Izgubili smo prijatelja -pevskega vodjo
Ko je leta 1967. prenehal delovati Mešani pevski zbor Kulturno prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih »Ka-rel Jeraj«, je nekaj najbolj navdušenih pevcev sklenilo prepevati še naprej. Tako smo ustanovi-li Moški pevski zbor KPŠRD slepih »Karel Je-raj«. Naš pokojni član Franc Slatnar je predlagal za pevovodjo Mavricija Slatnarja. ki je še vodil druge zbore in sestave. Po našem obisku pri njem, je pristal in tako smo se uradno srečali z njim 13. 9. 1967. Od takrat pa vse do njegove smrti, je bil naš zborovodja in eden najbolj privr-ženih članov petja, kljub visoki starosti.
Naš zbor je z njim sodeloval, tako v Sloveniji, Jugoslaviji, kot tudi v zamejstvu pri naših roja-kih. Preveč bi bilo naštevati, kje vse smo peli -prepevali in se veselili, saj je bil Mavricij tudi zelo družaben. Z njim in z nami je največkrat' ' bila tudi njegova soproga, ki je rada priskočila; ni na pomoč, kjer koli je bilo potrebno.
Po evidenci, ki smo jo dobili na ZKO Sloveni-  ¦Gr je, je bil Mavricij Slatnar zborovodja, z enim-''3 najdaljših stažev, preko 55 let. Posebiej dolgo je; vodil: MPZ Ljubljanske policije (pred vojno) - ; ¦'* 11 let, MPZ KPŠRD slepih »Karel Jeraj« - 18 let in MPZ »Ivan Cankar« Ljubljana-Center- 15 let ter še veliko ostalih zborov in manjših ansam-blov.
Zborovsko delo pa je bila le ena dejavnost, saj se je Mavricij Slatnar izkazal tudi kot skladatelj in prireditelj pesmi. Njegovo spevoigro so igrali celo v ZDA (naši izseljenci).                             '..'j '^
Vse njegovo delo nam kaže, da je bil pokojnf / Mavricij Slatnar poln življenjske moči in delov- ,;.>, nega elana ter, da smo z njim izgubili, ne samo glasbenega pedagoga, ampak tudi dobrega prija-telja in poznavalca pevske kulture, ki jo je nese-bično prenašal na več rodov slovenskih zborov-skih pevcev.
Za svoje delo je dobil številne nagrade in priznanja, med drugimi tudi »Galusovo listino«, ki se podeljuje za dosežke in prispevke v sloven-ski zborovski glasbi.                     STANE PIRC