Boj proti fašizma; je boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto ........................ $3 00
Za pol leta............................1.75
/
"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
	V . . .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV		V . .		
Let. 4. št. 152.		Cena S c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, MARCH 6TH, 1946.	Price 5c.			Vol. 4. No. 152.
Proslavimo zgodovinsko obletnico 27 marca
Svet južnoslovanskih kanaidčanov je naslovil poslanico vsem svojim podružnicam, priključenim organizacijam in družtvom, da podvzamejo potrebne korake za dostojno proslavo zgodovinske obletnice 27 marca, ko so narodi Jugoslavije 1941 leta strmoglavili izdajalsko Cvet-kovič-Maček vlado, se združili proti navalu fašističnih osvajalcev pod znano parolo: "Bolje grob, nego rob! Bolje rat, nego pakt!" Ta parola je prepregla vse poštene rodoljube v skupni borbi za svobodo in narodno enakopravnost.
"Dne 27 marca 1941 leta so narodi Jugoslavije se demonstrativno uprli navalu fašističnih osvajalcev in domačih izdajalcev.
Skozi štiriletno strašno in krvavo vojno, so doprinesli ogromne in težke žrtve — doprinesli so svoj delež rešitvi človeštva predi fašizmom. Z tem svojim velikim doprinosom ohranili so svojo svobodo in neodvisnost tako, da je današnja Jugoslavija hkrati postala močna zvezna Ljudska Republika svobodnih in enakopravnih narodov.
Ljudski upor 27 marca, torej ni bil zastonj!
Vsled tega splošne vrednosti dejstva, naj se tudi naša delovna imigracija v znaku solidarnosti in narodnih čustev priključi svojim bratom in sestram v stari domovini ter z vso dostojnostjo proslavi ta velepomembni zgodovinski dan.
Kampanja laži in klevet proti nove Jugoslavije,, postaja z vsakim dnem podlejša, drzna in ogabna. Očitno je, da si mednarodna reakcija prizadeva z vsemi silami nuditi pomoč jugoslovanski izdajalski reakcionarni družbi — družbi izdajalcev in propalic — da bi se povrnila na oblast in tako iztrgala narodom Jugoslavije iz njihovih mučeniških rok svete tekovine, svobodo in neodvisnost, ki so si jih priborili z golimi rokami in odi sovražnika odvzetim orožjem.
Ni pa samo cilj enostavno pomagati jugoslovanski izdajalski reakciji, da bi se povrnila na oblast, da se v javnosti izolira novo Jugoslavijo in njen visoki ugled, ampak se gre tukaj istočasno za načrte na škodo Jugoslavije in to v zvezi z vprašanjem Trsta, Slovenskega Primorja, Istre, da se vse to priključi Italiji in ne Jugoslaviji. To je namera mednarodne reakcije — in to je pripravna dati tudi jugoslovanska reakcionarna izdajalska družba,, samo da se polasti oblasti.
Naša delovna imigracija ne more in niti ne sme iti molčeče preko tega vprašanja. Naša dolžnost je postaviti se na stran narodnih pravic narodov Jugoslavije. To moramo storiti ne samo v imenu 1,700.000 grobov, medtemi 42.000 grobov Primorskih Slovencev in Hrvatov, ampak hkrati proti odrekanju pravic malih narodov, kot načinu za bodoče mednarodne konflikte.
Braniti pravice narodov Jugoslavije, pomeni braniti interese miru. Braniti interese miru, pomeni braniti ne samo Jugoslavije, ampak istočasno interese naše nove domovine — Kanade.
Vsled! teh zelo važnih vprašanj je treba organizirati proslavo 27 marca tako, da so zastopane vse organizacije in društva naših izseljencev. Kjerkoli je mogoče pomen proslave je treba razširiti tudi na domače prebivalstvo in ga tako seznaniti s stališčem Jugoslavije po vprašanju Trsta, ter njegove opravičene priključitve Jugoslaviji. Proslave je treba organizirati v znaku zahtev od kanadske vlade, da ista ob priliki mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo,, podpira priključitev Trsta Jugoslaviji.
Organiziranje shodov in sestankov v znaku 27 marca, je danes glavna in neposredna naloga vseh podružnic Sveta in vseh patriotičnih organizacij in društev. Naj ne ostane niti eden poedinec, da bi ne zastavili svoj glas na strani naših narodov v njih zahtevi glede Trsta, Slovenskega Primorja in Istre ,ter njihove mednarodne pravice.
Izvršni Odbor Sveta.
Zasedanje Ontarijske vlade
Toronto — Tukaj je začelo zborovanje provincijalne zakonodaje. Na dnevnem redu je poleg drugih važnih vprašanj določitev minimalne mezdne lestvice za delavce in delavke, kakor tudi vprašanje stavbinskega programa.
Posamezna unijska gibanja so v tem oziru predložila število predlogov, kateri določajo na prvem mestu, da vlada sprejme vpo-štev delavsko zakonodajo, katera bi določala minimalno mezdno lestvico za delavce v splošnem ter bi z tem se odstranilo neopravičene ovire z strani delodajalcev, kadar se gre za priznanje primerne plače delavcem.
Prezgodaj bi bilo ugibati kakšni bodo rezultati zborovanja Ontarijske zakonodaje. Toda prav od tega zborovanja je odvisno veliko z ozirom na splošni napredek.
Bitke med Angleži in Egipfčani
Kairo, 4 marca. — Napram poročilu iz tukajšnih virov, v borbi med Angleži in Egiptčani je deset oseb ubitih in 180 ranjenih.
Anti-britsko razpoloženje se širi po celem Egiptu, katero je nastalo kot posledica žrtev, ki so bile ubite pretekli mesec za časa splošne stavke. Na več krajih so bile vprizorjene demonstracije in demonstranti so v povorkah klicali "Dol z Anglijo — ter takojšni umik britskih čet iz Egipta, ali pa nastane revolucija".
Predsednik vlade Ismail Sidki Paša je v svojem radio govoru zadnjo nedeljo apeliral na Egiptča-ne, da "vztrajajo in se vzdržujejo od demonstracij na dan žalostin-ke za ubitimi Egiptčani.
Državni tajnik Byrnes naznanil zunajno politiko Zedinjenih Držav
New York — Ameriški državni tajnik Byrnes je v govoru pred Oversea Press klubom dejal, da ne vidi nobenega razloga ki vodi v resni konflikt med Združenimi državami in Sovjetsko Zvezo. Toda hkrati pa smatra da ni nobenega opravičenega razloga za vojno izmed katerih koli velikih velesil.
Nadalje je dejal, da bodo Združene Ameriške države branile Carter Zedinjenih Narodov. Naša namera ni razpustiti vse vojaške edinice, ampak nadaljevati z vojaškim poukom, kar naj bo jasno vsem — pravi Byrnes — da je naša namera sprečiti vojno agresijo in pri temu vporabiti našo vojsko edino za to svrho.
Državni tajnik je zatem podal sedem točk v zvezi z zunanjo politiko Združenih držav.
1.	— Mi nočemo in ne moremo stati ob strani dokler bi nekdo drugi vporabljal svoje sile nasprotno cilju in nalogam, ki jih določa carter Zedinjenih Narodov.
2.	— Mi nimamo pravice zadržati svojih oddelkov na teritoriju drugih suverenih držav, če to ni odobreno z svobodno voljo teh držav.
3.	— Mi ne smemo neopravičeno ovirati napore za ustvaritev miru in vsiljevati našo vojsko manjšim in revnim državam.
4.	— Niti ena sila se ne sme koristiti z lastnino sovražnika v osvobojenih ali bivših satelitskih državah prej dokler se po zaveznikih ne določi reperacije. Mi se nismo in se ne moremo strinjati z katero koli silo, katera bi sama odločala kaj vse more vzeti iz takih držav.
5.	— Mi ne smemo voditi nerv-no vojno, da bi tako dosegli svoje cilje.
6.	— Mi se nočemo mešati v si-
GROZODEJSTVA IZ JUGOSLAVIJE
Na mednarodnem sodišču v Nu-rembergu je bil prikazan film, ki kaže nacijska grozodejstva iz Jugoslavije, kako se hinavsko ponašajo nemški vojaki, ko so obgla-vili ubogega Jugoslovana, kako so trupla visela po več dni in kako so jih sestradani psi in prešiči požirali.
Vse to je napravilo na vseh navzočih globok vtis. Jugoslavija je trpela in krvavela kakor menda sorazmerno nobena druga država.
, tuacijo kjer obstoja vojna nevar-i nost in kjer je mogoče vojno odkloniti.
7. — Mi ne smemo smatrati z-vrniti pozornost situaciji, katera ogroža mir kot na nekakšno nasprotje naroda ali narodov, kateri znašajo odgovornost za tako situacijo.
Ameriški državni tajnik je v navedenih točkah podal precej svetla z ozirom na zunanjo politiko Združenih državah. Toda dokler državni tajnik z ene strani roti in poudarja stališče Združenih
držav kot stališče proti agresiji, njegov tajnik ne zahteva prav nič drugega, kakor večje število orožnikov, kateri bi branili mir in sigurnost v svetu. Prav zato ni nič čudnega, da je reakcionarno časopisje pozdravilo njegovo izjavo, ne kot stališče proti agresiji, ampak kot grožnjo Sovjetski Uniji. Najbrž da se bo moral državni tajnik sprijazniti z temeljitim izvajanjem čarterja Zedinjenih Narodov, ne po želji ameriškega velebiznisa, ampak želji in zahtevah kolonijalnih narodov.
Vstanovljen nov Odsek Zveze v Val D'Orju, Que.
Val D'Or: — Sporočam, da smo tukaj v Val D'Or-ju dne 17-2-t.l. sklicali vstanovni sestanek tukajšnjih Slovencev in Slovenk. Moram reči, da je bil uspešen. Odzvalo se je 23 Slovencev,, moških in ženskih skupaj.
Dnevni red našega sestanka je sledil:
1.)	Volitev predsednika sestanka. Enoglasno je bil izvoljen, tov. Marko Ferderber, kateri odpre zborovanje s kratkim pozdravom na navzoče in eno minuto molka padlim borcem za svobodo domovine.
2.)	Vpisovanje članstva.
3.)	Volitev odbora in sicer: Predsednik, Anton Novak; Tajnik, Frank Meden; Blagajnik, Rudolf Lovšin; štirje odborniki: John Gerdin, Pavel štaudohar, Alojz Peček in Andrej Kovač.
Prosvetni odbor: Tilka Lovšin, Rose Kebe, Margaret Ferderbar in Marko Ferderbar.
4.)	Plačevanje članarine in pristopnine ter od sva-kega člana 15c. za nabavo odsekovih poslovnig knjig.
5.)	Odločitev prostora in časa odsekovih sej. Sklenilo se je, da se bodo naše seje vršile pri J. Kebetu in sicer vsako prvo nedeljo v mesecu ob 2. uri popoldne.
Članstvo odseka je kakor sledi: Anton Novak, Frank Medien, Rudolf Lovšin, Feliks Peček, Andrej Kovač, Matija Meteš, Alojz Peček, Frank Princ, Jože Rauch, Paul Štaudohar, Janez Kebe, Edvard Lovšin, John Gerdin, John Belaj, Anton Sitar, Marko Ferderbar. članice: Marija Kebe, Štefanija Lovšin, Rose Kebe, Marija Pešek, Barbara Princ, Tilka Lovšin in Margareta Ferderbar.
P.S. Ko sem že zaključil to pismo sta prišla še John Novak in George Ferderbar in želita pristojiti k našemu novo ustanovljenemu odseku Z. K. S.
Upamo pa, da bomo dobili še nekaj novih članov, ker ljudje so prišli k zavednosti na dokazila pisem svojcev iz stare domovine.
Frank Meden, tajnik.
dol z fašističnim režimom v španiji so kugi narodov v evropi
London, 3 marca. — Po celi Evropi se širijo demonstracije proti fašističnega režima generala Franka v Španiji, medtem ko diplomatični krogi opazujejo resno situacijo ob francoski-špan-ski meji, kamor je Franko poslal večje število vojaštva z Španskega Maroka.
Socialistična mladina v Bruse-lju, Belgiji, je naslovila protestno resolucijo proti ekzekuciji španskih republikancev, ter urgira na belgijsko vlado, da prekine dip-lomatične odnošaje z fašističnim režimom v Španiji.
V	Bukarešti, Rumuniji so se vršila velika unijska zborovanja v znaku proti Frankove Španije. O sličnih Anti-Franko demonstracijah, poroča belgrajskih radio, ki so se vršile minuli teden v Jugoslaviji.
V	prestolici Norveške, Oslu, 5000 dijakov iz univerz so demonstrirali zadnjo soboto v znaku solidarnosti z španskem narodom proti fašističnega režima, ki sta ga z bajoneti vzpostavila Hitler in Mu-solini. Klicali so: "Dol z fašističnim režimom generalom Franka".
Moskovski radio komentirajoč razvoj Anti-Franko demonstracij, pozdravlja akcijo francoske vlade, katera je kot znano zadnji petek zaprla meje in prekinila diploma-tične odnošaje z fašističnim reži-
Halifax proti neodvisnosti Indije
Naw York, 3 marca. — Velika Britanija ne more dati neodvisnosti Indiji dokler se ne vzpostavi odgovorno vlado, katera bi bila pripravna prevzeti vso "odgovornost", pravi Earl Halifax. Ta izjava, ki jo je podal Halifax, vsebuje nič manj kot 3000 besed in je bila objavljena v publikaciji Foreigen Policy Association's.
V tej izjavi nadalje poudarja, da je ne mogoče izročiti oblasti direktno indijski vladi zlasti vladi, katera bi ne odobravala vladanja vladarjev, ki so zmožni vladati. Dokler morejo ti vladarji vladati, Indija ne potrebuje svojo samovlado.
Tako meni Halifax, britski ambasador v Washingtonu. Kako se počuti indijski narod pod oblastjo dosedanjih vladarjev, je seveda drugo in postranko vprašanje za take, kateri žele zadržati svojo oblast.
mom v Španiji. Medtem citira članek, ki je bil priobčen v "Pravdi", rekoč: "Posamezni krogi" se prijateljsko ponašajo napram prizadevanju povrnitve španske mor-narhije kot načinu za vzpostavitev "zapadnega bloka" evropskih narodov".
