Izhaja vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se izvolijo fran-kovati. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat. Velja: za celo leto 4 krone (2 gld.) Denar naj se pošilja pod napisom: Ipravništvo „Mira“ v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje n a p r e j. & Leto XXI. Nove volitve za koroški deželni zbor. C. kr. koroško deželno predsedništvo je z odlokom od dné 16. septembra 1902 razpisalo občne volitve za koroški deželni zbor, kakor sledi: A. Volitev poslancev iz občnega (četrtega) volilnega razreda se ima vršiti dné 5. novembra 1902. Po § 9 zgoraj navedenega novega deželno-zborskega volilnega reda je vsaka krajna očina v deželi volišče. Za ta volilni razred obsega I. volilni okraj : deželno glavno mesto Celovec, sodnijske okraje Celovec, Velikovec, Dobrlavas, Pliberk in Železna Kapla z glavnim voliščem v Celovcu; II. volilni okraj: sodnijske okraje Št. Vid, Svinec, Stari dvor, Krka, Breže, Wolfsberg, Št. Pavel in Št. Lenart z glavnim voliščem v Š t. V i d u ; III. volilni okraj: sodnijske okraje Beljak, Pater- nijon, Trbiž, Podklošter, Božak in Borovlje z glavnim voliščem v Beljaku; IV. volilni okraj: sodnijske okraje Spital, Sovodje, Millstatt, Zgornja Bela, Greifenburg, Kot, Šmohor, Kočane in Trg z glavnim voliščem v Špitalu. Vsi volilci enega volilnega okraja so združeni veno volilno skupino. Vsak izmed teh štirih volilnih okrajev voli enega poslanca. Ako bi se volitev v enem zgoraj navedenih volilnih okrajev ne mogla dokončati dné 5. novembra t. L, naj se nadaljuje prihodnji dan. Ako je treba ožjih volitev, se iste vršijo dné 8. novembra t. 1. B. Volitev poslancev iz volilnega razreda Kmetskih občin (tretjega volilnega razreda) se ima vršiti dné 10. novembra 1902. Po § 7 navedenega zakona je vsaka krajna občina v deželi volišče. Za ta volilni razred obsega po § 6 deželnozborskega volilnega reda I. volilni okraj : sodnijska okraja celovška okolica in Borovlje z glavnim voliščem v Celovcu; II. volilni okraj : sodnijski okraj Trg z glavnim voliščem v Trgu; III. volilni okraj : sodnijska okraja Št. Vid in Svinec z glavnim voliščem v Št. Vidu; IV. volilni okraj : sodnijske okraje Breže, Stari dvor in Krka z glavnim voliščem v Brežah; .mi i—— čV? -i?'' Vsakemu svoje! — Slovenci! Ne udajmo se! 25. septembra 1902. Štev. 39. V. volilni okraj: sodnijska okraja Velikovec in Dobrlavas z glavnim voliščem v Velikovcu; VI. volilni okraj: sodnijska okraja Pliberk in Železna Kapla z glavnim voliščem v P1 i b e r k u ; VII. volilni okraj: sodnijske okraje Wolfsberg, Št. Lenart in Št. Pavel z glavnim voliščem v Wofsbergu: Vili, volilni okraj : sodnijske okraje Beljak, Pater-nijon in Rožak z glavnim voliščem v Beljaku; IX. volilni okraj : sodnijska okraja Trbiž in Podklošter z glavnim voliščem v Trbižu; X. volilni okraj: sodnijska okraja Šmohor in,Kočane z glavnim voliščem v Š m oh or jb;1 ! XI. volilni okraj: sodnijske okraje Spital. Grejfenr burg in Kot z glavnim voliščem v Š p i t ad u ; XII. volilni okraj : sodnijske okraje Sovodje, Millstatt in Zgornja Bela z glavnim voliščem v So vodj u. Vsi volilci enega volilnega okraja so združeni v eno volilno skupino. Prvi, sedmi in osmi volilni okraj voli vsak po dva poslanca, ostalih devet volilnih okrajev voli vsak po enega poslanca. Ako bi se volitev v enem zgoraj navedenih volilnih okrajev ne mogla dokončati dné 10. novembra t. L, naj se nadaljuje prihodnji dan. Ako bi bilo treba ožjih volitev, se iste vršijo dné 12. novembra t. 1. C. Volitev poslancev iz volilnega razreda mest, trgov kot takih in obrtnih krajev, kakor tudi trgovinske in obrtne zbornice (drugega volilnega razreda) se ima vršiti dné 13. novembra 1902. Vsak spodaj imenovanih krajev je volišče. Za ta volilni razred obsega po § 2 deželnozborskega volilnega reda I. volilni okraj : deželno glavno mesto C e 1 o v e c ; II. volilni okraj: mesto Beljak; III. volilni okraj : Št. Vid in Trg z glavnim voliščem v Št. Vidu; IV. volilni okraj: Breže, Strassburg, Stari dvor in Uiittenberg z glavnim voliščem v Brežah; V. volilni okraj: Velikovec, Pliberk in Železno Kaplo z glavnim voliščem v Velikovcu; VI. volilni okraj: Wolfsberg, Št. Lenart, Št. Andraž, Št. Pavel in Spodnji Dravograd z glavnim voliščem v^ Wolfsberg u; VIL volilni okraj: Spital, Sovodje, Greifenburg, Zgornjo Belo in Zgornji Dravograd z glavnim voliščem v Špitalu ; VIII. volilni okraj : Šmohor, Trbiž, Naborjet, Blei- berg, Kreut z glavnim voliščem v Šmohorju. Po § 3 deželnozborskega volilnega reda voli deželno glavno mesto Celovec tri poslance, ostalih sedem volilnih okrajev voli vsak po enega poslanca. Ako bi se volitev ali morebiti potrebna ožja volitev v enem zgoraj navedenih volilnih okrajev ne mogla dokončati dné 13. novembra t. L, naj se nadaljuje prihodnji dan. Pravi člani trgovinske zbornice volijo tri poslance. Ako bi se ožja volitev, ki bi bila morebiti potrebna, ne mogla dokončati dné 13. novembra t. 1., naj se nadaljuje prihodnji dan. D. Volitev poslancev iz volilnega razreda veleposestva (prvega volilnega razreda) se ima vršiti tiné 15. novembra 1902. Volilci iz tega volilnega razreda volijo po § 1 deželnozborskega volilnega reda v eni volilni skupini deset poslancev. Volišče je deželno glavno mesto Celovec. Volitev se vrši v vseh volilnih razredih in volilnih okrajih po § 38 deželnozborskega volilnega reda brez izjeme po glasovnicah (volilnih listkih). Glasovnice kakor tudi poverilnice, po katerih se bode volilcem naznanil tudi prostor, kjer se volitve vrše, ura pričetka volitve in ura, ob kateri se glasovanje končd, se bodo volilcem pravočasno vročile potom predstojne politične oblasti ali županstva. _______ Shod slovenskih nepolitičnih društev v Ljubljani. Posebne vrste shod vršil se je 7. in 8. septembra v beli Ljubljani. Prišli so mladeniči od blizu in daleč, zastopniki svojih krepkih in nadebudnih tovarišev v raznih krajih slovenskih. V Ljubljani pokazala