^ fVinuritòka, BORBA Ena na jpraniónejših zahtev, har jih je bilo kdaj koli na svetu, je zahteva jugoslovanskh narodov, da se z materjo Jugoslavijo združi Slovensko Primorje, Gorica, Trst, Beneška Slovenija in Istra. Boris Kidrič Teto I. — Štev. 8 Ajdovščina, sreda S. oktobra 1945 Gena 2 liri Vsaka „boljša rešitev" pomeni nov fašizem Is govora Franceta Perovška, taj-1 mu svetu so danes ti poskusi jasni, nika Poverjeništva PNOO za Vzhod- on ve, da no primorsko okrožje, na seji okrožnega plenuma SIAU dne 28. septem- \ bra v Ajdovščini. Julijska Krajina v mednarodni luči Vprašanje teritorialne pripadnosti Julijske krajine, o čemer se danes odloča na konferenci v Londonu, je zainteresiralo ljudstvo Julijske Krajine do take višine, da se danes čuti — in upravičeno čuti — edino odločujoče v tem vprašanju. Temu dajejo obraz manifestacije, ki se te dni vrše pri nas in na katerih naše ljudstvo zahteva priključitev k Jugoslaviji, in to na tak način, da se v polni meri zaveda goljufije Rapalla, ki je bila 1918. leta storjena na njegov račun. Odveč bi bilo tu sedaj na dolgo in široko dokazovati, od kod ta upravičena zahteva, od kod tako velika vztrajnost v tako veliki zahtevi? Ljudstvo samo danes prikazuje vse, prikazuje svoje zatiranje, fašistično strahovlado, svojo dosedanjo borbo proti temu itd., in to na tak način, da je vsemu svetu jasno in razumljivo, da pomeni rapallska rešitev razmejitve med Jugoslavijo in Italijo to, kar smo omenili že prej, in sicer pot v staro — povratek v stanje predvojnega fašizma. Reakcija vpije na vsa usta, da bo s priključitvijo Julijske Krajine k Jugoslaviji italijanska manjšina izročena narodnemu zatiranju. Ona molči pri tem o 25jetnem zatiranju Slovencev in Hrvatov. Noče videti zmage jugoslovanskih narodov, zmago prave ljudske demokracije v Jugoslaviji, katera ne jamči vsakemu narodu in vsaki narodni manjšini samo narodne enakopravnosti, temveč tudi ves nadaljnji razvoj narodov in manjšin, tako na narod-no-prosvetnem, kakor tudi socialnem polju. Vsa ta »učena« reakcionarna golazen se boji prave demokracije, se boji prave oblasti. Izjava podpredsednika Kardelja nam jasno pove, da se reakcija boji prav tega, da bi italijanska manjšina v okviru samostojne federalne tržaške enote prišla v jugoslovanskem parlamentu, prišla v zbornici narodov do ena- kega števila glasov kot vsi ostali pomeni priključitev Julijske narodi Jugoslavije. Boji se tega, da mj; „ svobodi tiska in zborovanja Krajine k Jugoslaviji bodoč- bi ves ostali italijanski narod v se-(itd. itd. Že s tem, da je ljudstvo Ju- dobitve, ki bodo dane s priključitvijo Julijske Krajine k Jugoslaviji, ljudstvu te pokrajine. Omenil bi zato nekaj predpogojev, ki so potrebni zato, da se ta vloga čim boljše doseže in s tem reakcijo še temeljitejše potolče: 1. Prej smo ugotovili, da so zahteve ljudstva po priključitvi Julijske Krajine k Jugoslaviji pravice za četrtstoletno zatiranje Slovencev in Hrvatov v tej pokrajini. Omenili pa smo tudi, da so te zahteve še toliko večje, ker se s tem Julijski Krajini dà popolen razvoj, prav zaradi zmage ljudske demokracije, prav zaradi ljudske in demokratične države Jugoslavije od strani jugoslovanskih narodov. Ljudstvo Julijske Krajine do sedaj še nima povsod demokratičnih pravic, to pa še ne zlasti pod zavezniško okupacijsko oblastjo; koder so bili njegovi narodno osvobodilni odbori, ki so odraz njegove demokratične volje, od strani te vojaške oblasti ukinjeni. Ljudska oblast v Jugoslaviji se utrjuje. Začasna narodna skupščina jugoslovanskih narodov je sprejela zakone, in to v cilju, da se čim hitreje doseže blagostanje ljudstva. Njihova vsebina to potrjuje: poglejmo zakone o volitvah, o agrarni refor- še tako »demokratično«, goljufijo spedar političnega položaja v svoji na račun ljudske bodočnosti. Glede na to so torej dani vsi pogoji, da se SIAU kot organizacija utrdi v sami osnovi, to je po vaseh, tovarnah, mestnih kvartih itd. Odveč bi bilo ponavljati ob tej priliki vsestranski način utrjevanja. O tem smo y zadnjem času na različnih konferencah in zborovanjih precej govorili. Mislim, da moramo o tem danes govoriti tako, da že polagamo račun, v koliki meri smo pri tem uspeli in da v zvezi s tem odpravimo nepravilnosti, katere so se pokazale. Tu ne mislim naštevati vseh organizacijskih slabosti, o tem bo plenum razpravljal v naslednjih točkah vasi, tovarni itd. in s tem v zvezi izvajale že prej omenjene množične akcije na eni strani, na drugi strani pa, da bo reakcija za vsako svojo zločinsko porabo in delovanje dobila odgovor že na licu mesta. Doseči to, se pravi načrtno delati, načrtno delati se pravi imeti uspehe, imeti uspehe pa pomeni delati razvoj — napredovati. O konkretnem delu v tem smislu bo govora, kot že omenjeno, kasneje. Važno je torej to, da ni dovolj samo ugotovitev, koliko »nas je«, temveč, da temu pridamo še, kaj in koliko ter s kakšnim tempom se tako politične kakor oblastne naloge izvršujejo. V naša tajništva nost — svetlo življenjsko pot tega ljudstva. V nasprotnem primeru pa samo eno, in sicer — povratek v fašizem. Danes, ko gledamo na dosedanji potek londonske konference, vidimo, da je to jasno že po večini pozitivnim demokratičnim silam svetu, da so te z ljudstvom Julijske Krajine — z novo demokratično federativno Jugoslavijo, na jasnem v tem, da gre samo za to, ali bodo priznane pravice, in to po vseh zakonih samoodločbe, katero so narodi v borbi proti napadalnemu fašizmu postavili kot eno glavnih pridobitev. Pri vprašanju teritorialne pripadnosti Julijske Krajine gre med drugim tudi za to, in ni nič čudnega, če so na tem vprašanju napredne demokratične sile sveta tako globoko zainteresirane in stopijo na stališče ljudstva Julijske Krajine in nove Jugoslavije. Samo tako je treba razumeti to vprašanje in samo na ta način nam bo jasno, zakaj je izjava tov. Edvarda Kardelja, podpredsednika zvezne jugoslovanske vlade in vodje jugoslovanske delegacije v Londonu, katero je dal inozemskim novinarjem, naletela na tako globoko razumevanje v svetu. Kljub temu pa, da je vprašanje Julijske Krajine za vse prave demokrate tako jasno, se reakcija na vse načine trudi, da Jugoslaviji in ljudstvu Julijske Krajine škoduje, in to s tem, ko skuša na vsak način doseči kako drugo tako imenovano »boljšo rešitev«, ki je pa popolnoma v nasprotju z voljo ljudstva in pravicami Jugoslavije. Demokratične- danji italijanski državi videl pravice in pa razvoj svoje narodnostne manjšine v Jugoslaviji, boji se tega, da bi ves ostali italijanski narod stopil s hitrejšimi koraki naproti svojim pravicam, in to po poti, ki jim jo bo začrtalo in čisto jasno pokazalo italijansko ljudstvo julijske Krajine. Pred tedni je italijanski delavec na zborovanju v Izoli vzkliknil: »Hočem živeti v Jugoslaviji zato, da bom postal jutri boljši Italijan!« Te besede zajemajo vso dosedanjo vsebino: Prav zaradi tega, ker ima SIAU zaradi pravkar omenjenih dejstev trajni značaj, reakcija tako besno obrekuje SIAU in trdi ravno nasprotno in podpihuje šovinizem. Trobi, da je bratstvo med Slovenci in Italijani nemogoče; Slovenci, Italijani in Hrvati pa odgovarjajo, da je to res nemogoče pod imperialistično fašistično oblastjo, koder ni za ljudske množice nikakih pravic. Jasno je, da je bratstvo med narodi v Julijski Krajini mogoče le zaradi njihove, že prej opisane enakopravnosti, tu mislim med drugim tudi organizacijsko močne SIAU. Politične naloge SIAU danes Prav danes v tem položaju je dolžnost SIAU, da stoji trdno na čelu ljudstva Julijske Krajine i» da se zahteve po njegovi pravici — to je priključitev k Jugoslaviji — zmagovito zaključijo. Zmagoviti zaključek pa je pred vsem tudi v tem, da SIAU ob zmagovitem zaključku (dokončni priključitvi) tudi zmagovito pričenja uveljavljati vse pri- T® .vse si videl v sprevodu oh priliki kopgrea» ESZDN « Ljubijpni lijske Krajine preživljalo v času zasedanja jugoslovanske začasne narodne skupščine z vsemi ostalimi jugoslovanskimi narodi te velike dneve, da se je z veseljem ugotavljalo njene zakone, kaže, kako velik smisel ima naše lAodstvo za pra-. vo ljudsko demokracijo, za pravo ' ljudsko oblast. Ta zdravi smisel je treba zlasti danes razvijati še naprej. Zakoni začasne narodne skup-, ščine