J) - ** «r\ \ ¦ - (* '¦C ^ OIKOS mSM rwiii aj^>i ;it!E:i vsebina Darij Zadnikar 5 NARAVA KAPITALIZMA Sfttiqp[aY*a ra/KRj|Ma Nikolai Jeffs 9 TO NI OSMRTNICA – TO NI OPOROKA (TO JE UVOD) KMALUlVlVASEM Stewart Home 19 NAPAD NA KULTURO iRUZBAiSPEK' Guy Debord 41 DRU@BA SPEKTAKLA Raoul Vaneigem 59 GOSPODARJI BREZ SU@NJEV DRUGOI 75 O BEDI [TUDENTSKEGA @IVLJENJA Rastko Mo~nik 101 ONKRAJ UTOPIZMA Pogovor med Nikolaiem Jeffsom 121 SAMOUKINITEV KOT UMETNI[KA in Markom Peljhanom REALIZACIJA: URBANA KOLONIZACIJA, DIALOGIZACIJA, REKLAMACIJA, KONCEPTUALIZACIJA Špela Mlakar 122 PREMESTITVE: HOJA KAPITALISTIČNA GROŽNJA George Soros 139 KAPITALISTI^NA GRO@NJA Artur [tern 159 SESTOP U^ITELJEV Miro Cerar, Igor Luk{i~ 173 SVOBODA INFORMIRANJA, JAVNOST DELOVANJA IN DEMOKRACIJA Dejan Jelovac 199 SOCIOSISTEM-V-TRANZICIJI Andrej Pinter 209 KAKO SEMIOTI^NO MISLITI DRU@BOSLOVNO TEORIJO IN KAKO DRU@BOSLOVNO MISLITI SEMIOTI^NO TEORIJO 0IK02 Wilhelm Autischer, Gerhard Liska 243 PRISPEVK K RAZPRAVI: EKOLOGIJA – RAZSE@NOTI POJMA Hartmut Schnedl 247 POJMOVANJE NARAVE NA PODRO^JU VARSTVA OKOLJA IN NARAVE Čitalnica recenzije 247 Sre~o Drago{, SOCIOLO[KA TOPOGRAFIJA RELIGIJSKIH SPREMEMB Bojan Baskar, MEDITERAN V ZAHODNOEVROPSKEM KLJU^U Bojan Baskar, KR[^ANSKI MISIJONI – NE ZGOLJ MO[KO VESELJE Dorijan Ker`an, POKRAJINE ISLANDSKE ANTROPOLOGIJE prikazi in pregledi 247 E. Paul Durrenberger, ICELANDIC ESSAYS: EXPLORATIONS IN THE ANTHROPOLOGY OF MODERN LIFE (Dorijan Ker`an) Dubravka Ugre{i}, KULTURA LA@I (Marko Hajdinjak) novo na tujem 247 Stjepan G. Me{trovi}, BALKANIZACIJA BALKANA (Silva Brato`) povzetki 247 Narava kapitalizma Krasni novi svet je svoje razumevanje soočanja kapitalizma s komunizmom oblekel v starodavne cape spoprijema z ancien régimom: meščanski svet naj bi bil izraz normalnosti in tako rekoč naravnega stanja družbenega, svet napudranih lasulj pa izraz izrojenosti in nenaravnega. Razsvetljensko enačenje narave in razuma je znanost postavilo v službo razumske posvetitve naravne družbe. Idilično sliko je skazil le mit, ki je naravnemu redu v času predpostavil kaos, ki je čakal logos božje besede. Tudi razumski normalnosti olastninjene in poblagovljene družbe je predhodil teoretski prius hobbesovskega naravnega kaotičnega stanja, ki je čakal logos družbene pogodbe. Pojem narave in naravnosti se je tako v meščanskem imaginariju podvojil v grožnjo neolastninjene in nepoblagovljene svobode plebsa ter nič manj (tokrat nasproti drugim) grozeče naravnosti obstoječega meščanskega reda. Nenavsezadnje se je tudi meščanska duša morala podvojiti v kaotično in grozeče nezavedno ter idilični red racionalnosti. Čeprav obe naravi žgeta isto meščansko dušo, je jasno, da je racionalna – umni red obstoječega – postala njen regulativni ideal. Tako je spor med kapitalizmom in komunizmom interpretiran kot spor med razumnim in nerazumnim, med naravnim in izrojenim. Padec berlinskega zidu in razkroj komunizma je spremljalo manično navdušenje: vsi, od svetega očeta v Vatikanu do arhangela v Beli hiši, so si lastili zasluge za zmago dobrega nad zlim. Sam propad komunističnega totalitarizma bi po klasični meščanski logiki zahteval restitucijo naravnega in racionalnega reda krasnega novega sveta, demokracije, svobodnega trga in boga, ki ga slavijo na zelenih bankovcih. Takšna so bila tudi pričakovanja plebsa, ki je komunizem zrušil od znotraj. Naravno je, da bo vsak imel želen avto, hi-fi, barvni teve, svoj košček neba v krasnem novem svetu. Naravno stanje, ki se je vzpostavilo, pa je bilo ono drugo, predpolitično naravno stanje. Politika pač ni meščanski izum: kapitalizem je politiko na izviren način degradiral z res politica na spektakularni virtualni spopad strank. Prostor, ki se je odprl po velikem padcu, ni mogel biti političen, temveč kvečjemu predpolitičen. Sprostile so se prikazni nacionalizmov, kriminala, verskega fundamentalizma, brezobzirnega izkoriščanja, pavperizacije in anomije. Namesto novega Marshallovega plana, ki bi ga bilo pričakovati, potem ko so podrli železno zaveso, je Vzhod uzrl evropsko trdnjavo, ki prepusti le pohuljene izbrance in ksenofobično izvrže vse, ki zbujajo nelagodje tako, da jim zrcalijo lastno nepriznano naravo. Zahod bi rad nepregledna tržišča, poceni delovno silo in druge surovine Vzhoda, ne bi pa imel vzhodnjaških mafij, ekonomskih beguncev in predpolitičnega kaosa. Če bi le lahko izvrgel še lasten iracionalni ne/naravni presežek prek obzidja krasnega novega sveta! Tako kot Grki in Rimljani, ki so poznali pravni institut izgona lastnih državljanov. Propad komunizma ni rešil protislovij kapitalizma in obraz Vzhoda kaže lastno naravo Zahoda. Nacionalizem, imperializem, podivjani liberalni kapitalizem, kriminal in korupcija, droge in prostitucija, revščina in brezdomstvo, bankroti in špekulacija, nesmiselne vojne – vse to je nedavna zgodovina Zahoda, ki tli pod preprogo krasnega sveta. Razumni potenciali moderne niso naravni del kapitalizma, temveč del kulture zavestnih utopičnih projektov, ki so največkrat tudi ne- ali protikapitalistični. Kapitalizem je treba spraviti na vajeti, mu odrediti rezervat, ga vtakniti v živalski vrt. To je smisel vseh poznomodernih kulturnih in emancipacijskih političnih gibanj: omejitev kapitalistične narave, ki ogroža našo pri-rodnost. Demokracija, človekove pravice, socialna pravičnost, kulturne avtonomije, individualna realizacija, državljanski pogum, vse te odlike, ki jih slepo uvrščamo v meščanski svet, preprosto zato, ker so del moderne, so največkrat reakcija (tudi romantična) na naravno samoraslost kapitalističnih imperativov. Seveda jih lahko kapitalizem instrumentalizira za svoje cilje, nikoli pa si jih ni mogel podrediti v celoti. Ti umni potenciali in projekti so bili nenavsezadnje tudi tisti, ki so z Vzhoda rušili železno zaveso... in uzrli trdnjavo. Bili so tu pred kapitalizmom, ki je vkorakal po njihovi zaslugi in jih potem pogosto brezobzirno pokončal, marginaliziral, pahnil v predmoderni nacionalizem, strankarsko politizacijo, v izgubo vizije. Umne projekte pozne moderne je treba povezovati. Z Vzhoda na Sever, Juga na Zahod, Saturna na Mars, kakor koli že... Kulturna pluralnost je edina alternativa poenotujočemu poblagovljenju kapitalizma. Ste opazili? Praga, Pariz, Budimpešta in London – vedno bolj so si enaki. Tisto, kar jih razlikuje, so zgolj turistični artefakti – kulturne vrednote, ki jih določa menjalna vrednostna forma. Marx ni tako mrtev, kot se je zdelo. Darij Zadnikar * ^1 SKPOMN P*IM^_^ 14 L lf t.w»----------TJ I» DELA S [TUACIONISTI CNE tNTcrN4CI ONA LE * ' E<0NOMS 1 ¦ ' *,«. ¦ jffta' 2J aPUŽBENLH oss A^jf Nikolai Jeffs To ni osmrtnica – to ni oporoka (to je uvod) Osrednji tematski sklop pričujoče številke Časopisa za kritiko znanosti je posvečen Situacionistični internacionali (SI), ki je delovala v obdobju od leta 1957 do 1972. Čemu ta pozornost? Arbitrarno, a povsem v skladu z rituali praznovanja, s katerimi je tkana naša družba, bi lahko rekli, da želimo počastiti 40. obletnico ustanovitve internationale in 25. obletnico njenega razpada. Okroglo in primerno, toda povsem nepomembno. Malo manj arbitrarno pa bi lahko zapisali, da pomeni SI eno najpomembnejših umetniških, teoretskih in političnih avantgard 20. stoletja. Nastala je z združitvijo Letristične internacionale z malo bolj obskurnim Mednarodnim gibanjem za imagistični Bauhaus (ki je izšel iz nič kaj obskurne umetniške skupine COBRA) ter skorajda “fantomskega” Londonskega psihogeografskega društva1 kot tudi iz nekaterih razdružitev2. Na umetniškem področju je SI skušala radikalizirati, nadgraditi in prelomiti z umetniško in politično subverzivnostjo dade in nadrealizma. Po razpadu je neprecenljivo vplivala na kasnejše t. i. “utopične” umetniške smeri, kakršen je bil npr. punk, in tako naj bi bila ena ključnih sestavin “skrite zgodovine 20. stoletja”3. V teoretski produkciji je SI — čeprav se je tesno povezala s študentskimi boji, ki so pretresali šestdeseta leta - 1 Ob ustanovitvi je imelo Londonsko psihogeografsko dru{tvo namre~ natanko enega ~lana. Spiritualistom v tola`bo lahko zapi{emo, da je Londonsko psihogeografsko dru{tvo nedavno do`ivelo svojo reinkarnacijo in da se sedaj s svojo materialno prisotnostjo veselo muza britanskemu anarhisti~nemu undergroundu. Psihogeografske popotnike pa bi `eleli opozoriti na akcijo UCOG-144 (del projekta ATOL-PACT), projekta urbane kolonizacije, ki ga je Marko Peljhan okarakteriziral kot “postavitev in omogo~anje situacije, v kateri so posamezniku na voljo sredstva za novo izku{njo odkrivanja in refleksijo urbanega in trans-urbanega teritorija preko popolnoma individualnega psihi~nega vmesnika” (glej pamflet UCOG - 144 LJU: Dokumenti-spisi-pravila uporabe, Ljubljana 1996). Ta psihogeografska karta Ljubljane je dostopna na SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 9 Nikolai Jeffs medmre`nem spletu URL: http://lois.kud-fp.si/atol/ ucog/. 2 Federacija anarhistov Italije, ki je na svojem kongresu v mestu Carrara aprila 1971. leta izklju~ila vse situacioniste iz svojih vrst, je zdru`itveno-ustanovni sestanek SI, ki je potekal poleti 1957. leta, ozna~ila kot “neplodne fantazije skupine intelektualcev, ki so se ... zbrali okoli mize, da bi se pogovarjali o umetnosti in urbanizmu, in ki so se odlo~ili, da bodo izrabili svoje kulturne kontakte za formacijo psevdo-revolucionarnega gibanja, nekak{nega qualinquisti~nega gibanja”. Guy Debord in Gianfranco Sanguinetti sta obto`bo qualinquizma zavrnila, dodala: “pa kaj – imeli so mizo”, ter o izklju~itvi situacionistov iz vrst federacije zapisala, da bi federacija: “prav tako lahko izklju~ila iz svojega kongresa Indijance iz plemena Sioux, upokojene oficirje Imperialne indijske armade, ~rne panterje in anthropofage, kajti kongres ni zabele`il odhoda niti enega od udele`encev” (Glej: Guy Debord in Gianfranco Sanguinetti, The Veritable split in the international, Chronos, London 1990, str. 98–99; francoski original je iz{el 1972. leta v Parizu pri zalo`bi Champ Libre). 3 O punku kot o “utopi~ni smeri” glej Stewart Home The Assualt on Culture: Utopian Currents from Lettrisme to Class War (AK Press, Stirling 1991). Punk je bil `e od svojih prvih za~etkov nelo~ljivo zvezan s situacionizmom, kajti tako mened`er skupine Sex Pistols Malcolm McLaren kot tudi oblikovalec Jamie Reid, ki je bil odgovoren za nekatere grafi~ne podobe, s katerimi so pi{tole zaslovele (npr.: portret britanske kraljice z varnostno zaponko oz. knoflo), sta bila pod vplivom situacionizma in neo-situacionisti~nih skupin. O situacionizmu kot o delu skrite zgodovine 20. stoletja pa vedno zavzemala izveninstitucionalno ter neakademsko pozicijo. Tu, oziroma zunaj univerze in v opoziciji do drugih, podobnih, in{titucij za proizvodnjo znanosti in njeno subordinacijo dominantnim politi~nim ter ekonomskim sistemom, je neo-situacionizem danes {e vedno najmo~nej{i.4 A po drugi strani ni mogo~e zanikati akademsko-teoretskih vzporednic situacionizmu. Tako koncepcija sodobne dru`be, ki jo je v SI razvil Guy Debord in kjer se `ivljenje razkriva kot “kopi~enje spektaklov” in kjer se je, “vse kar je bilo neposredno do`iveto, oddaljilo v predstavo”, ni tuja poststrukturalisti~nemu vztrajanju (npr. pri Jeanu Baudrillardu) pri identiteti (v naj{ir{em smislu) kot diferencialnem sistemu, v katerem vase zaprti in enotni referent (v obliki realnosti, zgodovine, razuma, dru`be) oziroma sklenjeni subjekt emancipacije (v obliki razreda ali spola) izgine v igri med realnostjo in njeno simulacijo. Po tej igri realnosti ni mogo~e ne “spoznati” ne ponovno “zavzeti”.5 Toda v nasprotju z bolj nihilisti~nimi in golo igrivimi oblikami postrukturalizma situacionisti~na teorija kljub vsemu predpostavlja mo`nost rekonstrukcije dru`benega, ki presega spektakel, skoz revolucionarno spremembo oziroma svobodno konstruiranje situacij, v katerih se izginuli subjekt emancipacije rekonstruira kot heterogen in fluiden6. In vendar smo glede na projekt dru`bene preobrazbe in njenega odnosa do spektakla pri~e paradoksu. Prav s tem pa se mora spopasti vsaka invokacija situacionizma. Kajti Guy Debord je v svojih Commentaries sur la société du spectacle (1988) opozoril na zdru`itev difuznega spektakla zahodnih kapitalisti~nih dru`b s koncentrirarnim spektaklom vzhodnih birokracij v integrirano obliko, katere “presegajo~a” kritika ni mogo~a (kajti integrirani spektakel jo bo uporabil kot sredstvo lastne legitimizacije). Poleg tega je, kot opozarja Debord, generacija, ki je za~ela odra{~ati v ~asu, ko je raz{irjeno opredelil spektakel (v La Société du Spectacle – 1967), prva, ki se je socializirala povsem znotraj spektakla in njegovih zakonov. Kako si je torej mogo~e osmisliti preseganje spektakla, ne da bi bili del njegove logike? In od tovrstnega {ir{ega paradoksa gremo lahko k o`jemu. Ta zadeva odnos med situacionizmom in njegovim akademskim posmrtnim `ivljenjem. V zvezi s tem tvegajmo trditev, da je pri~ujo~a {tevilka ^asopisa za kritiko znanosti afirmacija situacionisti~ne teorije, hkrati pa tudi njena negacija. Kajti na{a invokacija SI se na eni strani spopada s pogoji, ki jih je situacionizem predvidel kot del svoje nezmo`nosti (kot kritika dru`be spektakla situacionizem ni ni~ drugega kot del spektakla), na drugi strani pa je reprodukcija situacionizma (kot teorije, ki zagovarja preseganje akademske specializacije in separacije) vsaj delno odvisna od lokacije v prostorih odtujene vednosti. 10 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA To ni osmrtnica – to ni oporoka (to je uvod) Zatorej lahko re~emo, da situacionizem `ivi dalje v senci svoje smrti, in to v prav tistem politi~nem, intelektualnem in umetni{kem polju, ki ga je `elel prese~i. Kar se politi~nih odnosov ti~e, se je situacionizem sicer zavedal, da kritika mo~i ni uspe{na znotraj odnosov, ki podvajajo prav tisto odtujeno mo~, ki naj bi pravzaprav bila izhodi{~ni predmet kritike. Politi~na avantgarda, ki bi si privo{~ila tovrstno (pasivno) kritiko, bi bila le avantgarda odtujenosti. Zato smo situacionisti vsi ali pa nobeden.7 Podobna kritika odtujenosti velja za teoretske in umetni{ke prakse, ki podvajajo dru`beno delitev dela. V teoretskem polju se ta delitev razkriva kot specializacija in hkrati absolutno vedenje o stanju sveta. V umetni{kem pa se razkriva kot privilegirana in lo~ena, a prav tako absolutna, izku{nja tega sveta. Zato je SI zagovarjala na~elo, da je umetnost mogo~e realizirati samo tako, da se ukine, kajti samo tako je mogo~e prese~i delitev in lo~enost. Tovrstna umetnost potem postane vsakdanje `ivljenje. In ~e so prav politi~na, intelektualna ter umetni{ka avantgarda tiste domene, kjer situacionizem {e naprej skromno, a ~edalje bolj razbohoteno trohni, je s tem situacionizem do`ivel enako usodo (inkorporacijo v objekt ter polje kritike) kot teorije in `ivljenjske prakse, s katerimi je `elel (po njihovi nadgraditvi) prelomiti (anarhizem, marksizem, dada, nadrealizem). Zavoljo tega ni situacionizem, v genealogiji kontinuitete, prelomov, nadgraditev, realizacij ipd., ni~ drugega kot uporni otrok svojih star{ev, ki se mora soo~iti z uporom svojih lastnih otrok. Znotraj te “dru`inske zadeve” in glede na umetni{ke neo- pi{e Greil Marcus v Lipstick Traces: A Secret History of the Twentieth Century (Secker and Warburg, London 1989). “Skritost” SI je mogo~e razumeti kot odnos med te`o, ki jo ima SI v umetni{kem in politi~nem undergroundu, ter neprisotnostjo v umetni{kem in politi~nem mainstreamu. 4 Tako npr.: bibliografija (za angle{ko govorno podro~je) situacionisti~nih, neo- in antisituacionisti~nih tekstov za obdobje 1972–1992, ki jo je sestavil Simon Ford, navaja 363 enot, od katerih je ve~ina plod marginalne, neakademske in nein{titucionalne produkcije. (Glej Simon Ford, The Realization and Surpression of the Situationist International: An Annotated Bibliography 1972–1992, AK Press, Stirling 1994.) 5 Debordova koncepcija dru`be spektakla slu`i tako ameri{kemu marksistu Fredricu Jamesonu kot tudi Gianniju Vattimu (ki prihaja iz povsem razli~ne filozofske tradicije kot Jameson) za izhodi{~e, s katerim je mo~ opredeliti sodobno dru`bo. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 11 Nikolai Jeffs Tako je spektakel mogo~e razumeti kot zna~ilnost (negativne) “kulturne logike poznega kapitalizma” (Jameson) oziroma (emancipatori~ne) “prozorne dru`be” (Vattimo – glej njegovo The Transparent Society, Polity Press, Cambridge 1992). Podobnost med Debordovimi in Baudrillardovimi koncepti – kot opozarja Stewart Home v svojem besedilu, ki ga objavljamo v tej {tevilki – ni naklju~na. Klju~ni “most” je bil Henri Lefebvre in njegova predavanja iz sociologije “vsakdanjega `ivljenja”. Prav ta koncept je uporabil teoretik SI Raoul Vaneigem v svoji kritiki stalinisti~nih politi~nih tvorb in pokazal, da dru`bena preobrazba ni mogo~a brez preobrazbe vsakdanjega `ivljenja (koncept, ki so ga “prikladno” pozabili vsi preobra`evalci od bolj{evikov 1917. leta do novodobnih demokratov in njihovega “zaobjetja” `ametnih revolucij 1989. leta). Tako je v svojem delu Traité de savoir-vivre a l’usage des jeunes générations (1967) Vaneigem zapisal: “Ljudje, ki govorijo o revoluciji in razrednem boju, ne da bi eksplicitno referirali na vsakdanje `ivljenje, ne da bi razumeli, kaj je subverzivnega v ljubezni ter kaj je pozitivnega v zavra~anju spon, taki ljudje imajo truplo v ustih.” Glede na ton razhoda med SI in Vaneigemom, konkretno med Debordom in Vaneigemom, si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili podobnega prijateljevanja med Marxom in Bakuninom, katerega konec je ozna~eval podoben in primerno `aljiv ton. Sicer pa o aplikaciji situacionisti~nih konceptov na problematiko vsakdanjega `ivljenja glej Stanley Cohen in Laurie Taylor, Escape Attempts: The Theory and Practice of Everyday Life (Routledge, London 1992, prva izdaja 1976), o teoretskem odnosu med SI in poststrukturalisti~no mislijo Baudrillarda, Lyotarda, Foucaulta, Deleuza in avantgarde postane situacionizem le dokument, zgodovinska epizoda, s katero se je mogoče legitimirati. Pri tem igra ključno vlogo — kot bi poudaril Stewart Home — mit umetniškega razvoja. Ta vzpostavi sodobno avantgardo kot privilegirano domeno v odnosu do drugih zgodovinskih umetniških praks in kot (v trenutku sodobnosti) privilegirano v odnosu do vseh praks kot takih. Kajti znotraj zgodb o razvoju, o kontinuiteti in prelomu se neo-avantgarda na eni strani izdaja za posvečeno v primerjavi z ostalimi umetniškimi praksami, ki jih je “kot-da” zgodovinsko prešla, na drugi strani pa je prav aparat, ki omogoča genealogijo ter katerega sistem mišljenja je pogojen s klasifikacijo, periodizacijo in kvantifikacijo, utemeljen z nadaljnjim obstojem specializiranih in ločenih intelektualnih domen. Poleg tega legitimizacija preko zgodovine političnim, intelektualnim in umetniškim avantgardam omogoča kontrast tekstualnosti zgodovine SI nasproti njihovi lastni praksi “tukaj in zdaj”. Ta pa nujno presega tekstualno inertnost te zgodovine, v kateri se realna vsakdanja praksa kaže kot odsotnost, po kateri je resda mogoče logocentrično hrepeneti, a zavoljo katere sodobni avantgardi ne preostane prav nič drugega kot to, da nič kaj skromno prevzame krono “dokončne” sinteze teorije in prakse.8 Ali je v zgoraj orisani zgodbi skorajda popolne kolonializacije in kooptacije sploh kaj, kar bi lahko ostalo SI v takten izpis njene heroičnosti in zavoljo katere bi lahko optimistično pospremili pričujočo številko ^asopisa za kritiko znanosti na pot? Poigrajmo se malo z razkolom med teorijo in prakso in skušajmo zaslutiti senco ožje socialne motivacije situacionističnih tekstov oziroma poiskati fragmentarno sled intime nasproti javnosti zgodovine ter neosebnosti teorije... Morda je prav vztrajni obstoj nasprotja med intimo in zgodovino videti kot trajen, a posebno primeren paradoks za teorijo, ki se je zavedala moči spektakla, grajene na razkolu med javnim in zasebnim. Toda SI je bila revolucionarna tvorba in vsaka tovrstna tvorba ima, kar zadeva njeno notranjo organizacijo, dve možnosti. Lahko je utopična: tako ima v sebi obrise tistih praks, za katere misli, da presegajo obstoječo družbo (solidarnost, vzajemna pomoč, svobodna kreativnost, prijateljstvo in zaupanje). Lahko pa je totalitarna: posameznika in posameznico podreja cilju izgradnje svobodne prihodnosti, za katero se je treba v sedanjosti pokoriti disciplini in celici predati del svoje individualnosti in spontanosti. V praksi ni čistih meja med prvo in drugo možnostjo in v zabrisu teh meja SI ni nobena izjema. Če se ta zabris razkriva tudi v nasprotju med osrednjimi preokupacijami njenih temeljnih tekstov — “javnost/zgodovinskost” Debordove teoretske analize spektakularne družbe nasproti “intimi” Vaneigemove koncepcije heterogenega subjekta — potem prav 12 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA To ni osmrtnica – to ni oporoka (to je uvod) Atelier populaire poster, maj 1968 tako ne smemo pozabiti na jezikovno razgibani sub`anr SI: dokumente in izjave, s katerimi se utemeljuje pravilnost in neizbe`nost raznih razhodov in izklju~itev. Za politi~no formacijo, ki je svojo vizijo prihodnje dru`be brez spon zasnovala na teoretizaciji heterogenega in fluidnega subjekta, so sledi tega sub`anra lahko precej ko~ljiva zadeva. Zadevajo pa tudi osr~je nezdru`ljivosti (?) njenih osrednjih konceptov, kajti heterogeni subjekt je po SI zaobjet s teorijo delavskih svetov, iz katerih naj bi bilo tkano dru`beno in ekonomsko tkivo prihodnje svobodne dru`be in katerih ena od pracelic ne more biti ni~ drugega kot SI. Pa vendar je treba nasproti tovrstni totalitarni strukturi in koncepciji SI9 postaviti tudi njeno utopi~no stran. Ta je pogojena z vero, da se mora radikalna teorija udejanjiti v vsakdanjem `ivljenju, tudi za ceno svoje samoukinitve, ali kot je zapisal Raoul Vaneigem: “Organizacija spontanosti bo del spontanosti Guattarija pa Sadie Plant, The Most Radical Gesture: The Situationist International in a Postmodern Age (Routledge, London 1992). 6 Zanimiv obrat te problematike nudi Vattimo, ki zagovarja tovrstno emancipatorno rekonstrukcijo subjekta “znotraj” (ne pa preko) dru`be spektakla, saj prav spektakel daje mo`nost “oscilacije, dezorientacije in igre”. Glede na nekatere hvalospeve emancipatori~nemu potencialu najnovej{ega instrumenta spektakla – interneta – Vattimovega obrata ne moremo kar tako odpraviti. Glej Gianni Vattimo, The Transparent Society, Polity Press, Cambridge in Oxford 1992; prva izdaja v italijan{~ini La societa transparente, Garzanti editore 1989. 7 Tako sta 1972. leta Guy Debord in Gianfranco Sanguinetti zapisala, da “ko je bilo videti, da je revolucionarna perspektiva SI navidez edini skupni projekt SI, je bilo potrebno najprej braniti pogoje, v katerih je lahko obstajala in se razvijala. Sedaj, ko je ta projekt skupen toliko drugim ljudem, bodo potrebe nove epohe same ponovno razkrile (preko zastora nerealnih koncepcij, ki se ne morejo konstituirati ne kot sile, kaj {ele fraze) dela in akcije, ki jih mora sedanje revolucionarno gibanje potrditi in ki jih bo tudi preseglo” (Debord in Sanguinetti, navedeno delo, str. 47). 8 Ta prevzem ni monopol sodobnih avantgard, temve~ tvori tudi eno izmed strategij SI do predhodnih avantgard. 9 Ta ima svoj odsev v koncepciji situacionizma kot izraz splo{ne revolucionarne zavesti proletariata. SI seveda ni bila stalinisti~na tvorba, toda zgornje je kljub vsemu stara floskula, s katero so SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 13 Nikolai Jeffs razne komunisti~ne stranke mistificirale svojo odtujenost nasproti proletariatu, katerega koncentrirana zavest naj bi bile. Hkrati pa je tudi naj~istej{a oblika stalinisti~ne “velike zgodbe”, s katero je mogo~e vsako frakcijsko “malo zgodbo” oklicati za me{~ansko oziroma kontrarevolucionarno. Tovrstne operacije niso izklju~ni monopol marksisti~nih politi~nih tvorb. V Sloveniji smo mnogo bolj vajeni operacij nacionalnih politi~nih ali umetni{kih avantgard, ki se oklicujejo za koncentrirano zavest naroda preko sheme produkcije (skozi politi~no potrditev nacionalisti~nih strank) in reprodukcije naroda (skozi razumni{ko poezijo). Ve~ o tej zadnji temi (v obeh pomenih besede) glej: Rastko Mo~nik, Koliko fa{izma?, Studia humanitatis – minora, Ljubljana 1995. 10 Citirano iz ~lanka “Preliminary problems in constructing a situation”. Francoski izvirnik je bil natisnjen v prvi {tevilki revije Internationale Situationniste (1958). Mi smo angle{ki prevod na{li v zborniku Situationist International Anthology, ki ga je uredil in prevedel Ken Knabb, Bureau of Public Secrets, Berkley California 1989, str. 43. 11 S tem seveda `elimo izrecno poudariti, da je treba korenito premisliti strategije tako vojne pozicije kot premi~ne vojne oziroma frontalnih napadov na centre mo~i in izdelati polja “intimnega boja”. Na eni strani je ta ponovni premislek potreben zato, ker se centri mo~i ka`ejo kot difuzni, celo medsebojno izklju~ujo~i se, tako da o centru pravzaprav sploh ne moremo ve~ govoriti. Po drugi strani pa je oblast {e enkrat dokazala svojo sposobnost zaobjetja subverzije, kakr{no pomeni premi~na vojna `ametne revolucije leta 1989, in sprevrnitve te subverzije v instrument vladanja in nadaljnjega – same.” In prav to je tista plat SI, ki ji daje ime in ki je koncipirana kot trenutek “emancipatorne situacije”, v katerem posameznik in posameznica realizirata potenciale svoje kreativnosti in spontanosti mimo potreb, ki jih narekuje sistem potro{ni{kih dobrin. S takim delovanjem postajata revolucionarna subjekta na poti k dokon~nemu prelomu z obstoje~o dru`bo, kajti: “Zares eksperimentalna smer situacionisti~ne aktivnosti je v tvorjenju – na osnovi bolj ali manj jasnih `elja – za~asnega polja za te `elje. Samo to lahko pelje k nadaljnji izjasnitvi teh `elja in k razburkanemu vzponu novih `elja, katerih materialne korenine bodo prav nove realnosti, ki so jih pomagale oblikovati situacionisti~ne konstrukcije.”10 Tako so situacionisti situacionizem opredelili kot “aktivnost, katere cilj je kreacija situacij v nasprotju z njihovim pasivnim opazovanjem v smislu akademske ali druge lo~ene dejavnosti”. Ta (predvsem) zunajtekstualna aktivnost, ki jo je SI razvijala tudi preko konceptov in topografije osebne revolucije, kot sta dérive (svobodno in spontano vandranje) ter psihogeografija (emotivni izris urbanega okolja), in nenazadnje `e s svojim lastnim vsakodnevnim obstojem, da karnevali~nih kongresov niti ne omenjamo, ni del “visoke” zgodovine SI. Je del njene intime, ki je ni mogo~e eksternalizirati in katere utopi~ni moment ostaja, in to kljub porazu ustvarjanja novih situacij, ki ga pomeni Pariz maja 1968. leta. Sredi tega nam postane dvojna struktura Debordovega post-SI (in post maj ’68) filma La Société du Spectacle (1973) nekoliko bolj jasna. Na eni strani Debord kombinira ready made filmske, dokumentarne ter marketin{ko-propagandne podobe z osnovnimi podmenami iz svoje istoimenske {tudije. Na drugi pa slavi osebno zgodovino SI, ki je oklicana – s pomo~jo besed iz Shakespearjevega Henrika V. – za “sre~no pe{~ico”. To pe{~ico zdru`uje skupni revolucionarni cilj, a hkrati tudi revolucionarnost, ki je izra`ena v tem zdru`evanju. In ta dvojna motivacija (skoz katero je SI `e videla – z vsemi svojimi paradoksi – obrise prihodnje dru`be) je morda najpomembnej{a lekcija, ki nam jo SI lahko ponudi. Zato pred razpustitvijo v intertekstualnost in pasivno kontemplacijo, ki se ji boste zdaj izpostavili, logocentri~no sklenimo: Prijatlji, navsezadnje se {e zase vzdignimo!11 No apologies ever! Pri~ujo~i tematski sklop je mogo~e na grobo raz~leniti na {tiri dele. V prvem, “zgodovinskem” razdelku Stewart Home osve`ujo~e in – kot je na drugem mestu sam napisal – subjektivno osvetljuje frakcijske boje v SI od njene ustanovitve do razpada, hkrati pa se kriti~no spopada z nekaterimi njenimi osrednjimi koncepti. Temu sledi izpostava “teorije” oziroma 14 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA To ni osmrtnica – to ni oporoka (to je uvod) izbrana poglavja iz dela osrednjih teoretikov SI Guyja Deborda in Raoula Vaneigema. Prvi analizira sodobno dru`bo in mesto kulture v njej, pri drugem pa je poudarek na koncepciji radikalne subjektivnosti, ki je klju~ preseganja spektakularne dru`be. Sledi tekst O bedi {tudentskega `ivljenja, ki bi ga lahko – kot `e drugi pred nami – okarakterizirali za konkretno “aplikacijo” situacionisti~ne teorije na polo`aj {tudentov v francoski dru`bi. A kljub tej ~asovno-prostorski specifiki in oddaljenosti so nekateri koncepti, ki jih ta tekst razvija, {e kako aktualni tudi v na{em prostoru in ~asu. Tistim, ki se bodo v tekstu prepoznali, blagohotno in velikodu{no nudimo trojno izbiro: smeh, jok ali pa oboje hkrati. Bolj radikalnih re{itev na tem mestu ne bi zagovarjali, a ~e do njih pride, se ne bomo prav ni~ prito`evali. Nazadnje nismo pozabili na “reartikulacijo”. Tako Rastko Mo~nik v svojem tekstu opozarja na pomembnost Debordove teorije revolucije pri preseganju marksisti~nega horizonta v ~asu in okolju, ko je to preseganje strate{ka nujnost. Za sklep pa Marko Peljhan kot umetnik, ~igar intervencije odkrito referirajo na dedi{~ino SI, v dialogu razkriva, kako je mo~ situacionisti~ne nastavke uporabiti za ponovni premislek o polo`aju umetnika in umetnice v na{i dru`bi. poglobljenega – izkori{~anja. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da se u~inki mo~i ka`ejo v vsakdanjih odnosih in da lahko prav tu radikalna teorija/kritika mo~i najprej postane praksa. Od trenutka “prakse” dalje pa postanejo polja “intimnega boja” deteritorializirane “za~asne avtonomne cone” (kot bi rekel Hakim Bey), ki so se zmo`ne upreti mo~i, ker hkrati pomenijo (individualno) motivacijo ter obris povsem novih (dru`benih) odnosov in ker so difuzne in zato izven dosega klasi~nih metod identifikacije, klasifikacije in nevtralizacije. Iz omre`ja teh odnosov je potem treba graditi nove strategije “klasi~nega” politi~nega boja, ne pa pri~akovati, da bo slednji – in to je morda najve~ji razlog za intimizem – prinesel tudi radikalno spremembo vsakodnevnih med~love{kih odnosov. Nikolai Jeffs je posestnik skromnega akademskega naziva. Trenutno svoj ~as deli med Ljubljano in vzhodno angle{ko obalo. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 15 Q ^^22 Stewart Home Napad na kulturo1 SITUACIONISTIČNA INTERNACIONALA V SVOJI “HEROIČIM” FAZI (1957-62) V akademskem letu 1957—58 je Henri Lefebvre predaval sociologijo v Nanterru, kjer sta ga med drugimi poslušala tudi Guy Debord in Raoul Vaneigem (ki se je SI pridružil 1. 1961). Debord in Lefebvre sta se spoprijateljila, kar je zadnji pozneje opisal kot “skupnost”, vendar se je prijateljstvo kmalu končalo s sporom, ko je SI trdila, da je Lefebvre ukradel “njene” ideje. Lefebvrova teorija “vsakodnevnega življenja”, ki je prek vpliva in vložka COBRE in IMIB (International Movement for an Imagist Bauhaus) že imela določeno moč v SI, je zelo vplivala na Debordov intelektualni razvoj. Videti je bilo, da imajo določen vpliv na mišljenje SI tudi teorije Jeana Baudrillarda, ki je prav tako sodeloval na predavanjih. Revizija marksistične misli, ki so se je v Franciji lotili v 50. in v kateri je igral Lefebvre vodilno vlogo, je ustvarila “intelektualno” klimo, zaradi katere se je SI razvijala ne “samo” v “kulturno”, temveč tudi v “politično” organizacijo. Časopis Arguments, ki ga tesno povezujejo z revizionizmom, je bil ustanovljen tik pred SI, v začetku 1957. V Franciji je nad marksistično mislijo držala roko komunistična partija in pred osvoboditvijo ni bilo nobenega 1 Pri~ujo~i prevod je 6., 7. in 8. poglavje iz Homeove {tudije The Assualt on Culture: Utopian currents from Lettrisme to Class War (AK Press, Stirling, Velika Britanija 1991). (Op. ur.) 19 Stewart Home 2 L. M. v prevajal~evem predgovoru Critique Of The Situationist International Jeana Barrota (Red Eye 1, Berkley 1979, ponatisnjen kot What Is Situationism?, Unpopular Books, London, 1987) podaja tale – zelo luciden – opis Socialisme ou Barbarie: “Socialisme ou Barbarie je bil ~asopis, ki ga je osnovala majhna skupina militantov, ki se je lo~ila od trockisti~nega mainstreama kmalu po 2. svetovni vojni. Razlogov za razkol je bilo ve~. Najprej dejstvo, da povojna ekonomska kriza in sama vojna nista uspeli spro`iti revolucionarnega prevrata, ki ga je predvidel Trocki. Drugi~, razmere v Sovjetski zvezi, kjer je birokracija pre`ivela in se utrdila, ne da bi se dr`ava vrnila k privatnemu kapitalizmu. To nasprotuje predvidevanjem Trockega – kot mu nasprotuje tudi {iritev sovjetskega na~ina birokratskega vladanja v preostalo Vzhodno Evropo. Tretji~, nesre~no notranje `ivljenje tako imenovane ^etrte internacionale, ki je zdaj ustanovila tudi lastno minibirokracijo, ki jo trga sekta{ko rivalstvo in je popolnoma represivna. Iz prakti~nih in zgodovinskih izku{enj je S ou B za~ela mo~no dvomiti o “marksizmu”, tj, v ideologijo, ki se vle~e skozi dela Kautskega, Lenina in Trockega, ki je v Stalinovem pisanju in pisanju njegovih prisklednikov videti kot karikatura in delno izvira iz poznej{ih Engelsovih del. Iz teh dvomov je vodilni teoretik S ou B, Cornelius Castoriadis, ki je najprej pisal pod psevdonimom Pierre Chaulieu in nato poskusa filozofske revizije. Razprava je bila v mnogo~em podobna tisti v Nem~iji v 20., ~eprav so komentatorji (tj. Richard Gombin) trdili, da francoskemu revizionizmu primanjkuje odlo~nost, kakr{na je prisotna v razmi{ljanju Lukacsa ter Adorna in njegovih sodelavcev. ^eprav je bila Lefebvrova teorija “vsakodnevnega `ivljenja” v SI najpomembnej{a, je politi~no teorijo, ki je najmo~neje vplivala na Debordovo in Vaneigemovo misel, ustvarila skupina Socialisme ou Barbarie (ustanovljena 1949). Debord se je l. 1960 za kratek ~as skupini S ou B tudi pridru`il. SI je brezpogojno prevzela ideje S ou B: od analize ZSSR kot birokratske kapitalisti~ne dr`ave do apologije delavskih svetov kot sredstva komunisti~ne organizacije. ^eprav je SI pozneje “pretrgala” bratsko povezavo s S ou B, se ji nikoli ni posre~ilo lo~iti od njenih politi~nih zamisli.2 Walter Olmo je s podporo Elene Verrone in njenega mo`a Piera Simonda konec septembra 1957 SI predstavil tekst Za zamisel o eksperimentalni glasbi. V eseju je Olmo govoril o svojih raziskavah zvoka in jih povezal s konstrukcijo ambientov. Debord mu je odgovoril s tekstom, objavljenim 15. oktobra 1957, v katerem je Olma in njegova podpornika obto`il pristopa k problemu eksperimentiranja z “idealisti~nega gledi{~a” ali “desni~arskega mi{ljenja”. Olmo, Verronova in Simondo teksta niso hoteli umakniti, zato so jih na drugi konferenci SI, ki je potekala v Parizu od 25. do 26. januarja 1958, uradno izklju~ili. Marca 1958 je bil izklju~en Ralph Rumney, angle{ki ~lan italijanske sekcije. Rumney trdi3, da so ga izklju~ili zato, ker ni pravo~asno kon~al svojega psihogeografskega poro~ila. Ironi~no pa je, da je dokon~ano verzijo tega fotoeseja poslal dan ali dva, preden je iz Pariza dobil pismo, v katerem so ga obvestili o izklju~itvi. Zakonske obveznosti zaradi sina, rojenega malo pred tem, niso bile dovolj mo~an razlog, da bi izklju~itev preklicali. Po SI se je “nad mladim mo`em zgrnila” bene{ka d`ungla (revija Internationale Situationniste, 1. junij 1958). Prvega januarja 1958 je nastala nem{ka šsekcija’ SI, ki jo je do izklju~itve februarja naslednjega leta predstavljal samo Hans Platschek. “Sekcija” je bila lansirana z manifestom “Nervenruh! Keine Experimente!”, ki sta ga podpisala Platschek in Jorn. V prvih mesecih l. 1958 je IS v Belgiji za~ela akcijo proti Mednarodnemu zdru`enju umetni{kih kritikov. Objavili so tekst, v katerem so umetni{ke kritike obto`ili branjenja starega sveta pred subverzivnostjo novega eksperimentalnega gibanja. Poro~ilo o na~inu objavljanja sporo~ila so objavili v Internationale Situationniste 1 (IS – junij ’58): “Na{a belgijska sekcija je izvedla nujni neposredni napad. Ta se je za~el trinajstega aprila, na ve~er odprtja postopka, ko so umetni{kim kritikom obeh polobel pod vodstvom Ameri~ana Sweeneyja izrekali dobrodo{lico v Bruslju. Situacionisti~ni 20 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo razglas so jim predstavili na ve~ na~inov. Velikemu {tevilu kritikov so ga poslali po po{ti ali jim ga izro~ili osebno. Skupina si je izborila vstop v tiskovno sredi{~e, kjer so pripravili sprejem za kritike, in med ob~instvo vrgla letake. Druge letake so stresali na plo~nik iz zgornjih oken ali avta.” Walter Korun, ki so mu zaradi vodenja tega incidenta sodili, je bil iz SI izklju~en oktobra 1958. Gallizio je svoje “industrijsko slikarstvo” prvi~ predstavil v torinski galeriji Notizie 30. maja 1958. Razstavil je tri zvitke platna (v dol`ini 70, 14 in 12 metrov). Slike so bile delno odvite in pritrjene na steno. Po galeriji so se sprehajale manekenke, oble~ene v dele platna, ki so ga prodajali na meter. Zraven so s “tereminofonom” predvajali sporo~ila, ki so se spreminjala glede na gibanje prisotnih. Njegovo “glasbeno” rabo sta razvila Walter Olmo in Cocito de Torino. Gallizio je svoja “dela” ustvarjal s preprostimi sredstvi. Proizvodni proces sta sestavljala stiskanje ter poslikava platna z oljem in rastlinsko smolo. Tehnika je ve~inoma ohranjala tradicionalne rokodelske metode lepih umetnosti. Zvitki platna so bili “industrijski” bolj zaradi velikosti kot proizvodnega procesa. Gallizio je za~el slikati l. 1953 in je sprva posnemal takrat modni abstraktni ekspresionizem. “Industrijsko slikarstvo”, ki sta ga ustvarila z Giorsom Melanottejem (njegovim sinom), se je razvilo zaradi nekdanjega zanimanja za akcijsko slikarstvo in dolo~enih “tehni~nih” inovacij. Platna sta ustvarjala brez oblikovanja ali opredelitve in so bila “konkretni izraz slikarjevega giba”. Za SI je bilo tovrstno šslikarstvo’ šantislikarstvo’, saj je Gallizio zaradi ustvarjanja dela v tak{nem obsegu nameraval obiti umetni{ko tr`i{~e. Po SI naj Gallizia ne bi obravnavali kot “izoliranega umetnika”, temve~ kot konstruktorja “unitarnih ambientov”. Po izidu prve {tevilke Internationale Situationniste (junij ’58) v Parizu je policija zasli{ala Deborda. Francoski policiji, ki so jo pooblastili za razpu{~anje subverzivnih in zlo~inskih zdru`enj, je Debord povedal, da je SI umetni{ko usmerjena, ki je – ker nikoli ni bila ustanovljena – ni mogo~e razpustiti. V pismu Galliziu (datiranem s 17. julijem ’58) se Debord prito`uje nad policijo, ki jih zaradi zamenjave SI z “gangsterji” posku{a mo~no zastra{iti. V letaku z naslovom Branite svobodo povsod (4. julij ’58) je Gallizio v imenu italijanske sekcije SI spro`il kampanjo za izpustitev milanskega slikarja Nunzia van Guglielmija iz doma za du{evno prizadete. Guglielmija so internirali po tem, ko je razbil steklo na Rafaelovi Poroki device in nalepil letak, ki slavi revolucijo proti klerikalni vladi. Slikar Asger Jorn je v Parizu 7. julija 1958 izdal letak Au secours de van Guglielmi. V njem je zaprtje Guglielmija ozna~il za “napad na sodobnega duha” in Paul Cordan, oblikoval te splo{ne sklepe: (i) da je treba na Sovjetsko zvezo zdaj gledati kot na obliko izkori{~evalske dru`be, imenovane dr`avni – ali birokratski – kapitalizem; (ii) da je bilo to v Sovjetski zvezi samo bolj izpopolnjena razli~ica procesa, skupnega vsemu kapitalizmu, tj. birokratizacija; (iii) da je zato kontradikcijo med tistimi brez lastnine in lastniki nadomestila kontradikcija med “dajalci in izvr{evalci ukazov” in da se privatna bur`oazija prek koncentracije in centralizacije kapitala razvija v birokratski razred; (iv) da je napredna stopnja, ki jo je ta proces dosegel v Sovjetski zvezi, v veliki meri posledica leninisti~no-bolj{evisti~ne predstave o Partiji, ki jemlje dr`avno mo~ bur`oaziji v imenu delavcev in se s tem nujno razvija v nov vladajo~i razred; (v) da je kapitalizem kot celota premagal ekonomska nasprotja, temelje~a na padanju profitne mere, in so zato nasprotja med dajalci in izvr{evalci ukazov postala edina odsko~na deska za revolucijo, kjer bi bili delavci prisiljeni k uporu in bi dosegli samoupravljanje samo zaradi neznosnega dolgo~asja in nemo~i njihovih `ivljenj, ne pa zaradi oropanosti materialnih sredstev. 3 Avtor se je z Rumneyjem pogovarjal na njegovem domu v Putneyju (jugozahodni London) jeseni 1987. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 21 Stewart Home Guy Debord: Družba spektakla milanskega slikarja hvalil zaradi napada na “napa~ne umetni{ke ideale preteklosti”. Naslednje leto so Guglielmija spoznali za du{evno zdravega in ga spustili iz azila. Poleti 1958 je SI naro~ila Abdelhafidu Khatibu, naj naredi psihogeografsko poro~ilo o pari{kih Les Halles. Med drugim je to zahtevalo tudi no~ne raziskave, kar je bilo za Khatiba povezano s te`avami, saj se je bil kot Al`irec v Franciji, kjer je bila takrat gro`nja nacionalisti~nih bombnih napadov na vi{ku, prisiljen dr`ati policijske ure. Ta je od vseh Al`ircev zahtevala, da ostanejo doma po 7.30 zve~er. Potem ko so ga dvakrat aretirali, se je odlo~il, da mu je dovolj, in je predal nepopolno poro~ilo, ki pa ga je SI vendarle sprejela. Osmega julija 1958 je bila v galeriji Montenapoleone v Milanu odprta druga razstava industrijskega slikarstva Gallizia in Melanotteja. Oktobra 1958 je industrijsko slikarstvo med “no~no vajo” SI do`ivelo pari{ko premiero; po ulici so napeli dolg zvitek platna, ki je sledil linijam prostora. V drugi {tevilki Internationale Situationniste (Pariz, december 1958) so “nepri~akovan” uspeh industrijskega slikarstva razlo`ili kot obrambno dejanje komercialnega umetni{kega sveta, ki se je “pretvarjal”, da je industrijsko slikarstvo uvrstil na svojo lestvico vrednot zato, ker 22 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo je bil zanj vsak zvitek velika slika. Situacionisti so na to odgovorili tako, da so zvi{ali ceno za meter z 10.000 na 40.000 lir in za~eli proizvajati dalj{e zvitke. ^e je bilo leto 1958 aktivno za SI kot organizacijo, je bilo {e posebno naporno za Jorna kot posameznika. SI je uredila in izdala Pour la forme – Ebauche d’une methodologie des Arts, zbirko Jornovega pisanja med leti 1953 in 1957. Jorn je bil skupaj s Constantom, Galliziem, Bernsteinovo in njenim mo`em Debordom eden od peterice, ki je formirala teoretsko in organizacijsko jedro situacionisti~nega gibanja. Aprila, medtem ko je SI za~ela napad na umetni{ke kritike, zbrane v Belgiji, je Jorn prikazal svoje delo na bruseljskem Expu kot del 50 dans d’art moderne. Jornov sloves vodilne osebnosti evropske umetnosti datira s te razstave. Njegov umetni{ki uspeh je imel za SI velike posledice. Dokler se Jorn ni prebil v superligo umetni{kega tr`i{~a, je Gallizio – kot situacionist z najve~jim zasebnim prihodkom zagotavljal gibanju najve~ sredstev. Toda od 1958 je SI financiral Jorn z bogastvom, ki ga je pridobil s prodajo svojih slik. Nekatere projekte, kot je bila npr. nem{ka revija Spur, je financiral neposredno, druge pa posredno. Kadar koli je posameznemu situacionistu – ali gibanju – zmanjkalo denarja, mu je dal Jorn sliko, saj je zelo dobro vedel, da bo {la v prodajo. Z denarjem od prodaje Jornovih slik, podarjenih Debordu, je SI lahko financirala svoje publikacije. Jorn je ~lanom – in nekdanjim ~lanom – SI podarjal slike do svoje smrti dvanajst let po uradnem izstopu iz gibanja.4 Jorn se je s ~lani Gruppe Spur sre~al l. 1958 med svojo prvo samostojno razstavo v Münchnu. Skupino Spur (kar pomeni sled ali stezo) so leto poprej ustanovili Lothar Fischer, Heimrad Prem, Josef Senft (psevdonim J. K. S. Hohburga), Helmut Sturm in Hans-Peter Zimmer. Preden se je Spur na tretji situacionisti~ni konferenci (17.–20. aprila 1959) pridru`ila SI, so njeni ~lani postali {e Ervin Eisch, Heinz Hofl in Gretel Stadler, zapustil pa jo je Josef Senft. V obdobju, ko so ustanovili nem{ko sekcijo SI, so se vrstam Spura pridru`ili {e Dieter Kunzelmann, Renee Nele in Uwe Lausen. Spur je imela mnogo skupnega z Jornom, ki jo je “odkril”, in Constantom. Delili so prepri~anje o kolektivni, netekmovalni proizvodnji umetnosti 5, kar je mo~no nasprotovalo potla~itvi umetnosti, ki sta jo zagovarjala Bernsteinova in Debord. Spur je razvijala zamisel o igri in `enski/mo{kem kot “homo ludensu”, ki jo je pred tem v svojem eseju iz leta 1938 za~rtal nizozemski zgodovinar Johan Huizinga. Te ideje, ki jih je pogosto uporabljal, ~e `e ne razvijal, Raoul Vanegeim, so pozneje postale sredi{~e programa SI. Razstava industrijskega slikarstva Gallizia in Melanotteja v galeriji Van De Loo je potekala hkrati z münchensko konferenco 4 Glej odstavek o SI v Asger Jorn – The Cruical Years 1954-64 Guya Atkinsa (Lund Humpheries, 1977). Atkins je v pismu iz l. 1987 avtorju raz~lenil osnovanje SI. Dodatne podatke o tej temi pa je dal tudi Rumney. 5 ^eprav, kot bomo videli pozneje, obstaja resni~na razlika v mi{ljenju o polo`aju kulture, so te`ave tudi glede rabe izraza “umetnost”. Javna in zavestna raba kolektivne prakse ustvarjanja “kulturnih artefaktov” (v `elji po bolj{em izrazu) ne ustreza opisu “umetnosti” – vsaj v primeru, ko uporabljamo izraz za opis visoke kulture vladajo~ega razreda kapitalisti~ne dru`be. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 23 Stewart Home SI. Med kongresom so pri{le na povr{je ideolo{ke razlike med nizozemsko sekcijo in Debordom. Debord je menil, da je revolucionarna ustvarjalnost popolnoma lo~ena od obstoje~e kulture, medtem ko so nizozemski delegati vztrajali pri klju~nosti unitarnega urbanizma kot alternativnega sredstva osvobojene stvaritve in podpirali kulturno revolucijo. Razlik niso zgladili. Poro~ilo, ki ga je Constant predstavil na ustanovitvi Biroja za unitarni urbanizem v Amsterdamu, je {e poudarilo, kako mo~no se situacionisti~no gibanje razlikuje od na~rtov Deborda in Bernsteinove. “Biro” se je s skupino umetnikov, arhitektov in sociologov posvetil konstrukciji unitarnih ambientov. Debord se je odlo~il po~akati na bolj{e ~ase. Minilo je nekaj let, preden je prevzel vodstvo gibanja in vsilil svoje mnenje tistim, ki so ostali po ~istki vseh “oportunisti~nih nagnjenj”. V no~i zaklju~ka münchenske konference je SI preplavila mesto z letaki, ki so razgla{evali “Kulturni pu~ med va{im spancem!”. Maja 1959 so ~lani SI razstavljali v treh najpresti`nej{ih evropskih umetni{kih galerijah. Gallizio in Melanotte sta predstavila svojo Antimaterialno jamo v pari{ki galeriji Ren Drouin. To je bilo {e eno unitarno okolje, ustvarjeno iz zvitkov njunega industrijskega slikarstva. Jorn je svoje Modificirane slike razstavil v pari{ki galeriji Rive Gauche. Sestavljalo jih je 20 “ki~” slik, ki jih je Jorn “ob{el” z made`i barve in predelavo v figure. Constant je v amsterdamskem muzeju Stedelijk razstavil prostorske konstrukcije, modele za stavbe unitarnega urbanizma, ki se jih je dalo sneti z okvirjev, zaradi ~esar so bile fleksibilnej{e od tradicionalne arhitekture. Poleti in jeseni 1959 se je SI najbolj ukvarjala z raziskovanjem unitarnega urbanizma, a medtem ko sta nizozemska in italijanska sekcija nadaljevali `ivahno razpravo o tehni~nih in dru`benih problemih, ki se jih je treba dotakniti, so se drugi umaknili na stranski tir – Jorn zato, ker je bil sumni~av do funkcionalne tehnologije, Bernsteinova in Debord pa zato, ker sta `elela slediti osnovni “politi~ni” liniji. Tretja {tevilka Internationale Situationniste (Pariz, december ’59) je vsebovala dokumente s kongresa v Münchnu, ~lanke o unitarnem urbanizmu in esej o industrijskem slikarstvu. Konec l. 59 se je SI za~ela pogajati z Wilhelmom Sandbergom o razstavi v muzeju Stedelijk in okoli njega, ki naj bi se odprla maja naslednjega leta. Na~rt SI je bil spremeniti razstavne sobe v labirint, razstaviti dokumente, nenehno predvajati vnaprej posneta predavanja in organizirati sistemati~no zasledovanje, ki naj bi ga vodile tri situacionisti~ne skupine. Do razstave ni pri{lo, med drugim tudi zato, ker SI ni hotela prilagoditi labirinta tako, da bi ustrezal zahtevam o varnosti in varovanju. Ko je bil muzej zaradi nepopustljivosti SI marca l. 60 prisiljen prekiniti projekt, je prostor ponudil Galliziu, ki ga je sprejel. 24 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo Aprila l. 60 so iz gibanja izklju~ili Armanda, Abertsa in Oudejansa, zadnja dva zato, ker sta podpisala pogodbo za gradnjo cerkve. Junija sta Gallizio in Melanotte razstavljala industrijsko slikarstvo v amsterdamskem muzeju Stedelijk in torinski galeriji Notizie. Obenem so ju iz SI izklju~ili zaradi sodelovanja z “ideolo{ko nesprejemljivimi” silami. Isto~asno je bil izklju~en {e en ~lan italijanske sekcije, Glauko Wuerich. Isti mesec je izstopil Constant, ki se je naveli~al o~itkov, da daje “privilegije” tehni~ni arhitekturni formi, namesto da bi “iskal” globalno kulturo. Dvajsetega junija 1960 je SI izdala Debordov in Canjuersov Uvod v definiranje unitarnega revolucionarnega programa. Pierre Canjuers je bil teoretik skupine Socialisme ou Barbarie. Tekst so situacionisti opisovali kot “platformo za razpravo v SI in njeno povezavo z revolucionarnimi militanti delavskega gibanja” (IS 5, Pariz, december 1960). SI je bila preve~ sekta{ka, da bi temu kaj dodala. Nekaj ~asa je bil Debord ~lan SI in S ou B ter predstavnik tima te zadnje skupine, ki so jo med splo{no stavko l. 1960 poslali v Belgijo. Toda Debord je izstopil iz S ou B po samo nekajmese~nem aktivnem ~lanstvu. Stiki med SI in S ou B so se zrahljali in dokon~no prekinili s sporom l. 1966. Avgusta 1960 je v Münchnu iz{la prva {tevilka revije Spur. Osvetlila je razli~ne na~ine, na katere so se frakcije znotraj SI lotevale “dru`benega vpra{anja”. Razlike so v ~asopisu {e poudarili s ponatisom manifesta SI, nastalega maja 1960, in manifestom SPUR, nastalega novembra 1958. Za razliko od frakcije, ki se je zbirala okoli Bernsteinove in Deborda v Parizu, skupine Spur nista zanimali “realizacija in potla~itev” umetnosti. Nemci so svoj polo`aj leto po ustanovitvi skupine opredelili takole: “... Nasprotujemo logi~ni poti uma, ki vodi v kulturno opusto{enje. Avtomati~no, funkcionalno vedenje je prineslo trmasto nepremi{ljenost, akademizem, atomsko bombo... Da bi kulturo lahko ustvarili, jo moramo uni~iti. Izrazi, kot so kultura, resnica, ve~nost, nas umetnikov ne zanimajo. Sposobni moramo biti pre`ivetja. Material in duhovni polo`aj umetnosti sta tako brezupna, da od slikarja med slikanjem ne bi smeli pri~akovati uslu`nosti. Naj vzpostavljeno naredi tisto, kar je obvezno... Umetnost je odmevajo~ udarec gonga, njegov trajajo~i zvok, ki preglasi povzdignjene glasove posnemovalcev... Umetnost nima nobenega opravka z resnico. Resnica je med dvema entitetama. @elja biti objektiven je enostranska. Enostranskost pa je pedantna in dolgo~asna... ZAHTEVAMO KI^, UMAZANIJO, PRVINSKO BLATO, PU[^AVO. Umetnost je kup gnoja, na katerem raste ki~... Namesto k abstraktnemu idealizmu pozivamo k po{tenemu nihilizmu. Najve~ji zlo~ini ~loveka so bili izvr{eni v imenu Resnice, Po{tenja, Napredka, za bolj{o prihodnost. Abstraktno slikarstvo je postalo prazen esteticizem, SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 25 Stewart Home Guy Debord: Družba spektakla igri{~e za tiste z lenim umom, ki i{~ejo lahek izgovor za ponovno pre`vekovanje davno zastarelih resnic. Abstraktno slikarstvo je STOKRAT PRE@VE^EN @VE^ILNI GUMI, prilepljen pod rob mize. Konstruktivisti in strukturalisti~ni slikarji posku{ajo danes ponovno posliniti ta `e davno posu{eni `ve~ilni gumi... PROTI TEJ OBJEKTIVNI NEOPREDELJENOSTI BOMO VZPOSTAVILI MILITANTNO DIKTATURO DUHA.” Revija Spur je bila v nasprotju z Internationale Situationiste zelo grafi~na. Vizualno in vsebinsko sta oba ~asopisa kazala, da je situacionisti~no gibanje razcepljeno na vseh ravneh. Razlike so se zelo jasno pokazale na ~etrtem kongresu SI, ki je od 24.–28. septembra 1960 potekal na “skrivni” lokaciji v vzhodnem Londonu. Ob prihodu v angle{ko prestolnico so delegatom nalo`ili “psihogeografsko” nalogo lociranja britanske mornari{ke zveze, kjer naj bi potekala konferenca. [estindvajsetega septembra je Heimrad Prem prebral dolgo deklaracijo skupine Spur, ki je napadala francoske in belgijske delegate zaradi “ra~unanja na obstoj revolucionarnega proletariata”. Kotanyi je na to odgovoril z “opominom” Nemcem, da so se v mnogih “naprednih” kapitalisti~nih dr`avah 26 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo “razbohotile” stavke, ki jih ne organizirajo zdru`enja. Razlike niso zgladili; skupina Spur se je preprosto odlo~ila umakniti izjavo, da ne bi “ovirala trenutne situacionisti~ne dejavnosti”. Zadnji dan je SI na Institute for Contemporary Arts (ICA) v londonskem West Endu organizirala “javno” sre~anje. Guy Atkins v svoji knjigi Asger Jorn – The Cruical Years 1945–1964 (Lund Humpries, 1977) takole opisuje dogodek, ki mu je prisostvoval: “Sre~anje je bilo od za~etka do konca parodija obi~ajnega ICA ve~era. Predsedujo~i ICA tiste no~i je bil Toni del Renzio. Sre~anje je za~el z opisom dela zgodovinskega ozadja situacionisti~nega gibanja. Ko je omenil konferenco v Albi, so situacionisti glasno zaploskali. Ob omembi šzdru`itvene konference’ v Cosiu d’ Arroscii je bilo ploskanje gromovito in pospremljeno z glasnim topotanjem. Ob~instvo ICA je bilo o~itno osuplo nad tako nesmiselnim prikazom evforije. Del Renzio je zatem predstavil govornika SI Mauricea Wyckaerta. Namesto obi~ajnih hvalospevov je Wyckaert ozmerjal ICA zaradi uporabe besede situacionizem v njenem biltenu. šSituacionizem,’ je razlo`il Wyckaert, šne obstaja. Nobene doktrine s tem imenom ni.’ Nadaljeval je z govorom ob~instvu: š^e zdaj razumete, da ne obstaja ni~ tak{nega, kot je situacionizem, niste zapravili ve~era.’ Po po~astitvi {kotskega pisatelja Alexandra Trocchija, ki so ga malo pred tem v ZDA zaprli zaradi trgovanja z mamili, je Wyckaert za~el kritizirati UNESCO. Re~eno nam je bilo, da je kulturno poslanstvo UNESCA neuspe{no. Zato se bo Situacionisti~na internacionala polastila stavbe UNESCA z šbliskovitim pu~em’. To opazko so pozdravili z medlim vljudnim pritrdilnim mrmranjem. Wyckaert je kon~al tako, kot je za~el, z zmerjanjem ICA. šSituacionisti, za katere si morda domi{ljate, da jim sodite, bodo neko~ sodili vam. ^akamo vas za ovinkom.’ Preden so ljudje spoznali, da je zaklju~il svoj govor, je bilo za trenutek tiho. Prvo in edino vpra{anje nekega mo{kega je bilo: šAli lahko razlo`ite, za kaj pravzaprav gre pri situacionizmu?’ Wyckaert je spra{evalca grdo pogledal. Guy Debord je vstal in v franco{~ini rekel: šTukaj nismo zato, da bi odgovarjali na pizdunska vpra{anja.’ Po tem so on in drugi situacionisti zapustili prizori{~e.” V tistem ~asu je bila Spur najdejavnej{a sekcija SI; med avgustom 1960 in januarjem 1961 so izdali sedem {tevilk svojega ~asopisa, od katerih je bila peta (junij 1961) popolnoma posve~ena tekstom o unitarnem urbanizmu, vsebovala pa je tudi ponatise starih ~lankov Lettristi~ne internacionale na to temo. Razkol med “kulturno” in “politi~no” frakcijo SI se je poglobil po umiku Jorna aprila 1961. Dodatno ga je poglobil Raoul Vaneigem (rojen v Lessinsu v Heinautu, 1934), ki je isto leto SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 27 Stewart Home postal ~lan SI. Nezdru`ljivost mnenj je dosegla eksploziven obseg na peti konferenci SI, ki je potekala od 28. do 30. avgusta 1961 v Göteborgu na [vedskem. Vanegeimovo poro~ilo prikazuje nespravljivost “politi~ne” frakcije: “... To ni vpra{anje spopolnjenosti spektakla zavrnitve, temve~ zavrnitev spektakla. Pri spopolnjevanju umetni{kega v novem in avtenti~nem smislu, ki ga je definirala SI, morajo elementi uni~enja spektakla prenehati obstajati kot umetni{ka dela. Ne obstaja ni~ tak{nega, kot je situacionizem, situacianisti~no umetni{ko delo ali spektakularni situacionist... Na{ polo`aj je polo`aj bojevnikov med dvema svetovoma – prvega ne priznavamo, drugi pa {e ne obstaja.” Kunzelmann je takoj zatem izrazil “mo~an skepticizem”, da bi SI “lahko zbrala dovolj mo~i za delovanje na ravni, ki si jo je zamislil Vaneigem” (IS 7, Pariz 1962). Prem je {e enkrat ponovil mnenje skupine Spur o revolucionarni taktiki – bolj ali manj isto, kar so povedali `e na 4. kongresu SI. ^eprav je bilo veliko govora o nezadovoljstvu in uporu, je Spur opazila, “da ve~ino skrbijo predvsem ugodje in ugodnosti”. Tako se je tretja seja 5. kongresa kon~ala s “hrupom”, z vzkliki ene frakcije “Va{a teorija vas bo udarila po licih!”, druge pa “Kulturni zvodniki!”. Na konferenci so se odlo~ili, da v uredni{ki odbor ~asopisa Spur vklju~ijo Kotanyija in de Jonga, in z nasveti dveh dodatnih urednikov je {esta {tevilka iz{la novembra 1961. Kljub temu pa so januarja 1962 Kunzelmann, Prem, Sturm, Zimmer, Eisch, Nele, Fischer in Stadler izdali 7. {tevilko revije, ne da bi obvestili Kotanyija ali de Jonga. Zato so jih mesec zatem izklju~ili iz SI. Obenem je skupina Spur do`ivela vrsto policijskih nadlegovanj in sojenj zaradi nemorale, pornografije, bogokletstva in hujskanja k nemirom. Uwe Lausen je dobil tri tedne zapora, medtem ko so drugim ~lanom skupine Spur nalo`ili globo in jih obsodili na pogojno. Po izklju~itvi je Spur {e naprej obstajala kot skupina in pozneje sodelovala pri 2. situacionisti~ni internacionali. Nova skupina je nastala marca 1962, ko so Nash, Elde, de Jong, Lindell, Larsson in Strid zapustili frakcijo, zbrano okrog Bernsteinove, Deborda in Vaneigema. Takoj so napovedali formiranje 2. internacionale na Drakabyggetu (situacionisti~nem Bauhausu), kmetiji v ju`ni [vedski. Ostanek frakcije je odgovoril z “izklju~itvijo” “nashistov”, ime, ki ga je povzel 6. kongres “SI” v Anversu (12.–16. november 1962). Nash je za~rtal teorije 2. internacionale v ~lanku Kdo so situacionisti (literarna priloga Timesa, London, 14. 9. 1964): “... Na{e izhodi{~e je dekristjanizacija Kierkegaardove filozofije situacij, ki jo je treba zdru`iti z britanskimi ekonomskimi doktrinami, nem{ko dialektiko in francoskimi 28 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo programi dru`benih akcij. Vklju~uje globoko revizijo Marxove doktrine in popolno revolucijo, katere rast je zakoreninjena v skandinavski zamisli kulture. Novo ideologijo in filozofsko teorijo smo poimenovali situologijo. Temelji na na~elih socialne demokracije in tako izklju~uje vse oblike umetnih privilegijev.” Nash je na [vedskem izdajal knji`ice, revijo Drakabygget (poimenovani po njegovi kmetiji) in organiziral drugo propagando, med drugim tudi razstave in demonstracije. Med tovrstna javna razkazovanja pod vodstvom situacionisti~nega Bauhausa spadajo slika Co-ritus, slogani po vsem Koebenhavnu in obglavljenje kipa morske deklice v koebenhavnskem pristani{~u. Jorn je kljub naznanitvi akcij z grafiti tisku ostal s ~lani obeh rivalskih “internacional” v prijateljskih odnosih. Obe skupini sta bili finan~no odvisni od njega in tako so njegove tajne dogovore z eno stranjo, ki jo je druga imela za “sovra`nika”, v primeru, da jih niso sprejeli, ignorirali. Bernsteinova in Debord se v tem primeru nikakor nista dr`ala svojih obi~ajnih strogih meril o razkolu in lo~itvi. Brez Jornove podpore v denarju in darilih ne bi mogla izhajati niti de Jongov Situationist Times niti njegov tekmec Internationale Situationniste. Ko je Jorn l. 1973 umrl zaradi raka, ga je Debord opisal kot “stalnega heretika gibanja, ki ne more priznati ortodoksnosti” (navaja Jean-Clarence Lambert v Cobri /Sotherby Publications, 1983/, citat iz Le Jardin de Absiola /Torino 1974/). 6 Frakcija, ki jo opisujem kot spektosituacionisti~no internacionalo, je sebe vedno imenovala Situacionisti~na internacionala. Ker pa sta obstajali dve frakciji, ki sta si lastili ta naziv – skupina nashistov je bila vsaj toliko spodobna, da je pred naziv postavila “druga” –, uporabljam termin “spekto” zaradi razlikovanja debordisti~ne frakcije od prvotne SI, ki je obstajala pred razkolom l. 62. Termin “spekto” se nana{a na teorijo “spektakla”, v katerega je verjela debordisti~na frakcija. O TEORETIČNI REVŠČINI SPEKTOSITUACIONISTOV IN LEGITIMNEM STATUSU DRUGE INTERNACIONALE ^e ho~emo razumeti, zakaj je spektosituacionisti~na internacionala6, ki so jo vodili Bernsteinova, Debord in Vaneigem, v Britaniji, Franciji in Severni Ameriki dosti bolj znana od 2. situacionisti~ne internacionale de Jonga in Nasha, se moramo bolj poglobiti v idejo evrocentrizma. Ne samo, da je Evropa `e tradicionalno gledala nase kot na sredi{~e sveta, tudi Britaniji, Franciji in Nem~iji se zdi, da so v samem `ari{~u tega sredi{~a. Ko se je SI razcepila, so postali spektosituacionisti z bazo v Parizu s francoske ali angloameri{ke to~ke gledanja resnična SI, medtem ko so 2. internacionalo z bazo v Stockholmu odpravili kot “tujo SI; sicer dosti bolj dru`abno, vendar dosti manj inteligentno” (IS 8, Pariz 1963). Spektosituacionisti so v Internationale Situationniste 8 trdili, da je Nashev novi {vedski “Bauhas” zdru`il “dva ali tri nekdanje skandinavske situacioniste in mno`ico neznancev”. Sklep je SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 29 Stewart Home Guy Debord: Družba spektakla jasen: ti ljudje so nekdanji situacionisti, medtem ko imajo spektosituacionisti edini pravico do naziva SI. To je zna~ilno nepo{tenje, ki so ga spektosituacionisti nasledili od Letristi~ne internacionale. Poleg namenoma napa~ne razlage si lahko tak{no trditev razlagamo samo {e z ne{tevilnostjo ali popolno izgubo spomina – kar pa je skoraj popolnoma neverjetno. Na seznamu nekdanjih tovari{ev Bernsteinove in Deborda, ki so sodelovali v dejavnostih situacionisti~nega Bauhausa ali so svoja dela objavljali v Situationist Times 2. internacionale, najdemo Nasha, Eldeja, de Jonga, Lindella, Larssona, Strida, Kunzelmanna, Prema, Sturma, Zimmerja, Eischa, Neleja, Fischerja, Stadlerja, Jorna in Simonda. Ker se je povpre~no {tevilo ~lanov SI ves ~as pred shizmo gibalo med 10 in 15, so imele zahteve 2. internacionale do naziva SI vsaj tolik{no te`o kot zahteve spektosituacionistov. Spektosituacionisti in 2. internacionala so se bistveno razlikovali glede vpra{anja umetnosti. Spektosituacionisti so hoteli umetnost “uresni~iti in jo potla~iti” – to `eljo zasledimo v vsej njihovi literaturi, kar ka`e spodnji odlomek avtorjev Martina, Strijboscha, Vaneigema in Vieneta, objavljen v Internationale Situationniste 9 (Pariz 1964): 30 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo “To je zdaj vpra{anje uresni~itve umetnosti, da na vseh ravneh `ivljenja zares zgradimo tisto, kaj je bilo doslej samo umetni{ki spomin ali iluzija, sanjana in ohranjena unilateralno. Umetnost lahko uresni~imo samo tako, da jo ukinemo. V nasprotju s sedanjo dru`bo, ki umetnost ukinja tako, da jo zamenjuje z avtomatizmom {e pasivnej{ega in hierarhi~nega spektakla, pa trdimo, da lahko umetnost ukinemo samo tako, da jo uresni~imo.” Podobno kot spektosituacionistom tudi 2. internacionali ni uspelo postaviti ustrezne razlike med zamislijo o umetnosti in kulturi (tj. Jornov Mind and Sense v Situationist Times 5, Pariz 1964). Toda iz identi~ne napake sta obe internacionali naredili mo~no razlikujo~a se sklepa o tem, “kaj je treba storiti”. Spektosituacionisti – vedno skrajno samozavestni glede svoje javne podobe – so bili ponosni nase, ker so njihovo teorijo promovirali kot materialisti~no; toda s preu~evanjem materialisti~nega obravnavanja umetnosti lahko prika`emo, da so bile ambicije in vedenje spektosituacionistov v resnici idealisti~ne. Roger L. Taylor v svoji knjigi Art, An Enemy Of The People (Harvester Press, Sussex, 1978) dokazuje, da so umetnost le v redkih primerih izvirno obravnavali materialisti~no. To dokazuje s preu~evanjem umetnosti kot dru`bene prakse, ki jo potem primerja s posledi~nim materialisti~nim opisom marksisti~nega obravnavanja teme. Umetnost kot kategorijo moramo po njegovo razlikovati od glasbe, slikarstva, pisanja in drugega. Sodobna raba termina umetnost jo obravnava kot podkategorijo teh disciplin, ki se med njihovimi deli razlikuje na temelju zaznavnih vrednot. Mozartovo glasbo imamo zato lahko za umetnost, medtem ko za punk skupino Slaughter and Dogs to ne velja. Uporaba termina umetnost na na~in, ki dela razlike med razli~no glasbo, literaturo idr., se je pojavila v sedemnajstem stoletju hkrati s pojmom znanosti. Pred tem so besedo umetnik uporabljali za kuharje, ~evljarje, {tudente svobodnih umetnosti idr. Ko so za~eli pojem umetnosti uporabljati v sodobnem pomenu, je del aristokracije `elel ohraniti vrednote njihovega razreda kot predmete “neracionalne ~asti”. Umetnost so tako ena~ili z resnico in ta resnica je bila aristokratsko gledanje na svet, pogled na svet, ki ga je kmalu zatem poru{il nastanek bur`oaznega razreda. Bur`oazija kot revolucionarni razred je `elela asimilirati “`ivljenje” pojemajo~e aristokracije. Ker je bur`oazija svojo dejavnost usmerila predvsem v odpravljanje predhodnega na~ina `ivljenja, je pojem umetnosti simultano preoblikovala sebi primerno. Tako lepote bolj ali manj niso ve~ ena~ili z resnico in so jo povezovali z osebnim okusom. Ko se je umetnost razvijala, “so z vztrajanjem pri obliki in poznavanju SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 31 Stewart Home 7 Zgodnej{o in bolj obdelano razli~ico tega spora lahko najdete v AT DUSK – The Situationist Movement In Historical Perspective avtorjev Davida Jacobsa in Christopherja Winksa (Perspectives, Berkley, 1975). Manj “teoreti~no” razlago, kako so se prek razrednih in dr`avnih meja spekto-SI projicirani trendi pojavili v dolo~eni plasti francoske dru`be in univerzalni “teoriji”, najdete tudi v eseju Marka Shipwaya “Situationism” v Rubel & Crump (ur.), Non-Market Socialism in the Nineteenth and Twentieth Centuries (MacMillan, Basinstoke & London, 1987). oblik” ter “individualizmu” (predvsem romanticizmu) pove~ali “avtoriteto” pojma kot “dolo~enega, razvijajo~ega se duhovnega zbira novega vladajo~ega razreda”. Tako je umetnost bolj kot univerzalna vrednota proces, ki se pojavi z bur`oazno dru`bo in vodi v “neracionalno ~a{~enje dejavnosti, ki ustrezajo bur`oaznim potrebam”. Ta proces “postavlja v objektivno superioren polo`aj tisto, kar posebej obravnavamo kot umetnost, in zato ima superioren polo`aj tudi oblika `ivljenja, ki to slavi, ter vanjo vklju~ena dru`bena skupina”. To nas privede do trditve, da sta bur`oazna dru`ba in vladajo~i razred znotraj nje “nekako zavezana tej superiorni obliki znanja”. Iz tega lahko sklepamo, da bo umetnost {e naprej obstajala kot specializirana kategorija, dokler ne bo odpravljen sam kapitalizem. Ta sklep se mo~no razlikuje od sklepa spekto-situacionistov. V Internationale Situationniste 10 Khayati trdi: “... Dada je spoznala vse mo`nosti jezika in zato za vekomaj prenehala gledati na umetnost kot na nekaj posebnega... Uresni~enje umetnosti – poezije v situacionisti~nem smislu – pomeni, da ne moremo nikogar spoznati v njegovem šdelu’, temve~ prej v njegovem obdobju.” ^e je umetnost z materialisti~ne perspektive proces, ki se pojavi z nastankom bur`oazne dru`be, ne moremo dvomiti o njeni uresni~itvi. Tak{na misel je misti~na, saj namiguje ne samo na to, da ima umetnost bistvo (esenco), temve~ da je kot kategorija avtonomna od dru`benih struktur. Poskus njene uresni~itve in ukinitve je poskus re{itve tega du{evnega zbira v trenutku, ko je kategorija odpravljena. Umetnost izginja iz muzejev samo zato, da bi se pojavila povsod! Toliko glede avtonomne prakse proletariata; to so pravzaprav stare bur`oazne sanje o univerzalni kategoriji, ki bo pozivala k dru`beni koheziji. Poleg obravnavanja umetnosti obstaja {e drugo teoretsko sredstvo, pojem spektakla, zaradi katerega se spektosituacionisti razlikujejo od 2. internacionale. Najbolj je to teoretizacijo obdelal Guy Debord v svoji La société du spectacle (Buchet-Chastel, Pariz, 1967). V njej Debord s parafraziranjem Marxa oznanja: “V dru`bah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno `ivljenje ka`e kot neizmerno kopi~enje spektaklov. Vse, kar je bilo neposredno do`iveto, se je oddaljilo v predstavo.” Od tod naprej Debord nadaljuje z obravnavanjem spektakla kot posplo{enega in obenem lokaliziranega fenomena. S tovrstnim obravnavanjem – z vrsto delno prekrivajo~ih se, vendar le slabo organiziranih opisov – mu ne uspe priti do poenotenega pojma. Debord samo hvali njegova razli~na gibanja, pri tem pa ne prika`e nobene resni~ne povezave med njimi.7 Spektosituacionisti~no pojmovanje kapitalisti~ne in komunisti~ne dru`be je tako misti~no kot njihovo pojmovanje 32 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo umetnosti. Debord oznanja, da “spektakel ni zbirka podob, temveč družbeni odnos med ljudmi, ki ga posredujejo podobe”, kot da človeških odnosov ne bi vedno vodili čutni vtisi (ki so pri vidu vedno podobe). Vaneigem v svoji Tratte de savoir-vivre ä I'usage des jeunes générations (Gallimard, Pariz, 1967) govori o komunistični družbi kot svetu “gospodarjev brez sužnjev”, ko pa je to dejansko družba, v kateri so metafore o prevladujočem razredu brezpomenske. Druga internacionala je raje, kot da bi poskušala razviti stroge teorije in pri tem doživela grenak neuspeh, sledila bolj odprti politiki. V Situationist Timesu je de Jong zbiral fotografije, diagrame in nenavadne odlomke pisanja o določeni temi (na primer o labirintih v 4. številki, Pariz 1963) in sklepanje prepustil bralcem. Številke Situationist Timesa so v mnogočem spominjale na sodobne izdaje gibanja Fluxus. Oboje predstavlja neumetniški pristop, kar lahko zelo ohlapno poimenujemo umetniška dejavnost. Medtem ko so bili spektosituacionisti v dogmatskih trditvah o teoretični naravi svojih špekulacij dvojno ideološki, se je 2. internacionala — ki je bila srečna, da so njeno misel opredelili kot ideologijo — izkazala v svojem pristopu k filozofskemu preučevanju za bolj odprto. POJEMANJE IN PADEC SPEKTOSITUACIONISTIČNE KRITIKE V zgodnjih 60. spektosituacionistov in 2. internacionale razen obrobnih skupin umetnikov, študentov in političnih aktivistov skoraj niso poznali. Obema internacionalama je uspelo svojo slavo v manjši meri razširiti tudi s škandali. Spektosituacionist Jeppsen Victor Martin je to taktiko najbolj obvladal. Po nekaj incidentih, ki so prišli v tisk, so mu sodili zaradi produkcije stripa ob danski kraljevski poroki, kjer Christine Keeler v govornem oblačku izjavlja, da je bolje biti prostitutka, kot pa se poročiti s fašistom. Ko so privrženci časopisa Internationale Situationniste prevzeli nadzor nad študentsko zvezo strasbourške univerze, so spektosituacionisti to priložnost izrabili za intervencijo z največjo publiciteto. V tekstu Naši cilji in metode pri strasbourškem škandalu {Internationale Situationniste 11, Pariz, oktober 1967) so spektosituacionisti trdili, da so oni predlagali študentom, naj sami napišejo kritike o univerzi in družbi na splošno, nato pa jih objavijo s sredstvi študentskega združenja. Na koncu je tekst napisal spektosituacionist Mustapha Khavati -z nekaj popravki, ki jih je naredila organizacijska hierarhija v Parizu. Natisnili so deset tisoč izvodov O bedi študentskega SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 33 Stewart Home `ivljenja – z ekonomskih, politi~nih, psiholo{kih, spolnih in predvsem intelektualnih vidikov s skromnim predlogom za njegovo odpravo (AFGES, Strasbourg, 1966) in jih veliko razdelili na uradnem za~etku akademskega leta univerze novembra 1966. Kmalu zatem je sodi{~e {tudentsko zvezo ukinilo in spektosituacionisti so postali predmet mednarodne publicitete. Zaradi sodnega postopka je sklepni govor sodnika bolje poznan, pa tudi objavljen je bil v ve~ji nakladi kot sam tekst: “Obto`eni niso nikoli zanikali obto`nice, ki jih bremeni zlorabe sredstev {tudentske zveze. Pravzaprav so odkrito priznali, da so iz sredstev zveze pla~ali pribli`no 1.500 dolarjev za tisk in distribucijo 10.000 pamfletov, da stro{kov druge literature, ki jo je navdihnila Situacionisti~na internacionala, sploh ne omenim. V publikacijah najdemo ideje in prizadevanja, ki, milo re~eno, nimajo nobene zveze s cilji {tudentskega zveze. Samo prebrati je treba, kaj so zapisali obto`eni, in `e je jasno, da tem petim {tudentom, ki so komaj pri{li iz svojega najstni{tva, manjkajo izku{nje iz resni~nega `ivljenja, da vlada v njihovih glavah zme{njava zaradi slabo prebavljenih filozofskih, socialnih, politi~nih in ekonomskih teorij, da so zmedeni zaradi sive monotonije njihovega vsakdana ter izra`ajo prazne, nadute in pateti~ne dokon~ne sodbe – ki jih odkrito izrabljajo – o svojih so{tudentih, u~iteljih, Bogu, religiji, duhov{~ini, vladi in politi~nih sistemih vsega sveta. Z zavra~anjem vsake morale in omejitev se ti ciniki niti malo ne obotavljajo priporo~ati kraje, uni~enja {tipendij, ukinitve dela, popolne subverzije in svetovno raz{irjene proletarske revolucije, pri ~emer je njihov edini cilj šnedovoljeni u`itek’. Glede na njihov v osnovi anarhisti~ni zna~aj so te teorije in propaganda o~itno {kodljive. Njihovo {irjenje v lokalnem, dr`avnem in mednarodnem tisku {tudentskih krogov in {ir{e javnosti pomeni gro`njo morali, {tudiju, slovesu in s tem sami prihodnosti {tudentov strasbour{ke univerze.” Odziv sodnika je navdu{il lumpenintelektualce po vsem svetu, in ta izvle~ek sodnikovega sklepnega govora so vklju~ili v {tevilne poznej{e ponatise. Oziroma kot pi{e Ken Knabb (Situationist Anthology, Bureau of Public Secrets, Berkley, 1981): “O bedi {tudentskega `ivljenja je pravzaprav najbolj raz{irjen situacionisti~ni tekst. Prevedli so ga v kitaj{~ino, dan{~ino, angle{~ino, nem{~ino, gr{~ino, italijan{~ino, japon{~ino, portugal{~ino in {ved{~ino, tako da se skupno {tevilo izvodov giblje nekje okoli pol milijona.” Sam tekst se za~ne s kritiko {tudenta, šnajbolj univerzalno preziranega bitja v Franciji’, nadaljuje pa z oznanilom, da imajo delinkventi na izbiro samo dve prihodnosti: “prebuditev revolucionarne zavesti ali slepo pokorni{tvo v tovarnah”. Temu sledi kritika nizozemskih provosov, v kateri je Constant osebno 34 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo napaden – dejstvo, da je bil neko~ ~lan SI, pa je zaradi neprimernosti spregledano. Khayati razglasi, da se je “ob pojavu revolucionarne kritike neposlu{na baza Provo za~ela upirati lastnim voditeljem”. Khayatiju verjetno idealisti~na indukcija omogo~a razglasiti, da “ko so se ameri{ki {tudenje uprli in postavili pod vpra{aj svoje {tudije, so avtomati~no postavili pod vpra{aj tudi dru`bo, ki tak {tudij potrebuje”. Ta upor (na Berkleyju in drugod) se je “`e na za~etku potrdil kot upor proti celotnemu dru`benemu sistemu, osnovanem na hierarhiji in diktatorstvu ekonomije in dr`ave”. To je nedvomno presenetilo ve~ino sodelujo~ih v nemirih, a ker jim je po vsej verjetnosti manjkala teoreti~na jasnost spektosituacionisti~ne analize, je Khayati to izjavil brez obotavljanja. Podobno so bili tudi boji v Vzhodni Evropi (Vzhodni Berlin, 1953, Budimpe{ta, 1956 idr.) brez iluzij, in protagonisti – ~eprav se tega niso zavedali – so se popolnoma skladali s teoretsko tezo spektosituacionistov. V Angliji je mladini, ki se je vklju~ila v gibanje za nuklearno razoro`itev, manjkalo radikalnih perspektiv, toda to bi se dalo odpraviti, ~e so se povezali s sindikalisti~nim gibanjem. Po Khayatiju zlitje {tudentske mladine in radikalnih delavcev, do katerega je `e pri{lo, ka`e, kako je treba to narediti. Lahko se seveda vpra{amo, kam naj bi spadala ve~ina mladine, ki je bila vsaj v Angliji prikraj{ana za “ugodnosti” vi{je izobrazbe. Khayati je tovrstna vpra{anja spregledal, saj je bil njegov tekst – kljub za~etni zlorabi – namenjen rekrutiranju {tudentov v spektosituacionisti~no gibanje, napad na {tudentske privilegije pa bi tak projekt obsodil na neuspeh.8 Prav zato, ker je bila njegova postana ideologija namenjena {tudentom, je Khayati svoje ideje predstavil kot zbir oguljenih paradoksov: “Tako je prvi veliki šporaz’ delavstva – pari{ka komuna, v resnici njegova prva velika zmaga, saj je takrat zgodnji proletariat prvi~ demonstriral svojo zgodovinsko sposobnost svobodnega organiziranja na vseh podro~jih dru`benega `ivljenja. Medtem pa se je njegova prva velika šzmaga’ – bolj{evisti~na revolucija izkazala za njegov najbolj katastrofalen poraz. Rezultati ruske kontrarevolucije so – na notranjem podro~ju – osnovanje in razvoj novega na~ina izkori{~anja: birokratskega dr`avnega kapitalizma, na zunanjem podro~ju pa rast škomunisti~ne’ internacionale. Njene podru`nice so slu`ile le opravi~evanju in reprodukciji ruskega vzorca... Navkljub o~itnim odklonom in opozicijam dominira svetu ena sama dru`bena oblika in principi starega sveta {e vedno vladajo na{emu modernemu svetu. Tradicija mrtve generacije {e vedno preganja misli `ive~ih... ne more biti revolucije izven sodobnosti, 8 Izvirno kritiko {tudentskega gibanja so prepustili proletarcem. Med demonstracijami solidarnosti z Vietnamom l. 1968 na londonskem Grosvenor Squaru je falanga 200 fanati~nih “obritoglavcev”, privr`encev nogometnega kluba Milwall, v odgovor na “Ho, Ho, Ho [i Minh” dezorganiziranih vrst radikalcev Nove levice skandirala “[tudenti, {tudenti, ha ha ha”. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 35 Stewart Home 9 Ker nisem mogel najti francoske izdaje ~lanka O bedi {tudentskega `ivljenja, sem uporabil angle{ki prevod iz knjige Situationist International Anthology Kena Knabba. ^e je Knabbov prevod slab, trditev {e vedno velja – (spekto) SI se v brezupnem poskusu, da bi zakrili bistveno plehkost svojega teoretiziranja, v svojih tekstih stalno sklicujejo na konkretno in totalno. 10 V interesu desnice je bilo, da je zelo mo~no poudarjala vlogo SI v okupacijskih gibanjih. Konzervativnim politikom je ustrezalo valiti krivdo za majske dogodke na majhno skupino “fanatikov”, ki so zavedli ve~ino populacije. Tak{ne izkrivljene interpretacije majskega gibanja so prihajale od de Gaulla navzdol. 11 Steef Davidson v The Penguin Book of Political Comics (Penguin, Harmondsworth 1982) opisuje Svet za ohranjanje okupacij kot “skupino {tirideset do petdeset situacionistov in šenragés’, ki so se odcepili od M22M (Gibanja 22. Marec)”. René Viénet pa v svoji knjigi The Enragés and the Situationists in the Occupation Movement France, May-June (Tiger Papers, Healington, York, brez letnice) pi{e: “Pribli`no 40 ljudi je ustanovilo stalno bazo CMDO, za nekaj ~asa pa so se jim iz provinc in tujine pridru`ili {e drugi revolucionarji in stavkajo~i iz razli~nih industrij, ki so se pozneje vrnili nazaj. CMDO je bolj ali manj stalno sestavljalo pribli`no 10 situacionistov in enragés (med njimi Debord, Khayati, Riesel in Vaneigem) in prav toliko delavcev, visoko{olskih {tudentov ali š{tudentov’ ter drugih svetnikov brez dolo~enih funkcij.” ne sodobne misli izven ponovnega odkritja revolucionarne kritike... kot je Lukacs pravilno pokazal, je revolucionarna organizacija potrebna vmesna stopnja med teorijo in prakso, med ~lovekom in njegovo zgodovino, med mno`ico delavcev in proletariatom, konstituiranim kot razredom... Vse je odvisno od tega, kako revolucionarno gibanje re{uje svoja organizacijska vpra{anja... v kon~ni analizi mora biti kritika ideologije osrednji problem revolucionarnih organizacij”. Khayatijev slog je pompozno akademski. Ob njem lahko pomislimo na imbecilne profesorje filozofije, ki nove {tudente pozdravijo z upanjem, da bodo na koncu predavanj slu{atelji vedeli manj kot na za~etku. Nedvomno so {tudentski bralci Khayatijeve paradokse poznali in so jih le-ti pomirjali. Podobno kot pri vseh spektosituacionisti~nih tekstih so tudi zamisli v O bedi {tudenskega `ivljenja pri analizi kmalu delovale nekoherentno. Khayati v sklepnem delu govori o “dejanskem uresni~enju resni~nih `elja”. Kriti~ni bralec iz tega ne sklepa o nameravani razliki od “neuresni~itve napa~nih `elja”.9 Samo polpismen ~lovek bi se posmehoval nesre~nemu teoretiku; Khayatijevo sklicevanje na konkretno slu`i resni~ni funkciji – z njim `eli zakriti dejstvo, da je njegova teorija samo abstrakcija. [kandal ob tekstu O bedi {tudentskega `ivljenja je spekto-SI prinesel veliko publiciteto. Poldrugo leto zatem, med okupacijskim gibanjem maja 1968, so bili spektosituacionisti prepri~ani, da gledajo revolucijo, ki so jo napovedali. Na `alost to ni bilo res, in hitrost razpada skupine, ki se je za~el z izstopom Michele Bernstein decembra 1967, se je {e pove~ala. Spektosituacionisti so trdili, da so pri majskih dogodkih igrali glavno vlogo, a nezainteresirani opazovalci se s tem niso strinjali.10 Maja so se spektosituacionisti in njihovi privr`enci preoblikovali v Komite za ohranjanje okupacij ozroma zasedb – skupina je {tela okoli 40 ~lanov.11 ^e pomislimo, da je v majskih dogodkih sodelovalo ve~ milijonov delavcev in {tudentov, tako majhni skupini ne moremo pripisati velikega pomena. Ker se je resni~nost izkazala za druga~no od spektosituacionisti~nih pri~akovanj, je veliko (od 18) ~lanov gibanja izstopilo iz Internacionale. Ve~ina drugih je bila izklju~ena. Ko so ostali samo {e trije, sta Debord in Sanguietti v ~lanku La Veritable Scission dans L’Internationale (Champ Libre, Pariz, 1972) oznanila njihovo zmago nad zgodovino. V njem sta trdila, da se bo spekto-SI povsod kmalu rodila ponovno. Zgodilo pa se ni ni~ podobnega. Recesije v 70. so pokazale, da je bila spektosituacionisti~na “analiza”, temelje~a na prepri~anju, da je kapitalizem premagal svoja nasprotja, nepravilna. Prevedla Polona Mertelj 36 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Napad na kulturo Stewart Home (rojen 1962) je avtor ve~ kultnih romanov, kratkih zgodb ter umetni{kih manifestov, intervencij in zunajakademskih {tudij o umetni{kih avantgardah, od katerih tu omenimo zbornik What is Situationism? A Reader (AK Press, Stirling 1996), ki ga je uredil, in njegovo zbirko manifestov Neoism, Plagiarism and Praxis (ibid.) SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 37 ...DRUŽBA SPEKTAKLA Guy Debord Družba spektakla1 DOVRŠENA LOČITEV “In nedvomno velja za naš čas, da mu je podoba ljubša od stvari same, da je kopija pred originalom, predstava pred realnostjo, videz pred bistvom... Iluzija je sveta, resnica je profana. Drugače rečeno, v isti meri, kot upada moč resnice in narašča moč iluzije, se dviga svetost, do točke, kjer najvišja stopnja iluzije sovpade z najvišjo stopnjo svetosti.” Feuerbach (Predgovor k drugi izdaji Bistva krščanstva) 1. V družbah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo. 2. Podobe, ki so se odtrgale od vseh vidikov življenja, se stekajo v skupni tok, v katerem ne moremo več vzpostaviti enotnosti Prevedeno besedilo obsega 1. in 8. poglavje knjige La Société du Spectacle, ki je prvi~ iz{la leta 1967. Podnaslovi so naslovi teh poglavji in ohranili smo originalno – Debordovo – {tevil~enje paragrafov. Besedilo je prevedeno po Gallimardovi izdaji (Paris, 1992). (Op. ur.) SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 41 Guy Debord prej{njega stanja. Realnost se razprostre kot fragment v svoji lastni splo{ni enotnosti, je la`ni svet zase, ki lo~eno od `ivljenja obstaja zgolj kot objekt kontemplacije. Podobe o svetu se dokon~no izpopolnijo v svetu osamosvojene podobe, kjer je la`nivec nalagal samega sebe. Spektakel je na splo{no, kot konkretno sprevra~anje `ivljenja, avtonomno gibanje ne`ivega. 3. Spektakel se isto~asno ka`e kot dru`ba sama, kot del dru`be in kot orodje poenotenja. Kot del ima izrecni pomen dru`benega podro~ja, ki zahteva popolno osredoto~enje pogleda in zavesti. Glede na dejstvo, da je to podro~je lo~eno, lahko govorimo o prostoru zlorabljenega pogleda in la`ne zavesti, zato je poenotenje, ki se dovr{i skozi spektakel, zgolj uradni jezik posplo{ene lo~itve. 4. Spektakel ni skupek podob, ampak je medosebni dru`beni odnos, katerega posrednik so podobe. 5. Spektakla ne smemo razumeti kot zlorabo vizualnega sveta, kot produkt tehnik, ki se ukvarjajo z masovnim razpe~evanjem podob. Prej kot to zadnje je spektakel Weltanschauung, ki dobi svoj prevod v materialnem svetu in se udejanji. Je popredmeteni pogled na svet. 6. Razumljen kot celota, je spektakel hkrati rezultat in projekt na~ina obstoje~e produkcije. Ni privesek realnega sveta, dodatna dekoracija. Je srce irealizma realne dru`be. V vseh svojih spe-cifi~nih oblikah, naj bo informacija ali propaganda, reklama ali neposredna potro{nja razvedrilnih proizvodov, je spektakel pri-~ujo~i model prevladujo~ega dru`benega `ivljenja. Je vseprisotna potrditev `e izbrane izbire v produkciji in posledi~no tudi njena potro{nja. 7. Zanimivo je, da ravno lo~itev pripomore k enotnosti sveta, k enotnosti globalne dru`bene prakse, ki se je razcepila v realnost in v podobo. Dru`bena praksa, pred katero se vzpostavlja avtonomija spektakla, je hkrati celovita realnost, ki vsebuje spektakel. Toda razcep v tej celovitosti povzro~i tak{no deformacijo realnosti, da se spektakel navsezadnje predstavi kot cilj vsakr{nega delovanja. Jezik spektakla tvorijo znaki vladajo~e produkcije, ki so isto~asno njeno orodje in njen edini smoter. 42 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla 8. Abstrakten kontrast med spektaklom in dejanskim dru`benim delovanjem je preve~ poenostavljena skica, da bi lahko opisali razkol v razkolu. Spektakel, ki povzro~i prevrat v stvarnem svetu in prevzame vlogo stvarnosti, je izvorno zgolj produkt stvarnega sveta. Isto~asno z menjavo vlog se dogaja tudi razkol v `ivi stvarnosti. V invaziji produktov spektakla postaja stvarnost vedno bolj kontemplacija in vedno manj `iva, navsezadnje ponotranji zakone spektakla in mu da prosto pot. Objektivna stvarnost obstaja na obeh straneh. Tako dolo~eni pojmi se lahko utemeljijo samo s prehodom v lastno nasprotje: stvarnost vznikne iz spektakla in spektakel je stvaren. Ta vzajemna odtujitev je bistvo in nosilni temelj obstoje~e dru`be. 9. V resni~nem narobe svetu je resni~no trenutek v neresni~nem. 10. Koncept spektakla zdru`uje in razlaga barvito mno{tvo vidnih pojavov. Na pogled so polni kontrastov in raznolikosti, toda njihov videz je zgolj u~inek dru`be, ki se organizira na podlagi tega videza, ki no~e ve~ biti navidezen in zahteva, da ga priznamo v njegovi lastni splo{ni resnici. Kolikor uporabimo njegove lastne izraze, je spektakel afirmacija videza in afirmacija vsega ~love{kega `ivljenja, to je dru`benega `ivljenja v lu~i videza. Kolikor pa se posku{amo kriti~no dotakniti njegove resnice, razkrijemo resnico o spektaklu; slednji se nam poka`e kot vidna negacija `ivljenja, kot negacija `ivljenja, ki je postala vidna. 11. Da bi opisali spektakel, njegovo strukturo, na~in delovanja in sile, ki te`ijo k njegovemu razkroju, moramo umetno razlo~iti nelo~ljive elemente. Ko ga analiziramo, v dolo~eni meri uporabljamo prav jezik spektakla, vtem ko pre~imo metodolo{ki teren dru`be, ki se izra`a v spektaklu. Toda kjer je spektakel glavni smisel celotnega delovanja dru`beno-ekonomske ureditve, je obenem tudi urnik, ki narekuje, kje in kdaj se bo kaj zgodilo. Spektakel je zgodovinski moment, v katerega smo ujeti. 12. Spektakel se predstavi kot nekaj neizmerno pozitivnega in je kot tak{en nesporen in nedosegljiv. “Kar se vidi, je dobro, kar je dobro, se vidi,” to je vse, kar re~e. Od drugega pri~akuje dr`o pasivnega sprejemanja. To na~elno zahtevo dejansko dose`e `e s svojo suvereno pojavo, s svojim monopolom v svetu videza. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 43 Guy Debord 13. Temeljna tavtolo{ka zna~ilnost spektakla izhaja iz preprostega dejstva, da so sredstva, s katerimi dosega svoje cilje, hkrati cilj, ki ga ho~e dose~i. Spektakel je sonce, ki v imperiju moderne pasivnosti nikoli ne zaide. Prekriva celo zemeljsko oblo in brezmejno u`iva v bli{~u lastne slave. 14. Dru`ba, ki sloni na moderni industriji, s spektaklom ni povezana slu~ajno ali povr{insko, spektakel je njena osnovna vez. Spektaklu, ki je podoba vladajo~e ekonomije, cilj ni pomemben, kar {teje, je razvoj. V tem razvoju ho~e priti samo do samega sebe in do ni~esar drugega. 15. V pomenu nepogre{ljivega dizajna v industrijski proizvodnji, v pomenu splo{nega pregleda racionalnosti sistema, v pomenu naprednega ekonomskega sektorja, ki neposredno oblikuje ras-to~o mno`ico podob-predmetov, je spektakel glavna produkcija sodobne dru`be. 16. Spektakel si podreja `ive ljudi sorazmerno z njihovo podrejenostjo ekonomiji. Spektakel je ekonomija zaradi ekonomije. Je dosledna podoba proizvodnje stvari in nedosledno popredmetenje proizvajalcev. 17. Prva faza ekonomske prevlade nad dru`benim `ivljenjem je v definicijo vsakr{ne ~love{ke realizacije vnesla o~itno degradacijo biti v imeti. Sedanja faza se ka`e v preokupiranosti dru`benega `ivljenja s kopi~enjem ekonomskih uspehov in vodi k splo{nemu prehodu od imeti k dajati videz (da ima{), pri ~emer se mora vsak dejanski “imeti” takoj videti v presti`u, ki postane glavni smoter. Hkrati je vsaka individualna realnost sprejela dru`beno realnost za svojo, in s tem ko je dopustila, da jo oblikuje, je padla v neposredno odvisnost od dru`bene mo~i. 18. Kjer se stvarni svet spremeni v preproste podobe, se preproste podobe spremenijo v stvarna bitja in s svojim hipnoti~nim u~in-kom vplivajo na tiste, ki jih gledajo. Spektakel te`i k temu, da nam poka`e svet, do katerega ve~ nimamo neposrednega dostopa, skozi razli~ne specializirane posrednike. Zato je razumljivo, da tip, ki so mu prej{nja obdobja dajala prednost pred vsemi drugimi ~uti, izgubi privilegij in da vid s svojim na~inom percepcije dobi v spektaklu izjemen pomen. Kot ~ut, ki ga odlikuje najve~ja zmo`- 44 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla nost abstrakcije in ga je hkrati tudi najla`e prevarati, povsem ustreza posplo{eni abstraktnosti dana{nje dru`be. ^eprav se v vidnem svetu navadno orientiramo s pomo~jo souporabe vida in sluha, si v navideznem svetu spektakla ne moremo pomagati ne z vidom ne s sluhom kot njegovo komponento; s prostim o~esom ne moremo dolo~iti spektakla. Je tisto, kar uhaja ~love{ki aktivnosti, kar ~loveku ne pusti ~asa za ponovni premislek in popravek lastnega dela. Je nasprotje dialoga. Spektakel se vzpostavlja povsod, kjer se v svoji neodvisnosti predstavlja predstava. 19. Spektakel je dedi~ konceptualne {ibkosti zahodne filozofije, ki zadeva razumevanje ~love{kega delovanja na osnovi kategorij videnja. Opira se na neprestano raz{irjanje precizne tehni~ne racionalnosti, ki izhaja iz te misli. Spektakel se ne ukvarja s filozofskimi problemi, ampak problematizira realnost. Konkretno `ivljenje vsakega posameznika se je degradiralo v spekulativni univerzum. 20. Kot mo~ lo~ene misli in misel lo~ene mo~i ni filozofija nikoli upela prese~i teologije. Spektakel je materialna rekonstrukcija religiozne iluzije. Tehnika spektakla ni razgnala religioznih oblakov, v katere so ljudje umestili svoje lastne odtujene mo~i; samo ozemljila jih je. Tako se konkretno tuzemsko `ivljenje znajde v gostem zadu{ljivem ozra~ju. Zdaj ve~ ne projicira v nebo, ampak pod lastno streho vzdr`uje svoje absolutno zanikanje, svoj umetni paradi`. Spektakel je tehni~na realizacija eksila ~love{kih mo~i v onostranstvo; dokon~en razpol v ~loveku. 21. Bolj kot potreba postaja dru`beni sen, ve~ja je potreba po sanjah. Spektakel so grde sanje moderne dru`be, ki v svoji odvisnosti izra`a samo {e `eljo po spanju. Spektakel je ~uvaj tega spanca. 22. Dejstvo, da se je prakti~na mo~ v moderni dru`bi odcepila in si zgradila neodvisni imperij v spektaklu, lahko pojasnimo samo iz dejstva, da ta silno mo~na praksa {e vedno ni na{la primernega veziva in je zato obti~ala v lastnem protislovju. 23. Specializacija mo~i je najstarej{a dru`bena specializacija in v njej korenini spektakel. To pove, da je spektakel specializirana dejavnost, ki govori za mno`ico drugih. Je diplomatska predstavitev hierarhi~ne dru`be, ki sama sebi prireja sprejem in za mesto v hierarhiji prepusti pravico govora spektaklu. Kar je videti naj-modernej{a pogruntav{~ina, je v resnici pre`ve~en arhaizem. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 45 Guy Debord 24. Spektakel je neprekinjen diskurz, v katerem pri~ujo~i red razglablja o sebi, je samohvalni monolog in avtoportret oblasti v obdobju totalitarnega upravljanja bivanjskih pogojev. Feti{isti~ni videz ~iste objektivnosti odnosov, ki se vzpostavljajo v spektaklu, skriva njihov zna~aj med~love{kih in medrazrednih odnosov; videti je, kot da neka drugotna narava obvladuje na{e okolje s svojimi vnaprej dolo~enimi zakoni. Toda spektakel ni nujni produkt tehni~nega razvoja v smislu naravnega razvoja. Nasprotno, dru`ba-spektakel je oblika, ki izbere tehni~no vsebino. ^e pomen spektakla zo`imo na “sredstva mno`i~ne komunikacije”, ki so njegova najbolj udarna povr{inska manifestacija, dobimo vtis, da ima spektakel v dru`bi funkcijo navadne armaturne plo{~e. Le-ta pa nikakor ni nevtralna, ampak natanko ustreza njegovi totalni samogibnosti. ^e dru`bene potrebe epohe, v kateri se razvijajo tak{ne tehnike, lahko najdejo zadovoljitev izklju~no preko posred-ni{tva tehnologije, ~e se brez posredovanja te instantne komunikacijske sile ustavi ne le administracijski aparat dru`be, temve~ se prekine tudi celokupnost med~love{kih stikov, potem lahko trdimo, da je v igri bistveno enosmerna komunikacija. Tako koncentracija komunikacije ostaja pri tem, da administracijo obsto-je~ega sistema zalaga s sredstvi, ki so potrebna za delovanje te dolo~ene administracije. Spektakel je s svojim posplo{enim razkolom nelo~ljiv od moderne dr`ave, se pravi, od splo{ne oblike razkola v dru`bi, je produkt dru`bene delitve dela in organ razrednega gospostva. 25. Lo~itev je alfa in omega spektakla. Institucionalizacija dru`bene delitve dela in formiranje razredov izdela izvorno posve~eno kon-templacijo, miti~ni red, s katerega strukturo oblast `e od vseh za~etkov utemeljuje svoje mesto. Svetost je upravi~ila ontolo{ki in vesoljni red, ki je ustrezal interesom gospodarjev, s svetostjo je bilo pojasnjeno in olep{ano tisto, ~esar dru`ba ni smela po~eti. Vsaka lo~ena oblast je bila torej povezana s spektaklom, toda splo{no odobravanje tak{ne negibne podobe je pomenilo samo skupno hvale`nost za imaginarni podalj{ek v pomanjkanju dejanske dru`bene dinamike, ki je v glavnem {e vedno nosila pomen zdru`evalnih okoli{~in. Moderni spektakel nasprotno izra`a to, kar dru`ba lahko po~ne, toda v tem izrazu dovoljenje absolutno iz-klju~uje mo`no. Spektakel v toku prakti~nih sprememb bivanjskih pogojev ohranja nezavedno. Je sam svoj produkt in sam sebi zakonodajalec, s svojo la`no svetostjo posve~uje lastno posve-~enje. Spektakel poka`e to, kar je: lo~ena mo~, ki se razvija sama v sebi. Nara{~anje produktivnosti si zagotavlja s pomo~jo nenehnega detajliranja delitve dela, ki privede do te skrajnosti, da posameznika razparcelira na kretnje, te kretnje {e dodatno speciali- 46 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla zira, tako da so navsezadnje popolnoma podrejene gibanju stroja in nara{~ajo~im potrebam vse ve~jega trga. Tempo tega gibanja docela onesposobi kriti~ni ~ut in onemogo~a tvorbo kakr{ne koli skupnosti, sile, ki so iz{le in zrasle iz lo~itve, se {e niso se{le. 26. Ker je delavec nasplo{no lo~en od kon~nega produkta, do-kon~ano delo izgubi svoj zdru`evalni vidik, komunikacija med proizvajalci se omeji na formalno, brezosebno dogovarjanje. Z nenehnim kopi~enjem lo~enih produktov in vse ve~jo razdrobljenostjo delovnega procesa dobi vodstvo sistema izklju~no pravico do enotnosti in komunikacije. Uspeh na lo~itvi temelje~ega ekonomskega sistema je proletarizacija sveta. 27. Z uspehom lo~ene produkcije kot produkcije lo~enega za~ne temeljna izku{nja dela, ki je bila v primitivnih dru`bah povezana z neko primarno zadol`itvijo, privzemati za svojo glavno nalogo razvoj sistema, kar jo pripelje do ob~utka ne-dela in nedejavnosti. To ob~utje nedejavnosti je gonilo produktivnosti. Dru`ba i{~e v pretirani produktivnosti izhod iz nelagodja in zdrsne v obo`evalni odnos do produkcije, glavna skrb so ji potrebe in rezultati, ki jim je podrejena vsakr{na dejavnost. Še ve~, dejavnost postane produkt racionalne produkcije. Zdaj se lahko svoboda udejanja samo skozi dejavnost, in ker je v okviru spektakla zanikana vsaka dejavnost, je svobodo o~itno doletelo isto, v kar se je popolnoma ujela `e realna dejavnost; globalna gradnja rezultata, ki je spektakel. To, da se re{imo dela in imamo vse ve~ prostega ~asa, nikakor ne pomeni, da se z delom osvobajamo, {e manj pa osvobajamo svet, ki ga z delom oblikujemo. Dejavnost se je izgubila v delu in s plodovi tega dela je ne moremo dobiti nazaj. 28. Na osamitvi utemeljen ekonomski sistem je kro`na produkcija osame. Osamitev upravi~uje tehniko in tehni~ni proces nas vrne v osamo. Od avtomobila do televizije, vse izbrane dobrine, ki nam jih ponuja spektakel, so obenem orodje, s katerim sistem neprestano dograjuje osamitvene komore za “osamljene mno`ice”. Predpostavke spektakla se ka`ejo v vse konkretnej{ih oblikah. 29. Izvor spektakla se vra~a v trenutek, ko se za~ne izgubljati enotnost sveta. Megalomanske razse`nosti modernega spektakla pri~ajo o totalnosti te izgube. Specifi~ne oblike dela in tudi celovita produkcija nasploh zapadejo v abstrakcijo, kar se najbolje izra`a v spektaklu, kjer je edini na~in konkretizacije ravno abstrakcija. V spektaklu se del sveta predstavlja pred svetom in ima v tem svetu SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 47 Guy Debord superioren pomen. Spektakel je skupen jezik, ki povezuje okrnjeno celoto sveta in njen izgubljeni del. Edino kar v spektaklu povezuje gledalce, je v isti center fiksiran pogled, ki se vra~a v osamo, ker ga nih~e ne vra~a. Spektakel zdru`uje lo~eno do mere, kjer lo~eno {e vedno ostaja lo~eno. 30. Odtujenost gledalca v korist objekta kontemplacije (ki je rezultat gledal~eve nezavedne dejavnosti) se ka`e takole: bolj kot se predaja kontemplaciji, manj se predaja `ivljenju; bolj kot se ho~e poistovetiti s podobami, ki usmerjajo njegove potrebe, manj ima vpogleda v lastno bivanje in lastno `eljo. Zunanjost spektakla se pri dejanskem ~loveku ka`e v tem, da v svoji dejavnosti ne dela lastnih kretenj, ampak ponavlja vzorec, ki ga je prevzel iz spektakla. Ker je z o~mi vedno pri spektaklu, se gledalec nikoli ne uvidi pri sebi. 31. Delavec ne producira samega sebe, producira silo, nad katero nima vpliva. Izobilje, ki je kazalec uspe{nosti produkcije, se vrne k producentu v obliki izobilja nelastnine. Z nenehnim kopi~enjem odtujenih produktov se spremeni percepcija ~asa in prostora, ki ju ~lovek ob~uti kot vdor nekih tujih razse`nosti v svoj svet. Spektakel je zemljevid novega sveta, zemljevid, ki natan~no prekriva svoj teritorij. Te iste sile, ki so nam u{le iz rok, nam zdaj ka`ejo svojo silovitost. 32. Dru`bena vloga spektakla je konkretna odtujevalna industrija. Ekonomska ekspanzija je v glavnem {irjenje te specifi~ne industrijske produkcije. Kar napreduje z ekonomijo, ki se giblje samo v smeri lastnega razvoja, je zgolj proces alienacije, ki je bistveno vpet med po~ela tehnolo{kega napredka. 33. Lo~en od svojega izdelka, ho~e ~lovek na vso silo izdelati vse detajle svojega sveta, kar pa ga samo {e bolj lo~uje od tega sveta. Toliko bolj kot se posve~a izdelavi svojega `ivljenja, toliko bolj poglablja lo~nico med sabo in svojim `ivljenjem. 34. Spektakel je kapital, ki se akumulira do tak{ne mere, da postane podoba. 48 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla NEGACIJA IN POTROŠNJA V KULTURI “Bomo sploh kdaj do`iveli politi~no revolucijo? Mi da smo sodobniki teh Nemcev? Prijatelj moj, vi verjamete tisto, kar ho~ete... Ko obsojam Nem~ijo v smislu njene pri~ujo~e zgodovine, mi ne morete oporekati, ~e{ da je vsa nem{ka zgodovina potvorjena in da obstoje~e javno `ivljenje v ni~emer ne odseva dejanskega stanja med ljudstvom. Berite katere koli ~asopise, prepri~ajte se, da se ne ustavljamo – in strinjali se boste, da cenzura ni pravi razlog za to, da se ustavi{ – da {e naprej slavimo svobodo in narodno blaginjo, ki ju u`ivamo...” Ruge (Pismo Marxu, marec 1843) 180. V zgodovinski razredni dru`bi je kultura glavno podro~je vedenja in reprezentacij do`ivetega. To pomeni, da je kultura pos-plo{evalna sila, ki s svoje posebne pozicije govori o dru`bi, da gre v kulturi za delitev intelektualnega dela in intelektualno delo, ki izhaja iz te delitve. Kultura se je odtrgala od enotne miti~ne dru`be “v ~asu, ko iz ~love{kega `ivljenja izgine zedinjevalna sila, ko nasprotja izgubijo `ive medsebojne povezave in pridobijo avtonomijo...” (Heglov Traktat o razliki med Fichtejevim in Schelli-ngovim sistemom). S tem ko dobi neodvisnost, za~ne kultura imperialisti~ni pohod v smeri vedno novih virov bogastva, ki pa hkrati pohodi tudi njeno neodvisnost. Zgodovina, ki ustvarja relativno avtonomijo kulture in ideolo{ke iluzije o tej avtonomiji, se izra`a tudi kot zgodovina kulture. In vso osvojevalno zgodovino kulture se da razumeti kot zgodovino odkritij o njeni nezadostnosti, kot korak proti samoukinitvi kulture. Kultura je prostor, ki se razprostira v iskanju izgubljene enotnosti. Ker pa je kultura lo~eno podro~je, in zato negacija enotnosti, je v svojem iskanju prisiljena zanikati samo sebe. 181. Boj med tradicijo in inovacijo, ki je notranji princip kulturnega razvoja v zgodovinskih dru`bah, se lahko nadaljuje, samo ~e stalno zmaguje inovacija. Inovacijo v kulturi pa prinese samo totalni zgodovinski premik, ki, zavedajo~ se svoje totalnosti, te`i k temu, da bi prerasel svoje lastne kulturolo{ke predpostavke in ukinil vsakr{no lo~evanje. 182. Napredek vedenja v dru`bi, katerega sestavni del je pojmovanje zgodovine kot srca kulture, pripelje do vedenja o samem sebi, ki se izra`a z destrukcijo Boga. Toda ta “prvi pogoj vsakr{ne kritike” je obenem glavna obveza neskon~ne kritike. Kjer ni ve~ mo`nosti, da bi se obdr`alo kak{no pravilo obna{anja, vsak rezultat kulturne kritike pospe{i njegov razpad. V trenutku, ko dose`e popolno avtonomijo, se, tako kot se je filozofija, tudi vsaka druga disciplina nujno zru{i sama vase, najprej kot zahteva po koherentni razlagi dru`bene totalitete in kon~no tudi v smislu specifi~nih sredstev razlage, ki so uporabna zgolj SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 49 Guy Debord v mejah neke specifi~ne discipline. Manko racionalnosti lo~ene kulture je tisti element, ki jo obsoja na izginotje, saj je v kulturi zmaga racionalnega `e vnaprej prisotna zahteva. 183. Kultura je vzniknila iz zgodovine, ki je poru{ila `ivljenjske vzorce starega sveta. Kot lo~eno podro~je {e vedno ostaja v mejah pozorne inteligence in komunikacije, ki ohranjata svojo delno-tvorno funkcijo v neki delno zgodovinski dru`bi. Kultura je smisel onesmi{ljenega sveta. 184. Konec kulturne zgodovine se ka`e v dveh razli~nih pogledih: eden je projekt prera{~anja kulturne zgodovine v totalno zgodovino, torej njeno samouni~enje, drugi je naravnan v smer umetnega ohranjanja `ivljenjskih funkcij, ohranjanja mrtvega objekta za kontemplacijo. Usoda enega od gibanj se navezuje na socialno kritiko, usoda drugega se ve`e na prepoved razredne oblasti. 185. Celostni princip, na katerem je v~asih temeljila predvsem umetnost, se ka`e tudi v obeh vidikih konca kulture. Tako v primeru vedenja, ki ho~e v vseh pogledih obdr`ati svojo celovitost, kot tudi v zaznavnih reprezentacijah, ki se ho~ejo s celostno sliko tega vedenja predo~iti kot vedenje samo. V prvem primeru pride do kopi~enja fragmentiranega vedenja, ki kot tak{no postane neuporabno, saj s tem ko pristaja na obstoje~e pogoje vedenja, nujno izgubi pristojnosti nad lastnim vedenjem. To pripelje do nasprotja med vedenjem kot prakso fragmentiranja in teorijo prakse, ki dobi pozicijo tistega, ki ve povezati vse fragmente, ker pozna skrivnost njihove uporabe. V drugem primeru se zgodi to, da skupni dru`-beni jezik izgubi zedinjevalno funkcijo, pridobi pri samokriti~nosti, ki spro`i samodestruktivnost in obenem razpad na posebne jezike. Spektakel na svojem tr`i{~u ponudi ustrezno zamenjavo, umetno rekonstrukcijo skupnega jezika, iluzorno reprezentacijo nedo-`ivetega. 186. Ko skupnost, ki izhaja iz miti~ne dru`be, razpade, dru`ba izgubi tudi vse reference dejanskega skupnega jezika. Nedejavna skupnost razpada, dokler se ne pojavi mo`nost, da se ponovno pove`e, tokrat v dejansko zgodovinsko skupnost. Umetnost se je sprva res pojavila kot skupni jezik pasivne dru`be. Toda v trenutku, ko izstopi iz svojega prvotnega religioznega univerzuma in postane individualna produkcija lo~enih umetni{kih del, se tudi sama, kot poseben primer, pridru`i gibanju, ki usmerja zgodovino celotne lo~ene kulture. Njena samozadostna potrditev je za~etek njenega razkroja. 50 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla 187. Moderno gibanje za dekompozicijo vse umetnosti pozitivno izra`a dejstvo, da se je izgubil jezik komunikacije in je zato formalno izni~enje umetnosti. Kar pa to gibanje izra`a negativno, je dejstvo, da moramo ponovno najti kak skupen jezik – ni~ ve~ v smislu enostranskega zaklju~ka, ki je za umetnost zgodovinske dru`be vedno prihajal prepozno, medtem ko je drugim `e vnaprej govoril, kako in kaj je bilo sklenjeno, sicer brez pravega dialoga, ampak to zadnje je pa~ slaba stran `ivljenja... – temve~ ga moramo znova poiskati v praksi, ki v sebi zdru`uje neposredno dejavnost in njen jezik. Gre za to, da bi dejansko imeli skupnost dialoga in igro s ~asom, ki sta bili predstavljeni v pesni{ko-umetni{kih delih. 188. Ko umetnost postane samozadostna, v kri~e~ih barvah predstavlja svoj svet, trenutek ostarelega `ivljenja, ki se ga ne da pomladiti s kri~e~imi barvami. Njegova mladost je stvar spomina. Veli~ina umetnosti se za~ne kazati {ele ob zatonu `ivljenja. 189. Zgodovinski ~as, ki vdira v umetnost, se je najprej za~el izra`ati na samem podro~ju umetnosti, za~en{i z barokom. Barok je umetnost sveta, ki je izgubil svoje sredi{~e: zadnji miti~ni red, ki ga je srednji vek pripoznaval v vesolju in v zemeljskih oblasteh, je padel in s seboj potegnil enotnost kr{~anstva in privid imperija. Na~elo minljivosti in kratkotrajnosti, ki je v ~asu teh sprememb obvladovalo svet, se ka`e tudi v umetnosti. “Med `ivljenjem in ve~nostjo je umetnost izbrala `ivljenje,” pravi Eugenio d’Ors. Barok se najbolj o~itno udejanja v teatru in v slovesnostih, v teatralnih slovesnostih. Vsak specifi~ni umetni{ki izraz dobi svoj polni pomen {ele v refe-ren~ni povezavi z dekorjem skonstruiranega prostora, konstrukcije, ki je sama sebi sredi{~e in izhodi{~e enotnosti. To sredi{~e je prehod, ki je v smislu ogro`enega ravnovesja vrisan v vsesplo{en dinami~ni nered. V sodobni diskusiji o estetiki v~asih pripisujemo preveliko pomembnost baro~nemu konceptu, kar ka`e na dejstvo, da smo se ovedeli neizvedljivosti umetni{kega klasicizma. Tri stoletja poskusov, da bi vzpostavili normativni klasicizem ali neo-klasicizem, so dala samo neobstojne izumetni~ene konstrukcije, ki so uporabljale zunanji jezik dr`ave, jezik absolutne monarhije in revolucionarnega me{~anstva z rimskim stilom obla~enja. Od romantike do kubizma kon~no do`ivimo razmah vse bolj individualizirane umetnosti negacije, ki se neprestano obnavlja, dokler povsem ne razdrobi in izni~i umetni{kega podro~ja, ki je sledilo splo{nemu toku baroka. Izginotje zgodovinske umetnosti, ki se je navezovala na notranjo komunikacijo elite, katere dru`beni temelj je bila nekak{na polodvisnost v dru`benih pogojih, ki so jih {e vedno vzdr`evali zadnji preostali aristokrati, je povezano SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 51 Guy Debord tudi z dejstvom, da s kapitalizmom dru`bena mo~ prvi~ pristane v rokah razreda, ki se zaveda, da ga ne plemeniti nikakr{na onto-lo{ka kvaliteta. Njegova mo~ raste iz preprostih korenin, ki izhajajo iz ekonomskega poslovanja in hkrati ozna~ujejo mesto, kjer se izgubijo temelji ~love{kega gospostva. Strukturo baro~ne celo-kupnosti, ki `e sama po sebi izra`a pomanjkanje na~ela enotnosti v umetni{kem ustvarjanju, ponovno sre~amo v sodobni potro{nji totalitete umetni{ke preteklosti. Poznavanje in zgodovinsko priznanje vse umetnosti preteklih obdobij, ki je retrospektivno sestavljena v svetovno umetnost, lansirata umetnost v relativni prostor globalnega nereda, ki na vi{ji ravni tvori ina~ico baro~ne zgradbe, strukture, ki mora zdru`iti izvorno produkcijo baro~ne umetnosti s pisano raznovrstnostjo njenih pritokov. Umetnosti vseh civilizacij in vseh obdobij se lahko prvi~ poka`ejo vse na enem mestu. Zgodovina umetnosti omogo~a “zbirko spominkov” in povzro~i konec sveta umetnosti. Ta doba muzejev ukinja vsako umetni{ko komunikacijo, obenem pa brez razlike sprejema vse stare trenutke umetnosti, saj danes, ko je izguba komunikacijskih pogojev na splo{no pogoj komunikacije, nobeden od njih ne pogre{a svojih posebnih pogojev komunikacije. 