72 ZGODOVINA ZA VSE deželo, na morje (Trst) ali v hribe, priljubljena pa so postala krožna potovanja z ogledi mest in znamenitosti. Lokomotive so vlekle vso paleto socialnih slojev - aristokratsko-veleburžujski pr- vi razred, meščanski drugi in delno še tretji ter proletarski četrti, in vsi so neglede na debelino denarnic dosegli cilj v istem času. Potniki so premagovali razdalje v nekakšni ča- sovni kapsuli, brez neposrednih stikov s pokraji- no, kraji in ljudmi izven vlaka. Narava je kot im- presionistično platno brzela mimo ljudi, ki so se v vagonu pomenkovali, dolgočasili in nenazad- nje tudi brali in pisali. Železnica je kot rečeno preoblikovala prostor, v katerega so jo vertali. Manj radikalen je bil ta poseg vzdolž same proge, medtem ko so kolod- vori postajali nov dodatek vedutam mest in po- gosto tudi dopolnilno poselitveno središče. Po- gosto so železniške postaje nekako »ustvarile« kraj - primer za to sta vozlišči Zidani most in Pra- gersko. V bližino proge in postaj pa se je selila tudi industrija. Železnica na Slovenskem je v začetku tretjega tisočletja z omenjeno knjižico dobila svojevr- sten spomenik, množica navdušencev pa prijet- no čtivo za na vlak ali pa za krajšanje nepredvi- denih postankov ob delih na cesti ali za trenutke počitka pred spuščenimi zapornicami. Aleksander Žižek OD TEATRA GROZE DO DISKRETNIH USMRTITEV Jürgen Martschukat, Inszeniertes Töten. Eine Geschichte der Todesstrafe vom 17. bis zum 19. Jahrhundert, Böhlau Verlag, Köln / Weimar / Dunaj, 2000, 365 strani. Fascinantna knjiga o zgodovini smrtne kazni od 17. pa vse do 19. stoletja, ki jo je avtor, privatni docent na univerzi v Hamburgu, zasnoval na podlagi številnih neobjavljenih in objavljenih vi- rov ter obsežne relevantne literature, pomeni zlasti za zgodovinarje, ki se ukvarjajo s prete- klostjo mehanizmov kaznovalne tehnologije in govorico nasilja "nad človeškim telesom, pravo osvežitev. Avtor z vso potrebno erudicijo naniza številne primere usmrtitev, ki opisujejo nadvse zanimivo zgodovino smrtne kazni od teatra gro- ze, značilnega za zgodnji novi vek, pa do di- skretnih in mehaničnih justifikacij dobe meš- čanstva, v katero sodi kot svarilen zgled izum gi- ljotine. Naprava, poimenovana po dr. Guillotinu, ki jo je v času francoske revolucije ob svoji zah- tevi po enaki smrtni kazni za vse predlagal na- rodni skupščini, pomeni odslej na simbolni rav- ni adekvatno in obenem bolj "humano" sreds- tvo za "pošiljanje" hudodelcev iz tostranstva v onstranstvo. Nasilje, kot je nekoč poudaril Umberto Eco, je bilo v okviru naše kulture pojmovano izključno negativno - skorajda vsakdo nasprotuje nasilju. Toda istočasno je široka mreža vsakdanjika pre- pletena z različnimi oblikami nasilja, ki ga stalno reprezentira poplava slik in besedil. Za primer lahko vzamemo npr. fotodokumentacijo organi- zacije Amnesty international, ki nas seznanja z naravnost grozljivimi podobami mučenja in na- silja današnjega časa. Nad grozljivimi nasilnimi dogodki, o katerih nas pogosto z nekakšnim senzacionalnim užitkom obveščajo mediji, smo seveda nadvse pretreseni, včasih naravnost šoki- rani, toda obenem čutimo, kako ima nasilje nad nami nek težko določljiv učinek privlačnosti. Umberto Eco se morda ne moti, ko ugotavlja, da je navkljub naši zgroženosti nad nasiljem, isto- časno začutiti tudi nekakšen užitek ob njem, vsaj, če se povrnemo v vsakdanjik, brez nasilja si ne moremo predstavljati gledanja televizije. Brez njega bi bil en sam dolgčas, pa naj gre za nedavna grozljiva poročila o vojnih zdrahah na Balkanu ali pa za film Ko jagenčki