BUTANJEVE NE BO PREGAZIL ČAS
Skupaj rešujejo tekoče probleme
Vasica se je kot oddaljena sanjska podoba iz kake Cankarjeve ali Tavčarjeve povesti kopala v prvem spomladanskem soncu in nekje v zraku so krožile kanje. Topli ščemeči sončni žarki, ki so lizali še zadnje zaplate snega, so tudi vaščane zvabili na plano, pele so žage in sekire, in nekje za vasjo, tam kjer se začenja venec gozdov, so zamolkJo klopa-tali traktorji.
Prebivalci te samotne vasice visoko v hor-julskih hribih, so že težko čakali, da spet pljunejo v roke, kajti zime in hudega mraza je bilo že vsem dovolj, dela na polju, v gozdu in tudi v sami vasi pa je toliko, da bi bilo tudi celo leto premalo.
»Komaj smo že čakali, da se je vreme malo naredilo,« je zavzdihnila marljiva kme-tica, ki je ravno delala butare pred svojo domačo hišo sredi Butanjeve.
Zadovoljen je bil videti tudi Alojz Osred-kar, kmet in duša skupnega življenja v kra-ju. Pravkar je z ženino pomočjo razjahal s traktorja, s katerim je domov privlekel goro hoste, lepo vreme pa mu bo dopustilo, da bo lahko danes postoril še to in ono okoli hiše. To, da je zdaj že dve leti skoraj popolnoma priklenjen na invalidski voziček (nanj se je prevrnil traktor), mu niti najmanj ne jemlje volje do dela, prej nasprotno, suče se s še večjo vnemo in prime za vsako orodje, ki ga lahko še obvlada, kakor bi se bal, da se mu bo delo izmuznilo iz rok.
Boljša povezava s sosednjimi kraji
Alojz Osredkar se nikoli ni ustrašil zavi-hati rokavov. Pa ne le doma na kmetiji, s prav tolikšno zagnanostjo pljune v roke tudi, ko je treba zgrabiti za skupno delo — delo na vasi. O tem govori s še posebno zavzetostjo:
»V zadnjem času se je tu gori marsikaj premaknilo,« pravi. »Med dragim smo zgra-dili več cestnih povezav s sosednji kraji — Planino, Šentjoštom, Kurjo vasjo in Režani-jo ter povezali kmetije od Kucla do Sušnika. Gradnja odseka do Režanije (2 km), ki smo ga delali nazadnje, je terjala prek 1000 udar-niških ur in zdaj čakamo, da bo cesto pre-vzela cestna skupnost. Do zdaj so namreč prevzeli le eno samo cesto — od Ljubljanice do Butanjeve.
Ob teh izboljšanih povezavah ima zdaj praktično vsaka kmetija dostop s kamio-nom, medtem ko je še pred kakimi desetimi leti, ko smo začeli s prvimi obsežnejšimi deli, kamion prišel komaj do vasi...«
Podobno nove in boljše poti zdaj omo-gočajo kraju tudi lažji sprejem pošte (le-to jim sicer dostavljajo od 1971. leta) in upajo, da bo ta kmalu prihajala do vsake hiše.
Krajani Butanjeve pa prav tako tudi ne skrivajo želje, da bi že v bližnji prihodnosti potegnili skozi vas asfalt, kajti prah, ki se nabira ob vse večjem prometu, postaja že prav neznosen.
Zvestoba kmečkemu delu
Čeprav se z boljšimi cestnimi povezavami zdaj ponujajo Butanjevcem nove možnosti pri iskanju kraha, pa večina še vedno vztraja pri svojem starem delu — kmetiji. Mik redne
službe v Ljubljani ali Horjulu je premamil le nekaj krajanov, še tnanj, komajda trije, pa si kot furmani služijo kruh pri Gozdnem go-spodarstvu Ljubljana.
»Vsekakor nam je v veliko oporao kmetij-ska zemljiška skupnost, s katero že ves čas dobro sodelujemo,« pravi ob tem Alojz Osredkar. »Z njenim sodelovanjem so že marsikaj naredili, razširili, denimo, in obno-vili več poljskih poti in sploh vsestransko poživili kmetijstvo v kraju.«
Po kmetijski repromaterial in razne vsak-danje potrebščine hodijo Butanjevci v bliž-njo Kurjo vas, nekaj pa kupijo tudi v Horju-lu. Po drugi strani pa oddajajo mleko zbiral-nici v Šentjoštu, kamor ga nosijo tudi drugi okoliški kmetje.
S skupnimi močmi nad težave
Kakor si že po eni strani vztrajno izboljšu-jejo svoje skupne življenjske pogoje v kraju,
pa krajani Butanjeve po dmgi strani ne mo-rejo zatisniti oči tudi pred nekaterimi pereči-mi problemi.
Težave so z vodovodom, kajti studenec je kar štiri kilometre oddaljen od vasi, sam vod pa se spušča prek nizke doline in tako ustvarja čezmerni pritisk (20 atmosfer!). Te-žavo so skušali omiliti s tem, da so na najniž-ji točki voda zamenjali salonitke s cevnu alkoten 15 atm., vendar pa to ni moglo rešiti problema. Nič manj zaskrbljujoči so tudi
sami rezervoarji. Te bo, kot pravijo, treba obnavljati, kajti mehka lapomata voda raz-jeda beton.
Alojz Osredkar ne dvomi, da bodo sčaso-ma tudi te nadloge spravili z dnevnega reda. Kakor ne dvomi tudi, da se bo slednjič v kraju našlo dovolj rok in bodo začeli z grad-njo tako potrebnega gasilskega doma.
»Tega naj bi se lotili predvsem mlajši,« pravi. »Ob širši družbeni podpori, seveda. Mladi pa naj bi prav tako v čimvečjem števi-lu okrepili tudi vrste samega vaškega gasil-skega društva, ki sicer deluje že 14 let. To delo je treba nadaljevati. Prepričan sem, da tudi tu ne bodo stvari obstale, kajti do zdaj nam je še vsaka skupna akcija uspela, le če smo jo dobro zastavili.«
BRANKO VRHOVEC