Fašistični diktator general Franko odgovarja na vse, češ da so za vse to odgovorni komunistični elementi. Kako drugače, naj bi sploh odgovoril zvesti hlapec Hitlerja in Musolinija, kot načelnika "rudečega strašila", za katero so evropski in svobodoljubni narodi plačali tako strašno ceno.
Komisija podala poročilo o ogleduštvu
Ottawa — Komisija, katera je imela nalogo izslediti vse podrobnosti o tkzv. ogleduštvu, je podala uradno poročilo, kjer v zvezi z aktivnostjo o ogleduštvu navaja imena štirih oseb, katere da so bile zapletene v tej aktivnosti. Te osebe obtožnica dolži, da so delale z nekaterimi sovjetskimi uradniki, kateri da so no ta način dobili gotove informacije.
Čudno, medtem ko so prvotna poročila trdila, da se v tej aferi nahaja 1,700 oseb, sedanje poročilo prinaša na dan imena štirih oseb in to: Mrs. Emma Wolkin, uradnica v departmentu za notranje zadeve, Edward Mazerall, električni inžinir, Kathleen Mary Willsher, députât registrarja v uradu britskega komišinerja in Kpt. Gordon Lunan, član komande za informacijsko službo.
V prihodnji izdaji priobčimo zgodovinski razglednik o Anti-Sovjetski kampanji zunanjih im-pirialističnih sil skozi zadnjih 28 let.
PROF. KRKONELL SE SMEŠI
Prof. Kirkonell je napisal obširen članek v "Toronto Telegram", v katerem poveličuje izdajalca Dražo Mihajloviča. Pravi da je slednji postal "žrtev" politične propagande, toda nedolžen in čist. Tako meni ta prof.
Toda vprašal naj bi Churchillo-vega sina, kateri je prvi od zunanjih častnikov razkril izdajalsko vlogo Mihajloviča. Menda ne bo trdil, da je Randolph Churchill postal komunist.
Šola v naši ljudski republiki Jugoslaviji mora biti izraz
resničnega življenja, biti mora mladim ljudem tudi dom
S PRVE KONFERENCE LJUDSKE SREDNJOŠOLSKE MLADINE SLOVENIJE
Dne 29. XII. 1945 so se v Ljubljani zbrali delegati slovenskih srednjih šol, da pregledajo svoje dosedanje delo in si zarišejo smernice za delo v pri-hodnjosti. V delovnem predsedstvu konference so bili tov. Vipotnik Janez, Kresovič Mara, Bračič Mira, Košmrl Drago in Bertoncelj Ivan. Po otvoritvi je sekretar Glavnega odbora ZMS tov. Vipotnik Janez podal referat. Med drugim je dejal:
Republika, ljudska oblast demokracija, velike pridobitve narodno osvobodilne borbe, ki stoje danes pred nami kot živa stvarnost, pomenijo utelešenje davnih stoletnih sanj, teženj in konkretnejših nastopov našega ljudstva. Te pridobitve pomenijo vrhunec tistega napora, ki ga sestavljajo bodisi sijajno se prelivajoče misli o svobodi, o človeški in ljudski sreči v glavah naših najboljših duhov, bodisi kot polzavedna težnja, ki je ždela še neizoblikovana v duši stoletja zatiranega tlačana in ki si je le tu pa tam pod silno težo življenja znala prebiti izhod iz sanjarij v revolucionarni nastop junaških kmetov, a je zaradi neštetih pomanjkjivosti, izvirajočih na eni strani iz subjektivnih, na drugi pa iz objektivnih pogojev morala izzveneti v prazno. Da pa
dosežeš cilj, ki si ga postaviš, je odločilne važnosti skladnost med mislijo, ki vključuje načrtnost, in zmogljivostjo, ker šele taka skladnost, ki jo z drugimi besedami predstavljajo baš subjektivni in objektivni pogoji, nudi tisto pro-bojno ljudsko silo, ki mora roditi uspeh. V takšni situaciji miselne jasnosti in borbene pripravljenosti se je znašlo naše ljudstvo leta 1941. Obe sestavini, tako miselna jasnost kakor borbena pripravljenost ljudstva poganjata iz ekonomskih in drugih pogojev pri nas in v svetu. Nad vse jasno je seveda, da pridobitve narodno o-svobodilne borbe niso nekaj samoraslega, ne pridejo same od sebe, marveč so tvorba zavestnega o-rjaškega napora, ki ima svoje korenine že v davnini, v izrazitejših nastopih našega ljudstva, v posameznih razdobjih naše zgodovine. Ta napor pa je zajel naše narode v celoti pred štirimi leti. Borba naših narodov v štirih letih, poslednjih, ki so nas še ločila od uresničenja naših starih težnj, pa je terjala ogromnega napora, o-gromnih žrtev. Naše pridobitve rastejo danes iz dragocene krvi milijona in 700 tisoč naših najboljših ljudi. Vse te žrtve pa terjajo od slehernega poštenega državljana, da z vso vnemo utrjuje,
gradi, čuva in brani pridobitve naše borbe. Še prav posebno zahteva to ljudska oblast, demokracija, od mladega pokolenja, ki je tako sijajno zastavilo svojo kri, vse sile za njihovo oblikovanje. Le tako, na tak način bo mladina veren naslednik tistih svojih mladih bratov in sester, ki so žrtvovali domovini brez pomisleka svoja življenja.
Zgodovina nam je že nudila objektivne pogoje, da v revolucionarnem poletu vržemo iz sebe breme duhovnega in gmotnega zatiranja, a manjkalo je nečesa, kar je za tak nastop nepogrešljive važnosti, manjkalo je vodnika. V velikem času odločitve leta 1941 pa je imelo naše ljudstvo vodnika, imelo je svojo Komunistično partijo. Partija predstavlja stranko najboljših, najsposobnejših, naj-borbenejših ljudi v naših narodih. Zaradi nepogrešnjive analize družbenega dogajanja doma in v svetu pred vojno in v teku vojne in zaradi brezprimerne borbenosti je Partija na čelu naših narodov izšla zmagovita iz velikega spopada. In če je Partija tako sijajno vodila ljudstvo v štirih letih borbe, ima danes vso pravico, da uživa popolno zaupanje naših narodov, da bo tudi v dobi izgradnje in utrjevanja naše republike edina pravilno vodila ljudsko državo Jugoslavijo. To veliko nalogo vodstva terja in zahteva naše ljudstvo od Partije, to nalogo bo Par-
tija izvrševala tako sijajno kot je sijajno vodila ljudstvo v boju za republiko.
Ljudstvu v Jugoslaviji je dana v razpravo ustava FLRJ.
Jugoslovanski narodi nadaljujejo svojo začrtano pot. Dobili so z pravno registracijo doseženega stanja. Ustava je ogledalo in ustavo pravno registracijo doseže-pravna potrditev velikih sprememb narodne osvobodilne borbe, spremembe oblasti, spremembe v socialno gospodarski strukturi in spremembe v odnosu jugoslovanskih narodov.
Kaj je oblast? Oblast je sredstvo v rokah širokih ljudskih množic, s katerim ščitijo te množice svoje interese pred notranjimi in zunanjimi sovražniki. Gre zato, v čigavih rokah je to sredstvo. V stari Jugoslaviji je bila oblast v rokah peščice protiljud-ske gospode, ki je neusmiljeno iz-žemala delavno ljudstvo. Množice so že 1918. zahtevale demokracijo, namesto te so dobile Vidov-dansko ustavo iz leta 1921., ki je udarila po osnovnih pravicah ljudstva. Stara Jugoslavija pa je šla še dalje proti ljudstvu, 6. januarja 1929. I. zaznamujemo pri-četek odkritega fašističnega režima — diktature. Šele v narodno osvobodilni borbi je ljudstvo strgalo oblast gospodi in si jo prisvojilo. Oblast v stari Jugoslaviji je bila dobra za manjšino, a slaba za večino, v novi Jugoslaviji pa
: je narobe, oblast je v službi o-| gromne večine prebivalstva. Seve-] da se s tem načinom upravlja-| nja države ne strinjajo najrazličnejši fašistični elementi, sovražniki delovnega ljudstva, oderuhi, špekulanti, črnoborzijanci itd. Proti njim naperja ljudstvo svojo trdo pest, njim stopa na prste. 6 člen osnutka ustave pravno potrjuje to dejansko stanje: v federativni ljudski republiki Jugoslaviji izvira vsa oblast iz ljudstva in pripada ljudstvu; člen 23. pa se glasi: Vsi državljani, ne glede na spol, narodnost, raso, veroizpoved, stopnjo izobrazbe in bivališča, ki so dopolnili 18. leto imajo pravico, da volijo in da so voljeni v vse organe državne oblasti.
Druga sprememba, ki jo je iz-vojevala narodna osvobodilna borba je sprememba v družbeno gospodarski ureditvi. Temelj gospodarstva, to šo rude, naravni viri, banke, težka industrija, ki so bili prej last gospode, so prešli v ljudske roke. Na ta način je bil osnovan močan državni, ljudski socialistični sektor gospodarstva. Tovariš Kardelj pravi: Očitno je, da se tu poraja socialistični sektor, ki bo v ognju prakse in v težkih bojih moral dokazati ne samo svoje življenske sposobnosti, temveč svoje prednosti v korist ljudstva.
S spremembo oblasti in gospodarstva je izvršena tudi spremem-(Nadaljevanje na 2 str.)
11
EDINOST"
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista: 206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Resne razmere doma in v svetu
Potem ko je bila proglašena popolna in brezpogojna zmaga nad silami fašističnega osišča, nastalo je na splošno veselje in navdušenje svobodoljubnih ljudstev v svetu v splošnem. Vsak — najsibo star ali mlad — je veselo klical zmagi, katera je pomenila konec strašnega bremena, ljudskih in materijalnih žrtev. Pomenila je nastop povojne dobe, katere je prvotni cilj odstraniti storjene napake v narodnih in mednarodnih ozirih, dati narodom popolno svobodo samoodločevanja o svoji usodi. In naposled pomenila je odstraniti socijalno nepravičnost dvigniti splošni življenjski in gospodarski položaj na višjo J stopnjo tako v domačih kakor tudi mednarodnih zade-voh„ da bi se tako omogočilo čim prej zaceliti težke in krvave rane zadobljene skozi vojno.
Zato je ogromna večina ljudstva tako zvesto ispoln-jevala svoje naloge skozi vojno, da se čim prej zadobi zmago in povrne svet v normalno stanje k splošnemu napredku in progresu.
Medtem izgleda da so posamezni krogi popolnoma pozabili kaj vse so obetali za časa vojne. Pozabili so ne samo na dajatev večje in obsežnejše socijalne pravičnosti, ampak istočasno na obigacije katere določa čarter Zedinjenih Narodov.
V mnogih ozirih se ponašajo gluhih ušes na zahteve delavcev, kateri zahtevajo večjo plačo, boljše delovne pogoje in večjo socialno zaščito v splošnem. Namesto priznanja njihovih opravičenih zahtev, posreduje policija, razbija piketne straže in tudi drugače terorizira stavkujoče delavce.
Kc pričamo takim razmeram na domačih tleh, nam bo seveda obenem bolj jasen pregled o nastalem nemiru v posameznih državah, kakor Egiptu, Indoneziji, Grčiji itd. Več kot očitno je to, da črna (reakcija skuša prav sedaj pod vsako ceno povzročiti nepremostljivo situacijo med narodi v svetu,, kako bi zadržala svojo oblast v posameznih državah.
Nobenega dvoma ni, da so take razmere daleč od tistih kričečih obetanj za časa vojne in posebno od resničnega upeljavanje določb čarterja Zedinjenih Narodov.
Da se spreči drzne namere črne reakcije, katera pod-kopava temelje narodnemu in mednarodnemu edlnstvu, kooperaciji in sporazumu, je treba še močnejše okrepiti in oživeti narodno edinstvo, kot najmočnejšo oporo za dosego večje socialne pravičnosti ter kooperacijo in sporazum med narodi v svetu.
Sola v nasi ljudski republiki Jugoslaviji mora biti izraz
resničnega življenja, biti mora mladim ljudem dom
Našim rojakom v Kanadi
Ne najdemo dovolj besed, s katerimi bi izrazili presenečenje in veselje ob prejemu Vaših daril. Lepo je in veseli smo, da se nas spominjajo vse veje in vejice našega slovenskega naroda, ki so razkropljene po širnem svetu, s katerimi nas druži ista pesem, ista govorica. Veseli nas, da ste se nas spomnili v teh trenutkih in se z nami radujete velikega dogodka — svobode.
Ko bi videl 80 razžarjenih obrazov, lesketajoče se oči ob pogledu na vse te dobrote, pa saj ni čudno; štiri dolga leta ni bilo nič kaj tako sladkega — same grenkobe. Pelin smo pili na Veliki petek 1941 leta, takrat, ko je ves ubogi milijon stisnjen med Karavanke in Kras, ki mu pravimo slovenski narod, nastopil dolgo Kal-varijo — pot trpljenja.
Planili so na nas, kot divje zve-; ri z ognjem in mečem, nas ubijali J in teptali, zbrisati so nas hoteli — dušo — slovensko dušo, so nam hoteli iztrgati iz prsi in nam dati za njo nadomestek, a se jim ni posrečilo. Takrat so dvignili zajeda-ki svoje glave in grizli vse, kar je bilo slovenskega. Naše ljudi, učitelje, kmete, vzore slovenskega naroda, naša dekleta, naše fante so med sramotenjem vodili v ječe taborišča; ponižanje za ponižanjem trpljenje za trpljenjem — vse to je moral prestajati slovenski narod. Nemška "kultura" dvajsetega stoletja je slavila svojo zmago. Naše šole so zaprli, naše domove požgali, zbrisali slovenske napise, odpravili slovenska krajeva imena in brezbrižno ubijali nežne slovenske kali — niso jih ubili. Našo sveto zemljo so hoteli potujčiti, nataknili so ji krinko — toda ona je kriknila — in mi smo prisluhnili. Slišali smo klic naše zemlje, vsak utrip srca nam je pravil, da je ta zemlja naša in samo en obraz ima, ta je slovenski — in samo slovenski narod ima pravico do te zemlje.