obmolknejo. Nasilje, tako vsaj meni Eco, naj bi bilo "vir nasla- de". Če je Umberto Eco skušal postaviti diagnozo sedanjosti, pa se je Jürgen Martschukat kot zgo- dovinar ubadal s podobnim vprašanjem in sku- šal slediti konstituciji načina mišljenja, zaznava- nja in ravnanja v preteklosti. Pri tem ga je iskanje vodilo predvsem v 18. in 19. stoletje, ko je bilo nasilje razglašeno za arhaičen fenomen iz dom- nevo "barbarskih" prejšnjih časov, ki se zdi za neko "civilizirano" kulturo ponižujoče in sra- motno. Po drugi strani pa so se ravno v tem času namnožila znamenja, ko je bilo nasilje zaznano tudi kot "vir naslade". Avtor je v tem polju nape- tosti posvetil pozornost predvsem smrtni kazni in njeni kulturni vključitvi, njenemu izvrševanju in reprezentaciji. Ukvarja se s vprašanjem, kako naj bi se s strani oblasti ukazana usmrtitev člove- ka ujemala z raznolikimi načini zaznavanja in in- VSE ZA ZGODOVINO ZGODO VEVA ZA VSE 73 terpretacije nasilja v neki družbi, ki sebe samo definira kot civilizirano in kultivirano? Zanima ga, kako je v obravnavani dobi prišlo do spremi- njanja kaznovanja s smrtjo, zanima ga moderni- zacijski proces kazenskopravnega postopka od grozljivih in okrutnih insceniranih usmrtitev, ki so jih prirejali za široko javnost, pa do tajnih us- mrtitev, ki so javnost izključevale. Sprašuje se, kakšna kulturna samoumevnost tiči za tem? Ka- ko je prišlo do tega, da je razsvetljenstvo sicer izločilo predmoderne kazenske rituale, ni pa za- vrnilo tudi nečloveškosti same smrtne kazni? Na vsa ta vprašanja išče avtor odgovore in pri tem razkriva različne diskurze o kazenskem pravu in teoriji države, medicini in psihologiji, etiki in fi- lozofiji. K temu vključi še poročila senzacional- nega tiska, ki pričajo o naraščajoči nasladi ob zločinih in smrtnih obsodbah. Martschukatova zgodba o smrtni kazni se začne in konča z dvema slikovitima opisoma justifikacije. 24. novembra 1725 so v hanzeat- skem mestu Hamburg že drugič v nekaj mese- cih odkrili grozljiv roparski umor. Glava žrtve - neke starejše ženske - je bila razbita, na telesu so bile številne vbodne rane. Kmalu zatem so prijeli vojaka Valentina Hobolda, ki je priznal, da je umoril obe ženski. Hobolta so obsodili na smrt. 4. februarja 1726 se je odet v razcefrano odejo, ki je bila znamenje posebne sramote, pred rabljevo hišo povzpel na cizo. Na Hobol- tovih prsih je visela bela pola papirja in na njej obe orožji, nož in bajonet, s katerima je izvršil oba zločina. Potem se je začel sprevod do mo- risca. Na ulicah so stali celi špalirji ljudi vseh starosti, vsakega stanu in obeh spolov. Storilca so vodili naokrog po mestu in mimo krajev nje- govega zločina, kjer so mu rabljevi hlapci z raz- beljenimi kleščami trgali koščke mesa iz njego- vih rok. Hobolt je pri tem močno krvavel in strašno kričal, kot je poročal komentator. Na morišču v predmestju St. Georg se je dobro ins- ceniran spektakel približal vrhuncu. Rabelj ga je zgrabil za lase, mu potisnil glavo k tlom in ga stri s kolesom od spodaj navzgor. Peklenski fi- nale kaznovanja se je začel s počasnim droblje- njem spodnjih okončin, tako da je moral hudo- delec na smrt še malce počakati. Ob mučnem umiranju je grozljivo tulil od bolečin, pri tem mu je iz oči bruhnila kri. Nazadnje so ga vpletli v kolo. Z namenom zastraševanja naj bi moril- čeve muke trajale še po smrti. Spektakel groze z vsem svojim strašilnim bliščem se je končal z dvigom nesrečnikovega telesa na navpično po- stavljen kol. Morilec Valentin Hobolt je ob belem dnevu nosil svojo obsodbo in resnico zločina, ki ga je storil. Njegovo