jtežek žnr?

ntfi je *£L=

ho." \

X. k. Studženbibliothek LainacSi

OUDOSZZ.0^

Slavnostni koncert.

K točki 2 a)  sporeda:

Svoji k svemu!

(Pevci češti společne.)

Svoji k svemu, paže k paži,
čifimne retež obrovsky!

Nechf na život nšš doraži
zahuby meč lotrovsky,
necht’ se zrida opovžži
hubit jazyk otcovsk^.

Svoji k svemu! Paže k paži!
Od Šumavy za Povšži,
svorna vfile, svorny duch
divy čini jako Bfih.

Milujme se! V lasce spojil
na veky nšs jeden hlas:
Složimo se! Svžr nšs dvojil,
jarmo ly nam vložil snaz.
Nedejme se! Buh ozbrojil
udatenstvim take nas!

K. Bendi.

1 '

ccc

Milena ma vlasti, všechno dar ma svuj,
k oslaveni tvemu co ti syn da tvuj?

Slavik libohlasy tobe zazpiva,
louka kviti svoje, hruda klasy da.

Reky zlato, perly, pramen leky sve,
hory drahokamy zdobi skrane tve.

Milena ma vlasti, vrona srdce mam,
cele s plnou laskou tobe, draha dam!

A. B. Tovačovsky.

Domovini.

(Skupni češki pevci.)

Ljubljena moja domovina, vse ima svoj dar,
k proslavi tvoji kaj ti da tvoj sin?

Slavček miloglasni ti prepeva,

loka daje svoje cvetove, gruda svoje klase.

Reke dajo zlato, bisere, studenec svoja zdravila,
gore z dragulji dičijo sence tvoje.

Ljubljena moja domovina, vroče srce imam,
vse s polno ljubeznijo tebi, draga, dam!

A. B. Tovačovsky.

K točki 5 a)  sporeda:

Rolnicka.

(Prednese „Hlahol“ v Praze.)

Zeme ta ticha predtuchou vzdycha,
an ji ochviva vesely ruch,
pro darek boži brazdy se množi,
pudu rozryva železny pluh.

Kdo ore pudu, zda-li ho znaš?

To dbaly rolnik, to pritel naš?

Dozraly klasy, kosa se hlasi
i srp se snaži zžvodit s ni.

Velka to dilna! Hle, ruka pilna

vaze a svaži vytežek žni.

Kdo v potu klidi, či je to tvar?

To pilny rolnik, naš hospodar!
Raznymi tepy padaji cepy
na težke snopy, mily to chvat.

Zrnene se miha dubova šviha
a jeji stopy na mlate znat.

Nuž, kdo to mlati, zda-li ho znaš?

Po činny rolnik, to pritel naš!

Ore a seje, mlati a veje,
strada, jak treba, vesel a zdrav;
zmečka čista v zasoby chysta,
aby mel chleba vseliky stav.

Kčemu otazka, zda-li ho znaš?

To statny rolnik, živitel naš!

Pan na svem poli dedičnou roli
vzdetava zdatne narodni duch.

Rolnik i v strasti k praporu vlasti
klasi se statne, jak veli Buh!

Kdo je ten rolnik, zda-li ho znaš?

To česky rolnik, to rodale naš!

B. Smetana.

Kmetovalčeva pesem.

(Poje „Hlahol“ v Pragi.)

Ta tiha zemlja vzdihuje v slutnji,
ko jo oveva veselo gibanje;
za božji dar se muže brazde,
prst ra^riva železni plug.

Kdo orje prst, ali ga poznaš?

To je skrbni kmetovalec, prijatelj naš!
Klasi so zreli, kosa se glasi,
i srp se trudi tekmovati z njo.

Velika delavnica! Glej, roka pridna
veže in tlači dobiček žetve.

Kdo v potu spravlja, čigav je ta obraz?
To je pridni kmetovalec, naš gospodar!
S krepkimi udarci padajo cepci
na težke snope, to je prijetno vrvenje.
Ročno se giblje hrastov mlatilni valj
in njega sledove je znati na podu.

No, kdo mlati, ali ga poznaš?

To je delavni kmetovalec, to prijatelj naš!

Orje in seje, mlati in veja,
urejuje, kakor je treba, vesel in zdrav;
zrneca čista spravlja v zalogo,
da bi imel kruha vsak stan.

Čemu vprašanje, ali ga poznaš?

To je vrli kmetovalec, živitelj naš!

Gospod na svojem polju z dedno njivo
obdeluje uspešno narodni duh.

Kmetovalec tudi v nadlogi k domovinskemu praporu
se glasi vrlo, kakor veli Bog.

Kdo je ta kmetovalec, ali ga poznaš?

To je češki kmetovalec, naš rojak!

B. Smetana.

točki 5 b)  sporeda:

Odvedenecho prosba.

(Hlahol v Praze.)

Ach, když jsem ja šel od svej milenky,
brinkaly mne podkovenky.

Ach, brinkaly mi, už nebudu,
čeme oči plakat budu.

Černe oči, ach což vy plačete,
šak vy moje nebudete.

Ach, bude vojna, neščasna vojna,
dyž ja umru, modli sa za mna.

P. Križkowsky.

Prošnja nabornika.

(.Hlahol" v Pragi.)

Oh, ko sem šel od svoje ljubice,
so mi žvenčale podkevce.

Oh, žvenčale so mi, več ne bodo,
črne oči bodo plakale.

Črne oči, oh, kaj se jokate,
saj ne boste moje.

Oh, vojska bo, nesrečna vojska,
če umrjem, moli zame.

P. Križkovsky.

r



K točki 7 a)  sporeda:

„Probuzeni “

Zbor od Karla Bendla.

Poje „Slavoj“ iz Karline-Prage.

Vetrem probuzeni novym, prapory se volne dmou,
ve stinu kde slavy stalete prša vyš se družna pnou;
pozdrav sbory nesou vrely, z domoviny daleke,
zde je vita narod veskery nehou lasky odveke.

Spejte bratri z luhu dalnych vespolna zde plane zar,
drahe vlasti pisen jarou dame vlasti na oltar,
aj, spejte bratri z luhu dalnych, vespolna zde plane zar,
nadšenosti pisen jarou vlasti dame na oltar.

Svorny jasot at’ se širi, radosti at zvuči zpev,
by se opet rozehrala k činum zdarnym naše krev;
svorny jasot at se širi, radosti at zvuči zpev,
by se opet rozehrala k činum zdarnym naše srdce
naše krev.

„Prebuditev.“

Zbor, zložil Karl Bendi.

(Poje „Slavoj“ iz Karhne - Prage.

Po novem vetru prebujeni vihrajo prosto prapori,
kjer se v senci stoletne slave više dvigajo družne prsi;
pozdrav iskren neso zbori iz daljne domovine,
tukaj jih pozdravlja ves narod z nežnostjo pravečne ljubezni.
Pridite, bratje, iz daljnih logov, vseobčen tu plameni žar,
drage domovine krepko pesem damo domovini na oltar,
o, pridite, bratje, iz daljnih logov, vseobčen tu plameni žar,
navdušenosti krepko pesem damo domovini na oltar.

Složni vrisk naj se širi, radosti naj zveni spev,

da bi se zopet razigrala k činom plodovitim naša kri;

složni vrisk naj se širi, radosti naj zveni spev,

da bi se zopet razigrala k činom plodovitim naše srce,

naša kri.