Klicu naše zemlje so se odzvali naši najboljši fantje in možje — slovenski partizani so postavili zid — golih prsi proti železnemu tujcu. Niso štedili z najdragocenejšem, niti s svojo krvjo, da je ostala naša sveta, nedotakljiva, ki
nam je ne more nihče ukrasti, dokler bo po naših žilah tekla kri slovenska. Za domovino so se borili in krvaveli, da so nas očuvali, ubranili, ko nas je tujec hotel streti v prah. Niso klonili, nikoli, niti v najtežjih trenutkih — zakaj: Vedeli so, da je pravica močnejša od vsega nasilja! Vedeli so, da se vsaka krivica maščuje, saj to je železen, neizprosen ukaz — življenja.
V naših srcih pa je zagorela vera, ki je premagala celo smrt. Mi smo verovali — verovali smo v svobodo. Za njo smo se borili, za njo smo krvaveli. Ko smo jo videli vzhajati, vso lepo mlado, je tekla kri. Kljub vsemu trpljenju in mukam štirih let nam je sijalo svetlo upanje: z nami stoji ves svobodoljubni svet na zahodur in vzhodu; z nami stoje naši dragi rojaki v daljni tujini.
Svoboda — svoboden Maribor ■— si res še to ti naš slovenski Maribor? porušene hiše, podrte šole, pokvarjeni mostovi, po ulicah pa stopajo ljudje, smehljaj na njih ustih, v očeh blesk — govorica je slovenska. Je to resnica ali so morda samo sanje ? Res je! Tam vidiš skupino naših najmlajših pri delu, pri posprevljanju ruševin, zopet tu popravljajo mostove, tam prekrivajo hiše, ter je treba novih oken. Vse staro in mlado dela. Vse se obnavlja, vse se giblje — vsi za vse! Gledamo vse to in se zavedamo, da smo doma na slovenskih tleh, v svojem domu — svobodni gospodarji.
Težka je bila naša pot, v strmine se je vila, toda posijala nam je nova lepša, svetlejša doba — doba — v kateri si slovenski narod voli sam pravico in postave. Izvolil si jo je, zakaj jasna je njegova misel, trdna in gotova je njegova pot! Posebno pa, ko vidimo, da mu pomagajo, se ga spominjajo, ga bodrijo na tej poti oni tam preko morja v Kanadi — so naši koraki tembolj odločni in naša vo- | lja do življenja močnejša.
Slovenska mladina se tem potem še enkrat lepo zahvaljuje za darila in prosi ostanite nam zvesti in nas ne pozabite!
Prisrčno Vas pozdravlja slovenska mladina iz Federativne Ljudske Republike Jugoslavije!
(Iz 1 strani) ba zadrug. V stari Jugoslaviji so bile zadruge krinka špekulantov, bile so pod finančnim vplivom bank, različnih družb itd. Bile so naperjene proti ljudstvu. Nova Jugoslavija pozna samo eno za družništvo, zadružništvo za ljudstvo, v korist ljudstva. Osnutek ustave dovoljuje privatno iniciativo v gospodarstvu, nikdar pa privatna iniciativa ne sme biti naperjena proti ljudstvu, v njegovo škodo.
Leta 1918 je delavec pričakoval od Jugoslavije osemurni delavnik in socialno zakonodajo, dobil je le obljube. Za kar je bil delavec o-peharjen leta 1918., to mu je sedaj dala osvobodilna borba pod vodstvom Komunistične partije.
Stoletne težnje kmetov po zemlji so se leta 1918 izoblikovale v zahtevo o razlastivi veleposestniške in cerkvene zemlje, ki naj bi jo agrarna reforma vrnila ljudstvu. Toda reforma kralja Aleksandra je skopnela kot lanski sneg. Danes pa agrarna reforma ni na papirju, ampak je dejstvo.
Tretja velika sprememba narodno osvobodilne borbe pa je dosledna rešitev nacionalnega vprašanja. V predaprilski Jugoslaviji so vedno poudarjali, da je nacionalno vprašanje naših narodov o-pravljena zadeva, v resnici pa je hegemonistična srbska klika iz-žemala ljudstvo in zatirala narode. Res je ljudstvo že leta 1918, zahtevalo politično in nacionalno enakopravnost. Oboje je doseglo šele danes, v federativni ureditvi naše države.
Po naši ljudski ustavi se cerkev loči od države. V stari Jugoslaviji je igrala cerkev vlogo podpornika režimov, zato ni čudno, da se je v času velike borbe postavila na stran velikih škodljivcev, tako domačih kakor tujih. Odločilno vlogo je igrala prej cerkev tudi pri izobraževanju ljudstva. V starih šolah je prevladoval njen v-pliv. Zato je znanost, ki so jo podajali na naših učnih zavodih, na eni strani temeljito šepala na resničnosti, na drugi strani pa je ustvarjala protiljudsko inteligan-co. Zaradi vsega tega pomeni ločitev cerkve od države in šole velik demokratični korak; prvič jamči, da bo nova šola resničen odsev pravega življenja in drugič ščiti čistost cerkve.
Iz situacije v kakršni smo danes, izvirajo nove velike naloge. V množice je treba uvesti zavest, da ustava ni nekaj, kar bi se porodilo mimo njihove volje, marveč da je ustava stvar ljudstva, stvar množic, saj jo je ljudstvo pisalo s svojo srčno krvjo. Če bo ta zavest resnično živa v ljudskih množicah, bodo množice sposobne za nov polet in revolucionarnost. Množicam je treba nakazati perspektivo jutrišnjega dne, kajti slehernemu mora biti jasno, kako velike pravne možnosti zajema u-stava za naš nadaljnji razvoj.
Vedeti pa je treba vsakemu državljanu, da obstojajo pri nas še globoka družbena protislovja; pred temi protislovji ne sme nihče zapirati oči. Sleherni zdrav človek se mora zavedati, da imamo v novi domovini še mnogo sovražnikov, ki strežejo po pridobitvah narodno osvobodilne borbe, zato bodimo budni,. njim napovej-mo boj. Kdor koli bi skušal uspavati naše množice, kdor koli bi skušal počivati na lavorikah uspehov štiriletne borbe, bi se s tem uvrstil med nazadnjaške elemente j in napredno ljudstvo bi ga preži- 1 ralo ter naposled pomandralo v i svojem nezadržanem pohodu. Zavedajmo se, da so v naši ljudski družbi še vedno več ali manj prikriti fašistični elementi, zato moramo na vseh popriščih uvesti odločno borbo za dosledno in dokončno defašizacijo našega družabnega življenja. To borbo naperimo predvsem proti mnogoterim izkoriščevalcem delavnega ljudstva. Z enako doslednostjo nadaljujmo to borbo, kakor smo jo dosledno vodili od leta 1941 v velikem spopadu, proti špekulantom, proti o-deruhom vseh vrst, proti črno-borzijancem, proti mojstrom, ki se nepošteno okoriščajo z delovno silo svojih vajencev. Ta borba mora biti naperjena proti reakcionarnim profesorjem in dijakom, da se naše šole enkrat za vselej defašizirajo, skratka, zaostriti moramo boj na socialnih nasprotjih.
Pravilno bomo lahko izvrševali te naloge, ako bomo prven-stveno j poglabljali svoje ideološko znanje, s temeljitim študijem si bomo lahko ustvarili pravilen in trden svetovni nazor, ki nam bo o-mogočilo razumevanje zakonov družbenega razvoja. Pri vseh teh nalogah, ki smo jih pravkar našteli, bo igrala naša mladina važ- I no, prvenstveno vlogo. Kakšen položaj zavzema mladina v novi ,
državi? S svojo udeležbo v veliki vojni, ko je prva zagrabila za partizansko puško, s svojim prispevkom pri obnovi, ko je prva prijela za kramp in lopato, si je mladina pridobila pravico, ki ji omogoča, da bo v bodoče tako zaradi svoje zmogljivosti kakor zaradi svoje predanosti domovini stala pri zgradnji novega življenja na prvem mestu. Priborjenih pravic, ki obsegajo enakopravnost, svobodo, volivno pravico se mora naša mladina v polni meri zavedati, kajti čim globlje v zavest ji proniknejo te pridobitve, tem globlje in temeljiteje se bo mladina zavedala svojih dolžnosti, ki nujno izvirajo iz takšne prekaljene in poglobljene zavesti. Ta zavest ji bo narekovala, da ne sme obstati na pol poti, ampak da je treba iti naprej s tisto smelostjo, ki ni le atribut mladosti, ampak tudi atribut naprednega razuma. Na svoji smeli, naravnost začrtani poti mora mladina brezobzirno podirati vse, kar bi se kvarnega zajedalo v rast našega državnega in družabnega življenja. Uspešno odpravljanje vsega nepravilnega in gnilega bo stopnjevalo samozavest
naše mladine, ki bo preraščala v stvarjalno revolucionarnost. Pri tem revolucionarno stopnjevanem delovanju mladine zavzema brez dvoma prvo mesto delavska in inteligenčna mladina.
Poglejmo delovanje te poslednje! Priznajmo, da vozijo naše šole še precej po starih tirnicah. Srednješolska mladina je vse premalo aktivizirana, v njenih vrstah se še vedno skrivajo fašistični dijaki. Vzemimo primer ljubljanskega učiteljišča. Ali naj naši pošteni mladinci in mladinke mirno sedijo zraven tistih, ki so še pred nedavnim vršili po šolah de-nunciacije, ki so krivi trpljenja in smrti premnogih dijakov in profesorjev, katere so spravili v taborišča? Ali naj gledajo poleg sebe tiste, ki so vsa ta leta delali proti ljudstvu? Ne —! Pošteni mladinci so se uprli temu, v demonstracijah so zahtevali razčiš-čenja, nova nostrifikacijska komisija pa je 50 im prepovedala obisk pouka. Nesramne mlade fašiste bomo našli na vsaki šoli, povsod se jih še nekaj skriva. Kako dolgo bodo še takšni fašistični banditi zlobrabljal našo potrpež-
ljivost? Ali ni bil primer ljubljanskega učiteljišča dovolj dobra lekcija? če jim ta primer ne zadostuje, potem jim povemo, da imamo pred seboj dobro, jasno začrtano pot. Hočemo dosledno in brezkompromisno očistiti naše šole vseh fašističnih ostankov. Naš dolg do padlih borcev, naša zahteva po novih, pravih šolah, naše težko preizkušeno ljudstvo pričakuje in hoče to od nas. Nova inteligenca ne sme biti in ne bo nikoli vzgojena v starem duhu. Zato, tovariši, takoj pričnimo z energičnim čiščenjem vseh naših šol. V demonstracijah zahtevajmo revizijo dela nostrifikacijskih komisij, pomagajmo in kontrolirajmo delo teh komisij, ki mora biti pošteno in dobro, izbirajmo za te komisije podatke o propadlih fašističnih dijakih. Od naših ljudskih oblasti pa hočemo, da izvrše upravičene zahteve dijakov.
Kako pa je s profesorji? Velika večina jih je, ki bi jih lahko uvrstili v vrste takšnih vzgojiteljev, kot jih danes moramo imeti. Njihov iskreni trud, da bi čim hitreje in čim bolje vršili svojo težko dožnost najprisrčneje po-
Slovenska žena-zidar ljudske oblasti
Danes že mnogo žena izkorišča vse pravice, ki nam jih nudi naša dosledna ljudska demokracija. Te žene so že dosegle dejansko enakopravnost, saj vrše vse dolžnosti do svojega naroda, kot take pa uživajo tudi vse pravice. Sodelujejo na vseh področjih obnove, sodelujejo pa tudi v vseh organih naše ljudske oblasti.
Vsaka slovenska žena ima danes vse pogoje, da postane najboljši otrok svojega naroda. V-sakdanje drobno delo milijonov žena je temelj vseh naših uspehov, kot je večkrat poudaril naš dragi maršal Tito.
Naša odločna osvobodilna borba je morala nujno vplivati na preoblikovanje našega narodnega značaja. V vsej zgodovini smo bili narod hlapcev, danes pa je drugače. Postali smo narod borcev in herojev. Ali je slovenska žena postala v teh štirih letih res nov človek ?
Slovenska žena je to s svojimi dejanji dokazala. Dokazale so to številne borke, ki so prvič v slovenski zgodovini postale vojaki. Te žene — vojaki prezirajo nevarnost in smrt, stavljajo na kocko svoje zdravje. Junaške bolničarke so tvegale svoja življenja, ko so reševale življenja svojih tovarišev. Nič ne pomišljajo na to, da so matere, da jih doma čakajo otroci. Njihovo geslo je bilo: "Čim več bom živih odnesla iz boja, tem prej bo osvobojena domovina. In to njihovo geslo je danes simbol nove prerojene slovenske žene, katera hkrati sedaj pri obnovi tekmuje z tovariši, da bi se čim prej mogle ozdraveti rane strašne in krivične vojne.
Žena tvori polovico naroda in v vsakem narodu je v veliki meri tudi žena tista, ki posreduje ljudsko izročilo potomstvu. Da, slovenska žena se je spremenila. Nova slovenska mati bo vcepila svojemu otroku ponosno zavest, da je član svobodnega naroda, in močno voljo, da si to svobodo, ki je bila s krvjo dedov priborjena, tudi obdrži. Vzgojila bo nove delavne ljudi, ki bodo vedeli, komu se imamo .zahvaliti, da uživamo sadove svojega dela sami, ne pa tujec, kot se je dogajalo stoletja.
Ta naša borba bo zapustila globoke sledove tudi v čustvovanju naše žene. Nova ljudska tvornost je zajela najširše ženske. To je potreba preproste žene, da razen v delu tudi čustveno izraža vsemu, kar ji danes polni srce, jo pretresa in navdušuje. Žene ustvarjajo borbene pesmi in igre. Ko se sklanjajo nad vezenjem, ko krase pecivo, pletajo med prastare narodne vzorce motive novega časa.