se je slovenska organizacija, ki hrepeni po izobrazbi poštenega našega nàroda. V ljubezni do tega ljudstva našli so se združeni Slovenci od vseh krajev domovine, a vsi skupaj so objeli zastopnike bratskega nàroda hrvatskega. Slovan je gledal v svojo bodočnost, ki bo krasna, zmagonosna, ako se sklepi, izrečeni na tem shodu od 500 zastopnikov sedem in sedemdeseterih društev iz vrš e in ako vsi nadaljujejo delo z isto Ijubez- Tine in Barigeljc. Pri Barigeljcu, 21. kimovca 1902. To je bila huda! Kar skakala je, ko sem domò prišel. Malo sem se uže naprej bal, no tega pa nisem mislil. To pot mi je pa res srce v hlače zlezlo. Piskerček, v katerem jo je kuhala — svojo jezo, je vskipel. Še sedaj mi je hudo pri srcu, kedar se spominjam na tisto uro, ko sem domò prišel. To je bila huda ura, čeprav mežnar ni zvonil. Tudi streljali niso proti hudi uri. Kar ulilo se je na-me. Jest pa sem udan v božjo voljo čepel na stolici, kakor kak spehan popotnik, katerega toča na širokem polji od vseh strani obdeluje. rZa božjo voljo, ne bodi no taka“, prosil sem jo. Pa čem bolj sem prosil in prav globoko zdihoval, tem bolj je sekala. Seveda ne s palico, vendar njena beseda segala je v živo. Jokati se pa nalašč nisem hotel, ampak junaško sem pričakoval sklepa. Mislil sem si, saj sem jest uže tolikim pod nos dal in toliko ljudi po cele mesce za nos vodil, zakaj bi pa danes Franci tega veselja ne privoščil. Naj ima svoj „frajd“. Saj jest bom tako spet kmalu po svetu šel. Tu pa imam dosti časa na vse to pozabiti. Potlej bom pa s podvojenim veseljem užival pro- stost. To sem le na tihem mislil. Rekel nisem nič, sem se rajši za jezik ugriznil in molčal, kot peč. To pot je imela Franca prvo in zadnjo besedo. Ujezili so jo seveda tisti nemškutarji in sorodna sodrga, pa jo je tako prevzelo, da sem jih jest slišal. „Ali je tega treba,“ rekla je Franca, „da toliko časa stikaš tam po Kitajskem in se toliko brigaš za tiste Bure, ki nam še v sorodu niso! Dumà pa se godijo take reči, da bi človek od jeze počil. Dan za dnevom postajajo ljudje bolj predrzni. Pa kar sproti. Tvoji prijatelji te uže kar po časopisih zbadajo. In še mene je zadnjič eden bil uščenil. Cela dolina, ej kaj dolina, cela dežela me čisla, in mislila sem, Bog vé, kako sem lahko ponosna na-te. Zdaj pa le pomisli, da se iz tebe norčujejo in pravijo celò, da si , od katerega imaš toliko pisem, v katerih ti piše tako zaupljivo o «pliberškem maslu,» kakor otroci sv. Miklavžu, kedar se mu priporočajo in mu naročajo, kaj naj prinese, vidiš tisti «Snedež», ki je druge svaril pred «pliberškim maslom», je menda zdaj padel sam vanj in se poškodoval. Drugače menda ni nevarno, le v glavi je baje dobil rano. Padel je na glavo v maslo in bil je v maslu do popka. OJ nog do popka je menda vse dobro in zdravo, a od popka naprej pa, kakor ljudje pravijo, vse za nič. Zdravniki so raznega mnenja. Slovenski zdravniki pravijo, da je rešitev še mogoča, nemški pa trdijo, da mu bo to v glavi ostalo. Bati se je le, da bi nemški zdravniki, posebno pa pliberški dr. Dvorjak, prav ne imeli. Slednji opazuje, da «Snedež» od tistega časa, ko je v pliberškem maslu se poškodoval, vedno upije: «oh, jest pa le na lèft, le na lèft». Seveda, če je človek toliko časa z glavo v «maslu», kakor «Snedež», potem ni čuda, da si želi «na lèft». In pa še, če je tako «žavtovo», kot je pliberško! Saj je celo tista stara pliberška padarca, ki je včasih tiste zdravila, kterim več dohtarji niso mogli pomagati, rekla, da je tisto maslo, ki je udarilo «Snedežu» na prsi v «gornjem štuki», bilo strašno žavtavo. In zato ona trdi, da je «Snedež» preč; ona pravi, da je zgubljen. Veš, Barigeljc, tvoja sveta dolžnost je, rešiti zdaj «Snedeža». Tolikim si pomagal, pomagaj še njemu. Pliberški «Kori» je menda hudo mazal in posebno pametno je hvalil «pliberško maslo» tistikrat, ko so v Libučah to maslo «koštali» in se za nemško komando požarne brambe v slovenskih Libučah navduševali. Ko bi bil Kori na Kitajskem ali pri Burih to govoril! To bi bil tekel, če bi le še časa imel! «Štajgarji», no ti so celo hvalili žavtovo pliberško maslo. Korlnov govor seveda ni bil tako imeniten, da bi se ministri zanj brigali, vendar ga je pa Kvedrova Neža, največja klepetulja pliberška, poslala v najbolj zanimiv evropski list — v «giftno kroto», in tam bodo brali enkrat Pliberčani, kako je — v starih nijo in z isto požrtvovalnostjo, kakor se je pričelo. Delu so se posvetili, delati naj torej sedaj hočejo in zavedno izobraženo ljudstvo bo najlepše plačilo za trud, za ves znoj in za vse zaničevanje, katero mora prestati vsakdo, kdor hoče narediti ljudstvo samostojno, ki bo lahko premagalo vse boje in vse spletke smrtnih svojih sovražnikov. V nedeljo ob 7. uri zjutraj zbrali so se od vseh strani slovenske zemlje prihiteli odposlanci in bratje Hrvatje v »Katoliškem domu“. V dolgi vrsti odkorakali so odtod v križevniško cerkev k sv. maši. Cerkveno propoved je imel g. dr. Evgen Lampé, ki je dokazoval, da ne more biti nasprotstva med pravo vero in pravo omiko. Točno ob 9. uri se je pričelo zborovanje, katero je otvoril g. Luka Smolnikar. Današnji shod, dejal je govornik, kaže, da ni resnična trditev nasprotnikov, da mi katoličani poneumljamo ljudstvo. Mi hočemo omiko in to nosimo med slovenski nàrod. Mi hočemo duševni kapital našega nàroda naložiti, da bo nesel sto in več odstotkov. Mi preveč ljubimo slovensko ljudstvo, da bi nameravali ga poneumljevati, marveč trudimo se za njegovo čast in blaginjo, ki sloni na neminljivih resnicah katoliške vere, da ga tako s skupnim delovanjem pripravimo na tisto stopinjo, da ga bo moral vsak nàrod spoštovati. Nato govornik pozdravi došle goste. Svojim predsednikom izvoli shod g. dr. Jan. Ev. Kreka, ki prevzame predsedstvo in poudarja, da bo z železno roko vodil zborovanje. Sploh nam treba več ljubezni do železa in do tega, kar se iz železa kuje, bodisi motika, plug, če treba pa tudi meč ! Četudi