jugoslovanskih narodov morajo v celotr predstavljati kažipot vsega nadaljnjega gospodarskega in političnega razvoja naše pokrajine in Trsta. Ves veliki pomen volitev v zakonodajno skupščino jugoslovanskih narodov je treba čutiti pri vsakem Slovencu, Hrvatu in Italijanu v Julijski Krajini. Zmaga liste Ljudske fronte Jugoslavije pomeni ponovno potrditev zmage ljudske demokracije v Jugoslaviji, pomeni dokončno pomesti z monarhijo, pomeni doseči enkrat za vselej Jugoslavijo kot republiko. Podrobno spoznati se z vsemi temi bistvi ljudske demokracije v Jugoslaviji, pomeni vnesti v borbena gesla ljudstva Julijske Krajine še mnogo borbene samozavesti. Njihova bojna gesla se bodo še obogatila z besedami: Hočemo priključitev k Jugoslaviji tudi zato, da smo preko ljudskih poslancev v zakonodajni skupščini jugoslovanskih narodov pri njihovih ustvarjalnih naporih združeni, itd. itd., in končno reakcija prav s tem ostane popolnoma razorožena — demokratičnih krink ne more uporabljati. Od prvega kongresa SIAU v Trstu pa do sedaj je minilo že nad en mesec, zato moramo glede na program, ki je bil takrat postavljen, danes ugotoviti nekaj pomembnejših dejstev. SIAU je na prvem kongresu na široko odprla vrata v svoje vrste vsem protifašistom, pravim demokratom, da se udeležijo skupne borbe proti ostankom fašizma in s tem utrjujejo res pravo ljudsko demokracijo, katera je možna le pod pogojem, da se s fašističnimi ostanki popolnoma prekine. Dolòèneje: v vrste SIAU spadajo vsi, ki so proti povratku starega fašističnega reda. Danes ugotavljamo tudi to, da so ljudske množice julijske Krajine na jasnem že po večini tudi v tem, da se borbo proti ostankom fašizma in za dosledno ljudsko demokracijo lahko vodi edino v vrstah SIAU in da pomeni vsako drugo stališče, pa če je, dnevnega reda, omenjam le bistve- »n plenume naj pridejo res najboljši ne stvari: Poedini aktivisti in organizacije vprašanje širine SIAU praktično na terenu še vedno niso pravilno rešile, čeprav na sestankih o tem govore. Dejstvo je, da vse do zadnjega v organizacijah SIAU niso bili dejansko vključeni vsi, kateri so na poziv organizacije pripravljeni iti v politično ali gospodarsko akcijo. Tajništva SIAU v teh krajih so okostenela prav zato, ker pretirano čuvajo nekako »tradicijo« tajništva in smatrajo preveč sebe za »prave« člane organizacije itd. Ker ne pritegnejo okoli sebe še ostalih, s katerimi bi šli na pravo — v današnjem času ustvarjalno delo, katero pa temelji med drugim predvsem na samoiniciativi, ne pa zgolj na pričakovanju, kaj bodo od »zgoraj« naročili. Sedanjo kampanjo vpisovanja v SIAU zato ne gre zaključiti že s tem, ko ugotovimo dejstvo, da se je procen-tualno večina ljudstva vpisala. Treba je iti naprej, pričeti je treba z bolj načrtno vzgojo vsega članstva, katera bo dala osnovnim organizacijam mnogo več samostojnosti v tem smislu, da se bodo čutile go- pristaši SIAU. Ne moremo si zamisliti plodnega dela političnih organizacij, če so na vodstvu nespretni, okosteneli, ali celo defenzivni člani. Mislim, da bomo to vprašanje najbolje razumeli, če si ogledamo zaključke, ki so jih prejšnje tedne prinesli naši okrajni plenumi. Pokazalo se je na nekaterih mestih, da je bil sam plenum ponesrečeno izbran. Ponesrečeno izbran v tem smislu, da so bili delavni elementi iz vrst žena in mladine enostavno prezrti pri izbiri za sam plenum, in sicer predvsem zato, ker se ni ocenilo ves ogromen pomen in odgovornost plenumov in tajništev. Če si končno še ogledamo delo SIAU in njenih množičnih organizacij v našem okrožju, moramo ugotoviti, da so imele njene naloge po upostavitvi demarkacijske črte dva najvažnejša poudarka. Prvič so organizacije SIAU na našem terenu stale s splošnimi političnimi nalogami SIAU in konkretno vodile boj za dosego pravic ljudstva Julijske Krajine, ki je sedaj v odločilni fazi, drugič pa so bile prav tukaj SIAU dolžne zagotoviti NOO pravi demokratični in ljudski razvoj, in to edino na podlagi mobilizacije vseh ljudskih sil, za obnovo gospodarstva. Mati, mi smo tvoji, sprejmi nas za svoje Zavedna primorska duhovščina je obiskala tajnika PNOO tov, Perovška Franceta in mu predložila naslednjo izjavo: Narodno zavedna in ljudstvu zvesta katoliška duhovščina, zbrana dne 27. septembra pri poverjeništvu PNOO v Ajdovščini, ki predstavlja najvišji forum ljudske oblasti za vzhodno Primorje, izjavlja: 1. Zahvaljujemo se najprej Osvobodilni fronti, ki je znala peljati vse primorsko ljudstvo proti zatiralcu delovnih množic — fašizmu — v borben odpor, ki je zlomil fašizem in prinesel svobodo Primorski. 2. Mi, ki smo že v dobi 251etnegn fašističnega zatiranja in v osvobodilni borbi stali ljudstvu ob strani, tudi danes v celoti soglašamo s programom Osvobodilne fronte, z delovanjem ljudske oblasti, ki je plod osvobodilne borbe in slovesno izjavljamo, da bomo naše ljudstvo v vsakem primeru, pa tudi za ceno svojih življenj, podprli v naporih, da si ohrani vse demokratične pridobitve osvobodilne borbe in da si obnovi svojo domovino, ki so jo fašisti in domači izdajalci porušili. 3. Dobro vemo, da bo ljudska oblast, ki je pač demokratičen odraz ljudske volje, na podlagi našega najtesnejšega sodelovanja z ljudstvom, podprla tudi nas v celoti pri izvrševanju naših verskih dolžnosti. , 4. Nikakor ne dopuščamo, da bi si ona duhovščina, ki se je odda- ljila od ljudstva in začela delati celo za koristi tuje reakcije, torej proti ljudstvu, lastila pravico govoriti v imenu primorske duhovščine. V celoti obsojamo njihovo zadržanje, ker so se že sami po svojem protiljudskem delovanju izločili iz ljudstva v svojo lastno sramoto in jih je ljudstvo samo že obsodilo. Kljub svojemu do sedaj negativnemu delovanju pa imajo, prav na osnovi ljudske širokogrudnosti, ki je izraz ljudske moči, možnosti, da svoje protiljudsko delovanje popravijo s tem, da nam sledijo in jih mi k temu celo vabimo. 5. Soglasno se izjavljamo za priključitev celotne Julijske Krajine s Trstom in Gorico ter Istro k federativni demokratični Jugoslaviji, ker vidimo samo v državi, Titovi Jugoslaviji, ki je svojo demokratičnost že z delom dokazala, jamstvo, da ne bo več našemu ljudstvu od svetovnih reakcionarjev naprteno novo trpljenje. Zato se obračamo k naši veliki federativni Jugoslaviji s klicem: »Mati, mi smo tvoji, sprejmi nas za svoje!« 6. Obvezujemo se, da bomo o tem našem sklepu obvestili naše vernike in naprošamo našo ljudsko oblast, da tudi ona izjavi to našo odločitev. Z Bogom za narod! Smrt fašizmu — svobodo narodu! Podpisi: Škrlj Franc, član AVNOJ-a, duhovnik; Kristan Alojzij, kaplan, Hrušica; Žgur Rudolf, Podgorje, žup. upravitelj: Franki Franc, župnik, Osek; Kovačič Franc, župnik, Košana; Debevc Stanko, kaplan, Postojna; Kogoj Oskar, voj. verski referent; Piščanec Gabriel, dekan, Klanc pri Kozini; Lesar Alojzij, župnik, Prem; Bajt Anton, župnik. Šmarje pri Ajdovščini; Vilner Janez, župnik, Senožeče: Kos Janez, župnik, Branica-Gaberje; Lojk Alojzij, župnik, Banjščica. Delegacija zavedne primorske duhovščine pri tajniku PPNOO V petek 2?. septembra je v dopoldanskih urah prišla k tajniku Poverjeništva PNOO tov. Perovšku Francetu v Ajdovščino delegacija zavedne primorske duhovščine, da poda izjavo najvišjemu forumu ljudske oblasti na tem ozemlju, s katero naj ponovno potrdi svojo neomajno voljo, da stopajo z ljudstvom ob strani tudi pošteni duhovniki. Tovariš Perovšek je delegacijo sprejel in uvodoma spregovoril sledeče: Govor tov. Franceta Perovska »Zlasti danes, ko ljudstvo Julijske Krajine zahteva svojo osnovno pravico, to je priključitev Slovenskega Primorja, Istre, Trsta in Slovenske Benečije k federativni demokratični Jugoslaviji, mislim, da vaš obisk potrjuje nekaj najosnovnejših dejstev, in to predvsem zato, ker reakcija in tudi nekateri proti-Ijudski duhovniki skušajo na vsak način tej zahtevi našega ljudstva nasprotovati — ga ponovno ogoljufati za njegovo jutrišnjo srečo: Za ves slovenski narod in za narode Jugoslavije sploh je vprašanje odnosa cerkve do naše narodne oblasti in obratno že davno razčiščeno, razčistila ga je sama narodno osvobodilna borba, ker je šlo v njej tudi zato, da vsak pošten človek v njej sodeluje, ker je šlo zgolj za ljudske interese. Sama narodno osvobodilna borba je pokazala, da