Zapiski, ocene in poročila
ZA ENAKOPRAVNOST SLOVENSKEGA JEZIKA
Iz rokopisnega gradiva za predavanje, ki sem ga pod naslovom O enakopravnosti jezikov imel v klubu kulturnikov v Ljubljani 13. decembra 1966, povzemam, kot sledi. Na neenakopravnost slovenščine nasproti srbohrvaščini kažejo: izključna uporaba srbohrvaščine v upravi osrednjih jugoslovanskih vladnih organov in organizacij in v vojski,
96
neupoštevanje določila republiške ustave (čl. 74.) o slovenskem poslovnem jeziku v republiki Sloveniji in
neenako obravnavanje slovenščine in srbohrvaščine kot obveznih učnih predmetov v naših šolah.
V korist urejenih in dobrih mednarodnostnih odnosov bi bilo, ko bi se to troje spremenilo. To je mogoče doseči le z zakonskimi predpisi, in sicer z zveznimi, ki bi ustavna določila člena 131. Ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije dopolnil in primerno dejanskim potrebam enakopravnosti jezikov preciziral za vse zvezne državne organe in organizacije, ter z republišlcim zakonom, ki bi uredil in dopolnil uporabo slovenskega jezika v poslovanju vseh državnih organov ter delovnih in drugih samoupravnih organizacij, ki opravljajo družbeno službo na območju SR Slovenije.
Slovenci kot vsak mali narod ne moremo prezreti najbistvenejši prilastek svoja narodnostne samobitnosti, tj. slovenski jezik.' Ne sme se nam zgoditi, da bi nas, kot npr. Lužičane, premrežil tuji jezik: to pa se doseza s prezgodnjim obveznim učenjem srbohrvaščine že v osnovni šoli, kar moti naravno izgradnjo in utrditev slovenskega jezikovnega ustroja v našem šolarju^, pa tudi z zapostavljanjem slovenščine v slovenskih uradih in v upravi pri podjetjih in s popolnim neupoštevanjem v zveznih organih in organizacijah (kar pri Slovencih ustvarja občutek jezikovne manjvrednosti). Zaradi le-tega vsiljena uporaba srbohrvaščine Slovenca razodeva kot izobrazbeno, če ne celo tudi intelektualno in sploh duhovno, defektnega ali vsaj nerazvitega. Zaradi neznanja jezika (ali slabega znanja) mu ni mogoče neovirano sodelovati v ljudski skupščini in v odborih zveznih organov, na konferencah, zborovanjih, sestankih itd.
Obvezno učenje srbohrvaščine v osnovnih šolah je bilo mehanično prevzeto iz časov, ko ga je izsilila predvojna raznarodovalna politika. Isto je z enim samim jezikom v vojski.^
Da se Slovenec na svoji lastni zemlji ne bo čutil tujca, je nujno, da morajo znati slovensko vsi, ki pri nas zasedajo delovna mesta, na katerih morajo izdajati delovne naloge, dajati in sprejemati poročila, okrožnice, navodila, tehnično dokumentacijo ipd. Znanje slovenskega jezika, in sicer govorno in pisno sposobnost, dokažejo s primernim spričevalom.'' Resnično znanje jezika na delovnem mestu se nadzoruje na podlagi pisne in govorne prakse prizadetega (v aktih, v nastopih pred delovnim kolektivom, njega manjšim delom in pred posamezniki).
