Načelo samoodločbe
in Koroški Slovenci
Pogajanja za sklenitev mirovne po-godbe z Avstrijo, ki so začela 7. febru-arja t. 1. bodo dokaz, kako upoštevajc predstavniki držav Zapadne demokracije načelo samoodločbe pri reševanju pri-k :učitve Slovenskega dela Koroške k Jugoslaviji.
Neumrljiva težnja po svobodi ni pri koroških Slovencih, pa čeprav so mo-rali že toliko desetletij živeti pravi pe-kel na svoji zemlji, nikda^ pognala tako čudovitih mladik, kakor. jih je pognala v v.^liki vojni proti hitlerjevski Nemčiji. Atlantska listina, zlasti njen tretji člen, ki poudarja načelo samoodločbe sleher-nega naroda, da si oblikuje svoje vladne oblike, in šesti člen, po katerem se bo vsem  deželam nudila možnost varnega
življenja na njihovem ozemlju, je dala, zlasti ko so jo podpisale Sovj. zveza in še 23 drugih držav, slovenskim borcem moralno oporo in perspektivo uresniče-nja borbenih prlzadevanj. Slovenci na Koroškem so zaslutili, da je njihova bo-doča usoda odvisna od njihove lastne aktivnosti. Pred očmi se jim je v dalj«ivi pokazala rešitev iz sužnosti — svo-boda. Kljub največjim nasiljem in naj-strašnejšim gestapovskim metodam ni bilo več miru na Koroškem. Korošci 6o vedeli, zakaj so se začeli boriti...
V Celovcu je razvil Maier-Kaibitsch 10. julija 1942 v predavanju funkcionar-jem NSDAP načrt za uničenje sloven-
skega življa na Koroškem med drugim z besedami:
... Ob koroškem nlebiscitu 1919'20 je bilo potrebno, da je bil skovan bojni klic »Koroška Korošcem« in »ven s Kranj-ci« itd. .. Danee so razmere postale dru-gačne,- Koroška je sedaj najjužnejša po-krajina velike države. Obramba te drža-ve zahteva narodno očiščenje v obmej-nem ozemlju. Zato tudi ne smemo trpeti, da bi se tu na meji vedli Slovenci v sovražnem smislu do Nemcev in države. Ne smejo se nič več delati razlike med Nemci, Windischerji in Slovenci. Win-discherji, ki priznavajo, da pripadajo nemškerou narodu, so pač Nemci, za Slo-vence pa ne more biti tu več nobenega prostora. To stališče je treba z vso ostrostjo zastopati tudi pri socialnih ustanovah naše države; tako bomo smeli v bodoče dajati pomoč za otroke samo politično zanesljivim, kajti nobenega interesa nimamo, da bi s socialnimi pri-dobitvami naše države olajšali življenje našemu nasprotniku.
Prvi začetki Osvobodilne fronte na Koroškem so nastali v goratem območ-ju vzhodnih Karavank. Kotline in do-line okoli Zelezne Kaple so postale iz-hodišče osvobodilnega gibanja na Ko-roškem. Sele, Korte, Obirsko, Lobnik, Lepena, Bela in Zelezna Kapla so kraji, kjer se je Osvobodilna fronta na Ko-roškem najbolj zasidrala. Tu je bilo do-ma veliko tistih dezerterjev, ki so se nemški vojski odtegnili že pred napa-dom na Jugoslavijo, pozneje pa so po-stali prvi koroški partizani in prvi ak-tivisti Osvobodilne fronte. Svoje delo so začeli v tistih mesecih, ko so Nemci iz Ukrajine prodirali proti Kavkazu in Volgi.
•
Največja bitka koroških partizanov z Nemci se je odigrala v bližini nek-danje jugoslovansko-avstrijske meje, oz. po tamkajšnjih hribih od 19.—L4. avgu-sta 1944. Bojevala sta jo 1. in 3. ba-taljon VKO. Udeležili so se je člani osrednjega staba in grupni komandant »Gašper«. 2e 13. je štab zvedel, da so Nemci pripeljali v Črno zelo veliko vo-jaštva in tankov. Za 19. avgust so parti-zani zaprli vse poti v Bistro in Kopriv-no. Nemška kolona je prišla in zadela na zasedo in bila ponovno odbita. Tretji haialjon jim je dopoldne padel v hrbet in jim razbil V6o komoro. Prvi bataljon, ki je uspešno kluboval vsem nemškim kolonam je bil istega dne v nevarnosti, da mu vpade v hrbet druga nemška ko-lona, ki je prodirala iz Podpece. Bataljon se je pomakrvil 2 km nazaj na nove polo-žaje. Ko je potem nemška kolona po-novno hotela prodreti iz Črne, je bila zopet odbita.
Gauleiter Raiiier je 3. decembra 1944. v govoru označil položaj v prostoru nje-gove   oblasti:
»Položaj v našem prostoru ni zadovo-ljiv, kar se tiče varnosti. Ta je tak, da se mora brezpogojno spremeniti. Omenil sem že, da je prisotnost banditskega gi-banja z vojaškega vidika pomembira. Tri leta «ino .se že pobijali z nspehi m neuspe-hi. Toda na položaj ni treba gledati tra-gično  kakor  pred  enim  letom.
Fronta na jugovzhodu se vedno bolj približuje. Poskusiti bomo morali, da tu-kaj uetvarimo fronto, ki jo bomo mogldv stiski vzdržati, ali pa bo sovražnik etopil na  domača tla.
Fronto bomo mogli zgraditi ]e, če bomo v tem od band okuženem prostoru konč-no napravili red. To je postalo nujno. To sem tudi predočil v Fvihrerjevem glavnem stanu. In posrečiti se nam mora, da ne bomo banditov samo zadržali, temveč izvedli, kar se tega tiče, popolno očiščenje«.
•
Po zlomu hitlerjevske Nemčije «o slo-venski partizani za nekaj tednov zasedli znaten del Slovenske Koroske in ga osvo-bodili tisočletnega nemškega jarma. Kljub še vedno močnim nemškim silatn. in kljub kopičenju najrazličnejših kviz-linških enot, ki ^o bežaJe iz Jugoslavije, so se mogli veseliti slave zmagovalcev nad Nemci in osvoboditeljev rodnib. ko-roških bratov. Popolne zasedbe vsega slovenskega ozemlja na Koroškem pa niso mogli doseči, ker «o prej od jugo-zahodne strani Italije in Kanalske doline prišle zavezniške enote. Njim je bilo po potsdamskem sporazumu med velikimi tremi določeno, da 6b zloma Nemčije okupirajo Avstrijo v starih republiških mejah. Zato je partizanska zasedba mog-la biti v takratni situaciji samo začasna. Dne 21. maja so se po ukazu jugoslovan-skega vojaškega poveljstva začeli slo-venski partizani umikati iz krajev, ki so jih napojili s svojo srčno krvjo. V nekaj dneh so se umaknili do stare ju-goslovansko-avstrijske meje, ne da bi se Jugoslavija odpovedala svojim zahte-vam po osvoboditvi in priključitvi Slo-venske  Koroške  k Jugoslaviji.
(Iz koroškega zborniba)