190. Umetnost je v obdobju svojega razkroja, v smislu negativnega gibanja, katerega vodilo je prera{~anje umetnosti v neki zgodovinski dru`bi, ki {e ni do`ivela zgodovine, obenem produkt sprememb in ~isti izraz neizvedljivosti sprememb. Bolj kot je veli~astna njena zahteva, bolj neizvedljiva je resni~na realizacija te zahteve. Umetnost spremembe je nujno avantgardna in nujno nerealizirana. Njena avantgarda je njeno izginotje. 191. Dadaizem in nadrealizem sta tokova, ki ozna~ujeta konec moderne umetnosti. ^asovno in idejno sta sodobnika zadnjega velikega juri{a revolucionarnega proletarskega gibanja. ^eravno povezava ni eksplicitno poudarjena, je neuspeh tega gibanja glavni razlog njune imobilizacije, saj sta obti~ala v umetni{kem polju, ki sta ga pred tem proglasila za zastarelo. Dadaizem in nadrealizem sta zgodovinsko povezana, kar pa ne velja tudi za njuna stali{~a. V teh si celo nasprotujeta in jih vsak zase branita kot svojo naj-va`nej{o in najradikalnej{o potezo. Neomajnost ju postopoma pripelje do notranje nezadostnosti njune kritike, ki je tako pri enem kot pri drugem preve~ enostranska, da bi lahko bila uspe{na. Dadaizem je hotel ukiniti umetnost, ne da bi jo realiziral, nadrealizem je hotel realizirati umetnost, ne da bi jo ukinil. Kriti~na pozicija, ki so jo pozneje izdelali situacionisti, je pokazala, da sta ukinitev in realizacija umetnosti nelo~ljiva vidika istega prera{~anja umetnosti. 52 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla 192. Potro{nja v spektaklu, ki ohranja zamrznjeno stanje stare kulture, vklju~uje in rehabilitira ponavljanje negativnih manifestacij ter v svojem kulturnem podro~ju odkrito poka`e to, kar je implicitno v svoji totaliteti: komunikacija nekomunikativnega. ^ez-merna destrukcija jezika je banalno priznana za pozitivno uradno vrednoto, pri ~emer gre za javno razgla{anje sprave z vladajo~im stanjem stvari, v katerem se slovesno oznanja odsotnost vsakr{ne komunikacije. Kriti~na resnica te destrukcije (moderne poezije in umetnosti) je o~itno skrita, saj spektakel, katerega funkcija je, da iz kulture bri{e sledi zgodovine, v tako imenovanih novitetah svojih modernisti~nih sredstev uporablja prav strategijo, iz katere zgodovinsko izhaja. Tako se lahko kaka neo-literarna {ola predo~i kot nekaj povsem novega, ker preprosto prizna, da se s pisano besedo ukvarja zaradi pisane besede same. Lepota dobi status zadostnega pogoja za obstoj umetni{kega dela, pri ~emer je spo-ro~ilna funkcija povsem zanemarjena. Najmodernej{a tendenca kulture v spektaklu, ki je tudi najtesneje povezana z represivno prakso splo{ne organizacije dru`be, posku{a s “skupinskimi projekti” iz posameznih raz~lenjenih elementov ponovno sestaviti kompleksno neo-artisti~no atmosfero, kar se najbolj izrazito ka`e v urbanizmu, ki posku{a integrirati umetni{ke ~repinje in estetsko-tehni~ne hibride v okolje. Kar se dogaja na ravni tako imenovane kulture spektakla, je prirejena oblika splo{nega projekta razvitega kapitalizma, ki si ho~e ponovno prisvojiti delavca-fragment, tako da iz njega napravi “osebnost, ki je popolnoma integrirana v skupino” (tendenca, ki so jo opisali `e ameri{ki sociologi – Reisman, Whyte itd.). Glavni namen tega projekta, ki prekriva vsa dru`bena podro~ja, je restrukturiranje dru`be brez skupnosti. 193. Ko se kultura v celoti spremeni v tr`no blago, mora postati tudi glavna dobrina dru`be spektakla. Clark Kerr, eden najnaprednej{ih ideologov te tendence, je pri{el do izra~unov, da kompleksni proces produkcije, distribucije in potro{nje znanj v ZDA letno dose`e 29 % celotnega narodnega prihodka. Predvideva, da bo v drugi polovici tega stoletja kultura postala gonilna sila ekonomskega razvoja, to kar je bila v prvi polovici stoletja avtomobilska industrija in kar je bila gradnja `eleznic v drugi polovici prej{njega stoletja. 194. Celota znanj, ki se odtlej razvija po zamisli spektakla, mora v smislu spektakla utemeljevati breztemeljno dru`bo in se izgrajevati kot splo{na znanost la`ne zavesti. Tak{no mi{ljenje je popolnoma pogojeno z dejstvom, da v sistemu spektakla vedenje ne more in no~e razmi{ljati o lastnih materialnih temeljih. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 53 Guy Debord 195. Misel, ki se giblje v sistemu dru`bene organizacije videza, zagovarja ne-komunikacijo in postane sama sebi nerazumljiva. Ne ve, da je izvor konflikta v vseh stvareh, ki sestavljajo njen svet. Specialisti v oblasti spektakla govorijo v absolutno oblastni{kem jeziku, katerega sistem apriorno zavra~a vsak ugovor. Odnos s svetom, ki se dogaja izven dolo~il njihovega specifi~nega sistema, se skr~i na prezir do tistih, ki ne razumejo. 196. V specializirani misli, ki izhaja iz sistema spektakla, prihaja do nove delitve nalog, ki se izpopolnjuje do to~ke, ko se ho~e lotiti izpopolnjevanja samega sistema in naleti na nepri~akovane probleme. Na eni strani se pojavi kritika spektakla iz spektakla, z njo se ukvarja moderna sociologija, ki lo~itev preu~uje s pomo~jo konceptualnih in materialnih orodij, ki si jih sposodi pri lo~itvi. Na drugi strani se vzpostavi apologija spektakla, kot misel o nemisli, kot uradna pozaba zgodovinske prakse, in uspeva na obmo~ju raz-li~nih disciplin, kjer se je ukoreninil strukturalizem. La`ni obup nedialekti~ne kritike in la`ni optimizem disciplin, ki delujejo v prid sistema, sta identi~na, saj je mi{ljenje obeh podrejeno sistemu. 197. Sociologija je v ZDA prva spro`ila diskusijo o bivanjskih pogojih, ki jih prina{a sodobni razvoj. ^eprav je v diskusijo vnesla veliko empiri~nih danosti, {e vedno ni uspela ugotoviti, kaj je njena resni~na vsebina, ker je spregledala kritiko, ki je imanentna tej vsebini. Iz tega razloga se sicer iskreno reformisti~ne te`nje omenjene sociologije zatekajo k morali, k zdravi pameti, sklicujejo se na dolo~ila, ki so popolnoma izven konteksta in nimajo nikakr{ne povezave s predmetom sociolo{ke kritike, itd. Tak{na vrsta kritike se ne zaveda, da se negativno skriva v srcu njenega sveta, zato vztraja pri opisovanju nekak{nega negativnega prese`ka, ki ga dojema kot zoprno povr{insko navlako, kot trdo`ivost iracionalnega parazita, ki se razra{~a ~ez njeno povr{ino. Kljub trdni od-lo~enosti, da bo pri{la problemu do dna, se dobra volja v ogor-~enosti spozabi do te mere, da za vse krivi zunanje u~inke sistema. Trdno prepri~ana o svoji kriti~nosti sociologija pozablja na bistveno apologeti~ni zna~aj svojih predpostavk in svoje metode. 198. Tisti ki mislijo, da v dru`bi ekonomskega obilja spodbujanje k razsipnosti ne prina{a nikakr{ne nevarnosti, in zanikajo nesmiselnost tak{nega po~etja, ne vedo, ~emu slu`i razsipnost. V imenu ekonomske racionalnosti nehvale`no obsojajo dobre iracionalne ~uvaje, brez katerih bi se sesula mo~ ekonomske racionalnosti. Boorstin, na primer, ki v Podobi opisuje tr`no potro{njo ameri{kega 54 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla spektakla, ne konceptualizira spektakla, ker meni, da je iz te katastrofalne nezmernosti mo`no izlo~iti zasebno `ivljenje in pojem “nujno potrebne dobrine”. Ne razume, da ravno dobrine urejajo zakone trga in da “nujno potrebno” aplicirajo te zakone na spe-cifi~no dejanskost zasebnega `ivljenja, ki jo pozneje zasede dru`-bena potro{nja podob. 199. Boorstin opisuje nezmernost sveta, ki se nam je odtujil, kot ne-zmernost, ki je tuja na{emu svetu. Toda “normalni” temelj dru`be-nega `ivljenja, na katerega se Boorstin implicitno opira, ko v smislu psiholo{ke in moralne sodbe ozna~i povr{insko vladavino podob za produkt na{ih “ekstravagantnih pretenzij”, nima nobene resni~ne podlage – niti v njegovi knjigi niti v ~asu njenega nastanka. Ker je v tem kontekstu dejansko ~love{ko `ivljenje nekje v preteklosti, vklju~no z njim pa tudi preteklost religiozne resignacije, Boorstin ne more globalno uvideti vseh razse`nosti dru`be, ki temelji na podobi. Resnica o tej dru`bi ni ni~ drugega kot negacija te dru`be. 200. Sociologija, ki si domi{lja, da je lo~eno delovanje industrijske racionalnosti mo`no preu~evati izven konteksta dru`benega `iv-ljenja, lahko zaide tako dale~, da od globalnega idustrijskega gibanja izolira tehnike, ki skrbijo za neprekinjeno produkcijo in {irjenje blaga. Na ta na~in tudi Boorstin u~inke zamenja za vzrok, ki ga opi{e kot skorajda slu~ajno nesre~no sre~anje preobse`nega tehni~nega aparata za {irjenje podob z dejstvom, da ljudje na{ega ~asa ~utijo posebno nagnjenje do izdelanih pribli`kov zaznavnega sveta. Tako naj bi spektakel izhajal iz gledalske narave modernega ~loveka. Boorstin ne razume, da pomembnost monta`nih “iz-mi{ljenih dogodkov”, ki jo zanika, nara{~a zato, ker se ljudje v okorni stvarnosti sodobnega dru`benega `ivljenja niso sposobni v`iveti v dejanske dogodke. Ker sama zgodovina v moderni dru`bi stra{i kot nekak{na prikazen, najdemo na vseh ravneh potro{ni{-kega `ivljenja konstrukte izmi{ljene zgodovine, ki ho~ejo ohraniti ogro`eno ravnovesje v sodobnem zamrznjenem ~asu. 201. Potrditev dokon~ne stabilnosti nekega kratkega obdobja zamrznjenega zgodovinskega ~asa je nedvomni temelj dejanske te`nje k strukturalisti~ni sistematizaciji. Stali{~e, ki ga je zavzela protizgodovinska misel strukturalizma, je ve~na prisotnost nekega sistema, ki ni bil nikoli ustvarjen in se ne bo nikoli kon~al. Sanje o diktaturi nekak{ne predhodne nezavedne strukture nad vsako dru`beno prakso bi lahko nastale zaradi nepravilne rabe modelnih struktur, ki so nastale na lingvisti~nem in etnolo{kem podro~ju (tako se je razvila tudi analiza funkcioniranja kapitalizma). Ti modeli so v danih okoli{~inah `e sami napa~no razumljeni preprosto zato, SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 55 Guy Debord ker je akademska misel popolnoma zatopljena v ob~udujo~e hvalospeve obstoje~ega sistema in v svojih hitro prenatrpanih pov-pre~nih okvirih vsako dejanskost banalno zreducira na model obstoje~ega sistema. 202. Kot pri vsaki dru`beno-zgodovinski znanosti je tudi pri razumevanju “strukturalisti~nih” kategorij pomembno, da ne pozabimo, da kategorije izra`ajo oblike bivanja in pogoje bivanja. Tako kot ~loveka ne moremo vrednotiti po tem, kaj si on misli o samem sebi, tako ne moremo ceniti niti ob~udovati specifi~ne dru`be spektakla, ~e se zana{amo na neovrgljivo verodostojnost jezika, v katerem ta dru`ba govori sama sebi. “Tak{nih prehodnih obdobij ne moremo ceniti po njihovih lastnih prepri~anjih, nasprotno, dru`beno zavest nekega obdobja moramo razlagati s pomo~jo kontradikcij iz materialnega sveta...” Struktura je h~i sodobne oblasti. Strukturalizem je miselnost pod okriljem dr`ave, ki ji pri~ujo~i pogoji “komunikacije” v spektaklu pomenijo absolut. Metoda strukturalizma, ki posku{a s pomo~jo lastnega sistema razvozlati kode sporo~il, ni ve~ kot produkt, priznavanje dru`be, kjer komunikacija pada z vi{ine kot slap hierarhi~nih signalov. Strukturalizem torej ne slu`i za dokazovanje nadzgodovinske veljavnosti dru`be spektakla, prej obratno; dru`ba spektakla se uveljavi kot nepremi~na stvarnost, ki dokazuje, da so ledene sanje strukturalizma resni~ne. 203. Kriti~nega koncepta spektakla ni te`ko trivialno predelati v kakr{no koli prazno formulo sociolo{ko-politi~ne retorike in ga na ravni abstraktnih razlag in razjasnitev uporabiti za obrambo sistema spektakla. Povsem o~itno je, da nobena ideja ne more prese~i obstoje~ega spektakla, ampak zgolj obstoje~e ideje o spek-taklu. Za resni~no uni~enje dru`be spektakla so potrebni ljudje, ki prakti~no mo~ vna{ajo v aktivno delovanje. Kriti~na teorija spektakla se lahko uresni~i samo, ~e se zdru`i s prakti~nim tokom zanikanja dru`be. To zanikanje, ki je o`ivitev revolucionarnega razrednega boja, se bo ovedelo samega sebe v tem, ko bo razvijalo kritiko spektakla, ki je teorija o dejanskih okoli{~inah v spektaklu (o prakti~nih pogojih sodobnega zatiranja) in recipro~no odkriva skrivnost o resni~nem vzroku zanikanja dru`be. Ta teorija od delavskega razreda ne pri~akuje ~ude`ev. V mislih ima novo formulacijo in udejanjenje proletarskih zahtev v smislu dolgoro~nega na~rta. ^e umetno razlo~imo teoretski boj in prak-ti~ni boj – `e iz zgoraj dolo~enega koncepta teorije je razvidno, da izgradnje in komunikacije tak{ne teorije ne moremo udejanjiti brez rigorozne prakse – je gotovo, da je tema~na in te`avna pot teorije usojena tudi prakti~nemu gibanju, ki se sku{a prebiti brez zemljevida dru`benih meril. 56 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Družba spektakla 204. Komunikacijski jezik kriti~ne teorije mora biti njen lastni jezik. To je kontradiktoren jezik, ki mora biti dialekti~en po obliki, tako kot je dialekti~en v svoji vsebini. Je kritika totalitete in zgodovinska kritika. Ni “nulta stopnja pisave”, ampak sprevrnjena pisava. Ni negacija stila, negacija je njegov stil. 205. Poro~ilo dialekti~ne teorije je `e zaradi svojega stila {kandal in grozota za pravila vladajo~ega jezika in za okus ki, so ga ta pravila privzgojila. Simultano s pozitivno rabo obstoje~ih konceptov vklju-~uje zavest o njihovi ponovno najdeni fluidnosti in o nujnosti njihove destrukcije. 206. Ta stil, ki vsebuje svojo lastno kritiko, mora izra`ati nadvlado pri~ujo~e kritike nad vso svojo preteklostjo. Dialekti~no kritiko osvetli tako, da izpostavi negativnega duha njene vsebine. “Resnica ni kot produkt, v katerem ni ve~ najti sledi orodja” (Hegel). Teoretska zavest o gibanju, v kateri mora biti prisotna sama sled gibanja, se manifestira s prevra~anjem ustaljenih odnosov med koncepti in skozi odklon od vseh dose`kov predhodne kritike. Inverzija rodilnika je ta izraz zgodovinskih revolucij, zapisan v obliki mi{-ljenja, ki so jo imeli za Heglov epigramski stil. Mladi Marx, ki je po vzoru Feuerbachove sistemati~ne uporabe inverzije rodilnika priporo~al zamenjavo subjekta s predikatom, je bil najbolj dosleden v rabi tega uporni{kega stila, ki iz filozofije bede izvle~e bedo filozofije. Odklon vodi k subverziji kriti~nih zaklju~kov iz preteklosti, ki so se utrdili v spo{tovanja vredne resnice in so se torej spremenili v la`i. @e Kierkegaard je na~rtno uporabljal tehniko odklona in obenem svojo tehniko tudi sam razkrival: “Tako kot marmelada vedno pride v shrambo, tudi ti, kljub temu da tava{ sem ter tja, slednji~ vedno pride{ do tega, da zdrsne{ v besedico, ki ni tvoja in moti s spominom, ki ga obuja.” (Filozofske drobtinice). Distanca do tistega, kar je bilo ponarejeno v splo{no resnico, je dol`nost, ki narekuje rabo odklona in jo je Kierkegaard v isti knjigi izpovedal takole: “Samo {e ena pripomba na tvoje {tevilne aluzije, v katerih mi vedno o~ita{, da svojim besedam pritikam sposojene izjave. Tega ne zanikam, niti ne bom skrival, da sem to hotel in da nameravam v nadaljevanju te bro{ure, ~e ga kdaj napi{em, imenovati predmet z njegovim pravim imenom in zamaskirati problem v zgodovinski kostum.” 207. Ideje se izbolj{ujejo. Smisel besed prav tako. Plagiat je nujen. Je del napredka. Dobesedno prebere avtorski stavek, uporabi njegove izraze, odstrani la`no idejo, jo nadomesti s pravo idejo. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 57 Guy Debord 208. Odklon od ustaljenega smisla ideje je nasprotno od citata, teoretske avtoritete, ki je vedno falsificirana `e iz samega dejstva, da je postala citat; fragment, iztrgan iz svojega konteksta, iz svojega gibanja in kon~no iz svojega ~asa kot globalne reference in s tem iz natan~no dolo~ene izbire, ki je bila v tesni povezavi s svojim referen~nim okvirjem, ne glede na to, ali je bila pravilno ali zmotno orientirana. Oklon je fluidni jezik anti-ideologije. Pojavlja se v komunikaciji, ki ve, da se ne more pretvarjati, da lahko kar koli dokon~no zagotavlja ali da je popolnoma gotova o sebi. Na najvi{ji to~ki je jezik, ki ga ne more potrditi nobena stara in nadkriti~na referenca. Nasprotno, njegova koherenca, ki je v njem samem in v na~inu uporabe dejstev, lahko potrdi stari vozel resnice, h kateremu napeljuje. Proces odklona ni utemeljen z ni~imer, kar bi bilo zunanje njegovi resnici kot pri~ujo~i kritiki. 209. Kar se v teoretskih formulacijah odprto ka`e kot odklon od teorije, kar zavra~a vsakr{no trajno avtonomijo na ravni teoreti~no izra`enega, kamor se z nasilnostjo svoje tehnike vme{a z delovanjem, ki moti in prevra~a vsak obstoje~i red, nas spomni, da bivanje teoreti~nega v samem sebi ni ni~ in da se teorija lahko v sebi spozna samo skozi zgodovinsko delovanje in zgodovinsko korekturo, ki je njena resni~na dvojnica. 210. Samo dejanska negacija kulture lahko ohrani smisel kulture. Ne more ve~ biti kulturna. Tako je na neki na~in tisto, kar ostane na ravni kulture, toda v povsem druga~nem pomenu. 211. V jeziku kontradikcije se kritika kulture poka`e kot zedinjena kritika: kolikor zaobjema celotno kulturo, tako vedenje kot tudi poezijo in kolikor se ve~ ne lo~uje od kritike dru`bene totalitete. To je zedinjena teoreti~na kritika, ki se je sama odlo~ila iti nasproti zedinjeni dru`beni praksi. Prevedla Meta [tular Guy Debord (1931–1994) je bil urednik revije Internationale Situationniste, ki jo je izdajala SI. Posnel je tudi ve~ filmov. Njegovi najpomembnej{i knji`ni deli sta La Société du Spectacle (1967) in Commentaires sur la Société du spectacle (1988). 58 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Raoul Vaneigem Gospodarji brez su`njev1 Oblast je dru`bena organizacija, ki skoznjo gospodarji vzpostavljajo pogoje su`enjstva. Bog, Dr`ava, Organizacija: te tri besede povejo zadosti o tem, koliko je pri oblasti avtonomije in zgodovinskega determinizma. Tri na~ela so se izmenjavala na naj-pomembnej{em polo`aju: na~elo dominacije (fevdalna oblast), na~elo izkori{~anja (bur`oazna oblast) in na~elo organizacije (ki-bernetizirana oblast). (2) – Hierarhizirana dru`bena organizacija se je izpopolnjevala tako, da je samo sebe desakralizirala in se mehanizirala, vendar je njena protislovnost rasla. Po~love~ila se je tako, da je iz ljudi trebila ~love{ko substanco. Avtonomijo si je pridobivala na ra~un gospodarjev (voditelji poveljujejo, a jih uravnavajo vzvodi). Nosilci oblasti danes pripadajo staremu rodu pod-lo`nih su`njev, tistih, o katerih Teognis pravi, da se rodijo z upognjenim tilnikom. Pora`eni so tako temeljito, da jim je gospodovanje le {e v bolno zadovoljstvo. Gospodarjem-su`njem nasproti stojijo zavra~evalci, novi proletariat z bogato revolucionarno tradicijo. Iz njih bodo iz{li gospodarji brez su`njev in tip vi{je dru`be, v kateri se bosta uresni~ila do`iveti projekt otro{tva in zgodovinski projekt velikih aristokratov. (1) (3) Pri~ujo~i tekst je 21. poglavje Vaneigmove knjige Traités de savoir-vivre a la usage des jeunes générations, ki je prvi~ iz{la 1967. leta, prevedli pa smo ga po Gallimarjevi ponovni izdaji (Pariz 1992). (Op. ur.) SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 59 Raoul Vaneigem 1 Platon je v svojem delu Teages napisal: “Vsakdo med nami bi hotel biti, ~e bi bilo le mogo~e, gospodar vseh ljudi, ali {e raj{i Bog.” Precej povpre~na ambicija, ~e pomislimo na {ibkost gospodarjev in bogov. Konec koncev, ~e je majhnost su`njev nasledek pokoritve vladajo~im, potem tudi majhnost poglavarjev in Boga izhaja iz podrejene narave vódenih. Gospodar je spoznal pozitivni pol potujitve, su`enj negativnega; enemu pa enako kot drugemu ni dana mo`nost popolnega obvladovanja. Kako se v tej dialektiki gospodarja in su`nja obna{a fevdalec? Su`enj Bogu in gospodar ljudem – in gospodar ljudem prav zato, ker je bo`ji su`enj, kakor govori mit – je v sebi obsojen na me-{anico zani~evanja in koristoljubne spo{tljivosti do Boga, zakaj njemu dolguje poslu{nost in od njega prejema oblast nad ljudmi. Skratka, med Bogom in njim vladajo odnosi, ki so enaki odnosom med kraljem in plemstvom. Kaj pa je kralj? Izbranec med izbranci, katerega nasledstvo je ve~inoma del igre, v kateri tekmujejo enaki. Fevdalci slu`ijo kralju, vendar mu slu`ijo kot po mo~i enaki. Tako se podrejajo tudi Bogu, vendar kot tekmeci, kot konkurentje. Razumljivo je nezadovoljstvo starodavnih gospodarjev. V odnosu z Bogom stopajo v negativni pol potujitve, zatirani pa jih postavljajo v pozitivnega. Zakaj le bi si `eleli postati Bog, ko pa poznajo tegobe pozitivne potujitve? In hkrati, kako si le ne bi `eleli enkrat za vselej opraviti z Bogom, svojim tiranom? Dvom to be or not to be Vélikih je zmeraj odslikavalo tedaj nere{ljivo vpra{anje, kako zanikati in ohraniti Boga, se pravi ga prerasti, ga uresni~iti. Zgodovina pri~a o dveh prakti~nih poskusih premagovanja Boga, poskusu mistikov in poskusu velikih zanikovalcev. Mojster Eckhardt je izjavil: “Molim Boga, naj me re{i Boga.” Podobno so heretiki na [vabskem leta 1270 trdili, da so se dvignili nad Boga, s tem dosegli najbolj vzvi{eno stopnjo bo`je popolnosti in Boga zapustili. Po drugi, negativni poti si, kot dobro vidimo, nekatere mo~ne osebnosti (Heliogabal, Gilles de Rais, Erszebet Bathory) prizadevajo, da bi dosegle popolno obvladovanje sveta tako, da bi uni~ili posrednike, tiste, ki jih pozitivno potujujejo – svoje su`-nje. Po poti totalne ne~love~nosti gredo proti totalnemu ~loveku. Proti toku. Tako da sta strast do neomejenega vladanja in absolutno odklanjanje omejitev ena in ista vzpenjajo~a in spu{~ajo~a se pot, po kateri, skupaj in narazen, hodijo Kaligula in Spartak, Gilles de Rais in Dosza Gyorgy. Vendar ni dovolj re~i, da se popoln upor su`njev – vztrajam pri besedi popoln upor, ne gre za njegove pomanjkljive kr{~anske, bur`oazne ali socialisti~ne oblike – pri-klju~uje skrajnemu uporu davnih gospodarjev. Volja po ukinitvi su`enjstva in vseh njegovih posledic (proletarec, izvr{evalec, podrejeni in pasivni ~lovek) dejansko ponuja enkratno prilo`nost volji 60 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Gospodarji brez su`njev po vladanju svetu, ki jo omejujeta zgolj na novo določena narava in upornost, s katero se objekti zoperstavljajo svoji preobrazbi. Ta priložnost je del zgodovinske prihodnosti. Zgodovina obstaja zato, ker obstajajo zatirani. Boj proti naravi, in potem boj proti različnim družbenim organizacijam za boj proti naravi, je vedno boj za človeško emancipacijo, boj za totalnega človeka. Zavračanje suženjstva je zares tisto, kar spreminja svet. Kakšen je torej cilj zgodovine? “V določenih pogojih” (Marx) zgodovino delajo sužnji in njihov boj proti sužnosti, torej ima lahko en sam cilj: uničenje gospodarjev. Po drugi strani hoče gospodar nenehno uhajati zgodovini in jo zavračati s pobijanjem tistih, ki jo delajo, in to proti njemu. In tu sta dva paradoksa: 1) Najbolj človeški vidik davnih gospodarjev je v njihovem stremljenju k popolnemu vladanju. Tak projekt zahteva popolno blokado zgodovine, torej skrajno zavračanje emancipacijskega gibanja, torej popolno nečlovečnost. 2) Kdor hoče ubežati zgodovini, je ranljiv. Večja ko je želja po begu, tem hitreje se bežeči znajde pred zgodovino in tem zanesljiveje pade pod njenimi udarci; odločitev za nedejavnost se ne more zoperstaviti naskokom žive realnosti, pa tudi dialektiki produkcijskih moči ne. Gospodarji so v zgodovini žrtvovani: zgodovina jih melje v skladu s strogim programom, pravcatim “planiranjem”, ki ga z vrha piramide sedanjosti zasnavlja tri tisoč let kontemplacije; gospodarje uničuje linija moči, ki opozarja na Smisel Zgodovine (konec sužnjelastniškega sveta, konec fevdalnega sveta, konec buržoaznega sveta). Prav zato, ker se ji trudijo ubežati, jih zgodovina redoljubno spravlja v svoje predale; eden za drugim stopajo v premočrten časovni razvoj, in tega si sami še najbolj želijo. Po drugi plati pa se zdi, da tisti, ki zgodovino delajo — revolucionarji, s totalno svobodo opiti sužnji — delujejo sub specie ceternitatis, v znamenju neča-sovnosti, gnani od nepotešljive žeje intenzivnega življenja in proti svojemu cilju hodeč po poti različnih zgodovinskih razmer. Je morda filozofski pojem večnosti povezan z zgodovinskimi poskusi emancipacije, bodo nemara ta pojem, tako kot filozofijo samo, nekoč uresničili tisti, ki v sebi nosijo totalno svobodo in konec tradicionalne zgodovine? 3) Premoč negativnega pola potujitve nad pozitivnim je v tem, da je le popoln upor tisti, ki omogoča projekt absolutne nadvlade. V boju za ukinitev omejevanja sužnji poganjajo gibanje, s katerim zgodovina izničuje gospodarje, onstran zgodovine pa si sužnji s tem pripravljajo možnost nove oblasti nad stvarmi, oblasti, ki si prilašča bitja, ne pa objekte. A v samem poteku počasi izdelane zgodovine se je hočeš nočeš zgodilo, da so se, namesto da bi SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 61 Raoul Vaneigem izginili, gospodarji izrodili, da ni bilo ve~ gospodarjev, temve~ le {e su`nji, ki konzumirajo svojo oblast, razlike med njimi pa so zgolj razlike v koli~ini pou`ite oblasti. Usodno je bilo, da mora preoblikovanje sveta s produkcijskimi silami po~asi, najprej skozi bur`oazno etapo, uresni~iti stvarne pogoje za popolno emancipacijo. Danes, ko bi avtomatika in ki-bernetika, rabljeni v smislu ~love~nosti, dovoljevali izgraditev sanj starih gospodarjev in su`njev vseh ~asov, je tu le dru`beno brez-obli~na magma, v kateri zme{njava v vsakem bitju posebej zdru-`uje pomilovanja vredne ko{~ke gospodarjev in su`njev. Vendar bodo iz tega vladanja izravnanih vrednosti iz{li novi gospodarji, gospodarji brez su`njev. Mimogrede bi rad pozdravil de Sada. V svojem privilegiranem nastopu na zgodovinski prelomnici, kakor tudi v svoji osupljivi bistrovidnosti je bil zadnji med uporni{kimi plemi~i. S ~im si gospodarji z gradu Selling zagotovijo svoje absolutno gospostvo? Pokoljejo svojo slu`in~ad in s tem vstopijo v ve~nost u`itka. To je téma 120 dni Sodome. Markiz in sans-culotte D. A. F. de Sade zdru`uje popolno he-donisti~no logiko pokvarjenega velika{a in revolucionarno voljo do brezmejnega u`ivanja subjektivnosti, kon~no iztrgane iz okvirov hierarhije. Brezupno prizadevanje za izni~enje pozitivnega in negativnega pola potujitve ga samo po sebi uvr{~a med najpo-membnej{e teoretike totalnega ~loveka. ^as je `e, da za~nejo revolucionarji brati de Sada prav tako skrbno, kot berejo Marxa. (Res je, da strokovnjaki za revolucijo Marxa poznajo zlasti po tem, kar je napisal pod psevdonimom Stalin ali, v najbolj{em primeru, Lenin ali Trocki.) Kakor koli `e, nobena `elja po koreniti spremembi vsakdanjega `ivljenja se odslej ne bo mogla ogniti niti velikih zanikovalcev oblasti niti starih gospodarjev, ki so se znali po~utiti utesnjene v mo~i, podeljeni od Boga. 2 Bur`oazno oblast so krmile drobtine fevdalne oblasti. Bur-`oazna oblast je razdrobljena fevdalna oblast. Aristokratsko avtoriteto je razjedala, mendrala in razdejala revolucionarna kritika, vendar to uni~enje nikdar ni doseglo kon~ne posledice – konca hierarhi~ne oblasti. Smrt aristokracije je ta avtoriteta pre`ivela v svoji parodi~ni obliki, v podobi nekak{ne predsmrtne spake. Zadrgnjeni v svojo parcelirano oblast so bur`oazni voditelji iz svojega del~ka krpali celoto (in totalitarnost ni ni~ drugega) in gledali, kako gre v fran`e njihov presti`, odmirajo~ v razpadanju spektakla. Kakor hitro je umanjkala resnost mita in vera v oblast, ni ostalo v na~inu vodenja ni~ drugega kot klovnovski teror in demokrati~ne oslarije. Ah, prelepi otro~i~i Bonaparta, Louisa-Philippa, Napoléona 62 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Gospodarji brez su`njev III., Thiersa, Alfonza XIII., Hitlerja, Mussolinija, Stalina, Franca, Sa-lazarja, Naserja, Maa, de Gaulla..., razmno`ujo~ih se Ubujev, ki so na {tirih straneh neba rojevali zmeraj bolj debilne splavljence. [e v~eraj so vihteli bakle svoje oblasti kot Jupitrove strele, zdaj pa opi~ja oblast na dru`benem prizori{~u zbira le {e uspehe pri kritiki, ni~ ve~ pri ob~instvu. Zanje so le {e drugorazredne vloge. Fran-cova sme{nost seveda {e naprej mori – tega nih~e ne namerava pozabiti – a treba je vedeti, da bo neumnost oblastí kmalu ubijala bolj zanesljivo kot neumnost na oblásti. Mo`ganozdruzka na{e spokorni{ke kolonije, to je spektakel. Gospodarji-su`nji so danes njeni zvesti slu`abniki, statisti in re-`iserji hkrati. Kdo jim bo hotel soditi. Trdili bodo, da niso krivi. In so dejansko nekrivi. Spontano priznanje jim bo bolj prav pri{lo kot cinizem, pritrjujo~e `rtve bolj kot ustrahovanje, mazohisti~ne ~rede bolj kot sila. Strahopetnost vódenih je alibi za voditelje. Pa so vendar vsi vódeni, kakor stvari jih vse manipulira abstraktna oblast, nekak{na sama-po-sebi-organizacija, po katere zakonitostih so se prisiljeni ravnati vsi tako imenovani voditelji. Ni stvarem sojeno, onemogo~eno jim je {kodovati. Oktobra 1963 se je M. Fourastié spra{eval o voditelju prihodnosti in pri{el do tehle sklepov: “Voditelj je izgubil svojo skoraj magi~no mo~; je in bo ~lovek, sposoben povzro~ati dejanja. Na koncu se bo razvila nadvlada delovnih skupin, ki bodo pripravljale odlo~itve. Voditelj bo predsednik komisije, vendar bo znal skleniti in odlo~iti.” (Pod~rtal R.V.) Tu spet najdemo tri zgodovinske stopnje, ki zaznamujejo razvoj gospodarja: 1) na~elo dominacije, povezano s fevdalno dru`bo; 2) na~elo izkori{~anja, povezano z bur`oazno dru`bo; 3) na~elo organizacije, povezano s kibernetizirano dru`bo. Te tri prvine so v bistvu nerazdru`ljive. Ni dominacije brez hkratnega izkori{~anja in organiziranja; a njihova pomembnost se spreminja v skladu z dobami. V prehajanju iz ene v drugo stopnjo se avtonomija in dele` gospodarja kr~ita, se manj{ata. ^love~nost gospodarja gre proti ni~li, medtem ko gre ne~love~nost razte-lesene oblasti proti neskon~nosti. Po na~elu dominacije gospodar su`njem odreka obstoj, ki bi omejeval njegovega. V na~elu izkori{~anja delodajalec delavcem dodeljuje obstoj, ki prehranjuje in krepi njegovega. Na~elo organizacije razvr{~a posamezne obstoje kot ulomke, glede na njihovo stopnjo sposobnosti vodenja in izvr{evanja ({ef delavnice naj bi bil naprimer dolo~en na podlagi dolgih izra~unov njegovega izkoristka, njegove reprezentativnosti itd. kot 56 odstotkov funkcije vodenja, 40 odstotkov funkcije izvr{evanja in 4 odstotki ne-dolo~enega, kakor bi dejal Fourier). Dominacija je pravica, izkori{~anje je pogodba, organizacija pa red stvari. Tiran gospoduje v skladu s svojo voljo do mo~i, kapitalist izkori{~a v skladu z zakonitostmi dobi~ka, organizator na~rtuje in SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 63 Raoul Vaneigem je na~rtovan. Prvi ho~e biti izbran, drugi pravi~en, tretji racionalen in objektiven. Ne~love~nost fevdalnega gospoda je ~love~nost, ki i{~e samo sebe; ne~love~nost izkori{~evalca se opravi~uje s tem, da ~love~nost zapeljuje s tehni~nim napredkom, udobjem, bojem proti lakoti in boleznim; ne~love~nost kibernetika je sprejemljiva ne~love~nost. Tako je gospodarjeva ne~love~nost postajala zmeraj manj ~love{ka. Zakaj ve~ je grozote v tabori{~ih za sistemati~no iztrebljanje kot v morilski blaznosti fevdalcev, ki so se vojskovali brez razloga. In kako liri~ni so videti poboji v Auschwitzu v primerjavi z ledenimi rokami posplo{enega pogojevanja, ki jih proti prihodnji, tako bli`nji dru`bi izteguje tehnokratska organizacija kibernetikov. Naj ne bom razumljen narobe, ne gre za to, da bi izbirali med “~love~nostjo” ~rke v potrdilu o delovnem razmerju in “~love~nostjo” izpiranja mo`ganov. Potem bi izbirali med potenco in giljotino! Ho~em le re~i, da gre h koncu dvomljivi u`itek v gospodovanju in mendranju. Kapitalizem je uvedel potrebo po izkori{~anju ljudi, ne da bi pri tem strastno u`ival. Brez sadizma, brez tega negativnega veselja do obstoja, ki nujno povzro~a trpljenje, celo brez perverzije ~love~nosti in celo brez na glavo postavljene ~love~nosti. Vladanje stvari se izpolnjuje. Z odrekanjem hedonisti~nemu na~elu so se gospodarji odrekli gospodovanju. To napako bodo lahko popravili {ele gospodarji brez su`njev. Kar je produkcijska dru`ba za~ela, danes izpolnjuje diktatura potro{nega. Na~elo organizacije izpopolnjuje resni~no prevlado mrtvih predmetov nad ljudmi. Dele` oblasti, ki je ostal imetnikom produkcijskih sredstev, izgine v trenutku, ko svojim lastnikom uhajajo~i stroji preidejo pod nadzor tehnikov, ki organizirajo njihovo uporabo. Medtem ko vodenje organizatorjev po~asi prevzemajo sheme in programi, ki so jih sami izdelali. Preprost stroj bo zadnja upravi~ena oblika obstoja {efa, zadnja zaslomba kon~ne sledi njegove ~love~nosti. Kiberneti~na organizacija produkcije in potro{ni{tva je mo`na {ele skozi nadzor, na~rtovanje in racionalizacijo vsakdanjega `ivljenja. Strokovnjaki so torej ti razdrobljeni gospodarji, ti gospodarji-su`nji, ki preplavljajo ozemlje vsakdanjega `ivljenja. Njihove mo`-nosti, in to je gotovo, so nikakr{ne. @e leta 1867 je na kongresu v Baslu Francau iz I. Internacionale izjavil: “Predolgo smo bili priklenjeni na vla~ilec diplomiranih markizov in princev znanosti. Skrbimo za svoje stvari sami, in naj bomo {e tako neve{~i, nikoli jih ne bomo opravili slab{e, kot so bile opravljene v na{em imenu.” Modre besede, katerih smisel se krepi z mno`itvijo strokovnjakov in z njihovim vdorom v `ivljenje posameznika. Ostro se zarisuje razdeljevanje na tiste, ki so poslu{ni magneti~ni privla~nosti kaf-kovskega kiberneti~nega stroja, in tiste, ki si ji, slede~ svojim lastnim vzgibom, prizadevajo pobegniti. Ti zadnji so nosilci ~love{ke totalnosti, ker k njej ne more ve~ stremeti nih~e iz starega klana gospodarjev. Na eni strani ostajajo le {e stvari, ki z enakomerno 64 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Gospodarji brez su`njev hitrostjo padajo v praznino, na drugi pa davni projekt su`njev, opitih s totalno svobodo. 3 Gospodar brez su`njev ali aristokratsko preseganje aristokracije. – Gospodar se je izgubil na istih poteh kot Bog. Kakor Golem se sesuje v trenutku, ko preneha ljubiti ljudi, se pravi v trenutku, ko neha ljubiti predajanje u`itku, s katerim ljudi zatira. Ko opusti hedonisti~no na~elo. Malo je u`itka v premikanju stvari, v manipuliranju s pasivnimi, kakor opeka neob~utljivimi bitji. Pre-finjeni Bog potrebuje `iva bitja, utripajo~e meso, du{e, ki trepe~ejo od groze in strahospo{tovanja. Da bi lahko ob~util svojo lastno veli~ino, mora ~utiti navzo~nost privr`encev, gore~ih v molitvi, v uporu, v zvitosti, celo v bogokletju. Katoli{ki Bog je voljan dajati resni~no svobodo, vendar tako, da vra~ilo zara~unava z obrestmi. Ljudem pusti, da gredo, kot gredo ma~ke na mi{i, a le do zadnje sodbe, ko jih bo po`rl. Potem pa se proti koncu srednjega veka, ko na prizori{~e stopi bur`oazija, na paradoksen na~in po~love~i, ker postane objekt, in tudi ljudje postanejo objekti. S tem, ko ljudi obsodi na vnaprej{njo dolo~itev usode, Calvinov Bog izgubi u`itek dolo~evanja in ni ve~ svoboden v izbiri, koga in kdaj bo zmendral. Bog trgovinskih transakcij je brez domi{ljije, hladen in izmerljiv kot eskontna stopnja, se sramuje in se skriva. Deus absconditus. Dialog je prekinjen. Pascal obupuje. Descartes ne ve ve~, kaj bi z du{o, ki se nima kam vpeti. Pozneje – prepozno – si bo Kierkegaard prizadeval obuditi subjektivnega boga z obujanjem subjektivnosti ljudi. Toda ni~ ne more o`iviti Boga, ki je v ~love{kem duhu postal “véliki zunanji objekt”; dokon~no je umrl, spremenjen v kamen, v koralo. In zdi se, da so ljudje, ujeti v smrtonosnost zadnjega objema (hierarhizirana Oblika oblasti), obsojeni na popredmetenje (rei-fikacijo), na smrt ~love~nosti. Perspektiva oblasti ponuja v kon-templacijo le {e stvari, del~ke velikega bo`jega kamna. Ali ni to perspektiva, v katero sociologija, psihologija, ekonomija in znanosti, ki jim pravimo humanisti~ne – v skrbi, da bi opazovale objektivno –, uperjajo svoj mikroskop? Zakaj je gospodar prisiljen opustiti hedonisti~ne zahteve? Mar ni res, da mu prav to, da je gospodar, da je tako nagnjen k super-iornosti v hierarhiji, onemogo~a totalni u`itek? In ta opustitev raste v skladu z drobljenjem hierarhije, z mno`itvijo gospodarjev (ki se na ta na~in manj{ajo), s tem, da zgodovina demokratizira oblast. U`itek nepopolnih gospodarjev. Videli smo, kako bur`oazni gospodarji, ubujski plebejci, svoj pivni{ki upor kronajo s pogrebnim slavjem fa{izma. Pri gospodarjih-su`njih, zadnjih hierarhiziranih ljudeh, pa niti slavja ve~ ne bo; samo `alost stvari, zdolgo~asena jasnost, nelagodno po~utje v tej vlogi, zavest o ni~ni biti. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 65 Raoul Vaneigem Kaj se bo zgodilo s stvarmi, ki nas vodijo? Jih bo treba uni~iti? ^e se to zgodi, bodo k uni~enju su`njev na oblasti najbolj poklicani tisti, ki se `e od nekdaj borijo proti su`enjstvu. Ljudska ustvarjalnost, ki je nista uni~ili niti avtoriteta gosposke niti avtoriteta delodajalcev, se nikoli ne bo uklonila programskim potrebam in tehnokratskemu planiranju. Rekli bodo, da je v uni~enju abstraktne oblike in sistema manj strasti in navdu{enja kot v usmrtitvi oso-vra`enih gospodarjev: to je napa~en pogled na problem, pogled s stali{~a oblasti. V nasprotju z bur`oazijo se proletariat ne opredeljuje glede na svojega razrednega nasprotnika, temve~ prina{a konec razrednega lo~evanja in konec hierarhije. Vloga bur`oazije je bila izklju~no negativna. Saint-Just na to izvrstno opozarja: “Kar tvori dr`avo, je popolno uni~enje tistega, kar ji nasprotuje.” ^e se bur`oazija zadovoljuje z oboro`evanjem proti fevdal-nosti, torej proti sami sebi, proletariat svoje mo`no preseganje i{~e v samem sebi. Je poezija, ki jo trenutno potujuje vladajo~i razred ali tehnokratska organizacija, vendar je zmeraj na robu eksplozije. Je edini nosilec volje do `ivljenja, ker je do skrajnosti spoznal neznosno naravo golega pre`ivetja. Proletariat bo z dihom svojega u`itka in spontano nasilnostjo svoje ustvarjalnosti razbil zid omejitev. Vse veselje do jemanja in `eljo po smehu `e ima. Ker iz samega sebe ~rpa svojo mo~ in svojo strast. To, kar se pripravlja zgraditi, bo z naskokom uni~ilo vse, kar se mu zoperstavlja, kakor na magnetnem traku nov posnetek izbri{e starega. Mo~ stvari bo proletariat, ki se bo hkrati ukinil kot proletariat, uni~il z razko{no, non{alantno gesto, z milostjo tistega, ki skoznjo zna dokazati svojo vzvi{enost. Iz novega proletariata bodo iz{li gospodarji brez su`-njev, ne pa pogojevanci humanizma, o katerih sanjajo onanisti iz vrst samooklicanih revolucionarnih levi~arjev. Uporni{ka nasilnost mno`ic je le eden od vidikov ustvarjalnosti proletariata, je njegova nestrpna `elja po samozanikanju, prav kakor `e nestrpno ~aka, da bo izvr{il obsodbo, ki jo pre`ivetje izreka samemu sebi. V{e~ mi je – dozdevno pravilno – razlikovanje med tremi pre-vladujo~imi strastmi v destrukciji popredmetenega (reificiranega) reda. Strast do absolutne mo~i, strast, ki deluje na objekte, neposredno postavljene na voljo ljudem; brez posredovanja ljudi samih. Torej uni~enje tistih, ki se obe{ajo na red stvari, su`njev, ki so nosilci razdrobljene oblasti. “Ker ne prenesemo ve~ pogleda nanje, su`nje ukinjamo” (Nietzsche). Strast do uni~enja omejitev, do razbitja okovov. O tem govori de Sade: “Ali je dovoljene u`itke mogo~e primerjati z u`itki, ki k dosti bolj pikantnim ~arom pridru`ujejo neprecenljivo mikavnost lomljenja dru`benih zavor in ru{enja vseh zakonov?” Strast do popravljanja nesre~ne preteklosti, do vra~anja k izpraznjenim upom, tako v individualnem `ivljenju kot v zgodovini zatrtih revolucij. Kakor je bilo legitimno kaznovati Ludvika XVI. za zlo~ine njegovih predhodnikov, ne manjka niti privla~nih razlogov 66 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Gospodarji brez su`njev (ker ma{~evanje nad stvarmi ni mogo~e) za to, da bi izbrisali iz spomina dogodke, bole~e za vse svobodne duhove: ustreljene v Komuni, mu~enje kmetov l. 1525, pobite delavce, preganjane in poklane revolucionarje, s kolonializmom opusto{ene civilizacije, ne{teto preteklih grozot, ki jih sedanjost nikoli ni izni~ila. Popravljati zgodovino je postalo mogo~e, zato tudi privla~no. Utopiti Babeufovo, Lacenairovo, Ravacholovo in Bonnotovo kri v krvi mra~nih potomcev su`njev reda, temelje~ega na profitu in ekonomskih mehanizmih, tistih, ki so znali okrutno zavirati ~love{ko emancipacijo. U`itek v ru{enju oblasti, u`itek gospodarjev brez su`njev in u`itek v popravljanju zgodovine ustoli~ujejo vsakogar{njo individualnost. Revolucionarni trenutek vabi vsakega ~loveka, da si sam ustvari zgodovino. Vzrok za svobodo uresni~itve, ki isto~asno preneha biti vzrok, se vedno zdru`i s subjektivnostjo. Le tak{na perspektiva omogo~a opitost z mo`nimi in vrtoglavico vseh u`it-kov, ki so vsem na razpolago. Izogniti se je treba temu, da bi se stari red stvari zru{il na glave njegovih uni~evalcev. Plaz potro{ni{tva nas lahko odnese proti dokon~nemu propadu, ~e ne bo nih~e poskrbel za kolektivne zaklone pred pogojevanjem, spektaklom in hierarhi~no organizacijo; zaklone, iz katerih bodo krenile prihodnje ofenzive. Zdaj so v pripravi mikrodru`be, ki bodo uresni~ile projekt starih gospodarjev in ga osvobodile hierarhi~ne `lindre. Preseganje “zlobnega velika{a” bo dobesedno uveljavilo ob~udovanja vredno Keatsovo na~elo: “Vse, kar je lahko uni~eno, mora biti uni~eno, da bodo otroci odre{eni su`enjstva.” To preseganje se mora hkrati udejanjiti na treh to~kah: 1) preseganje patriarhalne organizacije; 2) preseganje hierarhizirane oblasti; 3) preseganje subjektivne samovoljnosti, oblastni{kih muh. 1. Rodovno nasledstvo vsebuje magi~no mo~ aristokracije, iz generacije v generacijo prena{ano energijo. S spodkopavanjem fevdalne prevlade je bur`oazija proti svoji volji prisiljena spodkopati dru`ino. Prav tako ravna v odnosu do dru`bene organizacije... Ta negativnost, to sem `e povedal, je zagotovo njen najbogatej{i, najbolj “pozitiven” vidik. Toda kar manjka bur`oaziji, je zmo`nost preseganja. V ~em bi bilo preseganje dru`ine aristokratskega tipa? Treba je odgovoriti: vzpostavitev koherentnih skupin, v katerih je individualna ustvarjalnost namenjena kolektivni, in ta zadnja jo krepi; skupin, v katerih neposrednost do`ivete sedanjosti nase prevzame energetski potencial, ki je pri fevdalcih izhajal iz preteklosti. Relativna nemo~ gospodarja, ki ga mrtvi~i SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 67 Raoul Vaneigem njegov hierarhi~ni sistem, ne dopu{~a namiga na nemo~ otroka, vzgajanega v me{~anski dru`ini. Otrok pridobiva subjektivno izku{njo svobode, ki je neznana vsakr{ni `ivalski vrsti, vendar vseeno ostaja objektivno odvisen od svojih star{ev; odvisen je od njihove skrbi in spodbud. Kar razlikuje otroka od `ivali, izhaja iz dejstva, da je otroku lasten ~ut za preobrazbo sveta, se pravi neomejena poezija. Hkrati mu je prepovedan dostop do tehnik, ki jih odrasli ve~ino ~asa uporabljajo proti tak{ni poeziji, naprimer proti otrokom, ki so s tem pogojevani. In ko se otroci kon~no dokopljejo do teh tehnik, so pod bremenom omejitev v svoji zrelosti `e izgubili tisto, kar je ustvarjalo vzvi{enost njihove otro{kosti. Svet starih gospodarjev zapade v isto prekletstvo kot svet otrok: nima dostopa do osvobojevalnih tehnik. Odtlej mu je prisojeno le sanjati o preobrazbi sveta in `iveti v skladu z zakoni prilagajanja svetu. V trenutku, ko bur`oazija razvije visoko stopnjo tehnik preobra`anja sveta, postane videz hierarhizirane organizacije – ki jo upravi~eno imamo za najbolj{i tip koncentracije energije v svetu, kjer energija nima dragocene podpore strojev – arhai~en, podoben zavori za razvoj ~love{ke mo~i nad svetom. Hierarhi~ni sistem, oblast ljudi nad ljudmi, one-mogo~a razpoznavanje veljavnih nasprotnikov, prepoveduje realno preobrazbo okolice, da bi na ta na~in to preobrazbo vklenila v potrebe po prilagajanju okolici in po vklju~itvi v obstoje~e stanje stvari. Zato: 2. Da bi uni~ili dru`beni zaslon, ki potujuje na{ pogled na svet, je v obliki postulata pomembno postaviti zavra~anje vsakr{ne hierarhije znotraj skupine. Sam pojem diktature proletariata si zaslu`i primerno razlago. Diktatura proletariata je pove~ini postala diktatura nad proletariatom, postala je institucija. Vendar je, kot je zapisal Lenin, “diktatura proletariata gore~ boj, krvav ali nekrvav, nasilen ali miroljuben, voja{ki ali gospodarski, pedago{ki ali administrativen, boj proti silam in tradicijam Starega Sveta.” Proletariat ne more uveljaviti trajne nadvlade, ne more izvajati sprejemljive diktature. Zaradi imperativne potrebe po razbitju nasprotnika mora v svojih rokah skoncentrirati zelo koherentno represivno oblast. Prehoditi mora torej pot diktature, ki zanika samo sebe, kakor stranka, “katere zmaga mora biti tudi njen poraz”, kakor proletariat sam. S svojo diktaturo mora proletariat na dnevni red takoj uvrstiti svoje zanikanje. Pri tem si ne more pomagati druga~e, kot da v kratkem ~asovnem obdobju – tako krvavem ali tako malo krvavem, kot to narekujejo okoli{~ine – uni~i tiste, ki so v napoto njegovemu projektu popolne osvoboditve, tiste, ki nasprotujejo njegovemu koncu kot koncu proletariata. Uni~iti jih mora popolnoma, kakor je treba uni~evati najbolj plodno golazen. In v vsakem posamezniku mora uni~iti najmanj{e presti`ne muhe, najbolj neznatne hierarhi~ne pretenzije, ter spodbujati proti njim, se pravi proti vlogam, jasen vzgib k avtenti~nemu `ivljenju. 68 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Gospodarji brez su`njev 3. Konec vlog pomeni zmagoslavje subjektivnosti. In ta kon~no razpoznana, v sredi{~e zanimanja postavljena subjektivnost na protisloven na~in vzpostavi novo objektivnost. Nov svet predmetov – nova narava, ~e ho~ete – se bo na novo sestavil z odhodom zahtev individualne subjektivnosti. Tudi tu se vzpostavlja odnos med perspektivama otro{tva in fevdalne gospode. V enem in drugem primeru, ~eprav na druga~en na~in, so mo`nosti zakrinkane z zaslonom dru`bene potujitve. Le kdo se ne spominja? Otro{ka samota se odpira k prvinskim {irjavam, vsaka pali~ica je ~arovni{ka. Potem se je bilo treba prilagoditi, postati del dru`be in dru`abnosti. Samota se je izpraznila, otroci so kljub svoji volji izbrali staranje, {irjava pa se je zaprla kot knjiga pravljic. Nih~e na tem svetu se nesnagi pubertete ne izvije dokon~no. In potro{ni{ka dru`ba po~asi zaseda sámo otro{tvo. Se bodo manj kot deset let stari otroci pridru`ili najstnikom v veliki dru`ini potro{nikov, se bodo hitreje starali v “potro{nem” otro{tvu? Tu ni mogo~e, da ne bi ob~utili podobnosti med zgodovinskim propadom starih gospodarjev in zmerom huj{im propadanjem otro{kega kraljestva. ^love{ka pokvarjenost ni {e nikdar dosegla takega vrhunca. [e nikoli nismo bili tako oddaljeno blizu totalnemu ~loveku. Muhe starih gospodarjev, plemi{ke gospode, so v primerjavi z otro{kimi muhami gnusno nizkotne v tem, da zahtevajo zatiranje drugih ljudi. Kar je v fevdalni poljubnosti dolo~anja subjektivnega (kakor pa~ `elim, dam ti bogastvo ali smrt), kvari in ovira beda njegove uresni~itve. Gospodarjeva subjektivnost se dejansko ure-sni~uje le z zanikanjem subjektivnosti drugih, s ~imer samo sebe zaplete v verige; vklene se, ko ho~e vkleniti druge. Otroku ni dan privilegij nepopolnosti. Pravico do svoje ~iste subjektivnosti izgubi v enem samem zamahu. Poslu{a, kako je otro~ji, in da bi se moral obna{ati kot odrasel ~lovek. In vsak zraste, svojo otro{kost pa tla~i, vse dokler ga umska oslabelost in agonija ne prepri~ata, da mu uspeva `iveti `ivljenje odraslega. Otro{ka igra mora biti, tako kot igra velike gospode, osvobojena in znova po~a{~ena s priznanjem. Dana{nji trenutek je temu zgodovinsko naklonjen. Otro{tvo je treba re{iti z uresni-~itvijo projekta starih gospodarjev; otro{tvo in njegova suverena subjektivnost; otro{tvo in ta smeh, ki je kakor {elestenje spontanosti, otro{tvo in ta na~in, kako priti v stik s samim seboj in razsvetliti svet, in ta na~in, kako osvetliti predmete s pre~udno znano lu~jo. Izgubili smo lepoto stvari, njihov na~in obstoja, ko smo jih pustili umreti v rokah oblasti in bogov. ^udovito sanjarjenje nad-realistov si je zaman prizadevalo, da bi jim s poeti~nim ob`arjenjem spet vdihnilo `ivljenje; mo~ domi{ljije ne zadostuje za razbitje skorje dru`bene potujitve, ki zapira stvari; ne uspe ji, da bi jih pripeljala do svobodne igre subjektivnosti. Z vidika oblasti so SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 69 Raoul Vaneigem kamen, drevo, me{alnik ali elektronski pospe{evalnik mrtvi predmeti, kri`i, zabiti v voljo po tem, da bi jih videli kot druga~ne, da bi jih spremenili. In vendar sem onstran tega, kar naj bi ti predmeti pomenili, prepri~an, da bom odkril njihovo razburljivost. Vem, kak{no strast lahko spro`i stroj v hipu, ko slu`i igri, domi{ljiji, svobodi. V svetu, kjer je vse `ivó, z drevesi in kamni vred, ni ve~ pasivno opazovanih znakov. Vse govori o radosti. Zmagoslavje subjektivnosti bo stvarem povrnilo `ivljenje; in ali ni dejstvo, da mrtve stvari danes nevzdr`no gospodujejo nad subjektivnostjo, v bistvu najugodnej{a zgodovinska prilo`nost, da pridemo do vi{je stopnje `ivljenja? Za kaj gre? Uresni~iti v dana{nji govorici, se pravi v praksi, tisto, kar je neki heretik povedal Ruysbroecku: “Bog ne more ni~esar vedeti, `eleti ali storiti brez mene. Z Bogom sem ustvaril sebe in vse stvari, in moja roka podpira nebo, zemljo in vsa bitja. Brez mene ne obstaja ni~.” Treba je na novo odkriti druge meje. Mejá dru`bene potujitve ni ve~, zdaj nas le {e zapirajo ali v najbolj{em primeru zlorabljajo. Dolga stoletja so ljudje ostajali pred ~rvivimi vrati in v njih z zmeraj ve~jo lahkoto dolbli majhne luknjice. Da se podro, danes zadostuje sunek z ramenom in {ele takrat se vse za~ne. Problem proletariata ni ve~ prevzem oblasti, ampak dokon~na ukinitev oblasti. Z druge strani hierarhiziranega sveta nam prihajajo nasproti mo`nosti. Prednost `ivljenja pred pre`ivetjem bo zgodovinsko gibanje, ki bo razdejalo zgodovino. Upo{tevanja vredne nasprotnike bo treba iznajti; na{a stvar bo, kako z njimi najti stik in se z njimi boriti z druge strani – z otro~je strani – stvari. Bodo ljudje s kozmi~nim navezali dialog, podoben tistemu, ki so ga najbr` navezovali prvi prebivalci zemlje; toda ali bodo z njim navezali dialog na vi{ji stopnji, na stopnji, ki bo pre{la prazgodovino, brez spo{tljivega trepetanja razoro`enih primitivne`ev pred njegovo skrivnostjo? Bodo skratka vsilili kozmosu ~love{ki pomen, da bo zamenjal bo`jega, ki si ga je kozmos nalo`il v svitu ~asov? In ta druga neskon~nost, resni~ni ~lovek, to telo, to delovanje `ivcev, to delo mi{ic, te blodnje sanj, jih bo morda nekega dne obvladal? Bo individualna volja, kon~no osvobojena kolektivne, nazadnje le zmagoslavno presegla zlove{~e popolni nadzor, ki ga je policijsko pogojevanje znalo vsiliti ~love{kemu bitju? Iz ~love-ka znamo narediti psa, opeko, esesovca, pa ne bi znali narediti ~loveka? Nikoli ne bomo dovolj prepri~ani, da smo nezmotljivi. To mnenje smo prepustili – iz prevzetnosti nemara – ustaljenim formam, velikim gubam: oblásti, Bogu, pape`u, {efu, drugim. In vendar smo 70 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Gospodarji brez su`njev vsakokrat, ko smo govorili o Dru`bi, o Bogu, o vsemogo~ni Pravici, govorili o svoji mo~i, le da smo o njej govorili slabo in posredno. Zdaj smo eno stopnjo nad prazgodovino. Prihaja druga ~love{ka organizacija, dru`bena organizacija, v kateri bo individualna ustvarjalnost pustila prosto pot svoji energiji, ki bo v svet zarisala vsakogar{nje sanje v harmoniji s sanjami vseh drugih. Utopija? Dajte no! Kaj je zdaj to prezirljivo smrkanje? Ne poznam ~loveka, ki se na ta svet ne bi opiral kot na nekaj, kar mu je naj-dra`je. In brez dvoma mnogi, ki izpustijo oprimek, porabijo za padec toliko obupane gore~nosti, kot so je porabili za to, da so se prej vkopali. Vsakdo si `eli, da bi zmagala njegova subjektivnost: ljudi je torej treba zdru`iti na temelju te skupne `elje. Nih~e ne more okrepiti svoje subjektivnosti brez pomo~i drugih, brez po-mo~i skupine, ki je sama po sebi sredi{~e subjektivnosti, dosleden odsev subjektivnosti njenih ~lanov. Situacionisti~na Internacionala je doslej edina skupina, ki je odlo~ena braniti radikalno subjektivnost. Prevedel Primo` Vitez Raoul Vaneigem (rojen 1934) je bil ob Guyu Debordu najpo-membnej{i teoretik SI. Po razhodu s SI je nadaljeval pisanje o revolucionarni in umetni{ki teoriji. 1979. leta je v Parizu iz{lo nadaljevanje Traités... z naslovom Les Livres des Plaisirs. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 71 O bedi {tudentskega `ivljenja (z ekonomskega, politi~nega, psiholo{kega, seksualnega in predvsem intelektualnega vidika, s skromnim predlogom za njegovo izbolj{anje)1 OSRAMOTITI SRAM Z NJEGOVIM JAVNIM RAZGALJENJEM Ni~ ne tvegamo, ~e zapi{emo, da je poleg policaja in duhovnika v Franciji najbolj univerzalno prezirano bitje prav {tudent. Toda razlogi za njegovo zani~evanje so pogosto napa~ni in le odsevajo dominantno ideologijo. Razlogi, zaradi katerih ga revolucionarna misel upravi~eno zani~uje, pa ostajajo potla~eni in neizre~eni. Kakor koli `e, gore~i prista{i la`ne opozicije se zavedajo teh napak – napak, ki so tudi njihove. Svoje dejansko zani~evanje sprevra~ajo v pokroviteljsko ob~udovanje. Tako se nemo~na levi~arska inteligenca (od Les Temps Modernes do L’Express) vzneseno navdu{uje nad t. i. “{tudentskim uporom”, dejansko propadajo~e birokratske organizacije (od “Komunisti~ne” partije do Nacionalne zveze {tudentov Francije) pa ljubosumno tekmujejo za “moralno in materialno” podporo {tudentov. Pokazali bomo, ~emu tako zanimanje za {tudente in njegovo ukoreninjenost v dominantni realnosti ~ezmerno razvitega kapitalizma. Pamflet bomo uporabili za postopno razkrivanje razlogov tega zanimanja: odtujitvi nujno sledi njena ukinitev. 