telo so razkazovali, vodili, izpo- stavljali ter strahovito mučili. Nazadnje so truplo javno razstavili. Teža zločina je narekovala pre- tehtano stopnjevanje trpljenja. Javna usmrtitev naj bi s svojim zastraševanjem služila za vzgled in ljudstvo odvračala od storitve zločina. Kazno- valna tehnologija je zaradi okrutnosti zločina skrbno podaljševala muke obsojenca. Trpljenje in umiranje dvojnega morilca Ho- bolda je bilo predstavljeno ljudstvu, ki je drlo na morišče, da bi lahko do zadnjega vzdihljaja spremljalo tuzemski konec obsojenca. Teater groze je bil ceremonija, ki so jo oblasti prirejale za ljudstvo in ne nazadnje so k njeni uspešni or- ganizaciji mnogo prispevali tudi sami. Gledalci so opazovali in hkrati ocenjevali ter presojali trpljenje nesrečnika, ki je počasi in postopoma umiral pred njihovimi očmi. Javni kaznovalni spektakel kot posebna zvrst gledališča je imel zlasti vzgojni namen. Pravosodje je namreč ra- čunalo na zastraševalni učinek in splošno pre- vencijo kriminala. Javnost usmrtitve je reprezen- tirala svarilno moč. Približno 130 let po grozljivi justifikaciji Valen- tina Hobolda, aprila 1856, je bil po nalogu ham- burškega sodišča usmrčen strugarski pomočnik Johann Arnold Wilhelm Timm. Tudi Timm je brutalno umoril dve ženski. Dvainsedemdeset- letna ovdovela perica in njena štiriinštirideset- letna hči sta ga spustili v hišo, ko se je lažno izgo- varjal, da hoče dati oprati srajco. Vdovo je s kla- divom lopnil po glavi, preden ji je prerezal vrat. Hči pa je devetnajstletnik pokončal po kratkem boju s številnimi vbodi z nožem. Timm je ukra- del 100 mark in preživel noč v neki gostilni in v bordelu. Timm je bil prvi storilec kaznivega dejanja v zgodovini Hamburga, katerega eksekucija je bi- la izvedena tako z giljotino kot tudi na dvorišču kaznilnice. Celotno območje okrog morisca je bilo na široko zaprto, obvezne priče pa so pod- pisale protokol, ki je bil naslednji dan natisnjen v časopisu Hamburgischer Correspondent, da bi javnost obvestili o poteku usmrtitve. Nek drug hamburški časopis (Hamburger Nachrich- ten, 11. april 1856) je poročal, da je usmrtitev z giljotino potekala hitro in gladko. "Rabelj Voigt jo je izvršil s hitrim pritiskom na vzmet ob 6 uri in 10 minut in pri tem sta glava in trup takoj izgi- nila pred pogledi prisotnih." VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE Izvršitev smrtne obsodbe se je v času med zgodnjim 18. in sredino 19. stoletja očitno temelji- to spremenila. Javni obred usmrčevanja je postal kar se da diskretno dejanje. Justifikacija ni bila več počasna in opremljena z mnogimi detajli, ki so kazen še poostrili. Usmrtitev ni bila več akt mučenja, trpinčenja, uničevanja in drobljenja člo- veškega telesa, kot v primeru eksekucije Valenti- na Hobolta leta 1726. Nasilna smrt ni bila več "praznovanje muk", če uporabimo besednjak Michela Foucaulta, ki so ga uprizorili za široke množice. Ritual usmrtitve se je spremenil v bolj ali manj skrito, hitro, racionalizirano in učinkovi- to uničenje človeka. V primeru Hobolt je bilo telo cilj kaznovalnega mehanizma. Njegove muke naj bi nosile resnico zločina. Tudi v primeru Timm iz leta 1856 lahko rečemo, da je izgubil življenje ta- ko, da se je pravosodje nasilno lotilo njegovega telesa. Toda sedaj so se vendarle potrudili, da so usmrtitev opravili kar se da hitro in učinkovito in da bi kolikor mogoče prikrili nasilnost, ki je nuj- no zvezana s samim dejanjem justifikacije. Pov- zročene bolečine niso več merjene po težavnosti krivde. Odslej je veljalo, da so jih med usmrtitvijo zmanjšali na neizogiben