List 33.
O pomanjkanji dobrih poslov;
Tožbe zastran poslov se množe od leta do leta bolj, pa so večidel tudi resnične. Zanikerni posli so res velika overa zboljšanju kmetijstva  in gospodarstva.
Prva lastnost dobrega posla je, da je pokoren svojemu gospodarju in da ga uboga, — druga pa, da pridno dela; zvestoba in poštenost pa je sploh dolžnost vsaeega človeka, naj je Peter ali Pavel. Posel, ki natanko in na las ne dovršuje svojih dolžnosti, ni človek za nobeno rabo, al žalibog! da je ljudi tega plemena neizrečeno veliko na svetu. Veliko plačo (Ion), dobro pupo in papo, obilo praznikov in ne obilo opravka si bodo posli že pri vdinjanji kmali izgovorili. Ce je posel, naj je hlapec ali dekla, prvo leto srednje vrednosti, in se obdrži v službi , je drugo leto že večidel malopriden in pokvari še  druge, ki so pozneje nastopili službo.
Dostikrat so pa gospodarji tega sami krivi, da nimajo zvestih in zanesljivih poslov. O tem piše neki grajščinsk oskrbnik v „Mittheil. des N. 1. V." to-le:
Ne morem si kaj , da ne bi rekel, da so mnogokrat gospodarji sami krivi, da imajo slabe posle, ker jih sami pokvarijo ali jim priložnost dajo, da se spridijo; zakaj, čeravno postava za posle gospodarja po pravici jako v zavetje jemlje, vendar le je veliko tacih gospodarjev, ki se premalo za njo zmenijo. Dostikrat se pripeti, da kje kak posel službo popusti, pa še službenih oukvic sabo ne vzame in nastopi v ravno tistem kraji.,
in skoraj ob ravno tisti uri službo pri drugem gospodarji, ki ga še ne praša ne, zakaj da je službo popustil, ali ima službine bukvice ali ne, tem menj si še prizadeva pozvediti, kakošno daje bilo njegovo zadržanje pri poprejšnjem gospodarju. Rado se kaj tacega zgodi prav ob času žetve, in poprejšnji gospodar ga ne sili, da bi šel v službo nazaj. To je tedaj prava šola razuzdanosti poselske, in kdo drugi je tega kriv, kakor ravno nemarni gospodarji, kteri svojih pravic ne tirjajo in tako rednosti v kmetijstvu nasproti ravnajo.
Ce tudi je gotovo, da imajo posli in delavci mnogo napak na sebi, se vendar tudi tajiti ne da, da taka ne-rednost pokvarja posle.
Ce poljskim delavcem očitam, da se niso misliti vadili, ali če deklo grajam zavoljo nečimernosti njene, mi bo to obilo gospodarjev brez ugovora vse potrdilo. Sedaj pa prašam, kje se taka učilnica nahaja, kjer bi se otroci dninarjev (taberherjev) misliti vadili? Kje je učilnica za rejo domaČih žival, kje mojster, da bi mlademu orataju mogel dober poduk dajati? — Ne poznam je take učiteljice, ne tacega mojstra; jez poznam le umno oskrbovanje kmetijskega gospodarstva, ktero prostemu delavcu učilišče namestuje, da se uči, kar mu je vediti treba.
Kmet in kmetica sta morebiti že v mladosti v kako šolo hodila, v kteri sta se misliti vadila; oče in mati sta onih otrok, kterim bode sreča posijala, da se bodo morda v kratkem po kmetijskem Šolskem poduku bolj izobrazili, oni bodo za-se in za lastnino svojo delali; oni so v svoji hiši in pri svojem gospodarstvu izgled in zapovedniki dobrih ali slabih reči.
Kako pa je s posli in delavci? Ti se ravnajo le po tem, kar v službah svojih vidijo. Ako v teh ne vidijo lepega reda, umnega gospodarja, pridne delavnosti — kje neki se morejo^učiti, da bojo pridni, delavni, umni, pošteni posli? Cesar pa se Anžek ne nauči, ne bode znal Anže!
Ni tedaj prav, da le na posle spuščajo svojo jezo — primite se gospodarji tudi sami za nos, ki ste pokvarili mladega posla, da ni nič vreden vse svoje žive dni. Kako bode hlapec dober, ki je zdaj že v deseti službi, ako se že v prvih službah ni nič ali malo dobrega naučil od prejšnjih gospodarjev ? Kako bode dekla dobra v peti službi, ako njene prejšnje štiri gospodinje niso nič prida bile? — Ne iščite tedaj pri sami poselski postavi boljših poslov — poboljšajte se gospodarji sami, pa bode gospodarstvo vsem poslom učilnica umnega dela , redne pridnosti, poštenega življenja!
266