka¬
no notranjost . . .

V tem hipu se je čulo na vratih
ponižno trkanje, na kar je vstopil po-
hlevno v župnikovo sobo' cerkovnik
Miha Šteblaj. Ko je ugledal razkače¬
ni župnik pohlevnega cerkovnika,
domislil se je takoj njegove hčere, s
katero se je mislil njegov, do smrti
sovraženi protivnik Ivan Novak po-

144

ročiti. Da bi vsaj deloma ogrenil nje¬
govo življenje, je potom cerkovnika
Šieblaja župnik že zdavnaj izposlo¬
val, da cerkovnikova hči, ko se je
vrnila iz Dalmacije, ni prišla več v
dotiko z Novakovo hišo. Sedaj je pa
sklenil stopiti korak naprej in s pri¬
mernim pritiskom obdelati cerkovni¬
kovo hčer, da bo pretrgala vse zve¬
ze z Ivanom Novakom in mu dala
slovo.

Ko je cerkovnik Šteblaj sporočil
svojemu župniku neko malenkostno
službeno zadevo, mu je pa- župnik
naročil, da naj poške k njemu takoj
svojo hčer Lenico, ker mora z njo
nujno govoriti v zadevi Marijine
družbe, h kateri se še doslej ni pri¬
glasila kot članica, čeprav to vzbuja
po celi čupniji javno pohujšanje. Pri
tem je mladi župnik povedal tudi par
prav gorkih cerkovniku in mu očital,
da očividno zanemarja svoje očetov¬
ske dolžnosti in pa vzvišene dolžno¬
sti svojega cerkovniškega stanu.
Končno je mladi župnik ubogemu
cerkovniku celo zagrozil, da ga bode'
spodil, če bode slišal le še najmanjšo
pritožbo.

Nesrečni cerkovnik je odšel po¬
bit iz župnikove sobe, da sporoči
svoji hčeri župnikov ukaz, kar je tu¬
di takoj storil. Leniča se je župniko¬
vega ukaza silno prestrašila, ker je v
svoji nedolžnosti nehote slutila, da ji
župnik ni naklonjen, ker je že več¬
krat pokazal, da naravnost sovraži
njenega Ivana. Vsled tega se je obo¬
tavljala izpolniti župnikov ukaz. Ko
je cerkovnik opazil, da Leniča noče
takoj iti k župniku, jo je začel milo
prosili, da naj ustreže župnikovi vo¬
lji, ker spravlja sicer v največjo ne¬
varnost njega in njegove negodne
otročiče, ker župnik ne bi mirno pre¬
nesel nepokorščine od strani njegove
hčere, temveč spodil takoj njega iz
službe in ga pognal na cesto. Pod
tem silnim pritiskom se je Leniča
udala in odšla k župniku.

Ko je mlada deklica pohlevno
vstopila v župnikovo sobo, jo je za¬
čel le-ta motriti z izkušenimi očmi.
Čeprav je gojil v svojem srcu smrtno
sovraštvo do Ivana Novaka, moral
si je vendar priznati, da ima izboren
okus in da si je izbral za nevesto naj-
iepše dekle daleč na okrog. Kakor
hitro je pa župnik prišel do tega spo¬
znanja, začele so se mu oči iskriti,
ker se ga je polotevalo poželenje, da
bi poskusil med iz te nežne cvetice,
ker bi s tem najbolj mojstrsko izve¬
del svojo osveto nad svojim sovraž¬
nikom Ivanom Novakom. Cim se ga
je pa polotilo to poželenje, začela ga
je pa tudi skoro premagovati strast
in v istem hipu se mu je rodil v duši
trden sklep, da mora postati pred
njim stoječa boječa deklica žrtev
njegovega poželjenja, bodisi z lepa,
bodisi z grda.

Leniča je kakor plaha golobica
gledala s strahom svojega župnika,
kateremu so se oči tako čudno iskri¬
le in čegar obraz je sočasno oblila
neka čudna rdečica. Instinktivno je
čutila uscdepolno nevarnost, ki grozi
njeni sreči in njeni prihodnjosti in v
svojem strahu bi se najrajša pogrez¬
nila y zemljo . . .

Še le čez dalj časa je mladi žup¬
nik prijazno ogovoril plaho .deklico in
ji rekel, da naj se vsede na kanape
za mizo, ker ima z njo govoriti resne
besede radi Marijine družbe. Ko pla¬
ha deklica ni takoj sedla za mizo, jo
je pa narahlo porinil na kanape in se
sam vsede! na stol tik nje. Nato jo je
pa sedeč tako blizu nje, da je uboga
deklica čutila gorkoto njegovega te¬
lesa, s prijaznimi besedami obdela¬
va!, da bi pristopila kot članica v Ma¬
rijino družbo ter postala nje ponos
in dika. Pri teh svojih vabilnih bese¬
dah je mladi župnik kakor nevede
položil svojo roko na ramo deklice,
ki se je plaho odmaknila. Isti hip se
je pa že presedel mladi župnik raz
stol na kanape k deklici ter ovil
okrog nje svojo močno roko.

145

Kakor obstreljena žival je sko¬
čila tedaj miada deklica pokonču, se
s silo iztrgala župniku iz rok in tekla
, proti vratom, da bi ušla preteči ne¬
sreči. Še hitrejši kakor deklica je
bil pa župnik, ki je kakor blisk planil
k vratom, zavrtil ključ in ga potegnil
iz ključavnice.

Ko je uboga in nesrečna deklica
videla, da ji je zaprt rešilni izhod
skozi vrata, je pa v svojem obupu
planila proti oknu, da bi se rešila s
skokom skozi okno. Toda tudi tukaj
jo je mladi župnik, ki je med tem
postal ves razbeljen od pohotnih
strasti, prehitel ter jo potegnil nazaj,
zaeno se je oklenil s svojimi krepki¬
mi rokami in jo s silo vlekel proti
kanapeju, kjer se je potem vnel boj
za življenje in smrt med nečloveško
zverino v moški podobi in med ubo¬
go in slabo žrtvijo . . .