minimum. Timmovo te- lo pri tem opravlja funkcijo posrednika kazni, preko katere je bilo izsiljeno uničenje nekega čla- na družbe, ker je izgubil pravice. Oba dogodka pa imata navkljub razlikam ven- darle nekaj skupnega. To je usmrtitev človeka, ki v obeh primerih velja za preizkušeno sreds- tvo, s katerim se povratno kaznovalno deluje na storilce ali storilke, ki kršijo pravila ali zakone in da bi tako stabilizirali vsakokratni red. Toda ko- diranje te osnovne oblike nasilja se spreminja. Trajanje in spreminjanje posegata drugo v dru- gega. Ta medsebojna igra označuje nastajanje in krhkost moderne kulturne samoumevnosti, ki se je oblikovala v zvezi z nasilnostjo lastnega ob- stoja in katere temeljne poteze so aktualne vse do danes. 18. in 19. stoletje tvorita v zgodovini tega samoumevanja ključen čas. Andrej Studen DOBRODOŠLA MONOGRAFIJA Sašo Radovanovič, Polona Vidmar in Dušan Tomažič, Grad na Goričkem. Maribor: Založba Kapital, 2001,101 strani. Prekmurje vedno znova preseneča. Še bolj pa presenečajo tisti, ki se ukvarjajo z zgodovino te pokrajine. Pred meseci je izšla monografija z na- slovom Grad na Goričkem, ki je delo treh avtor- jev: Radovanoviča, Vidmarjeve in Tomažiča. Be- sedilo dopolnjujejo fotografije Bojana Nedoka. Na stotih straneh nas pisci na "barvit" način popeljejo skozi zgodovino prislovično največje- ga grajskega kompleksa v Prekmurju - in na Slo- venskem nasploh. Idejo za izid takega dela je vsekakor treba pohvaliti. Pa vendar: knjiga spo- minja na slikovne albume, ki so izhajali od šest- desetih let dalje (pod okriljem nekdaj uspešne Pomurske založbe) in ob raznih jubilejih postali obvezno reklamno gradivo vodilnih industrij- skih podjetij v nekoč cvetoči pokrajini ob Muri (na primer: Murska Sobota. Občina in mesto, Pomurska založba, 1980). Zakaj se je založba Ka- pital odločila za izdajo omenjene knjige, nam ni jasno, saj te knjige še mesece po izidu ni (bilo) mogoče kupiti v nobeni od slovenskih knjigarn - niti v osrednji mursko-soboški ne. Morda bo knjigo v roke dobil turist, ki bo v poletnih dneh zašel na Goričko in se pustil presenetiti ob po- gledu na (postopoma) restavrirano grajsko po- slopje... Če se ne motim, je ta monografija druga, katere vsebina se navezuje izključno na Grad oz. Gornjo Lendavo. Prvo tako delo je izšlo že davnega 1984. leta (Matija Žižek, Grad na Gorič- kem. Prekmurje - Slovenija -Jugoslavija, Murska Sobota - Pomurska založba 1984). V uvodu najnovejše monografije avtorji ven- darle skušajo odgovoriti na prej zastavljeno vprašanje: "Ta knjiga je posvečena vsem, ki so s svojimi besedami, dejanji ali pa samo dobrimi željami, poskušali to pokrajino in ta grad odča- rati, predramiti in obuditi" (str. 9)- Vrnimo se k oprijemljivejšemu - k vsebini. Sedem poglavij (Prekmurje, Goričko, Grad, Grad Grad, Kripta in Beli križ, Cerkev, Trideželni park Goričko-Raab- Örszeg) spremlja tudi vzporedno besedilo v nemškem in angleškem jeziku. Knjiga ni zasno- vana kot strokovna študija, zato zgodovinar ne bo našel (v takem primeru) pričakovanega znanstvenega aparata s spremljajočimi opomba- mi. Prav tako nikjer ni zaslediti seznama virov in literature. Ne glede na omenjeno "pomanjklji- vost", lahko sklepamo, da so avtorji podatke za besedilo povzeli iz del Ivana Zelka (Prekmurje do leta 1500. Historična topografija Slovenije / 1, Murska Sobota 1982 in Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki, Murska Sobota 1996), morda tudi Ivana Škafarja (Gradivo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozem- lju belmurskega in beksinskega arhidiakonata, VSE ZA ZGODOVINO