je lahko na stran ljudstva prišel in se z njim skupaj boril vsak, kdor pošteno misli, torej tudi duhovščina. Znano nam je, da je del duhovščine to borbo podprl, da se ta del še danes drži ob strani ljudstva, po drugi strani pa je prav dobro znano, da je velik del duhovščine šel proti ljudstvu, da ljudstva v najtežjih trenutkih njegove borbe ni podprl, temveč se je nasprotno udinjal okupatorju in njegovim belogardističnim in četni-škim pomagačem. To dejstvo je treba naglasiti zlasti danes, ko se prav ta protiljudski del duhovščine na vse načine trudi nasprotovati ljudski oblasti, konkretno pri nas v Slovenskem Primorju vsiliti ljudstvu čase, ki so že za nami, to je čase zatiranja po fašistični in belogardistični drhali. Zato je pravilno, da hočete danes naglasiti, in to prav vi, ki ste svoje pravo mesto že našli, ki ste ga našli na strani ljudstva že v času njegove borbe, da danes zato ne dovolite, da bi kateri koli duhovnik nastopal v imenu vas vseh pod zlagano demokratično krinko ali pa pod krinko obrambe cerkve pred »pretečo nevarnostjo z vzhoda«. Zato je prav, da se prav danes o odnosu med cerkvijo in pa našo ljudsko oblastjo pogovorimo, pogovorimo posebno še zato, ker vas, kateri ste in še sodelujete z ljudstvom, hočejo ovirati s tem, da vam očitajo to, da »se vmešavate v politiko« itd. Stati ob strani ljudstva in njegove Osvobodilne fronte pomeni, storiti samo svojo osnovno dolžnost, ki je obvezna za vsakega človeka. Naj vas ne moti to, da vam to očitajo tisti, ki so se v politiko in sicer v protiljudsko politiko res vmešavali. Prepričan sem, da je za vas vprašanje gori omenjenih odnosov že davno jasno in da gre pri vpra šanju odnosa naše oblasti in vas duhovnikov, ki ste se že odločili stopiti na stran ljudstva, predvsem zato, da danes z njim soustvarjate, pomagate graditi njemu vse to, kar je okupator razrušil in na drugi strani • prav tu na Primorskem pomagate uresničiti njegovo največjo zahtevo, to je zahtevo po skupnem življenju z vsemi ostalimi jugoslovanskimi narodi v federativni demokratični Jugoslaviji, ki je za vse poštenjake enakopravna. Mislim pa, da je na podlagi vseh teh dejstev od vas kot ljudi, kot Slovencev in kot duhovnikov odvisno, kakšen bo odnos ljudstva v sedanjem času do duhovščine. Kar pa se tiče odnosa naše oblasti do cerkve, pa vas spominjam samo na izjavo, katero je dal predsednik Narodne vlade Slovenije delegaciji duhovnikov, ki ga je obiskala in v kateri je ponovno pribil to, da se ljudska oblast v in- terna cerkvena vprašanja ne meša in da je od njene strani popolnoma zagotovljena svoboda veroizpovedi.« Po njegovem nagovoru so spregovorili še ostali duhovniki, ki so obsojali delo reakcije, delo tistega časopisja, ki blati na|o oblast, napake našega ljudstva za dosego vseh pravic, ki se zavzema za razne »katoličane«, katere jugoslovanske oblasti »preganjajo«, takrat, ko so pa pošteno duhovščino preganjali fašisti, pa ni dvignil svojega glasu. Izrazili so svoje veliko navdušenje nad dejstvom, da je prav nova oblast, s komunistično partijo kot avantgardo na čelu, dosegla bratstvo Slovencev, Hrvatov in Italijanov, dosegla je to, česar oni katoliški duhovniki niso uspeli. V daljšem razgovoru s tajnikom so duhovniki iznašali tudi razne spomine izza fašističnega nasilja, narodno osvobodilne borbe in obsodili pojave domačih izdajalcev. Končno pa so predložili tovarišu tajniku izjavo z željo, da predstavlja to začetek tistih dobrih odnosov tudi med oblastjo in duhovščino, ki so zaželjeni. Nato so predlagatelji odposlali sledeče resolucije: Pozdrav in čestitke maršalu Titu Predsedniku zvezne jugoslovanske vlade, maršalu Titu, so poslali primorski narodni duhovniki tole izjavo: Primorski duhovniki, ki smo se zbrali 27. septembra pri poverjeništvu PNOO v Ajdovščini, vam po- šiljamo vdanostne pozdrave kot vrhovnemu voditelju osvobodilne borbe jugoslovanskih narodov, s katerimi se je tudi z ramo ob rami borilo naše primorsko ljudstvo. Ob enem vam pošiljamo tople čestitke k podelitvi Reda zmage, katerega ste prejeli od bratske Sovjetske zveze in ki je znak pravilnega razumevanja veličine vašega dela» Izražamo tudi svojo najglobljo željo, da bi bili mi, ki smo stali zvesto ob strani svojemu ljudstvu tako tekom 251etnega trpljenja pod fašizmom, kakor tudi v teku težke narodno osvobodilne borbe, s primorskim ljudstvom čim prej združeni v federativni demokratični Jugoslaviji. Tudi mi sledimo vašemu genialnemu izreku: Tujega nočemo — svojega ne damo! Smrt fašizmu, svobodo narodu! Zbrana duhovščina. Udanostna izjava prvi sfovenski vladi Predsedstvu Narodne vlade Slovenije v Ljubljani so poslali zavedni primorski duhovniki tole izjavo: »Primorski duhovniki, zbrani 27. septembra pri poverjeništvu PNOO v Ajdovščini, pošiljamo prvi slovenski narodni vladi vdanostne pozdrave. Obenem jo obveščamo o našem koraku, ki smo ga danes napravili, to je, da smo pred vsem svetom izpričali svojo neomajno voljo, sodelovati z ljudstvom in njegovo ljudsko oblastjo ter podpirati naše ljudstvo v naporih, da si ohrani in izoblikuje vse demokra- tične pridobitve narodno osvobodilne borbe in da si obnovi svojo porušeno domovino. Poleg tega smo danes ponovno potrdili, da bomo naše ljudstvo tudi v vsakem primeru podpirali v njegovem upravičenem stremljenju, da se pridruži v celoti Primorska s Trstom in Gorico ter Istra Jugoslaviji, od katere je bila na osnovi raznih reakcionarnih protiljudskih spletk pred leti odtrgana in izročena najkrutejšemu nasilju fašistov, ki so hoteli primorsko ljudstvo slovanskega porekla načrtno in metodično iztrebiti. Mi, ki stojimo ob strani ljudstva, vemo, da je za nas vse Primorce samo ena pot, ki nam omogoča, da ne bomo nikdar več izročeni fašističnemu nasilju, in ta pot je združitev s federalno Slovenijo in s federativno demokratično Jugoslavijo. Vzemite v teh odločilnih dneh to našo izjavo tako iskreno, kakor je bila iskreno mišljena. Smrt fašizmu, svobodo narodu! Zbrani duhovniki. Brzojavka mirovni konferenci v londonu Mirovni konferenci v Londonu je bila poslan» naslednja brzojavka: Katoliški duhovniki, ki smo se 27. septembra zbrali pri poverjeništvu PNOO v Ajdovščini, smo izrazili naslednje: 1. Izražamo svojo trdno voljo, pomagati našemu v borbi in trpljenju prekaljenemu ljudstvu pri njegovih naporih, da si obdrži in utrdi demokratične pridobitve narodno osvobodilne borbe ter da si obnovi svojo od fašistov in domačih izdajalcev porušeno domovino. 2. Izražamo ponovno svojo pravično zahtevo, da se vse ozemlje Julijske Krajine s Trstom in Gorico I Trst v luči svetovne politike Jugoslavija ne bo podpisala nobenega sporazuma, ki bi omejeval njene pravice do Trsta Jugoslovansko odposlanstvo s podpredsednikom vlade Edvardom Kardeljem na čelu je nepreklicno izrazilo na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v Londonu stališče Jugoslavije v vprašanju Trsta. Argumenti naše teze so: Julijska Krajina s svojim glavnim mestom Trstom je sestavni del našega jugoslovanskega etničnega ozemlja in predstavlja skupno z našimi ostalimi ozemlji gospodarsko celoto; tudi srednjeevropske države, ki so globoko zainteresirane na pravilni rešitvi tržaškega vprašanja, so se izjavile, naj Trat in prebivalstvo Jnlijske Krajine pripadeta Jugoslaviji, ker ne vidijo v tem samo pravilne rešitve tega vprašanja, temveč tudi zaščito svojih interesov; italijanski del prebivalstva je jasno in nedvomno izrazil -tako med vojno z orožjem, kakor tudi v miru, da hoče živeti v demokratični federativni Jugoslaviji. Proti tem dokazom ne more biti resnega ugovora. Nekateri krogi v ministrstvih po svojih novinarjih in listih ne gledajo na ta problem s stališča pravičnosti in življenjskih interesov naših narodov, temveč se ga lotevajo s stališča svojih posebnih koift-binacij. Tako reševanje vprašanja Trsta je popolnoma nasprotno načelom protihitlerjevske zveze, v kateri je dalo naše ljudstvo pošteno in nesebično svoj delež, pri čemet je imelo neprestano pred očmi ideje Atlantske listine, da bo imel po vojni vsak narod pravico do samoodločbe, da se bo izravnala nepravičnost iz prve svetovne vojne, ko so bili sto tisoči naših prebivalcev odrezani od domovine, in da se bodo vsa sporna vprašanja rešila na pravičen način. Stališča