Da, naštevali bi lahko neštete primere naših bork, katere so skozi štiriletno vojno izražale tako motive novega časa, kakor tudi borbeni duh slovenske žene, ki se je rodil v tvorbi skupnih narodnih pravic in svobode. Ta duh, ki jo je navduševal v naporu borbe, ko je gledala smrti v oči, ko je trpela neopisljive muke pod udarci podivjanih fašističnih razbojnikov in domačih klavcih, jo enako spremlja z še večjo voljo in ljubeznijo pri delu obnove.
Ta borbeni duh, ki jo je jek-lenil in utrdil v njej eno samo voljo, da se po bitju kot človek osvo-
bodi tisočletne krivice, jo danes veže še trdneje in odločnejše v obrambi teh priborjenih njenih pravic. Danes, ko so ustvarjeni vsi pogoji, da postane soutvarja-lec narodne sreče in svobode, njen obraz je vesel, je ljubezniv, a zato obenem resen pri vsaki malenkosti, da je varčna, da pazi in čuva svoje svete pridobitve.
Slovensko ženo odlikuje danes njena borbenost, njena zavest in njena vztrajnost, kakor vse odlikuje žene velike sovjetske Zveze,
ter drugih demokratičnih državah. Prav zato je 8 marec letošnje leto tem večjega pomena, ker slovenska žena je prvikrat v svoji povesti dosegla tisto pravičnost, katera jo postavlja kot svobodno in enakopravno članico v človeški družbi. Ona je zavrgla vzgojo pohlevnosti in poniževanja in se dvignila v novi vzgoji na vidno mesto, katera ji določa vse pravice.
Z tem postaja resnično zidar prave ljudske oblasti.
Poročilo glagajnika Sveta
Glavni blagajnik Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, Jože Pe-tric, je podal na seji glavnega odbora Sveta naslednje poročilo:
Dragi bratje in sestre!
Pred seboj imate tiskano poročilo uradnega računo-vodje, katero vam kaže koliko smo za preteklo leto izdali iz blagajne, kakor tudi od samega začetka našega poslovanja od aprila meseca
1944	leta.
Seveda v zvezi z tem računom, bi lahko dodali obširnejšo razlago, kako so naši izseljenci vse to prispevali, kako se aktivisti Sveta se trudili da je bil skupni uspeh večji. Prispevali so rade volje in s prepričanostjo lahko rečemo tudi, da bodejo enako v bodoče prispevali svoj dar v znaku hvaležnosti in priznanja svojim bratom in sestram v stari domovini, kateri so krvaveli skori štiriletno vojno in si priborili svojo svobodno enakopravnost. Vse to ste slišali v poročilu br. Gl. tajnika, katero na poljuden r.ačin analizira težkoče in napore, ki jih je moral Svet premagati, da je uspel z svojim plemenitim delom in vsaj deloma nudil pomoč narodom nove svobodne Jugoslavije.
Za preteklo leto od 31 januarja
1945	do 31 decembra 1945 leta, smo vsega skupaj prejeli $134. 753. 39. Le radi informacija omenjam, da smo v januarju tg. leta prejeli $18.645.35, ali pa vsega skupaj za omenjeno dobo $387. 706.58. Z drugemi besedami kakor je br. tajnik omenil, naši finančni dohodki so se primaknili k vsoti okrog $400.000.00.
Lansko leto smo izdali za pomožne svrhe narodov Jugoslavije, $99.594. 80 od katere vsote $51. 500.00 je vporabljeno na opremo otročje bolnišnice, preostalih $48.
1094.80 za razno blago in mede-cinske potrebščine, nabavljeno tukaj v Kanadi.
Le radi pojasnila navajam, da smo vsega skupaj do danes potrošili vsoto $321.760.52, od katere vsote je poslano za bolnišnico in medikalne potrebščine Rdečemu Križu Jugoslavije v vsoti $146.500.00, a preostalih $175.260. 52 za razne potrebščine tukaj.
Naši administrativni stroški znašajo za to dobo, kar vključuje plače uradnikov v Gl. Uradu, o-premo, poštne stroške, najemnina Urada, telefona in telegrami: skupaj $4.293.89. Potrošili smo vsoto $1.252.57 za razna potovanja v zvezi z zbiranjem in odpo-šiljanjem zbrane pomoči.
Imeli smo pa še nadaljne manjše izdatke v vsoti $1.151.39, to je za znake, filme, dopisnice, li-
teratura in 2 mimiograf mašini. Po dragi strani smo pa od vsega tega dobili dohodkov $1.720.57 ali pa $569.18 več kakor pa smo izdali v te svrhe.
Za izdajanje "Buletina" kateri je vršil zelo važno vlogo pri obveščanju kanadske javnosti razmerah v Jugoslaviji, smo do danes skupaj izdali vsoto $1.878.96.
To je toraj v najkrajših potezah pojasnilo k že tiskanega poročila katero je dobil vsak član Gl. odbora o poslovanju blagajne, dohodkih in izdatkih kakor je tam navedeno. To pojasnilo je samo dodatek onemu, da bi bilo bolj razumljivo v kakšne svrhe smo izdajali denar, katerega so prispevali naši izseljenci v svrho pomoči narodom nove Federativne Ljudske Republike Jugoslavije.
K sklepu naj omenim samo še to, da se po-seji Glavnega Odbora razidemo vsak na svoj dom, to je v naselbine in še bolj marljivo delamo za plemenite stvari in pomagamo z vsem sedaj še toliko več pri obnovi svobodne enakopravne domovine narodov Jugoslavije.
zdravljamo. Mladina pozna te profesorje in lahko so prepričani da jim ne bo nikoli nehvaležna za njihovo požrtvovalno delo. Na v-saki šoli pa je še nekaj takih vzgojiteljev, ki hočejo učiti po starem. Nova progresivna linija vzgoje jim ne diši. Do srednješolske mladinske organizacije imajo odklonilen odnos, v njej vidijo nekakšen policijski aparat, naperjen proti njim, profesorjem. Ne pride jim na misel, da bi kdaj či-tali mladinske časopise, da bi se poglobili v USAOJ, v ZMS. Tudi te poznamo in vemo za njihovo, v sedanjih prilikah nekoliko čudno delo. Vemo, da je direktor Mav-čec v Murski Soboti izjavi materi neke proslule Madžaronke, ko ga je prosila, naj jo sprejme v šolo: Sedaj ni ugodno vzdušje, da bi zapisal v šolo, ker baš takšne dijake in dijakinje izključujejo iz šol. Počakajte nekoliko, da se revolucionarni dijaki malo pomirijo, potem pa le pridite in jo bomo sprejeli v šolo. E, gospod Mav-Čec, čedno pokroviteljstvo uganjate, pa ste se zmotili, tole neugodno vzdušje bo postalo neprijetno celo vam, gospod direktor.
S takimi reakcionarji ne pridemo nikamor. Hočemo, da gredo naši profesorji roko v roki z življenjem, ki se razvija okrog njih, hočemo, da predavajo profesorji v skladu z živimi idejami, ki prevevajo danes ogromno večino našega ljudstva, da predavajo v progresivnem duhu. Če kdo misli še vedno po starem, hoče nadaljevati po reakcionarnih tirnicah, mu povemo, da bodo dijaki začeli zapuščati njegova predavanja in bodo zahtevali, da ga odstranijo iz profesorske službe. Naše stališče je: bolje nič pouka kot pouk v reakcionarnem duhu.
Naša parola bodi: vse fašiste ven iz naših šol in istočasno hočemo še bolj discipliniranega, še pridnejšega dijaka. Naša šola v mladi republiki Jugoslaviji mora biti odsev resničnega življenja, biti mora mladim ljudem tudi dom. Iz poštenosti in tovarištva se ustvarja enotnost, ki jo moramo vedno bolj utrjevati. Ustvariti moramo zdrav, pravilen odnos, ki naj veže profesorje dijake in starše, ki naj mladega človeka pravilno uvrsti v najšire družbeno in politično življenje. Vsak dijak se mora zavedati odgovornosti, študirati mora zato, da bo svoje znanje predajal širokim ljudskim množicam. Tako bo zrasla iz naše mladine prava ljudska inteligenca, ki jo bo poleg zdravih, naprednih vzgojiteljev ter dobre domače roditeljske vzgoje morala oblikovati tudi srednješolska mladinska organizacija, v kateri so na stežaj odprta vrata slehernemu dijaku, slehernemu mladincu, ki ga ni okužil fašizem.
RAD BI ZVEDEL
Za mojega prijatelja Tomaža Siroj. Tukaj imam namreč eno važno pismo za njega od njegovega strica iz starega kraja, če kateri ve za njegov naslov ali bo pa morda sam čital ta oglas, naj se oglasi na spodaj navedeni naslov.
John Krašovec, 18 James Ave., Timmins, Ont.
Resolucija katera se tiče dela na lokalni podlagi
"Viječe" ali Svet Kanadskih Južnih Slovanov, je pri svojem delu za pomoč narodom Jugosla-ije, vodeno z resnico, da kot posledica vojne in narodno-osvobo-dilne borbe so, trpeli vsi deli in vsi narodi Jugoslavije in da se radi tega nabrana pomoč ne more nameniti samo za eden kraj ali narod, ampak da se pošlje narodnimi oblastmi v Jugoslavijo, da se deli na principu potrebe. Do sedaj je pomoč katero je poslal S. K. J. S. bila deljena po Rudečem Križu Jugoslavije v vseh šestih narodnih federalnih republikah. De lo in aktivnost S. K. J. S. bo tudi se v bodoče usmerjena na teh principih.
Med tem so pa tudi skupine naših izseljencev kateri žele poslati pomoč izključno za svoje mesto in te skupine se obračajo na S. K.| J. S., da bi svoje delo vskladili z delom S. K. J. S. — Glavni odbor S. K. J. S. daje sledeče odloke: I 1.) S. K. J. S. bo takim skupinam prožil sodelovanje na ta način, da bo prejemal take prispevke, ter jih vpisal kot posebni fond oddan S. K. J. S. v varstvo, a nabrani denar pošiljal po mogočno sti kamor bodo prilagatelji odredili.
2.)	S. K. J. S. bo sprejemal prispevke samo za take fonde, kateri so namenjeni za skupno pomoč enega mesta ali kraja, kakor na~ primer grajenje šole. domov ali kake druge kulture ustanove, industrijskega ali zadružnega pod-vzetja, kateri je na splošno korist za narod dotičnega mesta ali kraja.
3.)	Vse nabirne akcije za take svrhe morajo biti omenjene na izseljence dotičnega mesta ali bližnje okolice; ne morejo pod-vzeti nabirne akcije splošnega značaja, katere bi angažirale celotno organizacijo
S. K. J. S. in jo ovirale v njenem delu in podvzetju. Iz tega razloga, nobena nabirna akcija ne sme biti podvzeta brez potrebnega posvetovanja in sporazuma z S. K. J. S.
4.)	S stališča v pričetku navedenih principov v tej resoluciji, SKJS ima pravno od vseh takih lokalnih fondov prenesti v svoj fond za splošno pomoč eden del nabranega denarja, in to; od fonda do 1.000 dolarjev 10%, a preko te vsote, eno četrtino.
5.)	Kar se tiče blaga, obleke in podobno, tako delo spada izključno v delokrog nalogam samega S. K. J. S.

Proslavimo mednarodni ženski dan
Je že dolgo let odkar sem se prvič vdeležila proslave mednarodnega praznika, osmega marca. Takrat sem se seveda malo ali pa skoraj nič vedela o velikem pomenu tega mednarodnega praznika, katerega je slavilo napredno delavstvo po celem svetu in pred vsem žene — delavke.
Pozneje sem tudi sama se začela zavedati svojega položaja prvič kot mati in drugič kot delavka. Največjo pomoč, ki sem jo v tem oziru dobila, je bila delavska literatura in delavski tisk. Seveda veliko časopisje in celi kupi raznih tiskanih brošur in knjige, ne posvečajo temu prazniku tisto važnost, kakor v resnici zasluži. Bolj in bolj se bavijo z povsem navadnimi stvarmi, kot reklamo, pripovedkah ter raznih bajkah. O stvarnosti življenja in zlasti problemih delavk jako malo dobimo izven delavskega tiska v takih publikacijah.
Osmi marec je torej praznik žena celega sveta! Osmi marec je po svojem zgodovinskem in dejan-
skem pomenu enak pomenu svobodnih in enakopravnih žena v Sovjetski Zvezi ali pa Jugoslaviji, kjer so žene dejansko svobodne in enakopravne.
Toraj tukaj se gre za praznovanje praznika, kateri po spolu in cilju veže enako žene celega sveta. Zadnja vojna je stokrat opravičila ta pomen prvič vsled dejstva, da so žene igrale zelo važno vlogo na domači fronti in drugič, da so igrale enako važno vlogo na bojni črti. Sto in sto bork je skozi zadnjo vojno pokazale, da znajo ravnati prav tako dobro, skrbno in marljivo z orožjem, kakor doma v kuhinji, še posebej se je njihova vloga odlikovala na bojnem polju pri reševanju sto in sto življenj svojih tovarišev, katerim so obvezovale težke rane, jih spravile na varno in jih tako rešile v mnogo slučajih smrti.
Osmi marec sem prepričana bo na poseben način praznovan v novi svobodni Jugoslaviji. To pa ne samo radi tega, ker vlada pra-
Se o zločinih pri Preserju
A. Kovach iz Val D'Or-a je prejel zelo zanimivo pismo od svoje sestre Angele iz starega kraja. Vsebina bo gotovo zanimala rojake sirom Kanade. Glasi se: Moj preljubi brat!
Po končani vojni sem ti že dvakrat pisala. Takrat sem pisala kratko, najvažnejše. Danes bom pisala obširnejše.
