581
„Zbogom, Venecija, čarobna pravljica, oka-menelesanje, kraj moje ljubezni, zbogom!"
Premaknil se je vlak. Gigantija se je lotilo čuvstvo groze, zazdelo se mu je, da bode ta vožnja večna, da ne vidi nikoli več ne Leonore ne otrok . .. Prijelo ga je z ledeno roko, šepetalo mu: „Moli!"
Bil je sam v oddelku, groza se ga je lastila, vendar je bil dan, solnčen, jasen, vlak
je vozil puhaje čez veliki most po prostranih lagunah.
Giganti je sklenil nehote roke, in molil; srce mu je stiskala tesnoba . . .
Zahropelo, zažvižgalo, zašumelo je — krik smrtne groze je napolnil zrak . . . Vlak je bil zdrsnil z mosta v lagune — plahe, nepripravljene, so drhtele duše ponesrečenih potnikov ob mrtvih telesih ...    (KONEC).
ANTON MEDVED
VEČER.
i\akor duh, ki se spovrača, veter toži po ravneh. Listi, mrzlih sap igrača, divje plešejo po tleh.
Grajski stolp na bregu Save polrazsut štrli navpik —
mrtve matere narave temen grobni spomenik.
Plašni sovi se odpira moč pogleda na večer.
Iz dupline se ozira in ujeda ^venomer.
Nema je le moja duša, nema, ali gluha ne:
sredi razvalin posluša zemljo, ki tožeča mre.
Tudi nji pogled se veča, veča in skrivaj rosi.
Z dolgim spremstvom mlada sreča mimo nje plešoč beži.
O, postoj v sijajni halji!
Kam podi te vetra puh ? Žvižga, tuli v sivi dalji —
nem ni veter —  ali gluh.