teh inozemskih krogov niso prav nič omajala Jugoslavije njenem stališču in je tudi niso mogla omajati, kakor jasno izpričuje izjava podpredsednika Kardelja in poročilo našega veleposlaništva v Londonu. Brez nas, brez Jugoslavije, se ne morejo kovati razni načrti o rešitvi tržaškega vprašanja, toda Jugoslavija ne bo — dosledno zvesta načelom, po kate- rih je vodila vojno ■— podpisala prav nobenega sporazuma, ki bi oihejeval njene resnične in narodne pravice in njene življenjske interese. Ci- ■ - ■■■ ' Julijska Krajina mora pripasti Jugoslaviji.., Na tiskovni'konferenci v Londonu je podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj predvsem poudaril velike prednosti, ki bi jih imel Trst, če bi se priključil k Jugoslaviji, in je izjavil, da Italija ne more nuditi Trstu drugega, kakor razdejanjé in bedo. Dodal je, da je največja težava, na katero je naletela jugoslovanska delegacija na seji sveta zunanjih ministrov, ker niso hoteli na konferenci razpravljati o vprašanju Treta kot takem in razumeti narodnostnih, zemljepisnih, gospodarskih in političnih razlogov, ki jih je navajala Jugoslavija in ker so postavili vprašanje Treta na raven odnosov treh velesil in kot del širšega sredozemskega vprašanja. Italija zahteva Trst iz sentimentalnih in nacionalnih razlogov in iz teritorialnih razlogov, v kolikor bi bila Julijska krajina potrebna za strateško varnost, to pa bi pomenilo, da se Italija pripravlja za novo vojno. Poljaki o Primorski Vseslovanski odbor v Poljski je objavil naslednjo resolucijo glede Julijske krajine in Trsta: Vseslovanski odbor v Poljski dviga glas v imenu slovanske solidarnosti glede vprašanja Slovencev in Hrvatov iz Julijske krajine v trenutku, ko se odloča njihova stvar. Oni tvorijo nedvomno večino, okoli dve tretjini prebivalstva Julijske krajine, in zahtevajo priključitev svoje dežele skupno s Trstom k demokratični federativni Jugoslaviji. To zahteva vse napredno prebivalstvo Julijske krajine, ki je med nemško zasedbo tesno povezalo svojo usodo z usodo jugoslovanskih narodov, sodelujoč v njihovi juMški borbi proti fašističnim barbarom, v borbi, ki je izzvala splošno občudovanje. Slovanski odbor v Poljski izraža prepričanje, da bo vprašanje priključitve Julijske krajine in Treta k demokratični federativni Jugoslaviji naletelo na razumevanje in podporo Združenih narodov, posebno vseh slovanskih narodov. Resolucija Komunistične partije za priključitev Trsta in Julijske Krajine k Jugoslaviji Glavni komitet Komunistične partije Julijske krajine, ki je na svoji seji dne 24. IX. 1945 razpravljal o vprašanju državne pripadnosti Julijske krajine, ki je postavljeno na dnevni red konference petih zunanjih ministrov v Londonu, ugotavlja: 1. Prebivalstvo Julijske krajine s Trstom vred je v teku narodno osvobodilne borbe neštetokrat izrazilo svojo voljo, da naj pripade to ozemlje v celoti, s Trstom vred, k federativni demokratični Jugoslaviji. To ozemlje predstavlja s Trstom nedeljivo politično in gospodarsko celoto. 2. V duhu sklepov ustanovnega kongresa Komunistične partije Julijske krajine z dne 13. 8. 1945 bo Komunistična partija Julijske krajine v prihodnjih dneh, ki bodo odločilni za bodočnost Julijske krajine, še odločnejše kot doslej, zastavila vse svoje sile, da doseže ljudstvo Julijske krajine svojo vročo željo in da se prizna to ozemlje federativni, demokratični Jugoslaviji. Edino taka rešitev odgovarja načelom demokracije in samoodločbe, ki jih poudarja Atlantska listina in edino taka rešitev more odgovarjati načelu nacionalne pravičnosti. 3. Priključitev mesta Trsta, kot samostojne federalne edinice, v federativno demokratično Jugoslavijo jamči vse nacionalne pravice italijanske večine tega mesta. Demokratična načela, na katerih se gradi nova Jugoslavija, pa jamčijo vse nacionalne pravice italijanskemu prebivalstvu tudi v drugih predelih Julijske krajine. 4. Taka rešitev v celoti ščiti interese vseh narodnosti Julijske krajine in edino ona lahko uredi odnose med dvema sosednjima državama Jugoslavijo in Italijo v smislu prijateljstva in v interesu evropskega miru. Komunistična partija Julijske krajine zato poziva vse predstavnike demokratičnih sil v Julijski krajini, demokratičnih strank, političnih skupin in organizacij, da se v interesu ljudstva priključijo gibanju za priznanje pripadnosti Julijske krajine s Trstom k federativni demokratični Jugoslavija ter Istro priključi v celoti federativni demokratični Jugoslaviji, ker se je primorsko ljudstvo borilo in krvavelo ne le za trenutno dosego svojih demokratičnih pravic*, ampak da si te tudi obdrži; to pa je možno le v pravi demokratični državi, ki je z dejanji že izpričala svojo demokratičnost, in to je Jugoslavija, v katero poleg tega teži naše ljudstvo po svoji globoki pa-triotičnosti. Te svoje zaključke pošiljamo tudi zunanjim ministrom, ki te dni dokončno izoblikujejo krvne odločitve ljudstev in jih pozivamo, da prisluhnejo v tem trenutku samo res pravi volji tistega primorskega ljudstva, ki si je ob strani velikih zaveznikov uprlo fašizmu in doprineslo tako velike žrtve za njegov zlom. Primorskemu ljudstvu zvesta duhovščina pozna težko trpljenje tega ljudstva pod fašizmom in je bila priča velikih naporov ter žrtev, ki jih je to ljudstvo doprineslo v narodno osvobodilni borbi; zato smatramo za popolnoma pravične zahteve Primorcev po priključitvi k narodom Jugolavije, s katerimi se je primorsko ljudstvo z ramo ob rami borilo in s katerimi hoče doseči dokončno srečen jutrišnji dan in blagostanje delovnega ljudstva. V zvezi s tem obsojamo vse delovanje tuje in domače reakcije, ki dela na tem, da bi bilo to naše ljudstvo ponovno osleparjeno za svoje osnovne človeške in demokratične pravice. Smrt fašizmu, svobodo narodu! Zbrani duhovniki. K sklepu so se duhovniki zahvalili za prijazen sprejem in izrazili svojo globoko željo, da bi tokratni pomenek obrodil obilo sadu za pravično stvar primorskega ljudstva. Odredbe poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje Dodatna uredba k št. 497/45 o ustanovitvi srednjih šol na ozemlju Vzhodne Primorske. Čl. 1. Na ozemlju Vzhodne Primorske se ustanovijo v šolskem letu 1945-1946 naslednje nižje srednje šole enot- dovšflnn, IHrsk?Bistricafkopeir^rn’Hw-pelje ' Kozina. srednja šola z vzporednicami klasične Čl. 2. V Postojni se ustanovi popolna gimnazija. Cl. 3. Na vseh srednjih šolah se bo vršilo vpisovanje od 4. do 7. okt. 1945. Čl. 4. Na podlagi števila vpisanih učencev izvede prosvetni odsek Poverjeništva PNOO podrobna določila po čl. 1. te uredbe. Čl. 5. Učni načrt in program pred-PNOO^r°SVe^n^ 0<^sek Poverjeništva Čl. 6. Redni pouk se bo pričel dne 22. oktobra 1945. Čl. 7. Ta uredba stopi v veljavo z dnem objave. Ajdovščina, dne 28. septembra 1945. Načelnik prosv. ods.: Poverjenik: Sosič Tone, s. r. Perovšek Fr., s. r. Uredba o ustanovitvi Trgovsko-pomorske srednje šole Čl. 1. V Kopru se ustanovi trgovsko-pomorska srednja šola. Čl. 2. Pomorska srednja šola bo imela v šolskem letu 1945/46 le 1. razred; ostali razredi se bodo dopolnjevali postopoma v naslednjih šolskih letih. Čl. 3. Za vpis v 1. razred se zahtevajo štirje razredi nižje srednje šole z zaključnim izpitom ter sprejemni izpit iz slovenščine, matematike in fizike. Za kandidate je obvezen zdravniški pregled. Za šolsko leto 1945-46 se sprejme 30 kandidatov. Čl. 4. Sprejemni izpit se bo vršil 18. in 19. oktobra; vpisovanje sprejetih učencev pa se bo izvršilo 20. oktobra. Čl. 5. Učni načrt in program določi prosvetni odsek Poverjeništva PNOO. Čl. 6. Redni pouk se začne dne 22. oktobra 1945. Čl. 7. Ta uredba stopi v veljavo z dnem objave. Ajdovščina, dne 28. septembra 1945. Načelnik prosv. ods.: Poverjenik: Sosič Tone, s. r. Perovšek Fr, s. r. Uredba o ustanovitvi srednje tehnične šole Čl. 1. V Idriji se ustanovi srednja tehnična šola z oddelkom za rudarstvo. Ako se bo pokazala potreba, bo dodan šoli tudi strojni in elektrotehnični oddelek. Čl. 2. Za vpis v 1. razred se zahtevajo trije razredi nižje srednje šole ali meščanske šole. (Avviamento). Čl. 3. Za šolsko leto 1945-46 se sprejme v 1. razred 40 učencev. Čl. 4. Vpis se bo vršil od 4. do 7. oktobra 1945. Čl. 5. Učni načrt in program določi prosvetni odsek Poverjeništva