,,Bravec" ali ,,bralecu? Iran Bele. |edem let srao raenili, da je to vprašanje že rešeno; kajti sedera let je, odkar je začel izhajati Pleteršnikov slovar, in tri leta je že, odkar stoji trdno vezan na naših mizah, da ga pri vsaki priliki lahko vprašamo za svet. Cudno je bilo pač, da o tem epohalnem zakladišču slovenskega jezika ni bilo nikjer brati razprave, ki bi bila z znano znanstveno obširnostjo in temeljitostjo opozorila slovenski narod, koliko hvale je dolžan za neizraerni trud, ki ga je prizadela ta knjiga, razjasnila mu neštete vrline tega dela, ter mu oči odprla za jezikovno bogastvo, ki je v nji nakupičeno. Tembolj čudno je bilo to, ker srtio vajeni, da vsaka zbirčica heteroklasičnih pesmic zvabi na dan celo vrsto panegirikov, listkarjev in esejistov. In glej, oez sedera let — kakor antikrist — zagleda dan drobna knjižica, ki vzarae na piko kaj neznatno preporno posebnost slovarjevega pravopisa, pa na ti točki zastavi vod, da ž njim omaje avktoriteto celega velikan- skega dela. Kajti to si vsak naprej lahko raisli, da naše občinstvo jezikovnih izvajanj ne bo zasledovalo, tembolj hlastno bo pa zagrabilo za politična podtikanja. In res, hitro popularizatorji gospoda Peruška na vsa usta proglase za izdajavca gospoda Pleteršnika in Levca, oegar »Pravopis" je bil povod vsemu šundru. Vladi na uslugo sta se polotila razdreti hrvaško-slovensko edinstvo, ki se je ravno tako lepo začelo oživljati na Trsatu in drugod, ter odtrgati liberalne obmejske 1-ovce od ljubljanskopoljanskih oboževavcev nazadnjaškega v, in da še izhaja »Brencelj", gotovo bi bil svojemu žoltoglederau občinstvu naslikal Pleteršnika in Levca, ki si delita trideset srebernikov. In vendar je Pleteršnikov slovar pravi sporaenik naše ,,jezikovne edinosti"; tu bi se raorala za dolgo časa še umakniti celo ,,vsaka znanstvenost", katera utegne podkopati njegovo avktoriteto. Ta hram našega jezika je edino svetovno čudo našega naroda, in sedernkrat zagreši Herostratov greh, kdor z drzno roko vrže bakljo vanj. Gotovo je v gosp. Peruškovi brošuri nabranega veliko jezikovnega znanja; morda ima tudi v marsičem prav — naj o tern sodijo strokovnjaki; pred vsem počakajmo, kako bo zapel drugi zvon. Trditev pa, da je slovenšcina šele vsled vpliva hrvaščine postala ,koinu" podobna, gotovo ni utemeljena, ker nas je enkrat Prešeren, in pozneje sta nas s stalnim uspehom Stritar in Levstik rešila nepotrebnega hrvačenja. — Tudi ugovori proti trinoški stilizaciji § 11., 12. in 14. Levčevega »Pravopisa" niso neutemeljeni, ker bi bil v namestu la v ustih mnogih Slovencev še bolj prisiljen, nego je 1 v naših. Toda vreŠčavi način, na kakeršen se- je bil ta boj, nikakor rii bil stvari primeren, in popolnoma nepotrebno je bilo javno mnenje mamiti z izjavami po političnih listih. Dobro je sploh te izjave kritično prebrati in ločiti. Nekatere med njimi izhajajo od merodajnih mož, druge so precej manj pomenljive; nekaj jih je s pridržki, nekaj jih sploh ni, te raolče trobentajo. So pa tudi take med njirni, ki so se proti celi kopi priznanih slavistov sklenile s pomočjo gospodov ^dobrega volja", katerim je sicer naš jezik — tak ali tak — minderwertig. Naravnost robat — in to je najrailejša beseda — pa je bil poziv za te izjave; tam se to izgovarjanje in taka pisava z markiranim zabavljanjem imenuje: kranjska, gorenjska, rovtarska! Mari bi jo že kar primerili s »havhav!" in ,,mjavrajav!" Zakaj nas tako zaničujete? Kaj rnislite, da narodova duša živi v jezikoslovnih paberkih in kompilatih. Duševno življenje narodovo bije v njegovem leposlovji, in naši znameniti pripovedovavci — kdo jih bo našteval? — vsi razen Savinjca Aškerca so Kranjci, mnogi najboljši