* *

*

Šele čez kaki dve uri je Leniča
kakor blazna planila iz župnikove
sobe ter vsa razmršena tekla proti
svojemu domu, kjer se je v svojo
skromno sobico zaprla. Le-tam je
ure in ure ihtela in ječala kakor mal
otrok. Ko ji je pa zmanjkalo solz, se
je pa popolnoma nenaravno naenkrat
pomirila, vzela iz predala pisemski
papir in začela z mrzlično naglostjo
pisati pismo. Ko je dokončala to pis¬
mo, je pa pismo dejala v kuverto, na¬
pisala naslov in potem s pismom od¬
šla iz sobe, dasi je bila odbila ura
že davno polnoč.

Deklica je šla iz cerkovnije pro¬
ti Novakovi hiši, kjer je stala v noč¬
nem miru več kakor eno uro naslo¬
njena na vrtno ograjo. Potem je pa
pismo, katero je cel čas držala kr¬
čevito v rokah, dejala na okno Nova¬
kove hiše ter izginila v noč . . .

LIL

Pobegnil mi slepar je proč . . .

Aškerc:  Jadranski biseri.

Konsumar Urh Čuk tisto noč, ko
mu je njegov prijatelj France Srebrot
v konsumnem društvu prav neusmi¬
ljeno prerahljal kosti, ni mogel od
samih bolečin zatisniti očesa. Bolelo
ga je celo telo, boleli so ga vsi udi.
Ko se je tako valjal brez spanja po
postelji, premišljeval je svoje dose¬
danje življenje in delovanje v Ore-
hovljah. Kakor sta se to njegovo živ¬
ljenje in delovanje početkoma lepo
razvijala, tako se je sedaj začelo vse
obračati na slabo stran. Vzlic sijajni
reviziji ga je kar v dušo zazeblo, če
se je spomnil svoje posojilnice in
svojega konsumnega društva. Nika¬
kor si ni,tajil in si tudi ni mogel ta¬
jiti, da se je z izvršeno revizijo pri¬
krilo le za trenotek oni smrad, ki bo¬
de iz obeh zavodov skoro bruhnil v
svet. Navdajala ga je silna skrb, kaj
bode potem, če pride v javnost, da
sta bilanci pri posojilnici in kon¬
sumnem društvu čisto navadno po¬
tvorjeni in da z lepimi številkami
prikrivata resnični položaj najzanikr-
nejšega gospodarstva in splošne pre¬
zadolženosti. Prepričan je bil, da bi
ga ljudstvo kamenjalo, čim bi izve¬
delo, kako slabo stojita posojilnica in
konsumno društvo in da sta oba za¬
voda na robu prepada. Bojazen pred
črno bodočnostjo mu je rodila v srcu
misel, da bi bilo najbolje, če se od¬
tegne onim strašnim posledicam, ki
bi jih ustvaril polom pri posojilnici in
konsumnem društvu.

Ravnotako skrajno neprijetno
misel mu je pa vzbujala grožnja nje¬
govega župnika, da bode pri knezo-
škofijskem ordinarijatu zahteval nje¬
govo premestitev iz Orehovelj, češ,
da je s sodno poravnavo provzročil
vseobče pohujšanje.Uverjen je bil pa,
da bode dr. Podpečnik, ako obvesti
ordinarijat o vsebini sodne poravna¬
lo

146

ve in če zahteva vsled te poravnave
njegovo premestitev, to tudi dosegel
in da jo bode v kratkem, toda ne po¬
sebno slavno moral pobrati iz Ore-
hovelj.

Mlademu kaplanu se je pa konč¬
no težilo tudi po njegovi Reziki, ki
mu je znala tako lepo sladiti življenje
in ki mu je tudi zvesto stala na stra¬
ni, ko je prišel v zadrego. Spomnil se
je njenega vabila, da naj pride za njo
v Ameriko, ker ga bodo atnerikan-
ski rojaki kot misijonarja sprejeli z
odprtimi rokami. Premišljeval je to
vabilo mlade deklice in čim bolj je
prerešetaval njeno vabilo, tem bolj
mu je ugajala misel, da bi kar čez noč
zapustil nehvaležne Orehovlje in se
podal s svojo Reziko kot misijonar v
daljno Ameriko. S tem bi zadel kar
dve muhi na en mah; na eni strani bi
se odtegnil vsem neprijetnim posle¬
dicam svojega lahkomišljenega go¬
spodarstva pri posojilnici in pri kon-
sumnem društvu, na drugi strani bi
bil pa zopet skupaj s svojo Reziko,
ki mu je toli prirasla k srcu. Čim bolj
je premišljeval povabilo mlade dekli¬
ce, tembolj se je ogreval za misel,
da bi se temu povabilu tudi odzval.

Ko se je pa pojavil prvi svit mla¬
dega dneva, je bil pa v srcu mladega
kaplana že gotov sklep, da bode za¬
pustil nehvaležni stari svet in se po¬
dal kot misijonar čez sinje morje v
daljno Ameriko.

Jutranjo svojo mašo opravil je
kaplan zelo raztresen, ker mu je ro¬
jila po glavi misel na njegovo Reziko
in pa na njegovo bodoče misijonar¬
stvo.

Po maši je napravil mladi kaplan
kratek izprehod, da bi si prilagodil
one besede, s katerimi je mislil svo¬
jemu župniku, od čegar strani je pri¬
čakoval oster odpor, primerno po¬
jasniti, da bode zapustil Orehovlje in
se podal v Ameriko kot misijonar.
Ko se je pa vračal iz sprehoda, ga
je pa na potu srečal poštni sel, ki
mu je izročil drobno pismo iz glavne¬

ga mesta od njegove Rezike, katere
pisavo je spoznal takoj na naslovu.

Pismo je utaknil mladi kaplan
hitro v žep svoje suknje in se podal
v kaplanijo, da prečita pismo svoje
Rezike. To pismo je bilo polno lju¬
bezni. Rezika mu je namreč kar na
vseh štirih straneh tožila, kako ji je
dolgčas po njenem ljubem Urhu, ka¬
ko ji teče življenje prazno brez Urha,
katerega je zaeno prosila z gorečimi
besedami, da naj skoro pride za svo¬
jo Reziko in se ž njo popelje preko
velike luže v lepšo in srečnejšo bo¬
dočnost. Rezika mu je tudi pisala, da
se odpelje čez dva dni proti Mavru,
kjer se bode ukrcala na parnik, da se
poda k svoji sestrični v Cleveland.
Napisala mu je tudi natančni naslov
svoje sestrične, pri kateri bode svo¬
jega Urha čakala njegova Rezika in
morda že tudi nekdo drugi. Rezika
je končno svetovala mlademu kapla¬
nu, da naj se, ako hoče priti za njo v
Ameriko, založi tudi nekoliko z de¬
narjem, da bode lahko zmagal potne
stroške in potem v Ameriki brez¬
skrbno čakal na kako boljšo službo.