PNOO. Čl. 6. Redni pouk se začne dne 22. oktobra 1945. čl. 7. Ta uredba stopi v veljavo z dnem objave. Načelnik prosv. ods.: Poverjenik: Sosič Tone. s. r. Perovšek Fr. s. r- 1 Za naš vsakdanji kruh.. • Spet orjemo, da bomo sejali in.. • želi! Jesen je tu, čas nove setve. Znova bo treba posejati naša polja in njive, znova zastaviti sile, da zraste ozimi-na. Ni še pospravljen letošnji pridelek, že je treba misliti na bodočega. Vsakemu kmetu pomeni setev nekaj dragocenega, nekaj velikega. Troseč semena v sveže brazde upa sleherni sejalec, da vzklije iz teh žitno bilje, ki bo dalo kruha njemu in njegovi družini. To je misel, ki vsako leto znova žene sejalca na polje, misel, ki je lastna tako slovenskemu kot italijanskemu, kot srbskemu ali hrvaškemu kmetu. Iz nje črpa voljo do dela kraški oratar, ki se žilavo bori z burjo za vsako ped zemlje, in beneški kmet, kriveč se pod težo košev, ki jih polne gnoja nosi na strme njive... Ta misel je vselej ustvarjala čuda, bila je močnejša od suše in moče, od burje in mraza, premagala je strmine in globeli, kljubovala najbolj surovemu okupatorjevemu terorju: V času, ko so gorele vasi in padali naši najboljši, ko so naduti pruski frici in njihovi hlapci gonili v sužnost naše ljudstvo, je naš kmet, ki je ostal na rodni grudi, posejal svojo in svojega pregnanega soseda njivo, zase, za svojo vojsko, za svoj narod... Pregnali smo okupatorja in slednjič prosto dihamo na svoji zemlji. Letošnja setev bo dragocenejša od dosedanjih. Letos prvič sejemo v svobodi — prvič bo naš posevek resnično naš. Velika je odgovornost, ki nam jo nalaga prva svobodna setev v zvezi z našimi narodnimi dolžnostmi. Treba je čimprej zaceliti globoke rane, ki nam jih je zasekal okupator. Požgane hiše, izropani domovi, sirote brez staršev, tisoči naših internirancev, to so dejstva, ki glasno pozivajo k delu. Z žilavo vztrajnostjo se moramo prebiti skozi začetne težave. Razdejanje, ki nam ga je prizadela vojna in ki ga najtežje občutimo na gospodarskem polju, bomo najbolje odpravili z udarniškim delom na področju gospodarstva. In kje v današnjih dneh se nam nudi lepša prilika za to, kot prav pri letošnji jesenski setvi?! Z letošnjo setveno kampanjo otvarjamo gospodarsko bitko, bitko, ki mora biti za nas dobljena za vsako ceno, pa naj nas velja še tolikšnega truda. Z njenim ugodnim izidom bomo rešili vprašanje prehrane, ki je še vedno naš osrednji gospodarski problem, utrdili bomo našo narodno oblast in dokazali reakciji, česa so zmožne zdrave ljudske množice, proste vsake zajedalske sodrge. Zvečali bomo dotok živil in tako izboljšali delovne pogoje našemu delavcu. In slednjič gre še za nekaj več. Ne gre samo zato, da izboljšamo lastni gmotni položaj in zvišamo našo produkcijo. Gre tudi za naš Trst, za našo Gorico, za vse tisto ozemlje Julijske Krajine, ki je naše, pa krivično odtrgano in ločeno od nas trpi in strada in čaka, težko čaka strnitve z nami. Ni več daleč čas, ko bo na mirovni konferenci izgovorjena zadnja beseda o tem kosu slovenske zemlje. Vsi verujemo in upamo v pravičnost naših zahtev, vsi gradimo na dejstvih, ki govorijo za nas. In kako bi s tako vero v srcu mogli dopustiti možnost, da naši ljudje stradajo, ker odrezani od nas niso imeli ne dela ne kruha, — mi pa smo medtem držali križem roke, mi, ki smo jim bratje in sestre po rodu?! Da pa bo v skupni domovini kruha dovolj za nas vse, pustimo ob strani osebne koristi. Podredimo se skupnosti, napnimo vse sile za čim lepši uspeh letošnje jesenske setve. Organizirajmo setveno kampanjo, postavljajmo delovne čete, ki bodo vselej priskočile na pomoč tam, kjer je potrebno. Pomagajmo si med seboj z delovnimi močmi in sredstvi, ki jih moramo izkoristiti do skrajnih možnosti. Naši narodno osvobodilni odbori, naše množične organizacije naj vodijo kampanjo in zastavijo vse sile, da bomo delo v redu izvršili. Zavedajmo se, da bo vprašanje prehrane ugodno rešeno za nas v toliko, v kolikor ga bomo samostojno rešili. Ne zanašajmo se samo na druge, računajmo predvsem na lastne sile. Pristopimo k jesenski setvi z zavestjo, da sejemo prvič zase in za svoje delovno ljudstvo, ki nam bo z lastnim delom vrnilo dobrine z isto mero, s kakršno smo jim dali. čižek. Sovjetska mladina nas obišče V pričakovanju sovejtske mladine nam vsem, posebno pa še mladini ljubega obiska, se naša mladina cesto podaja v mislih k sovjetski mladini, tja v njeno daljno domovino, ki pa nam je po srcu, delu in hotenju tako blizu. In prav kadar mladince in mladinke zalotiš prav same, ko se utrujeni od de1- odpočijejo na ruševinah požganih domov, ob kupu starega železa ali v senci obnovljene hiše, govore gotovo o sovjetski mladini. ona dela, kakšne domove im», kakšne mitinge, kaj bere? To vse= bi rada vedela naša mladina, ker bi tudi ona rada dosegla take uspehe, kakršne je do sedaj samo sovjetska. In prenekaterim je bila že dana možnost, da so videli SZ, da so videli njeno požrtvovalno in s patriotičnim duhom prepojeno sovjetsko mladino pri delu in da so lahko občudovali uspehe tega dela, ki jih lahko doseže le tisti, komur je glavni cilj domovinska ljubezen in sreča ter blagostanje delovnega ljudstva. Pred nedavnim je bila v SZ tudi mladinska delegacija iz Jugoslavije, ki se je odzvala povabilu Protifašističnega komiteta sovjetske mladine in je ponesla bratske pozdrave ter seznanila sovjetsko mladino z borbo jugoslovanskih narodov ter se med potovanjem po SZ naučila marsičesa, kar bo brez dvoma mnogo koristilo mladi jugoslovanski državi, mladinskim organizacijam in mladini sami. Take vtise so dobili naši mladinci v SZ: Prvo, kar te zbode v oči, je dejstvo, da se je ta velika in bogata dežela nahajala štiri leta v krvavi vojni, pa naj bodo to silne množice Moskovčanov, uniformiranih ali civilnih, mož in žena, katerih prsi nosijo ponosno vojaška odlikovanja in ki s ponosom govore o tem, kaj je loril njihov kolektiv za zmago in skoraj ni ga med njimi, ki ne bi z mržnjo govoril o Nemcih, ne zaradi velikih žrtev, temveč ker je vojna mnogo zavrla njihov napredek. Grozna sled vojne se pozna, ko letiš v letalu nad Stalingradom, saj je to 54 km dolgo mesto kar sivo od ruševin in sploh ne vidiš, kje so bile ulice. To je mesto, kjer sploh ni dreves, kjer ni ostala cela niti ena hiša, mesto, ki je štelo nad pol milijona prebivalcev, in danes ga ni kva- dratnega metra prostora, na katerega ni padla granata. Leningrad na prvi pogled sploh ne izdaja tega, kar je to mesto preživelo, šele po daljšem ogledovanju je zaznati tu bunkerje, tam zaklonišča in nove trge, tam kjer so bile pred vojno hiše. Če pa vstopiš v opero, ti marsikdo lahko pove, da je bila ta prekrasna stavba s topovskimi granatami razpolovljena. Ali pa pionirski dvorec! To je krasen dvorec, ki je prej služil ruskim caricam za sprejemne plese, sedaj pa prihaja sem nad 10.000 otrok dnevno. To zgradbo so Nemci 900 dni obstreljevali in povzročili 44 milijonov rubljev škode. Danes ima stavba prejšnji sijaj in lepoto, v času blokade pa so v tej zgradbi umirali otroci od lakote. Še več zveš, da so Nemci zmetali na to mesto 255.636 rušilnih in zažigalnih bomb in granat, da je umrlo dnevno 5000 Leningrajčanov od lakote, da so se upirali polnih 900 dni. Zmrzovali, gladovali, a na koncu podali obračun: 1 milijon Nemcev ubitih, uničenih 9000 nemških letal, 2000 tankov in 14.000 topov. Stalingrad in Leningrad pa sta samo dve strani domovinske vojne, junaštva in upornosti sovjetskih ljudi. Najgloblji vtis na vsakogar, ki pride tja, napravi pa sovjetska industrija. Velik del porušene industrije je že obnovljen in je že v večini primerov dosežena predvojna produkcija. Treba je poslušati sovjetske delavce, kako govorijo o svojih podjetjih. Ljubezen do tovarne je tolikšna, da govore delavci o njej toplo, kakor o svojem domu in otrocih. Ti delavci so umirali pod fašističnim topovskim ognjem pri strojih, a proizvodnje niso znižali. Ta velika ljubezen do tovarne iz' haja iz tega, ker se že zavedajo, da je tovarna njihova last, da služi v prvi vrsti njim. Zaradi tega jim je uspelo tudi obnoviti v tako kratkem času vsa podjetja, katera so hitlerjeve tolpe uničile, in zato tudi smatrajo to za velik uspeh. Za Uralom, to je v trajih, ki niso bili okupirani, pa so v teku vojne