Pri znamenji.
IjgJ^ilo je poletnega popoludue.
fliižjJj Anže je prišel iz šole. Dobro je bilo, da je vže skoraj prišel. Marjetica in Nežiea sta ga vže tako željno prieakovali, da nikoli tega. Zakaj, Bog vedi, zakaj? Eadi sta vže imeli bratca, to je gotovo; a to še ni bil jedini vzrok. N6 vedeli sta deklici, da pojdejo, kadar pride Anže domov, vsi trije za materjo na polje, kjer je tako tisočkrat lepo in prijazno. Mati sama je to naročila otrokom, ko je odhajala z doma. Anžeta pa sta morali počakati Marjetica in Nežica. Baš zato je bilo tako dobro, da je slednji vže skoraj prišel.
nZdaj pa le hitro, Anže," velela je Marjetiea.
In ubogi Anže je koraaj utegnil obleei svojo vrhnjo suknjico ter vzeti si iz omare kosec kruha, katerega mu je pustila mati za južino; tako sta vihrali in hiteli sestrici.
,,A tistih kol mi ne bosta vlaeili za seboj, če gremo," menil je Anže nav-lašč, dobro vedoč, kaj tako žene deklici na polje.
,,Oh na-a-a, Anže" —
,,čemu vama bodo?"
,,Nežica bi se peljala."
,,Aha, jaz bi se peljala, Anže!"
In bratec se je moral smijati, tako milo-proseče sta ga pogledavali sestrici. Hudoben iii bil; zato ju ni hotel še dalje dražiti. No urno je stekel v kolnico po otroška kolca, in pridrdravši ž rijimi pred vežo poklical je Marjetico in Nežico na odhod. Ker ni bilo poslej razveu starega deda nikogar druzega doma, zaklenili so otroei vežna vrata ter — odšli.
To vam je bila- vesela pot!
Nežiea na kolih, Anže in Marjetica pa od spredaj pri ročajih ,,uprežena," dirjali so naši otroci po prašnej cesti, kakor bi je nesel voter. Osobito Anže ta vam je znal leteti! Prositi ga je raorala Marjetica, prositi, ako je hotela, da je odnehal. Kar vriskal je ta pomglavec pa — letel. Nežici so je malone želodček prebrnil, tako jo je treslo. A kaj je hotela? Še Bog, da sta jo peljala Anže in Marjetica!
Dospeli so do klanca, na čegar višini je stalo znamenje. ,,Vidiš, Nežica,                                                                              ,,Jej. jej" —
tamle gori pri       f ^^-   -—                                 ^        ,,Vidišjo! Kam
je na tleh . . .------------------------------------------------sestrico in pokarala
Anžeta,  da je tako  neprevidno vozil.   Ali Anže si  ni pustil mnogo reči.   nTi si tudi poskočila," dejal je, in dovolj je imela Marjetica.
Počasneje so vozili naši otroei dalje, Anže je pravil povest o ponesrečenem prosjaku. Npžica je poslušala in se utešila. Tako so dospeli na polje. Zna se, da je mati morala brž izvedeti o vsej nesreči. Se malo pomilovala bi se rada Nežiea materi, da se nista Anže in Marjetica norčevala iz nje.
Na polji, to se umeje, bilo je lepo in prijazno. Pokaj bi se pa bili sicer otroei toliko veselili izleta tjekaj! Le prehitro je napočil večer, da so morali z ma-terjo vred zopet domov. Še enkrat je zavriskal Anže v prostej naravi božji, se enkrat poskočila Marjetica in zapela Nežica, potem so pa odšli. A vozili so dru-gače nego li z doma na polje.   Nič več se niso zvrnili — pri znamenji!
M. P-i.