Dosti časa je minilo od kar smo si mogli pisati. Sedaj pa so zasijali zopet lepši dnevi, ko se moremo pomeniti odkrito in svobod-
Mati in oče A. Kovach-a
no. Kako smo prebili te težke čase tu doma? — Vojna je zatekla starše, Ivana, Ivanko in Julko doma. Francko pri svoji družini. Mene z družino v Dobrepoljah in Toneta v vojski. Ranjen je bil v nogo in zajet od Madžarov. Posrečilo se mu je po 14. dneh ujetništva pobegniti, šel je peš iz Subotice do Zagreba. Na to z vlakom do doma, kamor je prišel v maju 1941. Vsi smo bili srečni da se je vrnil.
Prvo leto italijanske okupacije je še šlo, čeprav smo imeli nie koliko preiskav doma — tja do Božiča. Potem so se začele aretacije na veliko. 7-1-1942 zvečer so prišli po noči, po Toneta in še 4 druge, češ, da so organizatorji upora. Vlekli so jih v Ljubljano v sodnijske zapore. Do njih ni mogel nihče. Ko so jih izpustili, so zagrozili Tonetu, da odgovarja z glavo za vsako, za nje, nepravo dejanje. V začetku maja je odšel v gozdove s svojo četo. Na njegovo glavo so razpisali 10.000 dinarjev nagrade. Koncem maja so pobili lahi nekaj moških v Kamniku. Drugi so odšli v gozdove in se potem vrnili. Takrat nekako so šli tudi Preserci gori in se tudi potem vrnili. Naši so ostali razen mame in Ivanke. Ivan in Julka sta se pridružila borcem. Oče je ostal še kakšen mesec pri njih, potem ni mogel več. Bil je prestar. Ob italijanski ofenzivi 16. 7. 42 so pridrli Lahi k nam. Nagnali mamo in Ivanko iz hiše. Prinesli slame in zažgali. Enako ono poslopje kjer je bila konjska štala. Komaj so rešili konje. Živina je bila k sreči na paši. Kar niso zažgali so pokradli. Tako, da jim je ostalo golo življenje in cunje na njih. Pa kaj to, najhujše je bilo to ker nismo mogli dati jesti našim dragim, ki so stradali po gozdovih, preganjani povsod. Nas so pa tudi zaničevali in pso-vali s psi in volkovi. Svak Jože je bil eno leto v internaciji na Rabu. Moj mož v zaporu in na prisilnem delu. Kako srečni smo bili. Kadar smo se mogli sniti z našimi dragimi. Radi tujca bi že šlo kako, da ni bilo domačih izdajalcev. Ti so bili grozni. Julka in Ivan sta od početka prihajala včasih domov. Seveda na skrivaj, ponoči v visokem snegu. Tone je prišel samo enkrat. Kot psom, so jim morali nositi mama in Ivana hrane v kozolc pa v Knečko in
na njivo dokler ni bilo snega. Ko je bil sneg je bilo hujše, ker so ostale sledi. Pa kaj še vse to. Da bi ostali živi ti naši dragi, pa jim ni bilo dano. Tone je že 24. feb. 1943, padel. Bil je dobar ali drzen vojak. Nam je bilo jako hudo, ko smo zvedeli. Ob nemški ofenzivi, oktobra in novembra 1943 je bil Ivan na terenu v Kni-nu, Julka pa v Ribnici. En teden predno je padla, sva bili skupaj. Bila je politični komisar v prvi udarni brigadi "Tomšičevi". Med Vel. Laščam in Dobrepoljem je bila izdana po domačinih. Nemci so jo obkolili in je junaško padla z vso svojo četo, 3. nov. 1943. Ivan je bil do svoje smrti na terenu pomožni intendant. Z njim so bili: Iz Kamnika: Gorski me-žnar, Jožlov Jože, Rjavčkov Andreje in Mravljetov iz Preserja. Domobranci so jih strašno preganjali. Usodnega jutra 2. 11. 1944, je bil Ivan sam v logarju. Logar so izdali domačini iz Gornje Brezovice. Domobranci so ga obkolili in obsipali z granatami. Ranjenega so ujeli in ga privlekli v zasmeh na Sp. Brezovico k Ma-rejcu. Potem so ga gnali skozi domači vas. Ko je tekla mama k njemu so jo nagnali proč. Šla je za njim v Podpeč, kjer je bila vojna postojanka, s komandantom Anžicovim Poldetom z Jezera. Za mamo so prišli še ata, Francka in Ivanka. Tam so zasmehovali v-
va svoboda in ljudska demokracija, temveč kjer so žene prvikrat v svoji povesti dosegle svoje pravice. Prava ljudska demokracija jim določa ne samo volilne pravice, ampak vse druge pravice kot ostalih državljanov. To je delavka prejme isto plačo kakor moški delavec za isto delo. In kako velika razlika je v tem enostavnem vprašanju z ozirom na probleme delavk v teh državah, kjer
enako pravijo, da vlada demokracija, da je žena upravičena do volitev, da lahko voli in je lahko celo izvoljena v posamezne državne urade. Ko pogledamo na delo v tovarnah, tedaj šele vidimo, da je za svoje delo plačana manj kakor pa moški delavci.
Medtem v Jugoslaviji je odpravljena popolnoma ta razlika, tako tudi v Sovjetski Zvezi.
Vsled tega je osmi marec tem večjega pomena za nas žene, matere in dekleta, da se v polni meri zavedamo svojih dolžnosti napram organizacijam in pokretom, kateri se bore za enakopravnost žena v vseh, pa tudi delovnih o-zirih. Če se ga bomo dosledno zavedale, bodemo z tem doprinesle veliko podporo k ostvariti zahtev: "Enako plačo — za enako delo!" — Delavka.
Švabobranci so morili ropali in požigali
Resolucija priseljencem kateri se želijo vrniti v Jugoslavijo
V ozadju se vidi hiša Kovačeve družine
seh pet. Ivana so nato odpeljali proti Not. Goricam. Drugi dan so ga na zverinski način umorili na Logu in ga zagrebli na neko njivo. Spomladi ga je gospodar njive izoral. Ivanka ga je šla pogledati in ga je spoznala. Pokopali so ga na Brezovico.
Povem ti še ,to; V partizanih so bili iz Preserja, naši trije, Te-glov Jože in Mravljetov Rado. Pri domobrancih pa vsi drugi moški. Naši doma so strašno trpeli pred domobranci. Pobirali so jim sproti ves živeš in vsak kos obleke. Hodili so jih zmerjat s partizanskimi ' psi. Pokrali so jim vso živino in prašiče kar niso pobile granate iz Barovnice.
Težke čase smo preživeli. Za one tri nam je pa jako hudo. Letos septembra smo pripeljali vse tri domov. Julka je ležala v skupnem grobu z 11. moškimi. Bila je še dobro ohranjena, da sta jo moj mož in Ivanka takoj spoznala. še isti dan so šli po Toneta. Za njegov grob so vedeli domačini. Za Ivana so pa itak vedeli vsi. Ob velikanski udeležbi smo jih pokopali z vojaškimi častmi. Mama so najbolj potolaženi, da imamo vsaj mrtve doma. Zaradi ma-' me in očeta pa tudi ti pridi domov. Verjemi mi, da si ti edina uteha atu in mami. Če tebe ne bo nazaj ne vem če bosta še kaj dolgo živela. Ne straši se, da bi tu ne mogli živeti. Živi se, samo, da j veš, da dihaš svobodno, da ti nik-| do ne streže po življenju in, da
Pri znatnem številu priseljencev se je pojavila želja, da se vrnejo v Jugoslavijo. To je največ posledica novih razmer, katere priseljenci čutijo, da so kakor rezultat zmage narodno-osvobodil-nega gibanja, ustvarjeni pogoji boljšega in srečnejšega življenja za narode Jugoslavije, katerih v preteklosti ni bilo in, da vsled tega ni več razloga, da ostanejo v tujem svetu. Večina od njih so odločni, pomagati pri obnovi in rekonstrukciji vsled vojne opus-tošeni domovini.
Svetu Kanadskih Južnih Slovanov se je do sedaj obrnilo stotine priseljencev, kateri se želijo povrniti v Jugoslavijo, za informacije in navodila v zvezi povra-tka. Radi tega S. K. J. S. smatra za potrebno podati sledečo izjavo:
Akoravno povrnitev priseljencev ni odvisna od Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, ampak od oblasti ene in druge države, Svet kakor organizacija, v kateri je zbrano večina naše emigracije, je pripravljen prožiti pomoč katera je v njegovi moči.
Pri tem smatramo za svojo dolžnost opozoriti vse one, kateri želijo nazaj v Jugoslavijo, na sledeče okolnosti:
Jugoslavija je tekom vojne mnogo pretrpela. Padle so ogromne ljudske žrtve, a materijalne izgube so v resnici neprecenljive. Življenski pogoji vsled pomanjkanja hrane, obleke in stanovanja, so nekoliko težki. Narod in država, imajo pred seboj ogromne naloge z ozirom na obnovo in rekonstrukcijo zemlje. Na vsak način je njihova želja omogočiti čim skorajšnji povratek delavske emigracije iz prekomorskih držav t.j. onih kateri se žele vrniti, ali to se ne more uresničiti tako kmalu.
Že sam problem transportacije je tak, da se more zavleči povratek mesece.
Z ozirom na vse to, Glavni odbor Sveta Kanadskih Južnih Slovanov smatra, da bi se na prvem mestu povrnili oni izseljenci, kateri vsled svoje posebne sposobnosti morejo in želijo pomagati pri obnovi in rekonstrukciji zemlje, kakor razni strokovmi delavci, ter taki izseljenci, kateri so gotovi, da se udružijo v razne delavske ali zadružne skupine.
Glavni odbor, "Sveta K. J. S. je mišljenja, da bi se take delavske ali zadržne skupine morale organizirati na principu gotovosti in sposobnosti za dovršenje odrejenih nalog in poslov. Na primer, ako bi se organizirala delavska skupina stavbenikov za grajenje hiš i. t. d., bi morala ta grupa biti opremljena z vsem potreb-
nim orodjem, stroji in potrebščinam, da bi nastopila delo kjerkoli bi bilo najpotrebneje. Enako tudi za vse ostale skupine. Orodje in stroje bi bilo treba nabaviti tukaj v Kanadi, a v to svrho bi bilo potrebno, da vsaki član skupine prispeva primerno vsoto denarja. Taka delavska skupina bi odšla v Jugoslavijo na temelju sporazuma z vlado, kateri bi obsegal ne samo vprašanje, kaj bo skupina delala in pod kakšnimi pogoji, kako dolgo, ampak tudi vprašanja zavarovaja ulog. posameznih članov, za stroje i. t. d.
Glavni odbor Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, daje ta priporočila na osnovi lastnega predvidevanja, kako bi bilo potrebno organizirati grupe. No, vsa ta vpra-
šanja bodo morale rešavati grupe same naravnost z Jugoslovanskimi oblastmi.
To pa seveda ne pomeni, da se bodo mogli vrniti samo oni izseljenci, kateri so voljni pristopiti v delavske ali zadružne grupe. Mi smo prepričani, da ne bo, od strani L. F. R. Jugoslavije nikake diskriminacije, ampak, da bo da-' na mogučnost za povratek vsem onim kateri to želijo.
Seveda vsaki oni izseljenec, kateri opazuje ekonomski položaj v Jugoslaviji in kateri se zaveda svojih dolžnosti in nalog se bo stiinjal, da je odhod v organiziranih skupinah, za začetek, ugo-dnješi in povoljnejši za vsakega, kolikor za državo, toliko za poe-dinca.
Pismo slovenskega dekleta
Part Arthur, Ont.
Tem potom se naznanja vsem darovalcem za pomoč narodom nove Jugoslavije v Port Arthurju in okolici, da pregledajo pred nedavnim izdani Buletin Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, kateri je vseboval imena darovalcev. Ako je katerega darovalca ime izpuščeno ali pa ni navedena točno vsota, katero je slednji prispeval, se naproša da to sporoči čim prej mogoče na podpisanega naslov.
Na rokah imam tudi potrdila za denarne vsote, ki so jih posamezniki prispevali za bolnišnico. Za vse to se obrnite na:
Max Ružič
209 Wilson St.
Port Arthur, Ont.
Tukaj pošiljam pismo od moje sorodnice, mladega dekleta, katera se je borila v vrstah naših borcev skoraj štiri leta. Ona je doma iz Sodražice in je sedaj nastanjena v Ljubljani. Z 16 let starosti se je podala v gozdove, da žrtvuje svoje mlado življenje za svobodo naroda. Zato dajmo tudi mi, po vzgledu te mlade ne ustrašene partizanke stopati v vrste Z. K. S. da branimo svoje in tudi ob enem njihove pravice za katere je bilo žrtvovanih toliko življenj.
Frank Perušek Dragi stric France [
Gotovo se boš začudil ko prej-meš to moje pismo. Imela sem namen že večkrat, da ti bom pisala. Toda kaj ko je tako malo časa. Saj veš, da smo v povojnih časih ko je za vse dosti dela pri obnovi naše domovine, posebno pa za nas partizane.
Gotovo ti je že znano, da sem
lahko delaš v miru svoje delo.
Pisala sem ti vse kot je v resnici. Zato ne veruj če bi ti kdo kaj drugače pisal. Piši tudi ti še kaj ' in povej odločno kako misliš glede doma. To te predvsem mama prosijo.
Vso Tvojo družino lepo pozdravljamo vsi štirje.
Poljublja Te Tvoja Angela
MICKA FAJDIGA, partizanka
bila tudi paz v partizanih in t > kot vojak-borec od leta 1942. Rada bi ti popisala vse moje doživljaje iz partizanskega življenja, iz naših borb, toda jih je preveč. Saj ni bilo dneva da ne bi bila v borbi. Ko bi ti vedel, kako je bilo lepo na položaju ko so sikale in žvižgale okoli nas mine, bombe, in granate. Mi pa se nismo ustra šili, temveč smo šli naprej ponosni z dvignjeno glavo v borbo — na juriš. —
Nismo obupali ko je šlo nad nas na tisoče sovražnikov, — nas pa je bilo le peščica. Bili smo lačni, raztrgani, bosi — in premraženi, toda nismo klonili. Zakaj, vedeli smo, da se borimo za — sebe.