ustanovili celo vrsto novih podjetij, tja pa so se preselile tudi mnoge tovarne iz zapadnejših krajev, ki so se ob selitvi samo še povečale. To j e m jspelo sovjetskim ljudem odkupljen samo zaradi tega, Ker so garali na življenje in smrt, premagovali vse težkoče, vse za rešitev sovjetske države in srečnega življenja, za katerega so se borili in delali celo vrsto let. V vsem tem je igrala važno vlogo mladina, v nekaterih tovarnah je delalo 50 in tudi 80% mladine. Zgodovina na novo ustanovljenih podjetij na Uralu je kaj preprosta. Često so v najhujši zimi prišli tja, delavci in inženirji in stroji. Najprej so si skopali votline za stanovanje, potem zgradili v nekaj mesecih tovarno, ob tej pa je potem rastlo naselje, ki se je raztegnilo v celo mesto. Sovjetski človek je mislil na najosnovnejše: najprej produkcijska zmaga, pa četudi stanuje v votlinah: Danes imajo tam povsod električno razsvetljavo, plin, tramvaj, klube in kinematografe. V Magnitogorsku, ki je proizvajal toliko železa in jekla, da se lahko reče, da je bila vsaka tretja granata, izdelana v SZ, tam vlita. Med vojno so tam komsomolci gradili dve peči, izmed katerih je komsomolska sploh največja v Sovjetski zvezi. In sovjetska zemlja. Tam ni več tistih razno! ikbsti grmovja, brazd in meja, polj, le za hektar z žitom posejanih, ki bi se vršila med livadami. ne, tudi po 20 do 30 km se slika ne spremeni. To so brezkončna kolhozna polja. Kolektivno obdelovanje zemlje pa je postalo tudi sestavni del človeka in okupacija ni uspela streti sistema kolhozov. Kolhozniki imajo radio aparate, gramofone, kolesa in v pogostih primerih še avtomobile. Vse to pa jih ne ustavi pri delu: obnavljajo in grade brez prestanka. Razdeljeni so v male brigade, ki štejejo po deset ljudi: vsaka brigada skrbi za določen del zemlje in ima svoj del orodja in delovne živine. Dnevno poroča vodja brigade upravi kolhoza o delu. Pred vojno je bil zaslužek delovnega dne povprečno 6 kg žita in 1 kg sladkorja. Udarniki zaslužijo več. Poleg tega vsak kolhoznik obdeluje še svojo zemljo, ki mu je dodeljena k hiši. Hiša, del zemlje pri hiši, krava, perutnina itd. so last poedinca, a vsa ostala zemlja je skupna last vseh kolhoznikov. Tako se ni treba kolhoznikju bati konkurence pri prodaji proizvodov, ker ve, da mu bo presežek po ugodni ceni zanj, in živi mirno življenje. Država pa mu nudi vso pomoč 8 semeni, sadikami, poljedelskimi šolami in kurza. Sovjetsko ljudstvo je drugačno od vseh drugih v ostalih državah. Povsod se čuti medsebojna ljubezen, vsi delajo in so se naučili vsako delo neverjetno ceniti in spoštovati. Povsod se čuti^resno in delavno vzdušje, med delovnim časom ni govoričenja niti sprehajanja. Kdor dela dobro — uživa pri vseh ugled. Udarniki so ponos okolice, njihova imena, njihove slike so objavljene po časopisju, nalepljene na stenah tovarn, da se stavijo v vzgled drugim. Vsi sovjetski ljudje zelo mnogo študirajo; za učenje izkoristijo ves prosti čas. Ljudje čitajo v tramvajih, po parkih, kjer človek vsaj malo čaka, takoj vzame v roko knjigo in čita. Šol je ogromno. Sovjetskemu dijaku mnogo pomaga država, razvit je sistem, da dobe dijaki preko države, sindikatov, Komsomola, tovarne itd. štipendije, internate, menze, brezplačne knjige itd. Čim marljivejši je dijak, tem večjo štipendijo dobi. V Sovjetski zvezi nikakor ni opaziti razlike med delavci, kmeti To pa pri nas ni v redu Tale naslov boste tovariši in tovarišice, očetje in mamice zdaj vedno videli v našem listu. In zakaj vedno ta naslov? Zato, ker boste sem vi napisali vse, kar vam ni prav, pa bi hoteli, da skupno popravimo in se zato o tem pogovorimo. Prav po domače bi se pomenili o vsem, kje nas »čevelj žuli«, pa naj bo to nas ali odbore, ali zadruge, saj imamo vsi toliko težav, katere moramo premagati, pa ni nič čudnega, če včasih kakšnega »kozla kdo ustreli«. Seveda bomo pa sem tudi napisali vsak primer, če kdo, ki nič ne dela za naš dobrobit, ki smrči, ko mi orjemo ali krampamo itd., potem pa kritizira vse vprek in dela samo škodo, potem bi pa rad v odbor itd., da bomo znali potem tak gnoj pravilno odstraniti iz naše srede. Pravilno morate pa razumeti; sem bomo pisali, da se bomo učili in se pomenili o vseh stvareh, zato je dobro, da tudi napišete ob vsakem škodljivem primeru, kaj ste pokrenili, da se stvar popravi, kako ste škodljivca razkrili kali ali onemogočili, tako bodo tudi drugi, v drugi vasi ali podjetju, kjer se je morda pojavil prav tak primer, imeli pouk, kako ukrepati s škodljivci med nami. Še en primer trgovanja »pod pultom« Na naši železniški postaji Sv. Lu- __________________________ cija ob Soči ima svojo trgovino z me- ìn”deìovno inteligenco, ki nad 90%' šanim blagom Kati Kenda, ki sije za izhaja iz vrst delavcev in kmetov in je z njimi tesno povezana. Neobičajno se tam spoštujejo in cenijo osebne pravice in dostojanstvo vsakega človeka. Skromnost pa je ena najlepših lastnosti sovjetskih ljudi, izvira pa enostavno iz tega, ker svojih uspehov ne gledajo kot osebne uspehe, zaradi koristi ali bogastva, temveč kot rezultat sovjetskega sistema in pomoči, ki jim jo je dala družba in država. Tak je skromen pogled na SZ in sovjetsko ljudstvo. Taki so tudi bratje, ki nas bodo obiskali. In sovjetskim bratom bomo mi pripravili tak sprejem, kot nam velevajo naša čustva, naša srca, ki so se ob tem majhnem pogledu na SZ še obogatila s spoznanjem, da so naša preprosta mišljenja in v sim-paitijah porojeni liki sovjetskega človeka — živa resnica. Resolucija primorskegaljudstva MIROVNI KONFERENCI V LONDONU Spodaj podpisani krajevni odbori iz Mašenje, Bač in Povžane na masovnem sestanku, ki se ga je udeležilo vse ljudstvo od starca do otroka, približno 400 ljudi, se je razpravljalo o sedanji konferenci, ki se vrši v Londonu. Enoglasno izrazimo naše mnenje, da hočemo z dokazi in pravicami vztrajati pri priborjenih zahtevah, doseženih s krvjo naših padlih borcev. Dokazi so sledeči: Za osvoboditev Primorske smo mi žrtvovali 15 najboljših sinov, ki so padli v borbi za ideale in pravice slovenskega naroda. Nacisti in fašisti, so nam zažgali 5 hiš ter oropali vso živino in vse najboljše premičnine. Odgnali so vse naše najboljše tovariše in tovarišice v italijanske zapore in taborišča, da so tam izgubili zdravje in mnogi svoja življenja pod trdo SS roko. Dokaz je tudi, da sama zavezniška vojska lahko priča, v kakšnem stanju so bili osvobojeni naši tovariši v ujet-niških taboriščih. Z borbo, v katero nas je pozval naš maršal Tito, da si pod njegovim vodstvom ustanovimo svojo lastno državo in upravo v svojem materinem jeziku, s to borbo smo se iz rok fašizma iztrgali in se priključili k naši Titovi Jugoslaviji in tam bomo ostali! Pripravljeni smo že danes zgrabiti za orožje in se še nadalje boriti in dati svoje življenje za svoje pravice, ki so nam bile odvzete od fašizma in nacizma za dobo 2? let. Zahtevamo samo to, da nas priključite s Trstom, Gorico, Reko, Polo k naše federativni demokratični Titovi Jugoslaviji! Smrt fašizmu — svobodo narodu! Tujega nočemo, svojega ne damo! časa italijanske okupacije pridobila precej denarja s svojim trgovanjem, ker je »znala«. Večkrat se je zgodilo, da je domačim odjemalcem kratko malo odgovorila, da tega ali onega blaga nima, če pa je za tem prišel v njeno trgovino kak »Signor capo« ali podobno, je bilo blaga dovolj in je bil vedno postrežen z vsem mogočim. Podobno je, da se v tisti trgovini tudi sedaj dela še vedno po tem sistemu. Večkrat se zgodi, da zmanjka tobak, marmelada ali kako drugo blago, ki ga danes še ni v izobilju, a nekatere osebe so tudi danes gotove, da jim »Kati« lahko postreže z vsem, kar si poželijo. Če tovarišica Kenda misli, da so še vedno tisti časi, ko so tudi vladali fašisti, se zelo moti in čas bi že bil, da bi tudi ona izpregledala in se prilagodila novim razmeram, kajti za nami je ona fašistična doba, ki se ne bo nikdar več vrnila, čeprav nekateri še danes žalujejo po njej. Vaščan, Bača pri Modreju. Seveda je ta primer precej žalosten in ga je treba kot najgrši madež izbrisati iz naše srede. Pravilno bi hjlo, če bi vaščani trgovko opozorili na to, če pa to ne bi pomagalo, bi jse pa pomenili na zboru volivcev. Pri nobeni stvari ne smemo ostati samo pri ugotovitvah, ampak