Vse je treba storiti tudi za ohranitev teritorialne podlage slovenskega jezika.* Na to je treba misliti pri zaposlovanju tujejezičnih ljudi tako na podeželju (delavci na ekonomijah ipd.) kot v mestih (tehnična inteligenca, ljudje v upravi, uslužbenci, carina in vojska).^
Dodatna večjezičnost na slovenskem področju ni zaželena, ker nekoristna, saj se je že v preteklosti pokazala kot škodljiva (dražje šolstvo, težave v sporazumevanju,
^ stališče V. I. Lenina o formalni ali pravni enakosti, zbornik O nacionalnem in kolonijalnem vprašanju, Zgb. 1958, str. 426-27: »Zato mora internacionalizem velikega naroda vsebovati ne samo spoštovanje formalne enakosti narodov, ampak mora v tej neenakosti, ki nastaja zaradi velikosti velike nacije, znati kompenzirati tisto neenakost, ki se dejansko ustvarja v življenju.«
^ 6. Kongres SZDL Slovenije, Založba Komunist, 1966, str. 36, Vida Tomšič: » . . . nekaj se dogaja pri nas npr. z jezikom . . . bomo morali veliko več svojih sil obrniti v ustvarjalno delo za njegovo smiselno ureditev«. — Razprava o obveznosti učenja srboiirvaščine, str. 292—293.
^ Iz zapisnika, ki ga je vodil dr. Marjan Brecelj o razgovoru slovenskih delegatov II. zasedanja AVNOJ-a z maršalom Titom berem:
»Povsem naravno in pravilno je, vi ste slovenska vojska, zato morate imeti v njej slovenski jezik od vrhovnih komand do najnižjih enot, vaša vojska naj uporablja slovenski jezik v vseh organih.«
^ Takega spričevala praktičnega znanja, tj. polne pismenosti, ne more izdati poljubna šola ali celo posamezni učitelj, temveč le slovenistični oddelek Univerze v Ljubljani.
^ Kot številčno mali imamo naloge, ki jih večje jezikovne skupnosti nimajo. Ob odprti družbeni skupnosti je treba skrbeti za celovitost in strnjeni naselitveni prostor, ki je osnovna nujnost za nadaljnji razvoj jezikovne enakopravnosti z drugimi in tudi za normalni razvoj narodne kulture. Zemljepisno jezikovno strnjenost naj bi spoštovali tudi gospodarski planerji, kar jim sedaj olajšuje zahteva gospodarske reforme po intenzivnosti; pa tudi doseljenci ne morejo imeti raznarodovalne vloge. — Sesti kongres SZDL Jugoslavije — junija 1966 — CZP Ljubljana, str. 136, je izdal Rezolucijo o enakopravnosti narodov in narodnosti, iz katere navajam:
Ustavno načelo o enakopravnosti jezikov je predpogoj za uveljavljanje samoupravnih pravic vsakega delovnega človeka.
Zato je treba z ustreznimi ukrepi in normativnimi akti zagotoviti praktične možnosti (v sh. besedilu: obezbediti praktične uslove) za doslednejšo in učinkovitejšo uporabo teh načel. Te ukrepe je treba posebej storiti in zagotoviti v delu predstavniških in družbeno-političnih teles, izvršnih, upravnih in drugih organov federacije.
^ Identično izjavo o potrebi znanja jezika v tujem okolju in o prilagajanju običajem je dal 16. II. 1967 med Aktualnimi razgovori na TV Dobrivoje Radosavljevič, predsednik CK Zveze komunistov Srbije in Veljko Vlahovič, član CK ZKJ, dne 9. III. 1967.
97
sploh nepotrebne razlike, ki ustvarjajo nepotrebna trenja). Kdor si pri nas najde delo, naj se tako kot naš lastni izseljenec, ki doma ni dobil primerne zaposlitve, prilagodi novemu jezikovnemu okolju. K temu mu je treba primerno pomagati.
Enakopravnost v zveznih ustanovah bi dosegli tako, da bi uslužbenci, ki sprejemajo vloge z naših treh slovanskih jezikovnih področij, dosegli pasivno obvladanje drugih dveh slovanskih jezikov, tj. slovenščine in makedonščine, ali slovenščine in srbohrvaščine, ali pa srbohrvaščine in makedonščine. Za to bi bilo potrebno izdelati primerne jezikovne učbenike.
Enakopravnost jezikov' bi varovala tudi proporcionalna zasedba mest v zveznih ustanovah (po ena šestina na vsako republiko z upoštevanjem rotacije ekipnih časovno določenih turnusov iz republike v zvezo in nazaj ter z upoštevanjem strokovnosti).
Jaka Avšič
98