ZLATE ČERI
ILKA VAŠTETOVA (Po narodni pravljici.)
Na koncu vasi, pod gozdom, je živel bajtar, ki se je pehal za kruhom od zgodnjega jutra do pozne noči. Imel je bolehno ženo in pet bledih in šibkih otročičev.
Nekoč se je vračal pozno ponoči od dela domov. Zdajci je za= slišal za seboj po gozdu strašno pokanje in šumenje. Ozrl se je in       ( ustrašil. Za njim je prihajal velikanski mož, kosmat kakor medved. Dolga brada mu je segala do kolen. Oči pa je imel velike kakor kurja       j jajca. Na rami je nesel izrvano smreko.                                                   j
Toliko, da je utegnil bajtar skočiti s pota v stran, pa je prilomastil       i velikan mimo njega,                                                                                   '
»Da te, ti si pa dobro naložil!« zagodrnja bajtar.
Velikan ničesar ne odgovori, temveč se okrene in zavije v goščo. Ali — velika veja se mu zatakne ob drevo, za katerega je bil skočil bajtar. Velikan jezno zarjove in s silo potegne.
»I, pa se ti menda ne mudi tako zelo,« pravi bajtar, priskoči ve\U kanu na pomoč in okrene vejo, ki se je bila vlovila za deblo.
Velikan nič ne reče, še zahvali se ne, temveč odvleče smreko skozi goščo, da pokajo veje in se lomijo.
Ko pride bajtar domov, je bila ura že blizu polnoči.
»Kar na mostovžu bom spal nocoj, da ne zbudim žene in otrok. V bajti je itak prevroče,« je dejal bajtar in se ulegel kar na tla.
Pa ni še dobro zaspal, ko ga nekdo prime za rokav in ga siloma dvigne. Bajtar se vzdrami in ugleda velikana, ki ga je bil srečal v gozdu.
»Da te šment! Ali sem ti tako všeč, da me še spati ne pustiš?«
»Pojdi z menojl« veli divji mož, potegne bajtarja z mostovža in ga odvleče s seboj.
Bajtar se ni utegnil braniti. Velikan ga je vodil tako naglo po gozdu navzgor, da je bajtarju pohajala sapa. Drevila sta se skozi gozd, da je drevje in grmičevje letelo mimo njiju.
Kar se velikan ustavi na gozdnem obronku pred senožetjo, ki se je razprostirala daleč po gori, precej strmo navzgor. Bajtar je spoznal senožet — imenovala se je »Zlate čeri«. Zakaj so ji ljudje tako rekali, tega bajtar ni vedel. A velikan mu je pojasnil:
»V čereh pod to senožetjo leže ogromni zakladi. Od njih si lahko vzameš, kolikor hočeš, a pohiteti moraš, da se vrneš, preden ura zadnjikrat udari.«
In že je bajtar slišal uro, ki je v dolini bila polnoči.
Ko je zabrnel prvi udarec, je velikan topotnil z nogo ob senožet. Zemlja se je stresla, zagrmelo je in — senožet se je razgrnila. Lepa
146
peščena stezica je vodila globoko v goro med visoke skale. Na koncu stezice so se pokazala črna železna vrata.
»Steci in pomni, kaj sera ti dejal!« je velel silni mož.
Bajtar se je na vso moč zaprašil po stezici proti železnim vratom. Vrata so se sama odprla in bajtarju se je zableščalo pred očmi od samega zlata, da je kar omahnil. Pa v istem trenutku se je spomnil, kaj mu je naročil velikan. Zgrabil je z obema rokama klobuk in zajel iz velike skrinje zvrhano poln klobuk samih bleščečih zlatnikov. Ne da bi se ozrl po zakladnici se je zadrevil po stezi nazaj.
Prav ko je ura udari= la dvanajstikrat, je skočil bajtar s steze v gozd. Za« grmelo je, da se je zem= lja stresla, skale so se sklenile in senožet je vse zagrnila.
Bajtar je mežikal in se oziral —• zdelo se mu je. da je sanjal. A držal je pred seboj zvrhan klo* buk zlatnikov. Ozrl se je po svojem spremljevalcu, toda — velikan je izginil.
»Pa naj ti Bog povrne, kar si storil meni, siromaku!« je zaklical bajtar proti gozdiL
Svetli mesec mu je kazal pot, da se je vrnil domov. Zdaj je bilo konec njegovega siromaštvn. Na kraju, kjer je prej stala revna bajta, si je sezidal lepo hišo in imel je vsega dovolj.
Sosed mu je bil bogat kmet, h kateremu je prejšnje čase bajtar hodil na delo. Kmet je bil skopuh in ošabnež in jezilo ga je bajtar* jevo bogastvo.
Ko je čul, na kakšen način je bajtar obogatel, je sklenil, da pojde tudi on v »Zlate čeri« po zaklad.
Neke noči vzame dve veliki vreči in se napoti skozi gozd. Ura se je bližala polnoči.
Kar začuje kmet za seboj bučanje in šumenje — kakor vihar se je podil za njim divji mož z veliko smreko na ramenu. Kmet skoči v stran za debelo drevo. Velikan prilomasti mimo. Velika veja se za= takne za drevo. Divji mož zarjove in pobegne. Kmet pa se mu škodo* željno zasmeje:
»Ha! Prav se ti godi! Pa hodi počasi!«
Se na misel mu ne pride, da bi vclikanu pomagal.
Velikan jezno potegne, da se odlomi veja. S strašnim rjovenjem se zadrevi divji mož po gozdu. Kmet hiti za njim. Pri senožeti, ki so jo ljudje imenovali »Zlate čeri«, ga doteče.
»Odpri mi pot do zaklada!« zahteva kmet.
Divji mož se zagrohoče, da odmeva po gozdu. Reče pa ničesar, temveč topotne z nogo, ko začne biti ura v dolini.
Zemlja se strese, strašno zagrmi in senožet se razgme. Pokaže se bela stezica, ki vodi do črnih želcznih vrat. Kmet se zapraši po stezici, vrata se sama odpro. Zlat sijaj se zablešči kmetu naproti, kmet plane k veliki skrinji, polni zlatnikov, in grabi in grabi, da na= grabi polno vrečo. A še mu ni bilo dosti. Še drugo vrečo si nasuje. In še v žepe si nagrabi zlata.
Naposled začuje čudno bobnenje, da se stresa zemlja. Kmet plane z obema vrečama na ramenih skozi vrata na stezico.
Prepozno!
Ni še pretekel polovico poti, ko v gori strahovito zagrmi in — skale se zapro in senožet jih zagrne.
Začul se je le strašen krik, da je odmevalo med gorami in odgo« voril mu je divji grohot. Kmetn pa od tiste noči ni nihče več videl.