1 Pamflet je nastal novembra 1966 s sodelovanjem med ~lani SI – predvsem Mustapha Khayatija – in AFGES (Zveza {tudentov v Strassbourgu). Vzeli smo ga iz zbornika Situationist Anthology, ki ga je uredil Ken Knabb (Bureau of Public Secrets, Berkley, ZDA 1989). Slovenski prevod je nastal na podlagi Knabbovega prevod v angle{~ino. Za razloge, ~emu je temu tako, glej ustrezno opombo v tekstu Stewarta Homea v tej publikaciji. Za druga~no obrazlo`itev pa paragraf 207 v Debordovem tekstu (prav tako v tej publikaciji). Knabbove opombe smo iz prevoda izpustili. (Op. ur.) SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 75 2 Marc Kravetz, spreten govornik in politik Nacionalne zveze {tudentov Francije, je naredil napako, ko je napisal “teoreti~no raziskavo”: l. 1964 je objavil zagovor {tudentskega sindikalizma v Les Temps Modernes, isto leto ga je v istem mediju tudi preklical. 3 Seveda uporabljamo koncepte spektakel, vloga, itd. v situacionisti~nem smislu. Do sedaj so vse analize in raziskave {tudentskega `ivljenja zaob{le bistvena vpra{anja. Ne presegajo okvirov akademskih specializacij (psihologije, sociologije, ekonomije), in prav zato so `e v osnovi zmotne. @e dolgo tega je Fourier razkril “metodolo{ko kratkovidnost” obravnave bistvenih vpra{anj brez njihove umestitve v moderno dru`bo kot celoto. ^lovek zaradi vseh detajlov ne vidi celote, kajti feti{izem dejstev zakriva bistvene kategorije. O dru`bi je bilo `e vse izre~eno, razen tistega, kar dru`ba res je: dru`ba, v kateri dominirata potro{ni{ko blago in spektakel. Sociologa Bourderon in Passedieu v svojem delu Les Héritiers: les étudiants et la culture ne moreta prese~i tistih nekaj parcialnih resnic, ki sta jih prikazala. Kljub dobrim namenom sta zapadla v univerzitetno moralnost, v neizogibno Kantovo etiko “resni~ne demokratizacije skozi resni~no racionalizacijo u~nega sistema” – t. j. pou~evanje sistema. Njuni u~enci, kravetzjanci2, pa le nadome{~ajo njuno malenkostno birokratsko zamero z me{anico zastarele revolucionarne frazeologije. Moderna kapitalisti~na spektakularnost3 reifikacije vsakomur dodeli specifi~no vlogo v sistemu vsesplo{ne pasivnosti. Pri tem {tudent ni izjema. Njegova vloga je le provizori~na, generalka za njegovo kon~no vlogo konzervativnega elementa v sistemu potro{ni{kega blaga. Biti {tudent je torej oblika iniciacije. Ta iniciacija magi~no rekapitulira vse zna~ilnosti miti~ne iniciacije in ostaja popolnoma odrezana od zgodovinske, individualne in dru`bene realnosti. [tudent `ivi dvojno `ivljenje: razpet je med `ivljenjem, v kakr{nem `ivi v sedanjosti kot {tudent, in med izlo~enostjo, v katero bo nekega dne potisnjen, ko ne bo ve~ {tudent. Medtem mu njegova shizofrena zavest omogo~a, da se umakne v svojo “iniciacijsko skupino”, pozabi na svojo prihodnost in se usidra v misti~ni prehod sedanjosti, ki je za{~itena pred zgodovino. Ni presenetljivo, da se izogiba soo~enju s svojo situacijo, {e posebno z njenimi ekonomskimi vidiki: v na{i “dru`bi obilja” je {tudent {e vedno bera~. Kljub temu da ve~ kot 80 % {tudentov prihaja iz pla~ilnih razredov, vi{jih od delavskega razreda, ima 90 % le-teh manj denarja kot najslab{e pla~ani delavec. [tudentska rev{~ina je anahronizem dru`be spektakla, pa vendar – {e vedno ni dosegel nove rev{~ine novega proletariata. V ~asu, ko se vedno ve~ mladih osvobaja moralnih predsodkov in dru`inske avtoritete ter so hkrati podvr`eni brezobzirnemu, neprikritemu izkori{~anju v najzgodnej{ih letih, se {tudent trdno oprime svojega neodgovornega in docilnega “podalj{anega otro{tva”. Zapoznele adolescentske krize lahko pripeljejo do ob~asnih sporov z dru`ino, vendar pa {tudent {e vedno brez prito`b sprejema polo`aj otroka od razli~nih 76 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja institucij, ki urejajo njegovo vsakdanje `ivljenje. (^e mu `e nehajo srati na glavo, je to samo zato, da ga lahko jebejo v glavo.) [tudentska beda je le najbolj surov izraz kolonializacije vseh podro~ij dru`bene prakse. S tem, ko dru`ba projicira svojo slabo vest na {tudente, zakriva bedo in podlo`ni{tvo vseh, ne samo {tudentov. Vendar na{ prezir do {tudenta izhaja iz ~isto drugih razlogov. [tudent je vreden prezira ne le zaradi svoje dejanske bede, ampak tudi zaradi svojega zadovoljstva ob vsaki vrsti bede, zaradi svoje nezdrave nagnjenosti k valjanju v lastni odtujitvi v upanju, da bo sredi vsesplo{ne nezainteresiranosti prebudil zanimanje za svoja specifi~na pomanjkanja. Zahteve modernega kapitalizma dolo~ajo, da bo ve~ina {tudentov postala le ni`ji kader (t. j. s funkcijo, ekvivalentno tisti, ki jo je imel kvalificirani delavec v 19. stol.)4. Soo~en z evidentno bedo skoraj{nje “kompenzacije” svoje sramotne sedanje bede, se {tudent raje obrne k sedanjosti in jo okrasi z iluzori~nim glamurjem. Kompenzacija ni ravno razlog za veselje; jutri bo enako mra~en in povpre~en kot v~eraj. Zato se zateka v nerealno `ivljenje trenutka. [tudent je stoi~ni su`enj: bolj ko ga oblasti vklepajo, bolj misli, da je svoboden. Kakor njegova nova dru`ina – univerza, se ima za najbolj neodvisno dru`beno bitje, medtem ko je dejansko podlo`en dvema najmo~nej{ima sistemoma dru`bene avtoritete – dru`ini in dr`avi. [tudent je njihov olikan in hvale`en otrok. Slede~ logiki poslu{nega, si deli njihove vrednote in razne mistifikacije. Iluzije, ki so jih v~asih morali naprtiti tako imenovanim delavcem z “belimi ovratniki”, sedaj mno`ice prihodnjih ni`jih delavskih kadrov z veseljem integrirajo in sprejemajo. ^e je nekdanja dru`bena rev{~ina v zgodovini sproducirala grandiozne sisteme kompenzacije (religije), pa {tudent v svoji marginalni rev{~ini ne najde nobene druge tola`be kot najbolj obledele podobe vladajo~e dru`be – burleskna ponavljanja vseh njenih odtujenih proizvodov. Kot ideolo{ko bitje francoski {tudent vedno zamuja. Vse njegove vrednote in entuziazme, ves ponos njegovega malega in zaprtega sveta je zgodovina `e davno obsodila za posmeha vredne in minljive iluzije. Neko~ je univerza imela dolo~en presti`; {tudent vztraja v veri, da ima sre~o, ker je nanjo vpisan. Toda spet je zamudil. Njegovo mehani~no, specializirano izobra`evanje je prav tako degradirano (glede na prej{njo stopnjo splo{ne bur`oazne kulture)5 kakor njegova intelektualna raven, saj moderni ekonomski sistem zahteva mno`i~no produkcijo neizobra`enih {tudentov, ki so postali nezmo`ni razmi{ljanja. Univerza je 4 Toda brez revolucionarne zavesti: delavec ni imel iluzije napredovanja. 5 V mislih imamo kulturo Hegla ali enciklopedistov; ne Sorbone ali École Normale Supérieure. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 77 Guy Debord: Družba spektakla postala institucionalna organizacija nevednosti; sama “visoka kultura” pa je postala degradirana na proizvodnjo profesorjev po teko~em traku, med katerimi so vsi kreteni in katerih ve~ino bi `e srednje{olsko poslu{alstvo iz`vi`galo. Toda {tudent se vsega tega ne zaveda, {e naprej s spo{tovanjem poslu{a svoje gospodarje, zavedno potla~i ves kriti~ni duh, ki ga {e premore, in se raje potopi v misti~no iluzijo “biti {tudent” (biti nekdo, ki je resno predan u~enju resnih stvari), v upanju, da mu bodo na koncu profesorji zaupali kon~no resnico sveta. Do takrat pa – menopavza duha. Prihodnja revolucionarna dru`ba bo seveda ves tru{~ predavalnic obsodila kot ~isti hrup oziroma verbalno onesna`evanje. @e zdaj “biti {tudent” ni ni~ drugega kot neokusna {ala. [tudent se ne zaveda niti tega, da zgodovina spreminja celo njegov “zaprti” mali svet. Slavna “kriza univerze”, ki je samo del~ek splo{nej{e krize modernega kapitalizma, ostaja objekt gluhonemega dialoga razli~nih specialistov. To enostavno izra`a te`ave tega specifi~nega podro~ja produkcije v njenem zakasnelem prilagajanju vsesplo{ni preobrazbi produkcijskih aparatov. Ostanki stare liberalne bur`uazne univerzitetne 78 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja ideologije postajajo vedno bolj banalni in njihova dru`bena baza izginja. V obdobju tako imenovanega kapitalizma svobodnega trga, ko je liberalna dr`ava pustila univerzi dolo~eno marginalno svobodo, si je le-ta lahko pripisovala dolo~eno neodvisno mo~. Ampak tudi takrat je bila tesno zavezana potrebam dru`be, iz katere je izhajala – zlasti potrebi po dajanju primerne splo{ne izobrazbe privilegirani manj{ini, dokler le-ta ne zavzame svoje pozicije znotraj vladajo~ega razreda. Od tod tudi absurdnost tistih nostalgi~nih profesorjev6, ki so zagrenjeni zaradi izgube svoje prej{nje funkcije psa ~uvaja, ki je slu`il bodo~im gospodarjem, in pridobitve znatno manj ugledne funkcije ov~arskega psa, ki mora voditi ~rede “belih ovratnikov” v posamezne tovarne in pisarne v skladu s potrebami planirane ekonomije. Ti profesorji vzdr`ujejo svojo arhai~nost kot alternativo tehnokratizacije univerze in {e naprej ravnodu{no zalagajo bodo~e specialiste z drobci splo{ne kulture, ki bodo zanje brez pomena. Bolj resni, in zato tudi nevarnej{i, so levi~arski modernisti in tisti predstavniki Nacionalne zveze {tudentov Francije, ki jih vodijo “ekstremisti” Federacije svobodnih umetnosti. Ta struja zahteva “reformo univerzitetne strukture”, “reintegracijo univerze v dru`beno in ekonomsko `ivljenje”, se pravi njeno prilagoditev potrebam modernega kapitalizma. Razli~ne fakultete in {ole, ki so v~asih vladajo~i razred oskrbovale s splo{no kulturo, izobrazbo in omiko, ~etudi so obdr`ale nekaj svojega anahronisti~nega presti`a, se spreminjajo v prisilne tovarne za pospe{eno vzgojo ni`jih in srednjih kadrov. Dale~ od tega, da bi oporekali temu zgodovinskemu procesu, ki podreja enega zadnjih relativno avtonomnih sektorjev dru`benega `ivljenja zahtevam sistema potro{nega blaga. Ti progresivci namre~ celo protestirajo, ~e{ kako da ta proces {e ni povsem kon~an. To so gore~i prista{i bodo~e kiberneti~ne univerze, ki se tu pa tam `e pojavlja.7 Sistem potro{ni{kega blaga in njegovi moderni podlo`niki – to so pravi sovra`niki in ni~ drugega. Seveda pa vsi ti boji potekajo dale~ stran od {tudenta samega, in sicer nekje v nebe{kih kraljestvih njegovih gospodarjev. Celota njegovega `ivljenja je zunaj njegove kontrole in mu je nedosegljiva. Zaradi svoje akutne ekonomske rev{~ine je {tudent obsojen na malenkostno in ni~vredno obliko pre`ivetja. A {e vedno samozadovoljen paradira s svojim vsakdanjim pomanjkanjem, kot da bi to bil originalen “lifestyle”. Iz svoje bede naredi vrlino in se pretvarja, da je boem. V vsakem primeru je boemstvo dale~ od kake izvirne re{itve; predstava, da nekdo lahko `ivi pravo bohemsko `ivljenje brez popolne in dokon~ne prekinitve 6 Ne upajo si ve~ govoriti v imenu filistrskega liberalizma, zato vpletajo izmi{ljeno svobodo univerz srednjega veka, epohe “demokracije nesvobode”. 7 Glej “Korespondenca s kibernetiki” v IS 9 in situacionisti~ni traktat La tortue dans la vitrine naperjen proti neoprofesorju A. Molesu. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 79 8 Glej Seksualni boj mladine in Funkcija orgazma. 9 Kakor pri preostali populaciji je prisila nujna, da se pojavijo pred psihiatrom v njegovem utrjenem zaveti{~u. Toda pri {tudentih zadostuje, da vedo, da je napredna predstra`a kontrole postavljena v njihov geto: v tolik{nem {tevilu hitijo tja, da morajo ~akati, da pridejo na vrsto. z univerzitetnim okoljem, pa je popolnoma nesmiselna oziroma sme{na. Toda {tudent boem (in vsak {tudent se rad pretvarja, da je po srcu boem) se oprijema svoje ponarejene in degradirane verzije tega, kar je – v najbolj{em primeru je samo povpre~ni individualni primerek ~love{tva. Celo starej{e provincialne gospe vedo o `ivljenju ve~ kot on. Tako je nekonvencionalen, da {e trideset let po Wilhelmu Reichu8, odli~nem vzgojitelju mladine, sledi najbolj tradicionalnim oblikam ljubezensko-eroti~nega obna{anja. S tem reproducira ob~e odnose razredne dru`be v svojih interseksualnih odnosih. Njegova dovzetnost za rekrutiranje borcev za kakr{no koli stvar je nazoren izkaz njegove resni~ne nemo~i. Kljub bolj ali manj ohlapnemu urniku v mejah individualne svobode, ki jo dovoli totalitarni spektakel, se {tudent izogiba avanturi in eksperimentiranju ter se raj{i dr`i prisiljenega ~asovno-prostorskega planiranja, ki ga za njegov blagor urejajo varuhi sistema. ^eprav ni prisiljen lo~iti dela od prostega ~asa, to prostovoljno po~ne in hkrati hinavsko razgla{a svoj prezir nad “zadrtimi {tudenti”. Sprejema vsako obliko separacije in potem obiskuje svoje religiozne, {portne, politi~ne ali sindikalne klube, da lahko objokuje odsotnost komunikacije. Tako je neumen in ubog, da se celo prostovoljno podvr`e univerzitetnim centrom za psiholo{ko pomo~, agencijam psiho-policijske kontrole, ki jih je ustanovila avantgarda modernega zatiranja in ki jih seveda pozdravlja kot veliko zmago {tudentskega sindikalizma.9 Vendar resni~na beda {tudentskega `ivljenja najde svojo takoj{njo fantasti~no kompenzacijo v opojnosti kulturnih dobrin. V kulturnem spektaklu zavzame {tudent svoj naravni prostor kot spo{tovanja poln u~enec. ^eprav je blizu produkcijske to~ke, mu je dostop do “Resni~nega Sveti{~a Kulture” onemogo~en, in tako odkrije moderno kulturo kot ob~udujo~ gledalec. V dobi mrtve umetnosti ostaja najbolj lojalen pokrovitelj gledali{kih in filmskih klubov in najbolj pohlepen potro{nik zapakiranih fragmentov njenih konserviranih trupel, razstavljenih v supermarketih za premo`ne gospodinje. V brezpogojnem nekriti~nem konsumiranju je {tudent v svojem elementu. ^e kulturnih centrov ne bi bilo, bi jih izumil {tudent. [tudent je `iv dokaz vseh plitkosti ameri{ke raziskave tr`i{~a: je o~iten porabnik, dovr{en v umetno induciranih razli~nih pristopih do proizvodov, ki so enaki v svoji praznosti; z iracionalno preferenco za{~itne znamke X (npr. Perec ali Godard) in predsodkom do za{~itne znamke Y (mogo~e Robbe-Grillet ali Lelouch). Ko “bogovi”, ki producirajo in organizirajo {tudentov kulturni spektakel, prevzamejo na odru ~love{ko obliko, je 80 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja njihova glavna publika, njihov popoln gledalec. [tudentje se mno`i~no udele`ujejo njihovih najbolj obscenih performansov. Kdo drug kot {tudentje polnijo dvorane, ko pridigarji razli~nih cerkva predstavljajo svoje amorfne dialoge (seminarji “marksisti~ne” misli, konference katoli{kih intelektualcev) ali ko se zberejo literarne razvaline kot dokaz svoje nemo~i (pet tiso~ {tudentov poslu{a forum o tem, “kak{ne so mo`nosti literature”)? Nezmo`en resni~ne strasti, {tudent i{~e prijetno dra`ilo v brezstrastnih polemikah slavnih ljudi Neinteligence: Altusser – Garaudy – Sartre – Barthes – Picard – Lefebvre – Lévi-Strauss – Halliday – Chatelet – Antoine... in v njihovih rivalskih ideologijah, katerih naloga je le maskiranje resni~nih problemov z natan~nim razlaganjem la`nih: humanizem – eksistencializem – strukturalizem – scientizem – novi kriticizem – dialekti~ni naturalizem – kiberneticizem – planetizem – metafilozofizem... [tudent misli, da je del avantgarde, ~e je videl zadnji Godardov film, prebral zadnjo knjigo argumentistov10 ali se udele`il zadnjega dogodka, ki ga je organiziral Lapassade, ta rit. Odkriva zadnje podvige enako hitro, kot trg producira borne nadomestke neko~ pomembnih dejanj; v svoji nevednosti ima vsako predelavo za kulturno revolucijo. Glavna skrb mu je ohranjanje svojega kulturnega statusa. Ponosen je, da kupuje “paperback” izdaje pomembnih in te`kih tekstov, ki jih “mno`i~na kultura” pospe{eno {iri.11 @al pa ne zna brati. Zadovolji se s tem, da neumno bol{~i v tekste. Njegovo priljubljeno ~tivo je tisk, ki je specializiran v promociji besne potro{nje kulturnih novosti; pokorno sprejema njihove izjave kot vodilno nit svojega okusa. Gosti se z L’Express ali Le Nouvel Observateur; mogo~e pa ima raj{i Le Monde, za katerega meni, da je vesten in resni~no “objektiven” ~asopis, ~etudi je njegov stil nekoliko prete`ak. Da bi poglobil svoje splo{no znanje, se obrne k Planete, “neopore~no” ~arobni reviji, ki “razjasnjuje” stare ideje. S tak{nimi vodniki upa, da bo dosegel razumevanje modernega sveta in postal politi~no osve{~en. Bolj kot kjer koli drugje je {tudent v Franciji zadovoljen, da je spolitiziran. Toda njegovo politi~no delovanje posreduje prav spektakel. Tako torej grabi vse uboge capaste ostanke Levice, ki sta jo `e pred 40 leti uni~ila “socialisti~ni” reformizem in stalinisti~na kontrarevolucija. Vodje se dobro zavedajo poraza delavskega gibanja, in prav tako delavci sami, ~eprav so pri tem bolj zbegani. Toda {tudent o vsem tem nima pojma in se {e naprej veselo udele`uje sme{nih demonstracij, ki niso nikoli pritegnile nikogar drugega kot prav {tudente. To je politi~no la`na zavest v svojem ~istem nedotaknjenem stanju, dejstvo, ki spreminja univerze v bogato lovi{~e manipulatorjev umirajo~ih 10 O skupini argumentistov in njihovem koncu glej bro{uro “Na smeti{~u zgodovine”, ki jo je leta 1963 distribuirala SI. 11 V tem pogledu ne moremo ni~ drugega kot priporo~iti re{itev, ki jo prakticirajo najbolj inteligentni: krajo. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 81 Guy Debord: Družba spektakla 12 Zadnje avanture “Zveze komunisti~nih {tudentov” in njenih katoli{kih vrstnikov ka`ejo na to, da so se vsi ti {tudenje povezali na osnovi enega principa: brezpogojni podrejenosti nadrejenim. birokratskih organizacij (od “Komunisti~ne” partije do Nacionalne zveze {tudentov Francije). Ti birokrati totalitarno programirajo {tudentske politi~ne opcije. Ob~asno se pojavljajo deviantne tendence in {ibki impulzi “neodvisnosti”, ampak po obdobju simboli~nega odpora se disidenti reinkorporirajo v red, ki v svojih temeljih ni bil nikoli vpra{ljiv.12 “Revolucionarna komunisti~na mladina” (`e ime je primer ponorele ideolo{ke falsifikacije, saj niso niti revolucionarji niti komunisti niti mladi), je ponosna, da se je uprla Partiji in nato pridru`ila pape`u v pozivanju k “miru v Vietnamu”. [tudent je ponosen, da nasprotuje “arhaizmom” de Gaullovega re`ima, vendar to po~ne z nenamernim sklicevanjem na starej{e zlo~ine (na primer zlo~ine Stalinizma v ~asu Togliattija, Garaudya, Hru{~ova in Maa). Njegova “mladostna” dr`a je tako dejansko {e bolj arhai~na od re`imskih – degaullisti vsaj toliko dobro razumejo moderno dru`bo, da jo lahko upravljajo. Toda to ni {tudentov edini arhaizem. ^uti se dol`nega imeti splo{ne ideje o prav vsem. Odkriti `eli skladen svetovni nazor, ki bo sposoben osmisliti njegovo potrebo po nervozni dejavnosti in 82 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja aseksualni promiskuiteti. Zaradi tega postane plen zadnjih negotovih misijonarskih prizadevanj religij. Z atavisti~no gore~nostjo hiti obo`evati gnijo~o mrhovino boga in goji vse razpadajo~e ostanke predhistori~nih religij v veri, da bogatijo njega in njegov ~as. [tudentje skupaj s starej{imi provincialnimi gospemi tvorijo dru`beno kategorijo z najvi{jim odstotkom priznanih religioznih privr`encev. Vsepovsod so duhovnika izgnali in se pred njim ubranili, le univerzitetni kler {e kar naprej nadaljuje sodomijo tiso~ih {tudentov v svojih spiritualnih sralnicah. Lahko dodamo, da obstajajo tudi {tudentje z znosno intelektualno ravnijo. Ti se kasneje z lahkoto izognejo mizernim pravilom, dolo~enim za kontrolo povpre~nej{ih {tudentov. To so zmo`ni storiti zato, ker so dojeli sistem, ker ga prezirajo in vedo, da so njegovi sovra`niki. V izobra`evalnem sistemu so, da dobijo najbolj{e, kar jim ta lahko ponudi: {tipendije. Izkori{~ajo~ kontradikcijo, ki vsaj sedaj obvezuje k vzdr`evanju majhnega relativno neodvisnega akademskega “raziskovalnega” sektorja, bodo mirno prena{ali virus odpora vse do njegove najvi{je stopnje: njihovo odprto zani~evanje sistema je nasprotje lucidnosti, ki jim omogo~a, da prekosijo njegove slu`abnike. @e sedaj so teoretiki prihajajo~ega revolucionarnega gibanja in ponosni, da se jih kot takih tudi bojijo. Ne prikrivajo dejstva, da tisto, kar tako zlahka izvle~ejo iz “akademskega sistema”, slu`i za njegovo uni~enje. [tudent se ne more upreti ni~emur, ne da bi se uprl svojemu {tudiju, ~eprav {tudent manj ob~uti to nujnost upora kot delavec, ki se spontano upre svojemu polo`aju. Toda {tudent je proizvod moderne dru`be ravno tako kot coca cola ali Godard. Svojo ekstremno odtujitev lahko premaga le s spopadom s celotno dru`bo. Ta kritika na noben na~in ne more biti opravljena izklju~no v samem {tudentskem polju: {tudent, ~e se `e definira kot {tudent, se s tem identificira s psevdovrednostjo, ki mu onemogo~a, da bi se ovedel svoje dejanske razlastitve, in zato ostaja `rtev la`ne zavesti. Toda vsepovsod, kjer je moderna dru`ba predmet kritike, se mladina udele`uje tega boja; ta upor je najbolj direktna in temeljita kritika {tudentskega obna{anja. NI DOVOLJ, DA TEORIJA I[^E SVOJO REALIZACIJO V PRAKSI, PRAKSA MORA POISKATI SVOJO TEORIJO Po dolgem obdobju sna in stalnih kontrarevolucij smo v zadnjih letih pri~a prvim potezam novega obdobja uporov. Le-ti so najbolj vidni med mladino. Toda dru`ba spektakla nalaga v predstavi same sebe in svojih nasprotnikov, svetu in njegovi SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 83 zgodovini svoje lastne ideolo{ke kategorije. Pomirjevalno predstavlja vse, kar se dogaja, kot da bi bilo del naravnega reda stvari, in reducira resni~na nova dogajanja, ki oznanjajo njeno nadomestitev, na stopnjo povr{nih potro{ni{kih novosti. V resnici ni upor mladine proti vsiljenemu na~inu `ivljenja ni~ drugega kot svarilen znak {ir{ega prevrata, ki bo vklju~eval vse tiste, ki vedno bolj ob~utijo nemo`nost `ivljenja v tej dru`bi; je uvod v naslednjo revolucionarno ero. Dominantna ideologija in njeni znanilci s svojo obi~ajno metodo invertiranja realnosti reducirajo to resni~no zgodovinsko gibanje na naravno-dru`beno kategorijo mladinskosti. Tako se vsak nov upor mladine predstavlja samo kot ve~no mladostni{ko uporni{tvo, ki se ponavlja v vseh generacijah samo zato, da zbledi, “ko mlad ~lovek vstopi v resen produkcijski proces in dobi resni~ne konkretne cilje”. “Uporni{tvo mladine” je bilo podvr`eno pravcatemu novinarskemu napihovanju, ki ljudem predstavlja “uporni{tvo” kot spektakel, zato da se ga ne bi udele`ili. Predstavlja ga kot napa~en, vendar nujen dru`beni varnostni ventil, ki mora odigrati svojo vlogo v teko~em funkcioniranju sistema. Ta upor proti dru`bi dru`bo krepi, kajti ostaja domnevno parcialen, varno spredal~kan v apartheid “mladinskih problemov” (analogno z `enskim ali ~rnskim vpra{anjem) in je kmalu prese`en. ^e `e obstaja “problem mladine” v moderni dru`bi, enostavno obstaja v dejstvu, da mladina izraziteje ob~uti globoko krizo dru`be in jo posku{a izraziti. Ta mladina je moderen dru`beni proizvod par excellence, bodisi da izbere popolno integracijo vanjo bodisi da jo radikalno zavra~a. Upor mladine ni presenetljiv, presentljiva je resignacija odraslih. Razlog tega ni biolo{ki, temve~ zgodovinski: prej{nja generacija je pre`ivela vse poraze in je morala po`reti vse la`i dolgega sramotnega razpada revolucionarnega gibanja. Sama po sebi je “mladina” javni mit, ki je tesno povezan s kapitalisti~nim na~inom produkcije oziroma z izrazom njene dinami~nosti. Ta iluzorni primat mladine postane mogo~ z ekonomskim okrevanjem po drugi svetovni vojni kot posledica masovnega vstopa popolnoma nove kategorije ubogljivih potro{nikov na trg. Potro{ni{ka vloga je s seboj nosila integracijo v dru`bo spektakla. Toda uradna ideologija se je znova zna{la v nasprotju s socio-ekonomsko realnostjo (ki zaostaja), in prav mladina je prva pokazala neustavljivo navdu{enje nad `ivljenjem in se spontano upira vsakodnevnemu dolgo~asju in mrtvilu, ki ga stari svet kljub vsej svoji modernizaciji {e naprej producira. Uporni{ki segment mladine izra`a ~isto nihilisti~no odklonitev brez zavedanja perspektive nadomestitve. Toda tako perspektivo so poiskali in 84 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja razvili vsepovsod na svetu. Le-ta mora dose~i koherenco teoreti~ne kritike in prakti~no organiziranost te koherence. Na najbolj primitivni stopnji delinkventi {irom po svetu izra`ajo svoje zavra~anje integracije z ekstremnim nasiljem. Toda abstrakcija njihovega odpora jim ne daje nobene mo`nosti, da bi presegli kontradikcije sistema, katerega spontani in negativni produkt so. Vsak pojav sedanjega reda producira delinkvente: urbanizem stanovanjskih naselij, razpad vrednot, {irjenje vse bolj zdolgo~asenega prostega ~asa, rasto~i policijsko-humanisti~ni nadzor nad vsakim delom vsakdanjega `ivljenja in ekonomsko pre`ivetje dru`inske enote, enote, ki je izgubila ves svoj pomen. Prezirajo delo, vendar sprejemajo potro{ni{ko blago. Ho~ejo vse, kar jim spektakel nudi, ampak si tega ne morejo privo{~iti. Ta osnovna kontradikcija dominira njihovo eksistenco in zadu{i njihovo prizadevanje po svobodni rabi svojega ~asa, po samopotrditvi in po formaciji skupnosti. (Njihove mikro-skupnosti ponovno ustvarjajo primitivizem na robu razvitih dru`b in beda tega primitivizma neizogibno ponovno ustvarja hierarhijo znotraj tolp. Ta hierarhija, ki pride do veljave le med vojnami z drugimi tolpami, izolira vsako tolpo in vsakega posameznika znotraj tolpe.) Da bi se re{il te protislovnosti, mora delinkvent delati, da si lahko kupi potro{ni{ko blago – in temu cilju je namenjen celoten sektor produkcije, {e posebno njegovi ozdravitvi kot potro{nika (motorji, elektri~ne kitare, obleke, plo{~e itd.). Lahko pa napade zakone potro{ni{kega blaga bodisi na rudimentaren na~in (s krajo) bodisi na ozave{~en na~in (z napredovanjem k revolucionarni kritiki sveta potro{ni{kega blaga). Potro{ni{tvo ubla`i obna{anje teh mladih upornikov in njihov upor zapade v najhuj{i konformizem. Za delinkvente sta mo`ni le dve prihodnosti: prebuditev revolucionarne zavesti ali slepo pokorni{tvo v tovarnah. Provosi so prva oblika nadomestitve izku{enj delinkventov – organizacija njihovega prvega politi~nega izraza. Nastali so v spopadu med nekaj odpadniki iz sveta razkrajajo~e se umetnosti v iskanju uspeha in mno`ico mladih upornikov v iskanju samoizraza. Njihova organizacija je omogo~ila obema stranema, da sta napredovali in dosegli nov tip kontestacije. “Umetniki” so prispevali nekaj opazk o igri, ~eprav {e vedno mistificirano in zavito v krparijo ideolo{kih obla~il, mladi uporniki pa niso imeli ponuditi ni~ drugega kot nasilje svojega uporni{tva. Od za~etka njihove organizacije sta obe tendenci ostali razlo~ni; mno`ica brez teorije se je zna{la pod pokroviteljstvom majhne klike dvomljivih voditeljev, ki so posku{ali obdr`ati svojo “oblast” z razvijanjem ideologije “provotariata”. Njihov neoartisti~ni reformizem je prevladal nad mo`nostjo, da bi se delinkventsko SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 85 Guy Debord: Družba spektakla nasilje lahko raz{irilo na raven idej v poskusu nadomestitve umetnosti. Provosi so izraz zadnjega obraza reformizma modernega kapitalizma – vsakodnevnega reformizma. ^eprav brez neprekinjene revolucije ni mogo~e spremeniti `ivljenja, pa provohierarhija – kot Bernstein s svojo vizijo preobrazbe kapitalizma v socializem s pomo~jo reform – verjame, da `e nekaj izbolj{av lahko spremeni vsakdanje `ivljenje. Z izbiro fragmentarnosti provosi na koncu pristanejo na sprejemanje totalnosti. Da bi na{li osnovo, so si njihovi vodje izmislili bedasto ideologijo provotariata (artisti~no-politi~na solata, zme{ana iz plesnivih ostankov njim neznane gostije). Ta novi provotariat je nasprotje domnevne pasivnosti in “pobur`oazenja” proletariata (ve~ni refren vseh kretenov stoletja). Ker so obupali nad mo`nostjo totalne spremembe, so obupali tudi nad edino silo, ki je zmo`na izpeljati to spremembo. Proletariat je pogonski motor kapitalisti~ne dru`be, in prav zato tudi njegova gro`nja. Ker je edina res prete~a sila, ga vsi ho~ejo zatreti – stranke, birokratski sindikati, policija (ki ga pogosteje napada kot provose), kolonializacija njegovega celega `ivljenja. Provosi ne razumejo ni~esar. [e vedno so nezmo`ni kritizirati produkcijski sistem in 86 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja zato ostajajo ujeti v sistem kot celoto. In ko so protisindikalni delavski izgredi navdihnili njihovo bazo, da se jim je priklju~ila z neposrednim nasiljem, zbegani vodje Provosa niso znali narediti drugega, kot da so jih javno obto`ili “ekscesa” in jih pozvali k nenasilju. Ti vodje, katerih program je zagovarjal provociranje avtoritet z razkrivanjem aparata zatiranja, so se na koncu prito`ili nad provociranjem policije. Po radiu so pozivali mlade izgrednike, naj se prepustijo voditi provosom, t. j. vodjem, ki so dokazali, da je njihov megleni “anarhizem” samo {e la`. Da bi pri{li do revolucionarne kritike, se mora uporni{ka baza najprej upreti svojim vodjem, kar pomeni povezati se z objektivno revolucionarno silo proletariata in zavre~i ljudi, kot so Constant in De Vries (eden je uradni umetnik Kraljevine Holandije, drugi pa propadel parlamentarni kandidat in ob~udovalec angle{ke policije). Samo tako se lahko provosi pove`ejo z avtenti~nim modernim bojem, katerega del so. ^e ho~ejo res spremeniti svet, potem se ne smejo pe~ati s tistimi, ki jim je dovolj `elja, da bi ga pobarvali belo. Ko so se ameri{ki {tudentje uprli in pod vpra{aj postavili svoj {tudij, so avtomati~no pod vpra{aj postavili tudi dru`bo, ki tak {tudij potrebuje. In njihov upor (Berkeley in drugod) proti univerzitetni hierarhiji se je `e na za~etku potrdil kot upor proti celotnemu dru`benem sistemu, osnovanemu na hierarhiji in diktatorstvu ekonomije in dr`ave. S tem, da ne pristajajo na poslovne in institucionalne vloge, na katere bi jih {tudij moral pripraviti, so tudi podvomili o produkcijskemu procesu, ki od proizvajalca odtujuje vse dejavnosti in proizvode. Kljub tavanju in zmedenosti pa uporni{ka ameri{ka mladina `e i{~e koherentno revolucionarno alternativo znotraj “dru`be obilja”. Njihovo gibanje ostaja navezano predvsem na dva relativno naklju~na pojava ameri{ke krize: ~rnsko vpra{anje in Vietnam. Majhne “novolevi~arske” organizacije pa trpijo zaradi teh dejstev. Njihova forma resda razkriva avtenti~no prizadevanje za demokracijo, toda posledice slabosti njihove subverzivne vsebine so nevarne kontradikcije. Zaradi njihove ekstremne politi~ne nevednosti in naivne iluzije o tem, kaj se res dogaja v svetu, je njihovo sovra{tvo do tradicionalne politike starih organizacij z lahkoto “ozdravljeno”. Abstraktna opozicija dru`bi jih vodi v ob~udovanje in podporo njenih najbolj vidnih sovra`nikov: “socialisti~nih” birokratov Kitajske in Kube. Tako skupine, kot npr. “Gibanje preporoda mladine” lahko hkrati obsojajo dr`avo in poveli~ujejo “kulturno revolucijo”, ki jo vodi najbolj okorna birokracija modernih ~asov: Maova Kitajska. Isto~asno so te polsvobodnja{ke, neuradne in fluidne organizacije zaradi svojega o~itnega manka vsebine neprestano v nevarnosti, da zdrsnejo v ideologijo “skupinske dinamike” ali v zaprti svet sekt. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 87 13 Ta afera je izbruhnila, ko so prista{i Gibanja za jedrsko razoro`itev odkrili, dali v javnost in nato zavzeli ultraskrivnostno jedrsko zakloni{~e, rezervirano za ~lane vlade. Mno`i~no konzumiranje drog je izraz resni~ne bede: je varljivo iskanje svobode v nesvobodnem svetu, je duhovna kritika sveta, ki je odpravil duhovno. Ni naklju~je, da je prav duhovnost tako raz{irjena v okolju beatnikov (desno krilo upora mladine), kjer ideolo{ki odpor soobstaja s sprejemanjem najbolj umi{ljenih praznoverij (zen, spiritualizem, misticizem “nove cerkve” in druge gnile mrhovine, kot gandhizem in humanizem). V svojem iskanju revolucionarnega programa ameri{ki {tudentje delajo isto napako kot provosi in se progla{ajo za “najbolj izkori{~an razred v dru`bi”. V prihodnje morajo razumeti, da nimajo druga~nih interesov kot vsi tisti, ki so predmet su`enjstva potro{ni{kega blaga in splo{nega zatiranja. Na Vzhodu je birokratski totalitarizem spro`il nastanek sil lastne negacije. Upor mladine je tam {e posebno silovit, vendar pa edine informacije o njem izhajajo iz objav v uradnih publikacijah in iz policijskih ukrepov za njegovo brzdanje. Iz teh virov lahko izvemo, da obstaja segment mladine, ki ne spo{tuje niti morale niti dru`inskega reda (ki na Vzhodu {e vedno obstaja v svoji najbolj ostudni bur`oazni obliki), se predaja “razvratu”, prezira delo in ni poslu{na partijski policiji. ZSSR je ustanovila posebno ministrstvo za zatrtje te delinkvence. Poleg tega difuznega upora lahko zasledimo tudi koherentneje formuliran boj; skupine in ilegalni ~asopisi se pojavljajo in izginjajo glede na valovanje policijske represije. Najpomembnej{e dejanje doslej je bilo objava Odprtega pisma poljski komunisti~ni partiji, ki sta ga napisala mlada Poljaka Kuron in Modzelewski. V njem zagovarjata nujnost “odprave sedanjih produkcijskih in dru`benih odnosov” in se zavedata, da je za dosego tega cilja “revolucija neizogibna”. Vzhodna inteligenca `eli ozavestiti in jasno formulirati vzroke proletarske kritike birokratske razredne mo~i, ki so jo konkretizirali delavci v vzhodnem Berlinu, Var{avi in Budimpe{ti. Ta upor je postavljen v te`ak polo`aj, saj mora spro`iti in re{iti resni~ne probleme v enem samem sunkovitem napadu z vrha. V drugih de`elah je boj mo`en, vendar cilj ostaja mistificiran. V vzhodnih birokracijah pa boj nima iluzij in cilji so znani; problem je najti na~in, ki bo odprl pot k realizaciji. V Angliji je odpor mladine na{el svoj prvi ogranizirani izraz v gibanju za jedrsko razoro`itev. Ta parcialni boj, zbran okoli nejasnega programa Komiteja 100-tih – ki je na ceste lahko pripeljal 300.000 demonstrantov – je izvedel svojo najlep{o akcijo pomladi leta 1963 s {kandalom “Vohuni za mir”.13 Zaradi pomanjkanja radikalnih perspektiv je neizogibno nazadoval, okrepljen s tradicionalnimi politi~nimi manipulatorji in plemenitimi pacifisti. Toda specifi~nost angle{kih arhaizmov v kontroli vsakdanjega `ivljenja ni bila zmo`na zdr`ati napada modernega sveta; pospe{en razpad posvetnih vrednot zbuja 88 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja globoke revolucionarne tendence v kritiki vseh vidikov prevladujočega načina življenja.14 Boji britanske mladine se morajo povezati z bojem britanskega delavskega razreda, ki s svojimi sindikalnimi zaupniki, nenadnimi in nenapovedanimi stavkami ostaja eden izmed najbolj bojevitih na svetu. Zmaga teh v dveh bojih je možna le, če bodo izdelali skupno perspektivo. Padec laburistične vlade je še dodaten dejavnik, ki lahko pripelje do takšne alianse. Soočenje bo sprožilo eksplozijo, v primerjavi s katero so izgredi amsterdamskih provosov le otroška igra. Samo tako lahko nastane resnično revolucionarno gibanje, ki bo zadovoljilo potrebe prakse. Japonska je edina napredna industrijska država, kjer je do zlitja študentov in radikalnih delavcev že prišlo. Zengakuristi, znana organizacija revolucionarnih študentov, in Liga mladih marksističnih delavcev sta poglavitni organizaciji, ki sta oblikovali skupne smernice Revolucionarne komunistične lige. Ta formacija že sedaj dobro rešuje problem revolucionarne organizacije. Simultano in brez iluzij se bori proti zahodnemu kapitalizmu in birokraciji t. i. socialističnih dežel. Že sedaj združuje več tisoč študentov in delavcev, organiziranih na demokratični in antihierarhični osnovi, kjer vsi člani sodelujejo v vseh dejavnostih organizacije. Japonski revolucionarji so prvi na svetu, ki nadaljujejo organizirani boj v imenu naprednega revolucionarnega programa in z množično udeležbo. Demonstracija sledi demonstraciji; na tisoče delavcev in študentov je preplavljalo ulice v nasilnih spopadih z japonsko policijo. Kakor koli že, Revolucionarna komunistična liga nima kompletne in konkretne analize dveh sistemov, ki jih tako divje napada. Definirati mora tudi natančno naravo birokratskega izkoriščanja, pa tudi eksplicitno formulirati značilnosti modernega kapitalizma, kritiko vsakdanjega življenja in kritiko spektakla. Revolucionarna komunistična liga je v osnovi še vedno avantgardna politična organizacija, dedinja najboljše pojavnosti klasičnih delavskih organizacij. Nedvomno je najpomembnejša revolucionarna skupina na svetu, in zato mora biti center diskusije in zbirališče nove globalne revolucionarne kritike. USTVARITI SITUACIJO, KI PRESEGA TOČKO NEPOVRATNOSTI “Biti avantgarden pomeni biti v koraku z realnostjo” (IS 8). Radikalna kritika modernega sveta mora imeti totaliteto tako za svoj predmet kot tudi za svoj cilj. Ta kritika se mora posvetiti resnični preteklosti sveta, njegovi sedanji realnosti in možnostim njegove preobrazbe. Ne moremo doumeti celotne resnice SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 89 14 V mislih imamo odli~en ~asopis Heatwave, ki se razvija v smeri nara{~ajo~e nepopustljive in ostre radikalnosti. Guy Debord: Družba spektakla sedanjega sveta, {e manj pa oblikovati projekt njegovega popolnega prevrata, ~e nismo sposobni odkriti njegove skrite zgodovine in ~e ne podvr`emo celotne zgodovine mednarodnega revolucionarnega gibanja (ki ga je pred stoletjem za~el zahodni proletariat) odkriti, kriti~ni in natan~ni analizi. “Gibanje proti celotni organiziranosti starega sveta se je `e zdavnaj kon~alo” (IS 7). Propadlo je. Njegova zadnja zgodovinska manifestacija je bila {panska delavska revolucija, pora`ena v Barceloni maja 1937. leta. Toda njegovi uradni “porazi” in “zmage” morajo biti sojeni v lu~i njihovih morebitnih posledic in ponovno osvetljenih bistvenih resnicah. V tem pogledu se strinjamo s Karlom Liebknechtom, ki je na predve~er svoje nasilne smrti rekel, da so “nekateri porazi v resnici zmage, medtem ko so nekatere zmage sramotnej{e od vsakega poraza”. Tako je prvi veliki “poraz” delavstva – Pari{ka komuna, v resnici njegova prva velika zmaga, saj je takrat zgodnji proletariat prvi~ demonstriral svojo zgodovinsko sposobnost svobodnega organiziranja na vseh podro~jih dru`benega `ivljenja. Medtem pa se je njegova prva velika “zmaga” – bolj{evisti~na revolucija, izkazala za njegov najbolj katastrofalen poraz. Zmaga 90 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja bolj{evizma je sovpadla s porazom mednarodnega kontrarevolucionarnega gibanja, ki se je za~elo takrat, ko je nem{ka “social-demokracija” uni~ila Spartakovo zvezo. Splo{nost zdru`enega zmagovitega bolj{evizma in reformizma je {la globje kot njuno o~itno nasprotje. Bolj{evizem se je izkazal le za novo variacijo stare teme, novo krinko stare ureditve. Rezultati ruske kontrarevolucije so – interno gledano – osnovanje in razvoj novega na~ina izkori{~anja: birokratskega dr`avnega kapitalizma, na zunanjem podro~ju pa rast “Komunisti~ne” internacionale. Njene podru`nice so slu`ile le za opravi~evanje in reprodukcijo ruskega vzorca. Kapitalizem je v svoji birokratski in bur`oazni varianti dobil nov zalet nad trupli kronstadtskih mornarjev, ukrajinskimi kmeti in delavci Berlina, Kiela, Torina, [anghaja in Barcelone. Tretja internacionala, ki so jo osnovali bolj{eviki kot sredstvo boja proti degeneriranim social-demokratskim reformizmom Druge internacionale in za zdru`itev avantgarde proletariata in “revolucionarnih komunisti~nih strank”, je bila preve~ povezana z interesi svojih ustanoviteljev, da bi lahko kdaj koli komur koli prinesla resni~no socialisti~no revolucijo. Dejansko je bila Tretja internacionala nadaljevanje druge. Ruski model je bil hitro vsiljen zahodnim delavskim organizacijam, zato se razvoj posameznih strank ne razlikuje. Totalitarna diktatura birokracije, novega vladajo~ega razreda, nad ruskim proletariatom je na{la svoj odmev v drugih de`elah v podrejanju mno`ice delavcev sloju politi~nih in sindikalnih birokratov. In jasno je, da so interesi le-teh protislovni interesom njihove baze. Medtem ko je stalinisti~na po{ast lovila zavest delavskega razreda, je kapitalizem postal zbirokratiziran in ~ezmerno razvit. Po re{itvi svoje notranje krize ponosno razgla{a svojo zmago za permanentno. Kljub o~itnim odklonom in opozicijam dominira svetu ena sama dru`bena oblika in principi starega sveta {e vedno vladajo na{emu modernemu svetu. Tradicija mrtve generacije {e vedno preganja misli `ive~ih. Opozicija, ki je svetu ponujena od znotraj, na njegovem lastnem terenu, od domnevnih revolucionarnih organizacij, je le navidezna opozicija. Tak{na opozicija, ki raz{irja najhuj{e mistifikacije in se poslu`uje bolj ali manj rigidne ideologije, je na koncu vedno le sredstvo, s katerim se dominantna ureditev krepi. Sindikati in politi~ne stranke, ki jih je ustanovil delavski razred kot orodje svoje emancipacije, so postali zgolj varnostni ventili. So privatna last vodij, ki delajo proti svoji lastni emancipaciji, s tem da jih izkori{~ajo kot odsko~ni kamen znotraj vladajo~ega razreda dru`be, o kateri niso nikoli upali podvomiti. Strankarski program ali sindikalni statut lahko vsebujeta delce “revolucionarne frazeologije”, vendar je njuna SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 91 15 Stranke so se s primitivno akumulacijo na ra~un kmetov s pomo~jo birokratskega terorja zavzemale za hitro industrializacijo teh de`el. 16 V 45 letih ni francoska “komunisti~na” partija naredila nobenega koraka k prevzemu mo~i; enako je v vseh naprednih dr`avah, ki niso padle pod oblast “rde~e” armade. 17 O njihovi vlogi v Al`iriji glej “Razredni boji v Al`iriji” v IS 10. praksa vsepovsod reformisti~na – {e najbolj sedaj, ko je kapitalizem sam postal uradno reformisti~en. Kjer koli so bile stranke sposobne pose~i po oblasti – v dr`avah, bolj zaostalih od Rusije 1917. leta – so samo reproducirale stalinisti~ni model totalitarne kontrarevolucije.15 Drugod so postale stati~no in nujno dopolnilo16 mehanizmov samoregulacije zbirokratiziranega kapitalizma, znak opozicije, ki je nepogre{ljiv za vzdr`evanje njegovega policijskega humanizma. Soo~ene z delavsko mno`ico ostajajo zanesljivi in brezpogojni zagovorniki birokratske kontrarevolucije in pokorne kreature njene zunanje politike. So nosilke najve~je la`i v svetu la`i in delajo za ve~no ohranitev univerzalnega diktatorstva ekonomije in dr`ave. Kot so rekli situacionisti: “Univerzalno dominanten dru`beni sistem, ki te`i k totalitarni samouravnavi, je bil le navidezno predmet napada la`nih oblik opozicije. Te ostajajo znotraj terena sistema, ga ne presegajo, in ga zato le krepijo. Birokratski psevdo-socializem je ena najbolj grandioznih preoblek starega sveta hierarhije in odtujenega dela.” [tudentski sindikalizem ni ni~ drugega kot preobleka preoblek, nekoristna burleskna ponovitev dolgega degeneriranega delavskega sindikalizma. Teoreti~na in prakti~na obsodba stalinizma v vseh njegovih oblikah mora biti osnovna banalnost vseh prihodnjih revolucionarnih organizacij. Jasno, da se, na primer v Franciji, kjer je ekonomska zaostalost vzrok kasnej{ega zavedanja krize, revolucionarno gibanje lahko prerodi le preko trupla stalinizma. Neprestano ponavljano geslo zadnje revolucije predzgodovine mora biti: Stalinizem je treba uni~iti. Ta revolucija mora definitivno prekiniti s svojo predzgodovino, svojo poezijo mora ~rpati iz prihodnosti. Majhne skupine “militantov”, ki trdijo, da predstavljajo avtenti~no bolj{evisti~no dedi{~ino, so glasovi iz onstranstva in nikakor ne najavljajo prihodnosti. Ti ko{~ki razbitin z velikega brodoloma “izdane revolucije” bodo vedno zagovarjali ZSSR; to je njihova {kandalozna izdaja revolucije. @e v nerazvitih dr`avah komajda {e vzdr`ujejo svoje iluzije,17 kjer jim le-te slu`ijo za prikrivanje in ohranjanje teoreti~ne nerazvitosti. Od partizanov (orodje sprave stalino-trockisti~nih tokov) do vseh tendenc in semitendenc, ki se pri~kajo ob truplu Trockega, znotraj in zunaj ^etrte internacionale, jim kraljuje ista revolucionarna ideologija z enako teoreti~no in prakti~no nesposobnostjo doumetja problemov modernega sveta. [tirideset let kontrarevolucije jih lo~uje od revolucije. Ker je 1920. leto `e davno mimo, se lahko samo motijo (in motili so se `e 1920. leta). Razpad “ultralevi~arske” skupine Socialisme ou Barbarie po razdelitvi v dve frakciji – “cardanististi~no-modernisti~no” in 92 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja “tradicionalne marksiste” (Pouvoir Ouvrier) – je dokaz, da, ~e je 1I8S “1R0e.volucionarjem...”, revolucija `e kje potrebna, ni mogo~a izven sodobnosti, kakor tudi ne sodobna misel izven ponovnega odkritja revolucionarne kritike (IS 9). Vsako lo~evanje teh dveh vidikov neizogibno povzro~i nazadovanje bodisi v muzej revolucionarne predzgodovine bodisi v modernizem sistema, v dominantno kontrarevolucijo: Voix Ouvriere ali Arguments. Razli~ne “anarhisti~ne” skupine nimajo ni~esar drugega kot to ideologijo, ki je zreducirana na ~isto ozna~itev, in niso ni~ drugega kot ujetniki te ozna~itve. Neverjetna Le Monde Libertaire, ki jo o~itno urejajo in izdajajo {tudentje, dosega najbolj fantasti~ne ravni konfuznosti in bedarije. Odkar tolerirajo drug drugega, bi tolerirali kar koli. Dominantni dru`beni sistem, ki se veseli svoje permanentne modernizacije, se mora sedaj soo~iti s spo{tovanja vrednim nasprotnikom – enakovredno modernizirano negacijo, ki jo sam proizvaja.18 Pustite mrtvim, da pokopljejo svoje mrtve. Prakti~ne demistifikacije zgodovinskega gibanja izganjajo duhove, ki so preganjali revolucionarno zavest; revolucija vsakdanjega `ivljenja je soo~ena z neskon~nostjo svojih nalog. Tako revolucija kot `ivljenje, ki ga naznanja, morata biti ponovno odkrita. ^e revolucionarni projekt ostane v osnovi enak – odprava razredne dru`be – je to zato, ker pogoji, ki bi povzro~ili ta projekt, {e nikjer niso bili radikalno spremenjeni. Projekt bi morali ponovno za~eti z novo radikalnostjo in koherenco, u~e~ se na napakah prej{njih revolucionarjev, tako da njegova parcialna realizacija ne bo prinesla samo nove delitve dru`be. Ker je boj med sistemom in novim proletariatom mogo~ le v okviru totalitete, mora prihodnje revolucionarno gibanje uni~iti vse, kar znotraj njega stremi k reproduciranju odtujitve, ki je produkt sistema potro{ni{kega blaga. Biti mora `iva kritika tega sistema, negacija, ki vsebuje vse elemente, potrebne za njegovo izpodrinjenje. Kot je Lukács pravilno prikazal, je revolucionarna organizacija potrebna vmesna stopnja med teorijo in prakso, med ~lovekom in njegovo zgodovino, med mno`ico delavcev in proletariatom, konstituiranim kot razredom. (Lukácseva napaka je bila v tem, da je verjel, da je bolj{evisti~na stranka izpolnila to vlogo.) ^e ho~emo teoreti~ne tendence in razlike realizirati v praksi, jih moramo prevesti v organizacijska vpra{anja. Vse je odvisno od tega, kako revolucionarno gibanje re{uje svoja organizacijska vpra{anja in ali je organizacijska oblika skladna z njegovim esencialnim projektom (internacionalna realizacija absolutne mo~i delavskih svetov, kot so bili zami{ljeni v proletarskih revolucijah tega stoletja). Tak{na organizacija mora poudariti radikalno kritiko temeljev dru`be, s SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 93 1o9p rPaov ikl aritRi ko is, a k Li uj ox ej me burg. katero se bori: od produkcije potro{ni{kega blaga, ideologije v vseh njenih preoblekah do dr`ave in njenih vsiljenih lo~itev. Temeljni kamen starih revolucionarnih gibanj je lo~itev teorije in prakse. Le skrajni momenti proletarskega boja so pre{li ta razkol in odkrili svojo resnico. Nobeni organizaciji ni uspelo presko~iti tega Rodosa, premostiti te vrzeli. Ideologija, ne glede na to, kako “revolucionarna” je, vedno slu`i svojim gospodarjem in je alarmni znak, ki odkriva prisotnost sovra`nika, pete kolone. V kon~ni analizi mora biti kritika ideologije osrednji problem revolucionarnih organizacij. La`i so proizvod odtujenega sveta in se ne morejo pojaviti v organizaciji, ki trdi, da je nosilka dru`bene resnice, ne da bi ta organizacija s tem postala {e ena la` v svetu la`i. Vsi pozitivni vidiki mo~i delavskih svetov morajo biti `e od za~etka v vsaki revolucionarni organizaciji, ki te`i k svoji realizaciji. Tak{na organizacija se mora spustiti v boj do smrti z leninisti~no teorijo organizacije. Revolucija 1905. leta in spontana samoorganiziranost ruskih delavcev v sovjete je `e dejavna kritika19 te pogubne teorije. Toda bolj{evisti~no gibanje je vztrajalo pri tem, da spontanost delavskega razreda ne more prese~i “sindikalne zavesti” in da je nezmo`no doumeti “totalnost”. Tako je partija postavila sebe “na ~elo” revolucije, s tem da je obglavila proletariat. Spodbijati zgodovinsko zmo`nost proletariata, da se sam emancipira, kakor je to storil Lenin, pomeni spodbijati njegovo sposobnost, da vodi prihodnjo dru`bo. Glede na to geslo “Vso mo~ sovjetom” ni pomenilo ni~ drugega kot podjarmljenje sovjetov partiji in postavitev partijske dr`ave na mesto umirajo~e “dr`ave” oboro`enega proletariata. “Vso mo~ sovjetom” mora {e enkrat postati na{e geslo, toda tokrat dobesedno, brez bolj{evisti~nih naknadnih motivov. Proletariat lahko igra revolucijo le, ~e je nagrada cel svet; druga~e ne bo ni~. Sama oblika njegove mo~i, vsesplo{no samoupravljanje, se ne more deliti s kakr{no koli drugo silo. Ker je dejanska ukinitev mo~i, ne more tolerirati omejitev (geografskih in drugih). Naj sprejme tak{ne ali druga~ne kompromise, takoj se spremenijo v popu{~anje, v vdajo. “Samoupravljanje mora biti oboje – tako sredstvo kot konec sedanjega boja. Ni le tisto, kar je zastavljeno v boju, ampak tudi njegova primerna oblika. ... Je hkrati predmet obdelave in njegov prvi pogoj...” (“Razredni boji v Al`iriji”). Enotna kritika sveta je zagotovilo koherence in resnice revolucionarne organizacije. Toleriranje eksistence sistemov zatiranja na katerem koli podro~ju, ~etudi sedanji sistem predstavlja kot “revolucionaren”, vodi k priznanju legitimnosti zatiranja. Toleriranje odtujitve na katerem koli podro~ju 94 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja dru`benega `ivljenja se kon~a v priznanju neizbe`nosti vseh 2sk0 uNp ai ns par, o kt no ot j pe aI Cs Oe , s oblik reifikacije. Ni dovolj abstraktno zagovarjati mo~ delavskih svojim izogibanjem vsaki svetov; nujno je pokazati, kaj pomenijo konkretno: ukinitev organizirani obliki ali sistema potro{ni{kega blaga in potemtakem tudi proletariata. koherentni teoriji, obsoja Kljub njihovim povr{inskim razlikam vsem obstoje~im dru`bam na neobstoj. vlada logika potro{ni{kega blaga, ki je osnova njihove totalitarne samoregulacije. Reifikacija potro{ni{kega blaga je bistvena ovira popolne emancipacije, svobodne konstrukcije `ivljenja. V svetu produkcije potro{ni{kega blaga praksa ne deluje skladno s samostojno determiniranimi cilji, temve~ skladno z direktivami zunanjih sil. Ekonomski zakoni prevzamejo videz naravnih zakonov, toda njihova mo~ je odvisna le od “odsotnosti zavesti tistih, ki v njih sodelujejo”. Bistvo produkcije potro{ni{kega blaga je samoizguba v kaoti~ni in nezavedni kreaciji sveta, ki je popolnoma zunaj kontrole njegovih stvarnikov. Nasprotno pa je radikalno revolucionarno bistvo vsesplo{nega samoupravljanja vsakogar{nje vodenje celote `ivljenja. Samoupravljanje potro{ni{ko-blagovne odtujitve bi vse spremenilo zgolj v na~rtovalce lastnega pre`ivetja – kvadriranje kapitalisti~nega kroga. Naloga delavskih svetov tako ne bo samoupravljanje obstoje~ega sveta, ampak njegovo nenehno kvalitativno spreminjanje: konkretna nadomestitev potro{ni{kega blaga (tega velikega ovinka v zgodovini ~lovekove produkcije samega sebe). Ta nadomestitev seveda implicira ukinitev dela in njegovo zamenjavo z novo sliko svobodne aktivnosti. S tem pa se odpravi eden izmed osnovnih razkolov moderne dru`be – razkol med nara{~ajo~e reificiranim delom in pasivno konzumiranim prostim ~asom. Sedaj razpadajo~e skupine, kot Socialisme ou Barbarie ali Pouvoir Ouvrier,20 ~eprav se dr`ijo modernega gesla Mo~ delavcem, {e zdaj sledijo pot starih delavskih gibanjih v predstavljanju reformizma dela z njegovo “humanizacijo”. Toda sedaj mora biti napadeno delo samo. Dale~ od tega, da bi bili “utopi~ni”, ukinitev dela je prvi pogoj za u~inkovito nadomestitev dru`be potro{ni{kega blaga, za odpravo (v `ivljenju vsakogar) lo~evanja med “prostim ~asom” in “delovnim ~asom” (dve komplementarni podro~ji odtujenega `ivljenja), ki je kontinuirani izraz notranje protislovnosti potro{ni{kega blaga med uporabni{ko in menjalno vrednostjo. Samo ko bo prese`eno to nasprotje, bodo ljudje sposobni podrediti svojo vitalno aktivnost svoji volji in zavesti in se bodo lahko videli v svetu, ki so ga sami ustvarili. Demokracija delavskih svetov je re{itev vseh sedanjih lo~evanj. “Onemogo~iti vse, kar obstaja izven posameznikov.” Revolucionarni projekt je v celoti zavestna dominacija SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 95 ustvarjalcev zgodovine nad zgodovino. Moderna zgodovina je, podobno kot pretekle zgodovine, produkt dru`bene prakse, (nezavedni) rezultat vseh ~love{kih aktivnosti. V dobi totalitarne prevlade je kapitalizem proizvedel svojo novo religijo: spektakel. Spektakel je zemeljska realizacija ideologije. Svet nikoli ni bil tako inverten. “In kakor škritika religije’ je kritika spektakla danes bistveni predpogoj vsake kritike” (IS 9). ^love{tvo je soo~eno s problemom revolucije. Vedno sijajnej{i materiali in tehnolo{ka sredstva so enakovredni vse globljemu nezadovoljstvu vseh. Bur`oazija in njen vzhodni dedi~ – birokracija sta nesposobni uporabiti to ~ezmerno razvitost (ki bo osnova poezije prihodnosti) natanko zato, ker se morata obe boriti za ohranjanje starega reda. Najve~, za kar ga lahko uporabita, je, da okrepita svoj policijski nadzor. Ne po~neta drugega kot kopi~ita kapital in v ta namen tudi proletarce – proletarca kot nekoga, ki je brez mo~i nad svojim `ivljenjem in se tega tudi zaveda. Zgodovinska sre~a novega proletariata je, da je edini dedi~ brezvrednega bogastva bur`oaznega sveta – izobilja, ki ga mora spremeniti in nadomestiti v perspektivi projekta popolnega ~loveka, ki si sku{a povsem prilastiti naravo in svojo lastno naravo. Ta realizacija ~lovekove narave lahko pomeni le neskon~no multipliciranje in popolno zadovoljitev vseh `elja, ki jih je spektakel potla~il v najtemnej{e kote revolucionarne podzavesti in ki jih lahko le umi{ljeno realizira v sanjam podobnem deliriju svoje publicitete. Dejanska realizacija resni~nih `elja – se pravi odprava vseh psevdopotreb in psevdo`elja, ki jih sistem dnevno proizvaja za trajno ohranitev svoje mo~i – ni mogo~a brez ukinitve in pozitivne nadomestitve spektakla potro{ni{kega blaga. Moderno zgodovino lahko osvobodimo in prav tako lahko svobodno uporabimo njene ne{tete pridobitve. Toda to lahko opravijo le sile, ki jih zgodovina sicer zatira: delavci brez mo~i nad pogoji, pomenom ali proizvodi svojih lastnih dejavnosti. Proletariat je v devetnajstem stoletju `e bil dedi~ filozofije; sedaj je postal {e dedi~ moderne umetnosti in prve zavestne kritike vsakdanjega `ivljenja. Ne more ukiniti samega sebe, ne da bi isto~asno realiziral umetnost in filozofijo. Preobraziti svet in spremeniti `ivljenje je proletariatu ena in ista stvar, je nelo~ljivo geslo njegove ukinitve kot razreda, je razkroj sedanjega kraljestva nujnosti in kon~no mo`en dostop do kraljestva svobode. Radikalna kritika in svobodna rekonstrukcija vseh vrednot in vedenjskih vzorcev, vsiljenih od odtujene realnosti, so njegov maksimalen program. Svobodna ustvarjalnost v konstruiranju vseh trenutkov in dogajanj v `ivljenju je edina poezija, ki jo lahko prizna, poezija, ki so jo vsi napisali in ki 96 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA O bedi {tudentskega `ivljenja naznanja za~etek revolucionarnega praznika. Proletarske revolucije bodo prazniki ali pa jih ne bo, kajti prazni~nost je glavno na~elo `ivljenja, ki ga oznanjajo. Igra je osnovni princip tega praznika in edina pravila, ki jih lahko prizna, so `ivljenje brez mrtvila in svobodno ter neovirano u`ivanje. Prevedla Klavdija Poropat SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 97 Rastko Močnik Onkraj utopizma Deborda1 bi seveda zlahka ujeli na utopizem neposredovanosti, pristnosti, neodtujene prisebnosti itn. Tisto, kar je Lenin sicer duhovito, a vendarle zgolj polemi~no diagnosticiral z “levi~arstvom”2, kar je bilo ves ~as nelagoden sodrug v naprednih in revolucionarnih gibanjih, hkrati predteoretska zahteva, malone otro~ja muha, in vse bolj dragoceni, ~e ne `e tudi edini branik pred specifi~nimi oblikami postrevolucionarnega gospostva (pred “stalinizmom”, pred “totalitarizmi”), – to je mogo~e danes, po Derridaju3, po Althusserju4 teoretsko analizirati in konceptualno zavrniti.5 Ta vrsta branja bi zgolj potrdila sumarni vtis, ki nam ga danes zbudi pa~ `e povr{no listanje Debordovih spisov. A navsezadnje je vsak tekst, vreden tega imena, mogo~e brati “nazaj” ali pa “naprej”. Vsako besedilo je `rtev omejenosti svojega ~asa, je vklenjeno v horizonte svojih teoretskih in drugih tradicij, je ujetnik svojega besedi{~a, je `rtev omejenosti svojega pisca. Kdor bi se hotel naslajati ob zocu vseh poprej{njih generacij, ki kakor mora te`i nad vsakim pisanjem, ta ne bi teksta bral samo “nazaj”, tvegal bi celo, da bo “bral” samo gradivo, ki ga tekst obdeluje.6 Bral bi pa~ samo “usedlino”, ne pa tistega, ~esar sesedek je morebitna regresivna razse`nost teksta; vnazajskemu bralcu bi u{lo prav to, kar je moral tekst izlo~iti, da se je proizvedel. ^e bi nam `e bilo do demistifikacije “neposrednosti”, bi se SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 101 1 Guy Debord, La société du spectacle, Gallimard, Pariz, 1992 (tretja izdaja; prva izdaja: Buchet-Chastel, Pariz, 1967). 