smo, kakor pravijo nasprotniki, majhni, a zavedamo se svojih dolžnosti in vemo vsaj, kaj smo, ko nasprotniki o sebi niti tega ne vedó. Vsakemu izmed nas odgovarja srce, da smo z duhom in telesom katoliški Slovenci in demokrati ter kot taki prijatelji ljudstva. Vseh podrobnostij se moremo navajati zaradi pomanjkanja prostora. Glavna stvar so sprejete resolucije: o notranjem poslovanju „Zveze“, o izseljevanju, medsebojni pomoči, pravnem varstvu, o snovanju in vodstvu društev, o shodih, o gospodarstvu, o strokovnej organizaciji, o dunajski osrednji zvezi in o časnikarstvu. Posebno se je izrazila želja, da naj bi se slovenski krščanski časnikarji še letos sešli k skupnemu sestanku v Ljubljani, kjer naj določijo vzajemno postopanje z ozirom na novi kolportažni zakon, enotno agitacijo za naše časopisje; zlasti naj se slovenskim delavcem čim preje osnuje samostojen strokoven delavski list. Zvečer so se udeleženci sešli na vrtu gostilne pri „zvezdi“ k veselici, ki je zbrala toliko ljudstva, da je bil tamošnji vrt mnogo premajhen. Prostor bil je jako okusno okrašen, vihrale so nàrodne zastave. Izmed raznih pozdravov omenjamo besed g. Moškerca in g. Rupnika. Prvi se spominja obmejnih Slovencev, zlasti Korošcev, ter presrčno pozdravlja zastopnike delavskega društva iz Prevalj. V razširjenju naše organizacije je rešitev slovenskega ljudstva. G. Rupnik iz Prevalj se zahvali v imenu Korošcev. V hudih stiskah so Slovenci na Koroškem, ampak krščansko-socijalna misel, katera je zanesla med ljudstvo združevanja in medsebojne časih pri posebnih priložnostih smel — «pliberški purgar» govoriti in ga niso zaprli v tisto hišo v Celovcu, ki se blišči ob tisti cesti. Poslušaj, Barigeljc, kaj poroča «giftna krota» o Korlnovej čenčariji: „Potem pa je prijel za besedo in jo je držal «Kori» ter je zinil tako-le: Visoki štaj-garji! Jest sem zmerom rekel in što še štukej ponovim: Mi smo mi, mi smo mi, mi smo Pli-berčani, — Mi se ne ne bojimo, če smo tudi sami. (Splošno odobravanje.) Vidite, dragi štajgarji, to je bilo zmerom tako, da so pliberški purgarji živeli med Slovenci in le od Slovencev. To je bilo, je in ostane. (Štajgarji upijejo «hajl!») Vas Slovencev v našem mestu in pa v pliberški okolici je toliko, da bi nas lahko purgarje nemške krvi na salati snedli. Vaš «Snedež» je rekel sicer, da nas bi bilo za to salato premalo, pa tudi za to se ni treba bati, da bi nas snedli, ker se bojite, da bi vam mi v želodci obtičali. (Vse upije hajl! — «Snedež» se neprenehoma usekuje, menda ga nos srbi.) Zato pa ste se vi premislili in rajši vidite, da vas mi nemški purgarji pohrustamo. (Splošno veselje. — «Snedež» kiha.) Vi ste bolj voljni in vaše meso je bolj mehko, to je uzrok mojega veselja današnjega, da ne gremo mi v vašo, ampak vi v našo mavho. (Hajl!) Ko vas, dragi štajgarji, tukaj pod seboj vidim in pomislim na ogromno število Slovencev v Pliberku in njegovej okolici, mi na misel pride tisti — Mohamed. (Štajgarji upijejo: hajl Muhamed!) Vidite, vi štajgarji ne veste, kaj je bil tisti Mohamed, zato pa vam bom jest o njem nekaj povedal. Samo to vam rečem, če jest govorim, imate biti tiho. Če ne, vas bom manire naučil. (Štajgarji se uklonijo pred Korlnom, — «Snedež» pomoči, ta mora pokazati svojo zmagujočo silo tudi v Korotanu. Med posameznimi govori in lepo zabavo je hitro minul večer. Z veliko življenjsko močjo nastopila so naša nepolitična društva na svojem prvem skupnem shodu. Pokazalo se je takoj, da bodo ti vsakoletni skupni sestanki velikega pomena za pošteno organizacijo slovenskega ljudstva, posebno za nas obmejne Slovence. S teh shodov nesel se bode ogenj pravega navdušenja med slovenski nàrod! S—. Dopisi. Beljak. (Popravljanje mostu.) Most na državni cesti čez Dravo v Beljaku, se bo za vozno pot popolnoma prenaredil. Vsled tega se je ustavil promet za vozove od 16. t. m. naprej od ure zvečer do 6. ure zjutraj, dokler se to delo ne konča, t. j. kake tri tedne. — (Požar.) Dné 11. t. m. po 9. uri zvečer pogorel je v Beljaku za orožniško kasarno proti Valterjevi vasi stoječi skedenj Lepušičevih dedičev v pol ure popolnoma. Tukajšnja požarna bramba bila je urno na mestu in tudi druge iz okolice so prišle na pomoč. Škoda in zavarovalnina ste neznatni. Razburjenost občinstva po treh strelih, katero je privrelo od vseh strani, deloma tudi iz pernic, se je kmalu polegla. — (Konja in voz) ukradli so neznani tiči 6. sept. posestniku J. Tidl, po domače Špitalarju iz Ebenwald-a, občine Paternijonske, opoludne pri belem dnevu, ko se je mož „krepčal" v gostilni J. Tomazarja v Šmartnem. Ko se Tidl tega dné vrača ob 11. uri predpoludne domu, oglasi se naj-prvo v Vranovi gostilni v Šmartnem. Tu se mu pridružita dva moška in se zabavata ž njim. Čez pol ure jo vdarijo vsi trije od tukaj h „Gatter-wirt-u“. Tu zalijejo žejna grla s pivom in se dobro počutijo. Možaka plačata, Tidl pa ostane. Vsedeta se na voz in jo odkurita proti Gornji Beli. Tidl šele kasneje zapazi, kaj mu je izginilo, zasleduje vesele voznike, toda zastonj. Titularnemu postaje-vodniku g. J. Tillerju posrečilo se je še-le po napornem iskanju čez dva dni v Bistrici v Rožni dolini najti enega tiča, 22letnega Jan. Taučarja iz Št. Jakoba. Konja je pustil v hlevu g. L. Schiller-ja v Wernberg-u. Izgovarja se, da je bil pijan in da ne ve, kod se je okoli vozil. Oddali so ga sodniji, da to bolj natanjko premisli. Tidl ima spet svojega konja in kola in pravi, da se bo v prihodnje raje sam vozil ž njimi, kakor da bi se drugi brez njega vozarili. —k. Borovlje. (Lokalna železnica Svetna vas-Borovlje-Podljubelj.) Zaradi gradnje železnice čez Karavanke pokazalo se je potrebno, da se zgradi stranska proga od Svetne vasi čez Borovlje na Podljubelj, po kateri se bo kasneje ob enem kakor na progi od Celovca do Svetne vasi, najkasneje po letu 1904 skupno prevažalo. Dežela bo prispevala za to lokalno progo 400.000 K. —k. Grebinj. (Razne reči.) Tukaj in v celi okolici