so Gorenjci, in Gregorčič, sicer Tolminec, je še celo rovtar, in vsi so se svoje izvirne slovensčine naučili doma ter jo ves čas govorili, kakor jih je raati učila. Trdi se, da bi bilo mehko izgovarjanje la popoln prevrat, ker se zdaj po šolah večinoma trdo izgovarja. To ni res. Gisti 1 se morda izgovarja skorej večinoma po srednjih šolah, ker je tam polovica gospodov profesorjev Nekranjcev; tudi so učne knjige z večine pisane v tako trdem slogu, da se še toliko čudno izgovarjanje priučene tvarine jeziku ne upira. Vzporedno s takim 1-om gre pa največkrat tisto izgovarjanje vokalov, s katerim se tudi dejansko približujemo Hrvatom in Cehom in s čegar pomočjo bodo prihodnji poeti lahko rimali voda in priroda, šel in imel. Bati se je, da slovar tudi za naglas in za izreko saraoglasnikov izgubi avktoriteto, če se omaje njegova veljavnost za pravopis. Po ljudskih šolah se pa skorej brez izjeme prosto po narodovo izgovarja, vsaj kadar se govori, če se tudi bere po erkah. Poskušali so nekateri s čistim 1-orn, ker to baje zlajšuje priučevanje pravopisa. Toda za pravopis je najboljši pripomoček oko in vaja; čisto izgovarjanje la pa je bilo dostikrat v zvezi s tako smešnimi jezikovnimi spakami, da je vsak trezen učitelj te potratne poskuse opustil. Glavna napaka, da, glavni greh pa je, da se s takim izgovarjanjem (nb.: pri nas) popolnem zamori originalno narodna dikcija. Cisto in zvonko izgovarjanje končnic pogaja popolnem drugo razvrstitev besedi in popolnem drugačno razdelitev stavkovih akcentov ter je priležno samo retoriški, ne pa pripovedni dikciji. Zato se suče okoli tega kočljivega vprašanja veliko več, nego se na prvi mah vidi; kajti edino z nepri siljenim izgovarjanjem se da doseči neprisilj ena, pristno narodna dikcija, in razvoj realisticnega sloga je raogoč edinole na podstavi neprisiljene dikcije. Sploh bi bilo pa tako izgovarjanje v ljudski šoli že zato nepotrebno, ker se pri nas uči za življenje ne za šolo. In kdo govori čisti 1? 1. Panonski Slovenci in Belokranjci. Prav imajo, njih je mati tako učila. 2. Tujci in drugorodni Slovani. Njim to zlajšuje priučevanje jezika. Da bi pa mi zarad njih popuščali prosto narodno izgovarjanje, to bi bilo ravno tako smešno, kakor če bi ceško govoreči Slovenci ali Slovaki zahtevali, naj Gehi njira na ljubo opuste svoj f. 3. Mnogi politiki in drugi, ki imajo veliko opravka z drugorodnirai Slovani; njim je to izgovarjanje prešlo v habitus. 4. Gospe, gospodične — des precieuses --, gospodiči in gospodje, ki tako govore, da se po svojem govoru ločijo od navadnih ljudi. Nekdaj je vsak, kdor se je poškricil, in tudi raarsikdo, ki se je pogospodil, govoril nernško; danes to ni več toliko raoderno, danes skušamo z izgovarjanjem slovenščine čisto po črkah pokazati, da smo kaj posebnega. To nagnenje, z bizarnimi posebnostmi obračati pozornost nase, je popolnem moderno svojstvo ter se imenuje snobizem. Pojav tega snobizraa je tudi, če se naravnost zahteva, naj se meščanstvo ne samo po suknji nego tudi po izgovarjanju ločuje od drugih Slovencev. Ali je to res potrebno? Meščanstvo, to je izobraženei, naj se odlikuje po svojem mišljenju, naj tu skuša druge Slovence zvabiti za sabo, naj se v tem loči od njih, če je treba; toda glede jezika bo naš meščan še dolgo dolgo brez krive srarai hodil k pravemu kmetu v šolo. Še bolj ko za druge narode velja v tem oziru za nas Slovence: Es spriesst der Stamm der Riesen aus Bauernmark hervor. Od kmečkih in predmeških Ijudi je nabran neprecenljivi besedni zaklad, ki je založen v našem »Slovarju", in tako, kakor je tam zapisano, govore ljudje te besede po največjem in najlepšem, po osrednjem delu naše domovine. In to naj velja.