2 V. I. Lenin, “Levi~arstvo, otro{ka bolezen komunizma”, 1920, v: Izbrana dela IV, CZ, Ljubljana, 1950. 3 @e od prvih in zlasti od prvih spisov: L’écriture et la différence ‘Pisava in razlika“, 1967, La voix et le phénomene, 1967 (slov. prev. Glas in fenomen, Studia humanitatis, Ljubljana, 1989). 4 @e od Pour Marx ‘Za Marxa“, 1969, naprej: teoretski antihumanizem, kritika “mladega Marxa”, epistemolo{ki rez, teoretska praksa, naddolo~enost, struktura z dominanto itn. Rastko Močnik 5 Teorija iz {estdesetih let nam je resda najbli`ja, tudi politi~no je najbolj vplivala – a teoretski nastavki za kritiko “spontanizma, avtenticizma” so starej{i in segajo, kakor lahko vidimo danes, br`kone nazaj k Maussu in k njegovemu Eseju o daru (1923–1924; slov. prev. v Studia humanitatis, 1996). Maussova teorija je spro`ila tako razli~ni, a v kritiki utopizma neposredovanosti vendarle tako skladni usmeritvi, kakr{ni sta poznej{e delo Georgesa Batailla (od ustanovitve College de sociologie leta 1937) in delo Clauda Lévi-Straussa (zlasti seveda “Uvod v delo Marcela Maussa” iz 1950, slovenski prevod v omenjeni izdaji Maussovih spisov). 6 Ni te`ko ne videti ne kriti~no pripomniti, da je Marxova shema delovnega procesa v Kapitalu “aristotelovska”. A to, da ~lene iz te sheme Marx organizira v generativno matrico, ki je podlaga za teorijo produkcijskih na~inov, je zares “prebral” {ele Balibar. Gl. “Sur les concepts fondamentaux du matérialisme historique” ‘O temeljnih konceptih zgodovinskega materializma“, v: L. Althusser in drugi, Lire le Capital ‘Brati Kapital“, tretja, pregledana izdaja, Quadrige, PUF, Pariz, 1996. 7 Nekaj analiz te vrste smo zbrali v knjigi Koliko fa{izma?, Studia humanitatis – minora, Ljubljana, 1995. prej kakor obrobne`a Deborda raje lotili teh motivov v danes hegemonih ideologijah, v vladajo~ih politikah vsakdanjega `ivljenja, v pedago{kih doktrinah, v institucionalnih ideologijah umetnosti, v nacionalnih kulturah, literarnih kanonih, v institucionaliziranem obskurantizmu itn.; ~e bi hoteli razkrinkavati “pristni{tvo”, bi raje obdelali nove nacionalizme, hudodelske ideologije, institucije in prakse etni~nih spontanizmov, lotili bi se novih fa{izmov.7 Pri tej kritiki je Debord na na{i strani. Naj izjavna raven Debordovega teksta {e tako provocira neu~akano gesto teoretskega purizma, te vrste kritika bi bila vseeno nekako prehitra in vsekakor prekratka. Potem ko je maj 1968 razglasil geslo “Komunizem – star~evska bolezen levi~arstva”, potem ko so marsikod, denimo prav tukaj, postrevolucionarno “komunisti~no” gospostvo spodkopale prakse, gibanja in politike, ki jim levi~arstvo ni bilo tuje, spontanizem {estdesetih pa jim je bil blizu – po zgodovinskih pretresih zadnje ~etrtine stoletja si vsekakor velja pobli`e ogledati prizadevanja, ki so `elela se~i onkraj ortodoksij naprednih in revolucionarnih gibanj, ki so hotela biti del mno`i~nih revolucionarnih praks in ki so vsaj posku{ala misliti zgodovinsko inovativnost v praksah kulturne, socialne, politi~ne samoorganizacije mno`ic. OSVAJANJE “CIVILNE DRU@BE” Potem ko so v velikem delu “komunisti~nega” sveta mno`ice podrle postrevolucionarno gospostvo “bolj{evi{kega” tipa in se je demokrati~na revolucija, vsaj zaenkrat, paradoksno iztekla v likvidacijo {e tistih bornih socialisti~nih nastavkov, ki se jim je posre~ilo prebiti se skoz “realni socializem”; potem ko so zdru`ene sile reakcije zatolkle napredne naboje demokrati~nih gibanj z restavracijo kapitalizma v periferni razli~ici in s parlamentarno demokracijo bur`oaznega tipa; po vsem tem malone trivialno zveni Debordovo izhodi{~e, da se “proletarska revolucija ne more zgledovati pri poprej{njih revolucijah”. Manj trivialna je njegova nadaljnja izpeljava, ki “kraj” antikapitalisti~ne revolucije ume{~a v sfero “zavesti” in ki iz tega izpeljuje njen univerzalizem, ne pa, denimo, iz heglovske konstrukcije “proletariata” v Marxu in pri njegovih {trebarskih u~encih. Demokrati~na revolucija osemdesetih se je spro`ila prav na tem podro~ju, na politi~nem in ideolo{kem podro~ju, in na tem podro~ju je do`ivela tudi svoj (za~asni?) poraz. Debord je potemtakem pravilno diagnosticiral kraj, kjer se izra`ajo razredni spopadi sodobnosti: podro~je komunikacijskih tehnologij in dru`benih odnosov, ki se na njihovi podlagi vzpostavljajo; torej podro~je ideolo{kih aparatov dr`ave. Pri sedanji restavraciji kapitalizma je zapovrstje, kako poteka 102 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma kontrarevolucionarna ofenziva, prav “debordovsko”: reakcija je najprej zavzela ideolo{ke aparate dr`ave8, potem je konstituirala svojo politi~no sfero (dr`avo “novega razreda”) in je naposled s pomo~jo dr`avnega nasilja vzpostavila lastninske in produkcijske odnose restavriranega kapitalizma. Debord je tudi zaslutil, kako bo logika poznega kapitala zasedla in instrumentalizirala, “investirala” “svetovnozgodovinsko pridobitev” bur`oazne revolucije, namre~ abstraktnega enakopravnega in svobodnega individua. Okoli abstraktnega individua in njegovih “~lovekovih” pravic je ves ~as demokrati~nih bojev pod enostrankarsko dr`avo potekala zagreta debata, ki jo je teoretsko br`kone najbolje izostril Claude Lefort. Kakor v vsej dosedanji zgodovini je prav “levica”, {e natan~neje: je prav “levi~arstvo” najbolj zavzeto branilo “progresivne” prvine bur`oazne revolucije.9 Splo{na linija tega boja je bila, da naj bi bilo treba politi~no emancipacijo “prese~i”, tako da bi jo nekako “raz{irili” v druge sfere, zlasti seveda v sfero produkcijskih odnosov. Kardeljevo koncepcijo samoupravljanja bi bilo mogo~e razumeti prav v tem duhu, kar danes zveni nemara ironi~no, a je vredno premisleka. @e v ~asu enostrankarske dr`ave smo kdaj pa kdaj opozarjali na “proudhonisti~ne” prvine v kardeljevski ideologiji: samoupravljanje bi bilo danes mogo~e razumeti prav kot “levi~arsko” raz{iritev humanisti~ne ideologije ~ez meje njene materializacije v me{~anski politi~ni emancipaciji, raz{iritev na druge sfere, zlasti v sfero produkcijskih odnosov in “javnih zadev”, se pravi, para-dr`avnega urejanja skupnih dru`benih zadev. To niti ne bi bilo tako dale~ od takratnega samorazumevanja kardeljevske ideologije – saj je prav v tem duhu formulirala svoje nasprotje z “realnim socializmom” sovjetskega tipa. A tudi reakcija se je anga`irala prav v tej smeri. Politi~ni “abstraktni posameznik” je bil `e v Marxovi kritiki, ~e se nekoliko anahronisti~no izrazimo z Althusserjevim besedi{~em, temeljni element v politi~nih aparatih dr`ave kapitala. Ofenziva neoliberalizma je odlo~ilni napredek dosegla s tem, da je ta element politi~ne dr`ave “izvozila”, ga prenesla ven iz okvirov politi~nih aparatov – da ga je naredila za ideolo{ki aparat kapitalisti~ne dr`ave. S tem je figuro abstraktnega individua, ki je bila sprva zgolj politi~na in je pripadala dr`avni sferi, naredila za temeljni element bur`oazne civilne dru`be. Iz podro~ja rezistence proti enostrankarski dr`avi je civilna dru`ba tako postala “ideolo{ki aparat” kapitalisti~ne dr`ave. Na~in dru`bene integracije, ki izhaja iz “enakega in svobodnega” abstraktnega posameznika kot civilno-dru`bene, ne dr`avno-politi~ne kategorije, pa je prav “narod” ali “nacija”. V specifi~nih razmerah periferne restavracije kapitalizma pod neoliberalno ideologijo je ta integracija padla pod “etni~no” naddolo~enost in je pripeljala do sedanje etno-nacionalisti~ne konstitucije ve~ine restavracijskih dru`b. 8 [e pod starim re`imom: v Sloveniji, denimo, je `e v sedemdesetih letih pri{lo do nove “razdelitve oblasti” med politi~no elito in kulturni{ko elito, se pravi, med birokracijo politi~nega aparata in birokracijo ideolo{kih aparatov enostrankarske dr`ave. 9 Naj zgolj omenimo teoretski humanizem skupine okoli jugoslovanske revije Praxis, {e prej pa tudi vsaj nekatere tokove pri slovenski reviji Perspektive. Ta humanizem ni bil naiven, saj je njegova glavna referenca – mladi Marx – pa~ `e pre`eta s kritiko “~lovekovih pravic” in me{~anske konstitucije politi~ne sfere: politi~na emancipacija ~loveka je za to pozicijo sicer resda zgolj iluzija – a celo kot iluzija prispeva k revolucionarnemu procesu zgodovinske emancipacije “generi~nega ~loveka”. Gl. zlasti Marxova spisa “Kritika Heglove pravne filozofije” in “K judovskemu vpra{anju I in II”, oboje v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela I, CZ, Ljubljana 1967. – O te`avah zgodovinske obdelave takratne kulturne produkcije in politi~nih zavzemanj gl. na{ spis: “Zgodovinopisje o Perspektivah – epistemolo{ka opomba”, v: Slovensko perspektivovstvo, ur. T. Kermauner (Borec, 48, 551–552), Ljubljana, 1996; gl. tudi oba prispevka Tarasa Kermaunerja, idem. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 103 Rastko Močnik Guy Debord: Družba spektakla Ko je “abstraktni posameznik” postal glavna vrzel, skoz katero so razmerja gospostva za~ela okupacijo zunajdr`avnih (“civilnodru`benih”) podro~ij, je posameznik postal tudi vzvod, skoz katerega dr`ava novega razreda zaseda, investira tiste razse`nosti, do katerih je bila klasi~na bur`oazna dr`ava indiferentna in ki v njenih ustavah padejo pod rubriko “nediskriminacije”. @ivljenjski stil, prepri~anje, religija, na~in obla~enja, prosti ~as, status, presti`, celo simbolna avra premo`enjskega stanja itn. itn. – vse to je postalo ideolo{ki aparat kapitalisti~ne dr`ave v njenem neoliberalnem obdobju. To je nemara eno izmed temeljnih dejstev sedanjosti: razmerja kapitalskega gospostva zdaj prenikajo v sfere, ki naj bi bile po idealnem modelu kapitalizma “svobodne”, tj. “indiferentne”. DEBORD ONKRAJ MEJA MARXOVSKE SHEME Tega “idealnega” tipa seveda nikoli ni dejansko bilo – in zdi se, da je nekaj narobe s samo teorijo, ki stoji za tem “idealnim tipom”. Marx z veliko progresisti~ne patetike razgla{a, kako kapitalizem pomete z vsemi “pred”-kapitalisti~nimi oblikami 104 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma “naturalizacije” dru`benih odnosov, kako v kapitalizmu ni~ ni ve~ naturwuechsig, kako je vse kvantifikabilno, zamenljivo itn. itn. V Komunisti~nem manifestu Marx in Engels z u~inkovito retoriko ponavljata to shemo – a tu postane o~itna tudi njena vloga v ekonomiji celotne revolucionarne konstrukcije: kakor se v kapitalizmu dru`ba zgodovinsko povzdigne do “dru`benosti”, tako se s proletariatom razred povzdigne do “razrednosti”. V kapitalizmu “padejo krinke”, razmerja podrejenosti in gospostva se ne maskirajo ve~ v odnose osebne odvisnosti, lojalnosti, zvestobe, ~asti, od boga dane oblasti, “naturnih” genealogij, plave in preostale krvi itn., dru`bena razmerja so v kapitalizmu neposredno dru`bena, ka`ejo se taka, kakr{na so “v resnici” (beri: v svojem pojmu), nad kapitalisti~nimi dru`benimi odnosi ne prevladuje ve~ ideolo{ka dominanta (ne pravo, kakor v Rimu, ne katolicizem, kakor v srednjem veku) – v kapitalizmu (ideolo{ka) dominanta koincidira z (ekonomsko) determinanto10, dru`ba zgodovinsko nastopi v svoji dru`benosti, v konkretni ob~osti “svojega pojma”. Prav ker je tako, je lahko proletariat “razred nasploh”, v proletariatu se zgodovinsko udejanji razrednost razreda, proletariat je razred, ki se je povzdignil do svojega pojma. Prav zato bo proletarska revolucija (kot revolucija “razreda vseh razredov”) lahko odpravila samo razrednost dru`be, bo zadnja revolucija, saj bo revolucija razreda nasploh proti razrednosti nasploh – in torej revolucija, ki bo vpeljala ne-razredno dru`bo. Vidimo, da je Debordov koncept revolucije pravzaprav v nasprotju s konceptom proletarske revolucije iz Komunisti~nega manifesta. Medtem ko je za Marxa in Engelsa proletarska revolucija nekak{na dopolnitev poprej{njih revolucij, za Deborda “proletarske” revolucije ni mogo~e ne misliti ne snovati s termini poprej{njih revolucij. Za Marxa in Engelsa je proletarska revolucija tako reko~ “edina prava” revolucija – saj izhaja iz “razrednega interesa”, ki ni ve~ “omejen”, ki ni ve~ “razredni interes”, ki je interes “dru`be nasploh”, saj je “interes” proletarskega razreda odprava razredov nasploh. Za Marxa in Engelsa bo proletarska revolucija prebila tesne okvire poprej{njih revolucij, ki so morale svoje “omejene razredne cilje” prikrivati pod ob~o frazo: proletarska revolucija bo “ob~a revolucija”, zato naj bi pri njej dogodki “prehitevali frazo” in ne narobe, kakor pri bur`oaznih revolucijah, kjer je “fraza prehitevala” dogajanje.11 Marxovska shema revolucije bi veljala samo, ~e bi veljala marxovska koncepcija kapitalisti~ne dru`be: dru`be, v kateri dominanta koincidira z determinanto, se pravi dru`be, kjer je razmerja izkori{~anja mogo~e zagotoviti in reproducirati zgolj z ekonomskimi sredstvi, brez “zunaj-ekonomske prisile”. To pa spet pomeni, da bi shema proletarske revolucije po Marxu in Engelsu veljala samo, ~e bi razredni boj kapitalisti~nega razreda 10 Zaradi udobnosti in stenografije uporabljamo althusserjevsko terminologijo; domnevamo, da je zadosti poznana; gl. sicer: L. Althusser in drugi, Ideologija in estetski u~inek, CZ, Ljubljana, 1980. 11 Navedimo odlomek, kjer se Marx nemara {e najbolj pribli`a “debordovskemu” umevanju; ~etudi Marx tu dolo~a razliko med proletarsko revolucijo in poprej{njimi revolucijami in vzpostavlja nasprotje med obema vrstama revolucij, dela to na ozadju in s pojmovnim aparatom, kakr{na pri Debordu nista mo`na (K. Marx, “Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta”, 1852): “Socialna revolucija 19. stoletja ne more ~rpati svoje poezije iz preteklosti, temve~ le iz prihodnosti. Ne more se za~eti, dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost. Prej{njim revolucijam so bili potrebni spomini na minule dni svetovne zgodovine, da so se lahko opajale s svojo lastno vsebino. Revolucija 19. stoletja pa mora pustiti mrtvim, da pokopljejo svoje mrtvake, ~e se ho~e dokopati do svoje lastne vsebine. Tam je fraza presegla vsebino, tu presega vsebina frazo.” (Prevedel Mirko Ko{ir, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela III, CZ, Ljubljana 1967, str. 455–456.) – Marx se tu izra`a precej “debordovsko”, br`kone tudi zato, ker pi{e v okviru konkretne zgodovinske analize. Vseeno je razlika temeljna: v Marxovem tekstu ima opozicija “preteklost / prihodnost” smisel; pri Debordu teleologije ni: gre kve~jemu (in metafori~no) za “prihodnost v sedanjosti”. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 105 Rastko Močnik bil sposoben, da totalizira dru`bo, da proizvaja in reproducira u~inek dru`bene totalnosti zgolj s svojo “osnovno obliko”, namre~ s specifi~nim kapitalisti~nim na~inom proizvodnje prese`ne vrednosti. To pa `e v okviru Marxove teorije kapitalizma ni mogo~e. Razloga sta vsaj dva. ZAKAJ MARXOVSKA SHEMA REVOLUCIJE @E V MARXOVI TEORIJI NI MO@NA 1. Prvi razlog je v tem, da je “kapitalisti~na dru`bena formacija” tisti na~in formiranja dru`be, v katerem prevladuje, dominira kapitalisti~ni proizvodni na~in. “Prevladuje”, se pravi, da ni edini. Te teoretske postavke ne gre razumeti v empiristi~nem smislu – ~e{: dejanske dru`be niso ~iste, empirija je vselej pisana in bogata, ohranja stare oblike, bogastva dejanskega `ivljenja ni mogo~e skr~iti v tesne okvire teoretskega modela itn. Narobe: mno{tvo dejanskih produkcijskih na~inov je strukturna nujnost in zato tudi teoretska zahteva, ne pa “koncesija” empiriji. Zgodovinske analize lahko poka`ejo, da “dejansko obstoje~i” kapitalizem nikoli ni bil “~ist” – ne zaradi empiri~nih naklju~ij, temve~ zaradi, ~e lahko tako re~emo, nujnih pogojev za svoj obstanek. Na primer: zatiranje in izkori{~anje `ensk je pa~ “pred-kapitalisti~na” poteza; v kapitalizmu se nadaljuje, ~etudi ni v “logiki” kapitalizma, in je pomemben vir prese`ne vrednosti, ki je pridobljena na “ne-kapitalisti~en” na~in, vendar v dru`bi, kjer kapitalisti~ni na~in prevladuje, tudi ta vir in njegov produkt zadobita funkcijo v krogotoku kapitala. Na primer: nekatere sodobne sredi{~ne kapitalisti~ne dru`be re{ujejo brezposelnost z “neortodoksnimi na~ini zaposlovanja” (npr. Velika Britanija, ZDA); v teh na~inih zaposlovanja prihaja do izkori{~anja, ki “ni kapitalisti~no”: vendar pa je celotna enklava neortodoksnih delovnih razmerij skoz in skoz v funkciji reprodukcije kapitalisti~nega na~ina in daje tem dru`bam pomembno prednost v razmerjih svetovnega kapitalisti~nega sistema. V perifernih dru`bah prihaja do “ne-kapitalisti~nega” izkori{~anja otrok in do quasi-su`enjskih odnosov prav zaradi vklju~evanja teh obrobnih dru`b v svetovni kapitalisti~ni sistem; “ne-kapitalisti~ne” oblike izkori{~anja tu niso samo kapitalsko funkcionalne, temve~ so celo posledica uvajanja kapitalizma. 2. Drugi razlog je od prej{njega neodvisen in je v tem, da celo kapitalisti~no izkori{~anje v svoji “~isti, idealnotipski” razli~ici zahteva ekvivalentno menjavo delovne sile za mezdo v sferi menjave in “ne-ekvivalentno” produkcijo prese`ka nad vrednostjo delovne sile v produkcijskem procesu. Kapitalisti~ni 106 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma odnos ni mogo~ brez pogodbe in menjave med enakopravnimi lastniki blag (med lastniki delovne sile in lastniki kapitala) in brez lo~itve sfere menjave od sfere produkcije. Minimalna strukturna pogoja za kapitalizem sta torej: neka dolo~ena strukturacija pravne sfere (svobodni in enakopravni posamezniki, posameznice; institucija lastnine itn.); in neka dolo~ena strukturacija ekonomske sfere (lo~itev med menjavo in produkcijo). Oboje reproducira konstitutivno strukturno lo~nico v kapitalisti~ni matrici “produkcijskih faktorjev”, namre~ lo~itev (Trennung, Scheidung) predmeta dela in delovnega sredstva od delovne sile. Tisto lo~nico, ki se, prevedena v “govorico kapitala”, ka`e kot nasprotje med “konstantnim kapitalom” (delovnimi sredstvi, predmeti dela) in “variabilnim kapitalom” (delovno silo, virom prese`ne vrednosti).12 Ker je torej kapitalisti~ni proizvodni na~in strukturno odvisen od ideolo{kih aparatov, kakr{ni so institucija lastnine, institucija svobodnega in enakopravnega posameznika itn., je seveda shema, po kateri naj bi v “kapitalisti~ni dru`bi” dominanta koincidirala z determinanto, hudo problemati~na. A logika te sheme je daljnose`na in ima pomembne konceptualne posledice. ^e naj bi namre~ “v kapitalizmu” zunaj-ekonomska (ideolo{ka) dominanta koincidirala z ekonomsko determinanto, potem mora biti “v kapitalizmu” ekonomska sfera sposobna, da si sama zagotavlja svoje lastne strukturne pogoje mo`nosti. Ker so ti pogoji “ideolo{ki”, logika Marxove sheme zahteva, da mora biti ekonomska sfera v kapitalizmu sposobna, da iz sebe “cedi”, proizvaja minimalne ideolo{ke pogoje za svojo mo`nost. Ti pogoji naj bi sicer bili ideolo{ki, se pravi, simbolni, a hkrati ne smejo biti nikjer drugje kakor v ekonomski sferi sami. Morajo biti simbolni, vendar ne smejo biti zunaj ekonomije; morajo ostajati znotraj ekonomske sfere, a morajo biti tudi “ideolo{ki”. Na to protislovno zahtevo, ki pa jo diktira sama logika sheme, odgovarja Marxova teorija blagovnega feti{izma. Blagovni feti{izem13 je potemtakem “simbolna organizacija”, “ideolo{ki dispozitiv”14, ki sta u~inek specifi~no kapitalisti~ne koincidence dominante z determinanto. 12 Temeljni prispevek k teoriji “matrice produkcijskih faktorjev” je `e omenjeni Balibarjev ~lanek v Lire le Capital ‘Brati Kapital“. 13 “...neki dolo~eni dru`beni odnos med ljudmi samimi privzame zanje fantazmagori~no obliko odnosa med stvarmi” (K. Marx, Kapital I, Prva knjiga, Prvi oddelek, Prvo poglavje, D. Denarna oblika, 4. Feti{na narava blaga in njena skrivnost). 14 Tu lahko izraz “dispozitiv” uporabimo natan~no v konceptualnem pomenu, ki mu ga je dala Melita Zajc: dispozitiv je ideolo{ki aparat skupaj z vanj interpeliranim subjektom; Marx namre~ pravi: “odnos med ljudmi privzame zanje fantazmagori~no obliko”. Blagovni feti{izem bi potemtakem bil, ~e se lahko tako izrazimo, “kapitalizem from the native’s point of view, z doma~inskega stali{~a”. (Prim. M. Zajc, Nevidna vez, Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana, 1995, zlasti str. 44 in nasl.) TEORETSKI PROBLEM “BLAGOVNEGA FETIŠIZMA” Pokazali smo `e, da je ta teorija, kakor bi rekli analiti~ni filozofi, “premo~na” ali “prezahtevna”: od svojega predmeta zahteva “preve~”, pripisuje mu preveliko “mo~”. Totalizacijski u~inek “dru`bene celote” pa ni v mo~i nobene posami~ne “dru`bene instance”, zato ker, ~e se izrazimo telegrafsko, nobena posami~na instanca v svoji posami~nosti ni mo`na brez totalizacijskega u~inka. Mo`na ni niti “navznoter” kot “instanca” (v svoji, ~etudi zgolj “relativni” zaokro`enosti, samozadostnosti) niti “navzven” kot SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 107 Rastko Močnik 15 To je seveda centralni problem dru`bene teorije; tu ga ne moremo podrobneje obdelati. Radovedna bralka in bralec bosta kaj ve~ o tem na{la v na{em spisu “Marcel Mauss – klasik humanistike”, v: M. Mauss, Esej o daru in drugi spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1996. (Prim. tudi na{e opombe o Marxovem konceptu Gliederung v: Raziskave za sociologijo knji`evnosti, DZS, Ljubljana, 1983, str. 178 in nasl., zlasti 196 in nasl.) Guy Debord: Družba spektakla “posami~na” instanca, se pravi, v svojih razmerjih do drugih instanc. U~inek “celote”, totalizacija je vselej brkljarija, bricolage, je efemeren u~inek, ki ga je treba kar naprej krpati – s tiso~erimi postopki dru`bene “mikrofizike”, ~e uporabimo Foucaultov izraz.15 ^e je potemtakem teorija blagovnega feti{izma “izsiljena poteza”, ki jo v Marxovem problemskem polju zahteva sicer elegantna, a problemati~na teoretska shema zgodovinske posebnosti kapitalizma, potem je {e toliko bolj problemati~na gesta, s katero Debord svojo teorijo spektakla postavi v terminih, sposojenih iz Marxove teorije “feti{ne narave blaga”. Ta gesta spodna{a Debordov poskus, da bi “proletarsko revolucijo” mislil zunaj marxovskega horizonta – saj je teorija blagovnega feti{izma, kakor smo videli, ujeta v isto “heglovsko” formulo kot Marxova hipoteza o proletarski revoluciji. Še ve~: Debord s tem, da teorijo spektakla razvija po prosti analogiji z Marxovim blagovnim feti{izmom, izni~i prav glavni dose`ek svoje intervencije, namre~ svojo temeljno idejo, da bi se kapitalizma “teoretsko in prakti~no” lotil na ravni njegove simbolne ekonomije. Kaj malo namre~ pomaga, da problematiko najprej prestavi na podro~je ideologije in ideolo{kih aparatov, v razse`nost kapitalisti~ne simbolne ekonomije – ~e potem vnazaj likvidira specifi~nost te ravni in jo 108 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma koncipira po zgledu na blagovni fetišizem, tj., po vzorcu “imanentne simbolne razsežnosti” kapitalistične ekonomije v Marxovi hipotezi. Vdor humanističnega, spontanističnega, neposredniškega besednjaka v Debordovih izpeljavah je zatorej zgolj simptom, ki zaznamuje kraj, na katerem Debordova teorija, če lahko tako rečemo, zgreši samo sebe. HUMANISTIČNI FETIŠIZEM LIBERALIZMA Sama ideja o tem, da logika, ki se je razvila na enem področju, lahko preide še na druga področja, koder ta logika nastopa kot “tujek”, koder je njen nastop naddoločen, prav zato ker je za področje “importa” “heterogen”, ta ideja je seveda zanimiva in vredna pozornosti. Debordovo rokovanje s to idejo pa je vseeno naivno, saj prav na tej točki ostaja ujetnik marxovske paradigme — ko pravzaprav meni, da minimalna imanentna simbolna logika kapitalistične ekonomske sfere pač počasi prenika še na druga področja. Če Debordovo zamisel formuliramo tako grobo, tedaj vidimo, da je pravzaprav le varianta na “ekonomsko določenost v zadnji instanci”. Najnovejša izkušnja “neoliberalizma” nas napeljuje na misel, da se “prenašanje logik” dogaja v nasprotni smeri, kakor pa domneva Debord. Zdi se, kakor da se politična “fikcija” abstraktnega individua prenaša v zunaj-politične sfere in da je posledica tega prenosa paradoksna: družbena razmerja podrejenosti in gospostva za vpletene zadobivajo fantazmagorično obliko razmerij med svobodnimi in “enakimi” posamezniki. Ta proces ne pelje v “postvarelost”, v “fetišizem stvari” ipd., temveč, prav narobe, humanizira družbena dejstva. Družbeni odnosi hierarhij, gospostva in podrejenosti, institucionalna razmerja zadobivajo “fantazmagorično obliko” odnosov med osebami, postajajo spet, kakor v “pred-kapitalističnih” formacijah, razmerja osebne odvisnosti, podrejenosti in nadrejenosti, in njihovi družbeni vzroki se maskirajo v fantazije o osebni vrednosti, o osebni “odličnosti”, osebnih “zaslugah” ali “napakah, pomanjkljivostih” itn. Družbene tenzije, ki jih odnosi sprožajo, vpleteni osebki doživljajo kot medosebna trenja, razredni boj za vpletene zadobiva fantazmagorično obliko osebnih intrig. Sama “doživetvena forma” tega dogajanja je že razredna pozicija v teh bojih. Če se namreč ves ta splet razmerij gospostva, podrejenosti in nadrejenosti, izkoriščanja in zatiranja doživlja kot biografija posamičnih oseb, kot intriga, kot osebni uspeh ali neuspeh, kot “kariera” in življenjska uspešnost — tedaj se razmerja ohranjajo in reproducirajo prav skoz te predstave in ne glede na to, kateri osebki se vzpenjajo in kateri padajo. V SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 109 Rastko Močnik svojem pehanju, medsebojnem spodna{anju itn. osebki samo slepo reproducirajo strukturo gospostva. Ta na~in do`ivljanja je najzanesljivej{i branik, ki varuje strukturo gospostva, da nikoli ne pride pod vpra{aj, da je nikoli nih~e niti ne poskusi spodnesti. Kdor svoje `ivljenje do`ivlja kot “kariero”, kdor si prizadeva, da bi `ivel “zgodbo o uspehu”, kdor svoje uspehe in neuspehe psihologizira, “jemlje osebno”, jih do`ivlja skoz optiko medosebnih ribarij – ta je `e na strani zatiralcev ne glede na to, ali je sam parazit ali izkori{~anec. “NOVI FEVDALIZEM” To je br`kone tudi temeljni mehanizem tistih procesov, ki jih na ravni neposrednega vtisa opa`amo kot ponovno fevdalizacijo dru`benih odnosov. Kapitalisti~no gospostvo nikoli ni zmoglo pre`iveti, ~e se ni opiralo na “pred-” kapitalisti~na gospostvena razmerja. Danes se lahko popravimo: “ne-”kapitalisti~ne oblike gospostva so eden izmed bistvenih elementov sodobnega kapitalisti~nega gospostva. Debord je pravilno zaslutil, da pri sodobnem kapitalisti~nem gospostvu ne bo odlo~ilna tista sfera, v kateri se je klasi~ni abstraktni (“svobodni, enakopravni”) posameznik konstituiral in iz katere ~rpa zgodovinsko legitimnost: namre~ sfera politi~ne dr`ave. Preobrazba abstraktnega individua v ideolo{ki aparat dr`ave poteka tako, da se na~elo abstraktnega individualizma {iri v sfero “individualnih posebnosti”, v sfero, kjer posameznik in posameznica nista ve~ “abstraktna”, namre~ v sfero “civilne dru`be”. @ivljenjski stil, obla~enje, “predstave” in zabave, celotno podro~je indiferentizma me{~anske dr`ave je postalo “ideolo{ki aparat” dr`ave novega kapitalizma. Odtod tudi najbolj strupeni sadovi pozne liberalne demokracije – verske norosti in cerkveni totalitarizmi, etni~ne identifikacije in politike “priznanja”. Ponovno “fevdalizacijo” dru`benih odnosov je pri nas prvi zaznal in o njej pisal Jo`e Vogrinc v zvezi z univerzo. Tu je “re-fevdalizacija” {e zlasti drasti~na, karikaturna, izrecna in dobesedna, saj je univerza tako reko~ “naravno okolje” za te vrste procese glede na to, da je “pred-kapitalisti~na” struktura gospostva. A prav zato univerza tudi ni zna~ilna za poznokapitalisti~no “fevdalizacijo”. Pri univerzi je zanimivo tole: medtem ko se vse okoli nje spreminja, univerza ostaja vse bolj “enaka”. Ni se univerza integrirala v refevdalizacijske procese poznega kapitalizma – pa~ pa se je poznokapitalisti~na dru`ba s svojo fevdalizacijo ponovno pribli`ala univerzi. Bolj zna~ilna oblika “re-fevdalizacije” je nova korporativna “etika”, so nove tehnologije gospostva pri upravljanju ljudi, v “managementu”, je vsa ta mitologija uspe{ni{tva, lojalnosti 110 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma nadrejenim in podjetju, korporaciji, je personifikacija razmerij gospostva v velikih birokratskih institucijah gospodarstva, administracije, javnih slu`b itn. “Oble~ena v barve uspeha” je tu zares na pohodu nova noblesse de robe. DRU@BA SPEKTAKLA TEMELJI NA MEHANIZMIH ŠMINKERSKE ZAVESTI Ekonomija teh mehanizmov je pravzaprav zanimiva: saj hkrati konsolidirajo vladajo~e razrede in nastavljajo naprave za njihovo vladavino. Hkrati postavljajo razredno etiko vladajo~ih – in proizvajajo pristanek podrejenih. S politi~nimi, tj. ideolo{kimi, mehanizmi se vzpostavljajo nova razmerja izkori{~anja in zatiranja – vzpostavlja pa se tudi ozadje, na katerem naj bi novo gospostvo in novo izkori{~anje delovalo “normalno”. Ti rituali potemtakem precej kompletno montirajo mehanizme za reprodukcijo razmerij gospostva in podrejenosti. To je seveda zgolj ena izmed razse`nosti v produkciji “javnega mnenja”. Vendar pa je ta razse`nost privilegirana – br`kone prav zato, ker deluje na podro~ju “okusa”. Se pravi, na podro~ju, kjer – kakor je pokazal `e Kant (ironi~no prav mislec, ki ga novi liberalizem tako zelo zlorablja) – prihaja do aporij v “neposrednem” stiku, v kratkem stiku med najbolj posami~nim, naklju~nim, in univerzalnim, “na~elnim”. Kar je mehanizem, ki ga pozna tudi mno`i~na psihologija: neposredna ljubezen mno`i~nega posameznika, posameznice do “vodje”. A diktat okusa je bolj sofisticiran (in torej tudi uspe{nej{i) kakor pa diktatorska politika. Lahko si pomagamo kar s Freudovo mno`i~no psihologijo. ^e mno`ico vzpostavlja identifikacija (eventualno z unarno potezo, z “einziger Zug”), s pomo~jo katere se mno`i~ni posamezniki, posameznice hkrati identificirajo z vodjem in prepoznavajo med seboj – je tu, v zadevah okusa, mehanizem bolj zapleten, ker gre za dvojno identifikacijsko zanko: za identifikacijsko konstitucijo (vladajo~e) “skupine” (v politi~nih terminih: za konstrukcijo koalicije med vladajo~imi skupinami) – in za identifikacijo, ki je lahko opora za prostovoljno hlap~evstvo. Proizvesti je torej treba identifikacijsko to~ko, ki bo lahko hkrati delovala v obeh registrih. “Zgledni posamezniki, posameznice”, ki ne pripadajo nobeni izmed skupin, med katerima se vzpostavlja hierarhi~no razmerje, so za to vlogo zlasti primerni. Odtod vrednost, ki jo imajo “svobodno vise~e” skupine (intelektualci, umetniki, svobodni poklici ipd.) v teh mehanizmih. Postopek z zglednimi osebnostmi je sicer `e starodaven – denimo, v zgodnjih razrednih dru`bah (Gr~ija, Rim), koder nekdanji kulturni heroji iz “rodovne” dru`be pridobijo novo vlogo SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 111 Rastko Močnik Guy Debord: Družba spektakla v konstituciji razredne dr`ave. So nesporen zgled za nravstveno identifikacijo vseh skupin, ki se razvr{~ajo v nove hierarhije ipd. Pri nas je – prav ker gre za vzpostavljanje novega tipa razrednih razmerij – lakota po teh mehanizmih velika: od podeljevanja Pre{ernovih nagrad do elitnega slovenskega plesa na Dunaju. Zadeva ima celo nekatere komi~ne elemente. Zaradi svoje ideolo{ke {ibkosti novi vladajo~i razredi niso sposobni vzpostaviti distance, proizvesti “alienacije”, ki je pogoj za uspe{nost teh postopkov. Zato so zgledne osebnosti sicer dodobra lo~ene od podrejenih mno`ic – ne pa od nadrejenih skupin. Oblastniki se radi slikajo skupaj z “zgledi”. V pendant psihi~nemu mehanizmu, ki velja za mno`ice, zase niso sposobni vzpostaviti estetskih norm in eti~nih naprav, ki bi jih integrirale – pa~ pa se zatekajo k proizvodnji vizualne bli`ine. Namesto psihologizacije politike – njena estetizacija. Oboje je sicer zna~ilno za fa{izme. Mogo~e je na{a sre~a le v tem, da sta oba postopka zaenkrat {e razlo~ena: psihologizacija pri Jan{i, estetizacija pri novem razredu. Mogo~e je v tem {ansa, da ta razred ne bo vzel Jan{e za svojega zastopnika. Toda saj teh plebejskih figur nikoli niso sami od sebe vzeli za svoje. Tudi Mussolini in Hitler sta jih morala prisiliti k temu: z nastopom “psihologiziranih” mno`ic. 112 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma Te mehanizme bi morali {e podrobneje prou~iti: saj “zglede”, se pravi paradigme, ki same na sebi po svoji lastni logiki delujejo “metafori~no”, ta ideologija uporablja “po bli`ini”, se pravi, metonimi~no. Ena posledica je, da zaradi kulturne jalovosti, zaradi nesposobnosti, da bi spodbudil nastanek in razvoj svoje lastne (vladajo~e) kulture, novi vladajo~i razred blokira samostojnost katerekoli kulture. Lepi se na tiste, ki so mu blizu glede na funkcijo, ki jo od njih pri~akuje (glamour, razne dru`abnosti, otvoritve razstav, premiere, proslave: tudi te so spet v modi in so celo regredirale v nekak{no modernisti~no ~italni{tvo), – druge pa brutalno uni~uje. Komunisti so terorizirali kulturo zaradi svojega intelektualizma – zdaj{nji novi razred jo uni~uje zaradi svojega antiintelektualizma. In zaradi ne~esa, za kar je `e Huizinga16 leta 1935 opazil, da je zna~ilnost na{e civilizacije – in kar je o~itno postalo tako samoumevno, da je `e neopazno: zaradi infantilizma te kulture. Huizinga je mislil na naci-fa{i parade, {portne igre in politi~no demagogijo – mi smo to izraziteje opazili v raznih amerikanizmih, zdaj pa je ta Amerika pridrla tudi sem. Infantilizem postaja posebna “estetska” kategorija, ker se kri`a z drugim mitom egalitaristi~ne individualisti~ne civilizacije – z “iskrenostjo”.17 Mi, ki svoj kanon {e zmerom opiramo na razne romantike – na tisto pravo, pa na fin de siecle, pa na socialutopisti~ne romantizme ipd. –, smo za ta iskrenostni mit {e toliko bolj ranljivi. Zdaj smo, kot ka`e, `e na stopnji, ko velja za iskreno le tisto, kar je infantilno. Rituali “iskrenosti” kot strategije infantilizma so eden izmed pomembnih, ~e ne celo prevladujo~ih postopkov pri urejanju razmerij v okviru vladajo~ih skupin, so tisto, kar nadome{~a odsotnost razredne etike. So eden izmed postopkov, s katerimi se prepre~uje, da bi se pripadniki, pripadnice vladajo~ih ipd. kast med samo potolkli. Tu je spet zelo pomemben seksualni kriterij: pravila vedenja so za `enske bistveno druga~na kakor za mo{ke. S pomo~jo teh razlik bi bilo mogo~e dokazati, da so `enske strukturno v podrejenem polo`aju: njihovi rituali so `e vnaprej na{telani na ni`je vloge. A vrnimo se k zglednim osebnostim in k imitatio. Mogo~e je pri nas “iskrenost” ideolo{ko ime za odpravo metafori~ne distance in za vpeljavo metonimi~ne bli`ine – se pravi, za lepljenje na zglede, ne bomo rekli za “interiorizacijo” zgledov, saj gre za popolnoma “zunanji”, ritualni ali celo konvencionalisti~ni postopek, ne za “psihologijo”. (Psihologija je vsaj v vladajo~ih skupinah izumirajo~a vrsta: kdor ho~e pre`iveti, jo mora v sebi ubiti. Preveliko tveganje je: odtod priro~niki, kako premagati svoje slabosti – se pravi tisto, kar nas dela enkratne, kar nas dela za ljudi. – Nemara je “psihologija” {e edini privilegij, ki je dopu{~en plebejskim mno`icam – ker je pa~ vzvod za njihovo prostovoljno su`enjstvo.) 16 Johan Huizinga, Patriotisme en nationalisme in de Europeesche geschiedenis tot het einde der 19de eeuw ‘Patriotizem in nacionalizem v evropski zgodovini do konca 19. stoletja“, Tjeenk Willink & Zoon, Haarlem, 1940. 17 Cf. Lionel Trilling, Sincerity and Authenticity ‘Iskrenost in avtenti~nost“, Norton, New York, 1969; Charles Taylor, Multicultu-ralism. Examining the Politics of Recognition ‘Multikulturalizem. Pretres politike priznanja“, Princeton University Press, Princeton, 1994 (druga raz{irjena izdaja; prva izdaja 1992); Rastko Mo~nik, “Strpnost, sebi~nost in tolerantnost”, ^asopis za kritiko znanosti 164–166, 1994 (22). SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 113 Rastko Močnik TRIDELNA IDEOLOGIJA VLADAJOČIH KLLTLR Če bi se ideološka konstitucija gospostvene koalicije razvijala “normalno” naprej, bržkone ne bi šla v smeri psihologizacije, temveč v smeri vzpostavitve etike in estetike — se pravi, nove vladajoče kulture. Da se to tako počasi in s težavami dogaja, bržkone ne gre pripisati zgolj “neomikanosti” novih vladajočih razredov in njihovih političnih opričnikov (navsezadnje se večinoma novačijo iz poprejšnjih “elit”), temveč tudi oviram v sami sferi “kulture”. V trenutno vladajoči kulturi ima še zmerom glavno besedo književnost — ta pa je trenutno precej fašizoidna institucija. Glede na približevanje večinskih delov sedanjega političnega razreda katoliški cerkvi (z izjemo eks-komunistov in zginjajočega dela “liberalcev” rinejo v to smer vsi) je sploh vprašanje, ali bo razvoj šel v “normalni” evropsko-ameriški smeri — ven iz literarizacije k vizualnim tehnologijam. Vsekakor lahko pričakujemo, da bomo nekaj časa živeli v nekakšni “trojnosti” vladajočih kultur: 1. tradicionalna literarna nacionalna kultura s fašizoidnim pridihom: 2. katoliško-reakcionarna kultura brez pravih tehnoloških baz: ali natančneje, brez zavestnega izkoriščanja tehnologij — raba tehnologij na ravni “samoumevnosti, spontanosti in samoniklosti” s postopki, prevzetimi iz tradicionalne nacionalne kulture, se pravi, pretežno z literarnimi obrazci; — bolj kič in ljudsko branje, vendar s pomembno oporo v trivialnem pisanju-branju časopisnih medijev in v vsakdanjosti določenega segmenta TV: ne samo na TV 3, temveč tudi v pomembnih delih nacionalne TV: te strukture bi morali iskati že v nekaterih prvinah televizijskih “dnevnikov” (tam, kjer je beseda močnejša od slike, kjer se uveljavljajo elementi domačijskosti), nemara tudi v športu: mogoče v nekaterih režnjih kulture — v tisti kulturi, ki se kaže za apolitično: politiziram del TV-kulture gre v smeri tipa 1; 3. pretežno vizualna kultura novega liberalizma; progresistični del gospostvene koalicije, tisti, ki se oblačijo “v barve uspeha”, ki so “etični in uspešni”, se pravi, prava nova elita postkolonialne epohe (finančni kapital, deli političnega razreda — nemara tisti, ki so bolj ortho-komunističnega porekla, nekateri deli gospodarskega-industrijskega in trgovskega kapitala, čeprav bi za te lahko domnevali, da bi v precejšnjem delu šli bolj v patriarhalno katoliško smer; tudi mogoče del akademskih mandarinov, četudi manjši del — glede na to, da na univerzi prevladuje katolicizem; zanimivo je, da katolicizem s svojo cerkvijo in stranko vse bolj direktno zastopa najbolj utrjene in konservativne institucionalne strukture iz prejšnjih časov — tiste, ki jih je poprej zastopal bolj tupaški del komunistične stranke). Zanimivo je, da ta -zaenkrat šele nastajajoča — kultura svoje obrazce v glavnem uvaža in da je nesposobna “literarne”, se pravi, besedne artikulacije; njena nesposobnost, da bi črpala iz tukajšnje vizualne alternativne produkcije je razveseljiva — četudi jo to vodi v nihanje med nemško-avstrijskim in 114 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma ameri{kim modelom; spet zanimiva je odsotnost italijanskega modela – ki je nemara preve~ sofisticiran, preve~ kultiviran; mogo~e je to tudi posledica nestrpnosti do katoli{ke tradicije, ki je nekako vtkana v mediteranski vizualni praznik in razko{je; je pa avtomati~no privla~na za netradicionalne intelektualce, intelektualke, “kulturni management” bi bilo nemara bolje re~i – in postaja s tem goji{~e korupcije, politikantstva in politi~nega lobiranja, polen pod noge ipd., vsega, kar je prej{njima tipoma 1 in 2 nekako tuje zaradi njunega moralizma (1 in 2 gresta zato surovo in eksplicitno naravnost, se ne preobla~ita in ne maskirata). ^e 1, 2, 3 razpostavimo v ideolo{ko matrico, dobimo “lessingovsko” opozicijo Poesie vs. Malerei, knji`evnost (1) vs. vizualnost (3) – “nevtralni termin” je pa katoli{ko-reakcionarni tip (2): to je nemara razlog, da se tip 2 vsestranski inferiornosti navkljub sploh lahko ohranja – in da nemara zaenkrat, mogo~e le za~asno, igra “glavno vlogo”, ki pa je vezana na to (br`kone za~asno) strukturo. – ^e pa struktura le ni tako za~asna, se bo nemara razvila v smeri stratifikacije: potem bi bila elitna vladajo~a kultura tipa 3, poljudna-ljudska razli~ica vladajo~e kulture tipa 2, tip 1 pa bi visel v zraku in stra{il s fa{izacijo – v kar dobri poziciji, saj obvladuje {olski aparat in tradicionalne civilnodru`bene naprave necerkvene vrste. Nekdanja alter-kultura bi bila ves ~as v nevarnosti ali pa sku{njavi, da se razpusti v 3 ali v 2. DANAŠNJI SPEKTAKEL JE BIROKRATSKA EPOPEJA ^e zmanj{amo abstrakcijo in pogledamo, s ~im se gospostvena koalicija pravzaprav ukvarja, vidimo, da je njeno delo v vseh razli~icah (politi~ni, ekonomski, kulturni, dr`avno-administrativni) upravljanje birokratskih organizacij – dale~ od proizvodnje in dale~ celo od trgovine, prete`no {pekulativno po~etje v raznih registrih, vselej pa organizirano na na~in birokratskih hierarhij. Monolitnost vsakdanje delovne sku{nje je presenetljiva – in dobra podlaga za konsolidacijo novih vladajo~ih skupin. Odtod br`kone nova mistika managementa. Namesto nekdanjih seminarjev za mlade aktiviste in politi~nih {ol – “management and business administration”. Tolik{ne glorifikacije birokratizma {e nismo do`iveli. O prej{njem re`imu si lahko mislimo marsikaj – a vendar je bila kritika birokratizma vdelana vanj. Bila je celo eden izmed mehanizmov takratnega gospostva – a tisto je bilo pravo razsvetljenstvo ob sedanji apologiji pisarni{kega gospostva. Iz tega izhajata dve pomembni posledici: 1. Povratek arhai~nih tehnik gospodovanja na na~in interpersonalnih razmerij; kakor grand seigneur in njegovi vazali – tako danes glavni direktor in njegovi podro~ni managerji. Rituali lojalnosti, fingirane korporativne solidarnosti, cehovskih SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 115 Rastko Močnik Guy Debord: Družba spektakla praznikov in “tihe slu`be”... tudi obsedenost z “etiko” sodi sem: novo vite{tvo; tudi novo roparsko vite{tvo in krdela privr`encev fevdalnih gospodov. Heroizem laskanja. In pa seveda diktatura “okusa” kot mehanizma socialne konformnosti. V tej zadevi je ve~, kakor izhaja iz zgornjega. ^e je “smisel” birokratske organizacije med drugim tudi v depersonalizaciji odnosov, v formalizmu in eksplicitni rigidni regulaciji (proceduralnost, enakost pred predpisi ipd.) – tedaj je seveda paradoks, da prav sodobne birokracije re-fevdalizirajo polje svojega delovanja. Da delujejo proti svoji lastni logiki. Iz tega vsekakor izhaja, da se odnosi nadrejenosti/podrejenosti lahko zaostrujejo ~ez mero, ki velja v sodobni civilizaciji za znosno. Iz tega tudi izhajajo kr{itve politi~ne enakosti – tako reko~ na ravni “civilne dru`be”. Denimo, zatiranje `ensk glede “videza”, pri~esk, obla~enja (razpisi, v katerih se zahteva “professional look ”, celo `e interiorizacija teh naprav zatiranja v malih oglasih ipd.: “uspe{na poslovna `enska i{~e stanovanje”, kjer je samo-opis insinuacija npr. tega, da ne bo imela otrok, da mogo~e sploh ne bo imela dru`ine, da nima stalnega partnerja in da nemara niti nima seksualnega `ivljenja, ker svojo `eljo sublimira v karierizem – lahko si mislimo, kak{ni so odnosi na delovnem 116 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma mestu, ~e so tako libidinalno preobremenjeni... itn.). Skratka, tu je cel kompleks “prese`nega terorja”, ki bi ga morali raziskati. To pa implicira {e nekaj: da ni nobene druge ravni razmerij med ljudmi – ali vsaj, da ni ravni, ki bi bila nekaj drugega kakor ta institucionalizirana, ritualna “javna” raven, na kateri delujejo mehanizmi ideolo{ke interpelacije. Se pravi, da ni umika. Da ni ni~ drugega kakor tista naprava, ki “goljufa”, ker se izdaja, da deluje “javno”, v resnici pa nas lovi na “zasebnem” – in ki je o~itno `e uni~ila vsakr{no drugo raven, razse`nost, koder bi bilo mogo~e vzpostavljati med~love{ka razmerja. – Prevedeno v `argon: zunaj mehanizmov reprodukcije razmerij gospostva ni ve~ prostora za med~love{ke vezi. Ta prostor je bil uni~en, okupiran, likvidiran. Vselej ni bilo tako. Zdaj pa je mo`nost za “samostojno produkcijo” alternativnih registrov dru`benosti malodane uni~ena. Prostor je monopoliziran. Javnosti ni – je le bolj ali manj monopolizirana proizvodnja nadzorovanega javnega mnenja; zasebnosti pa tudi ni, ker je javnost sama strukturirana na na~in razmerij medosebne odvisnosti ipd. Tu seveda “zasebnosti” ne razumemo v me{~anskem pomenu: mislimo na dodatni prostor vzajemnosti, medsebojnosti – na prostor, ki je bil v poprej{njih epohah nemara bistveno pomembnej{i in ve~ji kakor prostor “javnega delovanja”, “politika”, skratka, kakor prostor javnih zadev. 