so obrtni napisi: t. j. gostilnic, rokodelcev itd., izključno le nemški. Če se poprašuje, kako je to prišlo, da ni slovenskih napisov, ker tu in v okolici le Slovenci bivajo, odgovarjajo, da je „oblast“ tako zapovedala (?). Katera „oblast“ pa je tako zauka- poklekne.) Vidite, vi «štajgarji», štoti Mohamed je bil mož (Štajgarji upijejo hajl! «Snedežu» postaja vroče in želi na lèfc, na lèft!). Ja, Mohamed je bil mož in je tudi rekel, da je on prerok, ali ljudje niso Mohamedu tako radi verjeli, kakor vi Libu-čanski štajgarji nam Pliberčanom. Zahtevali so od Mohameda, naj dokaže, da je on res prerok. Mohamed, ki je bil precej «frišen» mož, se ni dolgo pomišljal. Vsedel se je na star panj, rekel, da bo goro premaknil, in začel je ter cel dan klical: «Gora pojd’ k meni, gora pojd’ sem.» Ker se gora ni ganila, ljudje pa se vedno bolj glasno smejali, zato je Mohamed vstal ter zaklical: «Gora, če ti nočeš k meni, grem pa jest k tebi.» Kar je rekel, to je tudi storil zviti Mohamed. (Štajgarji ploskajo in hvalijo Mohameda; «Snedež» se praska za ušesi.) Vidite, visoki štajgarji, taka gora ste vi Slovenci, in Mohamed smo mi Pliberčani. Samo nekoliko razločka je. Kar se Mohamedu ni posrečilo, to se je nam Pliberčanom. Ne mi, ampak vi ste se pomaknili k nam. To nas veseli! Pa še drugi uzrok vam moram povedati, zakaj sem danes vesel. Pohvaliti vas moram zarad vaše nemške komande. To ste jo pogruntali. Saj je vam lahko vsem znano, da je slovenska beseda bolj mehka, nemška bolj trda. In zato bodite prepričani, da bo ogenj kar bežal pred nemško komando in mogoče ga boste lovili, a gasiti vam ga ne bo treba nikoli. In pa še ta brizgalnica iz nemškega rajha, ta bo ogenj kar «panala». V tej je deset zaprtih coprnic. To bo uže izdalo. (Vse upije hajl! «Snedež» pa se je med tem na glavo postavil.) Vidite, štajgarji, zdaj ne bo več ognja in brizgal- zala, nisem mogel zvedeti. V celem Grebinju sta sanm dva slovenska napisa : „Tischler — Mizar" in „Žandarska postaja", kakor da bi bili tu sami trdi Nemci; pa ni tako, kar je tu Nemcev, so večji-del vsi privandrani. Da je Grebinj slovenski, kaže že njegovo staro ime „Windisch-Griffen“. Smešno pa je, da ima urar svojo obrtno tablo mesto klopi pred hišo. — Predno se v Grebinj pride od Veli-kovške strani, je ob cesti nasajeno sadno drevje, posebno jabolka na desno in levo, in je tako polno obrodilo, da se hočejo veje polomiti. Po drugih krajih je sadja le malo ali pa nič; toraj bo za mošt prav slabo leto. Sicer je pa letina prav dobra. Ker je bilo v vigredi tako hladno, so kmetje po hribih začeli še le sedaj žeti. Za otavo je bilo vreme prav ugodno. Dnevi so bili prav gorki, celo vroči, in se sme reči, da so ljudje otavo lahko posušili in pod streho spravili. Le turšica je letos zelo zaostala. Ajda je že rjavkasta, se bliža zreloti in kaže dobro. — Čebele so sploh letos redko rojile, ker je bilo vreme v obče hladno. Zadnji dan meseca avgusta sem videl v Grebinjskem Kloštru čebele rojiti, kar se sploh redko zgodi, da bi se roj tako pozno preselil. Pravijo pa, da tako pozni roji niso kaj dobri. Prevalje. (Toča.) Dné 13. sept. popoludne prišla je čez naš kraj huda nevihta, kakoršne ljudje že dolgo ne pomnijo. Bliskalo je in treskalo, da je človeka postajalo groza, udarila je tudi strela, hvala Bogu, da le v drevesa. Izpod jeznega neba se je vsula gosta, debela toča, da je je bilo v par trenutkih vse belo in je na več krajih ležala še ves drugi dan. Napravila je mnogo škode, zlasti pri ajdi in sadju. Prevalje. (Zborovanje.) Naše slovensko katoliško delavsko društvo je priredilo v nedeljo dné 14. sept. v gostilni pri „Štokl-nu“ zopet svoje mesečno zborovanje, ki se je prav dobro obneslo. Ljudstvo je zasedlo vse prostore, mnogo moralo jih je še stati. Najprej je nam predsednik, g. Rupnik, v daljšem govoru poročal, kako se mu je godilo v beli Ljubljani na shodu slovenskih nepolitičnih društev, s kakšnim veseljem in navdušenjem so ga sprejeli, o čem se je tam razpravljalo in sklepalo. Naše delavsko društvo si mora gotovo šteti v čast, da je poslalo na ta važni shod svojega zastopnika, tembolj, ker so bile Prevalje edine na celi Koroški, ki so bile tam zastopane. Slava jim ! Ker je naše delavsko društvo izgubilo prejšnjega vrlega, zaslužnega tajnika, č. g. Maierhoferja, izvolili smo zopet novega, č. g. Dragasnika, ki je tudi obljubil, da bo z vso vnemo deloval za naše društvo. Nato so naši prevaljski dijaki uprizorili igro „Vaški skopuh". Vsi so dobro rešili svoje uloge in pokazali, da se prav dobro znajo sukati na odru, dasi je ta sila priprost; največ smeha je vzbudil premeteni berač Zlomek. Hvala vsem za njihov trud ! Da bi se le kmalu zopet prikazali, vse ljudstvo jih bo z veseljem pozdravilo. Z največjim veseljem in navdušenjem pa smo sprejeli občeznanega „Reberškega Ožbeja". Ta pa zna, ta: govoriti, peti in burke zbijati, da mu nihče ni kos. To je bilo smeha! Pa zna tudi vsakega tako potipati, da se mu mora smejati. Pozabiti pa tudi ne smemo naših vrlih domačih pevk, ki so nam zakrožile s svojimi čistimi, jasnimi glasovi več lepih milih slovenskih pesnij. Tako smo se zares dobro nico boste potrebovali za pretakanje «pira», kedar boste žejo mestu ognja dušili, in na tiste zlate čase jest vzdignem čašo ter rečem «gut duršt» !" — „Tako je govoril Kori. Barigeljc, če hočeš še več slišati, le pojdi doli", pravi Franca. In res, takoj se je podal na pot in bo prihodnjič o svojem poizvedovanju obširneje poročal Barigeljc. Smešničar. * Nek zdravnik je ozdravljal bolno gospodičino bogatega grajščaka. Poklican pa je bil k nekemu oddaljenemu bolniku, tako da tri dni gospodičine ni mogel obiskati. Četrti dan jo prisopiha na vso sapo in potrka na grajščinska vrata. Vratar pride odpirat. Ko zdravnika zagleda, reče mu: „0j ne trudite se več gori, gospodičino smo že danes zjutraj pokopali; ona si je tudi brez vas pomagala." * Kuharica: „Milostljiva gospa! Prosim, da mi