Kako je bilo lepo ko smo imeli logar na Travni gori, kjer smo imeli šotore. Sedaj mi je znana vsa Velika gora, vsi naši gozdo vi, — saj to je bil naš dom. Veliko sem doživela. Bila sem dvakrat ranjena. Prvič v roko od Italijanov, ko smo se borili na Blokah. Drugič pa sem bila težko ranjena v nogo, Krogla mi je šla skozi koleno in sedaj sem ivalid. Imam popolnoma trdo nogo v kolenu. Na kar sem pa ponosna. Saj sem invalid Jugoslovanske Armi je in vem, da ni zastonj moja kri napajala našo sveto Slovensko
zemljo. Dobili smo naše trpljenje poplačano — z zlato svobodo.
Ranjena sem bila v veliki nemški ofenzivi 4. novembra 1943 v Suhi krajini. Bili smo obkoljeni in mene niso mogli odnesti s položaja. Ostala sem na položaju štiri dni v snegu sama, brez vsake pomoči. Ta četrti dan me je našel eden tovariš. Potem so me odnesli v partizansko bolnico. Naše partizanske bolnice niso bile lepo opremljene zgradbe, bili smo pod šotori ali pa v majhnih lesenih barakah in to v kočevskih gozdovih. Gotovo ti je znano ime kočevski "Rog". Tam sem bila 11 mesecev. Potem sem šla pa z avi-jonom v Italijo. Odpeljali so me Angleži. Bila sem v južni Italiji v Taranto, Bari in Andriji v angleških bolnicah. Iz Italije sem šla z ladjo v Dalmacijo in sem bila v Splitu štiri mesece. Ob osvoboditvi sem prišla v Ljubljano, kjer sem še danes in sicer v službi na kmetijskem ministarstvu.
Domov grem zelo malo. Kaj hočem delati v porušeni Sodražici ? Včasih grem obiskati ata in mamo. Tudi naš sta in mama sta dosti prestala. Že 1942 leta sta bila odpeljana v internacijo na Rab. Tam je bilo zelo hudo. Ko sta prišla domov, sta se zopet skrivala in sta živela v Podpreski pri Ča-bru. Potem sta šla v Dalmacijo 7. avijonom, ker so od tukaj evakuirali vse,partizanske družine. Sedaj šta zopet v Sodražici. Malo bolj težko živita, ker nam je vse uničeno in požgano. Kaj hočemo, saj je na tisoče in tisoče takih revežev pri nas.
Dragi stric France, tukaj ti prilagam eno mojo sliko. Slikala sem se sedaj v Ljubljani. Rada bi ti poslala kako sliko, prav iz partizanskega življenja — iz hoste ali iz naših borb — pa jo nimam. Upam, da me boš še poznal. Čeprav se nisva že dolgo videla. Ko sva se zadnjič videla sem bila še majhna sedaj sem pa že vojake odslužila. Sedaj pa skončam v pričakovanju, da se me boš kaj spomnil, ter mi odpisal, za kar bi bila zelo vesela.
Sprejmi mnogo prisrčnih pozdrav od
Fajdigove Micke
PROIZVEDBE
Rad bi izvedel kje se nahaja Louis Zalar doma v vasi Rudof-le nad Cerknico, sedaj biva nekje v Canadi. Njegov naslov pred nekoliko leti je bil Crambrook, B. C. Canada. Prosi se njega, ali pa tudi rojake kateri ga poznajo in mu naj sporočijo da se naj oglasi na naslov, Ignac Gorenc, 1115. W. Walker St. Milwaukee, Wis. U.S.A.
Mrs. M. Jerome iz Cleveland, 1059. E. 57. St. Ohio. U. S. A. bi rada zvedela kje se nahaja Tony Žagar, doma iz Iške vasi pri Ljubljani, sedaj biva nekje v Canadi. Prosi se tudi njega, ali pa tudi kateri drugi ki ga pozna da ga opozori in da naj se oglasi na zgornji naslov.
Windsor: — Anton Ajnik piše: "Dobil sem pismo iz starega kraja od svojega brata, katerega vam pašiljam v priobčitev.
Dobil sem od njega tudi nekaj izrezkov iz časopisa, kateri pričajo da so bili ravno duhovniki organi zatorji švabobrancev.
Ker tukaj v Ameriki in Kanadi, je še ljudi ki zagovarjajo te dušne pastirje in organizatorje šva-bobranskih razbojnikov, naj bo to njim še eden dokaz, da je duhovščina dosti odgovorna za velike žrtve v Jugoslaviji."
Anton Ajnik
Pismo A. Ajnika ki ga je dobil od brata se glasi:
Dragi brat Anton!
Po dolgem času se ti zopet o-glašam. Menda je že celih pet let, od kar si nismo mogli nič pisati. Ali upanje je, da vse mine in tudi vojne je bilo enkrat konec. Pred časom, ko sem bil doma so mi povedali, da si ti pisal. Vzel sem naslov, da ti bom tudi jaz kaj pisal. Gotovo si bil že radoveden kako je kaj z nami. Ali smo še pri življenju? Ali nas je vojna vse pobrala ? Hvala bogu nekaj nas je pa še vseeno ostalo, pri življenju. Ali se še kaj spominjaš tistih mojih pisem, ko sem ti jih malo pred vojno pisal? V njih sem ti rekel, da se v Evropi ričet kuha in kadar bo kuhan takrat bo pa zavrelo. Tako je prišlo res do tega, kar ti hočem malo opisati:
Kakor po vsej Evropi, tako tudi v Sloveniji je bilo veliko ljudi pobitih in veliko jih je bilo v internacijo pobranih, tako, da jih je tudi tam veliko pomrlo. Tudi pri nas v savinjski dolini manjka veliko ljudi. Malo ti jih bom navedel, bolj poznane, kateri so bili pobiti. Hrodnca, prej je bila še pri Mehtku, ko sem jaz tam služil, so v Celju ubili gestapovci. Spodnji Cerovšek je bil ubit, potem Podmiršak (Knibelnov), Su-havršnik in dosti drugih, od Novega grada in Nove Štifte. Po-žganega je bilo tudi veliko. Skoro vsaka druga vas je bila gotovo kaj požgana. Ali pa porušena. Pri Novi Štifti, je požgano od vrh črnevca pa do Grojzdja. Pri obeh Grojzdih je tako požgano, da ni druzega kot osmojen zid. Ljudje so morali zbežati tako na hitro v
gozd. Vzeti s seboj niso mogli ničesar. Vse so oropali švabobranci takrat ko so prišli požiga-ti. Če nebi ljudje zbežali, bi jih bili pobili.
Tam ki pravijo, pri "Nacku", je bil stari oče na smrt bolan in še dve hčeri od njega so ostali kar doma. Oče je rekel: "Jaz sem star in bolan, nas bojo že v miru pustili". — Prišli so švabobranci do njih in so jim takoj vse požgali, njih pa vse tri žive v ogenj vrgli, da so živi zgoreli.
Pri Grozdju je samo na pustoti ostalo, kjer doli niso našli, kar je tam bilo živine. Torej to jim je ostalo. Doma pa popolnoma nič. Vsa živina, obleka, prašiči, kokoši, živež, vozovi, — vse je do tal pogorelo. Tudi Matiju je vse pogorelo. Samo nekaj je s seboj v-zel. Jaz sem že sedaj precej obleke dal. Tudi na Priseki je bila velika nesreča. Doli so pa bombardirali, "marof" in kozolc. Je vse do tal pogorelo. Pobite je bilo precej živine in sedem ljudi u-bitih. Se gotovo spominjaš Ježiče-va je bilo tam poročena. Jerčka je bila ubita, potem štirje njeni otroci, služkinja in še ena begunka. On gospodar Jože je bil pa takrat pri žagi, je pa živ ostal.
V Gor. gradu je graščina precej porušena, potem čitalnica, žandarmerijsko poslopje in še ena vila od nekega zdravnika. Ljubno je zelo porušeno, kakor tudi Lu-če, Solčava, Božna in tako naprej. . . Saj ste gotovo tudi tam čitali in še citate, kaj se je vse hudega dogajalo tukaj v Evropi. Bilo je tako, da se sploh popisati ne da. Od kar svet stoji se kaj takega ni godilo, švabski gestapo, so od sile grdo delali z in-terniranci. Gestapovci se več ne imenujejo ljudje ampak najslabša zver in divjačina. Tudi Italijanski fašisti niso bili bolji. Naši izdajalci, belci, ti so bili tudi ene velike svinje. Vsled teh je bilo tako pobijanje. Toliko ljudi po nedolžnem pobitih. In zaprtih. Pobijal je brat brata, oče sina, sin očeta, res tako kot so pred mnogo leti prorokovali. Mi smo morali pa vse to preživljati. Vse pride in zopet mine. Tako je tudi za nas prišel odrešenik, da smo rešeni tega gorja. Sedaj je pa za enkrat tega dovolj. Se drugič kaj.
Te pozdravlja Tvoj brat
Ajnik Jakob
C*	1 *1* 1 v* •	vi
oina so ubili, hci je usía štiri krat smrti
Moja draga sestra in Tvoja družina!
Vidim, da Te moje prvo pismo po teh strašnih 4 letih ni doseglo. Pisala- sem Ti začetkom julija in čakala do danes, da dobim odgovor.
Nekateri so v tem času že dobili od svojih dragih odgovor in gotovo bi tudi Ti meni odgovorila, če bi bila prejela moje pismo. Danes pa ravno časopisi ponovno opozarjajo na pošto za Ameriko.
Draga Poldica, kakor vidiš živa samo živa sem še. Zgubila sem pa v tej strašni vojni vse kar sem najdražjega imela na svetu. Soln-ce nad menoj se je zatemnelo za vedno. Zgubila sem mojega edinega zlatega sina Ivana. Padel je kot komisar kapetan, novembra meseca 1943 leta v najlepši mladosti 21 let star. Bil je komandant v slavni Cankarjevi brigadi. Ni mu bila usoda mila, ni mi ta usoda pustila meni materi, ki sem v njemu videla vso srečo mojega življenja. Moj zlati nad vse ljubljeni otrok, je dal svoje mlado življenje, za pravico, za poštenje, za narod. Tega se kot mati zavedam ali kljub temu zame ni prostora kjer bi našla iskrico tolažbe. Ko bi le koga v grobu zbudile solze, bi morale njega.
Odšel je v partizane 2-2-1943 leta, toraj med prvimi poštenjaki. Končal je vijšo trgov, akademijo in tako rekoč bil že pri dobrem kruhu. Ne morem več o tem. . . drugič kaj več.
Ljubica je tudi odšla par mesecev za njim v partizane. Bila je po šestih mesecih v borbah ujeta kot prva slovenska partizanka, k; so jo ujeli Nemci. Vlačili in mučili so jo po 11-tih lagerjih po celi Nemčiji. Poljski in, Galiciji. Odsodili 4-krat na smrt, tako je štiri krat stala pred zidom za u-strelitev. Tako je bila tudi slikana. Eno izmed teh slik ji je poda ril en nemški oficir na skrivaj, da jo ima v spominu. Dali jo bodemo predelat in ti jo bodemo prihodnjič ko bo pošta bolj sigurna poslali, pa tudi še več drugih slik.
Preživela je strašne čase in prestala grozne muke. Bila je v internaciji 33 mesecev. V najhujšem bombnem napadu na Berlin, je morala odkopavati ruševine in na prsih je morala nositi nadpis:
"Svetovno znana partizanska ban-ditka". Napis je bil pisan v nemškem jeziku.
Ni ji bila namenjena smrt. Po 23 mesecih najhujših muk, se ji je nudila prva prilika in ušla je iz lagerja — 1500 klm daleč nazaj v slovensko partizansko brigado. Imela pe je smolo, da je bila kmalu zopet ujeta. Pri begu si je dvakrat zlomila nogo in tako so jo dobili naši slovenski rablii — domobranci. Odpeljali so jo ponovno v zapore in tam mučili do svoboditve.
To sem Ti samo malo opisala njeno žrtev za domovino. Ob priliki Ti bo sama pisala kaj več. Zdaj se nahaja v službi pri mini-sterstvu narodne obrambe v Beogradu, nosi čin poročnika. Stara je 21 let.
Druge dve Majda in Meta, sta bile preganjane po zaporih. Prva je stara sedaj 19 let, dve leti je bila v zaporu isto pod Nemci, druga je stara 17 let in bila je zaprta 11 mesecev pod domobranci. Obe strašno mučeni.
Pa tudi meni in očetu, draga sestra, niso prizanesli te zverine. Hanček je bil v zaporu takoj, ko so Italijani prišli, a so ga radi pomanjkanja dokazov po 9 mesecih izpustili. Mene pa so aretirali na 8 let ječe. Preživela sem v za-
5 marca 1943 leta in me obsodili porih 10 mesecev. Vlekli so me s
tisoči drugih v južno Italijo in
sem bila tam zaprta do Božiča i-stega leta. Mučili so me pa tako, da sem komaj živa ostala. Dva meseca so me tovarišice nosile na zrak na tragah. Dosti o tem. . . drugič kaj več.
V	Metliki so ubili Hančkovo mater in popolnoma vso domačijo požgali. Tudi nečak Pepi, sin njegovega brata, je padel tako da je Hanček ostal popolnoma sam. Hanček je živčno ubit in se težko pripravi k pisanju. Tudi Mica ;e strašno trpela in je bila preganjana z celo družino.
V	nadi da sprejmeš to pismo, te prav prisrčno pozdravljam, v-se Tvoje in Tebe.
To pismo je dobil rojak Maks Malešič od sestre njegove soproge iz starega kraja, Metlike v Be-
li Krajini, katera se sedaj nahaja v Ljubljani.
Jasenovac-Horror Camp
By LEO USATY
During our tour of Yugoslavia, we were among the first foreigners to enter the concentration camp at Jasenovac in Croatia. We (foreign delegates) had an enterview with a group of people in the village of Novska, the nearest inhabited village, some ten kilometers away. Later, we visited this camp.