takoj ukrepati. Mi kritiziramo zato, da popravljamo in gradimo. Potem pa bodo tudi nam sporočili, kako in kaj so uredili to stvar. Ali je to mogoče ? V vasi Ravne pri Grgarju tamoš-nji tovariš, ki je zaposlen pri gospodarski zadrugi, deli olje in petrolej odjemalcem v meri, zaračuna ga pa v teži. Ko se je proti temu nepravilnemu poslovanju pritožil neki tovariš, se je zagovarjal s tem, da je imela zadruga sama več kilogramov blaga v primanjkljaju, in da je tako sklenil občinski svet. Ta zagovor je potrdil tudi sam predsednik KNOO v Ravneh z besedami, da kar sklene, je sveto. Vsiljuje se nam vprašanje, ali je to mogoče, da bi primanjkljaj morali nositi odjemalci in istega še po vsem tem plačati. Vaščan. Nikakor ni pravilen postopek, da se razni sklepi narede v krogu odbora NOO, ne da bi se zato vprašalo mnenje ljudstva na zboru volivcev. Sklepi postanejo pač pravomočni, kadar je ljudstvo soglasno s tem. Naloga prizadetih vaščanov v Ravneh je za to, da takoj pokličejo NOO na zagovor, to se pravi, da mora odbor podati na zboru volivcev pojasnilo, kako je prišlo do primanjkljaja in potem vpra-šati„ seveda v kolikor je primanjkljaj upravičen, ljudstvo, ali se strinja s tem, da se breme prenese na kupce, to je na vso vas ali ne. •v Tk Pesem dela... to je bil odmev sindikalnega kongresa v Ljubljani Ljudstvo hoče jamstva za iskrenost in požrtvovalnost v delu, preden komu sploh da svoje zaupanje Nekaj misli pred volitvami v N00 Z ljudskimi demokratičnimi volitvami stopa v ospredje vprašanje kandidatov. Če hočemo to vprašanje pravilno rešiti, si morajo vse demokratične množice biti na jasnem, kdo naj kandidatno listo postavlja, da bo dejansko zasigurala delo in s tem uspehe naše narodne, ljudske oblasti. Vse primorsko ljudstvo je združeno v OF oziroma v SIAU in zato mirno lahko trdimo, da je ta politična organizacija in njeno delo dejanski odraz volje ljudstva. Kot taka ima edino pravico biti nosilka kandidatne liste. To pravico lahko utemeljujemo ne samo s tradicijo te borbene, delovne politične organizacije, temveč tudi s tem, da je v zadnjem času ponovno napravila ogromen korak naprej s svojo obliko politične stranke, v kateri članstvo ne sme biti samo miselno nazorsko pripadno, temveč nalaga tudi konkretne dolžnosti, obveznosti v delu na vseh poljih, t. j. političnem, gospodarskem in kulturnem. Zlasti pa je v njej poudarjeno delo v naši narodni oblasti, ker s tem delom čuvamc s krvjo priborjene ljudske pravice, utrjujemo pozicije naprednih demokratičnih sil in uglajujemo pot k blagostanju ljudskih množic. Z enotno kandidatno listo SIAU IOF) torej poudarjamo našo enotnost, ljudsko voljo in iniciativo in zahtevo po izkoriščanju naših vrst ter onemogočamo kombinacije reakcije, ki skuša z geslom, da enotna lista ni izraz demokracije, razbiti našo enotnost in pridobiti vodilne položaje, iz katerih bi potem ponovno lahko zasužnila ljudske množice. Vsak izmed nas je danes že prepričan, da je edina res ljudska organizacija Slovansko-italijanska antifašistična unija — Osvobodilna fronta in da so prav zato združene v njej vse antifašistično usmerjene ljudske množice. Zato tudi ni težko razkrinkati reakcijo, ki potvarja demokracijo, da bi si na njej skovala svoj špekulativen, političen kapital na račun ljudstva. Enotna kandidatna lista SIAU (OF) je zrcalo zrelosti ljudskih množic. Vsak kandidat na tej listi pa ima, oziroma mora imeti legitimacijo svoje pripadnosti in narodnosti, ne na papirju, nego v sebi, potrjeno s krvjo, svojim trpljenjem in neumornim delom v najtežjih časih naše narodno osvobodilne borbe. Ljudstvo mora videti, da izhajajo taki ljudje s tako edino pravo legitimacijo edino le iz vrst SIAU (OF), ker je bila to edina organizacija, ki je v času suženjstva popeljala narod v borbo za svobodo in pri tem zmagala. Poleg tega člane SIAU (OF) veže danes njihovo članstvo na aktivno delo in ne samo na pripadnost in s tem je dan najmočnejši temelj naši narodni oblasti, ker bo vse delo teh oblastvenih organov osnovano na edini pravilni politični liniji SIAU (OF), ki jo je narod z vsakim dnem že štiri leta nazaj spoznaval za edino sebi koristno in jo je zato branil s svojo lastno krvjo. Z vsemi temi argumenti dokazujemo popolno demokratičnost, ki se izraža v enotni listi Slovansko-itali-janske antifašistične unije (Osvobodilne fronte). Ponekje naletimo na drugačen primer vrivanja reakcije v naše vrste in s tem rušenja delovne odpornosti naših oblastvenih organov. Stari reakcionarni elementi, ki so do zadnjega služili okupatorju, trdijo, da v narodno oblast spadajo ljudje, ki so že usposobljeni za to delo in ki so jludi pripravljeni delati. Zato, da bi neopazno zasedli položaje, se na podlagi tega gesla vrinjajo v vrsto kandidatov na enotni listi Osvobodilne fronte. Ta način je še mnogo nevarnejši, ker je ozadje manj vidno in mu naše osnovne organizacije SIAU (OF) v želji, da dopuste popolno svobodo neizkušenega ljudstva, kaj rade nasedajo. Pri tem se vprašujemo samo nekaj: ali je dovolj, da pozna človek upravno delo, Ali |e dovolj, d« se tolče na prša in govori, da ie dolgoleten antifašist in demokrat, ali je dovolj, da o delu in življenju razpravlja, ali je dovolj, da čaka na svojo izvolitev in šele nato postavlja vprašanja dela, ali je dovolj, da ni človek proti nam, to je proti ljudskim množicam? Na to odgovarjajo naše množice samo z ne in še enkrat ne. Sposobnost v upravnem delu m nekaj, kar izraža bistvo človeka To je danes samo vprašanje študija v naših upravno-političnih šolah in pa stvarnega dela — torej prakse na našem terenu. Z voljo do dela in učenja ter z ljubeznijo do naroda si jo bo v kratkem času pridobil vsak član SIAU (OF). Take postavke izvirajo le od tistih, ki žele, da bi se vrnilo staro, da ponovno oživi fašizem in odvzame svobodo duševnega razvoja našim množicam. Zato takega človeka upravičeno smatramo za sovražnika ljudstva. Kje je bil v času narodno osvobodilne borbe tisti, ki se danes trka na prva in kriči o svoji antifašistični, demokratični usmerjenosti? Kje je bil tedaj, ko se je s krvjo odločala usoda ljudstva? Ali misli, da ljudstvo pokla- nja svoje zaupanje kričačem in široko-ustnežem? Legitimacijo za kandidate v N00 podpisuje ljudsko zaupanje, ki je nastalo na podlagi borbe, dela in požrtvovalnosti — je torej prepojeno s krvjo in znojem. Star in dobro poznan je način, da si hočejo nekateri pridobiti ugled in zaupanje s tem. da mnogo govore o delu in iivlj««|» da vedno najdejo kritiko za r»*k*> .deš» m da vidijo v njem le pomankljivoet. Naivnež bi jim nasedel, ker bi jih smatral za sposobne in koristne ljudi. Naše ljudske množice pa sprašujejo: kje si tedaj, ko hodimo s krampi in lopatami pospravljati ruševine, kje si tedaj, ko našim pogorelcem gradimo domove, kje si tedaj, ko internirancem obdelujemo polja in kje si, kadar pri vsem tem delu utrjujemo našo enotnost, našo ljudsko oblast in uglajujemo pot k sreči našim otrokom? Nedelavnost in vsako čakanje na nas, vršiti sabotažo na račun izmučenega ljudstva, pomeni za nas izdajstvo — neprijateljsko razpoloženje napram narodu. Najdejo se tudi taki, ki pravijo: saj nismo proti ljudstvu, nismo proti demokraciji, nismo proti volji naroda, toda tudi za take imajo naše množice vprašanje? Kaj ste pa naredili za nas, kaj sle naredili za učvrstitev demokracije in dejansko utrjevanje ljudske volje? Ničf In zato imajo naše ljudske množice trikrat prav, ko vpijejo slehernemu takemu na uho: kdor ni z nami — je proti nam! Kdor se samo navidezno strinja in ničesar z delom ne prispeva ni in ne more biti iskren pristaš demokracije, iskren pristaš delovnega ljudstva. Narod hoče jamstva za iskrenost v delu, v žrtvovanju! In povsod tam, kjer se je postavljalo taka vprašanja pri sestavi kandidatne liste, povsod tam je ljudstvo lahko prepričano, da bo njihov NOO dejansko njihov, čvrst, delaven in požrtvovalen za koristi ljudske splošnosti. Takim vzgledom moramo slediti, če hočemo imeti v svoji vasi red, zakonitost, delavnost, procvit gospodarstva in kulture ter s tem blagostanje ljudstva. In vse to nam more zagotoviti le enotna lista Slovansko-italijan- podelitev položaja v času najtežjega ske antifašistične unije (Osvobodilne in najobsežnejšega dela, pomeni