napišete spričalo." — Gospa: „Ja kaj hočem zapisati v vaše spričevalo vam, ki ste tako malopridna dekla? Tega vendar ne morem zapisati, da sem z vami bila zadovoljna?" — Kuharica: „Tega tudi treba ni ; zapišite le samo to, da sem cele tri mesece ostala pri vas v službi, — s tem bote mene najbolj pohvalili in priporočili." * Ona: „Ljubi moj Jozej! to ni kljunač ali kornprat, to je le gos, ki si jo v gozdu ustrelil." — On: „Primaruha! To je pa vendar preveč, kar se naše dni godi. Ni dosti, da nam brezvestni ljudje vsa jedila pokvarjajo, — zdaj še nedolžne živalice v gozdu svojo podobo in svoje meso preminjajo in pokvarjajo." imeli in le prehitro je prišla temna noč in čas ločitve. Težko smo se ločili, a ločili smo se z zavestjo, da so bile te kratke ure res lepe, prijetne ure in gotovo nobenemu ni bilo žal, da je prišel k zborovanju. Podjunska dolina. (Nekaj posebnega.) Hodeč po lepi podjunski dolini, dojdem šolarje vračajoče se po sklepu šole domu. Dobili so ravno spričevala in nekaterim se je svetil obraz, ko so videli, da je število „einserjev“ mnogo, drugim se je zopet kremžil, ko so videli one spake od „firarjev“. In marsikateri je ugonobil belo pismo, da bi ne povzročilo kot „corpus delicti" mazanja z blagodejnim brezovim oljem. Pognal je kosce v zrak in veter jih je raznesel na vse strani, morda s tem tudi vse to, kar se je šolar med letom naučil ali tudi ne, kar je pri dandanašnjih šolah lahko umevno. Ko tedaj dojdem fante in dekleta, me pozdravljajo v nemškem jeziku. Obrnem se in jih vprašam, če ne znajo slovenski. „0, dro“, oglasijo se vsi. „Cemu pa tedaj slovenski ne pozdravljate?" In tedaj se ojunači majhna deklica in pravi: „Mi smo pač mislile, da ste samo nemški, ker ste tako le napravljeni." Tako tedaj, sedaj sem pa zvedel pravi vzrok. Tako se je tedaj že ukoreninila misel, da Slovenec ne more biti kaj boljšega, da je gospod le — Nemec. Tedaj le on ima pravico nositi lepšo suknjo, za Slovenca kaj takega ni! Mislim pa, da krojač more prikrojiti tudi Slovencu lepo obleko in še ni treba biti vsakemu, ki nosi boljšo suknjo, nositelju nemške kulture. Spominja me ta odgovor na nek slučaj. V nekem kraju je krajni šolski svét naročil, da naj šolarji pozdravljajo v jeziku kraju primernemu. Tamošnji učitelj pa je to tako raztolmačil otrokom : Domače ljudi morate slovenski pozdravljati, kdor je pa lepši oblečen, tega pa nemški. Morebiti je pri tem slučaju kaj enakega! Št. Vid v podjunski dolini. (Dva grobna križa.) Gotovo nekaj izvanrednega je, če ima mrlič na svojem grobu dva križa. To redkost morete videti na našem pokopališču. Umrl je 24. marca leta 1898. najemnik Pušnikove kmetije v Nagelčah, Tomaž Poluk. Domači sorodniki napravili so rajnemu lesen križ na njegov grob s slovenskim napisom, po katerem je Pušnik, kakor je tudi res, umrl 24. marca 1. 1898. Neki drugi sorodnik v Celovcu, brez da bi se z drugimi sorodniki dogovoril, napravil je rajnemu drugi spomenik z nemškim napisom, po katerem pa je Poluk umrl že leta 1897., torej po nemškem napisu eno leto prej, kot po slovenskem. Znabiti da je rajni Pušnik znal tudi kak jezik, ki mu je za eno leto poprej v večnost pripomagal. Sedaj pa še kdo reči, da z nemškim jezikom ne pridemo hitreje naprej kot s slovenskim. Št. Štefan pri Trušnjah. (Ogenj.) V noči od 13. do 14. t. m. nastal je v tukajšnji zakristiji (žagradu) na do sedaj še neznan način ogenj, ki je uničil večino mašnih oblačil in perila, tako da znaša škoda skoraj čez 200 gld., katera svòta je za tukajšnjo precej revno župnijo velika. Sinčavas. (Železnica Sinčavas-Kapla.) Omenilo se je v nekem dopisu „Mira“, da se pové o primernem času še nekaj o slovenskih napisih na postajah nove železnice. Evo vam tedaj zopet nekaj ! Ko sem šel proti domu, vidim v Dobrlivasi na postaji na eni strani postaje mogočno zapisano „Ebern-dorf“, na drugi strani pa slovenski — čudite se in strmite — : „DoTerlavas“. Grom in strela! Ta jo je pa potuhtal, to bo dalo našim jezikoslovcem mnogo dela, da bodo našli tudi vzrok, od kedaj ima pravico vladati „v“ namesto „b“. No, in še nekaj; na eni strani hišice je nemški napis, na drugi pa slovenski. To bo tedaj tako: Če se peljemo iz Sinčevasi v Kaplo, bomo vsi Nemci, če pa nazaj, pa vsi Slovenci, a se ne bo marsikateri ustrašil te spremembe? Gremo malo dalje mimo Goselne vasi za jezerom, kjer je lepo hladno, da si malo ohladimo svoje ogorčenje nad tem napisom, in pridemo v Žitarovas. Tam je postajica in zraven bela tablica z napisom na eni strani : Halte-stelle „Sittersdorf“ — Postajica „Zitarovas“, na drugi: Haltestelle „Sittersdorf“. — Postajica „Ži-tarovas." Imenitno! Kdor zna, pa zna, je rekel oni, ki je s svedrom kozla drl. Le hitro naprej odtod, da nas noč ne dobi in si moremo še ogledati napis v Železni Kapli. Mimogredé smo si ogledali še novi napis na Miklavčevi postaji. Zbrisali so prvotni „Mik!avec“. Toda sedaj v Kaplo. Tam stoji pod nemškim napisom slovenski, ki je za tretjino manjši, seveda, ker je tudi število Slovencev samo tretjina na Koroškem. Ta napis se glasi: „Ž e les n a Kaplja." Konec krona delo. Tako tedaj, če potuješ ob železniški progi in čitaš napise, razun dveh ali treh, niti jeden ni pravilno napravljen. Kaj takega nas pač ne more pustiti hladne krvi. Vsakega Slovenca mora srce boleti nad takimi spakami. S tem se vendar smeši slovenski jezik in mislim, tega ravno ne zasluži. Vsak ima rad, da se njegovo ime pravilno piše, in tako moramo tudi mi zahtevati, da se krajevna imena v slovenskem jeziku pravilno pišejo. Vprašamo tedaj, ali res ni bilo mogoče, napraviti pravilnih napisov? Bolj verjetno se nam pa še zdi, da oni, ki so napise izvrševali, slovenščine sploh zmožni niso bili in zaradi tega te napake. V tem slučaju bi pač nujno prosili, da bi se te pomote popravile. Kapelčanom slovenski napis posebno bode v oči, vsaj nekaterim; trdijo namreč, da trpi pod tem „nemški značaj" trga. No, le mirni bodite, ta napis, že itak