To picture Jasenovac to-day, in your mind's eye, you need only to fix your imagination on a bare field some 25 or 30 acres in area. Place yourself in the centre of this field and look to your left. That is the crematorium, with a capacity of 900 persons at once. In front of you are left only the remains of long rows of barracks, which were burned to the ground by the Germans and Ustashi traitors in their retreat. On your right, acres of the same wretched bareness meets your eye. But behind you, you see burned-out factory buildings, crazily standing, as if to give voice to the tragedy which they had seen befall thousands of unfortunate victims. You have turned about face, and are now looking at the banks of the river Sava, the carrier of thousands of dead bodies as far downstream as Belgrade itself, 400 kilometers away. You see railway tracks running from under your feet directly to the special dock built on the bank of the river. Along these tracks, live victims were taken in cars to this dock, "slugged" over the head, and dumped unconscious into the swirling waters a hundred feet below. The record here, was 8.000 persons in one day. The physically fit worked in the munitions and textile factories, while the weak, undernourished and "undesirables" were done away with as soon as time would permit.
Let us go into the crematorium. It is a low, sprawling building about two hundred feet square, with openings every fifteen feet or so on its sides. Through these the victims were pushed. The building itself is as high as you could reach with your fingertips, and of sturdy brick construction. Narrow slits in the ceiling provide the necessary openings through which gasoline or kerosene was poured. When you enter it, you stand more than ankle deep in the ashes of human beings. Although the Germans and Ustashi did a good job demolishing the other buildings, they could not destroy this rugged death house so easily. The people who did the "dirty work," pushing in the victims, pouring the gasoline over the heads of the victims, and setting fire to them, were usually the next group to be cremated.
At first, only the Jews of Croatia were sent to this camp, but later Serbian women, and children legan to occupy the premises. The camp was first set up in the summer of 1941. Many died on the way, and this helped the Germans because the buildings could not hold more than two and a half to three thousand at the most. If there arrived more than the camp could hold, the overflow would be "taken for a ride" on the rails to the bank of the river and done away with. Official figures state that a little over 900,000 people died here. Not one person came out alive, the only exception being three persons when the liberating forces arrived. The survivors were so emaciated that they have probably died since they were freed. When the crematorium was operating at full capacity, the smoke could be seen 25 miles away and the stench of burning bodies could be recognized 15 miles away. Special buildings were erected, filled with prisoners, and the people starved to death.
The prisoners of this cainp did not sit idly and allow the Germans to do as they wished. They organized themselves in coordination with the liberation movement outside. In the spring of 1945, just before the retreat of the Germans, the prisoners staged an insurrection in the camp. The Ustashi traitors were organized to counteract such activities, with the result that the plans for escape were not very successful. At a given time, the prisoners attacked their guards, but only 80 persons escaped out of more than 400. It was a wholesale slaughter. Over 12.000 Ustashi and German troops were stationed in a camp almost next door. There was little if any, chance to get out alive.
The prisoners were forced to work very hard, receiving only one or two potatoes a day as their food ration. As well as factories, there was a sawmill and brickyard in the camp. Cheap labour made possible these enter-
prises of the Germans. Yes, civilians did try to help these unfortunate, but if anyone was caught giving the prisoners food, they were shot right on the spot.
Special troops were chosen and trained for this kind of work. Only those who really relished such crimes were allowed to join these units. Stabbing, killing, torturing and criminal assault gained commissions. Only volunteers were accepted into the ranks of these criminals. Many photos have been found of Ustashi soldiers holding the heads of their victims. Some even drank the blood of people they killed. Many people wonder just who these "Ustashi" are. They are Yugoslav collaborators who were specially trained by the fascists in Italy, Austria, and Hungry.
In the face of the advancing liberating forces, in 1945, the Germans ordered everything to be demolished, and the prisoners to be killed. This was done very thoroughly, even in the village of Jasenovac, just outside the camp, every house and building was mined and blasted to rubble. At the time we visited the village, there was only one building fit for use, and this had only a few weeks before been repaired.
The criminals retreated to the north to Slovenia, and were there captured and rounded up. Most of them have already been sentenced, but some escaped to Italy and Austria. Lubric, the first commanding officer of Jasenovac, and head of all Croatian concentration camps, escaped to Austria. He had not yet been found when we visited the camp. The guides and interpretors believed he was still in Allied hands.
The criminals had no distinction for religion, sex, age or democratic opinion. They only knew that their prisoners were fighting against their rule of terror. They worked tirelessly and barbarously to break this will to fight. They wanted to establish their rule of tyranny on the graves of these people. They succeeded in killing over 900.000 people, but they did not break the back of Yugoslavia's resistance. To-day, Yugoslavia is free, and is conducting her affairs in democratic ways. The people have every right to try their criminals in their people's courts. After seeing the largest concentration camp in the Balkans, and hearing of the people's experiences, first-hand, it is easy to understand why they want to punish these barbarians.
Pismo iz Prestolice Slovenije
Cenjeno uredništvo: Želim, da bi priobčili pismo, ki sem ga prejela od moje nečakinje iz Ljubljane. Moja sestra Mica, ki je bila tako zelo prizadeta, bi rada izvedela za svojo edino hčer, katero še ima. Pred vojno se je nahajala v Calgary. Njen naslov je Calgary, Alberta, Canada. A ko slučajno sama ne čita ta dopis v G. N., prosim cenjene rojake, ako je komu kaj znano o njej, da mi sporoč; vam bom zelo hvaležna. — Moj naslov je: Mrs. Frances Mladenich, 601 Fisher St., Marquette. Mirh.
Ljubljana, 3. XII. 1945
Draga teta!
Po dolgem čagu se oglašam. Pretekla je medtem dolga doba. 4 let vojne. Gotovo ste tudi tam nekoliko občutili zlo vojne. Kaka pa je pri nas draga teta, si ne morete predstavljati, Vam ne bi mogla vse povedati, ne napisati, kajti mi sami smo doživljali grozote, pred nami so ruševine vasi in trgov, pred nami je en milijon gro bov. Draga teta, tu je bilo strašno. Izmed naše rodbine je najhuje prizadeta teta Mica iz Podpreske. Leta 1942 so jo italijanski fašisti odpeljali v internacijo na otok Rab. Samo na Rabu je od lakote umrlo 4.000 ljudi. V decembru 1942. so jo iz Raba vso izčrpano odpeljali v taborišče Gonars v I-taliji. Tudi njen sin Ivan je bil na Rabu. Vse dolge mesece sta bila na tem otoku smrti, pa sta se lo enkrat videlo. Ivan je bil že tako slab da je komaj premikal noge da jih ne bi mogel dvigniti, če bi šel čez prag. Ko se je teta Mica odpeljala iz Raba je hotel Ivan priti k njej, pa ga je italijanski fašista udaril z bičem po nogah.
V Ljubljani nismo nič vedeli, kaj se je zgodilo z Ivajčkovo družino iz Podpreske. — Ljubljana je bila ograjena okoli in okoli z žico, da nismo mogli vsa leta nikamor ven Nekdo nam je pisal tedaj, da je Ivan v taborišču. Od ust smo si odtrgali, da smo mu poslali paket. Ivan nam je pisal tedaj, da je jokal ko je zagledal paket in ni mogel 3 noči spat od sreče, ter da mu je dobesedno paket rešil življenje. Mnogo primerov je bilo ko so dobili so se najedli in umrli. Toda žal danes Ivan ni med živimi.
Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 je Ivan prišel domov bolan s zateklimi nogami, zabuhel. Taki so skoro vsi prihajali iz taborišč, debeli in zabuhli od pomanjkanja hrane. Odšel je med
Zahvala za čestitke ob vsta-novitvi odseka v Nanaimo
Nanaimo: — Namenil sem se oglasiti z nekoliko besedami, da se v imenu našega odseka Z.K.S. v Nanaimo najlepše zahvaljujem, za pozdrave in častitke ob priliki ustanovitve našega odseka Z.K.S. v tukajšnji naselbini Slovencev. In sicer: Izveršnemu Odboru Zveze Kanadskih Slovencev, Uredništvu Edinosti in odseku Z.K.S. v Kirkland-Lake, Ont.
Naše članstvo želi, da bo delalo po svojih najboljših močeh z drugimi sobrati in sestrami sirom Kanade in drugod na temelju, po katerem je organizacija ustanovljena.
Naš odsek je bil ustanovljen z 19 člani. Med temi je ustanoviteljica tudi Mary Beg katere ime je bilo v mojem zadnjem dopisu pomotoma izpuščeno. Po ustanovitvi so pristopili v naš odsek še: John Žitko, Neli Žitko, Joe Malnarič in. Eni Malnarič tako, da šteje naš odsek sedaj 23 članov in članic.
st, catharines, ont,
Tem potom naznanjamo, da tu-kajšna društva in organizacije prirede veliki banket dne 6 aprila. Čisti dobiček je namenjen za pomoč podhranjenim otrokom v stari domovini.
Program banketa naznanimo pozneje.
Toliko v naznanilo v predobja-
vi.
Odbor:
RADA BI ZVEDELA
Kje se nahaja Loui Polanc, doma iz Dolenjskega, vas Vertača, fara Semič. Pred petimi leti se ie nahajal nekje v Raunds, B. C., Canada. Prosim ga da se oglasi na moj naslov zaradi važnih zadev. Naprošam pa tudi druge č> tatelje kateri ve za njegov naslov, da mi sporoči za kar vam bom zelo hvaležna.
Mary Muniza, 6603 Edna St., Cleveland 3, Ohio. USA.
Na zadnji redni seji je naše članstvo razpravljalo glede naše kvote v tiskovni sklad Edinosti, katera je $30.00. Po kratkem raz-govarjanju se je odločilo, da člani prispevajo po $2.00 in članice po $1.00.
Brat John Legat je prispeval $4.00. Na omenjeni seji se je zbralo od 13 članov $28.00 in $10.00 od 10 članic. Skupaj $38.00 za kar prilagam denarno nakaznico v tem znesku na uredništvo Edinosti v omenjeni sklad.
Naj še omenim, da kolikor je nas Slovencev tukaj in okolici so večinoma člani Z.K.S. Izjema je še tu in tam, da kateri še ni pristopil. Moje mnenje ni kritizirati takšnega. Resnica je da lahko v-sak izrazi svoje mišljenje in dela po svoji lastni volji. Sliši se izraz, "kaj imam od take organizacije". Po mojem mnenju je tako mišljenje napačno, če pogledamo malo v preteklost, vidimo, da če bi imeli naši bratje in sestre v starem kraju le nekoliko priložnosti se organizirati, pred preteklo vojno, bilo bi mnogo manj človeških žrtev. Trdna organizacija bi to preprečila. Zato je to jasen dokaz, da se je potrebno organizirati. Ko je že ogenj v strehi je brez pomembno organizirati požarno brambo. Malo je tudi u-panja preprečiti škodo brez potrebnega znanja. Imamo vendar pravico, da se organiziramo. S tem koristimo samim sebi in škodimo tistemu, ki nas hoče namenoma izkoriščevati. Zato ne zamudimo časa.
Omenil bi še rad, da smo dobili imenike od S.K.J.S. koliko je kateri prispeval za naš narod v starem kraju. Prispeval sem tudi jaz po moji zmožnosti za kar sem prejel potrdilo, ali mojega imena ni v tej knjigi. Ni moj namen kritizirati odbor S.K.J.S. ker po-greška se lahko napravi. Iz tega se tudi učimo in upam da se bo to na kak način popravilo.
Želim mnogo uspeha kampanji Edinosti in pozdravljam brate in sestre Z.K.S. širom Kanade.
Frank Kambič, taj.
partizane in mu je v boju bomba odtrgala glavo. Franceta Ivajš-kovega (sin od tete Mice) so i-talijanski fašisti zaprli, mučili do smrti in ga v juniju leta 1942 u-strelili. Hišo so izropali. V Pod-preski v hiš ni ostalo ničesar več, živino so odpeljali vojaki, pobrali pohištvo, perilo, obleko, vrata, okna, orodje, vozove, posteljno, kar se je dalo odnesti. Ostal je le zid. Veter je tulil v hiši in pel žalostinko tem nesrečnim ljudem. Teta Mica je prišla po e-nem letu in pol iz internacije k nam v Ljubljano. Draga teta, z-jokali bi se, ko bi jo videli. V c-ni in edini obleki, v kateri so jo odpeljali v zapor je bila ves čas, iztradana, da se ni mogla najest:. V internacijo smo ji poslali o-bleko, pa so ji jo pokradli. Prstan in uhane je dala za 1 hlebček kruha. Tako je bilo življenje na tisoče in tisoče ljudi.
V internaciji so bili tudi od našega ata sestre mož in sin. Pomagati je bila naša dolžnost, kajti vedeli smo, da je kljub vsemu bolje doma nego v mrazu in lakoti daleč od doma. Teta Mica je bila skoro do konca vojne pri nas. Po treh letih je šla pogledati domov. Sedaj je ostala sama na svetu brez vsega, odvisna od podpore. Stanuje drugod. Dežela je vsa izčrpana. Rdeči Križ iz Amerike razdeljuje tu staro obleko, da se ljudje za silo oblečejo, ravno tako hrano, razne konzerve dobivamo na karte.
Draga teta, mogoče ste o vsem tem že kaj slišali ali brali v časopisih, saj so ljudje jokali na glas, ko smo brali o življenju in-ternirancev. Tu ima vsak človek svojo žalostno zgodovino teh 4 let. Ko bi prišli domov bi slišali od vsakega kaj je pretrpel, kakšni nadčloveški napori so bili naloženi na ljudi, zapori, mučenja, vsak dan streljanje talcev, poži-
gi, pomanjkanje hrane, blokade ajarmi vsak čas, podnevi in ponoči, strah pred bombardiranjem. V bližni kakih 100 m. od nas so padale bombe. Mislili smo, da se strop ruši nad nami, da smo izgubljeni. Naša mama je zelo oslabela, shujšala, ravnotako tudi jaz. Mama je sedaj bolehna, da se za njo zelo bojim.