2. Ni`je plemstvo se mno`i navzdol, postaja na eni strani pre{tevilno, na drugi strani pa omogo~a socialno kontinuiteto med pravimi zajedalci in vse dol do njihovih valets de chambre. To spodbuja tisto, ~emur se v marksizmu pravi malome{~anska mentaliteta: ves ~as na pre`i za promocijo, ves ~as v strahu pred degradacijo. To spodbuja razredno solidarnost ~ez meje vladajo~ega razreda – poni`ani in raz`aljeni so ob besedo in ob ideologijo. To tudi nudi “naravno”, naturalizirano, psevdo-samoniklo kontinuiteto ~ez velikansko socialno podro~je, koder se brez te`av vzpostavljajo mehanizmi za reprodukcijo obstoje~ih odnosov. Stroj zatiranja deluje tako, da se tudi “poni`ani in raz`aljeni” identificirajo z idealom svojih zatiralcev in izkori{~evalcev. To so seveda skrivnosti proizvodnje javnega mnenja, instalacije prisilnih mehanizmov identifikacije in razbijanja solidarnosti na vseh ravneh. Se pravi: ne samo, da ti mehanizmi vzpostavljajo neka ideolo{ka razmerja – hkrati morajo druga med~love{ka razmerja uni~evati – najprej s tem, da jim odvzamejo mo`nost artikulacije. TRIDELNA EVROPSKA IDEOLOGIJA IN NJEN KONEC Odkar so v Evropi vladarje in njihove opri~nike prenehali dolo~ati z genealo{kim avtomatizmom, imajo velike te`ave, da bi vsaj za vodilno idejo, ~e `e ne kot stvarnost, ohranjali zamisel, da bodi “kraj oblasti” prazen, kakor je lepo, ~etudi ne preve~ SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 117 Rastko Močnik 1T8r iGdeeolrngaesidD euoml oe gz ii lj,a realisti~no zapisal Claude Lefort v daljnih ~asih, ko se je bilo vsaj Indoevropcev, (1958), na Vzhodu {e mogo~e bojevati za idejo demokracije. ^e so si Studia humanitatis, Indoevropci, kakor je menil Georges Dumezil18, dru`bo tiso~letja Ljubljana, 1987. urejali po vzorcu “treh redov”, bojevnikov, besedovalcev in kmetovalcev, so morali iz svoje ko`e `e pred stoletji, ko so voja{ko aristokracijo za~eli predelovati v dr`avno birokracijo: a epoha, ki so jo na dnevni red zgodovine postavili intermundijski razredi trgovcev, obrtnikov in oderuhov, pozneje industrialcev, finan~nikov in ta monstruozni razred industrijskega proletariata – ta epoha je Evropce dotolkla. Da bi bila katastrofa {e huj{a, jih je vrag nesposobnosti, da bi uredili sebe same, gonil osvajat svetovna obzorja: dokler so s kri`em in me~em izva`ali samo paniko pred sodnim dnem in ljudstva sveta odre{evali, da bi se ob bli`njem koncu ~asov lahko zna{la na pravi strani stra{nega belega boga – dotlej je {e {lo, verske vojne, svete pohode so poznali tudi drugi, vedeli so, kako se norosti ubraniti, in ~etrti Jeruzalem je lahko tiste ~ase ostal kar v Istanbulu, ni se mu bilo treba seliti na barbarski Zahod. Katastrofi pa se ni bilo ve~ mogo~e ogniti, ko so ognje in me~e kr{~anske ljubezni zamenjali knjigovodski ra~uni Vzhodnoindijske dru`be, planta`no poljedelstvo, trgovina s su`nji, meja{ki heroizem pobijanja “divjakov”... ^e danes “Evropa” v jezi in strahu kleca pred surovim prosta{tvom z one strani Atlantika, ji bo nemara po~asi sinilo, da se nadnjo zgrinja njena lastna postoterjena karikatura – ta “Amerika”, ki je le moderna Evropa “na ~isto”, njena dosledna izpeljava v pu{~avi, o~i{~eni vsakr{ne folklore, tako evropske tridelne kakor vseh doma~inskih, utopljenih v krvi, alkoholu in v evropskih boleznih. Demokracija s svojo splo{no razpravo, oblikovanjem ob~e volje, z disciplino izvr{evanja in z enakomerno splo{nostjo pravil spro`a kolizijo med funkcijo “besede”, nekdaj v monopolu duhovni{ke kaste, in funkcijo “mo~i”, tradicionalno pridr`ane bojevni{kim stanovom. [e v ~asih, ko je ta obrazec veljal, ni bil stabilen in je spro`al spopade, krize in vojne. Ko se je v dvajsetem stoletju zazdelo, da je demokrati~na formula doko~no prevladala, je pri{lo do zanimivega recidiva: agenti mo~i so ali uzurpirali polje besede, pogosto tudi z oboro`eno silo – ali pa so besedo preprosto izgnali iz dru`bene relevance na obrobja ~uda{kih sekt, jalovega intelektualizma ali akademskega uradovanja. Ko se je kon~no uprl delovni razred, tiha podlaga vsem poprej{njim formulam, je bilo za trenutek upati, da bo pometel z militaristi~nimi usedlinami “tridelne ideologije Indoevropcev” in s presojnostjo teoretske geste zlomil paradokse, v katere je idejo demokracije uklenila pridobitni{ka purgerska zaplankanost. Revolucionarno upanje ~love{tva so sicer kmalu zatrli z nekak{nim atavizmom “tridelne formule” v monstruoznih razmerjih – a tisti, ki so jim vzeli 118 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA Onkraj utopizma besedo, mo~ in ponos, so zmogli pateti~ni podvig, da prav na dvestoto obletnico revolucije ~lovekovih pravic {e vdrugi~ na`enejo parazitski tandem generalov in farjev, da `e vdrugi~ v doseg zgodovine postavijo zahtevo sveta, kjer tisti, ki dela, lahko tudi misli in govori, kjer je mo~ le mo~ besede in misli, “kraj oblasti” pa prazen, stvar vseh in lastnina nikogar. Resda je tudi revolucijo 1989 zatrl njen temni termidor – rezervne armade druge evropske formule, bur`ujske formule pridobitnikov, {pekulantov in najetih prerokov so jo presenetile pod kamufla`o neonske kulture supermarketov: a ta nasprotni udar se ne more posre~iti, saj v sebi nosi ~rva svojega poraza, namre~ v podmeni, da za `ivljenje med delom in porabo nista potrebni ne misel ne beseda. Neoliberalna vulgata pozna le ta razpon med proizvodnjo in porabo: z zni`anjem davkov spodbuditi vlaganje v proizvodnjo, s tem se odpirajo nova delovna mesta, zvi{uje se torej poraba, kar spodbuja proizvodnjo... itn. v svetle zarje prerojenega kapitalizma. Demonta`a dr`ave blaginje je le stranski u~inek – breme pre`ivetja se pa~ prenese na “posameznika”, a ta naj bi bil preskrbljen, saj naj bi ga nosila vzpenjajo~a se spirala prerojenega kapitalizma. Ra~un se `al ne izide: rast proizvodnje ne spro`a rasti zaposlenosti in ne prina{a blaginje. V zadnjih dvajsetih letih se je, denimo, bruto doma~i proizvod v Franciji pove~al za sedemdeset odstotkov, nezaposlenost pa je {tirikrat ve~ja. Prenos ideologije samozadostnega posameznika na podro~je socialne varnosti, javne blaginje itn. povzro~a samo eno: pove~evanje razrednih razlik. Pove~evanje razlik pa je najzanesljivej{a pot v neuspe{nost, krizo, napetost in konfliktnost: najve~ji razponi v dohodkih so v “nerazviti” Braziliji, najmanj{i na “uspe{nem” Japonskem... Kakor je zapisal `e stari Marx: kapitalizem sam ustvarja pogoje za svojo odpravo. Rastko Mo~nik, doktor sociologije, redni profesor za sociologijo kulture na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova najnovej{a knjiga je Koliko fa{izma?, Studia humanitatis – minora, Ljubljana 1995. SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 119 Pogovor med Nikolaiem Jeffsom in Markom Peljhanom Samoukinitev kot umetni{ka realizacija: urbana kolonizacija, dialogizacija, reklamacija, konceptualizacija UVOD V URBANO KOLONIZACIJSKO IN ORIENTACIJSKO ORODJE1 Kaj ja UCOG-144 Situacija UCOG-144 je v zasnovi nastala leta 1994, kot odgovor na odprto vpra{anje, ki so ga postavili kuratorji razstave URBANARIA. Vpra{anje ni bilo konkretno in se ga zaradi tega tudi ne spominjam. Spominjam pa se, da je bilo na enem izmed pogovorov, med mnogimi drugimi referencami, na hitro omenjeno delo Situacionisti~ne internacionale (1957–1972) kot eno izmed izhodi{~, ki so si jih kuratorji v {irokem horizontu zastavili. Leta 1989 so Franciji, Veliki Britaniji in Ameriki pripravili veliko retrospektivno razstavo umetnosti in pisanja gibanja Internationale Situationiste (SI) in {ele takrat je velik del generacije 80-ih zvedel za SI, ki je nastala `e leta 1957 in do`ivela svoji kultni leti 1967. in 1968. v Franciji med takratnimi revolucionarnimi dogodki. Od takrat naprej so se njihove ideje o odnosih med dru`bo in umetnostjo za~ele {iriti z ve~jo hitrostjo in frekvenco in njihova kontroverzna teza o umetnosti, ki je integralno povezana s socialnim in politi~nim, je ~ez ~as vedno bolj pridobivala pri veljavi. Med socialnimi polji, ki so ~lane Situacionisti~ne internacionale najbolj zanimala, je bil tudi urbanizem in splo{en ustroj urbanega kot produkta modernega sveta in politi~nega mi{ljenja. Refleksija urbanega je bila poleg refleksije izku{nje, ki je bila v ~asu kapitalisti~ne alienacije in tehnolo{ke mediacije transformirana v spektakel in `elje, ki je bila spremenjena v porabo, tista to~ka, na kateri je SI gradila velik del svoje identitete. In ta identiteta je danes za PROJEKT ATOL znova aktualna. UCOG-144 je v tem pogledu postavitev in omogo~anje situacije, v kateri so posamezniku na voljo sredstva za novo izku{njo odkrivanja in refleksijo urbanega in trans-urbanega teritorija preko popolnoma individualnega psihi~nega vmesnika. Satelitska navigacija in voja{ki sistemi, ki jih pri tem kot orodje (urbano kolonizacijsko orientacijsko ORODJE) uporabljamo, nam zaradi svoje natan~nosti omogo~ajo SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 121 gradnjo arhiva opažanj in postopno ustvarjanje nove - psihogeografske karte določenega izbranega teritorija. Prvi v vrsti planiranih dogodkov je ta, ob katerem je izšla tudi ta publikacija. UCOG-144 LJU, ki se je pričel 28. februarja in se bo končal septembra 1996.2 V duhu Situacionistične internationale bo nekaj deset ljudi, opremljenih z orodjem in navigacijskimi napravami, raziskovalo urbano polje in v arhiv, ki se bo redno obnavljal na internetu, vpisovalo nove psihogeografske podatke. Tako bo počasi nastajala karta, sestavljena iz različnih izkušenj, optik, raziskav in misli, vezanih na fizično in mentalno strukturo izbranega teritorija. Karta v nastajanju in redne poti bodo dostopne preko URL: http://www.ljudmila.org/ atol/ucogl. Navigacija je danes, zame, za nas, stimulacija! POGOVORI V KATEDRALI3 CKZ: UCOG-144 je projekt, narejen v duhu Situacionistične internacionale in izpostavlja nekatere njene ključne koncepte, kot npr. unitarni urbanizem, dérive, psihogeografijo (emotivni izris urbanega okolja) ter teorijo družbe spektakla. Ce tako velja neko strinjanje s teoretskim aparatom SI, do kolikšne mere je potem UCOG-144 oziroma Projekt Atol zavezan tudi željam po nujnosti politične transformacije, ki ga je zagovarjala Slin ki je svoj teoretski aparat razvila kot instrument te transformacije? Špela Mlakar Premestitve: hoja “Ko enkrat vstopiš v prostor, imenovan Umetnost, ni več izhoda.”1 PROSTOR UMETNIŠKEGA DELA MARKO PELJHAN: Potrebno je razumeti, da je SI svoj teoretski aparat razvila v specifičnem času in okolju, t. j. konec 50-ih in v 60-ih letih, ki s situacijo “spektakla” v 90-ih korespondirajo samo kot anticipacija, mi pa smo danes priče številnim “realizacijam” in emanacijam spektakla, takšnega, kakršnega je SI anticipirala, in tudi takšnega, ki ga ni, tako v ekonomiji kot v globalni politiki ali pa npr. razvoju telekomunikacij. Danes je naivno govoriti o centrih moči in produkciji podob ter vsebin (kakršnekoli že so) kot o nečem, kar družbo razgrajuje, ker je globalni kapital v vseh svojih Kip, slika, telo v gibanju-hoji... Umetnik, ki uporablja fizično aktivnost, hojo namesto snovi-materiala za svojo umetniško dejavnost, izzove pomik proti neomejenemu prostoru. Umetnik, ki izvaja akcijo hoje (kot umetniško delo), uporablja telesno gibanje in s tem umešča svoje telo med njegovo vsakdanjo funkcijo in njegovo opredmetenje kot umetniškega predmeta. Umetniško delo zavzema prostor, definiran ob vsakem posameznem umetniškem delu. Kip je določljiv z uporabljenim materialom, slika je omejena s svojimi robovi ali okvirjem; oba pa sta širše omejena z razstavnim prostorom, v katerem sta. Pri dejanju hoje, kot umetniške akcije v izvengalerijskem prostoru, pa postane prostor umetniškega dela problematičen. Tu želim slediti hoji in problemu mejnega (liminalnega) “prostora”, kjer obstajajo dejanja, kot so se zgodila v Situacionistič-nem dérivu in se dogajajo v delu UCOG-144 Marka Peljhana. “... Pokrajino merim s svojim telesom,” je izjavil Ulay med hojo proti Marini Abramović vzdolž velikega kitajskega zidu (umetniška akcija l. 1988)2, kjer sta se srečala na njegovi sredini. Logika sodobne kiparske prakse se 122 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA predstavlja kot problem objektnosti nasproti resničnemu prostoru. Kiparski objekt je viden, vsakdanjik je neviden. Tako kot Baudrillardova izginjajoča točka se telo -kot kiparsko dejanje - pomika proti nevidnosti, vendar je nikoli popolnoma ne doseže.3 ZAPIS HOJE Golo mesto Ilustracija, zapis Guya Deborda z naslovom “Golo mesto” (dat. 1957) je povezano z dogodkom, ki naj bi se zgodil pred približno štiridesetimi leti. Golo mesto predstavlja Pariz kot serijo fragmentov, delov okrožij, izrezanih z zemljevida in delno logično razporejenih, tako da spominjajo na fizično geografijo mesta. Na površini belega prostora med temi delnimi zemljevidi puščice opozarjajo na poti med “otoki”, nekatere se teh delov dotikajo - jih premoščajo, nekatere vodijo navzven proti obrobnemu praznemu prostoru ali pa se zavihajo nazaj proti sebi v nenehni samoreferenci. Golo mesto predstavlja pot in smer dériva, solo ali skupinske hoje po mestnih ulicah, ki jo je Greil Marcus opisal kot “predajo in sledenje alej privlačnosti, bulevarjev odvrnitve (...), kjer so vsaka zgradba, pot in okras razširili svoj pomen ali izginili zaradi njegovega pomanjkanja”.4 Golo mesto prav tako upodablja zamisel, koncept kritike in transformacije, ki je lastna situacionističnemu dérivu in njegovi povezavi z détournement. Upodobitev Golo mesto je spomin na akcijo hoje, ki si jo lahko le zamislimo. Informacija o tem dejanju pa je le dokument, ki je postal umetnina. UCOG-144 “V duhu Situacionistične internacionale bo nekaj deset ljudi, opremljenih z orodjem in navigacijskimi napravami, raziskovalo urbano polje in v arhiv, ki se bo redno obnavljal na internetu, vpisovalo nove psihogeografske podatke. Tako bo počasi nastajala karta, sestavljena iz različnih izkušenj, optik, raziskav in misli, povezanih s fizično in mentalno strukturo izbranega teritorija.” (Marko Peljhan) pojavnih oblikah omogočil stanje, ko je postal “spektakel” popolnoma integralni del vsakodnevnega življenja zahodne in njej sorodnih kultur. “Spektakel” se je tako rekoč vgradil v strukturo mišljenja, tako individualnega kot družbenega. Prav ta točka pa je tudi tista, ki posamezniku omogoča, da strukturo “spektakla” vsakodnevno rerlektira in se v skladu s to refleksijo nanaša nanjo. Skratka, “spektakeP'ni vec nekaj, kar moramo iskati, “spektakel” je postal to, kar je SI vedela, da je, oz. tisto, proti čemur se je borila. Danes lahko trdimo, da je tista bitka izgubljena, odprle pa so se nove fronte. Tako se je npr. razredni boj, ki je bil v jedru metoda politične transformacije, za katero se je SI zavzemala, iz notranje socialne oblike, ki je v principu netransparenta, razširil na zunanjo -globalno, ki pa je zlahka prepoznavna. To transparentnost npr. beremo v problemih sever-jug, vzhod-zahod itn. Politična transformacija ima danes drugačen pomen, kot ga je imela v 60-ih letih za skupino levičarskih revolucionarjev. Politična transformacija je danes projekt, ki se mora strukturirati tudi skozi pogled v globalno kapitalsko ozadje, če hoče nanj delovati. Gre seveda za indirekten pogled, gre za razumevanje principov, po katerih ta kapital deluje. Potrebno je proučevati tudi strategije, ki jih uporablja, zato da bi bila obramba boljša. Mislim, da je to temeljna razlika v razumevanju stanja stvari med današnjim časom in časom, ko je aktivno delovala SI. Kar pa se Projekta Atol tiče, je potrebno razumeti, da Projekt Atol ni projekt SI, vendar je dediščina SI na določenih področjih, ki so za PA ključne (izolacija-komunikacija, mikrostruktura-rnakrostruktura, individualno-družbeno), za stanje “duha” Projekta Atol SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 123 temeljna. Sama situacija UCOG-144 pa poskuša določene teze in koncepte SI identificirati in implementirati z eksperiinentalnim fomialnim aparatom. CKZ: Recimo, da želimo interpretacijo “totalne družbene transformacije” spremeniti v njeno prakso, kako jo je mogoče koncipirati izven ravni totalno determiniranega subjekta emancipacije? Npr: Ko govoriš o zgodovinskem razvoju spektakla in njegovih transformacijah ter o naši determiniranosti, z njim impliciraš tudi neke generacijske razlike. Npr., kot je nekoč opozoril Guy DebordJe naša generacija prva, ki se je povsem socializirala znotraj spektakla, in mislim, da je prav zato mogoče govoriti o naši generaciji kot o tisti “z mankom “ utopične preteklosti (pa četudi v smislu lažnega spomina na lažno avtentičnost) kar nujno - v primerjavi s prejšnimi generacijami, postavlja drugačne zahteve politične mobilizacije. Poleg tega - če opozarjamo na “generacijsko” razliko “interpelacije” v spektakularni sistem, ne smemo pozabiti na razvojno: v času, ko je internet hkrati spektakularno orodje dominacije in njegove negacije (je torej orodje tako zatiranja kot osvoboditve), ni nevljudno spomniti na opozorila Noama Chomskega, češ, da je treba na domnevno emancipatorično pomembnost Interneta gledati tudi v luči podatka, da velika večina prebivalcev in prebivalk naše zemlje v življenju še ni opravila niti enega telefonskega klica. S tem - in z globalno optiko - se mi zdi, da prihaja do zanimivega paradoksa: namreč, da morda klasične strategije klasičnih revolucionarnih okolij morda niso tako presežene, kot Golo mesto je statičen, reprezentacijski dokument nekega dinamičnega spektakla, ki se je zgodil v preteklosti, v nasprotju z zapisom UCOG-144 Marka Peljhana, ki se na internet zapisuje v dinamičnem, diagramskem sistemu. Hoja je potovanje skozi prostor s pomočjo telesa. Telo in prostor, v katerem se dogaja sprehod, sta opredeljena kot resnična. Vendar pa hoja, ki je opredeljena kot umetnina, vstopa na “teritorij” metafizičnega in postavlja pod vprašaj verodostojnost, avtentičnost same umetnosti. V sklopu te dialektike dejanje gibanja omogoča umetniku, da morda obravnava to, kar Baudrillard imenuje “‘kronična’ pomanjkljivost sistema znakov in realnega časa”.5 Kot je razvidno iz Debordove upodobitve dériva, ima hoja težave z “resničnostjo”, in sicer zaradi občutka končnosti ene akcije in hkrati zavesti, da jo bomo ponovno aktivirali. Hojo sestavlja fizično dejanje premikanja in “zgodovine” (zaznavanja) izven fizičnega dejanja. Dejanje hoje ima v vsakdanjem življenju različne pomene; kot je hoja v središče puščave, romanja v severni in južni Evropi, hoja po kolenih na vrh gore, križev pot; fizični napor in vztrajno korakanje lahko nasprotuje poglobljanju v duhovni svet, kontemplaciji. Aborižinska hoja proti sanjam; hopijska hoja iz vasi proti moškosti ali ženskosti; hoja iz mesta v gozd, v naravo in zopet nazaj v mesto. Pred industrijsko revolucijo je bila hoja v severni Evropi znak razrednih razlik, temelječih na prejšnjem fevdalnem družbenem sistemu, med tistimi, ki so si lahko privoščili voz ali konja, in tistimi, ki si tega niso mogli privoščiti in so v iskanju dela, na begu pred preganjalci ali med izogibanjem zakonov o omejenem gibanju na zasebnih posestvih prepešačili celo deželo. Vzpon buržoazije - novega srednjega razreda z dovolj denarja, da so si lahko privoščili razlikovanje med delovnim in nedelovnim časom - je hojo spremenil v “poučno” ugodje. Nedeljski sprehod je tako pomenil na novo oblikovano idealizirano rekreacijo kot tudi priložnost za očiščenje greha s telesnim naporom. V svoji študiji o 124 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA hoji in književnosti v angleški kulturi je Anne se zdi, kajti globalna optika nam nalaga, da so, kljub Wallace zapisala, da rekreacija “vsebuje postmodernim razmeram, v katerih `ivimo, {e vedno zametke dela in oddiha, preoblikovanja jaza klasi~ni politi~ni, dru`beni in ekonomski problemi in sveta ter občutka sprostitve in odmora tisti, ki so za ve~ino sveta najbolj pere~i. med delom”.6 Vplivi romantičnih pesnikov – predvsem Wordswortha in De Quinceyja, ki MARKO PELJHAN: Strinjam se z zadnjo sta prepešačila ogromne razdalje v izredno ugotovitvijo, mislim celo to, da je ve~ina politi~nih in razgibanih pokrajinah Velike Britanije in ekonomskih problemov tudi na Zahodu {e vedno južne Evrope – so hojo spremenili v kontemplativno dejavnost, način za dvig klasi~nih. Spremenila so se sredstva in metode, zavesti v harmoniji z naravo in v strahu pred strukture pa ostajajo enake in se konsolidarizirajo. njenim delovanjem; način za dosego Vendar je tukaj potrebno poudariti, da ta sprememba halucinarnega stanja subtilnosti. V tem sredstev in metod ni tako nedol`na, kot morda zveni. stanju nas hoja “vrne k svojim začetkom”. Gre namre~ za popolnoma netransparento, “Resnična hoja postane dobesedno svetlobnohitro operiranje sistema kapitala in brezčasna dejavnost, ki se ne meri s štetjem meddr`avnega trgovanja, ki je ukoreninjeno tudi v let in ki ni omejena z zgodovino, stanje tehnolo{kih evolutivnih procesih. Morda strategije idilične preteklosti pred mehanskim klasi~nih revolucionarnih okolij niso prese`ene tam, merjenjem časa in prihodnje odrešitve kjer so tudi sredstva in metode ostali enaki, absolutno človeštva.”7 Izgubim se lahko v lepotah narave na pa se moramo zavedati, da je potrebno na ozemlju, romantičnih pohajkovanjih. V okviru saunter kjer so se sredstva in metode spremenili, “klasi~ne” (pohajkovanje, pohajkovati)8, prostorskega strategije “modernizirati”. Kapital in njegovo operiranje pohajkovanja se razkrije en vidik je potrebno opazovati, kontrolirati in identificirati situacionističnega dériva: ta vidik bi lahko njegove metode, ter do vsega tega zavzeti pozicijo, ki mora biti osnovana tudi na dolo~enem védenju o SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 125 samem sistemu, ki ni samo ideolo{ko, temve~ tudi tehni~no, prakti~no, celo kreativno. Mislim, da je zavzemanje naivne “klasi~ne” revolucionarne strategije prav zaradi te spremembe danes na Zahodu in v Zahodu podobnih dru`bah nemogo~e. Nasprotnik namre~ mutira. Neprestano. In ga je preprosto te`ko identificirati. Poglej samo primer Tupac Amara in zavzemanje japonske ambasade v Peruju. ^as nikdar ni bil na strani Tupac Amara in po enem mesecu je njihov primer tako reko~ izginil z naslovnih strani svetovnih medijev. Bitka je zanje izgubljena, za Alberta Fujimorija pa dobljena. Kljub politi~nim `rtvam in slabim odnosom z javnostmi. Kljub simpatiji, ki jo je zasedba v dolo~enih krogih spro`ila, je bila sama metoda zasedbe “klasi~na” in s tem napa~na. ^eprav se je zgodila v Peruju, si je za tar~o vzela eno izmed ekonomsko in tehnolo{ko najrazvitej{ih dr`av na svetu, in do tukaj je bila poteza zelo natan~na. Vendar o~itno niso predvideli, da je sistem, ki ga napadajo, tako trden, da bo pre`ivel tudi ve~mese~no vojno `ivcev, in danes je re{itev tega primera samo tehni~no vpra{anje. Poteza Tupac Amara je bila bliskovita primerjali z nadrealističnimi in dadaističnimi sprehodi – Bretonovim “vetrom okoliščin”, ki vodi umetnika proti naključnim srečanjem.9 Dejansko in subtilno se združita v dejanju hoje. Telo je fizično razgibano, njegove mišice so izučene in um je prost, da sočasno zaznava okolje, v katerem se giblje in se možno sprosti na drugo raven. Tako kot je Freudovo “oceansko”; slutnja večnosti, “občutek nečesa neomejenega” kot tudi “občutek neuničljive povezanosti, enosti z zunanjim svetom kot celoto”.10 Med hojo zaznavamo okolico. “Resnico” hoje sestavljajo manifestacije znakov zgodovine. Med hojo čas mineva in med Debordovim poročilom hoje (skice) mineva imaginarni čas. Ta čas je narativen in njegova linearnost se izraža ne le s potmi, po katerih se premika popotnik ali priča, opazovalec hoje, temveč tudi z dejstvom, da doživetje traja. Pojavi se minevanje časa. “Gradnja modernih situacij se začenja na ruševinah modernega spektakla. Jasno 126 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA lahko vidimo, do kakšne mere je samo načelo spektakla - nevmešavanje -povezano z odtujevanjem starega sveta. SPEKTAKEL “Ko prideš do zastoja, je izhod edina stvar, ki ti preostane. Zame je izhod pomenil zapustiti list papirja in vstopiti v konkreten, resničen svet.”12 Med delom na pragu galerijskega sveta se umetnik prepusti dialektiki zunaj/znotraj, umetnost/neumetnost, umetnost/vsakdanje življenje. V tem sistemu se lahko odloči za delovanje znotraj teh ideologij (ustvariti delo za galerijsko steno) ali za delovanje, pri katerem ta nasprotja postanejo tema dela. Prizadevanja Situationist International, da bi prekinili ta krogotok znotraj/zunaj galerijskih zidov, so utemeljena na zamisli détournement - ki je v Antologiji SI opredeljena kot propagandna metoda, kjer poteka “integracija sedanje ali pretekle umetniške ustvarjalnosti v višjo zgradbo miljeja”.13 S tega stališča situacionistično slikarstvo in kiparstvo ne moreta obstajati, temveč le situacionistična uporaba teh sredstev. Situacionistični cilj je bil zmotiti “Družbo spektakla”, in tako kot prej v dadaizmu in letrizmu je umetnost pomenila akcijo. “Spektakel je trenutek, v katerem je dobrina ‘popolnoma osvojila’ družbeno življenje. Povezava z dobrino ni le vidna, temveč je tudi vse, kar je vidno: svet, ki ga vidimo, je svet.”14 Med hojo po mestu in pod vplivom sanjskih stanj nadrealistov in dadaističnih anti-umetniških manifestacij so situacionisti prenesli pohajkovanje romantičnega pesnika v specifično mestni kontekst. Vendar Debordova polemika v nasprotju z njegovimi bolj romantičnimi predhodniki ne dopušča bega na podeželje niti v “celost” predhodno zamišljenega nedolžnega sveta. V njegovem pisanju sta povezana čas in zgodovina, pri čemer “zgodovinski čas” in “spektakularni čas” igrata različni vlogi. Debord povezuje zgodovino s hegemonijo vladajočih razredov (“Zmaga buržoazije je zmaga globoko ‘zgodovinskega časa’ in “razmišljanje o zgodovini je nujno razmišljanje o moči”15). Spektakularni čas pa je po drugi strani ciklične narave, “- nič več kot uporabna poteza brez zaledne strategije, in je zato zdaj pristala v izolaciji. To pa je za vsakršno strategijo slab konec. CKZ: Kako navezava na SI vpliva na družbeni status Projekta Atol kot umetniškega projekta? MARKO PELJHAN: Do sedaj še ni bilo priložnosti, da bi ta navezava kakor koli vplivala na družbeni status celotnega Projekta Atol. Mogoče je prva možnost takšnega vpliva prav ta pogovor-intervju, ki omogoča razčiščevanje nekaterih osnovnih dilem, ki so se ob projektu UCOG-144 pojavile. Namen UCOG-144 ni nikdar bil vzpostavitev kontekstualizacije, ki bi omogočala branje celotnega dela v Projektu Atol skozi optiko dela SI. SI je s svojimi koncepti samo omogočila, da je projekt, kakršen je UCOG, leta 1996 sploh lahko s čimer koli umetniškim korespondiral. Drugače bi lahko to bil projekt psihološkega društva za proučevanje mest in vpliva urbanega okolja na ljudi ali pa kakšnega ministrstva za obrambo - oddelek za psihične raziskave... Pa ni, temveč je in bo ostal situacionističen projekt, in to predvsem zaradi refleksivnega aparata, ki ga uporablja. Da pa bi navezava na SI kakor koli vplivala na družbeni status Projekta Atol, ne bi mogel reči. Večina ljudi je, ko so dobili v roke knjižico UCOG-144, Dokumenti-spisipravila uporabe, zadevo prelistala in jo vzela domov. V tej knjižici so namreč objavljeni eni prvih prevodov situacionističnih tekstov v slovenščino. Debordovo Poročilo o konstrukciji situacij, Teorija Dériva, Uvod v kritiko urbane geografije tei tekst Asgerja Jorna Situacionisti in avtomatizacija. Vsi ti teksti so bili temeljni za konceptualno postavitev UCOG-144, mislim pa, da je bil odziv na to, da je projekt definiran kot situacija, izredno majhen. Ga pravzaprav sploh ni bilo. Ljudje so prišli v pričakovanju fascinantnega enovečernega dogodka z mnogo tehnologije, naleteli pa so na nekaj utrujenih sprehajalcev z navigacijsko satelitsko opremo in radijskim oddajnikom na hrbtu. Slika, ki bo zdaj, ko se za UCOG-144 piše nova verzija programa in dela nova strojna oprema, v Ljubljani znova bolj pogosta. CKZ: Pa vendar, ali ne moremo govoriti o nekih simbolnih prekvalifikacijah, ki so posledica navezave na SI? Namreč, če je SI videla realizacijo umetnosti kot njeno ukinitev (preprosto povedano: umetnost bo umetnost šele takrat, ko bo postala del vsakdanjega življenja za vse, takrat pa umetnost ne bo več ločena SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 127 družbena domena, kot jo sicer poznamo, oziroma ne bo več obstajala kot Umetnost z velikim “u”), potem navezava UCOG-144 na SI nujno odpira vprašanja njegove širše umetniške in družbene referenčnosti. Prav tako pa tudi - kot tudi sam nakazuješ v svojem odgovoru - nujno vpliva na odziv občinstva. Tudi to -oropano fascinantnega tehnološkega večera in prisiljeno v soočenje z banalno plehkostjo svojih pričakovanj (s katerimi zavzame distanco do svoje včerajšnje subjektne rekonstrukcije kot “Pavlova psi” spektakularne kulturne konsumpcije) - postane subjekt koncepcije sveta onkraj ločenosti in odtujitve. MARKO PELJHAN: Jaz razvijam tezo o osveščenem kreativnem posamezniku kot centralni točki vsake širše pa tudi subjektivne transformacije, in to je realizaciji umetnosti kot integralnega dela vsakdanjega življenja zelo blizu. Projekt Atol je progresivna aktivnost, ki s časom skuša ustvarjati pogoje, da bi bila takšna transformacija mogoča. Izkušnja SI pa je, kot sem že prej povedal, za takšno operacijo ena izmed pomembnejših referenc. UCOG-144 je sistem, ki združeno individualno preslikava na neko širšo družbeno raven in kot tak npr. opravlja transformacijo refleksije urbanizma, ki je implicitno socialni fenomen. Skratka opravlja socialno funkcijo, čeprav to na prvi pogled sploh ni očitno. Zame je pomembno predvsem to, da je pri celotni metodi ohranjena integralna individualnost, ki je ključni pojem kreativnosti. CKZ: Mar ni navezava na SI tudi deloma ironična glede na situacionistično opozorilo, da ni mogoče zavzeti položaja izven spektakla in da je (ob tem) UCOG-144 odvisen od sistema vojaške tehnologije ter dobrohotnih finančnih drobtinic, ki jih (veliki) kapital namenja umetnosti? MARKO PELJHAN: O ironiji v tem primeru res ne bi mogli govoriti. Dilema vsakega umetniškega dela danes je tudi razčiščevanje njegovega kapitalskega ozadja in tudi njegovih bolj direktnih kapitalskih navezav, kakršna je npr. fiskalno financiranje ali direktno finančno sponzoriranje s strani velikega kapitala. Cinizem pozicije, ki jo danes ustvarjalec zavzame, da bi lahko ustvaril zastavljeni koncept, ima lahko zelo velik volumen. Primerov je v zgodovini umetnosti zadnjih 30 let veliko. No, pa pustiva “umetnost”. Poglej Georgea Sorosa, ki je s svojimi fundacijami tipičen primer te dvoumnosti, ki v 60-ih letih npr. ni preobleka potrošnega časa”.16 Dérive - čigar nadnaravni učinek naj bi bil predvsem ambientalen, nato pa tudi progresiven po razmisleku o srečanjih med hojo - je bil sredstvo, s katerim naj bi znova našli doživljeno doživetje in željo in ne spektakel in potrošništvo. “Situacija je zgrajena, tako kot bi jo živeli njeni graditelji. Vloga, ki jo igra ‘javnost’, ki je pasivna ali pa igra vsaj stransko vlogo, se mora stalno manjšati, medtem ko se mora vloga, ki jo igrajo tisti, ki jih ne moremo imenovati igralci, temveč v novem pomenu besede ‘doživljalci’, stalno večati.”17 V situacionističnih manifestih je doživetje zunaj kulture dobrin obstajalo kot utopična fantazija, mestni ideal, ki je obljubljal povzdignjenje doživetja nad umetnost, razkrinkanje spektakla z uporabo spektakla, podvojitev negativnega, da bi izzvali družbene spremembe. HOJA V MESTU “To, kar spreminja naše videnje ulic, je pomembnejše od tistega, kar spreminja naše videnje slikarstva.”18 Hoja po mestu, čeprav brez določenih romantičnih predahov, ki so povezani s pastoralno pokrajino, nosi druge, morda sodobnejše metafore in mitologije. Situationist International je z dérive kot politiko akcije dajal lažno podporo tem postindustrijskim fantazijam o mestu. “Nenavadno je našlo svoj metaforični dom, kar ni nenaravno, v arhitekturi: najprej v hiši, v kateri straši ali pa tudi ne, ki se pretvarja, da si lahko privošči največjo varnost, ko se odpre skrivnostnemu vdoru groze, in potem v mestu, kjer kar je bilo nekoč zazidano in intimno, potrditev skupnosti (...), zdaj deluje tuje zaradi prostorskih vdorov modernosti.”19 Mesto bi lahko gledali kot “dom” moderne psihe na eni strani in kot “hišo” nepopolnega znakovja spektakla na drugi: ti dve ideji trčita v situacionistični dérive v njuni rabi letrističnega izraza psihogeografija. Dérive je dvoumen; zdi se, da priznava nenavadni nadnaravni učinek mesta, vendar pa obenem želi spremeniti hegemonično zgradbo družbe. 128 SPEKTAKULARNA RAZKRITJA MATERIAL UMETNIŠKEGA DELA Barva, glina, bron, pissoir, distribucijski sistemi Po Duchampovi manipulaciji vsakdanjih predmetov (npr. pissoir, razstavljen kot umetniško delo v galeriji) in skupaj s Fluxusovimi “koncerti vsakdanjika” (v katerih so umetniki improvizirali; spuščali krike, risali, govorili...) so se situacionisti izognili umetnostni objektnosti, pri čemer niso razvrednotili le predmetov, ki so veljali in še vedno veljajo za umetnost, temveč so jih nadomestili z dvoumno spolitizirano akcijo hoje po mestu. Tako so skupaj s Fluxusom, poznejšimi projekti Black Mountaina in happeningi vplivali na performance art. “Naše delo ni bilo povezano s predmeti, temveč z distribucijskim sistemom (...) Središče naj bi zamenjal sistem risanja zemljevidov in reprodukcij in reportaž in govoric (...) Dokler delo ostane znotraj umetnostnega sistema, živi v skladu s pogoji tega sistema. Povzdiguje predmet -umetnost za umetnost. Ali pa povzdiguje sistem - kritika dobrin. Ali pa povzdiguje umetnika - umetnika kot vidca, umetnika kot tistega, ki se pritožuje, podivjanega umetnika. Ali pa povzdiguje občinstvo -občinstvo kot domišljavega samozadovoljnega prejemnika že znanega in prebavljenega sporočila.”20 obstajala. Soros prodaja in kupuje denar na globalnih trgih in investira v vse možne družbe, velik del dobička od te svoje uspešnosti pa kanalizira direktno v svoje nominalne nasprotnike. Ali je npr. njegova pozicija bolj cinična od tiste, v kateri se znajde prejemnik dela Sorosovega bogastva in z njim npr. realizira projekt, kakršen je UCOG-144, ki je v osnovi in na prvi pogled brezkoristno početje, ki družbo odpira šele skozi refleksijo in izkušnjo, ki jo omogoča. Predstavljajte si, da bi v 60-ih ITT denarno podpiral SI. Jaz trdim, da bi to bilo sicer možno, ni pa se zgodilo. Soros je sicer bolj kompleksen pojav, kot sta cinizem in ironija skupaj, vendar je to druga zgodba, mogoče tema neke nove tematske številke CKZ. Vojaška tehnologija v UCOG-144 pa je integralni del projekta in tukaj jaz nimam nobenih zadržkov. Nasprotno, ukvarjam se s poreklom svojih orodij in ga poskušam razumeti, kot tudi razumeti posledice, ki jih to razumevanje prinaša. Ne bom omenjal računalnikov, interneta, aluminijaste zaščitne folije, če hočeš, ali pa npr. hitrih telekomunikacij. Sam sem o tem napisal krajše predavanje z naslovom, ki na neki način pove vse: Umetnost zbiranja informacij o umetnosti vojskovanja, ki je objavljeno tudi v knjižici LF4S, Materiali-Writings, ki je izšla ob projektu LADOMIR-faktura: Četrta površina-površina stika! V tekstu razvijem tezo, da je treba o tehnoloških sistemih, ki so v nastajanju, če jih v svojem delu uporabljaš, zbirati informacije, razumeti, kako so nastali, kakšne so njihove širše implikacije. MEJNI (LIMINALEN) PROSTOR “At the limit, all that counts is the constantly shifting borderline.”21 Uporaba dejanja, akcije (kot izrazno sredstvo) v performance artu ima korenine tudi v situacionističnem razumevanju interakcije z vsakdanjim življenjem. Performance art, situacionizem kakor tudi delo Terminal (instaliran na razstavi Občutek za red; kustosinja: Zdenka Badovinac; Moderna galerija Ljubljana; 1996) Marka Peljhana si delijo odvisnost od mejnega prostora za svoje delovanje, kar je povezano s pragom tega prostora in dejstvom, da prag obstaja natančno med galerijo in zunanjim svetom. “Meje, kot so tiste med umetnostjo in neumetnostjo ali domišljijo in resničnostjo, ne zginejo tako zlahka, kot to predvidevajo CKZ: Mea culpa - moram priznati “vulgarnost” zgornjega vprašanja. Na poglobljeno vulgaren način bi lahko to vulgarnost opravičil s tem, da so v želji po preseganju družbenega sistema, ki je zgrajen po vzoru “shoot first, ask questions later”, po katerem sta posameznik in/ali posameznica “pobita”, še predno se dokopljeta do pičice samorealizacije, “teoretske” finese le meščansko-akademska kaprica (sestradani se potice ne lotijo z jedilnim priborom). Na malo manj vulgaren način pa me povezava med umetniškim izražanjem in njenim ekonomsko-političnim kontekstom ne zanima zato, ker bi mislil, da je mogoče povsem avtentično in neproblematično zavzeti neke čiste pozicije, ki bi ostale nezaznamovane od kapitala ali oblasti, temveč ker se zavedam, da je prav povezava “opozicijskih gest” z oblastjo in kapitalom način, s katerim se Spektakel legitimizira. Torej ena od strategij preseganja tega naj ne bi bila vrnitev v čistost in nedolžnost, temvečzavzem “interne” distance. Kako se je torej mogoče distancirati od spektakularne SPEKTAKULARNA RAZKRITJA 129 kooptacije znotraj spektakla? Kako predvideti iznajdljivost, s katero oblast konsolidira svoj polo`aj? MARKO PELJHAN: To je klju~no vpra{anje, ki zahteva zelo kreativen odgovor, ki mora biti zapisan v delu. To je vse. ^e neko delo vklju~uje to distanco oz. refleksijo stanja, v katerem nastaja, je to `e korak naprej, ~e to refleksijo tudi implementira in obratno sorazmerno deluje na dolo~eno celico v strukturi oblasti, dru`be in spektakla, opravlja transformacijski evolutivni proces. Princip je seveda soroden principu oz. strukturi delovanja virusov na `ive organizme. Stalno prilagajanje, prepoznavanje, napad, umik, transformacija, opazovanje, prilagajanje, napad, umik. To je ta cikel, ki je lahko preslikan tudi v sistem kreativni posameznik/ posameznica-dru`ba (spektakel, oblast... ). ^KZ: Kako se izogniti stanju, ko postane mo`nost dériva in psihogeografije, ki jo razvija UCOG-144, postmodernistični teoretiki. Stalno obstajajo pod znakom lastnega izginotja (...) Vendar niti meja niti predmet nista aktivna, temveč smo aktivni mi. Vsakič, ko je meja med umetnostjo in vsakdanjikom izbrisana, se odzovemo tako, da jo znova vzpostavimo.”22 Umetnik se lahko predstavlja znotraj, zunaj ustanove, galerije ali pa na njenem pragu. Spremenljivost sodobne umetnine, ki se zdi prehodna – ali mejna –, obstaja znotraj meja, ki jih Bürger označuje kot aporetične, notranje povezane z razmerjem odtujenega subjekta do objekta in ustanove. Pri hoji je fizično dejanje telesa zgrajeno popolnoma drugače, kot vstopata umetniški objekt in telo v mejni (liminalni) prostor. Mejni položaj razkriva tako entropijo kot možnost. Victor Turner v svojem eseju Liminality and Communitas dokazuje, da je limen – margina ali prag – časovno obdobje, v katerem neofit ali iniciiranec prestane obred, v katerem niso prisotni hl^ hI K- i ö 1 - .L .J i ?; r i «¦¦ p-"" !¦-. Im, L¦¦-.¦¦¦_¦<.i4>. jrf-'i. A-'. .-_v- ""H \> » ¦ il ? Mf^Nt; T^ =H B ^ /j lI « E»B Kg >Mj. Ht&^i --!« * ¦-- j ¦ « f |i a n * ^ \ r~ip\ *^A* J& Wl te * L1 >i r-V ^ ¦- *0 ^ H^| rf -^ i4 ffi ^ p -rj^ r ' to [fl p. 0) .- /* ti} r-1 >q + 3* « t* K\ ^ T^ ^ m M ' V [d s o "d S ^ & f trt i članki CLiX Artur [tern Sestop u~iteljev NOMINALIZEM Neko~ me je precej presunilo, ko sem v knji`nici videl profesorja, ki nam je predaval farmakologijo, kako vestno prebira novosti iz neke znanstvene revije; in sem si mislil: tak poklic je pa res mu~en, nikoli ne pride{ do konca; kak{ni frajerji so pravzaprav srednje{olski profesorji, ki jim ni treba vedeti, kaj se sproti dogaja v znanosti, temve~ kve~jemu vsakih nekaj let malce dopolnijo svoja izvajanja; pri tem pa imajo pri dijakih bistveno ve~jo avtoriteto in tudi ve~ji ugled kot tile visoko{olski u~itelji pri nas {tudentih. Za povrh sem se ve~krat spomnil tudi na poimenovanja teh ljudi: v srednji {oli je vsak u~itelj `e kar profesor – ta naziv dobi vsakdo `e ob diplomi na ustrezni pedago{ko usmerjeni fakulteti oziroma akademiji. Na fakulteti je druga~e. Kot asistente oziroma asistentke sem v obi~ajnem `ivljenju poznal tehni~ne ali fizi~ne sodelavce strokovnjakov ali mojstrov, ki so jim, denimo, podajali orodje ali jim pripravljali maso ali karkoli `e – in tako se mi je ta naziv zazdel prav poni`ujo~ za nekoga, ki je dokon~al fakulteto in suvereno obvladoval pedago{ki proces in pri katerem smo imeli tudi zelo resne in selektivne ČLANKI 159 Artur Štern kolokvije. Pa ne le to – kasneje sem izvedel, da se fazi asistentstva tako reko~ ne more{ izogniti, niti ko si `e magister. In {ele kot doktor znanosti lahko sploh vlo`i{ pro{njo za izvolitev v naslednji naziv – in preden te tudi zares potrdijo, traja v bolj{em primeru {e kak{nega pol leta. No, ko se mladi doktor – ki mu, ~e je mo{kega spola, zdaj lasje ob straneh lahko resda tudi `e lepo sivijo in se mu tudi povr{ina ~ela vidno pove~uje, pa tudi njegov prvi otrok je lahko `e v letih, ko iz {olske klopi ne zre ve~ v obli~je u~itelja, temve~ `e profesorjev – vendarle znebi tega nev{e~nega asistentstva (nomen je pri tem namre~, vsaj delno, tudi omen), postane docent. Na `alost pa tudi ta beseda po prevodu iz latin{~ine ne pomeni ni~ ve~ in ni~ manj kot u~itelj – kar pa je tudi `e vsakdo, ki u~i v prvih {tirih razredih osnovne {ole –, in se pomensko ne more kosati z `e omenjenim nazivom profesor. Docenta smo pobrali od na{ih avstro-ogrskih, se pravi nem{ko govore~ih prijateljev; vendar pa tudi Angloameri~ani v ta namen ne uporabljajo niti malo bolje zvene~ih atributov: assistant professor bi lahko razumeli kot pomo`ni profesor, da ne re~em celo kot profesor pomo~nik. Na{ega asistenta pa pri njih nadome{~a morda razmeroma le za spoznanje ugodnej{a beseda instructor – toda saj vemo, da je v splo{ni rabi jezika in{truktor vsakdo, ki koga u~i kak{ne telesne spretnosti (najlep{i spomini me navdajajo v zvezi z mojim prvim avtomobilskimin{truktorjem, ki sem ga po izdatnem prena{anju njegove arogance in ~ezmernem nakopi~enju ur ter naposled {e po neuspelem opravljanju izpita zapustil in zamenjal firmo) ali pa se v prostem ~asu za honorar ukvarja s posameznimi osnovno{olci, ki ob~asno zabredejo v umsko nemo~ ali pretirano lenobo. ^e so docentu kolegi naklonjeni, postane po nadaljnjih nekaj letih kon~no tudi univerzitetni profesor. Toda najprej izredni. Nepou~enim se resda lahko zdi, da je to {e nekaj ve~, kot ~e bi bil, denimo, neizreden, torej navaden profesor. Nekaterim od tistih pa, ki nekaj malega o hierarhiji akademskih nazivov vendarle vedo, se zdi izredni profesor oznaka za tistega, ki pravzaprav {e ni ~isto zrel za povsem pravo profesuro. Naposled pridemo tudi do rednega profesorja. V mnogih primerih {ele takrat, ko je dani ~lovek `e krepko onstran svojih najbolj – ali sploh {e – ustvarjalnih let. Vendar zdaj ima, vsaj ponavadi je tako, `e veliko mo~ odlo~anja in pomemben vpliv na napredovanje drugih, mlaj{ih kolegov, ki plezajo za njim po tej gerontokratsko urejeni hierarhi~ni lestvici. 160 ČLANKI Sestop u~iteljev OPORTUNIZEM Selekcija na univerzi Pri tem obstaja, kajpak, tudi druga plat. Prenekateri stari profesor je seveda dejansko in objektivno bistveno sposobnej{i znanstvenik in ustvarjalec od nekaterih drugih, ki mu ~asovno sledijo in, v {tevilnih primerih, nestrpno ~akajo na njegov odhod. Pri tem je zelo `alostno in povsem paradoksalno – pa vendar docela `ivljenjsko in logi~no – da se ob ~asu upokojitve ravno tisti ostareli ustvarjalci, ki so – {e vedno – najve~ji umi in nosilci naj`lahtnej{e duhovnosti, z najmanj odpora poslovijo od svojega formalnega delovnega mesta. Tisti pa, ki so naredili bore malo koristnega – razen zase –, pa so seveda druga~nih stali{~ glede svojega odhoda s prizori{~a – in se {e dolga leta, realno povsem nepotrebni in karseda nadle`ni, smukajo po svojih uzurpiranih kabinetih in in{titutskih hodnikih. Zanimiv pa je tudi pogled na naslednike teh profesorjev enega in drugega tipa. Najprej so tu tisti, ki sku{ajo svojega predhodnika ~imprej spraviti s prizori{~a. Kolikor bolj je tak{na usmerjenost brezkompromisna, toliko ve~ verjetnosti je, da ni ravno vrhunsko humana – celo ~e ta predhodnik spada med pravkar omenjene stare in docela pogre{ljive te~nobe, se zdi, da ne bi nikogar pobralo, ~e bi vendarle pokazal vsaj malce pietete do starca. Bistveno huj{i pa je primer, ko se predstavnik srednje generacije, ki se ravno dokoplje do pomembnej{ega polo`aja, spravi na svojega {e vedno ustvarjalnega predhodnika in ga s svojo politi~no – ali kakr{no koli `e – mo~jo tudi spodnese. Pri vsem tem velja seveda dokaj strogo pravilo obratnega sorazmerja med ustvarjalno vrednostjo tega naslednika in pa njegovo te`njo po ~imprej{nji prevladi. Tisti, ki so duhovno in kreativnostno samouresni~eni, kajpada ne potrebujejo tovrstne oblike samopotrjevanja. Dr`i pa, da imamo tu vsaj potencialno tudi {e posebno skupino, namre~ lenuhov, v katero spadajo tisti, ki niti niso ustvarjalni niti se jim ne ljubi prevzemati kak{ne vi{je ali dodatne pozicije. Negativna univerzitetna selekcija In ko smo `e pri tem psihologoidnem {pekuliranju o zna~ajih visoko{olskih eminenc, si poglejmo {e eno prvino univerzitetnega `ivljenja, ki je nekaterim znana pod imenom negativna selekcija. Marsikdo, ki je bil kdaj na univerzi, bi se podpisal pod trditev, da je kvaliteta prihajajo~ih izobra`evalno-raziskovalnih kadrov vse prepogosto uravnavana po na~elu: raj{i premalo kot preve~ sposobnosti. Kvalitetni profesorji pri ČLANKI 161 Artur Štern tem ponavadi ne posegajo po tem kriteriju izbire, saj se spri~o svoje samoaktualiziranosti ne bojijo vzeti za svojega naslednika nekoga, ki jim je, vsaj v potencialnem smislu, dorasel – in ki jih bo v nadaljevanju, vsaj kar zadeva novo znanje, seveda kaj kmalu tudi presegel. Drugi, manj sposobni, pa zato upravi~eno toliko bolj prepla{eni glede svoje prihodnosti na danem polo`aju, tega sku{ajo obvarovati tako, da za naslednika vzamejo karseda nesposobnega kandidata – ki jih, po njihovem prepri~anju, ne bo mogel ogro`ati. In ker vsak naslednji po isti logiki to po~ne {e naprej, je s tem miselnim eksperimentom hipoteza o negativni selekciji na univerzi `e dobro podprta, legitimna in smiselna. Paradoks neumnega profesorja Manj smiselno pa se zdi pravkar opisano po~etje teh selektorjev. S svojim izborom najbolj{ega kandidata bo sposobni profesor ne le izpolnil svoje duhovno in eti~no poslanstvo do dru`be, temve~ bo – malce presunljivo in nepri~akovano za zagovornike druge perspektive – koristil tudi samemu sebi: sposobnemu nasledniku namre~ ne bo pri{lo na misel, da bi se ukvarjal s tako pritlehnimi opravili, kot je rovarjenje proti svojemu predhodniku, temve~ se bo raj{i – in to v ustvarjalnem sodelovanju z njim – posve~al pomembnej{im opravilom na svojem profesionalnem podro~ju. Na drugi strani pa imamo situacijo, ki jo bom poimenoval paradoks neumnega profesorja. Nesposobni naslednik se, prav tako kot njegov predhodnik, vsaj implicitno zaveda svoje neadekvatnosti za mesto, ki ga zasede – in prav zato, ker v smislu ustvarjanja tehtnih vrednot ne more se~i takoreko~ nikamor, mu ostaja toliko ve~ ~asa, energije in zlasti motivov za razmi{ljanje o tem, kako bi si zagotovil manifestno vi{jo pozicijo in hitrej{o kariero. ^e malo zaostrimo trditev, si je neumni profesor – namesto da bi vzel sposobnega naslednika, ki ga v resnici sploh ne bi ogro`al, temve~ bi ob svojem ustvarjalnem delu mirno prena{al njegovo nepomembno prisotnost – vzredil ka~o v nedrih oziroma nekoga, ki je – kot bi zagodla Erazem in potepuh – bolj pesjanski od izhodi{~nega pesjana. SKEPTICIZEM Vpra{ljivost znanja Ko sem govoril o vrlinah kvalitetnih profesorjev, nisem omenjal znanja, temve~ predvsem duhovno kultiviranost in 162 ČLANKI Sestop u~iteljev ustvarjalno zavest. Znanje je namre~ v dana{njem ~asu postalo nekaj zelo relativnega in vpra{ljivega. Poleg tega je tudi `e Fromm dobro ozna~il tiste, ki kopi~ijo znanje, niso pa pri tem tudi modri, za pravzaprav ni~ dosti druga~ne od tistih, ki kopi~ijo predmete, statusne simbole ali pa naprimer posnetke s potovanj po svetu. Vsi omenjeni `ive po na~elu imeti (Fromm 1989). [e dlje lahko gremo: ti, ki posedujejo toliko ve~ znanja in ki jim to v smislu zve~anja njihovih vrlin ni~ ne pomaga, so pravzaprav {e slab{i od najprimitivnej{ega finan~ne`a ali pa avanturista, ki se klati po svetu z namenom, da bi se s temi svojimi dogodiv{~inami nato hvalil. Za razliko od obojih (a od drugih vendarle bistveno manj{o kot od prvih) imajo namre~ kup potencialno dragocenih informacij, iz katerih pa kljub vsemu ne izlu{~ijo nobene pomembne vrednote. Lahko se torej zgodi, da kdo ve nepopisno veliko podatkov, pa je zato {e vedno bedak – ker iz njih ne zna logi~no in ustvarjalno sklepati. Kot to velja v vsakr{ni skupini ljudi, so tudi med pedagogi tovrstne razlike med posamezniki velikanske. Znano je, dalje, tudi to, da so nekateri vrhunski strokovnjaki in znanstveniki obupno slabi in docela nerazumljivi predavatelji – in v funkcionalnem pedago{kem smislu ni tak ~lovek ni~ dosti bolj uporaben, kot ~e bi bil preprosto, kratko in malo, neumen. Na tem mestu je torej pomembno predvsem dejstvo, da sámo znanje ni tista edina pomembna lastnost, ki daje profesorju vso kompetenco za njegovo delo. ^e je bil v starih ~asih ta kriterij morda, zelo pogojno re~eno, {e zadosten, pa to danes prav zagotovo ni ve~. Evolucija u~iteljske nevednosti [e sre~a, bi rekli klasi~ni predavatelji. ^e bi namre~ pri njih merili le znanje, bi lahko v nekaj dneh pozaprli vse {ole po svetu in bi se mladci nato izobra`evali le {e iz ra~unalnikov, povezanih v svetovno omre`je. Kljub temu, da – vsaj predvidoma – obstaja poleg te tehnologije vendar tudi nekaj, kar lahko nudi le predavatelj v ~love{ki podobi, pa velja, da se je pomembnost in s tem tudi vrednost u~itelja v dana{njem ~asu,v primerjavi z nekaj leti nazaj, {e bolj pa v primerjavi z desetletji in stoletji v preteklosti, silno zmanj{ala. ^e se danes lahko `e vsak otrok spomni vpra{anja in najde ~isto sam – z uporabo tehnike – tudi odgovor nanj, o katerem se njegovemu u~itelju niti sanja ne, pa je bil v Dickensovih ~asih u~itelj malone dejansko bog i batina (vsaj to zadnje nedvomno). ^e le malo pretiravam, je mogo~e trditi, da je lahko, kdor se je profesionalno ukvarjal s kakim podro~jem, v resnici prebral vse pomembne obstoje~e ČLANKI 163 Artur Štern knjige in bil s tem absolutno informiran – o svojem predmetu ni vedel samo ve~ kot kdorkoli drug, temve~ dobesedno vse, kar se je dalo v tistem ~asu o njem sploh vedeti. U~itelj je bil tedaj res avtoriteta v informacijskem smislu. Avtoriteta tak{ne vrste so ponekod tudi {e danes razni osnovno{olski in deloma srednje{olski pedagogi. Ker so bolj informirani in tudi bolj izku{eni od svojih u~encev oziroma dijakov, velja njihova beseda v mnogih primerih {e vedno za absolutno resnico. Posamezniki med njimi pa se `e dobro zavedajo svoje relativnosti in omejenosti ter zaradi tega postanejo do svojih podrejenih ponavadi tudi bolj liberalni. Pravilo – kajpak tudi z izjemami – pa tak{en odnos postane na fakultetah. Tamkaj{nji profesorji, vsaj na~eloma, pristopajo k delu na bolj razsvetljeni osnovi. Bistveno la`je jim je pri tem tudi zaradi dejstva, da so {tudentje `e bolj zreli in da je tudi njihova prisotnost, vsaj kar zadeva predavanja, neobvezna – torej prihajajo v glavnem le tisti, ki jih stvar zanima (~e pa kdo prihaja le iz oportunisti~nih pobud, ~e{ da si ga bo predavatelj zapomnil kot marljivega {tudenta, pa vsaj ne povzro~a nereda v prostoru – kar je pri pedagogih na ni`jih stopnjah izobra`evanja pogost razlog za izvajanje sankcij in umetno zvi{evanje svoje avtoritete po na~elih, ki nimajo ni~ skupnega s tehtnimi argumenti). Po doslej zapisanem lahko misli o tem kognicijskem sestopu u~iteljev strnemo v dva trenda. Prvega je mo~ zaznavati kot zgodovinsko nara{~anje svetovnega znanja in s tem relativno zmanj{evanje prvotne vsevednosti posameznika, obenem pa seveda tudi njegove potencialne arogance (~eprav smo videli, da je le to pogosto mo~ zaslediti ravno pri tistih, ki imajo najmanj opravi~ljive podlage zanjo; in prav to je seveda spet vzrok, da se pojavi in bohoti... – toda stvari se pri tem `e zavrtijo v nere{ljive miselne zanke). Drugi trend pa je mogo~e opisati kot hkratno nara{~anje znanja u~iteljev od osnovne do visoke {ole in pa njihove zavesti o lastni omejenosti. To zve~uje tolerantnost in neavtoritarnost {olskega re`ima, bolj ko se pomikamo navzgor – in izku{nja nekega razmeroma ustvarjalnega ~loveka lahko naprimer poka`e, da je bila zanj osnovna {ola karseda dolgo~asna spri~o njenega prete`nega vztrajanja pri mehani~nem u~enju stavkov brez pravega razmi{ljanja in ustvarjalnosti; srednja {ola mu je bila s svojimi dodatnimi, a `al samo obremenjujo~imi zahtevami kve~jemu zoprna in posiljujo~a; fakulteta pa s svojo bistveno zve~ano liberalnostjo zanj `e veliko bolj u~inkovita in tudi prijetna; na magisteriju so kolokviji le {e prijetni pogovori, doktorat pa lahko omogo~a {e veliko ve~ samostojnosti in celo pravi polet ustvarjalnosti. 164 ČLANKI Sestop u~iteljev Vpra{ljivost znanosti Bolj ko je predavatelj uravnove{en in pri sebi, bolj se zaveda svojega brezmejnega in vseskozi brezglavo nara{~ajo~ega neznanja v primerjavi s svetom. Poleg te nore zbezljanosti sodobne informatike, ki nas dela ~edalje bolj majhne v ~isto tehni~nem smislu, pa se pojavljajo tudi legitimni filozofski koncepti, ki govorijo o nemo~i tudi same znanosti, in to ne le v tehni~nem, marve~ celo v konceptualnem smislu. Popperjeva ovrgljivost, ki jo je kot kriterij za znanstvenost uvedel namesto predtem veljavnega na~ela dokazljivosti, je `e eden od njih. Po njem znanost tudi teoreti~no ni ve~ sposobna povedati, kaj je res, temve~ se lahko resnici samo pribli`a (Popper 1959). [e naprej pa je {el filozof znanosti Feyerabend, ki je govoril o anarhizmu teorij – ~e{ da ne bo nikoli prevladala ena sama znanstvena teorija, marve~ bodo vselej soobstajali rivalski pogledi na stvarnost; in – kar je {e bolj radikalno – v samem izhodi{~u nista mistika in religija po njegovem mnenju prav ni~ manj legitimni za razlago sveta, kot to velja za znanstvene pristope (Feyerabend 1975). Vsa na{teta dejstva so izobra`enemu u~itelju nato tudi v vseskozi{nji opomin, naj od svojih {tudentov vendar ne zahteva pretiranega pomnjenja podatkov – saj se ti lahko iz neke druge perspektive ka`ejo tudi kot popolnoma nepotrebni. Vpra{ljivost u~iteljeve avtoritete Obravnavani u~iteljev sestop na podro~ju znanja ima, kot je mo~ pri~akovati, tudi svojo slabo stran. Kljub dejstvu, da je liberalni, razsvetljeni u~itelj veliko bolj ~love{ki in ljubezniv, prihaja v novej{em ~asu do vse manj{ega spo{tovanja {tudentov do njega. Vzrokov za to je ve~. Prvi je gotovo ta, da se sami {tudentje zavedajo opisane inherentne omejenosti njihovega predavatelja in njegovega ~edalje manj{ega pomena v svetovni areni, poleg tega pa, kot re~eno, lahko do odgovorov na zanje pomembna `ivljenjska, kot tudi na strokovna vpra{anja ~edalje bolj zlahka prihajajo povsem mimo njega. ^im bolj se u~itelj tega zaveda, bolj skromen je in manj{i pritisk izvaja nanje – in tu imamo nato `e drugega od napovedanih vzrokov, ki omogo~ajo, da se nespo{tovanje do njega razpase. Naleti namre~ na tisti psiholo{ki dejavnik, ki izhaja iz zakonitosti sile in protisile: razen v idealno harmoni~nih odnosih – in {e ti niso ve~ni – namre~ velja, da ena od udele`enih strani v skorajda kakr{nemkoli odnosu ustvarja malo ve~ pritiska na drugo; ta pa se umika, popu{~a. Te`ava je v tem, da ~e bi dotedanji pritisk prve strani prenehal, bi ga kaj kmalu ČLANKI 165 Artur Štern za~ela izvajati druga stran. Najbolj zgovorne primere najdemo praviloma kar v na{ih vsakdanjih odnosih z najbli`jim, partnerjem. Dobri profesor torej, ki se po lastni odlo~itvi skoraj povsem izena~i s {tudenti, lahko postane `rtev opisanega na~ela. [tudentje ga pri~nejo najprej tikati (s ~imer ni, vzeto samo po sebi, {e ni~ narobe), nato pa o njem celo zvi{ka soditi, ~e{ kako lahko tak ~lovek, ki {e sam ni prepri~an o svojem znanju, u~i druge... A ~e govorimo o razsvetljenem in ~vrstem ~loveku, se pri njem ta pretirana dobrodu{nost le ne bo pojavila, temve~ `e predvidi, kaj lahko sledi iz nje. In tako se bo – iz povsem druga~nih razlogov, kot je avtoritativnost – kljub vsemu obna{al bolj strogo. Vpra{anje je le, koliko ~asa se lahko ta njegova pokon~na dr`a ohrani – glede na to, da ga obdaja svet, ki je prenapolnjen z zahtevami po raznih moralno vpra{ljivih kompromisih. FEMINIZEM Kot ka`ejo podatki, se – ne le na humanisti~no ali nekaterih dru`boslovno usmerjenih dodiplomskih stopnjah {tudija, kjer je lep{i spol v {tevil~nosti `e dolgo prevladoval, temve~ tudi na {tevilnih drugih podro~jih visokega {olstva in tudi vrhunske znanosti – pojavlja ~edalje ve~ `ensk. Eden od mo`nih razlogov za to feminizacijo je dejstvo, da v kapitalisti~nem okolju ne {olstvo in ne znanost samim njenim ustvarjalcem in izvajalcem ne prina{ata ravno astronomsko visokih dohodkov – in po splo{no uveljavljenem in tudi sociobiolo{ko utemeljenem na~elu, da je mo{ki veliko bolj usmerjen v pridobivanje denarja kot `enska – saj si lahko mo{ki z denarjem, nemalokrat preverjeno in potrjeno (Buss 1994, Wright 1995), bistveno bolj pove~a svoj reprodukcijski potencial –, je stvar videti pojasnjena. S samo feminizacijo seveda ni ni~ narobe – do te`av pride takrat, ko nastopi feminizem. S tem izrazom ozna~ujem le tisto skrajno in neupravi~eno stopnjo gnanja posameznic za tem, da bi `enske dosegle prevlado; `elja po emancipaciji oziroma ukinitvi manipulacije z `enskami pa po mojem mnenju sploh ne spada pod naslov feminizem, temve~ gre za vpra{anje najbolj ob~e pravi~nosti in demokrati~nosti, ki mu ime feminizem lahko edinole {koduje, saj pri mo{kem spolu neredko ustvarja nepotrebno psiholo{ko alergijo in avtomati~no usmeritev v nesodelovanje in tudi u~inkovito kljubovanje. Ena od resnih gro`enj za liberalnega profesorja (~e je ta pa~ mo{kega spola), ki se je pri nas zaenkrat {e nismo dobro zavedeli, je nara{~ajo~a mo~ tako imenovane {ibke ogro`ene 166 ČLANKI Sestop u~iteljev `enske. Zelo preprost in hkrati sila skrajen primer napovedanega argumenta ponuja drama Ameri~ana Davida Mameta z naslovom Oleanna, kjer {tudentka obto`i profesorja spolnega nadlegovanja, ne da bi bil on tega v resnici kriv, temve~ je sku{al biti do nje le karseda ~love{ki in ustre`ljiv (Mamet 1993). Seveda pa to ne pomeni, da so zdaj mo{ki kar naenkrat postali ogro`eni del populacije: s svojo fizi~no mo~jo in hormonskim sistemom, ki je, govore~ statisti~no, vsekakor bolj nagnjen k nasilju kot `enska natura, bodo tudi {e v prihodnje najbr` bistveno ve~ja gro`nja za nasprotni spol kot pa obratno. In tudi tisti profesorji, ki dejansko nadlegujejo svoje {tudentke, bodo morda marsikje {e vedno {tevil~no prevladovali nad tistimi, ki so obto`eni po krivici. Treba se je le zavedati, da ni absolutno resni~nih sodb, ki bi se nana{ale na posameznike `e samo zavoljo njihove pripadnosti enemu ali drugemu spolu. Feminizem, kot je bil obravnavan v tem okviru, v resnici ni nikakr{na absolutno obstoje~a kategorija znotraj razprave o sestopu u~iteljev – omejil sem se pa~ le na mo{ki del profesorskega stanu, ki je na univerzah tradicionalno prevladoval. S profesoricami pa se bomo ukvarjali kdaj v prihodnosti, ko bo tudi ve~ podatkov o njihovi morebitni seksisti~ni ali seksualno-manipulatorski vlogi. KAPITALIZEM Grabte dnarje... Pregovor pravi: ~e bi bil vede`, ne bi bil reve`. Do neke mere to seveda velja. Toda kdor ve {e veliko ve~, kot mu je potrebno le za sprotno uspe{no delovanje, postane Hamlet, dvomljivec. ^e pa vzamemo omenjeni pregovor dobesedno, ga lahko na podlagi empiri~nih dejstev tudi izpodbijamo. Prototip vede`ev so – kdo drug kot ravno univerzitetni profesorji. Ne bomo sicer pretiravali in trdili, da so revni; vsi pa vemo, da gotovo ne zaslu`ijo toliko, kot je realna vrednost njihovega znanja – zlasti ~e jih primerjamo z raznimi {pekulanti in prekup~evalci, ki pri svojem vsakdanjem delu najve~krat uporabljajo precej manj{i del kapacitet povpre~nega ~love{kega uma. A te`av pri tem seveda ni: kdor je samouresni~en v okviru svojega poklicnega dela, mu je denar bistveno manj pomemben in ga tudi potrebuje neprimerno manj kot drugi. Tudi ~e se vozi v starem hro{~u – nekateri njegovi nekdanji so{olci iz osnovne {ole (seveda prav tisti, ki skoraj ne vedo, da obstajajo {e katere druge) pa se mu naprimer prito`ujejo nad visokimi davki na obrt, zaradi ~esar se zdaj ne morejo odlo~iti, ali bi kupili ČLANKI 167 Artur Štern najmo~nej{o ali le drugo najmo~nej{o alfo – mu ni dosti mar. Problem nastopi {ele tedaj, ko denar dejansko pri~ne spreminjati njegovo, in to celo tudi profesionalno usodo. Kapital je tudi v ~isti znanosti zakoreninjen veliko globlje, kot si mislimo. Pri tem sploh ne nameravam obravnavati dotacij ministrstva za znanost, ki so `e malone po svoji definiciji usmerjene v glavnem v tehnolo{ke, mnogo manj pa v kreativnostne, kaj {ele v duhovne vrednote raziskovanja. [e toliko manj je seveda mo~ pri~akovati od naro~nikov aplikativnih raziskav. A do sem je stvar docela jasna – in celo pateti~no bi bilo, ~e bi potekala druga~e. Zagata se pojavi nekje drugje. V OBJEMU KAPITALA Institucionalni del zgodbe Za vzorec vzemimo kak{no ugledno privatno, denimo, ameri{ko univerzo, kjer so zaposleni vrhunski znanstveniki, ki so obenem tudi (bolj ali manj vrhunski) predavatelji. Glavni pogoj za njihovo zasedanje mesta na univerzi je {tevilo objav v najuglednej{ih svetovnih znanstvenih revijah. Z drugimi besedami: ~e nekdo ho~e biti predavatelj na ugledni poziciji, mora biti najprej vrhunski znanstvenik, ali morda pravilneje – od najvi{jih obstoje~ih avtoritet priznan raziskovalec in objavljalec znanstvenih oziroma strokovnih ~lankov. Pravilo publish or perish se torej ne nana{a le na znanstvenoraziskovalno sfero – kjer se morda {e lahko zdi upravi~eno trditi, da tisti, ki ne objavlja, svetu pa~ nima kaj pametnega pokazati; marve~ sega njegova veljava onstran legitimnosti, ki bi jo zagotavljala zdrava logika: kar naenkrat naj bi se v peklu pozabe in nezaposlenosti morali cvreti tudi tisti, morda odli~ni pedagogi, ki pa~ niso tako zelo uspe{ni v znanstvenoraziskovalni sferi. Tak{no pravilo se zdi izrazito nesmiselno, {e zlasti ~e se spomnimo `e omenjene te`ave v zvezi s pedago{ko inkompetentnostjo mnogih veljakov iz raziskovalno znanstvenega sveta. Na nekaterih univerzah po svetu, za razliko od gornjega nesmisla, upo{tevajo to nepovezanost med eno in drugo ~love{ko sposobnostjo, in pri njih obstaja poleg profesorja – znanstvenika in pedagoga v eni osebi – tudi polo`aj predavatelja, lecturer – ki se mu glede svojega obstoja ni treba kar naprej bati, ali bo z revijalnimi objavami nagrebel dovolj to~k, da bo izvoljen {e za nadaljnji mandat – temve~ se lahko z zadovoljstvom, in prav zato tudi {e veliko bolj profesionalno, prepu{~a pripravi svojih predavanj, ki so zato lahko bolj izdelana in zanimiva. Vpletenost kapitala v tu obravnavano podro~je se ka`e 168 ČLANKI Sestop u~iteljev najprej skozi samo dejstvo, da obstaja v tem, navidez sicer odprtem svetu, precej tesno zaprt za~arani krog. Na najuglednej{ih {olah predavajo tisti, ki objavljajo v najuglednej{ih revijah. V najuglednej{ih revijah pa objavljajo predvsem tisti, ki delajo na priznanih in{titucijah1 . Na priznanih in{titucijah, kot je kaj lahko sklepati, delajo vendarle predvsem tisti, ki so se {olali na priznanih univerzah. In s tem je krog zaprt, najden pa tudi skriti vpliv kapitala: na najbolj{ih {olah se namre~ {olajo le bogati. Personalni del zgodbe Poleg pritiska, ki ga na predavatelja izvaja sama in{titucija s svojimi zahtevami oziroma ves ta sistem, v katerem je tudi in{titucija le nemo~en del, obstaja tudi druga, celo neposredna oblika povezave med kapitalom in mo~jo u~inkovanja na pedagoga. [tudentje, ki pla~ujejo drago {olnino, in ki – kot smo videli `e prej, pedagogu `e tako zlahka zrastejo ~ez glavo zaradi delovanja prvin informacijske ali pa feministi~ne revolucije – imajo seveda {e kako jasne ob~utke svoje velevrednosti v primerjavi s svojim skepti~nim, samovpra{ljivim profesorjem, ki je poleg tega – ~eravno mu je dolo~ena vsota denarja verjetno sploh omogo~ila vstop v opisani krog – zdaj tudi v finan~nem smislu nemara prava uboga para v primerjavi s kak{nim profitolovcem, kakr{ni so posamezni o~etje ali matere tovrstnih {tudentov. In ko se vsa ta nasprotja enkrat strnejo in obrnejo proti nekemu predavatelju, ker je, recimo, zagre{il neko manj{o nepremi{ljenost – se zlahka zgodi, da ga skupinica tendencioznih mladcev odplavi s katedre. Diaboli~ni motor vsega tega dogajanja, ki smo ga lahko za~utili, kako deluje iz ozadja – ~e se, z nostalgi~nim spominom na na{o preteklost, izra`am nekoliko po marksisti~no –, pa ima `e znano ime: kapital. 