To pismo mlade deklice je v sr¬
cu mladega kaplana potrdilo po noči
storjeni sklep, da gre za svojo Reziko
kot misijonar v daljno Ameriko.

iMladi kaplan se je nato podal k
svojemu župniku, da mu sporoči svoj
sklep, da gre iz Orehovelj proč in da
se misli posvetiti misijonarskemu po¬
klicu v Ameriki. Ko je vstopil mladi
kaplan v uradno sobo svojega žup¬
nika, našel je na svoje naj večje za¬
čudenje istega sedečega pri mizi z
bledim, prepadlim obrazom, na kate¬
rem je bilo vse polno obližev. Ko je
kaplan vstopil, dvignil je mladi žup¬
nik nekam trudno svoje oči in kapla¬
na vprašal, česa želi.

Mladi kaplan je začel nato pri¬
povedovati svojemu župniku, da je
prišel po daljšem in temeljitem pre¬
mišljevanju do prepričanja, da izvr¬
ševanje duhovnega poklica v njegovi
domovini ne zadošča njegovi apo-

147

stolski vnemi in gorečnosti za sveto
in dobro stvar, vsled česar se je odlo¬
čil, da se bode podal kot kot misijo¬
nar v Ameriko, kjer tako zelo pri-
mankuje duhovnikov, da morajo cele
naselbine naših milih rojakov osta¬
jati brez duhovne pomoči in seveda
tudi brez pravega duhovnega vod¬
stva. Za svojo dolžnost smatra vsled
tega, da sledi temu svojemu notra¬
njemu pozivu in postavi svoje moči
v službo katoliške misli pri sloven¬
skih rdjakih v daljni Ameriki.

Mladi kaplan je pričakoval od
strani svojega župnika odločen odpor
proti ti svoji nameri, zapustiti Ore-
hovlje in oditi kot misijonar v Ame¬
riko. Na največje začudenje pa se
mladi župnik ni niti najmanjše upiral
njegovi nameri, temveč je na njego¬
vo sporočilo odvrnil le s trudnim gla¬
som, da nima nič proti njegovi na¬
meri in da lahko zapusti svoje mesto
v Orehovljah, čim mu to dovoli kne-
zoškofijski ordinarijat.

Mladi kaplan se je silno čudil
besedam svojega župnika, ki je bil
videti danes duševno zelo pobit in ne
samo telesno, kakor so to kazali šte¬
vilni obliži na njegovem obrazu.
Sklenil je takoj izkoristiti to nena¬
vadno razpoloženje svojega župnika
tudi zato, da si izposluje nekaj dopu¬
sta v to svrho, da uredi osebno svo¬
jo tozadevno prošnjo pri knezoškofij-
skem ordinarijatu in da si preskrbi
na glavarstvu potrebne potne listine.

Ko je mladi kaplan sporoči!
svojemu župniku svojo prošnjo za
dopust, tudi ti prošnji župnik ni ugo¬
varjal, temveč s trudnim glasom do¬
volil kaplanu zaželjeni dopust, za
katerega se mu je ta lepo zahvalil in
potem odšel.

Mladi kaplan se je še isti dan
odpeljal iz Orehovelj v okrajno me¬
sto, kjer se je radi potnih listin ogla¬
sil na glavarstvu. Daši je bil mladi
kaplan še podvržen gotovim voja¬
škim dolžnostim, mu na glavarstvu z
ozirom na njegov duhovni poklic in

na njegov vzvišeni namen, iti kot
misijonar v Ameriko, niso delali prav
nikakih neprilik, temveč mu gladko
izdali vse zaželjene listine.

Iz okrajnega mesta se je peljal
mladi kaplan v Ljubljano; kjer je
bila njegova prva pot k njegovi Re¬
ziki, s katero sta potem v neki po¬
sebno katoliški gostilni preživela
skupaj par prijetnih uric ter si v tem
času napravila natančen načrt za
potovanje v Ameriko in njuno bo¬
dočnost v novem svetu.

Drugi dan se je mladi kaplan
oglasil na knezoškofijskem ordinari¬
jatu. Ker je bil mladi kaplan v ško¬
fiji prav dobro zapisan zbog njegove
živahne agitacije na političnem po¬
lju in zbog njegovega gorečega delo¬
vanja na gospodarskem polju, je bil
le tam prav prijazno sprejet in k;o je
ustmeno sporočil svojo prošnjo, se
je le obžalovalo, da hoče tako odli¬
čen član vojskujoče se cerkve zapu¬
stiti ljubljansko škofijo in iti kot mi¬
sijonar v Ameriko. Ko je pa mladi
kaplan na knezoškofijskem ordinari¬
jatu zatrdil, da hoče v Ameriki orati
ledino s tem, da bode začel med
amerikanskimi Slovenci delati gore¬
čo propagando za prepotrebne škofo¬
ve zavode in da bode skušal v Ame¬
riki živeče slovenske katoličane pri¬
praviti do tega, da bodo tudi oni za¬
čeli prispevati denarne prispevke za
te zavode, je bila pa njegova prošnja
takoj uslišana in mu še isti dan izda¬
no dovoljenje, da sme izstopiti iz vr¬
ste duhovnikov ljubljanske škofije v
svrho nastopa misijonarske službe v
Ameriki. Mladi kaplan pa ni dosegel
samo tega, temveč še precej več.
ker so mu v škofiji vročili tudi več
priporočilnih pisem na odločilne
slovenske cerkvene kroge v Ameriki.

Prva pot mladega kaplana Čuka
iz knezoškofijske pisarne je bila zo¬
pet k njegovi Reziki, da ji sporoči ve¬
selo novico, kako dobro je opravil v
škofiji in da se dogovori z njo glede
skupnega potovanja v daljno Ameri-

148

ko. Ko sta se mladi kaplan in Rezi¬
ka vse potrebno dogovorila, je pa
Rezika svojemu Urhu še enkrat za-
bičila, da naj se pošteno preskrbi in
založi z denarjem za pot in za biva¬
nje v Ameriki, kar ji je mladi kaplan
tudi obljubil.