majhen, če tudi v rdečih črkah izpeljan, katera barva vendar le vzburja žolč — puranom —, ta napis vam ne bo vzel vašega nemškega značaja, sicer pa pomislite, da se ne boste vozili samo vi iz Kaple, ampak tudi Slovenci iz teh krajev, katerih je dosti več in ki vam nosijo svoj denar, in ti tudi morejo zahtevati napis v svojem jeziku! Saj se pa tudi slovenskega denarja prav ne branite in še nismo slišali, da bi ta spravil v nevarnost tisti vaš n nemški" značaj! Reberca. (Nova železnica.) Zgradba nove železnice je skoraj gotova. Napravljena je tudi že telefonična zveza z Železno Kaplo, in v Sinčivasi so že vozovi, tovorni kakor tudi za osebe. Sedaj te dni se bo vozil takozvani „Polizeizug“, ki bo skušal, ali je proga dovolj trpežno napravljena. Barabarji so večinoma šli z lastavkami vred v tuje kraje. Začetkom vinotoka pa bo slavnostna otvoritev. In potem se bo pa še marsikaj spremenilo. Ne bo več pomikanja težko naloženih vozov, ne hitro drdrajočih fijakerjev (izvoščekov) in marsikateri konjiček bo šel v dobro zaslužen pokoj. Reberca. (Vihar). V soboto dné 13. t. m. prišla je tudi k nam huda ura in je padala med gostim dežjem tudi toča. Vmes pa je razsajal grozen vihar, kakor je že to navadno na Reberci, dà, razsajal je s tako silo, da je v komendi izpulil — rep petelinu, ki sedaj žalostno poveša svojo glavo, premišljujoč, kako bi zopet novega dobil. — Ta žalosten „eksempel“ poroča vsem radovednim ljudem Ošhej. Škocijan. (Razno.) Bolj, kakor prejšnja leta je bilo letos obiskano letovišče klopinjskega jezera, ki leži v naši fari. Stalno je bivalo tukaj okoli 160 tujcev, drugih je bilo tudi veliko, tako da so bila oddana vsa stanovanja. — Z letino so naši kmetje prav zadovoljni; le ajdo sta nam suša in južni veter zelo posmodila in prerano dozorila ; varuj nas Bog sedaj še preranega mraza. — Na roženvensko nedeljo obeta biti pri nas lep dan. Naša Ciril in Metodova podružnica napravi tedaj jubilejno slavnost papeževega 25letnega vladanja. Slavnost se vrši v cerkvi s „Te Deum" in prilično pridigo na Šentjurski gori, kjer se obhaja tedaj druga služba božja. Popoludne po blagoslovu pa se vrši podružnično zborovanje s slavnostnim govorom, katerega govori č. g. V. Weis iz Velikovca. Da bode zraven resnega dela tudi nekaj vesele spremembe, zato bode skrbel škoci-janski moški zbor, ki prav pridno goji in razširja čast pesmi slovenske. Svojo pomoč so nam obljubili tudi vrli tamburaši-Biserničani iz Celovca. Reberški Ožbej tudi prilomasti, če ne z novim „fik-fik“ od Miklavca do Sinčevasi, pa s svojim „štifletencugom" čez Vrbe. Tokrat namerava po Škocijanu „farbati“ z raznimi barvami; tudi nam prinese lepo sliko „djeških turmov". Kakor 26. januarja, tako tudi obeta sedanje naše zborovanje biti sijajno; zato pa pridi vrlo slovensko ljudstvo iz podjunske doline in iz sosednih krajev dné 5. oktobra v velikem številu k Majarju v prijaznem Škocijanu. Na svidenje ! Vetrinj. (Zaradi žaljenja časti) tožila sta svojega g. župnika dr. Ivana Amšl-a dva tukajšnja posestnika, farana Rup in Kopajnik. Zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli preje poročati. Obravnava, ki se je vršila 3. septembra 1.1. in pri katerej je zastopal tožitelje znani — protestant dr. Mesiner, toženca pa dr. Pupovac, je dokazala, da so bile vloge g. dr. Amšl-a resnične, a tožbe Rupove in Kopajnikove popolno neutemeljene. Sedanja tožba pokazala je ravno nasprotno od tega, kar je menda (?) dognala porotna obravnava proti Berčingerju lansko leto. Čestitamo in kličemo : Proč s porotniki pri tiskovnih pravdah! Naj se take tožbe prepuščajo posameznim sodnikom! S—. Gospa sveta. (Zaklade kopljejo?) Skozi 7 tednov kopalo je vsak dan 6 do 10 delavcev proti plačilu dveh bron na grobišču, da so iskali starine. Koliko je bilo treba plačati za svet, koliko je imel plačila vodja, ki je prišel iz Celja — vse to se od-tega našej vednosti. In vspeh tega razkopavanja? Kratko rečeno: Velika ničla! Kmetom so bili skozi teh 7 tednov odvzeti delavci, deželni in državni denar so pa tako rekoč vrgli proč. — Tudi mozajik bil je predrago plačan, vzrok temu je seveda javno mnenje (?). Ce bi hotel kak zasebnik ali kaka akcijska družba to razkopavanje nadaljevati, bi pa res — sicer nismo merodajni — svetovali, da si kupi takoj celo oralo sveta in da po načrtu dela, ne pa, da danes izkopljejo tukaj luknjo, jutri jo pa zopet zasujejo; davčni denar se pač gotovo lahko porabi za marsikako bolj potrebno in koristno stvar. Jih imamo pri nas dovolj ! S—. Kanalska dolina. (»Slovensko planinsko društvo" in njega nasprotniki.) Celovške „Freie Stimmen" so nedavno izrazile jezo in spraznile žolč nemških nacijonalcev, osobito onih gospodov, ki osrečujejo naše gorsko ozemlje z nemškimi napisi. Kaj je spravilo te gospode zopet v tak pomilovanja vreden položaj? »Zlobno" slovensko planinsko društvo, oziroma njega zilska podružnica ni prej vprašala dotičnih gospodov, ali sme v letu 1902. po K. sploh še živeti, in drugič, če dobi zato milostno dovoljenje, ali sme v svoji domovini, h kateri še do dandanes pripada sloveča »Zajezera" pod Višarjami, kupiti nekaj zemljišča, da si tam sezida planinsko zavetišče. Ker je slovensko planinsko društvo bilo tako „drzno“, da ni prosilo za tako dovoljenje in ker kopiči v tem oziru že skoz več let svoje grehe, zategadelj »Ereie Stimmen" in njih pristaši na slovenskem planinskem društvu ne vidijo ne trohice kaj dobrega, ampak vse, kar stori to naše društvo, je samo zloba, vse je naperjeno samo Nemcem v škodo, še imena »planinskega društva" ne zasluži več. — Čudni ti Nemci, ki mislijo, da mora ves svet po njih volji plesati. Najbolj jih jezi, da slovensko planinsko društvo deluje tudi tam, kjer so nemški pritepenci razpeli svoje mreže po slovenskih gorah in se tam obnašajo, kakor bi bile te njih večna posest. Milostljivo bi pripustili, da bi slovensko planinsko društvo delovalo samo v takih krajih, kamor ni seglo nemško