1 O tem govori naprimer zgodba nekega mehi{kega znanstvenika, ki je brez te`ave objavljal ~lanke v vrhunskih revijah, vse dokler je bil gostujo~i raziskovalec v okviru neke znane skupine na nekem znanem severnoameri{kem in{titutu; ko pa se je vrnil in z doma~e univerze poslal svoje nadaljnje {tudije enake kvalitete in relevantnosti, z objavami na vsem lepem ni bilo ve~ ni~. MATERIALIZEM Obstaja {e ena oblika vpletenosti kapitalisti~nih veljav – a, za razliko od gornjih, samo na posredni, metafori~ni ravni. Videli smo, da je edina pomembna vrednota, s katero lahko nekdo zagotavlja svojo znanstveno in s tem pedago{ko kvaliteto – {tevilo uglednih objav. Prav ni~ ne zale`e {e tako imenitna razprava, ~e ni objavljena tudi v imenitni reviji. In narobe: {e tako povpre~na ali celo zmotna in zavajajo~a pisanja, ki se, denimo, pritihotapijo do objave v ustrezni reviji, so v tem smislu vzeta za suho zlato. Gre torej za nenavadno, tako reko~ srhljivo, udejanjanje ČLANKI 169 Artur Štern na~ela imeti, za pravo moderno racionalisti~no pismou{tvo, kar je spri~o svoje navidezne, a la`ne pripadnosti podro~ju, ki se posku{a pribli`evati resnici kot vrednoti, pa~ skrajno perverzno. Biti dober – samo po sebi torej ne pomeni ~isto ni~. Imeti objave (ki so verjetno dobre) v priznanih revijah (ki so najbr` tudi kvalitetne) – pa je edini zveli~avni kriterij v sodobnem svetu znanosti; kriterij, ki pa tudi nedvoumno govori o svojem poreklu: vulgarnem kapitalisti~no-posesivisti~nem materializmu. Izroditev veljav pa je lahko {e huj{a kot vse doslej opisano. Poznam naprimer ~loveka, ki je objavil `e precej ~lankov v raznih najsolidnej{ih doma~ih revijah, nima pa ravno veliko tujih objav – ker se je pa~ usmeril v samo vsebino ustvarjanja in ob tem tudi v estetiko izraznega jezika (prav ta estetika in pa metaforika sta za ortodoksni scientizem, vemo, najhuj{a zlo~ina), ne pa predvsem v nenehno more~e prilagajanje zahtevam tujih uredni{tev, ki bi mu stvari objavljala, da bi pa~ lahko potem okoli mahal s temi formalisti~nimi psevdovrednotami. ^lanek s svojim sporo~ilom in v svoji obliki je zanj kon~ni izdelek, in s tem tudi cilj po~etja, ne pa sredstvo za dosego neke druge, heteronomne vrednosti. Pa ga je nekdo – ki, o~itno, podobno kot ve~ina, ni dojel prav ni~ od tega – dobronamerno pou~il o dejstvu, da bi moral objavljati v svetovno priznanih tujih revijah, toda z naslednjimi besedami: saj, kvantiteta je `e velika, toda zdaj je va`na {e kvaliteta! Tudi sam sem stopil v ta toliko `eleni visoko{olski svet pedago{kih izvajanj – in zdaj, tako kot vsi njegovi prebivalci, ob~asno plezam ~ez razli~ne naravne in nenaravne ovire; drugi~ mirno stopam po njegovih planjavah in drugih podobah razse`nosti; v~asih se zavedam, kako neizbe`en, samookruten, in tudi `e izvr{en, je ta na{ mnogoteri sestop – in naposled, kako oto`no prijeten je ob~utek njegovega samozavedanja, ki tako `e v ~asih sedanjosti razblinja vtis velike resnobe. Izvle~ek Esej opisno in analiti~no govori o nekaterih objektivnih pojavih, ki so v sodobnem ~asu spremenili odnos univerzitetnih pedagogov do sebe in svojega dela, do svojih slu{ateljev in do sveta. Loteva se univerzitetne nomenklature, obravnava univerzitetno hierarhijo in gerontokracijo, negativno selekcijo na univerzi, izpostavi tako imenovani paradoks neumnega profesorja, komentira nara{~ajo~o vpra{ljivost znanja, znanosti in u~iteljeve avtoritete, pa tudi negativne vplive radikalnega 170 ČLANKI Sestop u~iteljev feminizma, kapitalizma in vulgarnomaterialisti~nih vrednot na eksistenco in delo predavateljev. Artur [tern (1965), doktor biolo{kih znanosti, znanstveni sodelavec in{tituta Bion, avtor knjige Altruizem (ZPS, 1996) in soavtor knjig Evolucija ([OU, 1996) ter Gen v valovih – Porajanje nove biologije (ZPS, 1996) LITERATURA BUSS D. M. (1994): The evolution of desire. Harper Collins Publishers, New York. FEYERABEND P. (1975): Against method. Verso Edition. FROMM E. (1989): Imati ili biti? Naprijed, Nolit, Zagreb. MAMET D. (1993): Oleanna. Methuen & Royal Court, London. POPPER KR. (1959): The logic of scientific discovery. Hutchinson, London. WRIGHT R. (1995): The moral animal. Random House, New York. ČLANKI 171 Miro Cerar, Igor Luk{i~ Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija Uvod Razprave o demokraciji vedno na novo opozarjajo, da demokracije brez svobode informiranja ne more biti.1 Boj za komunikacijske pravice in svobo{~ine je bil vseskozi v jedru boja za svobodo in demokracijo. Demokratizacija pomeni “mnogo ve~ kot le zamenjavo nedemokrati~no izbrane oblasti in obrat ali povratek k tr`ni ekonomiji...” in “zahteva rekonceptualizacijo in prestrukturiranje kompleksnih odnosov med mediji, dr`avo in civilno dru`bo” (Splichal 1992, str. 3). V Sloveniji se tak korenit preobrat iz ve~ razlogov {e ni zgodil. V osemdesetih letih, zlasti v drugi polovici, so neodvisna gibanja, iniciative posameznikov in okrepljena reformna struja v politi~ni eliti razrahljali politi~ni monopol vladajo~e revolucionarne elite, ki je v prvem revolucionarnem obdobju povsem nadzirala tisk. V drugem obdobju je bilo nadziranje omejeno, tako da je elita morala pose~i po zaplembah ali sodnem preganjanju novinarjev in urednikov. Pod udarom je bil zlasti {tudentski tisk in kasneje, ko se je otresel tutorstva mladinske organizacije, mladinski tisk. Postopno sta se odprla tudi televizija in radio in omogo~ala svoboden pretok informacij in diskusijo o klju~nih politi~nih vpra{anjih. Demokrati~na 1 Celo minimalna definicija demokracije po Bobioju (1987, str. 25) zahteva udejanjenje “tako imenovanih temeljnih pravic: svobode mnenja, izra`anja, govora, zdru`evanja itd.”. Tudi Dahl (1991) med temeljne zna~ilnosti sodobnih demokracij {teje za{~ito svobode izra`anja in “dostop do alternativnih virov informacij, ki niso pod nadzorom dr`ave ali kako druga~e monopolizirani”. Podrobneje o razmerju med demokracijo in komuniciranjem glej v delu Slavko Splichal in Janet Wasko (ur.), Communication and Democracy, Ablex, Norwood, New Jersey, 1993. ČLANKI 173 Miro Cerar, Igor Luk{i~ 2 Eden od voditeljev zmagovite koalicije DEMOS, v letih 1990-94 obrambni minister Janez Jan{a, je izjavil, da je bilo poro~anje s prve seje strankarske skup{~ine leta 1990 “labodji spev slovenskega novinarstva”. revolucija je v kratkem pometla s pridobitvami na podro~ju svobode tiska s konca osemdesetih let. [ele po nekaj letih se sedaj vzpostavljajo razmere, ki so primerljive z onimi ob koncu osemdesetih let. Omeniti velja, da je bila v Sloveniji (in SFRJ) `e v ustavi iz leta 1963 zapisana pravica do objave mnenja. V osemdesetih letih so to pravico in pa pravico do odgovora za~eli dr`avljani Slovenije mno`i~no uporabljati v tisku. Pomemben precedens je bila odlo~itev slovenskega Vrhovnega sodi{~a, ki je dnevniku Delo nalo`ilo objavo ~lanka, v katerem je avtor kritiziral visokega funkcionarja ZKS in ga uredni{tvo sprva ni hotelo objaviti (leta 1985). “Ta primer je pomenil prelomnico v odnosih med mediji, politiko in bralci” (Splichal 1995, str. 182). Novi zakon o javnih ob~ilih, ki je pri{el v obravnavo leta 1991, je obe pridobitvi odpravil ob podpori Dru{tva novinarjev in parlamentarnih strank. Demokracija se je v Sloveniji udejanjala pod geslom pluralizma. Pluralizem se je uveljavljal predvsem kot ve~strankarstvo. Tako so prvi koraki nove demokracije pomenili v prvi vrsti uvajanje partitokracije, delitev javne oblasti med zmagovite stranke. Ista usoda je zadela podro~je informiranja. “Pretiravali bi, ko bi trdili, da je z demokrati~nimi revolucijami v Vzhodno-Srednji Evropi povezan kak{en ve~ji prodor v smislu de- ali re-regulacije medijev, kvalitetnih programov ali novih oblik organizacije medijev in upravljanja z njimi” (Splichal 1992, str. 212). V prvih letih demokracije so stranke te`ile k prevzemanju informacijskih poti, nekatere pa so ustanovile svoje ~asopise. Splichal (1995, str. 181) ugotavlja, da je val italijanizacije medijev zajel tudi Slovenijo. To pomeni, da so mediji pod mo~nim dr`avnim nadzorom, posredno ali neposredno, zlasti pa so mo~no povezani s politi~no elito. Demokrati~na revolucija je na dan svoje zmage novinarjem najavila obra~un.2 Splichal (1995, str. 183) zato upravi~eno ugotavlja, da “vidijo vladajo~e koalicije medije, zlasti televizijo in radio, kot “korporativne” demokrati~ne organe nove “pluralisti~ne” partijske dr`ave, torej v enaki perspektivi kot prej{nje oblasti.” Nova politi~na elita je izhajala iz podobne ugotovitve kot socialisti~na revolucija desetletja pred njo in kot jo je zapisal Mill (1994, str. 43) v eseju O svobodi: “Ve~ina ljudi se {e ni nau~ila dojemati mo~i oblasti kot svojo mo~ in njena stali{~a kot svoje lastno prepri~anje”. Vladajo~a koalicija Demos (1990–1992) se je za~ela najprej ukvarjati s televizijo. Novi zakon je predvidel, da se vladajo~a koalicija v parlamentu polasti upravljanja nacionalnega radia in televizije. Namesto skup{~ine, ki je za ~asa socializma vklju~evala posamezne segmente javnosti, so po novem zakonu iz leta 1991 mesto v svetu RTV zasedli predstavniki strank. Predsednik sveta pa je postal kar eden od poslancev. Splichal 174 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija (1991, str. 494) je ugotovil, da je zakon o RTV v celoti odpravil avtonomijo javnosti, ker je dolo~il, da: 1. svet RTV imenuje parlament, 2. parlament daje soglasje k sklepom sveta o kadrovskih zadevah, 3. zaposleni nimajo pravice izvoliti svojih predstavnikov v svet RTV. Splichal imenuje omenjene postopke nove oblasti “komunikacijska kontrarevolucija”. Tako oblikovan svet je pomenil strate{ki umik v procesu demokratizacije mno`i~nih ob~il in vra~anje na `e davno opu{~eni model dr`avne televizije. Drugo vodilno geslo demokratizacije je bilo privatizacija. Uveljavilo se je prepri~anje, da je svoboda lastnine in zlasti zasebne lastnine garant demokracije in svobode tiska. S privatizacijo naj bi zmanj{ali vme{avanje dr`ave v medije. Ta proces je v Sloveniji sedaj zaklju~en, vpliv strank na medije pa ni odpravljen. Vsekakor javni mediji niso preprosta trobila strank, saj so vse ve~je stranke ustanovile za ta namen svoje ~asopise, ki izhajajo tedensko ali mese~no: Stranka Ime ~asopisa Pogostost in za~etek izhajanja Liberalno demokratska stranka (LDS ) Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS) Slovenska nacionalna stranka (SNS) Slovenska ljudska stranka (SLS) Zdru`ena lista socialdemokratov (ZLSD) Slovenski kr{~anski demokrati (SKD ) 4000 (enkrat na dva meseca) od 1994 Dan, Demokracija (tednik) od 1996 Prijatelj (mese~nik) od 1993 Slovenske brazde (tednik) od 1991 Prepih (predvolilni tednik) jesen 1996 Slovenec (dnevnik) od 1991 Vir: (mesečnik) od 1994, Dramilo (mesečnik za območje Dolenjske in Primorske) 1992 V Sloveniji je {est dnevnikov, ki izhajajo v skupni nakladi 422.780 izvodov, 36 tednikov v nakladi 875.400 izvodov, 36 dvotednikov v nakladi 473.480, 203 mese~niki v nakladi 1.641.389 in 57 dvomese~nikov v nakladi 121.000 izvodov. In{titut za raziskovanje medijev je v raziskavi o slovenskih tiskanih medijih v letu 1996 ugotovil, da v Sloveniji v 656 razli~nih oblikah in vsebinah izide vsaj enkrat na leto pet milijonov izvodov ~asopisov. ČLANKI 175 Miro Cerar, Igor Luk{i~ Dnevniki so, razen Slovenca, ki je katoli{ko usmerjen in deluje v okrilju stranke Slovenskih kr{~anskih demokratov, nestrankarski. V ve~ini dnevnikov imajo zaposleni ve~inski lastni{ki dele`, manj{inskega investicijski skladi. V razpravi o demokratizaciji je zaradi posebnega statusa katoli{ke cerkve na Slovenskem pomembno poglavje tisk v okviru katoli{ke cerkve. Tednik Dru`ina izhaja od leta 1952, od leta 1962 izhaja mese~nik za mladino Ognji{~e. Najvi{jo naklado je imela Dru`ina leta 1969, 125.000 izvodov, nato pa je naklada postopno padala do leta 1995 na 72.000 izvodov. Najprej je bila Dru`ina ~asopis za verska vpra{anja, z demokrati~nimi spremembami pa se je preimenovala v “slovenski katoli{ki tednik”. To je tudi pomenilo, da se je za~ela odkrito ukvarjati s politi~nimi vpra{anji. Katoli{ka cerkev ima tudi odlo~ilen vpliv na radio Ognji{~e in TV 3. Radio Ognji{~e je prvi verski privatni radio nacionalnega obsega in v tem smislu pomeni alternativo nacionalnemu radiu Slovenija. Oddajati je za~el leta 1994. Iz tega radia je vzniknila ideja televiziji TV 3. Ustanovni kapital je pri{el s strani cerkve in institucij, ki so blizu katoli{ki cerkvi, kot je gospodarski forum SKD. TV 3 oddaja od 24. decembra 1995. Med novimi mediji se {e posebej uveljavlja internet. Novej{e raziskave (Vehovar, 1996) ugotavljajo, da se je zaenkrat uveljavil predvsem pri dijakih in {tudentih. Internet se najpogosteje uporablja za pridobivanje informacij, raziskovalno delo in za zabavo. Zanj je sli{ala polovica slovenske populacije, vsaj eno izku{njo z njim ima 10 % populacije, vsaj enkrat mese~no pa ga uporablja 5 % populacije. 2 % gospodinjstev ima dostop do interneta od doma. Posebej izrazita je pokritost z internetom v osnovnih, srednjih in visokih {olah. Na podro~ju gospodarstva so raziskovalci ugotovili, da je internet pomemben ali zelo pomemben za petino velikih in srednjih podjetij in desetino manj{ih podjetij. Pri uprabi prevladuje zbiranje poslovnih informacij ter komuniciranje. Dostop do interneta ima ~etrtina velikih, petina srednjih in 5 % malih podjetij, medtem ko o dostopu do njega {e ni razmi{ljala ~etrtina velikih, tretjina srednjih in polovica manj{ih podjetij. Tudi {tevilni dr`avni organi in parlamentarne stranke se predstavljajo na internetu. Omenimo naj tudi, da se v Sloveniji v zadnjih letih vzpostavljajo {tevilne ra~unalni{ke baze podatkov (npr. v sodstvu, parlamentu in v drugih dr`avnih organih ter na univerzah), ki omogo~ajo medsebojno povezovanje razli~nih uporabnikov. Tudi razli~ni registri (sodni, upravni) se postopno oblikujejo na ra~unalni{kih mre`ah in postajajo dostopni zainteresiranim subjektom. 176 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija 1. Ustavni temelj svobode informiranja Svoboda informiranja, kot temeljna (~lovekova) svobo{~ina in eden od nosilnih stebrov ali sine qua non sodobne demokracije (Rupnik, Cijan, Grafenauer 1994, str. 77) se praviloma zagotavlja `e na ustavni ravni. Nova slovenska ustava, ki je bila kot temeljni akt nove dr`ave sprejeta 23. decembra 1991, je to svobo{~ino opredelila predvsem v 39. ~lenu, ki zagotavlja: 1. svobodo izra`anja misli; 2. svobodo govora; 3. svobodo javnega nastopanja; 4. svobodo zbiranja, sprejemanja in {irjenja vesti in mnenj. Isti ustavni ~len dolo~a tudi, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega zna~aja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih dolo~a zakon. Svobode informiranja seveda ni dopustno zlorabljati s poseganjem v temeljne (ustavne) pravice drugih (glej [inkovec 1996, str. 37 in nasl.). V zvezi s svobodo informiranja so tako pomembne tudi druge ustavne dolo~be, kot npr. pravica do popravka objavljenega obvestila in odgovora na objavljeno informacijo (40. ~len ustave), dolo~ba o zagotovitvi varstva osebnih podatkov oziroma informacijske zasebnosti, ki prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja ter napotuje na nadaljnje zakonsko urejanje zbiranja, obdelovanja, uporabe, nadzora in varstva tajnosti osebnih podatkov (38. ~len ustave), ali pa npr. dolo~be, ki opredeljujejo svobodo vesti (41. ~len ustave) in domnevo nedolo~nosti (27. ~len). Primerjava s prej{njo ureditvijo, ki je temeljila na jugoslovanski federativni ustavni ureditvi ter na Ustavi Socialisti~ne Republike Slovenije iz leta 1974 in na {tevilnih ustavnih amandmajih, nam v normativnem pogledu ne ka`e bistvenih (radikalnih) sprememb, pa~ pa precej{njo mero kontinuitete (glede prej{nje ustavne ureditve prej navedenih pravic glej npr. Strobl, Kristan, Ribi~i~ 1986, str. 111–112). Tedanja ustavna ureditev je zagotovila svobodo govora, svobodo javnega nastopanja ter svobodo tiska in drugih oblik javnega obve{~anja in izra`anja. Temu je nova ustava izrecno dodala {e “svobodo izra`anja misli”, ki pa je bila prav tako, le na nekoliko druga~en na~in, zagotovljena `e tudi v prej{nji ustavi, in sicer v okviru “svobode misli in opredelitve”. Nekatere od omenjenih pravic iz nove ustave, tj. svoboda zbiranja in sprejemanja vesti in mnenj ter pravica vsakogar, da dobi informacijo javnega zna~aja, za katero ima zakonsko ČLANKI 177 Miro Cerar, Igor Luk{i~ utemeljen pravni interes, so bile le delno zajete v prej{nji ustavi. Le-ta je v tem pogledu zagotavljala pravico ob~ana, da je obve{~en o vseh dogodkih in vpra{anjih, pomembnih zanj in za skupnost. Ta pravica je bila v dolo~eni meri celo {ir{a od navedenih treh pravic iz nove ustave, saj je ob~anu zagotavljala ne le pravice v procesu komuniciranja oziroma informiranja, temve~ tudi popolno obve{~enost, kar je bilo seveda neuresni~ljivo. V kontekstu, ki ga uveljavlja nova ustavna ureditev (demokrati~na in pravna dr`ava, realisti~ni pristop k zagotavljanju ~lovekovih pravic in svobo{~in itd.), dobiva kompleks pravic, ki jih je mogo~e zajeti pod pojem svoboda informiranja, povsem druga~en zna~aj kot v prej{njem re`imu. ^eprav je bilo obdobje socializma v Sloveniji bistveno druga~no in bolj odprto v primerjavi z vzhodnimi sistemi realnega socializma, pa sta fakti~ni monopol vladajo~e Zveze komunistov nad mediji oziroma odsotnost svobodnega pluralizma medijev omejevala in zavirala prakti~no uresni~evanje svobode informiranja. Omeniti velja {e, da je prej{nja slovenska oziroma jugoslovanska ustavna ureditev vsebovala pravico, ki je bila verjetno edinstvena na svetu, kar je bilo pogojeno s tem, da je temeljila na dru`beni lastnini medijev. To je bila pravica ob~anov in dolo~nost medijev, da objavljajo za javnost pomembna mnenja ob~anov, organizacij itd. Tak{ne pravice nova ustava ne vsebuje, zanimivo pa je, da je bila ta pravica v 80-ih letih v primeru zavra~anja nekajkrat celo izto`ena v upravnem sporu pred Vrhovnim sodi{~em (^ebulj 1992, str. 73). Seveda nova ustavna ureditev tak{ne mo`nosti (pravice) ne izklju~uje, zato jo lahko na dolo~enih podro~jih uveljavlja zakon (kot npr. v primeru volilne kampanje). Temeljna zna~ilnost vseh ustavnih dolo~b, ki zadevajo svobodo informiranja, je visoka stopnja abstraktnosti (nedolo~enosti) njihovih formulacij. Nekatere od navedenih pravic iz 39. ~lena ustave se medsebojno tudi prekrivajo, zato je mogo~e {ele na podlagi zakonskih izpeljav ustave in sodne ter ustavnosodne prakse zanesljiveje vsebinsko opredeliti vsebino in obseg vsake posamezne svobo{~ine oziroma pravice. Dosedanja judikatura s teh podro~ij je po obsegu {e relativno skromna in se ka`e v zadnjem ~asu predvsem v kazenskih sodbah glede verbalnih deliktov, storjenih preko medijev (od novinarjev ali npr. vpisnih bralcev). Doslej se je Ustavno sodi{~e z vpra{anjem medijev meritorno ukvarjalo le enkrat. Na zahtevo Vrhovnega sodi{~a je sodi{~e ustavno obravnavalo in (s {estimi glasovi proti trem) razveljavilo dolo~bo drugega odstavka 31. ~lena Zakona o RTV Slovenija (odlo~ba Ustavnega sodi{~a U-I-172/94, z dne 9.11.1994), z 178 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija obrazlo`itvijo, da ni v skladu z ustavno opredelitvijo, da je Slovenija pravna dr`ava. Ustavno sodi{~e je v obrazlo`itvi zapisalo, da je “abstraktna ocena, ali dolo~en predpis nasprotuje temu ustavnemu na~elu, pogosto negotova”. Obrazlo`itev je bila tudi temu primerno filozofska in arbitrarna s sklicevanjem celo na eno samo mnenje ~lana sveta RTV itd. Najbolj sporno pri razlagi pa je stali{~e Ustavnega sodi{~a, da “polo`aja in mesta generalnega direktorja RTV Slovenija ni mogo~e presojati samo s stali{~a zakonske ureditve polo`aja direktorjev javnih zavodov, ampak tudi glede na poseben pomen, ki ga ima in ga mora imeti generalni direktor pri zagotavljanju svobode tiska...” To stali{~e je ustavno sodi{~e oprlo na 1. ~len ustave, ki pravi, da je Slovenija demokrati~na dr`ava. S tak{nimi interpretacijami si Ustavno sodi{~e prisoja “komisarsko” vlogo, saj se postavlja v vlogo vrhovnega razlagalca pravega pojmovanja demokracije in pred tem pravne dr`ave. K politolo{ki analizi navedenega primera sodi ugotovitev, da je bila ve~ina ~lanov ustavnega sodi{~a imenovana v ~asu vladavine Demosa, to je v ~asu, ko je bil imenovan tudi direktor RTV Slovenija. Novi zakon o RTV (ZRTV) je odpravil stari svet RTV, ki je bil strankarsko sestavljen, in uvedel svet, ki ga sestavljajo predstavniki interesnih organizacij, trije predstavniki zaposlenih in pet uglednih javnih delavcev, ki jih imenuje Dr`avni zbor. Ta novi svet naj bi glasoval o zaupnici generalnemu direktorju, s ~imer naj bi se preverila stopnja zaupanja v `e obstoje~ega direktorja, ki ga je izvolil svet v prej{nji strankarski in ve~insko Demosovi sestavi. Bitka za politi~ni prostor se je speljala preko ustavnega sodi{~a v prid politi~nih sil Demosa. [lo je za prvovrsten politi~ni boj, v katerega je ustavno sodi{~e poseglo s politi~no utemeljitvijo svojega stali{~a. Ustavno sodi{~e je ustvarilo vtis, kot da s padcem direktorja RTV pade svoboda in neodvisnost tiska in medijev v Sloveniji. “Enega od klju~nih institucionalnih pogojev u~inkovitosti demokrati~nega procesa pomeni svoboda tiska. Svobodni, od oblasti neodvisni tisk pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti ter zagotavlja u~inkovito delovanje politi~ne opozicije vsakokratni oblasti. Svobodni tisk s svojim delovanjem omogo~a uravnote`eno ravnanje politi~ne oblasti v dr`avi in nadzor dr`avnih oblastnih struktur.” Te besede iz obrazlo`itve ka`ejo, kot da je edina garancija za uveljavljanje svobode tiska odstavljeni generalni direktor RTV Slovenija. Ustavno sodi{~e v tem slogu nadaljuje: “Odgovornost dr`ave za zagotovitev ter razvoj svobodnega tiska, vklju~no z RTV, je {e posebej poudarjena prav v ~asu ponovne graditve demokrati~nih institucij v novi slovenski dr`avi, ki je podedovala {tevilne in mo`ne prvine nedemokrati~ne politi~ne ČLANKI 179 Miro Cerar, Igor Luk{i~ 3 Omeniti velja, da se je ta na~elna razprava vodila v ~asu, ko je bil generalni direktor hudo bolan in ko je imel do upokojitve natanko {e eno leto in pol. Upokojen je bil julija 1996, pred iztekom svojega mandata. 4 Ko je leta 1990 pri{el na oblast DEMOS, je po enem letu zamenjal generalnega direktorja, ki je bil {ele eno leto na mandatu. Tedaj je bila zamenjava legitimna, vse proti DEMOSu usmerjene zamenjave pa so bile razgla{ene za nelegitimne, ker naj bi {lo za povratek starih sil. 5 Mladina, {t. 23, 4. junij 1996, str. 11. kulture, ki so predstavljale ustavne in dejanske temelje enopartijske oblasti na obmo~ju biv{e Jugoslavije. Zato so {e vedno lahko prisotni ob~utki tesnobe in strahu pred oblastjo, ki se pri novinarjih lahko izra`ajo v obliki (samo)cenzure, pri javnosti pa v obliki politi~ne apati~nosti in odtujenosti.” Ustavno sodi{~e meni, da morata biti avtonomnost in odgovornost generalnega direktorja razvidni in predvidljivi. “Te zahteve niso izpolnjene, ~e je direktorjev polo`aj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve politi~ne mo~i pri ustanovitelju zavoda ali od formalnih sprememb, ki jih ta lahko kadarkoli sprejme glede statusa zavoda.”3 Implicitna alternativa, ki jo nudi ustavno sodi{~e, je neomejen mandat generalnega direktorja, saj je jasno, da spremembe razmerja politi~nih sil morajo spremeniti tudi razmerje sil na javni RTV4 . Iz prakse rednih sodi{~ je mogo~e kot zna~ilne primere s podro~ja svobode informiranja navesti predvsem nekatere sodbe zoper novinarje. Urednica notranjepoliti~ne redakcije na TV Slovenija je bila obsojena na pogojno zaporno kazen zaradi `alitve ~asti direktorja podjetja in dr`avnega svetnika. Sodi{~e je v obrazlo`itvi zapisalo, da se sodba izreka kot generalna in specialna prevencija, torej kot opomin ne le njej, temve~ tudi drugim novinarjem, da bodo pri delu bolj previdni5 . @upan mesta Ljubljane je to`il novinarja Mladine zaradi `alitve in dosegel, da je sodi{~e novinarja spoznalo za krivega. Tudi `upan Novega mesta je to`il novinarko zaradi `alitve ~asti in to`bo dobil. [tevilo podobnih primerov je sorazmerno veliko, ka`ejo pa na to, da ni pravega soglasja glede razumevanja svobode informiranja med politiki in novinarji. Sodi{~a so v dosedanjih tak{nih primerih praviloma razsojala v prid to`e~ih strank, tj. politikov. Novinarji razumejo tak{ne odlo~itve sodi{~a kot napad na preiskovalno in kriti~no novinarstvo, ki je temelj demokracije, politiki pa kot kon~no utrjevanje demokracije, v kateri ni mo`no zapisati prav vsega, kar si novinarji mislijo ali nepreverjeno poberejo na ulici. 2. Nekateri temeljni (splo{ni) vidiki ureditve svobode javnega obve{~anja v Republiki Sloveniji Ustavna pravica oziroma svoboda javnega obve{~anja je izpeljana predvsem v Zakonu o javnih glasilih (ZJG), ki vsebuje najprej definicijo javnih glasil, nato pa ureja razli~na druga vpra{anja. Izdajatelj javnega glasila je lahko podjetnik posameznik, podjetje, gospodarska dru`ba (razen tihe dru`be), zavod, 180 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija {tudentska ali druga organizacija, ki je registrirana za izdajanje tiska ali drugih oblik javnega obve{~anja oziroma za ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje RTV programov, v skladu z zakonom. Izdajatelj javnega glasila, razen RTV programov, je lahko tudi politi~na stranka, verska skupnost, dr`avni organ, organ lokalne skupnosti, dru{tvo in nevladna organizacija ali druga organizacija, pod pogojem, da je to povezano z njeno dejavnostjo. Prav tako je lahko izdajatelj javnega glasila fizi~na oseba, ki ni registrirana za izdajanje tiska ali drugih oblik javnega obve{~anja, ~e izdaja nekomercialno javno glasilo, ki se raz{irja brezpla~no. Vsak izdajatelj javnega glasila mora imeti stalno prebivali{~e oziroma sede` v Republiki Sloveniji (4. ~len ZJG). Zakon podrobneje opredeljuje pravice in odgovornosti javnih glasil, odgovornih urednikov, uredni{tva in novinarjev, za{~ito pluralnosti javnih glasil, poleg tega pa vsebuje tudi obse`ne dolo~be o radijskih in televizijskih programih ter o tujem tisku in drugih tujih javnih glasilih ter njihovih predstavnikih. Na~eloma je posebej dolo~eno, da temelji dejavnost javnih glasil na svobodi obve{~anja, nedotakljivosti in varstvu ~lovekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti javnih glasil za razli~na mnenja, na avtonomnosti novinarjev pri opravljanju novinarskega dela, spo{tovanju kodeksov novinarske etike ter osebni odgovornosti novinarjev za posledice njihovega dela (7. ~len ZJG). Javna glasila morajo na zahtevo pristojnega dr`avnega organa ter javnih podjetij in javnih zavodov brez odla{anja in brezpla~no objaviti sporo~ilo, katerega objava je nujna, njegov namen pa je prepre~iti ali odpraviti nevarnost za `ivljenje in zdravje ljudi ter njihovo premo`enje, in za varnost dr`ave ter prepre~iti ali odpraviti nevarnost za kulturno in naravno dedi{~ino. Za vsebino tak{ne informacije je odgovoren tisti, ki jo je podal (8. ~len ZJG). Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika javnega glasila zahtevati, da brezpla~no objavi odgovor na objavljeno informacijo ter popravek objavljene informacije, s katero je prizadeta njegova pravica ali interes (9. ~len ZJG). Zakon vsebuje ob{irne dolo~be, ki zagotavljajo na~in in obseg uveljavljanja navedene (ustavne) pravice do odgovora in popravka, pri ~emer je ve~ dolo~b namenjenih zagotovitvi u~inkovitega in hitrega sodnega varstva (10–23. ~len ZJG). Dr`avni organi, organi lokalnih skupnosti (ob~in), posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja ter druge osebe, ki opravljajo javno slu`bo, morajo kot “viri informacij” zagotavljati javnost svojega dela z dajanjem pravo~asnih, popolnih in resni~nih informacij o vpra{anjih s svojega delovnega podro~ja (24/1 ~len ZJG). Novinarji imajo ČLANKI 181 Miro Cerar, Igor Luk{i~ pod enakimi pogoji pravico dostopa do informacij. Dajanje informacij se lahko odre~e le v primerih, ko so informacije na predpisani na~in dolo~ene kot dr`avna, voja{ka ali uradna tajnost ali pa kot poslovna skrivnost. Prav tako se lahko dajanje informacij odre~e, ~e bi to pomenilo kr{itev tajnosti osebnih podatkov ali bi {kodilo sodnemu postopku. Na izrecno zahtevo novinarja morajo zgoraj navedeni subjekti (“viri informacij”) v osmih dneh pisno obrazlo`iti razloge, zakaj niso podali dolo~ene informacije (24/3 ~len ZJG). Zakon posebej varuje pluralnost oziroma raznovrstnost javnih glasil. Posamezna doma~a fizi~na ali pravna oseba ima lahko v osnovnem kapitalu oziroma premo`enju podjetja, gospodarske dru`be ali zavoda, ki izdaja dnevni tisk ali ustvarja, pripravlja in oddaja RTV program, najve~ 33 % odstotni dele` ali najve~ 33 % odstotkov upravljalskih pravic. Tak{na omejitev pa ne velja za izdajatelje, ki imajo manj kot dvajset zaposlenih, ter za RTV organizacije, ki jih ustanovi {tudentska organizacija ali samoupravna narodna skupnost (39/1, 2 ~len ZJG). Tuje fizi~ne ali pravne osebe imajo lahko v zavodu, podjetju ali dru`bi izdajatelja javnega glasila skupno najve~ 33 % dele` v premo`enju oziroma kapitalu podjetja, zavoda ali dru`be oziroma najve~ 33 % upravljalskih pravic. Zaradi prepre~evanja monopolov je dolo~eno, da izdajatelj dnevnega tiska ter fizi~ne in pravne osebe ali skupina oseb, ki so lastniki oziroma solastniki izdajatelja dnevnega tiska, ne morejo ustanoviti lastne RTV organizacije ali ustvarjati, pripravljati in oddajati RTV programov. Prav tako ti subjekti ne smejo imeti ve~ kot 10 % dele`a ali ve~ kot 10 % upravljalskih pravic v drugem izdajatelju dnevnega tiska ali RTV organizaciji (40/1 ~len ZJG). Po drugi strani pa RTV organizacije in fizi~ne in pravne osebe ali skupina oseb, ki so lastniki oziroma solastniki RTV organizacije, ne morejo izdajati dnevnega tiska ali ustanoviti podjetja, dru`be ali zavoda za izdajanje dnevnega tiska, niti ne smejo imeti ve~ kot 10 % odstotnega dele`a ali ve~ kot 10 % upravljalskih pravic v izdajatelju dnevnega tiska ali v drugi RTV organizaciji (40/2 ~len ZJG). Posamezna RTV organizacija lahko ustvarja, pripravlja in oddaja samo radijske ali samo televizijske programe, rezen ~e zakon izrecno ne dolo~a druga~e. Tak{na na~elna omejitev ne velja za zavod, ki ga ustanovi samoupravna narodna skupnost ali {tudentska organizacija, kajti tak{en zavod se lahko registrira za izdajanje tiska in drugih oblik javnega obve{~anja ter hkrati tudi za ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje RTV programov (40/4, 5 ~len ZJG). Ogla{evalske organizacije, katerih dejavnost je zbiranje, oblikovanje in posredovanje oglasov ter fizi~ne ali pravne osebe ali skupine oseb, ki so lastniki ali solastniki teh organizacij, 182 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija ne morejo ustanoviti lastne RTV organizacije ali ustvarjati RTV programov niti imeti ve~ kot 10 % kapitalskega dele`a ali 10 % upravljalskih pravic v RTV organizaciji (41. ~len ZJG). Podjetja – izdajatelji javnih glasil ter kabelski operaterji, ki se nameravajo zdru`iti (nakup ali prodaja podjetja, zdru`itev, povezanost obvladujo~ega in obvladanega podjetja itd.) morajo o svojem namenu obvestiti dr`avni organ, ki je pristojen za varstvo konkurence, ~e bi nameravana podjetja obvladovala ve~ kot 50 % tr`nega dele`a dolo~enega prizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji. Organ za varstvo konkurence izda odlo~bo o prepovedi zdru`itve, ~e ugotovi, da bi bila s tem mo~no omejena konkurenca in bi obstajala nevarnost zlorabe prevladujo~ega polo`aja na trgu (43. ~len ZJG). Zakonsko so posebej urejeni nacionalni, nekomercialni lokalni in komercialni RTV programi. Nacionalne RTV programe ustvarja javni zavod Radiotelevizija Slovenija (RTV Slovenija). Dejavnost RTV Slovenija obsega ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje dveh nacionalnih televizijskih programov, treh nacionalnih radijskih programov, poleg tega pa tudi po en radijski in televizijski program za italijansko ter za mad`arsko narodno skupnost, radijske oziroma televizijske programe za slovenske narodne manj{ine v sosednjih dr`avah, radijske in televizijske programe za tujo javnost ter radijske in televizijske programe regionalnih centrov v Kopru in Mariboru (3. ~len ZRTV). Nacionalni program mora pokrivati ozemlje, kjer `ivi najmanj 90 % prebivalstva Republike Slovenije, oziroma 90 % ozemlja, kjer `ivijo pripadniki italijanske in mad`arske narodne skupnosti, kadar gre za narodnostni program (5. ~len ZRTV). Svet RTV Slovenije je leta 1992 odlo~il, da bo RTV ustanovila tretji nacionalni kanal, ki naj bi sodeloval s {tevilnimi zasebnimi lokalnimi podjetji. Po dogovoru naj bi ta ustanovila lokalne televizijske postaje kot pogodbene podru`nice RTV Slovenija, svoje programe pa bi oddajale le na lokalnih frekvencah. Do realizacije tovrstnega monopola ni pri{lo. Lokalni komercialni programi morajo ustrezati trem kriterijem: 1. proizvesti morajo 10 % lastnega programa; 2. oddajajo lahko na najve~ tretjini ozemlja dr`ave; 3. med seboj ne smejo programsko sodelovati, tako da bi so~asno predvajali isti program po celi dr`avi (kar je bila znamenita Berlusconijeva taktika izigravanja zakonov v Italiji). Lokalni nekomercialni programi morajo 40 % programa nameniti informativnim, kulturno-umetni{kim in izobra`evalnim vsebinam, uro programa pa lastni produkciji. Najpomembnej{e kot vpra{anje regulacije komercialnih radijskih in TV postaj je bilo v zadnjem ~asu vpra{anje delitve frekvenc. V letih 1992 do 1994, to je od odmrznitve ČLANKI 183 Miro Cerar, Igor Luk{i~ razdeljevanja frekvenc pa do sprejema zakona o radiodifuziji, so bile frekvence razdeljene dvanajstim TV hi{am. Med najve~jimi naj omenimo: kanal A (Ljubljana), MMTV (Ljubljana), Tele 59 (Maribor), TV Robin (Nova Gorica), RTV Ognji{~e (Ljubljana). Leta 1995 so se postaje MMTV, Tele 59 in TV Robin zdru`ile v POP TV, ki oddaja na vseh treh frekvencah. Tako POP TV pokriva ve~ kot polovico ozemlja Slovenije (kar bi utegnilo biti vpra{ljivo z vidika zakonske ureditve). Podobno tudi TV 3 pokriva pribli`no dve tretjini ozemlja Slovenije. Poleg teh velikih televizijskih hi{ obstaja {e vrsta regijskih in ob~inskih televizij. Javna glasila objavijo na za~etku vsakega koledarskega leta v Uradnem listu Republike Slovenije podatke o virih financiranja. Poleg tega objavijo med drugim tudi podatke o fizi~nih osebah oziroma podatke o firmi in sede`u pravnih oseb, ki imajo v lasti ve~ kot 10 % kapitala oziroma nad 10 % upravljalskih pravic (42. ~len ZJG). V programih RTV Slovenija ni dovoljena verska in politi~na propaganda (7. in 8. ~len ZRTV). Izjema je politi~na propaganda v ~asu volilne kampanje, v zvezi s katero zakon podrobneje opredeljuje pravice in dol`nosti RTV Slovenija, te omejitve pa ne veljajo za zasebne RTV programe. Pluralnost zastopanosti interesov se na specifi~en na~in uveljavlja v organu upravljanja RTV Slovenija, tj. v Svetu RTV Slovenija. Ta organ {teje 25 ~lanov, od tega jih pet imenuje dr`avni zbor, po enega obe nacionalni manj{ini, pomembne interesne organizacije in zdru`enja, kot so sindikati, zdru`enje delodajalcev, verske skupnosti idr. Tri ~lane izvolijo izmed sebe zaposleni v RTV Slovenija na neposrednih volitvah. 3. Svoboda informiranja v razmerju dr`ava – dr`avljan 3.1. Parlament Decembra 1992 so slovenski dr`avljani na splo{nih in neposrednih volitvah prvi~ izvolili 90 poslancev Dr`avnega zbora Republike Slovenije, ki predstavlja zakonodajno dr`avno oblast (glej 80.–95. ~len ustave). Dr`avni zbor se je konstituiral v mesecu januarju 1993 in kmalu zatem sprejel svoj poslovnik (PDZ), v katerem je uredil tudi na~in javnosti svojega delovanja. Delo dr`avnega zbora je `e na~elno opredeljeno kot javno, pri ~emer se lahko javnost omeji ali izklju~i samo, ~e tako zaradi splo{nih koristi odlo~i dr`avni zbor ali njegovo delovno telo ali ~e tako dolo~a zakon ali drug predpis na podlagi zakona (6. ~len PDZ). Javnost dela tega organa se v praksi zagotavlja predvsem s prisotnostjo akreditiranih novinarjev na sejah 184 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija dr`avnega zbora in njegovih delovnih teles, preko delovanja Slu`be dr`avnega zbora za informiranje, preko mo`nosti, da dr`avljani prisostvujejo sejam dr`avnega zbora (kolikor pa~ to omogo~ajo prostorske zmo`nosti galerije za obiskovalce), ter preko neposrednih in posrednih televizijskih ali radijskih prenosov iz dvorane dr`avnega zbora. Neposredni televizijski ali radijski prenosi sej dr`avnega zbora so v praksi redki, mediji pa se zanje odlo~ajo v primerih, ko gre za politi~no odmevnej{a in za javnost privla~na dogajanja v parlamentu, npr. odlo~anje o interpelaciji glede “pomembnej{ega” ministra, nastop predsednika republike v dr`avnem zboru ali odlo~anje poslancev o kak{nem pomembnej{em pravnem aktu oziroma ukrepu (npr. pomembnej{i intervencijski zakon). Dr`avni zbor obve{~a javnost o svojem celotnem delu ter {e posebej o odlo~itvah in stali{~ih glede zadev, ki jih obravnava, predvsem tudi preko svojega glasila, tj. Poro~evalca Dr`avnega zbora Republike Slovenije, ki izide praviloma ve~krat na mesec. V Poro~evalcu se objavljajo predlogi zakonov, kot so bili predlo`eni za prvo, drugo ali tretjo obravnavo, ter vsi drugi predlogi aktov dr`avnega zbora (npr. prora~un, nacionalni programi, deklaracije, resolucije, odloki, sklepi, obvezne razlage zakonov), poleg tega pa tudi vsa poslanska vpra{anja in pobude ter razli~ne informacije. Glede javnosti aktov parlamenta je treba omeniti {e, da se v Uradnem listu Republike Slovenije, v skladu s 154. ~lenom ustave, objavljajo vsi dr`avni predpisi. Predpisi morajo biti seveda objavljeni preden za~no veljati, pri ~emer je obi~ajni vakacijski rok 15 dni, ~e v samem predpisu ni dolo~eno druga~e (154/2 ~len ustave). Predstavniki javnih ob~il imajo pravico biti navzo~i na sejah dr`avnega zbora ter obve{~ati javnost o njegovem delu (318/1 ~len PDZ). Osebe, ki niso vabljene na sejo, so lahko navzo~e na seji v skladu s pravili o notranjem redu, ki jih dolo~i generalni sekretar v soglasju s kolegijem predsednika dr`avnega zbora (317/1 ~len PDZ). Javnosti so dostopni tudi dobesedni zapisi (magnetogrami) s sej dr`avnega zbora (321. ~len PDZ). Predstavnikom javnih ob~il je na voljo informativno in dokumentacijsko gradivo, predlogi aktov dr`avnega zbora, obvestila in poro~ila o delu zbora, glasila dr`avnega zbora, dobesedni zapisi in druge publikacije, ki jih izdaja dr`avni zbor (319. ~len PDZ). Dr`avni zbor lahko sklene, da bosta dolo~ena seja ali del seje potekala brez navzo~nosti javnosti. Sklep o tem sprejme dr`avni zbor na zaprti seji. Dr`avni zbor lahko tudi odlo~i, da bo o posameznem vpra{anju razpravljal brez navzo~nosti predstavnikov javnih ob~il (novinarjev) (318. ~len PDZ). Dr`avni zbor lahko o seji izda uradno obvestilo za javnost ali ČLANKI 185 Miro Cerar, Igor Luk{i~ za javna ob~ila. Tak{no obvestilo pride v po{tev zlasti takrat, kadar se nana{a na seje ali dele sej, ki so potekale brez navzo~nosti javnosti ali brez navzo~nosti predstavnikov javnih ob~il, seveda pa tudi v vseh drugih primerih. Besedilo uradnega obvestila dolo~i predsednik dr`avnega zbora (322. ~len PDZ). Posebno vlogo glede obve{~anja javnosti o delu dr`avnega zbora ima Slu`ba dr`avnega zbora za informiranje, ki skrbi za obve{~anje javnosti in za sodelovanje s predstavniki javnih ob~il (novinarji) ter za zagotovitev pogojev za njihovo delo v dr`avnem zboru. Ena od pomembnih zna~ilnosti oziroma posebnosti slovenske parlamentarne ureditve je javnost delovanja delovnih teles dr`avnega zbora (v ve~ini drugih parlamentarnih sistemov so seje parlamentarnih delovnih teles zaprte za javnost). Poslovnik dr`avnega zbora dolo~a, da so seje delovnih teles praviloma odprte za javnost, pri ~emer lahko delovno telo le z dvotretjinsko ve~ino navzo~ih ~lanov sklene, da se seja ali njen del zapre za javnost (162/1 ~len PDZ). Praksa tu sledi temeljni poslovni{ki usmeritvi, kajti le redko so seje delovnih teles (odborov in komisij) zaprte za javnost. Tudi glasovanja v delovnem telesu so javna (160. ~len PDZ). Po koncu seje, ki je bila zaprta za javnost (sklep o tem, da seja ne bo javna, se sprejme na zaprti seji), lahko predsednik delovnega telesa informira javnost (162/2, 3 ~len PDZ). Pomembno je {e poudariti, da so na seje delovnih teles pogosto vabljeni tudi zunanji strokovnjaki za posamezna podro~ja, ki se na njih obravnavajo. Strokovnjaki in predstavniki zainteresirane javnosti lahko na seji delovnega telesa predstavijo svoja mnenja in stali{~a, vendar pa ne sodelujejo pri odlo~anju oziroma glasovanju (157. ~len PDZ). Druga~na pa je seveda ureditev javnosti dela preiskovalnih komisij dr`avnega zbora. V skladu s 93. ~lenom ustave in 1. ~lenom ZPPR se parlamentarna preiskava v zadevah javnega pomena opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odlo~anje dr`avnega zbora o politi~ni odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje na dolo~enem podro~ju in za druge odlo~itve dr`avnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. V svojem prvem mandatu (obdobje 1993– 1996) je dr`avni zbor ustanovil ve~ preiskovalnih komisij, pri ~emer so bile vse namenjene predvsem ugotavljanju politi~ne odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Parlamentarna preiskovalna komisija opravi pripravljalna preiskovalna dejanja brez navzo~nosti javnosti, vendar pa lahko sklene, da se o opravljenih preiskovalnih dejanjih javnost (naknadno) obvesti (14/3 ~len PPPR). Dokaze tak{na komisija izvaja na seji, ki je odprta za javnost (15. ~len PPPR), seveda pa se dokazi, ki so ozna~eni kot zaupni, izvajajo na seji, ki se v 186 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija celoti ali delno zapre za javnost. Razlogi za tak{no izklju~itev javnosti so naslednji (16. ~len PPPR): a) ~e to narekuje utemeljen interes posameznika; b) ~e preiskovanec ali pri~a v navzo~nosti javnosti no~e podati izpovedi ali c) ~e okoli{~ine ka`ejo, da v navzo~nosti javnosti ne bo govoril resnice; d) ~e preiskovalna komisija oceni, da to narekuje javni interes. O izklju~itvi javnosti odlo~a preiskovalna komisija na zaprti seji. V ~asu trajanja parlamentarne preiskave je javnosti torej v ve~ji meri (lahko) onemogo~eno neposredno spremljanje poteka tak{ne preiskave, seveda pa se po kon~ani preiskavi izsledki le-te v formalni obliki lahko javno objavijo. Po kon~ani preiskavi predlo`i namre~ preiskovalna komisija dr`avnemu zboru pisno poro~ilo o poteku postopka, dokazilih in bistvenih ugotovitvah preiskave ter predlog sklepov, ki naj jih po obravnavi sprejme dr`avni zbor (22. ~len PPPR). Predpisi pa ne vsebujejo izrecnih dolo~b o tem, ali dr`avni zbor odlo~a o poro~ilu ter predlogu preiskovalne komisije na javni ali zaprti seji (v skladu s PDZ je dopustno oboje), zaradi ~esar bo {ele prihodnja praksa pokazala, na kak{en na~in in v kolik{nem obsegu bo javnost seznanjena z izsledki parlamentarnih preiskav. Javnost dela Dr`avnega sveta Republike Slovenije, tj. drugega doma parlamenta z zelo omejenimi pristojnostmi,6 urejata Zakon o dr`avnem svetu (ZDS) in Poslovnik dr`avnega sveta (PDS). Seje dr`avnega sveta so javne, vendar pa se javnost lahko omeji ali izklju~i, ~e tako zaradi splo{nih koristi odlo~i dr`avni svet (52. ~len ZDS; 47. ~len PDS). V praksi so bile dosedaj seje dr`avnega sveta vedno javne. Kljub rednemu poro~anju medijev o delu dr`avnega sveta je ta dr`avni organ dele`en manj{e medijske pozornosti kot dr`avni zbor. To je razumljivo, kajti dr`avni svet zaseda praviloma le nekaj dni mese~no, poleg tega pa tudi, kot je bilo `e omenjeno, ne sprejema dokon~nih zakonodajnih ali drugih re{itev. Tudi delo komisij (delovnih teles) dr`avnega sveta je javno, pri ~emer se javnost lahko izklju~i, ~e komisija oceni, da je to potrebno zaradi splo{nih koristi (77. ~len PDS). Javnosti seveda niso dostopni dokumenti in gradiva dr`avnega sveta, ki so zaupne narave (59. ~len ZDS; 48/2 ~len PDS). Ve~ino aktov, ki so lahko zanimivi oziroma pomembni za javnost, objavlja dr`avni svet v svojem glasilu, tj. v Poro~evalcu dr`avnega sveta. V tem glasilu se objavljajo sklepi dr`avnega sveta, zahteva dr`avnega sveta, da dr`avni zbor pred razglasitvijo kakega zakona o njem {e enkrat odlo~a (suspenzivni veto), zahteva dr`avnega sveta za razpis referenduma, zahteva dr`avnega sveta za preiskavo o zadevah javnega pomena (na podlagi tak{ne zahteve mora dr`avni zbor obvezno spro~iti parlamentarno preiskavo) in mnenja komisij dr`avnega sveta, ki jih le-te dajejo mati~nim delovnim telesom 6 Dr`avni svet, ki ima 40 ~lanov, je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Ta dr`avni organ je ustavno opredeljen (96-101. ~len ustave) po zgledu na bavarski senat. Njegove pristojnosti se nana{ajo skoraj izklju~no le na zakonodajni postopek, kjer lahko dr`avni svet dr`avnemu zboru daje mnenja, sprejme suspenzivni veto na sprejeti zakon ali zahteva razpis zakonodajnega referenduma. Dr`avni svet torej o nobeni zadevi ne (so)odlo~a z dr`avnim zborom, zaradi ~esar nekateri (predvsem {tevilni poslanci dr`avnega zbora) celo menijo, da dr`avni svet ni drugi dom parlamenta. Kljub temu ve~ina strokovnih razlogov le govori v prid stali{~u, da je dr`avni svet treba {teti za drugi dom parlamenta (glej npr. Cerar 1993, str. 5-7). Tu velja {e omeniti, da deluje dr`avni svet v isti (parlamentarni) zgradbi kot dr`avni zbor. ČLANKI 187 Miro Cerar, Igor Luk{i~ dr`avnega zbora. Vse navedene zahteve se objavljajo skupaj z obrazlo`itvami (88. ~len PDS). 3.2. Vlada in uprava @e iz ustavne in zakonske opredelitve vlade (Zakon o Vladi Republike Slovenije – ZV) je razvidno, da je delovanje vlade na~eloma javno. To podrobneje ureja Poslovnik Vlade Republike Slovenije (PV), ki seveda ureja tudi izjeme pri navedenem na~elu. Javnost dela vlade se praviloma zagotavlja z novinarskimi konferencami in uradnimi sporo~ili, zaradi ~esar novinarji in drugi predstavniki javnosti praviloma ne prisostvujejo sejam vlade – razprave ~lanov vlade in njihova glasovanja na sejah se opredeljene na splo{no celo kot uradna skrivnost (83. ~len PV). V praksi vlada pogosto sklicuje tiskovne konference, na katerih predsednik vlade ali posamezni ministri obve{~ajo novinarje o stali{~ih in odlo~itvah vlade ter odgovarjajo na njihova vpra{anja. V zvezi s tem poslovnik tudi dolo~a, da obve{~ajo javnost o delu in sprejetih odlo~itvah vlade ministri, generalni sekretar in vladni predstavnik za tisk ter po pooblastilu vlade in ministrov tudi dr`avni sekretarji in predstojniki vladnih slu`b. Te osebe morajo v javnih izjavah in pri svojih nastopih v javnosti zastopati in predstavljati stali{~a vlade (86. ~len PV). Za zagotavljanje javnosti dela vlade in ministrstev skrbita posebej Urad vlade za informiranje in vladni predstavnik za tisk (85. ~len PV). V skladu z zakonom lahko vlada dolo~i, da so posamezni podatki ali gradiva oziroma posamezne odlo~itve uradna skrivnost in niso na razpolago javnosti oziroma bodo javni {ele po preteku dolo~enega ~asa (84. ~len PV). Posamezne zadeve ali gradivo vlade se lahko obravnava po posebnem postopku tudi kot zaupno. Ravnanje z zaupnim gradivom ureja poseben akt vlade (87. ~len PV). Glede delovanja dr`avne uprave je mogo~e ugotoviti, da njeno delovanje ne temelji na na~elu javnosti, ~eprav so seveda dolo~ene upravne dejavnosti po svoji naravi povezane s posredovanjem informacij dr`avljanom ali drugim subjektom. Ker upravljajo naloge uprave po zakonu neposredno ministrstva (5. ~len ZU), je mogo~e v okviru prej{njih navedb ugotoviti, da so npr. tiskovne konference ministrov ali dr`avnih sekretarjev pomemben element obve{~anja javnosti o delu uprave. Seveda pa velja za ministrstva oziroma za upravne organe in upravne organizacije v sestavi ministrstev, da morajo pri svojem delu predvsem tudi varovati tajnost podatkov, ki so z zakonom ali drugim predpisom dolo~eni kot dr`avna, voja{ka, uradna ali poslovna tajnost (6. ~len ZU). Tako npr. poseben 188 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija pravilnik Ministrstva za notranje zadeve (PDZP) podrobno ureja vrste tajnosti (dr`avna tajnost in uradna tajnost), stopnje zaupnosti podatkov (strogo zaupno, zaupno, interno), ukrepe in postopke za varovanje osebnih in zaupnih podatkov ter odgovornost za izvajanje varnostnih ukrepov in postopkov. K temu velja {e dodati, da vsebujejo nekateri podro~ni zakoni predpise, ki upravne organe v dolo~enih primerih izrecno zavezujejo k obve{~anju javnosti. Tako je v razli~nih zakonih npr. dolo~eno: da je naloga upravnega organa, pristojnega za zunanje zadeve, tudi obve{~anje doma~e in tuje javnosti o aktualnih vpra{anjih s svojega delovnega podro~ja ter tuje javnosti o politiki Republike Slovenije (9. ~len ZZZ); da so javni podatki o nevarnostih ter o dejavnostih dr`avnih organov, lokalnih skupnosti in drugih izvajalcev nalog varstva pred naravnimi in drugimi nesre~ami (11. ~len ZVNN); da lahko ministrstvo v nujnih ali ob prilo`nostnih primerih izda subjektu, ki obremenjuje okolje, dovoljenje za za~asno ali ob~asno ~ezmerno obremenitev okolja, o ~emer pa mora primerno obvestiti prizadeto lokalno skupnost in javnost (33. ~len ZVO); urejen je npr. tudi “monitoring” naravnih pojavov ter obveznost pristojnih ministrov, da o tem redno obve{~ajo javnost (69. ~len ZVO); minister, pristojen za gozdarstvo, mora v za~etku procesa oblikovanja gozdnogospodarskega na~rta odrediti javno razgrnitev splo{nega dela tak{nega na~rta, ki traja 14 dni – med tak{no javno razgrnitvijo se obvezno opravi javna obravnava (14. ~len ZG); minister, pristojen za zdravstvo, mora v primeru raz{iritve nalezljivih bolezni odrediti razli~ne omejitvene ukrepe, o ~emer mora obvestiti tudi javnost (39. ~len ZNB); itd. 3.3. Sodstvo Ustava vzpostavlja v 24. ~lenu na~elo javnosti sojenja. Sodne obravnave so na~eloma javne, prav tako pa se tudi sodbe izrekajo javno. Seveda pa lahko zakon dolo~i nekatere izjeme pri tem na~elu. ^e si ogledamo nekatere temeljne postopkovne predpise, vidimo, da zakoni sledijo ustavnim dolo~bam, ter da v sprejemljivih mejah dolo~ajo odstopanja od javnega obravnavanja. Izjeme pri na~elu javnosti so bodisi v prid korektni izvedbi postopka bodisi v korist varovanja osebne integritete in zasebnosti posameznikov, ki nastopajo pred sodi{~i. V nadaljevanju je strnjeno prikazana ureditev javnosti obravnavanja v pomembnej{ih sodnih postopkih. Zakon o kazenskem postopku, ki je za~el veljati 1. 