Po prisrčnem slovesu se je po¬
tem odpeljal kaplan v Orehovlje, se
poslovil na kratko pri svojem župni¬
ku, pobral v posojilnici in v konsum-
nem društvu, kar je mogel dobiti go¬
tovine in potem oddal ključe od po¬
sojilnice in od konsumnega društva
najbolj zabitemu odborniku, katere¬
mu je zaeno zapovedal, da naj dotlej,
dokler ne dobi od njega nadaljnih
pismenih navodil, počiva začasno
poslovanje pri posojilnici, dočim naj
pa prodajo blaga iz konsumnega dru¬
štva vodi začasno Ančika, s katero je
že govoril.

Kaplan je tudi res govoril s pro¬
dajalko Ančiko. s katero se je pri ti
priliki pobotal, ker jo je pridobil na
svojo stran s tem, da ji je potrojil
njeno plačo in ji to tudi pismeno po¬
trdil.

Ko je tako mladi kaplan vse ure¬
dil, je pa spravil svoje stvari v po¬
potni kovček, se vsedel na voz in
dal za večno slovo nehvaležnim Ore-
hovljam.

liii.

Pustite me! Fant me moj išče,
moj ženin me kliče doma!

Telo le ste vzeli si moje
nikdar pa ne dam vam srca!

Aškerc:  Jadranski biseri.

Tekom onega dopoldneva, ko je
ponoči cerkovnikova Leniča položila
pismo na okno Novakove hiše in po¬
tem izginila v črno noč, našla je No¬
vakova dekla to pismo na oknu in je
izročila takoj župniku Matiji Korenu,
čegar naslov je brala na kuverti.

Župnik Matija Koren je z začu¬
denjem prevzel to pismo od dekle.
Njegovo začudenje se je pa izpre-

menilo v bridko bolest in silen srd,
ko je pismo odprl in prebral s slabo
in tresočo roko napisano vsebino.
Strašna vsebina tega pisma se je
namreč glasila:

»Preljubi, predobri gospod žup¬
nik! Samo Vam bom zaupala naj¬
strašnejšo nesrečo, ki je zadela me¬
ne nesrečno bitje . . . Edino Vam bo¬
dem potožila svoje brezmejno gor¬
je .. . Edino Vam bodem izdala ime
onega satanskega zločinca, ki je raz¬
rušil mojo srečo in uničil mlado moje
življenje .. . Edino Vam odkrijem vso
svojo nesrečo, ljudem pa naj ostane
moja sramota prikrita . . . Danes po¬
poldne sem morala na očetov ukaz
v župnišče, češ, da hoče Vaš nevred-
dni naslednik dr. Podpečnik z menoj
nujno govoriti. Obotavljala sem se
poslušati očetov ukaz, ker se mi je
porajala v srcu slutnja, da me čaka
tam nesreča. Oh, zakaj nisem bila
prvič v svojem življenju nepokorna
svojemu očetu! Saj bi se bili ven¬
dar našli milosrčni ljudje, ki bi spre¬
jeli njega in otroke pod streho in jim
privoščili košček kruha. Toda pokor¬
na ukazu svojega očeta šla sem v
brlog najhujše zveri in postala žrtev
tega satana v človeški podobi. Ko*
sem prestopila prag one nesrečne
hiše, kjer je bila uničena potem moja
sreča, me je hinavska zver sprejela
s priliznjenimi besedami in me vabil
k vstopu v njegovo Marijino družbo.
Pri tem je pa že začel duhovni hudo¬
delec stegati po meni svoje grabež¬
ljive roke. V strašni slutnji pred pre¬
tečo nesrečo sem skočila no koncu
in hitela proti vratom, da ubežim hu¬
dobni zverini , . . Toda prehitel me
je . , . Obrnila sem se potem proti
okrm. da bi si s skokom skozi okno
rešila svojo deviško čast in otela
svojo življenskn srečo . . . Toda zo¬
pet ie bil hitrejši, kakor jaz . . . Te¬
daj me je na zagrabil in me začel
daviti ... V strašnem boju za svojo
čast, za, svojo srečo, podlegla sem
šibka stvarica in izgubila zavest . . .

149

Kar se je med tem zgodilo, ko sem
bila brez zavesti, niti misliti ne smem
in si tudi misliti ne upam . . . Samo to
vem, da sem postala nevredna svoje¬
ga Ivana, ker je duhovni zločinec
omadeževal moje telo . . . Toda duše
mi ni! Duša je ostala čista in ostane
cista ... Ko sem se po dolgem času,
koliko časa je preteklo ne vem, iztr¬
gala iz hudobnih rok duhovni zveri¬
ni, na čegar zločinskem obrazu so
moji prsti začrtali krvave sledove,
sem odhitela proti svojemu domu in
kakor mal otrok jokala in ihtela ob
grobu svoje sreče, ki je za večno po¬
kopana. Samo Vam, ki ste mi bili
vedno tako dobri, zaupam sramoto
svojega življenja, katere ne bom pre¬
živela. Moje omadeževano telo je
postalo nevredno mojega ljubega
Ivana in zato ne zasluži, da bi se še
dalje vlačilo po svetu. To nesrečno,
to omadeževano truplo bode še no¬
coj ležalo v prepadu . . . Svojo čisto
dušo priporočam usmiljenemu bogu,
ki naj ne sodi preostro nesrečne
žrtve, ki je sama sebe že sodila . . .
Veliko, veliko prošnjo imam do Vas
predobri gospod župnik. Skušajte po¬
tolažiti mojega Ivana, da ne bode
obupaval nad nenadno smrtjo svoje
Leniče. Stojte mu kot prijatelj ob
strani in mu sušite one bridke solze,
ki jih bode pretakal za svojo nesreč¬
no Lenico. Zamolčite mu pa, da sem
šla prostovoljno v smrt in kaj me je
do tega privedlo . . . Prikrijte pa to
tudi drugim ljudem, da ne bodo plju¬
vali na grob nesrečnice! . . . Ivanu
naj ostane spomin na me, ki sem ga
ljubila z vso silo svoje mlade duše,
svet in neomadeževan . . . Dobri bog,
na čegar neskončno milost upam na
dan njegove pravične sodbe, naj mu
pa dodeli na tem svetu ono srečo,
katero bi bila tako rada ž njim deli¬
la .. . Moje zadnje misli bodo pri
Ivanu in z njegovim imenom na
ustih bodem pretrgala nit svojega ne¬
srečnega življenja . . . Zahvaljujem
se Vam še enkrat za vse neštevilne

dobrote, ki ste mi jih izkazali, zahva¬
ljujem se Vam pa še posebej za to
zadnjo dobroto . . . Slednjič Vas še
prosim, ne obsojajte nesrečne Leni¬
če, da se je sama sodila, ker v svo¬
jem obupu nisem mogla najti drugega
izhoda iz svoje brezmejne nesreče.
Molite za me! Nesrečna Leniča.«

Sivolasega župnika Korena je
pretresla strašna vsebina obupanega
pisma nesrečne deklice, zaeno ga je
pa zgrabil silen srd nad nečloveško
zverino, ki je strl s svojo samopašno
pohotnostjo mlado bitje in je pognal
v prostovoljno smrt. Vzlic prošnji
nesrečne mlade deklice sklenil je
sam izvršiti obsodbo nad duhovnim
hudodelcem.