društvo, to se pravi v prav neobiskanih, turistično brezpomembnih krajih. Gotovo dejstvo je, da je nemško planinsko društvo posedlo najlepša in najzanimivejša mesta v naših gorah, če tudi marsikje ni storilo Bog vé kaj imenitnega, ampak ravno toliko, da smatrajo naše lepe kraje za nemško posest. Če pa Slovenci na lastni rodni zemlji kaj koristnega in boljšega napravijo, če marsikje, kakor na primer na Triglavu, daleč prekosijo Nemce, tedaj ti kar zažen6 huronsko vpitje, da jih Slovenci motijo na njih nemški posesti, da jim delajo konkurenco in da izkoriščajo nemško delo. Ko bi naši Nemci malo bolj pametni bili, kakor so nacijonalni, bi se morali le veseliti, da tudi Slovenci delujejo v prospeh planinstva, ker to koristi tudi nemškim in drugim potujočim planincem. Marsikateri Nemec je že prav prijetno in zložno hodil po naših potih in prenočeval varno v naših planinskih kočah, bil tam prijazno in dobro postrežen, da je moral nehoté izraziti svoje veliko zadovoljstvo. — Nemško planinsko društvo se pa ravno v naši domovini najmanj ozira na nas. V popolnoma slovenskih krajih, kakor na Kranjskem in Goriškem, — da bi ne govoril sploh kaj o Koroškem — postavljajo samo nemške kažipote in napise; marsikaki Slovan je moral nehoté zapustiti nemško kočo, kakor se je na primer pred dvemi leti pripetilo češkemu profesorju z dijaki, da so morali sredi noči zapustiti nemško Bertha-kočo pod Jepo, ker so jih Nemci, ki so pozneje prišli, zapodili. Kak nedolžen podpis Slovana v spominski knjigi dà navadno povod najsovražnejšim opazkam proti Slovanom; in celo nevarno je govoriti v nemških planinskih kočah ob prisotnosti Nemcev kako slovansko narečje. — Krivično nemško naziranje o Slovencih in sosebno o slovenskem planinskem društvu spričuje tudi trditev v »Freie Stimmen", da zilska podružnica slovenskega planinskega društva ne zida v »Zajezeri" pod Višarjami planinskega zavetišča iz potrebe, ampak iz samega sovraštva do Nemcev. Zategadelj poživlja ta list nemško časopisje, naj natančno zasleduje delovanje slovenskega planinskega društva in naj pokaže, da slovensko planinsko društvo sploh ni kako planinsko društvo, ampak društvo agitatorjev, ki hoče še krasnemu planinskemu svetu kazati svojo nadutost. Zraven se pa »potujoča Nemčija" svari, naj ne podpira nepremišljeno Slovencev. — Taka pisarija se sama sebe obsoja in kaže ošabnost in krivičnost gotovih Nemcev v pravi luči. Slovencem, posebno koroškim, naj bo to jasen opomin, da prav številno pristopajo k zilski podružnici slovenskega planinskega društva, katero ima po svojem neumornem delovanju velike zasluge za našo domovino. Posebno se priporoča velepomembno podjetje v naši divni »Zajezeri" v izdatno podporo, da ostane ta prekrasni gorski kraj na zapadni slovenski meji našemu nàrodu ohranjen, da se tam kmalu vzdiguje naš lastni planinski dom, kjer si bomo v svežem gorskem zraku, v rajsko lepem svetu, odmaknjenem mirnem kraju krepili zdravje, v družbi bratov se vedrili, pa tudi se navduševali za višje idejale, gledajoč tu krasoto in veličastnost stvarstva Božjega na naši lastni in dragi rodni zemlji. —r. Novičar. Na Koroškem. Potrjen zakon. Cesar je potrdil lovsko postavo, kakor jo je sklenil deželni zbor v zadnjem zasedanju. — Dalje je cesar potrdil postavo o zazidanju blaškega potoka v zilski dolini. DukoTske zadeve. Za veroučitelja na meščanski šoli v Volšbergu je imenovan g. H. P i e t s c h-n i g, provizor v Tvengu. Prestavljena sta gg. pro-vizorja: Edg. Klimsch iz Št. Petra v Lesu v Karnski grad in M. Thaller iz Št. Jurija ob jezeru v Nemški Plajberg. — Razpisana je do 25. okt. župnija Št. Peter v Tvengu. Po slovenskih deželah. Druga slovenska umetniška razstava v Ljubljani se je otvorila v soboto 20. t. m. Otvoritev bila je svečanostna in se je vršila ob 12. uri opoludne. Vredba razstave je jako ukusua in jury je sprejela približno poldrugsto umotvorov, nad 70 del pa je bilo odklonjenih. Otvoritev ni le samo umetniškega pomena, nego splošno kulturnega. Pri nas je vpodabljajočo umetnost, katero so včasih naši predniki mnogo bolj gojili, kakor mi do zadnjih let, dvignilo iz smrtnega spanja slovensko umetniško društvo. S prvo razstavo smo pokazali tujcem, da smo Slovenci kulturen nàrod, da imamo svoje zastopnike na vseh poljih umetnosti; pokazali smo, da imamo pravico reči, da smo kulturen ndrod. Kakor pa je bil prve razstave le bolj namen, gorenje dejstvo konštatirati, tako je pokazala druga izložba, da stopamo korak za korakom navzgor in se bližamo, oziroma smo tudi ponekod že dosegli svetle višave čiste umetnosti. Shod proti pijančevanju, ki se je zadnji teden vršil v Ljubljani, se je prav povoljno obnesel. Govorili so gg. bogoslovec Kranjc iz Maribora, profesor dr. Jožef Debevec, župnik Trunk iz Kazaz na Koroškem in župnik Kosec iz Kamenj na Goriškem. Koncem shoda so zborovalci sprejeli več tozadevajočih resolucij. Tržaški Slovenci so priredili v nedeljo dné 14. septembra velikanski shod, na katerem so zahtevali ljudskih šol za slovenske otroke v Trstu. Nad 5000 tržaških slovenskih otrok nima v Trstu nobene ljudske šole, in okoli 9000 otrok iz okolice in mesta nobene srednje šole. To so vnebo-vpijoče razmere. Že celih 18 let prosijo tržaški Slovenci vlado za odpomoč, a vlada ima za Slovence le gluha ušesa. Shod v nedeljo je bil vrlo dobro obiskan. Udeležilo se ga je nad 6000 ljudi. G. dr. Gregorin je pojasnoval šolsko vprašanje slovensko. Oglasili so se tudi socijalisti, katerim je zelo dobro odgovarjal g. dr. Rybaf. Ko je predsednik Mandič zaključil zborovanje, zaklical je množicam: „Ako pa ne pomore tudi ta današnji naš nastop, pojdemo na ulico—.