za fronte). Vpisovanje v Slovansko-italijansko antifašistično unijo Pred kratkim so se vršila po vseh okrajih zborovanja okrajnih plenumov SIAU. Prav tako se je vršilo tudi zborovanje okrožnega plenuma SIAU. Povsod je bilo poleg perečih političnih in organizacijskih vprašanj še posebej poudarjeno vprašanje vpisovanja v SIAU. Vpisovanje je res že skoraj povsod v teku, vendar se nam zdi važno, da prav o vpisovanju v SIAU še spregovorimo, ker se pri tem naleti še na razne nepravilnosti oziroma nerazumevanje. SIAU je politična organizacija ljudstva, celotne Julijske Krajine, zgrajena na skupni težki borbi vseh antifašistično ' -usmerjenih delovnih množic Julijska Krajine. Hrvat, Slovenec in Italijan — vsi trije narodi so se skupno borili proti fašizmu in se tudi ie vedno skupno bore proti vsem ostankom fašizma in proti vsem onim, ki žele, da bi ozemlje Julijske Krajine prišlo v železne fašistične okove. In iz te skupne borbe, iz skupnega dela in žrtvovanja je zrasla in se gradi ter utrjuje Slovensko-italijanska antifašistična unija. Kdo je lahko član SIAU, kdo se lahko vpiše v SIAU? Brez dvoma vsak član OF. OF, kot politična organizacija slovenskega naroda s svojo zgodovinsko tradicijo, zgrajena v dejansko enotni borbi, delu in žrtvovanju celotnega slovenskega naroda, stopa v celoti v organizacijo SIAU. OF je torej jamstvo, da bo SIAU v celoti sprovedla v življenje osnovne naloge ter protifašistični program dosledno in natančno izvrševala. Zato je popolnoma razumljivo, da mora biti vsak član OF na ozemlju Julijske Krajine tudi član SIAU in vse naloge, ki jih SIAU nalaga, vestno in natančno izvrševati. Poleg OF pa spadajo v organizacijo SIAU vse hrvaške in pa kar je za naše ozemlje še posebno važno, vse italijanske antifašistične organizacije, kjer te obstojajo, kjer pa teh ni, pa vsi antifašistično usmerjeni posamezniki. V organizacijo SIAU se torej lahko vpiše vsak antifašistično usmerjen prebivalec Julijske Krajine. To se pravi, organizacija SIAU ne sme biti ozka, sestoječa samo iz gotovega omejenega števila pristašev, ki je že mesece in mesece isto. Ne, organizacija SIAU mora biti široka; zajeti mora res prav vse antifašiste, predvsem tiste, ki doslej še niso bili pritegnjeni. Prav v tem je prva naloga SIAU, da vse te pritegne in zaktivizira. Že zgoraj smo omenili, da je SIAU zrasla iz vsestranske aktivnosti vseh antifašistično usmerjenih delovnih ljudskih množic Julijske Krajine. Sedaj je pa važno, da se organizacijo SIAU še bolj utrjuje in gradi, da dobi organizacija SIAU tudi na zunaj obliko trdne organizacije. Član SIAU dobi svojo legitimacijo in plačuje redne prispevke, ki služijo za kritje organizacijskih izdatkov. V čem pa se SIAU razlikuje od vseh bivših političnih strank? Pravi član SIAU je le tisti, ki je igočasne tudi član ene izmed organizacij SIAU, in že s tem, ko je član mora tudi ak- tivno v organizaciji sodelovati. Zato moramo reči, da vpisovanja v SIAU pomeni mobilizacijo novih sil. Prav pri tem pa nekatere organizacije SIAU delajo pogreško. Množice se ponekod mehanično vpisujejo v SIAU, kakor v kako društvo, ali pa kakor so to delale poprej fašistične stranke, kakor so to delale stare politične stranke v Jugoslaviji, kjer je bilo vseeno ali si aktiven ali ne, glavno je, da je imela stranka toliko in toliko pristašev, odločala je številka ne aktivnost. To je popolnoma napačno. Že večkrat je bilo poudarjeno: SIAU je zrastla iz aktivnosti antifašistično usmerjenih delovnih ljudskih množic Julijske Krajine. In to aktivnost je treba danes še stopnjevati, vnesti jo prav med vse članstvo SIAU. S tem, da se je v nekem kraju večina prebivalstva vpisala v SIAU, ni se pa pritegnila k delu, s tem se popolnoma nasprotuje duhu SIAU. Prva in osnovna naloga SIAU je, pritegniti, aktivi-zirati in mobilizirati prav vse svoje članstvo v vseh konkretnih vsakodnevnih političnih, obnovitvenih, gospodarskih in oblastvenih nalogah. Kakor se trdi za OF, da ni Fronte brez aktivnosti ljudskih množic, da je brez konkretnega dela ljudskih množic fronta formalnost, da je slaba fronta, isto velja za SIAU, saj je OF organizacija SIAU in je kot taka dolžna v prvi vrsti vse svoje množice aktivizirati in mobilizirati. Organizacija SIAU mora natančno voditi kontrolo nad aktivizacijo vsega svojega članstva. Osnovna edinica SIAy je njen terenski plenum, ki ga sestavljajo vsi člani SIAU na vasi, v podjetju, v šoli itd. In tam mora biti resnično središče vsega javnega življenja na svojem področju. Aktivisti pa, ki so člani odborov (tajništev) v organizacijah SIAU, imajo še večje naloge in še posebne dolžnosti. In ena izmed osnovnih nalog je prav pravilna aktivizacija in mobilizacija članstva. Naloga vsakega člana odbora SIAU je, da dobro pozna člane svojega terfena, da zna ta kader pravilno zainteresirati in zaktivizirati, ter da vrši tudi stalno kontrolo nad članstvom, v koliko se gotovi člani zavedajo, kaj se pravi biti član SIAU, v koliko so pa le mrtve številke, ki so sicer vpisani, ne koristijo pa interesom organizacije, ki so interesi ljudstva Julijske Krajine, prav nič. Takih mrtvih številk SIAU ne potrebuje. Take mrtve številke so potrebovale prejšnje stare politične stranke. Zato mora SIAU skrbeti, da ne bo imela v svoji sredi mrtvih številk, ampak da bo vsak član organizacije SIAU delaven in aktiven, vsak mora vedeti, da SIAU predstavlja antifašistično delovno ljudstvo Julijske Krajine, da je potemtakem SIAU organizacija, ki se bori in dela samo za boljšo bodočnost delovnega ljudstva Julijske Krajine in da mora vsak član te organizacije za njene interese tudi delati, ker s tem dela za skupne interese ljudskih delovnih množic, s tem dela tudi sam zase. Poglejmo samo, kako se je vršila aktivizacija članov OF v prvih letih osvobodilne borbe, zlasti v letu 1941. OF je t<4krat delovala v strogi ilegali, preganjana in iskana od vseh strani. Obstajala je iz neštetih političnih krožkov, ki so šteli največ po pet ljudi. Ti krožki, iz katerih se je razvila organizacija OF, so se stalno sestajali. Vsak član OF je moral biti povezan v takem krožku. Vsak član OF je dobival na rednih sestankih konkretne naloge, ki jih je moral do pike natančno, vestno in povrhu tega silno konspirativno ter v stalni nevarnosti izvrševati. In izvrševalo se je, natančno se je izvrševalo, pa četudi so romali tisoči in tisoči v zapore, četudi so padala življenja. In prav spričo teh trdnosti organizacij in prav zaradi tega, ker je znala OF aktivizirati slehernega svojega člana, je lahko premagovala in premagala vse velikanske težave in zapreke, ki so se ji v teku štiriletne borbe postavljale neprestano nasproti. Prav isto velja danes za organizacijo SIAU, samo da se v današnjih okoliščinah aktivizacija članstva toliko laže izvede, treba je samo dobre volje, prave zavednosti in predanosti ter načrtnosti. V čem naj SIAU aktivizira svoje članstvo? Pri vsakodnevnih in vsestranskih konkretnih nalogah. Predvsem v enotnosti članstva SIAU, ki se naj kaže pri vseh političnih nalogah, pri vseh gospodarskih nalogah, pri dviganju produkcije v tovarnah, pri udarniškem delu, medsebojni pomoči, pri vseh obnovitvenih nalogah in zlasti pri izgradnji naše mlade narodne oblasti, konkretno sedaj pri volitvah, kjer je naloga članstva SIAU, da bo izvolilo v odbore ljudske oblasti res najboljše. Vsak član SIAU mora biti pri delu, ki ga ima, ki mu ga nalagajo naloge SIAU — udarnik. Zato lahko zaključujemo, kaj je bistvo vpisovanja v SIAU, z istimi besedami, kot to zaključuje uvodni članek v »Ljudski pravici« z dne 28. septembra, ko govori o vpisovanju v OF, in sicer: »Vpisovanje v OF ni samo neka gola formalnost, temveč živo vključevanje novih in novih ljudi v delo in aktivnost za novo življenje. Zato je brezuspešno in nesmiselno nabiranje prijavnic in vpisnin, če istočasno ne pritegujemo k delu, če jih ne napravimo aktivne, če jim ne odpremo pogleda v vsa vpraianja, ki daoaa živo zadevajo vse naše ljudstvo. Vsak posameznik, ki ga tako vključimo v Fronto, pomeni sto in stokrat več, kakor desetine in stotine novih »članov« na papirju. S pravilnim delom, s pravilnim vključevanjem pa bomo dosegli neprimerno več. Privedlo bomo v OF nove kadre, razširili bomo njeno množično podlago, izve