Te misli so se v hipu porajale v
duši ožaloščenega župnika. Takoj na¬
to jih je pa razgnal up, da nesrečna
deklica morebiti le ni dosegla in iz¬
vršila popolnoma svojega namena,
temveč da se ji je morebiti ponesre¬
čil njen poskus uničiti svoje mlado
življenje in da sedaj ječi v silnih bo¬
lečinah v prepadu in čaka rešitve.

Z mrzlično hitrostjo se je odpra¬
vil na to sivolasi župnik k znanemu
prepadu, da poišče truplo nesrečne
deklice in ji nudi prvo pomoč, če je
dobri bog odvrnil od nje prezgodnjo
smrt. Stari naš župnik je celo pot
upal, da bode našel nesrečno deklico
še živo, čeprav hudo poškodovano.
Zato je hitel in hitel, da mu je pot kar
curkoma lil raz čelo.

Ko je prišel do prepada, krenil
je takoj po znani stezici v dno pre¬
pada. Ko je dospel na dno, našel je
tam res truplo mlade deklice. Hipo¬
ma je bil pri truplu in ko je dejal svo¬
jo tresočo roko na truplo mlade de¬
klice, bilo je truplo že mrzlo . . .

Sivolasemu župniku so zaigrale
v očeh solze . . . Molče je pokleknil
poleg mrtvega trupla nesrečne de¬
klice ter poslal k usmiljenemu sodni¬
ku v nebesa dolgo in gorečo molitev,
v kateri ga je prosil odpuščanja za

150

obupani čin nesrečne mlade deklice
in mile sodbe . . .

Ko je sivolasi župnik opravil to
svojo gorečo molitev, je pa vstal in
se napotil proti Orehovljam, da spo¬
roči grozno novico ženinu Ivanu.
Stopal je pa starček nazaj zelo poča¬
si, ker so mu postale noge težke ka¬
kor svinec. Čim bližje je prihajal Ore¬
hovljam, tern počasnejši so bili nje¬
govi koraki. V svojem duhu je pa
iskal tolažilnih besedi, s katerimi naj
pomiri in ublaži ono brezmejno gorje,
ki se bode ob strašni novici rodilo v
srcu njegovega mladega, nesrečnega
prijatelja.

Eno zavest je imel ubogi žup¬
nik, da svojemu nesrečnemu prijate¬
lju ne sme razodeti strašne resnice.
Sivolasi župnik, ki je vedno nad vse
spoštoval resnico, hčerko božjo in ki
si ni nikdar umazal svojih ust s kako
neresnico, moral se je danes odločiti,
da se bode prvikrat v svojem dolgem
življenju ooslužil neresnice in da bo¬
de Ivanu in ljudem povedal, da se je
cerkovnikova Leniča le po nesreč¬
nem naključju ponesrečila v prepa¬
du, ko ie šla prej ta dan nabirat tja
zanj rožice.

*

*

Skoro tik za starim župnikom
sta pa lezla po prepadu dva oreho-
veljska šolarčka in iskala gnezda. Ko
sta pa na dnu prepada našla truplo
mlade deklice in spoznala ponesre¬
čeno cerkovnikovo Lenico, sta jo pa
kakor veter pohitela proti vasi in na
vse strani raznesla novico o nesrečni
smrti cerkovnikove Leniče.

Tako je prišla vest o nesreči
cerkovnikove Leniče tudi do ved¬
nosti orožniške postaje, ki je takoj
vse potrebno sporočila okrajnemu
sodišču, da izvrši komisijo na licu
nesreče.

Med tem je sivolasi župnik Ko¬
ren poiskal mladega Novaka in ga
našel v njegovi sobi vtopljenega v
račune. Približal se mu je tiho; ko je

Ivan Novak začul tihe stopinje svo¬
jega očetovskega prijatelja, je vstal;
stari župnik je pa, ne da bi kaj rekel,
molče pritisnil mladega prijatelja na
svoje srce. Ivana Novaka je to čudno
postopanje starega župnika zelo
osupnilo, a ko ga je pogledal v njegov
prepadli in žalostni obraz, skrčilo se
mu je srce in se mu porodila črna
slutnja, da mu ima njegov očetovski
prijatelj povedati nekaj groznega ...

Držeč Ivana za roke, začel je
nato sivolasi župnik mlademu svo¬
jemu prijatelju praviti s tresočim
glasom o večkrat čudnih in presenet¬
ljivih ukrepih božjih in prešel potem
na nezgodo ponesrečene deklice. Ko
je Ivan začul grozno novico, da je
mrtva njegova Leniča, se je v brez¬
mejni žalosti kar sesedel in zatuli! z
nečloveškim glasom. Sivolasi župnik
se je nato oklenil z obema rokama
ubogega nesrečnika ter mu govoril
tolažilne besede, katerih nesrečni
Ivan v svojem brezmejnem obupu
morda še slišal ni. Polagoma je pa
začela Ivanu neka notranja sila stre¬
sati njegovo krepko telo in vse ude
in skoro so se mu pojavile v očeh
blagodejne solze... Tedaj je pa
krepki mož jokal in ihtel kakor mal
otrok.

LIV.

Ne boš več duš nam zapeljaval,

s skušnjavami nas nadlegaval.

Aškerc:  Mučeniki.