“ Tem besedam je sledilo nepopisno navdušenje med vsemi zborovalci. Od ust do ust se je raznašal silen odmev, roka se je vzdigovala za roko, širila so se junaška prša delavcev — ves zbor je predstavljal samo eno telo, telo razjarjenih slovenskih očetov. Križem sveta. Nemški strah pred lužiškimi Slovani. Strah, ki ga povzročajo Nemcem Poljaki v Poznanju s svojo nàrodno borbo, je zadobil zdaj še nove večje oblike. Znano je, da so Prusi mislili lužiške Srbe že popolnoma izgubljene za slovanstvo in jih zaradi tega tudi niso narodno preganjali. Kar h kratu pa se je ta deloma ponemčeni nàrod dvignil v zavesti, kako veliko krivico so mu storili Prusi, hoteči ga oropati nàrodne svetinje. Prvi pojav te zavesti lužiških Srbov je bil, da se je vršil te dni kongres lužiškega dijaštva, katerega se je udeležilo tudi nekaj Čehov. In zdaj je zavladal strah v Berolinu; nemški listi pišejo: „Še par takih shodov in v vsem lužiškem nàrodu se zbudi ne-ugasna mržnja proti Nemcem.“ Strah Nemcev, da se krivica utegne maščevati, je torej velik in — opravičen. Tržne cene. T Celovcu, dné 18. septembra 1902. Ime blaga na birne na hektolitre Prignalo se je K V K V pšenca. . . 10 12 50 — konj rž .... 8 52 10 65 — pitana vola ječmen. . . oves . . . 4 52 5 65 47 vprežnih volov turšica . . . 8 80 11 — 7 juncev pšeno . . . 14 80 18 50 63 krav fižol rdeč . . — — — — 2 telici krompir . . grah . . . 1 80 2 92 — pitanih svinj ajda . . . 8 30 10 37 — prasce Sladko seno je meterski cent po 5 iT 40 « do 6 2C — v, kislo seno po 3 K 90 c do 5 À — slama po 2 A 90 ® do 3 iT 40 v. Promet je bil slab. Beljak, dné 17. sept. Prignali so: 175 konj, 34 pitanih volov (66—68 K), 262 vprežnih volov (50—52 K), 92 juncev, 42 telic, 3 bike, 156 krav. Kupci iz Solnograda, Tirolskega, Avstrijskega, Kranjskega in iz okolice. Kupčija živahna, cene dobre. Vabila. Podružnica sv. Cirila in Metoda za Škocijan in okolico priredi na roženvensko nedeljo dné 5. oktobra t. 1. slavnostno zborovanje v proslavo 251etnice vladanja papeža Leona XIII. Shod se prične ob 3. uri popoludne v gostilni g. Majerja. Slavnostni govor govori g. kanonik V. Weis iz Velikovca; pri slavnosti sodeluje domači moški zbor in tamburaši društva .Bisernica' iz Celovca. — K prav obilni udeležbi vabi. odbor. Podružnica sv. Cirila in Metoda za Medgorje in okolico priredi v nedeljo dné 12. oktobra 1902 ob 4. uri popoludne svoj letni občni zbor pri Martincu v Habru po sledečem vsporedu: 1. Pozdrav načelnikov. 2. Razni govori in nasveti. 3. Predstava igre: Jeza nad petelinom in kes. 4. Petje in produkcija z gramofonom, najnovejšim govorilnim strojem. 5. Pobiranje letnih doneskov. K obilni udeležbi uljudno vabi vse okoličane odbor. Slovenci, spominjajte se Velikovške šole! Loterijske številke od 20. septembra 1902. Line 2 22 74 3 9 Trst 60 4 53 8 43 Mpl Brinjevec, natomi, staro in obležano blago, 1 liter 2 kroni 40 vin., 3 litri franto po pošti za 9 kron. Fina, stara slivovka, liter za 2 kroni, pošiljam proti povzetju. Egidij Jeglič, Selo, pošta Žirovnica na Gorenjskem. V najem dà s prvim oktobrom t. 1. hranilnica in posojilnica v trgu Spodnji Dravograd na Koroškem kavarno in gostilno, kjer uraduje. Hiša ima več sob za sprejemanje tujcev in prispada k nji tudi polje, ki se spravi lahko v najem. Ponudbe in vprašanja naj se stav-Ijajo na posojilniško načelstvo. hgojišče za ddliee (Internat) čč. šolskih sester v .Narodni šoli' družbe sv. Cirila in Metoda v Velikovcu se priporoča p. n. slovenskim starišem. V hiši je štirirazredna ljudska šola; poseben ozir se jemlje na pouk v ženskih ročnih delih. Šolsko leto se začne dné 15. oktobra 1.1. Plačila 8 gld. mesečno. Oglasila naj se blagovolijo poslati čč. šolskim sestram v Velikovcu na Koroškem. Razprodaja! Po smrti svojega soproga prodajam vso lilšnn oprav«, kar je imam v zalogi, po kolikor mogoče najnižjih cenah. E. Zufer, vdova mizarskega mojstra, Celovec, Vetrinjsko obmestje štev. & Zajamčeno pristno mašno vino. Kmetijsko društvo v Vipavi priporočal je knezo-škofijski ordinarijat ljubljanski v svojem listu leta, 1898. za nakup zajamčeno pristnega mašnega vina vč. duhovščini zato, ker je omenjeno društvo gledé razpošiljanja mašnih vin pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej po 34 kron in više po stopinjah kvalitete za 100 litrov loco kolodvor Postojna. Rdeče namizno vino — kakor tudi večje množine — ceneje. — Na zahtevanje pošiljajo se vzorci Posoda se zaračuni po dobavni ceni ali se ista vrne franko v šestih tednih. Kmetijska zadruga v Vipavi (Kranjsko). f®- Pod cono -»i $ predavam razne predmete zaradi velike zaloge, ker sem opustil svojo ò „zgornjo trgovino41 v Šmihelu. Priporočam s tem svojo bogato zalogo blaga -jr za obleke, sukno, loden, barhant, razne tvarine za ženske in moške V obleke, platno, modrotiskano robo; najveejo izbirko V v robcih (adrcah) za na glavo in za zimo; dalje slad-,kor (cuker), kavo, vse vrste moko in razno drugo špecerijsko blago, posebno pa železnino in usnje. Kotli se dobé v najrazličnejših velikostih pod lastno ceno. svojim dosedanjim in tudi novim odjemalcem. Vid Morij, trgovec v Šmihelu pri Pliberku. Za porabo sadja. Za pridelovanje vina. I Stiskalnice io delujočim dvojnim tiskalom in uravnavo stiskan o zmožnost, do 20 odstotkov višjo, kakor | Sadni in grozdni mlini. Stroji za obiranje sadja. za sadni mošt ^ r— — — ——-----------— za grozdno vino jj s stalno delujočim dvojnim tiskalom in uravnavo stiskanja „Herkules“. Jamčimo za naj I višjo zmožnost, do 20 odstotkov višjo, kakor pri vseh drugih stiskalnicah. I ž Popolne naprave za pridelovanje mošta, stalne in za prevažanje. Stiskal-^ niče in mlini za pridelovanje sadnih sokov. Sušilnice za sadje in ze-^ lenjad, lupilce in rezalnice, najnovejše samodejne patent-brizgalnice za grozdje d in rastline ,,Sypbonia“, izdelujejo in prodajajo z garancijo kot posebnost v najnovejši, najbolj izvrstni in priznano najboljši sestavi Ph. lluvtiirth & Comp. tovarna poljedelskih strojev, livarna in plavž na par. Dunaj, n/l Taborstrasse št. 71. Obdarovani z nad 490 zlatimi, srebrnimi in bronastimi kolajnami. Obširni ceniki se delijo zastonj. — Zastopniki in prekupci strojev se iščejo Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.