Moji napori, uspehi in neuspehi. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje.) Kako sem imel smolo baš pri tem založniku glede slovenskega atlanta, to sem že omenil. Nevšeč mi je bilo še bolj, da sem mu bil neki Pokornjjev prirodopis brezuspešno poslovenil. Ta svoje dni sloveči pisatelj je spisal ,,Naturgeschiehte" za četrti, peti (ali celo šesti) razred ljudske šole v enem zvezku. Ni bila še knjiga potrjena od ministrstva, že sem se lotil njenega prevajanja, ker sem se za trdno nadejal, da bo potrjena. Jaz obračam, minister pa obrne. Eeferent ni bil več tistih nanazorov kakor pred petimi ali osminai leti, ko so se priporočale tudi knjige za realije v Ijudskih šolah, marveč ravno nasprotnih nazorov, češ, takih knjig ni treba v ljudskih šolah. Zaradi teh načelnih razlogov ni bil nemški original potrjen, in zaradi tega nepotrdila tudi ni liotel Tempsky založiti mojega slovenskega prevoda. V slovenskih Ijudskih šolah imajo za nemški jezik posebne učne knjige, v tržaški okolici jih imajo za laški jezik in v nemških Ijudskih šolah na češkem imajo tudi c. kr. učne knjige za češki jezik. Za slovenski jezik, kot predraet na nemških Ijudskih šolah sem bil pa jaz po vzorcu čeških kujig pripravil v rokopisu slovenske vadnice za nemške šole. Bamberg je bil pripravljen, da jih založi, če vlada poprej rokopis potrdi. Ali vlada tega ni storila. Kakor mojster in rokodelžiS, brez dobrega orodja nič ne moreta opraviti, tako se tudi učitelju in učencu brez učil in brez samoučil slabo godi. To sem izprevidel koj, ko sem začel učiteljevati v prehodni dobi iz stare šole v novo šolo v letih 1869, 1870, 1871 itd. Takrat uisa imele šole nič učil, učitelji nič pomočkov za raznovrstno nazorno poučevanje in učenci tudi veliko premalo samoučil. Učitelji so si pomagali s tem, ko so hoteli eni in drugi pvedmet nazorno poučevati, da so iskali slike v ilustrovanih časnikih in knjigah, ki so pa takrat bili redki. Učenci so imeli pa nakakšnih ,,tekah" slabe živalske ali druge slike z neraškim tekstorn ali še brez tega, kar je bilo enako malo ali nič vredno. Učitelji, iznajdljivi in vneti za napredek, kakršen je bil n. pr. Stegnar v Idriji, so tudi sami risali ali na drug način izdelovali učila, recimo risarske predloge, zemljevide ia dr. četudi je bilo v letih 1868.—1872. kaj malo učil in samoučil, vendar so >hoteli ljubljauski učitelji o priliki nekega zborovauja že 1871. I. priredili malo razstavo, pri kateri jo bil duša omenjeni tovariš. Da bi bila midva ubožne šole in siromašne učence še bolj preskrbela z učnimi pomočki sva ustanovila že v Idriji društvo ,,Šola'*, ki se je pozneje v Ljubljano preselilo in prekrstilo v »Narodno šolo", v društvo, ki bo kmalu staro 40 let. V letih 1870.—1875. smo imeli od raznib založnikov in tvornic papirja na razpolaganje le pisanke in risanke z nen> škimi napisi. Nihče ni imel srčnosti, da bi to prepotrebno šolsko blago založil s slovenskimi napisi. Le Winiker v Brnu je založil in realčni profesor Lesar poslovenil pisanke s slovenskimi predpisi, a to so bile bolj za domačo kakor za šolsko rabo. Ker ni hotel nihče založiti pisank in risank s slovenskimi napisi, sem storil to jaz, ko sem bil nadučitelj v Ljutomeru in prodajal to blago ondi in nekaj let še v Krškem. Toda v letib 1880 in dalje so bili tudi slovenski in drugi knjigotržci toliko pogumni, da so začeli zalagati in prodajati tako slovensko blago, ki se je moralo pa pred razprodajanjem predložiti v potrjenje deželnemu šolskemu svetu. Te korporacije so bile pa takrat precej neraške (še dandanes!), posebno referent, (n, pr. na Kranjskem deželni šolski nadzornik Pirker), ki se je rad nad tem in onim izpodtikal. Da so bile pisanke ve6 vredne, sera jim preskrbel na zadnji strani zemljevid kranjske dežele ia zemljevid Avstro-Ogrske. Eisanje in lesorezi za to so veliko stali, a bili so to prvi zemljevidi v slovenskem jeziku. Pozueje sem hotel, da bi bil Tempsky v Pragi založil za slovenske ljudske šole majhen atlant. Posloveuil sem mu vse karte, kakih 20 in več. Eokopis je Tempsky prej predložil ministrstvu v odobrenje, kar pa se mu ni ugodilo. Dobil ga je menda v roke kakšen German ki se je jezil, da sem slovenil tudi nemška imena, n. pr. Miinchen, Breslau, Leipzig, Dresden, Frankfurt itd. zaraditega je bil moj trud zaman. Dobre šole so sad dobrih ueiteljev. Le izobraženi, in to strokovno izobraženi možje morejo biti dobri učitelji. Slovenski učitelji pa pred 40 in 30 leti niso imeli še prilike, da bi se bili mogli v svoji stroki in v slovenskem jeziku dobro izvežbati. Niso imeli še čisto nič metodižkih in pedagoških navodil. (Dalje.)