Sivolasi župnik Koren je ostal
cel dan pri ubogem Ivanu Novaku,
ker se je bal, da ne bi nesrečnik v
svoji žalosti in obupu storil kakega
neprevidnega koraka. Vsak hip je pa
prihitela k bratu tudi sestrica Marje¬
tica, ki je takoj brzojavila svojemu
ženinu Stanku, da naj pride v Ore-
hovlje, da bode stal na strani bratu
Ivanu ob grozni nesreči, ki ga je za¬
dela.

Še le proti večeru se je Ivan ne¬
koliko pomiril, toda njegova bledost

151

in mrkost sta kazali, da mu srce raz¬
jeda silna bolest, bolest nad izgubo
ljubljenega bitja, katero je ljubil kot
zenico v svojem očesu. Ubogi Ivan
ni skoro celo noč zatisnil očesa, tem¬
več prebil to prvo strašno noč po
smrti svoje Leniče hodeč po sobi gor
in dol. Še le proti jutru se je ves iz¬
mučen vrgel v polni opravi na po¬
steljo in šele tedaj se ga je usmilil
dobrotljivi bog Morfej ter mu naklo¬
nil smrtnemu spanju podoben spanec.

Drugo jutro je že zgodaj 'zjutraj
dospela v Orehovlje sodna komisija,
ki se je podala takoj na lice nesreče,
da izvrši le-tam ogled. Mrtvo truplo
mlade deklice se je potem preneslo
v mrtvašnico, da se le-tam raztelesi.
Pri raztelesenju je pa okrajni zdrav¬
nik ugotovil, da so vzrok smrti zlom¬
ljen tilnik, večkrat prebita lobanja in
njima sledeče otrpnenje možganov;
mrtva deklica je pa imela zlomljene
tudi nogi in roki. Pri raztelesenju je
pa opazil zdravnik sledove strjene
krvi na nekem delu trupla, kar ga je
napotilo, da je tudi ta del trupla na¬
tančnejše ogledal in preiskal, pri če¬
mur je začel z glavo majati. Okrajni
sodnik ga je začuden gledal in vpra¬
šal, kaj mu ni všeč, ker maje z glavo.
Na to vprašanje je pa odvrnil zdrav¬
nik, da kažejo gotovi znaki, da je mo¬
rala biti ponesrečena deklica kakih
dvanajst ur pred svojo nesrečno
smrtjo spolno zlorabljena in oneča-
ščena.

Nato se je sestavil zapisnik o
raztelesenju, v katerem je zdravnik
tudi omenil one znake, ki kažejo na
to, da je bila mrtva deklica pred
svojo nezgodo spolno rabljena. Ko je
bil zapisnik o raztelesenju gotov, po¬
dala se je pa sodna komisija v Nova¬
kovo gostilno, kjer sta jo sprejela
stari župnik Koren in inženir Stanko,
ker mladega gospodarja Ivana še ni
bilo na spregled. Kakor je to na¬
ravno, menili so se o nesrečni smrti
mlade deklice, pri čemur je zdravnik
omenil tudi one čudne znake na de¬
kličinem truplu, ki utemeljujejo do¬

mnevo, da je bila nekaj ur pred svojo
smrtno spolno rabljena. Stari naš
župnik Koren je pazno poslušal te
zdravnikove navedbe, ne da bi bil
črhnil le besedico, da mu je o stvari
kaj več znanega, ker je hotel izpolniti
zadnjo željo nesrečne deklice in mol¬
čati o njeni sramoti.

Ko se je pa sodna komisija vr¬
nila v mesto, se je pa napravil župnik
Koren na težko pot v župnišče, da
napravi obračun z zločinskim duhov¬
nikom, ki je tiral s svojo živinsko po¬
hotnostjo v smrt mlado bitje. Ko je
vstopil v župnišče, mu je prišla na¬
sproti neka ženica, katero je vprašal,
če je doma mladi župnik.

Ženica mu je odgovorila, da so
župnik pač doma, da so pa nekaj
bolni in da so ji naročili, da ni treba
nikogar k njim pustiti. S temi bese¬
dami je hotela ženščina zastaviti pot
staremu župniku, ki se pa ni zmenil
za njo, temveč stopil takoj proti do¬
bro mu znanim vratom, na katera je
potrkal in potem takoj vstopil.

Mladi župnik dr. Podpečnik je
ležal pri vstopu Matije Korena bled
in z zavezano glavo na divanu. Ko je
obrnil svojo glavo, zazrl je ves pre¬
strašen v došlecu svojega prednika,
ki je obstal v sredi sobe kakor angel
maščevanja. Mladi župnik je nekaj
časa gledal s strahom svojega pred¬
nika, potem se pa počasi vzdignil in
zmeden in s tresočim glasom ponudil
svojemu predniku prostor.

»Ne potrebujem stola,« odvrnil
je z rezkim glasom Koren. »Kar se
imava midva danes zmeniti, to bo¬
deva lahko stoje opravila. Tudi ne
bodem tratil preveč besedi z vami,
ker ne bi rad predolgo z vami skupaj
ostal v isti sobi. Preidem takoj k
stvari. Cerkovnikova Leniča je na¬
šla prerano smrt v prepadu, smrt ne¬
srečne deklice imate vi na vesti, ker
ste jo včeraj s silo in zločinsko one¬
častili. S tem ste kot katoliški du¬
hovnik zagrešili hudodelstvo posil¬
stva in jo pognali v smrt. Vaše ži¬
vinsko dejanje se kaznuje po cesar-

