Hudič in žena Enkrat, ko je glavar vseh hudičev, Lucifer, obhajal obletnico svojega izgnanja iz raja, napravi veliko pojedino svojim podložnikom. Pri tej pojedini so se jako 179 dobro imeli. Tudi pijače je bilo toliko, da so se je vsi izvrstno navlekli in skoraj ves pekel narobe obrnili. Lucifer, gospodar spodnjega sveta, je nad tem početjem, akoravno je tudi precej natrkan, vender le nejevoljen. Srdit izžene vse pomagače hudičke iz pekla in jim veli: »Idite, srboritniki, na zgornji svet, pridno delajte in lovite ter mi priženite mnogo ljudi za druščino. Kdor bode priden, prejel bode plačilo, kdo bo pa len, pa kazen.« Tako gredo in delajo vsak po svoje, kakor tisti, ki je s svedrom kravo drl. Omenim naj le dva kot zastopnika, jednega pridnih, druzega lenih. Ko se vrnejo, reče prvi: »Še ves pijan od včerajšne gostije pridem ravno na neko ženitovanje. Ondi napravim zdražbo in sovraštvo med družbo, da se jamejo pretepati in da naposled ženina ubijejo.« Lucifer mu reče: »Dobro si jo zadel. Pojdi tje v hram in ga pij na moje zdravje, kolikor se ti ga le poljubi; drugo plačilo prejmeš pozneje.« Drugi pristopi ter pravi: »Jaz pa pridem k neki vdovi, ki je ravno hotela močnik zabeliti, kterega je skuhala iz zadnje moke, kar jo je še imela pri hiši. Z zabelo vred prekucnem ji po pepelu vso jed. Nadejal sem se, da bode žena klela in se togotila nad to nesrečo, ali ni črhnila besedice. Dražil in nagajal sem ji še dolgo, ker se ji je ravno mudilo k vaškemu graščaku pšenico žet iti, tako, da se ji je zakasnilo, da ni mogla v pravem času priti, kakor je bila obljubila, misleč, da jo bodo vsaj grajščakovi priganjači s korobačem našvrkali, ker ji jaz nisem mogel dovolj hudega prizadeti.« Lucifer pa mu reče: »Za kazen, ker si se slabo obnesel, moraš zdaj sam iti delat na mesto vdove in plačilo, ktero dobiš, moraš tudi njej izročiti.« Rad ali nerad moral je hudič ubogati, drugače bi mu bilo še kaj več priletelo. Gre torej in se ponudi vdovi, da hoče on namesto nje danes delati. Vdova ga ne spozna, ker se je preoblekel in se jako razveseli. Hudič pa, ne bodi len, gre in se uleže na vrtu v senco pod staro tepko. Vdova • misli, da gre na delo ter ga pusti pri miru. Ko pa gre okoli desete ure malo na vrt, ga najde spečega pod staro tepko. Urno vzame korobač v roke, ki je visel na hlevovem zidu, in ga prav dobro našvrka rekoč: »O ti grdavs nemarna ti! Ali tukaj žanješ, lenoba zaspana ti! Le počakaj, ti jih bodo že še graščakovi priganjači našteli, da jih bodeš kar vesel.« Hudič gre zdaj potepeno, kakor kak pes, ki je pečenko ukradel, v graščino na delo ter pove ondi, namesto koga da je prišel. Ondi ga ženejo na neko pšenice polno njivo rekoč: »Ako ne požanješ te pšenice takrat kot drugi delavci, bodeš pretepen, da bode vse capljalo od tebe in da bodeš v ruti čreva nesel na svoj dom. Ako jo pa požanješ poprej, kakor drugi, dobiš za plačilo pšenice, kolikor jo boš nesti mogel.« Hitro se hudič pripravi in začne srp brusiti ter ga brusi do dveh popoldne medtem, ko so drugi že več kot pol dne želi. Potem pa pljune v roke in začne kaj ročno žeti. Drugi se mu pa posmehujejo rekoč: »Mrčni smo, kdaj in kako boš ti, paglavec, požel vso pšenico na tej njivi.« On se pa ne briga za druge okoli njega, marveč zanje svojo pot dalje. Pa kako se zavzemo, ko je on do južine že vso pšenico požel, v snope povezal in na kupce znosil. Zdaj pa tirja svoje plačilo, namreč toliko pšenice, kolikor jo nesti more. To mu dovolijo. Hitro zveze on vso pšenico, ki jo je požel, v en sam snop, ga vrže čez ramo ter ga nese. 180 Graščak pa in drugi ga srepo gledajo in si ne vedo kaj. Kmalu se spomnijo pripomočka. Imeli so namreč jako hudega bika, ki je vsakogar pomandral, kdor mu je le blizu prišel. Tega izpustite nanj. Ko pa hudič bika ugleda, se mu nasmehne, ga zgrabi za rep in smuk čez ramo ž njim, ter maha obložen rohljaje se proti vdovinem domu. Graščak in delavci pa še bolj debelo gledajo za njim kot poprej. Zdaj nihče ni več dvomil, da je bil res sam peklenšček. Ko hudič vdovi prinese veliko plačilo tistega dne, se vrne zopet v pekel nazaj, ker je prestal kazen. Vdova pa je veselo in srečno živela še mnogo let do smrti. In pšenica se ji ni zmanjšala in meso tudi ne, ko je bika zaklala, temveč vedno je imela vsega dovolj. Dragi bralec! Ako pa hočeš kaj več zvedeti o vdovi, pojdi gori k Rovtarji in povedali ti bodo vse natanko njeni sosedi, kajti jaz nisem hotel potem več poslušati, ko so mi dali iz naprstnika jesti in iz rešeta piti, da sem se do dobrega upijanil. 181