I. I. Sreznevskij na Slovenskem.
(Priobčil Iv. Merhar.) (Dalje.)
Bistrica, 20.—22. Sede na konjih ali bolje na kljusetih smo lezli po gorah v Bistrico. Pot se vije, se dviga in pada, sedaj se skrije v gozd, sedaj se odpre pred nami širok, krasen razgled na gorovje in na dalj nje kraje. To je ozka pot, nikakor ne cesta, sedaj kamenita, sedaj blatna. Midva sva jahala, dva Hrvata s širokokrajnima klobukoma, v suknah (ko-banicah), izza katerih se vidi bela srajca, ki je spuščena po veliko-rusko čez široke hlače, korakala sta peš. Jahali smo in jahali, dokler se nam ni zvečer prikazala izza drevja Bistrica, ki gleda s hriba v dolino; ob osmih smo bili tukaj.
V Bistrici je čudo-tvorna podoba Matere Božje, pred cerkvijo stoji samostan.') Sla sva naravnost k opatu, prenočila pri njem in sva njegova gosta za ves čas, dokler ostaneva v Bistrici. Dobri in častitljivi starček naju je radostno sprejel, veseleč se, da sprejme Rusa, podaril mi raznih knjižic in velel izročiti med drugim tudi vam, mila mamica, podobico Matere božje bistriške, ki je tiskana na atlasu. Bistrica je znamenita po tem, ker se tu shajajo romarji iz vseh av-strijsko-slovanskih   dežel,   rimske  in grške
') Pisatelj hoče reči, da je to ž up niš če. Sploh treba opomniti, da ne pozna dobro katoliških razmer. -Dom in svet" 1899, št. 6.
Luka Jeran. (Iz mlajše dobe.)
vere. Opat, dasi katolik, no, še boljši kri-stijan, gleda na razliko med katoličanstvom in pravoslavjem kot na malenkost in želi od vsega srca njunega prostega združenja, brez papežev.1)
Krapina, 23.
Danes se mi je sanjalo o starki, o kateri sem vam pozabil povedati: to je gospodinja v samostanu, predobra starka. Ona me gleda in se smeje: njej se zdi tako čudno, nenavadno , nerazumno, da more razumeti tujca, 256 milj od tu doma, govorečega ž njo v svojem materinem jeziku. Niti ni dobro končala vprašanja in že se smeje, potem pa govori sama pri sebi „čudno, čudno"! Prav tako sem jo videl v sanjah: pred menoj stoji, drži prekrižane roke, gleda me in se smeje. — Potem sem vam še pozabil povedati, da sem v Krapini plesal. „S kom?" Vse sami bratje: Vraz, neki grajšcak, mož bolne gospe, ki me je spremil do Bistrice, potem smo našli v samostanu nekega upokojenega majorja, ki živi sedaj tu sedaj tam na račun pravice gostoljubja. Krasno smo plesali.
') Ali Sreznevskij ,opata' ni dobro umeval, ali je pa bil ,opat' mož posebne vrste. Vsekako nam ta beseda pojasnjuje tedanje žalostne čase.   Uredn.
11