152

skih postavah z dosmrtno ječo, ker
je šla vaša žrtev v svoji zmedenosti,
katero ste pa vi provzročili, prosto¬
voljno v smrt. Pri današnjem raztele-
senju je zdravnik tudi ugotovil znake
onečaščenja na mrtvem truplu. Meni
je pa nesrečna deklica poslala pred
svojo smrtjo pismo, v katerem mi je
sporočila vso svojo sramoto, vso
svojo nesrečo in mi tudi povedala,
da ste vi oni hudodelec, ki jo je one¬
častil in ki jo žene v prerano smrt.
Cim predložim to pismo sodišču, vas
po zasluženju potegnejo v luknjo.
Vendar tega ne bodem storil, ako se
takoj izgubite iz Orehovelj in če za¬
pustite nemudoma kraj, ki je že pre¬
več poln vaših žrtev. Ni vam bilo do¬
volj, da ste županovo vdovo oropali
njene pameti in jo spravili v noriš¬
nico, sedaj ste si otežili svojo široko
vest še z gršim hudodelstvom in s
smrtjo mladega bitja. S tem je pa
postala vaša mera polna in morate
izginiti iz pozorišča ali z lepa ali z
grda! To so torej »bogu dopadljiva«
dela one novostrujarske naše duhov¬
ščine, ki hoče nas starejše duhovni¬
ke, ki smo se oprijemali edino le
cerkve in altarja, s silo odriniti raz
svoja mesta ter jih zasesti, da dove¬
de nazaj ljudstvo h Kristusu kralju!
To so torej »bogoljubna« dela one
mlajše duhovščine, ki je zapustila
cerkev in altar ter se z vso svojo silo
vrgla v posvetno vrvenje, da si osvo¬
ji vso posvetno oblast in da zatre v
narodu zadnji košček svobode in sa¬
mostojnosti! Š takimi deli bodete
skoro omajali Petrovo skalo in raz¬
rušili one temelje, na katerih je zgra¬
dil odrešenik svojo večno stavbo! Vi
ste grobokopi pravega krščanstva,
katero ste v svojem srcu že zdavnaj
zavrgli! Vi ste one cerkvene miši, ki
glodate na zdravem telesu naše vzvi¬
šene vere in naše vzvišene morale in
ki bodete s svojimi strupenimi zobmi
tudi oboje zglodali in zgrizli, če ne
pride cerkev sama do zdravega, toda
zaeno temeljitega preobrata! Verstvo

ne nazaduje in ne propada radi napa¬
dov cerkvenih sovražnikov, temveč
nazaduje in propada edino radi vas
predstaviteljev novostrujarske du¬
hovščine, ki sta vam posvetna oblast
in moč vse, verstvo pa postranska
stvar! Toda dovolj o tem, ker vas
dovolj jasno razkrinkujejo vaša gr¬
da dejanja. Vrnem se k moji zadevi.
Dovolim vam rok treh dni, da uredi¬
te svoje stvari in da izginete iz Ore¬
hovelj. Če bodete pa v treh dneh še
tukaj, potem bodem šel k sodišču ter
vas izročil roki neizprosne pravice.
Da vas takoj ne izročim roki pravi¬
ce, ne delam morda iz obzira na vaš
duhovski poklic, katerega ste brez-
stidno opljuvali, ne delam z ozirom
na vašo osebo, ki takega ozira tudi
ne zasluži, temveč storim to edino z
ozirom na dobro in pošteno ime one
zadnje vaše žrtve, ki je predsnoč-
njem šla prostovoljno v smrt. Torej
v treh dneh bodete izginili, ali vas pa
zagrabi roka pravice.«

Sivolasi župnik je govoril to
svojo sodbo z jeznim glasom in seka¬
no, da so padale posamezne besede
kakor bič po zločincu, ki je bled in
molče poslušal to strašno sodbo. Ko
je stari župnik izvršil svojo sodbo
nad zločinskim naslednikom, se je pa
trdo obrnil in zapustil prepadlega
zločinca samega.

Ko je častiti njegov prednik
vršil sodbo nad dr. Jurjem Podpečni-
kom, zdelo se je poslednjemu, da se
nahaja na šibki ladji, katero mečejo
razburkani valovi semintje kot ore¬
hovo lupino in ki se bode skoro po¬
greznila v dno morja.

Bil je tako potrt in telesno in du¬
ševno uničen, da je izgubil ves svoj
nekdanji ponos in da svojemu pred¬
niku na strašno obtožbo in obsodbo
ni mogel odvrniti niti besedice, tem¬
več da je molče sprejel svojo obsod¬
bo, ki je bila pa še nad vse pričako¬
vanje milostna.

153

Začel je v svojih zblodenih mož¬
ganih premišljevati, kaj mu je storiti,
ali naj se uda mili sodbi svojega sivo¬
lasega prednika ali naj se pa postavi
v bran strašni obtožbi . . . Dolgo je
mladi župnik premišljeval, toda ved¬
no bolj se mu je utrjevala zavest, da
je zaigral svojo življensko igro in da
je sam v svoji živinski pohotnosti in
brezmejni lakomnosti razrušil one
mostove, čez katere naj bi ponosno
korakal, da postane bogat in mogo¬
čen. V srce se mu je vračal spomin
na nevesela otroška leta, na očeta
pijanca, na zadirčno mater, na po¬
manjkanje in gladovanje izza dijaških
let,na ogoljufano prvo ljubezen.Ti ža¬
lostni spomini v zvezi s strašno sod¬
bo sivolasega župnika so mu begali
um in pamet in ga zmešali tako, da
je v svojem obupu stopil k svoji bla-
gajnici, jo odprl, vzel iz nje drobno
stekleničico z bledo tekočino ter vse¬
bino te stekleničice izpil na dušek.

* *
v

Ko je drugi dan župnikova ku¬
harica vstopila v uradno sobo svoje¬
ga mladega župnika, našla ga je na
tleh ležečega in mrzlega. Kakor
blisk se je razširila po Orehovljah
neverjetna novica, da je mladega
župnika zadela kap.

Ker ni bilo sedaj v Orehovljah
nobenega duhovnika, oskrbel je po¬
greb nesrečne cerkovnikove hčerke
sosednji župnik Anton Babnik, kate¬
remu se je pridružil še stari Mati¬
ja Koren, da opravi s svojim duhov¬
nim sobratom zadnje opravilo za ono
nesrečno deklico, katere smrt je po¬
vzročil njegov nevredni naslednik-
hudodelec, ki pa je med tem tudi že
stopil pred svojega sodnika.

LV. ,

Naprej! Ne držite mi križem rok!

Aškerc:  Zlatorog.

Po nesrečni smrti svoje ljubljene
neveste Leniče mladi Ivan Novak
dolgo časa ni bil za nobeno pravo

delo. Pohajal je otožno okrog in če¬
stokrat so ga ljudje videli, ko je stal
žalosten ob preranem grobu svoje
mlade neveste.

Stari župnik Matija Koren svo¬
jega mladega prijatelja v nesreči
ni hotel zapustiti, zato se je uklonil
prijaznemu povabilu Ivanove sestre
Marjetice ter ostal kar za stalno pri
Novakovih. Iz knezoškofijske pisar¬
ne je sicer dobil skoro oster poziv,
da naj se vrne zopet na ono mesto,
ki mu je odločeno kot kraj njegove¬
ga pokoja. Župnik Koren se je pa na
ta poziv osebno zglasil v knezoško-
fijski pisarni in letam orehoveljske
razmere in posebno plodonosno de¬
lovanje nagle smrti umrlega dr. Juri¬
ja Podpečnika in pa v Ameriko od-
šlega misijonarja Urha Čuka tako
temeljito pojasnil, da je imel od tega
dne mir pred škofijo in da ga ni nihče
več silil proč iz Orehovelj.