Draga teta! Od Karoline nima mo nobenega glasu, ne vem ali je živa ali ne. Prosim Vas da mi pišete kaj je z njo, ali da bi se zanimali kje je sedaj, ko se ni žfc toliko časa oglasila, pišite nam kako ste preživeli ta vojna leta, ali ste zdravi ?
Moj brat Franci se je poročil z profesorico Marijo Petržela iz Ljubljane. Vedno smo zanj trepetali, kedaj ga bodo za prli. Vse noči so ropotali vojaški avtomobi li, ki so vršili aretacije. Mnogo, mnogo se je izpremenilo v teku vojne. Loški potok je zelo priza det. Vas Travnik je skoro ves požgan Moškega ni skoro nobenega več.
Od ujaka iz Drage ne ve m 3 ničesar. Hiša v Dragi je prazna. Teta Tona je še živa, še dosti zdrava. Njena hči Mica se je tudi poročila. Sedaj je v Ribnici, kakor tudi Hubert in štefa. Naš ata je kakor veste tik pred vojno avgusta 1940. umrl kar naglo v 3 tednih in nas pustil v teh hudih časih same. Draga teta! Ako Vam je mogoče pomagajte na kak način iz stiska in pomanjkanja.
Ob koncu Vam voščim lepe in zadovoljne božične praznike, da bi jih preživeli v zdravju, z željo, da bi mi kmalu odgovorili.
Prejmite prisrčne pozdrave od mame, Franceta in žene tete Mice in mene.
Albina.
Ta ponatis iz "Glas Naroda" smo pri občili po želji Joseph-a Vesel iz Detroita Mich. Ured.
vse to moramo povedati
Spisal: TUGO
Zadnjič sem šel mimo hiše, kjer je bil pod okupacijo gestapo. Velika, mračna hiša je to. In ko sem šel mimo vrat, se mi je zazdelo, ko da je tam še vedno nabito: Ge-heime Staatspolize, in da so na tlakovanih ploščicah na hodniku srage krvi. Tedaj sem se spomnil še enkrat natanko, kako je bilo takrat.
Takrat je bila prezgodnja pom lad. Nenavadno zgodaj so se spustili topli vetrovi po dolini in sonce je neusmiljeno topilo sneg, ki je še pred kratkim na debelo pokrival zemljo. Razorana cesta se je bleščala, polna vode, ki se je stekala po kolesnicah. in kadar je zavozil avto po njej, so blesteče se kapljice zabrigale na vse strani ter se zarile v sneg ob cesti. Avto je bil sivozelen in zadaj pokrit s platom, tako da fant, ki je sedel tam, ni videl sonca, ne bleščečega snega in ne drobnih kapljic. ki so pršele izpod koles. «Pa tudi če bi ne bilo platnene strehe, bi najbrže ne videl ničesar: kajti roke je imel zvezane na hrbtu, trdo, da so mu verige rezale zapestja. Pretepen je bil, razmršen, o-tekel in krvav po obrazu. Na vsaki strani nasproti so sedeli štirje SS-ovci. Dva sta ves čas merila s puškami vanj, kot bi se še vedno bala, da jima uide, Enkrat je že to poizkusil, tam gori pod Storži-čem, kjer so ga ujeli. Zdaj pa se ni zmenil več, ne za puške, ne za vojake okrog sebe.
Pred gestapom se je avto sunkoma ustavil. Fanta so hoteli izvleči iz avtomobila, pa je prezirljivo odrinil gestapovce in vzravnan stopil po tlakovanih ploščicah in po stopnicah na hodnik. Tam je stal in čakal med dvema stražarjema in sonce, ki se je vlivalo skozi velika okna na hodnik, je toplo božalo njegov razbiti obraz.
Čez čas so se odprla vrata sobe. Z rokami na hrbtu je stopil na hodnik gestapovec, tik pred fanta in se zarežal vanj. Bil je vodja gestapovcev, velik in črn, košate obrvi so se mu spuščale kakor Me-fistu globoko na nos. Pravili so, da je imel tak pogled, da se je lisica, ki je včasih glodala človeške kosti na dvorišču, umaknila pred njim globoko v svojo kajbo. Fant je že slišal o njem, vendar i se mu ni zdel tako grozen, zdaj ko je stal z rokami na hrbtu pred njim in se smehljal s kotičkom ustnic.
Nenadoma pa se je gestapovče-va desna roka izmuzila izza hrbta. .Obvisela je za trenutek, kakor ne bi vedela kaj, nato pa je udarila čez fantov obraz in spet padla nazaj na hrbet. Fantov o-braz je polila kri. Toda stal je še vedno vzravnan in se ni zmenil za toplo in slano kri, ki je sli-la v usta in za vrat. Le oči je odprl na široko in se zastrmel v ge-stapovca. Ta je stal še vedno
brez besed pred njim. Čez trenutek pa je pristopil bliže, prav tesno k njemu. Roki sta spet zdrsnili s hrbta in padli fantu na ramena, nato pa sta ga stisnili čez glavo in čez senca, skoraj kakor da bi ga hoteli pobožati. Na očeh pa sta se roki ustavili. Gestapovec je trznil z obrazom in zarinil palce v oči, ki so široko strmele vanj. Fant je vztrepetal, se vzpel, nato pa le rahlo zastokal in se sesedel v rokah, ki so ga spremljale prav do tal in se mu v strahoviti bolečini zarivale v oči.
Gestapovec je stopil nazaj. Spet je položil roki na hrbet in čakal. Fant je zastokal in se vz-dramil. Vzpel se je ob steni, se zamajal in se trudil, da bi pogledal skozi krvave, boleče oči. Toda videl ni ničesar. Le za drobno sekundo je občutil svetlo steklo v oknu, ki se je blestelo v soncu, in vrh jablane, ki se je stezala pod njim. Potem se je znova zamajal ter se pognal z glavo skozi steklo.
Še preden si je razbil glavo na tlakovanih ploščicah na dvorišču, sta udarila za njim dva strela. Potem je zgoraj nekdo strahovito zaklel. On pa je ležal na tleh z razbito glavo in lisica, ki se je priplazila iz kajbe, je hlastno srkala toplo kri, da je prej ne popije sonce, ki se je bleščalo na razbitem steklu okrog fantove glave.
Tega sem se spomnil, ko sem šel mimo vrat in sem videl tlakovane ploščice na dvorišču. Toda to še ni vse, kajti takoj nato sem se spomnil še nečesa.
V sosednji hiši je pod streho stanoval moj tovariš. Okno njegove sobe je gledalo na dvorišče in na hodnik gestapa. Mnogokrat so se slišali prav do okna udarci jermena, pridušeno stokanje ali bolestno kričanje. Takrat je tovariš odmaknil zaveso na oknu in je videl strašne stvari. Neke noči so pobili šestnajst ujetih partizanov. Zmetali so jih kot drva na dvorišče in psi so se trgali za njihove kosti. Vmes pa je skakala iz kajbe lisica, pograbila je kos mesa in se brž skrila nazaj, da ji ga ne bi iztrgali psi.
Nisem bil še dolgo v partizanih, ko sem srečal tega tovariša, ki je prišel kmalu za menoj in je tudi nosil puško. Takrat mi je pri-j povedal o fantu, ki se je vrgel skozi okno na dvorišče. On ga je videl iz svojega stanovanja. Takoj. drugi dan je odšel v partizane. In kadar sva pozneje še govorila o tem, je vselej dejal s tiho grozo: Pomisli, palce mu je zarinil v oči! In čez čes je pristavil: Samo da jim ne bi prišel nikoli v roke!
Spomladi nekoč so švabi napadli bataljon. Pijani so se zaganjali vedno znova pod naše strojnice in vedno znova jih je pognal bataljon nazaj. Drugo jutro se je zarila s presunljivim tulenjem mi-
Cast,

Iz francoščine prevedla K. N.
Ali imajo takšni skromni uradniki sploh kakšno bodočnost? Prav neznatno. Napredujejo po pragmatiki in po določenem številu let gredo v pokoj. To je vsa njihova življenska pot.
Ne, z možem kakoršen je Miguel, se ne bo mogla ponašati v družbi svojih prijateljev in prijateljic. Zato je bolje, da zdaj še ne govori dosti o njem. Pozneje morda, tedaj, ko mu bo oče preskrbel kakšno primernejšo službo kakor je pisala v enem poslednjih pisem njena mati.
Pozneje. . . da! Tedaj ga bo mogla pokazati svojim prijateljicam in svojim znancem tega nesrečnega moža, ki je tako nenadno vdrl v njeno življenje. O, prijateljice bodo takoj opazile, da je lep, stasit, kar očarljiv. Sicer1 mu pa tudi v nastopu ni ničesa očitati. Vljuden je„ dobro zna kramljati in včasih je celo duhovitejši od drugih mladih mož njegovih let.
Da, upajmo, da bo prišel trenutek, ko ga bo lahko brez vsake zadrege in s ponosom predstavila svojim znancem in prijateljem! Za zdaj mu še ne bo mogla ponuditi pomoč svojega očeta, vse prenejevoljen je bil njen mož te dni ob novici, da so ji poslali opravo od doma. . . Treba bo še nekoliko počakati in ujeti primeren trenutek.
Minilo je nekaj mirnih, prijetnih dni. Potlej so pa na lepem prišle razne malenkosti, ki so mlada zakonca vzburkale in spet spravile v slabo voljo.
Prvi prepirček se je vnel zaradi Oranine nove obleke.
Ko jo je Moreno videl v novi obleki, je takoj izrabil priložnost za poklon. Orana je zardela od veselja in zadoščenja, potlej je pa pristavila, da tako čudovite obleke sesijejo samo v salonu Aumadini,, v enem najelegant-nješih in najdražjih pariških modnih salonov.
"Res čudovito, kako hitro jim gre delo iz pod rok," je navdušeno pripovedovala. "Povedala sem jim, da nimam česa obleči in takoj so mi izgotovili nekaj srčkanih oblek".
"Menda so v tistem salonu že vajeni poslušati ženske, ki tarnajo, da nimajo česa obleči," je nekam zbadljivo odgovoril Moreno, misleč na ceno, ki jo bodo stale te "srčkane" obleke.
"Najbrž boste prav imeli. Toda to sem jaz upravičeno dejala".
"Vi? Saj je vaša omara vendar polna oblek"!
"Toda oblek ki jih ne morem nositi!"
"Zakaj ne?"
"Ker so vse preživahnih barv. Zaradi vas, Miguel. nočem nositi tako živih oblek".
"Res ? To je lepo".
Obraz se mu je nenadno stemnil. Pomislil je na ljubljena bitja ki zaradi njih-žaljuje. . .
"Naročila sem si tudi plašč in kostim. . . Ne prvega ne drugega nimam v črni barvi."
"In ne da bi bili mene vprašali za svet?" je začudeno vprašal mladi mož.
"Ali ste to pričakovali"? je prav tako začudno vzkliknila Orana.
"Kajpak. Menil sem pač„ da me boste povabili, naj z vami izberem blago in kroj oblek in plašča."
"Pri moji veri, na to nisem pomislila!" je vzkliknila mlada žena in prhnila v smeh. "Še sanjalo se mi ni, da imate kaj pojma o ženskih oblekah."
Toda mladi Španec se to pot ni smejal z njo. Hladno jo je premeril od nog do glave.
"Res, zelo malo vam pomenim," je grenko dejal,-' ker vam je tako vse eno kaj mislim o vašem okusu in vaši izbiri".
"Bežite, no," ga je skušala pomiriti, "zaradi te nesrečne obleke si vendar ne boste tega tako gnali k srcu in godrnjali!"
(Nadaljevanje prihodnjič)
Proslava mednarodnega praznika 8 marca
Krožek demokratičnih Slovenk, Hrvatic in Srbkinj v Torontu, priredi v soboto dne 9 marca veliko proslavo v znaku mednarodnega praznika 8 marca. Proslava se vrši v oganizacijskih prostorih na 386 Ontario St.
Poleg koncertnega programa, kjer nastopi tambu-raški zbor "Tito", bo predvajan film "Osvobojenje Bel-gradia", kakor tudi kot glavni govornik nastopi ob tej priliki Branko Vukelič, časnikarski ataše pri jugoslovanskem veleposlanstvu v Washingtonu.
Po končanem koncertu in govoru bo servirana kava s pecivom, na kar sledi ples in prosta zabava.
Vstopnina 50 centov po osebi.
Uljudno so vabljeni vsi Slovenci, Hrvati in Srbi, posebno pa ženski spol, da se udeleže v čim večjem številu.
Odbor:
na v jarku za tovarišem, ki je prav takrat zagrabil žarečo cev strojnice, da bi jo zamenjal. Udarec mine ga je treščil ob zemljo. Pozabil je na vse, le cev je še obdržal v roki. Prav takrat so spet navalili švabi.
Sprva smo vsi mislili, da je padel. Pozneje pa smo izvedeli, kako je bilo. Bil je le v nezavesti in so ga odvlekli švabi s seboj. Odpeljali so ga na gestapo, prav tja, kjer je bil doma. Strašno so ga mučili. Nazadnje ga je neki gestapovec na križišču sredi polja napol mrtvega izvlekel iz avtomobila in ustrelil.
Nanj sem se spomnil, ko sem gledal tlakovano dvorišče, in se mi je zdelo, da so ploščice krvave. Pomisli, palce mu je zarinil v oči, je dejal takrat. Prav gotovo bi
skočil tudi on skozi blesteče okno. Če bi le mogel.	<
Sedaj tam ni več gestapa. Tudi pse in lisico so pobili. Konec vojne je in prav za prav bi morali pisati o novem življenju. O tem, kako so se vrnili ljudje iz taborišč in ječ, kako obnavljajo domove, kako udarjajo kladiva in brne stroji v tovarnah in kako je kmet prijel za plug ter zaoral brazde v osvobojeno zemljo. Toda namesto o tem še vedno pišemo, kako so ljudje trpeli v taboriščih, kako so goreli domovi, kako so streljali talce iz tovarn in kako je padel kmetov sin v partizanih.
Vse to pa moramo povedati. Tega ne smemo pozabiti. Kajti iz tega je vzklilo novo življenje, o katerem bomo pisali jutri.
/