V Orehovljah je pa čakalo žup¬
nika Korena polne roke dela, ker so
prišli po odhodu misijonarja Urha
Čuka kaj čudni in tudi neprijetni ča¬
si. Najprvo je začelo med ljudmi
vršeti, da pri konsumnem društvu
nekaj ni v redu, skoro se je pa ta go¬
vorica tudi razširila na posojilnico
za Orehovlje in orehoveljski kot.

Proti konsumnem društvu so
začele namreč od raznih tvrdk z
Dunaja in od drugod deževati tožbe
za večje in manjše zneske. Tem
tožbam so pa skoro sledile tudi iz¬
vršbe. Oni neuki mož, kateremu je
misijonar Urh Čuk pred svojim od¬
hodom poveril nadaljno vodstvo
konsumnega društva, je postal skoro
ves zmešan in si v svoji zadregi ni
vedel pomagati drugače, nego da je
šel v okrajno mesto k sodišču vpra¬
šat za svet prijaznega sodnika. Ko
je sodniku po svojih zmožnostih in
vednosti pojasnil vse žalostne raz¬
mere pri konsumnem društvu, izpre-
videl je okrajni sodnik kaj hitro, da
so pri konsumnem društvu delali z
blagom in denarjem tako, kakor

11

154

svinja z mehom in da je vse gospo¬
darstvo pri konsumnem društvu ta¬
ko temeljito zavoženo, da se zavo¬
ženi voz ne da več potegniti iz blata.
Svetoval je vsled tega, da naj mož
izroči ključe od konsumnega dru¬
štva sodišču in napove konkurz, kar
je možiček tudi storil.

Konkurz konsumnega društva in
skoro mu sledeči konkurz posojilni¬
ce za Orehovlje in orehoveljski kot,
ki je bila najbolj prizadeta po polo¬
mu konsumnega društva, sta zadela
strašno veliko gospodarjev iz Ore-
hovelj in bližnje okolice. Ti ubogi
zaslepljeni zapeljanci so se v svoji
stiski začeli zatekati k sivolasemu
župniku Korenu in k mlademu Ivanu
Novaku, da bi jima ta dva svetovala
in pomagala. Župnik Koren in Ivan
Novak, katerima se je ubogo zaslep¬
ljeno in oškodovano ljudstvo smililo
v dno duše, nista odrekla sveta in
pomoči, temveč skušala z vsemi mo¬
gočimi sredstvi celiti one globoke
rane, katere je zasekal zdravemu te¬
lesu v svoji brezmejni lahkomišlje-
nosti in neizkušenosti misijonar Urh
Čuk. Oba sta imela polne roke dela
in marsikoga tudi rešila preteče po¬
polne gospodarske propasti.

To naporno delo za občni blagor
je posebno dobro vplivalo na Ivana
Novaka, ker mu je bilo najboljši lek
za njegovo otožnost in njegovo ža¬
lovanje po prerano zamrli Leniči.
Ivan Novak je stal sedaj tudi že kot
župan na čelu orehoveljske občine,
ker je bil pri prvi seji novega občin¬
skega odbora soglasno izvoljen za
župana.

Roko ob roki ž njima je pa sku¬
šala te vseobče rane celiti tudi Mar¬
jetica toliko časa, dokler ni prišel po
njo njen ženin Stanko Kovač ter jo
povedal kot svojo ženico v belo
Ljubljano potem, ko ju je poročil oče¬
tovski prijatelj Matija Koren; kmalu
po poroki je pa došla vest, da je pre¬
minula Neža Novakova, ne da bi . _
ji povrnila izgubljena pamet,

Orehovlje so dobile skoro tudi
novega župnika, ki se pa ni vtikal v
občinske in druge posvetne razme¬
re, temuč živel za se v svojem žup¬
nišču, kar je bilo vsem ljudem prav.
Za njim došli novi kaplan, ki pa ni bil
več tako mlad, se pa tudi ni birigal za
drugega nego za planinstvo, ker je
bil navdušen planinec in je vsako
svojo prosto uro porabil v to, da je
pohitel na kak višji ali manjši hrib.
In tudi to je bilo ljudem prav.

Ker se nova dva duhovnika ni¬
sta mešala v občinske in druge za¬
deve, vračal se je polagoma med
orehoveljske občane zopet oni bla¬
godejni mir, ki je vladal le-tam ob
času, ko je bil tam župnik še Matija
Koren in ko je le-tam županoval po¬
kojni Blaž Novak. Vpokojeni župnik
Matija Koren, novi župan Ivan No¬
vak in pa nadučitelj Franc Kovač so
pa tudi vse storili, kar so mogli, da
so se hitrejše celile one rane, ki jih
je Orehovljam zasekalo konsumno
društvo in posojilnica za Orehovlje
in orehoveljski kot. Življenje v bral¬
nem društvu, gasilnem društvu in v
podružnici kmetijske družbe, kate¬
rih obstoj je bil poprej že nevarno
ogrožen, se je zopet oživelo in so
člani s podvojenim delom skušali
nadomestiti to, kar se je zanemarilo
v onih burnih časih, ko sta hotela
rajni dr. Jurij Podpečnik in sedanji
misijonar Urh Čuk postavili na glavo
Orehovlje in celo občino in vse pre-
ustrojiti v pogubonosnem duhu no-
vostrujarske duhovščine.

Ko' je stari župnik Koren, ka¬
terega je sedaj zopet pridno obiska-
val njegov prijatelj Anton Babnik,
opazil in videl, da se vračajo v
Orehovlje zopet stari zlati časi med¬
sebojne ljubezni in sprave, povrnila
se mu je dobra volja in je kaj rad
omenjal proti prijatelju Babniku, da
je sedaj zopet srečen, ker so iz Ore-
hovelj pregnane one cerkvene miši,
ki so semkaj zanesle toliko nesreče,

#/ 4»fidkosti in gorja.

/

/

, ■ ■ 1  - ■ v„r'-, - '

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000476256