1. 1995, dolo~a, da je glavna obravnava javna, ter da smejo biti na njej navzo~e polnoletne osebe (294. ~len ZKP), seveda pa vsebuje tudi nekatere ustaljene izjeme pri tem na~elu, npr. v primerih, ČLANKI 189 Miro Cerar, Igor Luk{i~ ko je izklju~itev javnosti potrebna za varovanje tajnosti, varstvo javnega reda, morale, varstva osebnega ali dru`inskega `ivljenja obto`enca ali o{kodovanca ali koristi mladoletnika, ali ~e bi po mnenju senata javnost {kodovala interesom pravi~nosti (295. in 331/3 ~len ZKP). Pri tem velja {e poudariti, da je nezakonita izklju~itev javnosti glavne obravnave bistvena kr{itev dolo~b kazenskega postopka (371/1 ~len ZKP). Zakon o pravdnem postopku prav tako dolo~a, da so glavne obravnave na~eloma javne, pri ~emer smejo biti na njih navzo~e samo polnoletne osebe (306/l, 2 ~len ZPP). Sodni senat lahko v celoti ali deloma izklju~i javnost glavne obravnave, ~e to zahtevajo koristi uradne, poslovne ali osebne tajnosti, koristi javnega reda ali razlogi morale, ali pa ~e z ukrepi za vzdr`evanje reda ne more zagotoviti neoviranega poteka obravnave (307. ~len ZPP). Posebej velja {e omeniti, da je javnost vedno izklju~ena v postopkih pred sodi{~i, kadar ta odlo~ajo o priznanju pravic invalidskega in zdravstvenega zavarovanja do in iz njega (29. ~len ZDSS). V upravnem sporu, v katerem odlo~a Vrhovno sodi{~e (posebni upravni senat tega sodi{~a) o zakonitosti aktov, s katerimi so dr`avni organi oziroma subjekti, ki izvr{ujejo javna pooblastila, odlo~ili o pravicah in obveznostih v posami~nih upravnih stvareh, je na~elno dolo~eno, da sodi{~e odlo~a na nejavnih sejah (34/1 ZUS). Sodi{~e pa se lahko odlo~i za ustno obravnavo, ~e je sporna zadeva zapletena ali ~e sicer spozna, da je to potrebno zato, da se stanje stvari bolje raz~isti (34/2,3 ~len ZUS). Dr`avljani se v praksi kot gledalci relativno redko udele`ujejo sodnih obravnav, razen seveda v primerih, ko spremljajo postopke, v katerih so soudele`eni njihovi bli`nji. Tako dr`avljani kot novinarji pa seveda pozorneje spremljajo tiste kazenske ali civilne postopke oziroma postopke v delovnih in druga~nih sporih, ki imajo zaradi svoje politi~ne ali druga~ne te`e (npr. huda kazniva dejanja, civilni spori, v katerih so udele`ene pomembne osebnosti ali pravne osebe ali v katerih gre za visoke od{kodnine) velik odmev med ljudmi. V zadnjem ~asu se v Sloveniji pove~uje obseg poro~anja medijev o huj{ih kaznivih dejanjih oziroma o kriminalu nasploh, pa tudi poro~anje o drugih pomembnej{ih pravnih zadevah. Kon~no velja v okviru delovanja sodne veje oblasti omeniti {e ureditev sodnega registra, ki je pomemben vir informacij za razli~ne subjekte oziroma javnost. Sodni register je javna knjiga, kar pomeni, da so vanj vpisani podatki javni ter da jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, naj se mu izda overjeni izpisek iz sodnega registra. Pregledovati in prepisovati se smejo tudi listine, na katerih temeljijo vpisi v sodni register. Na izrecno zahtevo mora sodi{~e tudi izdati potrdilo o tem, da dolo~en vpis obstaja, da v dolo~eni zadevi ni poznej{ih vpisov, 190 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija da je dolo~eni vpis izbrisan ali da dolo~enega vpisa ni (7. ~len ZSR). Vsak vpis v register objavi sodi{~e v Uradnem listu Republike Slovenije (43. ~len ZSR). Pomen sodnega registra za javno dostopnost informacij je relativno velik, {e posebej ~e upo{tevamo, da se v ta register vpisujejo temeljni podatki o pomembnih gospodarskih subjektih. V sodni register je tako treba vpisati dru`bo z neomejeno odgovornostjo, komanditno dru`bo, dru`bo z omejeno odgovornostjo, delni{ko dru`bo, komanditno delni{ko dru`bo, gospodarsko interesno zdru`enje, podru`nico tujega podjetja, zadrugo, zavod, skupnost zavodov, samostojnega podjetnika, kadar zakon tako dolo~a itd. (3. ~len ZSR). 3.4. Ustavno sodi{~e Delo ustavnega sodi{~a je na~eloma javno (3. ~len ZUS). Potem ko ustavno sodi{~e kon~a pripravljalni postopek glede zahteve za oceno ustavnosti ali zakonitosti predpisov in drugih splo{nih aktov oziroma pripravljalni postopek glede ustavne pobude (27. ~len ZUS), odlo~i, ali bo zadevo obravnavalo na nejavni seji ali na javni obravnavi. V obeh primerih mora biti na seji navzo~a ve~ina vseh sodnikov ustavnega sodi{~a (29., 35. in 41/1 ~len ZUS). Predsednik ustavnega sodi{~a lahko razpi{e javno obravnavo na lastno pobudo ali na predlog udele`encev v postopku; na predlog najmanj treh ustavnih sodnikov pa je predsednik ustavnega sodi{~a dol`an razpisati javno obravnavo (35. ~len ZUS). Na javno obravnavo ustavno sodi{~e povabi udele`ence v postopku, predstavnike oziroma zastopnike in poobla{~ence udele`encev v postopku in druge osebe, za katere meni, da je njihova udele`ba na javni obravnavi potrebna. Ustavno sodi{~e lahko izklju~i javnost obravnave ali njenega dela, ~e to zahtevajo razlogi varovanja morale, javnega reda, varnosti dr`ave ali pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (37. ~len ZUS). Po kon~anem obravnavanju sprejme ustavno sodi{~e odlo~itev v obliki odlo~be vedno na nejavni seji, pri ~emer mora biti odlo~ba obrazlo`ena (40. ~len ZUS). Odlo~be ustavnega sodi{~a se objavljajo v Uradnem listu Republike Slovenije ter v uradnem glasilu, v katerem je bil objavljen predpis oziroma splo{ni akt, izdan za izvr{evanje javnih pooblastil. Po odlo~itvi ustavnega sodi{~a se objavljajo tudi njegovi sklepi (42. ~len ZUS). Ve~ino svojih odlo~b izdaja ustavno sodi{~e tudi v letnih Zbirkah ustavnih odlo~b. Judikatura ustavnega sodi{~a v mnogih primerih do`ivlja ve~je odzive v medijih, saj ustavno sodi{~e pogosto odlo~a o zadevah, ki imajo velik politi~en, ekonomski, socialni ali druga~en pomen v sedanjem obdobju tranzicije slovenske dru`be. ČLANKI 191 Miro Cerar, Igor Luk{i~ 4. Informiranost javnosti o nosilcih javnih funkcij Glede javnih funkcionarjev, tj. tistih oseb, ki opravljajo predstavni{ke in izvr{ilne funkcije v dr`avnih organih in organih lokalnih skupnosti, veljajo po Zakonu o nezdru`ljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (ZNF) razli~ne omejitve, kot npr. nezdru`ljivost opravljanja navedenih funkcij s pridobitnimi dejavnostmi ter omejitev oziroma prepoved sprejemanja daril. Za nadzor nad uresni~evanjem teh omejitev je pristojna posebna komisija dr`avnega zbora (4. ~len ZNF), pri ~emer ima javnost lahko le omejen vpogled v premo`enjsko in sicer{nje stanje teh funkcionarjev. Pla~e in drugi prejemki funkcionarjev, ki se izpla~ujejo iz prora~una, so javni (12/2 ~len ZNF), zaradi ~esar je v javnosti oziroma v medijih `e ve~krat pri{lo do npr. ostrih in mno`i~nih kritik glede visokih pla~ in posebnih ugodnosti (“privilegijev”), ki jih u`ivajo poslanci dr`avnega zbora (npr. nesorazmerno ugodni pogoji za upokojitev po prenehanju mandata).Vsi javni funkcionarji morajo po zakonu najkasneje v enem mesecu po nastopu funkcije prej omenjeni komisiji dr`avnega zbora sporo~iti podatke o svojem premo`enjskem stanju ter podatke o premo`enju in dohodkih zakonca (glej podrobneje 9. in 10. ~len ZNF). Podatki o premo`enju in dohodkih funkcionarja pa se {tejejo za osebne podatke in se smejo uporabljati izklju~no za spremljanje premo`enjskega stanja po ZNF, kar pomeni, da vodi o njih evidenco le navedena komisija. ^e javni funkcionar v nasprotju z zakonom opravlja pridobitno dejavnost, sprejema darila ali si pridobiva ugodnosti, ki vplivajo na izvr{evanje njegove funkcije, lahko to v kon~ni konsekvenci privede do prenehanja njegovega mandata (15.–18. ~len ZNF). 5. Varstvo osebnih podatkov V zvezi s svobodo informiranja je treba predstaviti tudi temeljne vidike zakonskega varstva osebnih podatkov. To varstvo obsega na~ela, pravice in ukrepe, s katerimi se prepre~ujejo nezakoniti in neupravi~eni posegi v integriteto ~lovekove osebnosti zaradi zbiranja, obdelave, shranjevanja in posredovanja osebnih podatkov in njihove uporabe (2. ~len ZVOP). Upravljalec zbirke podatkov lahko zbira, obdeluje, shranjuje in posreduje le tiste osebne podatke, za katere je poobla{~en z zakonom ali s pisno privolitvijo posameznika, na katerega se podatki nana{ajo (6/1 ~len ZVOP), in le za namene, ki so bodisi dolo~eni v zakonu bodisi razvidni iz posameznikove privolitve (8/1 ~len ZVOP). Ko je izpolnjen namen, za katerega se osebni podatki shranjujejo in uporabljajo, 192 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija se izbri{ejo iz zbirke podatkov, ~e zakon izrecno ne dolo~a druga~e – npr. v primeru podatkov o naravni in kulturni dedi{~ini (9. ~len ZVOP). Upravljalec podatkov mora na zahtevo posameznika le-temu: a) omogo~iti vpogled v podatke, ki jih vsebuje zbirka podatkov in se nana{ajo nanj, in mu omogo~iti, da si jih prepi{e; b) posredovati izpis podatkov, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nana{ajo nanj; c) posredovati seznam subjektov, katerim so bili v dolo~enem obdobju posredovani podatki, ki so vsebovani v zbirki podatkov in se nana{ajo nanj (16/1 ~len ZVOP). Zakon posebej omogo~a sodno varstvo posameznikom, ki menijo, da so kr{ene njihove pravice glede osebnih podatkov, pri ~emer dolo~a, da je tak{en postopek nujen (18. in 21. ~len ZVOP). V (nepravdnem) postopku o predlogu posameznika je javnost izklju~ena, sodi{~e pa sme o predlogu odlo~iti tudi takoj, ne da bi prej zahtevalo izjavo nasprotnega udele`enca, ~e ima v podatkih iz predloga za to zanesljivo podlago (22. in 23. ~len ZVOP). Zakon vsebuje seveda {e {tevilne druge dolo~be, ki na eni strani varujejo posameznike v njihovi osebni integriteti, na drugi strani pa v manj{i meri (v situacijah, ko gre za nujne in izjemne primere) tudi omejujejo posameznikove pravice, poleg tega pa urejajo tudi druge sklope (iznos osebnih podatkov iz dr`ave, in{pekcijsko nadzorstvo itd.). K temu je treba dodati, da zakon relativno ustrezno ureja sfero varstva osebnih podatkov, da pa se v praksi zato pojavljajo predvsem problemi t.i. povezovanja (ra~unalni{kih) baz podatkov ter problemi zaradi vpra{ljive neu~inkovitosti in{pekcijskega nadzorstva. Prav na podro~je varstva osebnih podatkov posebej opozarja tudi varuh ~lovekovih pravic (glej Poro~ilo Varuha ~lovekovih pravic za leto 1995, str. 48–49), ki je zabele`il nekatere pobude, ki zadevajo to podro~je. Varuh sicer ugotavlja, da zaradi razmeroma majhnega {tevila zadev, ki jih je obravnaval, ne more podati zanesljive ocene izvajanja zakona v praksi in u~inkovitosti in{pekcijskega nadzorstva na tem podro~ju, vendar pa ocenjuje, da `e splo{en pregled polo`aja ka`e na {tevilne kr{itve na tem podro~ju. Kot enega najboj izrazitih in celo v mednarodni javnosti odmevnih primerov naj navedemo primer, ko je novinarka po javni TV Slovenija v oddaji Utrip (26. 31. 1994) objavila dve osebni pismi profesorja sociologije svojima kolegoma v Nem~ijo in v ZDA brez vednosti in privolitve odpo{iljatelja in prejemnikov pisem. V teh dveh pismih je profesor komentiral politi~ne razmere v Sloveniji in takratnega obrambnega ministra in predsednika SDSS primerjal s Stalinom, Hitlerjem in Noriego. Novinarka je pismo uporabila za ilustracijo mednarodne zarote proti tedanjemu obrambnemu ministru in hkrati, kar je bilo ČLANKI 193 Miro Cerar, Igor Luk{i~ 7p rIozfezsao sre bd nr.egR au dairj haiva paradoksalno, liderju opozicije. Na o~itno kr{itev pravice do Rizmana. zasebnosti (tajnosti pisem) ni reagiralo javno to`ilstvo, ~e{ da to ni v njihovi pristojnosti. Paradoksalno pa je to`ilstvo spro~ilo postopek po uradni dol`nosti zoper profesorja zaradi `alitve obrambnega ministra. Eti~na komisija pri Dru{tvu novinarjev Slovenije se zadeve ni lotila, da ne bi razklala svojih vrst. Profesor je spro`il postopek s kazensko ovadbo pri to`ilstvu zoper neznanega storilca. Profesorjevo zadevo je to`ilstvo zavrglo. Profesor je bil klican tudi na obrambno ministrstvo zaradi izdaje uradne tajnosti in zaradi vohunstva.7 Ta primer ka`e na nevarnost, da si kaka stranka preko novinarjev, to`ilstva in ministrstva zagotovi tolik{no oblast, da z njo ogrozi demokracijo, svobodo informiranja pa spremeni v propagando lastnih ciljev in za gonjo proti njihovim kritikom. Vse politi~ne stranke v Sloveniji tak{nih apetitov {e niso opustile. 6. Javnost delovanja politi~nih strank in dru{tev Politi~ne stranke in dru{tva sta dve najpomembnej{i obliki svobodnega zdru`evanja, zaradi ~esar ima ureditev javnosti delovanja teh dru`benih asociacij poseben pomen v demokrati~nem kontekstu svobode informiranja. V Sloveniji je trenutno uradno registriranih 28 politi~nih strank, po podatkih iz za~etka leta 1994, tj. pred uveljavitvjijo novega zakona o dru{tvih, pa je bilo v Sloveniji registriranih skoraj 13.000 dru{tev. Delo dru{tev je zakonsko na~eloma opredeljeno kot javno. To predvsem tudi pomeni, da so podatki, ki so vpisani v register dru{tev, javni (7. ~len ZD). Zahtevi za registracijo dru{tva mora vlagatelj prilo`iti zapisnik ustanovnega zbora, dva izvoda temeljnega akta dru{tva in seznam z osebnimi podatki ustanoviteljev ter osebno ime zastopnika dru{tva (17. ~len). Sicer pa zakon ne ureja podrobneje na~ina komuniciranja dru{tev z javnostjo, kar pomeni, da to prepu{~a praksi. Polo`aj in delovanje politi~nih strank ureja zakon o politi~nih strankah (ZPS), ki na~elno dolo~a, da stranke delujejo javno. Javnost delovanja strank se praviloma zagotavlja z obve{~anjem javnosti o delovanju stranke (2/1, 2 ~len ZPS), pri ~emer je seveda prepu{~eno strankam, da izberejo primerne na~ine za informiranje javnosti o svojem delu. Zakon vsebuje v tem pogledu le nekatere dolo~be, ki zagotavljajo transparentnost financiranja strank ter nekaterih temeljnih podatkov o posamezni stranki. Kot je bilo `e omenjeno, je volilna kampanja politi~nih strank izjema pri splo{nem na~elu, da v programih RTV Slovenija ni dovoljena politi~na propaganda. Javna glasila morajo najkasneje 45 dni pred dnevom glasovanja dolo~iti in objaviti 194 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija pravila za izrabo programskega ~asa oziroma ~asopisnega prostora za predstavitev kandidatov, politi~nih strank in njihovih programov. Pri tem mora biti zagotovljena enakopravnost kandidatov ter politi~nih strank in drugih predlagateljev kandidatov pri predstavitvi kandidatov in njihovih programov, pri ~emer se lahko predvidijo posebni termini ali prostor za politi~ne stranke, ki so `e zastopane v dr`avnem zboru (parlamentarne stranke) ali v ob~inskih svetih (5/1, 2 ~len ZVK). Posebna ureditev je v tem pogledu dolo~ena za RTV Slovenijo. Le-ta mora sicer pri predstavitvi kandidatov in politi~nih strank upo{tevati na~elo enakopravnosti, vendar pa mora dati neparlamentarnim strankam skupno na razpolago le tretjino skupnega programskega ~asa, ki je sicer dolo~en za vse udele`ence volilne kampanje; parlamentarnim strankam in njihovim kandidatom sta torej v tem okviru na voljo dve tretjini skupnega programskega ~asa. RTV Slovenija mora dati na razpolago navedeni programski ~as brezpla~no (9. ~len ZRTVS). Pri objavah raziskav javnega mnenja o kandidatih in strankah v ~asu volilne kampanje je treba navesti izvajalca, metodologijo in naro~nika raziskave. Sedem dni pred dnevom glasovanja ni dovoljena objava raziskav tak{nega javnega mnenja (4. ~len ZVK). Zakon podrobneje ureja tudi plakatiranje v ~asu volilne kampanje (8.–11. ~len ZVK) ter zagotavlja transparentnost porabe sredstev, ki jih za volilno kampanjo porabijo organizatorji kampanje. Najkasneje v treh mesecih po volitvah mora organizator kampanje predlo`iti dr`avnemu zboru poro~ilo o vseh izdatkih za volilno kampanjo (19. ~len ZVK). Kljub temu, da zakon o volilni kampanji tega ne dolo~a izrecno, je mogo~e sklepati, da se finan~no poro~ilo o porabi sredstev za volilno kampanjo objavi v Poro~evalcu Dr`avnega zbora Republike Slovenije (v skladu s 17. ~lenom ZVK se namre~ za financiranje volilne kampanje uporabljajo tudi dolo~be zakona o politi~nih strankah – ZPS, ki pa v tak{nem primeru, kot je bilo `e pojasnjeno, vsebuje obveznost objave finan~nega poro~ila v glasilu dr`avnega zbora, ki je dostopno tudi javnosti). 7. Sklep Demokrati~ni procesi so v Sloveniji `e na samem za~etku vklju~evali tudi spremembe na podro~ju informiranja. Demokrati~na javnost se je razcepila na dva pola: eden vklju~uje na novo nastale politi~ne stranke, ki so tudi blizu cerkve in z njo tudi sodelujejo, drugi pa gradi na kontinuiteti demokrati~nih sprememb `e v ~asu socializma. Na tej lo~nici so se odvijali tudi glavni politi~ni boji, ki so rezultirali v zakonih s podro~ja dolo~anja svobode tiska in v praksi. Na normativni ČLANKI 195 Miro Cerar, Igor Luk{i~ ravni je Slovenija vzpostavila osnovne okvire svobode informiranja po mednarodnih standardih, upo{tevajo~ tudi dosedanjo demokrati~no tradicijo de`ele. Na prakti~ni ravni pa se je pokazalo, da svobodo informiranja novinarji, politiki in ob~instva razli~no razumejo, kar ka`e {e na nedokon~an proces demokratizacije. Nesoglasje na tem podro~ju povzro~a {tevilne pravne spore, ogor~ena pisma bralcev, javne izjave uglednih ustanov in skupin posameznikov. Kljub temu, da so nekateri politi~ni subjekti izraziteje nagnjeni k temu, da bi vzpostavili popolni nadzor nad sporo~ili o njihovi dejavnosti, se je v ve~ini vendarle uveljavilo ve~insko prepri~anje, da je svoboda informiranja povezana z avtonomijo novinarjev, uredni{tev in medijskih hi{. Prvotni apetiti nekaterih politi~nih strank, da bi prevzele popoln nadzor nad informiranjem in prevzgojile domnevno demokraciji neprijazne novinarje, so splahneli. Miro Cerar, magister pravnih znanosti, pisec knjige Ve~razse`nost ~lovekovih pravic, ZPS, 1992 in 1996 (ponatis), strokovni sodelavec Dr`avnem zboru in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Igor Luk{i~, doktor politi~nih znanosti, pisec knjige Demokracija v pluralni dru`bi?, ZPS 1991 in Liberalizem vs. korporativizem, ZPS, 1994, docent na Fakulteti za dru`bene vede Univerze v Ljubljani. LITERATURA BOBIO, Norberto (1987): The Future of Democracy. A Defence of the Rules of the Game. Cambridge: Polity Press. CERAR, Miro (1993): Status dr`avnega sveta, Pravna praksa, {t.14, str.5–7; ^EBULJ, Janez (1992): Svoboda izra`anja, Nova ustavna ureditev Slovenije, zbornik razprav, Ljubljana. DAHL, Robert (1991): Transitions to Democracy. V: G. Szoboszlai (ur.), Democracy and Political Transformations: Theories and East-Central European Realisties. Piremon, Budimpe{ta. MILL, John S. (1994): O svobodi. KRT, Ljubljana. RUPNIK, Janko, R. Cijan, B. Grafenauer (1994): Ustavno pravo, posebni del (II. knjiga), Maribor, 1994. SPLICHAL, Slavko (1995): Prihodnost javnih medijev v Sloveniji. V: V. Rus (ur.), Slovenija po letu 1995. Knji`na zbirka Teorija in praksa, Ljubljana. SPLICHAL, Slavko (1992): Izgubljene utopije? ZPS, Ljubljana. SPLICHAL, Slavko (1992b): Postsocializem in mno`i~ni mediji: Med paternalizmom in pluralizmom. V: Nastajanje slovenske dr`avnosti, zbornik s politolo{kega sre~anja, Ankaran 1992. SPLICHAL, Slavko in Janet Wasko (ur.) (1993): Communication and Democracy, Ablex. Norwood, New Jersy. STROBL, Majda, I. Kristan, C. Ribi~i~ (1986): Ustavno pravo SFR Jugoslavije, ^Z Uradni list SRS, Ljubljana. 196 ČLANKI Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija [INKOVEC, Janez (1996): Pravna, demokrati~na in socialna dr`ava, ^ZP Enotnost, Ljubljana. VEHOVAR, Vasja (1996): Raziskovalno poro~ilo: Internet v Sloveniji, IDV, FDV, Ljubljana. PRAVNI VIRI Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS., {t. 33/91) PDZ – Poslovnik dr`avnega zbora (Ur. l. RS, {t. 40/93 in 80/94) ZPPR – Zakon o parlamentarni preiskavi (Ur. l. RS, {t. 63/93) PPPR – Poslovnik o parlamentarni preiskavi (Ur. l. RS, {t. 63/93) PDS – Poslovnik Dr`avnega sveta (Ur. l. RS, {t. 44/93) ZDS – Zakon o Dr`avnem svetu (Ur. l. RS, {t. 44/92) ZV – Zakon o Vladi Republike Slovenije (Ur. l. RS, {t. 4/1993) PV – Poslovnik Vlade Republike Slovenije (Ur. l. RS, {t. 13/93) ZNF – Zakon o nezdru`ljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Ur. l. RS,{t. 49/92) ZUS – Zakon o ustavnem sodi{~u (Ur. l. RS, {t. 15/94) ZJG – Zakon o javnih glasilih (Ur. l. RS, {t. 18/94) ZRTV – Zakon o radioteleviziji Slovenija (Ur. l. RS, {t. 18/94) ZKP – Zakon o kazenskem postopku (Ur. l. RS, {t. 63/94 in 70/94) ZPP – Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, {t. 4/77) ZUS – Zakon o upravnem sporu (Ur. l. SFRJ, {t. 4/77, 60/77 in 55/92) ZDSS – Zakon o delovnih in socialnih sodi{~ih (Ur. l. RS, {t. 19/1994) ZRS – Zakon o sodnem registru (Ur. l. RS, {t. 13/94) ZPS – Zakon o politi~nih strankah (Ur. l. RS, {t. 62/94) ZVK – Zakon o volilni kampanji (Ur. l. RS, {t. 62/94) ZD – Zakon o dru{tvih (Ur. l. RS, {t. 60/95) ZVOP – Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, {t. 8/1990) ZU – Zakon o upravi (Ur. l. RS, {t. 67/94) ZZZ – Zakon o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, {t. 1/91) ZVNN – Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesre~ami (Ur. l. RS, {t. 64/94) ZVO – Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, {t. 32/93) ZG – Zakon o gozdovih (Ur. l. RS, {t. 30/93) ZNB – Zakon o nalezljivih boleznih (Ur. l. RS, {t. 69/95) PDZP – Pravilnik o dolo~anju zaupnih podatkov in o varovanju zaupnih in osebnih podatkov (Ur. l. RS, {t. 8/93) ČLANKI 197 Dejan Jelovac Sociosistem-v-tranziciji* Uvodna razlaga o pristopu in poti mi{ljenja @e desetletja prevladuje dru`benozgodovinski trend, ki neusmiljeno pelje k to~ki, ki jo ima luhmannovski sistemski funkcionalizem za svojo poanto. Sfero prazne subjektivnosti, ki so jo `e po Heglovi smrti za~eli opu{~ati vsi resni imperativi (A. Gehlen), ta funkcionalizem kon~no iz~isti do skrajnih konsekvenc. V tem “velikem pospravljanju”, s tem da se transmutirajo v sisteme, izginejo {e sami subjekti. Tak{na “fatalna strategija” (J. Baudrillard) zape~ati “konec individualizma”, ki ga je Adorno {e vedno razumel negativno-dialekti~no in ga o`igosal kot samokrivdo ~love{tva. Danes nas torej ne more ve~ skrbeti hitro in ireverzibilno nara{~ajo~a nemo~ subjekta, postavljena nasproti kro`nim procesom samoreferen~nosti sveta sistema, nad katerim svet `ivljenja nima skoraj nobenega vpliva ve~. Luhmann se je enostavno otresel tak{ne anahrone nostalgije metafizike subjektivnosti, zaradi katere so trpeli Heglovi “desni” dedi~i prve generacije, pa pozneje Hans Freyer in Joachim Ritter, Arnold Gehlen, Lukacs in drugi, ki so izhajali iz hladne konstatacije, da so strukture intersubjektivnosti `e razpadle in da so se individui izlo~ili, tako reko~ odlepili iz svojega sveta `ivljenja. Zaradi tega osebni in socialni sistemi ČLANKI 199 * Ta prispevek je del avtorjevega podprojekta z naslovom “Vpliv medsebojnega odnosa civilne dru`be in politi~nega podsistema na dru`beno regulacijo sociosistemov v tranziciji”, izdelanega v okviru projekta “Dru`bena regulacija v sistemsko-teoretski perspektivi”. Nosilec projekta je dr. Frane Adam (Center za teoretsko sociologijo – IDV, FDV, Ljubljana), financira pa ga ministrstvo za znanost in tehnologijo. Dejan Jelovac 1F iJlüorzg oe nfskHia db ie sr kmuars s, ustvarjajo zase obrobne svetove, ki koeksistirajo – vse od moderne, Globus, Zagreb popolne ravnodu{nosti do sovra`nega antagonizma. V duhu 1988, str. 330. nosilnega metodolo{kega postulata moderne znanosti je dr`a sistemskega funkcionalizma glede na to popolnoma vrednostno nevtralna. V tem ga ne more omajati niti kruto dejstvo, da je nujna posledica planetarne hipersistematizacije v resnici vedno marginalizacija sveta `ivljenja, ki bi, kot ironi~no pravi J. Habermas, “mogel pre`iveti samo takrat, ko bi se transformiral v medijsko voden podsistem, vsakdanjo komunikacijsko prakso pa bi odvrgel kot ka~jo ko`o.”1 Za vsako sodobno mi{ljenje, ki je v sebi zadr`alo vsaj bled spomin na um, {e vedno ostaja problem vsako tak{no nadome{~anje samoodnosnega subjekta s samoreferen~nim sistemom, h kakr{nemu se zateka teorija sistema ne glede na doslednost in u~inkovitost, s katero je tak{na substitucija izvr{ena, in znanstveno-strokovni diskurz, v katerem je eksplicirana. Tak{no mi{ljenje se ne pusti zmesti niti visoko sofisticiranim aparatom niti univerzalnim eksplanatornim ambicijam teorije sistema. Na drugi strani se ta prispevek izogiba nevarnosti, da bi {el po sledi znane Marxove prerokbe, da bo, ~e pride do spodrsljaja revolucionarne prakse, nastopilo stanje barbarstva, za katerega bo zna~ilno nepreklicno in popolno subsumiranje sveta `ivljenja pod imperative procesa sistemati~no-sistemske eksploatacije, lo~ene od kakr{ne koli uporabne vrednosti, konkretnega dela, avtenti~nih potreb in zgodovinskega smisla. ^e se pri Marxu po uspe{ni revoluciji osamosvojeni sistemski funkcionalni sklopi raztopijo v Ni~, je za Luhmanna svet `ivljenja `e zdaj izgubil kakr{en koli smisel in pomen v danes funkcionalno diferenciranem, kibernetsko upravljanem ter totalno nadzorovanem svetu sistema. Svoj telos (namen) in methodos (pot) namerava ta poskus v nadaljevanju odkriti nekje med sistemskim funkcionalizmom in radikalnim humanizmom, saj v obeh horizontih ostaja nevidno in netransparentno prav osrednje vpra{anje medigre sveta sistema in sveta `ivljenja: kaj vzpostavlja njuno usodno skupnost (Gemeinschaft) in kako se utemeljuje, ohranjuje, preigrava medsebojni odnos sodelovanja in nasprotovanja sistemskih imperativov, zakonitosti strukture in dinamike sistema na eni strani in principa samoregulacije sveta `ivljenja na drugi? Kak{en je povratni u~inek tipi~nih `ivljenjskih form in procesov znotraj civilne dru`be, denimo kulturne reprodukcije, socialne interakcije, socializacije in podobnih na podsisteme politike, gospodarstva, znanosti itd.? Kako razumeti kvalitativno nove fenomene, ki jih ozna~ujemo kot gemischt-fenomene postmodernega sveta, ki se v najrazvitej{ih zahodnih politi~nih sistemih danes porajajo kot gobe po de`ju in se reciklirajo kot plod kompromisne strategije, 200 ČLANKI Sociosistem-v-tranziciji s katero svet `ivljenja reagira na porast kompleksnosti in brezciljnosti gospodarskih procesov in dr`avnega aparata v odobju, ko se zaklju~uje zgodovinski projekt monopolizacije dru`bene mo~i? ^e se v postmodernem stanju (J-F. Lyotard) svet `ivljenja ne more izlo~iti iz vidnega kroga razmi{ljanja, kot kak luhmannovski “podkompleksni” neprebavljeni ostanek ali derridajevski “dekonstruirani” stranski proizvod sistema, potem je prav podro~je fenomenov tisto, ki predstavlja legitimni spoznavni interes filozofije ali sociologije, ki za seboj {e nista poru{ili vseh mostov za predrefleksivnim in fenomenolo{kim izkustvom krize, v katero se je zapletla sodobnost. Iz celote orisanega diskurza2 smo za potrebe tega prispevka izbrali samo tisti, pravzaprav bistveni segment, ki se nana{a na razsvetljevanje in razumevanje medsebojnega odnosa med zakonitostmi, ki regulirajo funkcioniranje politi~nega podsistema in pravili dru`bene samoregulacije, njuna interakcija pa bistveno vpliva na performativnost celote sistema – moderne dr`ave. To razmerje nas ne bo zanimalo per se, temve~ predvsem v pogojih tranzicije. Postalo je namre~ jasno, da ima vklju~itev tega dejavnika v igro poleg prakti~ne relevantnosti za razumevanje, koordiniranje, kontroliranje in krmiljenje procesov, ki smo jim ravnokar pri~a, tudi pomembne teoreti~ne reperkusije v primeru vsakega poskusa racionalne konceptualizacije ali napovedovanja trendov nadaljnjega razvoja transformacijskih procesov, ki se v tem ~asu odvijajo na tleh post-socialisti~nih dr`av srednje in vzhodne Evrope. Glede na to, da so tak{ne kvalitativne, hitre, ve~pomenske in multidimenzionalne dru`bene spremembe po svojem zna~aju nove, nepri~akovane in nepredvidljive metamorfoze v mediumu novove{kega zgodovinskega projekta modernizacije3 , in glede na to, da torej niso deja vu, sledi, da ostajajo, ~e jih opazujemo samo iz perspektive klasi~ne luhmannovske teorije socialnih sistemov, le nekak{ni netransparentni rezidumi. 2 O katerem smo `e razpravljali na drugih mestih: cf. Jelovac, 1991; 101–117 in Jelovac, 1995; 67–74. 3 V sodobni sociologiji se pojem “modernizacije nana{a na prehod iz tradicionalne, izkodiferencirane, relativno imobilne in neinovativne (izro~ilu zavezane) dru`be v diferencirano, mobilno in inovativno moderno dru`bo...modernizacija je / torej / povezana s sposobnostjo dru`benega oziroma institucionalnega sistema, da generira inovacijske impulze ter absorbira spremembe in konflikte, ki jih spro`a proces difuzije inovacij oz. proces modernizacije.” F. Adam, (1989) Sociolo{ki pojem modernizacije, Na{i razgledi, {t. 17 (904), Ljubljana, str. 500. 1. Fenomen postsocialisti~ne tranzicije ^e so se botri, ki so nadeli ime procesu temeljnih dru`benih sprememb, do katerih prihaja v obdobju postsocializma, pri odlo~itvi za samostalnik latinskega porekla `enskega rodu obna{ali vsaj kolikor toliko racionalno, potem imamo dobre razloge, da predpostavimo, da so v pomenskem potencialu in etimologiji termina transitio, transitionis na{li eksplanatorno sposobnost, prek katere je ta zmo`en obelodaniti vsaj nekaj malega od eidetskega bistva tega fenomena. @e prerefleksivno izkustvo nam namre~ poka`e, da je tranzicija tista oblika in na~in spremembe, pri ČLANKI 201 Dejan Jelovac 4 Ta termin najdemo pri poznem Heideggru v njegovem poskusu, da bi na{el pravo besedo, s katero bi izrazil usodo metafizike Zahoda na eni strani, ter tisto, za kar meni, da je imel v mislih pozni Nietzsche s svojimi “nesodobnimi razglabljanji”, na drugi. ^eprav Nietzsche ni eksplicitno uporabljal termina Verwindung, je po Heideggrovi interpretaciji implicitno uporabljal njegov pomenski potencial pomena v prizadevanju, da bi razumel bistvo zgodovinskega procesa metamorfoze moderne v postmoderno. Verwindung pomeni neko prehajanje v smislu: 1) poglabljanja, po`iranja, `retja; 2) ozdravljanja, prebolevanja, pregorevanja; 3) ovijanja, zvijanja, zapletanja, zamotanja, zavrtanja (tudi v prenesenem pomenu, da nekdo nekoga “vrti” v krogu). Ravno to je imel v mislih Heidegger, ko je v svojem posthumno objavljenem intervjuju v Der Spieglu (Hamburg, {t. 23, 1976) posku{al izre~i, v ~em je “najve~ja nesre~a mi{ljenja”. Njegov filozofski testament se zaklju~uje z besedami: “Za dana{nje ljudi je veli~ina tistega, kar je treba misliti, prevelika. Mogo~e bi se morali potrudit graditi na ozkih in nedaljnose`nih stezah nekega Verwindunga.” kateri ne gre samo za transformacijo (metamorfozo) neke socialne strukture ali dinamike, ampak da je pri tem v ospredju prehajanje od ne~esa k ne~emu. Obseg termina tranzicija zdru`uje v sebi odtenke pomenov, kot sta prestop in prehod iz enega stanja v drugo. Ta termin hkrati ozna~uje prebeg iz enega sistema (izvirno pri starih Rimljanih: stranke ali stanu) v drugega. V primeru dana{njih dr`av, t. i. novih demokracij, tranzicija poimenuje tisti dru`beni proces, s katerim za~nejo te po zlomu bolj{evi{kega realsocialisti~nega re`ima pospe{eno uveljavljati paradigmo zahodnega sociosistema, ki so ga {e do v~eraj ideolo{ko silovito podcenjevale, mu ugovarjale in ga prakti~no-teoretsko delegitimirale. Vsaka besedna raba, ki je pognala korenine v polju javnega komuniciranja/delovanja, je vedno do dolo~ene mere replika prevladujo~i navadi, iz katere izhaja ali s katero se soo~a in ji oporeka. V tem pogledu tranzicija ni nikakr{na izjema, saj v svoji pomenski konstituciji v javnosti poleg svojih pro-konotacij te`i tudi k temu, da bi bila ugovor, povra~ilo tisti magi~ni besedi iz realsocialisti~nega besednjaka, na katere slabotna ramena se je zvalilo skoraj celotno breme artikulacije Heglove in Marxove dialektike zgodovine. Gre seveda za Aufhebung. V tem smislu `eli tranzicija ozna~iti neko distanco, razdaljo, odmik od Aufhebung. V svoji contra-konotaciji tranzicija torej no~e iti po poti preseganja, preka{anja, prevladovanja, po kateri je {lo v t. i. prehodnem obdobju realsocialisti~no podvzetje zavestnega obvladovanja `ivljenja. Zato, da je tak epohalni poseg nosil v sebi skupaj s sindromom pretencioznosti tudi kal neuresni~ljivosti, je najtrdnej{i dokaz prav na~in, kako je do`ivel svoj konec. Ni namre~ do`ivel herojske smrti junaka na bojnem polju, temve~ se je skrhal, implodiral v farsi, ki je bila {e najbolj podobna zme~kanju `abe. ^e je torej doba, ki se poraja na drugi strani “prehodnega obdobja v komunizem”, v svoji osnovi postsocialisti~na, potem se je konstituirala prek mehanizma Verwindung (~e raje zaupamo nem{kemu korelatu izraza tranzicija4 ). Na podlagi doslej spro`ene hermenevtike smisla tega krovnega terminusa technicusa se nam odpira horizont, v katerem postaja manj presenetjiva inherentna aporeti~nost tistega sklopa dogajanja (Geschehen), ki v sebi skriva/odkriva sam fenomen tranzicije. Vsako tranzicijsko podvzetje vsebuje tudi ob~utno dozo zvija~nosti. Izvirna evidenca, do katere se lahko glede na problem, ki je v `ari{~u na{ega zanimanja – razsvetljevanje zna~aja interrelacij med politiko kot podsistemom socialne regulacije in civilno dru`bo kot sfero socialne samoregulacije, – prebije bistveno, mi{ljenje ka`e prav na to: (a) da je primarna vloga politike in civilne dru`be v ustvarjanju predpogojev za normalno funkcioniranje sistema v bli`nji 202 ČLANKI Sociosistem-v-tranziciji prihodnosti, saj brez njihove izpolnitve ne more biti nikakr{nega sistema – ne danes, ne v prihodnosti. Paradoksalnost take vloge je v tem, da se {ele v nekem prihodnjem stanju sistema pri~akuje, da za~nejo delovati predpostavke, ki so `e konstitutivni pogoji za njegov dejanski (kar pravzaprav pomeni normalen) obstoj. Odtod sledi, da je v ~asu prehajanja-k-sistemu njegovo stanje v bistvu abnormalno, fragilno, krizno in podobno. Na njegovo nesre~o taka raven aporeti~nosti sklopa dogajanja implicira tak{no stopnjo kontingentnosti dogodkov, ki se izmika mo`nosti teoretske konceptualizacije ter eo ipso racionalnega napovedovanja prihodnjega stanja sistema. Brez teh je v {e-ne-sistemu (Noch-nicht-System) vsako krmiljenje z operacijami, z njegovimi deli, sklopi in {e-ne-sistemom v celoti na~elno obsojeno na naklju~nost. 5 O aporijah ene izmed tak{nih soft-absorpcij avtoritarnega re`ima, njegove mehke “kreativne destrukcije” (J. Schumpeter) oz. “dekonstrukcije” (J. Derrida), ali kakor bi rekli sami, notranje inhibicije hiperpoliti~nega, bo nolens volens {e marsikaj re~eno, vendar ob kaki drugi prilo`nosti. (b) Glede na to, da so pogoji, interakcije ter funkcije znotraj {e-ne-sistema, kakr{nega v obdobju tranzicije sre~ujemo v javnosti, po definiciji neregularni, spremenljivi in nestabilni, implicira, da pridobivajo zgolj za~asni, manevrsko-takti~ni zna~aj. Namesto da bi bili strategeme krmiljenja sistema, postanejo le paliativni ad hoc ukrepi, zami{ljeni in izvedeni za to, da kratkoro~no pogase po`are in s tem nepredvidljivo pojavljajo~e se te`ave vsaj trenutno “pometejo pod preprogo” v pri~akovanju, da bo nekega lepega dne pri{lo normalno stanje sistema, v katerem se tak{ne te`ave `e v principu ne bodo mogle ve~ pojaviti. (c) Glede na to, da se postsocialisti~na tranzicija ka`e kot proces hitrih, mnogovrstnih, ve~slojnih in polivalentnih socialnih sprememb, ni ni~ nenavadnega, da jo spremlja veliko naklju~ij, ambivalenc in anomalij. V tak{nih okoli{~inah lahko podsistemi, ki nas zanimajo, u~inkovito delujejo le pod pogojem, da so organizirani na na~in kriznega mened`menta, saj lahko le tako poka`ejo svojo zmo`nost, da lahko u~inkovito utemeljijo in uokvirjo stabilizacijo {e-ne-sistema (ter ipso facto njegovo bolj za`eleno (wishful) imanentno metamorfozo) v normalni sociosistem5 – v nasprotju s transcenden~no konverzijo, v katero se neizogibno prej ali slej zataknejo vsi poskusi prelomov kot radikalnih dru`benih sprememb – od izrednega stanja do revolucije. (d) ^e nosi v sebi vsaka dru`bena struktura sledove nekega (kulturno-zgodovinskega) pomena in ~e ima vsaka socialna funkcija neki namen, potem mora biti tako tudi v primeru postsocialisti~ne tranzicije, pri kateri je `e iz samega imena razvidno, da je to neko teleolo{ko naravnano socialno gibanje. ^e je brezciljno, nesmotrno socialno gibanje ČLANKI 203 Dejan Jelovac contradictio in adjecto, potem mora imeti tudi postsocialisti~na tranzicija nekak{en jasno dolo~en cilj prehajanja. Vendar se tu pojavijo te`ave, ki niso samo rezultat pluralizma, polivalence in multidimenzionalnosti ciljev, ki implicirajo multipragmati~no naravnanost celotnega procesa, temve~ najpoprej plod neke imanentne ambivalentnosti fenomenov postsocialisti~ne tranzicije. Aporeti~nost ciljev je namre~ rezultanta dveh divergentnih vektorjev. Prvi je intencionalno usmerjen k begu od realsocialisti~ne utopije in njenega tuzemskega uresni~evanja v obliki avtoritarno-totalitarne dr`ave. Ta cilj bega od ... bi v duhu terminologije M. Webra lahko imenovali “od~aranje” (Entzauberung). Drugi je, v nasprotju s prej{njim, premik k neki novi destinaciji. Ta cilj k ... je prehod k ne~emu, kar je sistemu-v-tranziciji zunanje. To Drugo, ki deluje kot vzor ter eo ipso gibalo socialne akcije, je model moderne demokrati~ne Dr`ave-Nacije. V svojem temelju ima taka teleolo{ka naravnanost naravo zapeljevanja (seducere). Zapeljevati pomeni – ukiniti se kot kavzaliteta preteklosti (causa efficientis) in se teleolo{ko (causa finalis) konstituirati kot tisto, kar je nezadr`no prihajajo~a intencionalnost dru`bene realnosti. Hkratna prisotnost od~aranja in zapeljevanja ustvarja napetost (tenzijo), ki je izvor permanentne krize in stresnega stanja v obdobju tranzicije. Ta fenomen bi lahko poimenovali tranzicijski {ok. (e) ^e mu `e uspe vsaj pragmati~no prevladati krizo ambivalence ciljev, preostane {e-ne-sistemu problem, na katerega je `e davno opozoril Marion Levy, in sicer, da je pretirano poenostavljeno in naivno vsako tisto razumevanje modernizacije, ki ho~e vzorec relativno modernizirane dru`be preprosto uporabiti za dru`bo, ki bi to {ele hotela postati. Tega se dana{nji politi~ni voditelji dr`av v postsocialisti~ni tranziciji, ki mislijo, da je dovolj usmeriti krmilo na Zahod, in `e se bo vse samo od sebe uredilo, ne zavedajo v zadostni meri. Ne samo, da ~ista vesternizacija oziroma amerikanizacija {e ni tranzicija, ampak je celo dodatni dejavnik destabilizacije, saj spregleda, da je tranzicija kot projekt/podvzetje pospe{ene modernizacije v svojem temelju aporeti~na, jih je glede na to, da se ne more opirati na imanentne smotre dru`benih sprememb, prisiljena iskati tam, kjer jih ne more najti. Tranzicija za svoje zunanje vzorce ne more uporabljati reperjev, smerokazov, organizacijskih matric in ciljev, ki so jih v drugih zgodovinskih okoli{~inah uporabljale dru`be, ki so svoj proces modernizacije prehodile po postopni evolucijski poti, saj bi s tem zapadla v paradoksalni poskus ponavljanja neponovljivega ali imitiranja 6 tistega, kar se upira vsakr{nemu posnemanju v bistveno druga~nih okoli{~inah. ^e torej ni ~vrstih paradigmatskih vzorcev dru`benih sprememb, 204 ČLANKI Sociosistem-v-tranziciji potem je postsocialisti~na tranzicija proces, ki je neizogibno prepu{~en boginji Fortuni (t.j. omahljivi naklju~nosti).7 (f) V primeru, da politika in civilna dru`ba ne uspeta v tej svoji pred-vlogi, lahko z veliko stopnjo verjetnosti pri~akujemo za~etek regresivnih procesov disociacij {e-ne-sistema demokrati~ne dr`ave v neko agregatno stanje ali fragilni konglomerat, v katerem vlada nizka intenzivnost funkcioniranja, “{lajfanje” na mestu, dru`beno razsulo, razkrajanje vseh vrednosti (anomija), entropija mo~i in podobno. Tak{na implozija postsocialisti~ne tranzicije bi ustvarila plodna tla za vznik ekscesnih dogajanj, anomalij ter izvensistemskih potez posameznikov in skupin. V takem izrednem stanju interesno-funkcionalna diferenciacija kompleksnosti ne bi bila le v stagnaciji oziroma stagflaciji, ampak bi bila lahko s poenostavljenim uravnavanjem in izena~evanjem vsake kompleksnosti, konstelacije ali konfiguracije, ki se zazdi nev{e~na Gospodarjem Trenutka, tudi zelo resno ogro`ena. ^e bi se postsocialisti~na tranzicija, podobno kakor njen bli`nji prednik -prehodno obdobje, tudi tokrat izkazala kot masiven socialni projekt “generalnega pospravljanja” (sistema s prete`nim poudarkom na formalno-proceduralni plati), brez lastne kulturne identitete, `ivljenjskih impulzov ter mehanizmov kontinuiranega generiranja inovacij, potem tak{no pospe{eno prehajanje ne bo imelo drugih u~inkov kot le tan~ico ideolo{ke fantazme. Le-ta je tako ali tako vedno pri roki Gospodarjem Trenutka, ki se spra{ujejo kako bi lahko la`e “prenesli okrog” ter prepeljali svoje poslu{ne podlo`nike `ejne prek vode. Z Nietzschejevimi besedami bi bil to samo {e en (ne)navaden – “zev med dvema ni~ema”. ^e temu dodamo {e dve pomembni empiri~ni dejstvi: (1) da so bile startne pozicije dr`av k postsocialisti~ni tranziciji dejansko zelo razli~ne in (2) da poleg tega vsi ti latecomers (dr`ave zamudnice v modernizaciji) – (do dolo~ene mere) z izjemo Slovenije, na za~etku niso izpolnjevali niti osnovnega strukturalnega predpogoja za vzpostavitev demokrati~nega socio-sistema – tr`nega gospodarstva, potem je samo na sebi razumljivo, zakaj je o tem sklopu dru`benega dogajanja mogo~e formulirati dru`boslovno teorijo v nekem, za moderne navade precej neobi~ajnem smislu. Videti je, da nam preostane namre~ le iskanje v smeri klasi~ne aristotelske prakti~ne filozofije, ki ima za to prilo`nost pri roki `e izdelan aparat t. i. topike. Njena infrastruktura, v celoti usmerjena k razre{evanju neponovljivih (unikatnih) problemskih situacij prakti~nega `ivljenja, se naslanja na t. i. “ob~a mesta” (topose, locije), kjer strnjuje kompatibilne izku{nje, ki so se izkristalizirale v sorodnih vrstah situacij. V tem smislu se je mogo~e opreti na argument, da je postsocialisti~na tranzicija visokorizi~ni proces poisto~asenja (Zeitvergleichung) 6 Seveda na tem mestu ne `elimo trditi, da smo pripravljeni spregledati pomembnost fenomena posnemanja ali mu odre~i vsako relevantnost kot dejavniku v oblikovanju evropske kulture. Ne glede na to, ali gre pri tem za nezavedno ali zavestno (namerno, hoteno, k dolo~enemu cilju naravnano) imitacijo, predstavlja ta osnovni socialni mehanizem pridobivanja znanja, moralnega oblikovanja osebnosti in njene socializacije na podlagi veljavnih/uveljavljenih kulturnih standardov/ paradigem obna{anja in delovanja. Imitacija funkcionira tudi na ravni sre~evanja razli~nih kultur, tako da omogo~a njihovo komunikacijo, medsebojni vpliv in kohabitacijo v pogojih multikulturnih dru`benih skupnosti. Na{ skepticizem do relevantnosti imitativne dejavnosti dru`benih akterjev znotraj {e-ne-sistemov v postsocialisti~ni tranziciji je treba torej razumeti predvsem kot prepotrebno kriti~no distanco do slepega posnemanja, hlap~evskega sledenja tujim vzorcem in idealom, nereflektiranega epigonstva zahodnih modelov dru`bene ureditve, ~istega plagiranja njihovih `ivljenjskih slogov, vrednostnih norm in politi~nih praks/form ter nepremi{ljenega ustvarjanja plodnih tal za mno`i~no sugestijo, kolektivno hipnozo in javno evforijo, ki v zavesti dr`avljanov in relevantnih politi~nih akterjev inducira popolno amnezijo eksplicitne problematizacije tako bistvenih vpra{anj, kot so: kaj, kdaj in kje je sploh ČLANKI 205 Dejan Jelovac nujno nekaj imitirati? ^emu se pri tem ne da izogniti? Na kak{en na~in je treba vse to izpeljati? Do kak{ne mere je mo`no iti v posnemanju Drugega/ druga~nega, ne da bi pri tem ogrozili jedro lastne nacionalne, kulturne in zgodovinske identitete? In kon~no, kak{ne transferen~ne matrice se morajo oblikovati, da bi bil sploh mogo~ medsistemski diskurz pretoka informacij med razli~nimi kulturami in da bi bil s tem omogo~en operativni transfer kulturnih komunikacij med socio-sistemi razvitih dru`b kot vzorov ter njihovih bolj ali manj nerazvitih {e-ne-sistemov v tranziciji kot imitatorjev? 7 Prav v tej smeri G. Tomc brez predsodkov sklepa takole: “Tranzicija, ki smo ji pri~a, ne vodi nikamor, saj je kontinuirani proces sprememb, na katerega vplivajo {tevilne nepredvidljive kontekstualne situacije” (G.Tomc, 1994; 31). Skrajno konsekvenco takega izhodi{~a najdemo v Borgesovi zgodbi Loterija v Babilonu. To je parodija neke dru`be, v kateri je loterija po`rla vse institucije, saj je pri{lo do interpolacije Naklju~ja v vse pore dru`benega tkiva. Rezultat takega poigravanja z dru`beno strukturo je vsesplo{ni indeterminizem. V takem arbitrarnem sistemu Naklju~nost koincidira z absolutno mobilnostjo. Trenutna menjava (tauschen) vseh usod zadovoljuje `eljo po polivalenci, ki pomeni jedro radikalno izpeljane demokracije. matric dru`benega obna{anja, v katerih se manifestira neisto~asnost isto~asnega. S tem, da se reflektirano soo~ijo s kontingentnostjo in nepredvidljivostjo dru`benega razvoja sociosistemov na razli~nih stopinjah realizacije novove{kega projekta modernizacije in pri tem izhajajo iz specifi~nih predmodernih izro~il, kvazi modernih ideolo{kih vzorcev in razli~nih lastnih kulturnih identitet, posku{ajo sistemi-v-tranziciji pognati v tek proces pospe{ene posodobitve. Tak projekt jih sili, da med vzpostavljanjem nove dru`bene realnosti i{~ejo nena~elne, kompromisne in prakti~ne odgovore na izziv modernizacije, ki imajo pogosto zna~aj eklekti~nega spajanja izomorfnih, homeopatskih, homolo{kih ter endogenih matric obna{anja in strategij delovanja na eni strani ter heterogenih, alopatskih, paralo{kih in eksogenih paradigem na drugi. Njihova kohabitacija je past (aporija) za relevantne podsisteme, ki sociosistemom v postsocialisti~ni tranziciji omogo~ajo u~inkovito krmiljenje. Ti sociosistemi so namre~ neprenehoma v nevarnosti, da podle`ejo sirenskim klicem, redundantnim (preobilnim) multiplikacijam novih kompleksnosti, pa tudi osiroma{ujo~im redukcijam `e dose`ene ravni diferenciacije kompleksnosti. 2. Zakon morfogeneze sociosistemov-v-tranziciji Opirajo~ se na do sedaj zbrana empiri~na dejstva in fenomenolo{ko razodeto bistvo kardinalnih tranzicijskih fenomenov, menimo, da `e zdaj razpolagamo z dovolj trdnimi razlogi za formulacijo dru`benozgodovinske pravilnosti, ki odlo~no vpliva na njihovo strukturo, ter profilira in determinira dinamiko takega arhetipa sodobnih dru`benih procesov. Zakon morfogeneze {e-ne-sistemov v postsocialisti~ni tranziciji se, skratka, glasi: “Ontogeneza danega posameznega {e-ne-sistema na prehodu v razviti sociosistem je pospe{ena repeticija in strnjena rekapitulacija sistemogeneze modernih zahodnih dru`b z inherentnim namenom vzpostavljanja izomorfnih/homolognih socialnih struktur in homeopatskih dinamik avtoregulacije njihovih visoko-kompleksnih medsistemskih interakcij/ interrelacij ter operacij v sistemskem okolju.” Namesto zaklju~ka – od-klju~ek Na tem mestu smo predhodno ugotovitev za zdaj prisiljeni izre~i tudi kot – za~asno-zadnjo besedo o teh zapletenih re~eh. 206 ČLANKI Sociosistem-v-tranziciji K tej problematiki (osvetljeni iz ve~ razli~nih kotov) se bomo ponovno vrnili ob kaki prilo`nosti, predvsem ob podrobnej{i obravnavi in razlagi osrednjih elementov procesa oblikovanja nehierarhi~nega (oz. netotalitarnega) dru`benega reda in demokrati~nega (oz. eavtoritarnega) usmerjanja dru`be v kompleksnih socio-zgodovinskih pogojih postsocialisti~ne tranzicije. Jasno je, da do zdaj ni {lo in da tudi tedaj ne bo {lo le za iskanje enostavnega recepta ali magi~ne formule za raz-re{evanje problemskih situacij, katerih zna~ilnost je vse prej kot enostavnost, ampak za vspodbuditev miselnega razkrivanja bistvenih resnic v disku zu pospe{ene posodobitve dru`benih sistemov v tranziciji. O~itno je torej, da tega problema ne jemljemo v navadnem, vsakdanjem, trivialnem pomenu te besede, temve~ v izvornem smislu gr{ke besede to problema, ki strne v sebi vse tisto pred-vr`eno, predlo`eno, zadano, tisto pred-postavljeno kot varovalo, kot zastor, kot {~it in kon~no nekaj, kar je vzniknilo pred in ni zgolj izmi{ljeno.8 Doc. dr. Dejan Jelovac je profesor poslovne etike pri Fakulteti za dru`bene vede Univerze v Ljubljani in direktor Zavoda Radio [tudent v Ljubljani LITERATURA ACKOFF, Russell (1994): The Democratic Corporation, Oxford University Press, New York – Oxford. ADAM, Frane (1989): Deformirana modernizacija – (realni) socializem med tradicijo in modernostjo, Dru`boslovne razprave, {t. 7, Ljubljana. (1990): Prispevek Niklasa Luhmanna k razvoju sistemske teorije, Nova revija, let. IX, april-julij 1990, {t. 96–99, Ljubljana. (1994): After Four Years of Democracy: Fragility and Stability, Special Issue of Dru`boslovne razprave, {t. 15–16, Ljubljana. BAUDRILLARD, Jean (1991): Fatalne strategije, Knji`evna zajednica Novog Sada, Novi Sad. (1991): Simulakrumi i simulacija, Svetovi, Novi Sad. (1993): Drugo od istoga, Lapis, Beograd. (1993): Amerika, Buddy Books, Beograd. (1994): Prozirnost zla, Svetovi, Novi Sad. (1994): O zavodjenju, Oktoih, Podgorica in Grigorije Bo`ovi}, Pri{tina. BECK, Urlich (1989): Dru`ba tveganja (Predgovor), Dru`boslovne razprave, {t. 7, Ljubljana. DERRIDA, Jacques (1990): Bela mitologija, Bratstvo-jedinstvo, Novi Sad. (1995): Sila zakona – Misti~ni temelj autoriteta, Svetovi, Novi Sad. FINK, Eugen (1979): Grundphänomene des menschlichen Daseins, Verlag Karl Alber, Freiburg/München. HABERMAS, Jürgen (1985): Der philosophische Diskurs der Moderne, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main. (1976): Können komplexe Gesellschaften eine vernünftige Identitat ausbilden? V: Zur Rekonstruktion des Historischen Materialismus, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main. 8 “Posebej nenavadno za prvi pogled je,” pravi Ivo Urban~i~, “da bi bila znanost oz. vse spoznanje tak problem: tisto postavljeno pred kot varovalo, kot zastor, kot bran, kot {~it za nekaj. Tak{no se postavi pred spri~o ne~esa stra{nega in nevarnega: se postavi pred tisto tako za{~iteno, zastrto, branjeno, varovanja potrebno tako, da stoji pred stra{nim in nevarnim, ki grozi s pogubo. Problem znanosti oz. spoznanja je zato prav tako vpra{anje onega – tu {e nejasnega – stra{nega in nevarnega, ki zadeva Evropo in evropskega ~loveka” (Ivo Urban~i~, 1993; 131–132). ČLANKI 207 Dejan Jelovac HEIDEGGER, Martin (1979): Sein und Zeit, Max Niemeyer Verlag, Tübingen. (1982): Mi{ljenje i pevanje, Nolit, Beograd. (1976): Uvod u metafiziku, Vuk Karad`i}, Beograd. HUSSERL, Edmund (1991): Kriza evropskih nauka i transcendentalna fenomenologija, De~je novine, Gornji Milanovac. JAPP, Klaus (1989): Nova dru`bena gibanja in kontinuiteta moderne, Dru`boslovne razprave, {t. 7, Ljubljana. JELOVAC, Dejan (1991): Fenomenologija preobra`aja, Nau~na njiga, Beograd. (1989): Marks i filozofija modernog doba – Prilog zasnivanju problemsko-sistemske istorije filozofije, prvi tom, Nau~na knjiga, Beograd. (1993): Skupinski portret s Persefono, Razgledi, {t. 18 (1001), Ljubljana. (1993): Pamet v mraku pozne moderne, Razgledi, {t. 7 (990), Ljubljana. (1994): Spomini z izleta v bli`ino konservativizma, Razgledi, {t. 17 (1024), Ljubjana. (1993): Maastrichtski balon, Razgledi, {t.14 (1997), Ljubljana. (1995): Sistem vs. `ivljenje, ^asopis za kritiko znanosti, let. XXIII, {t. 174, Ljubljana. LUHMANN, Niklas (1968): Zweckbegriff und Systemrationalität, J. C. B. Mohr / Paul Siebeck, Tübingen. (1984): Soziale Systeme, Frankfurt am Main. LYOTARD, Jean-Francois (1988): Postmoderno stanje, Bratstvo-jedinstvo, Novi Sad. (1995): [ta je postmoderna?, KIZ “Art Preas”, Beograd. MASTNAK, Toma` (1991): Vzhodna Evropa po komunizmu: revolucija in demokracija, Filozofski vestnik, {t. 2, Ljubljana. RIEDEL, Manfred (1973): System und Geschichte, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main. RIZMAN, Rudi (1989): Problema modernosti in modernizacije v kontekstu teoreti~ne sociologije, Dru`boslovne razprave, {t. 7, Ljubljana. SIEDER, Reinhard (1991): Struktur - Kultur - Alltag - Erfahrung: Soziallgeschichte in kulturwissenschaftlicher Erweiterung, Filozofski vestnik, {t. 2, Ljubljana. TOMC, Gregor (1994): Life in Transition From Socialism to Post-Socialism and Beyond, Special Issue of Dru`boslovne razprave, {t. 15–16, Ljubljana. URBAN^I^, Ivan (1993): Zaratustrovo izro~ilo I, Slovenska matica, Ljubljana. (1976): Temelji metode mo~i, “Velika edicija Ideje”, Beograd. VATTIMO, Gianni (1985): La Fine della Modernita, Garzanti Editore s.p.a. (prevod v srb{~ni) ?ani Vatimo (1991): Kraj moderne, Bratstvo-jedinstvo, Novi Sad. ZBORNIK (1988): Postmoderna – nova epoha ili zabluda, recenzirali: Gvozden Flego in Nade`da ^a~inovi}-Puhovski, Naprijed, Zagreb. WELLMER, Albrecht (1985): Zur Dialektik von Moderne und Postmoderne, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main. WILLKE, Helmut (1993): Sistemska teorija razvitih dru`b, Znanstvena knji`nica FDV, Ljubljana. WISSER, Richard (1967): Verantwortung im Wandel der Zeit. Einübung in geistiges Handeln: Jaspers, Buber, C. F. von Weizsäcker, Guardini, Heidegger, Hase & Koehler Verlag, Mainz. 208 ČLANKI Andrej Pinter Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo I. Te`ave sodobne semioti~ne teorije “Some lament the fact that semiotics has not succeeded in establishing itself as a regular discipline. Some proclaim the end of semiotic venture. But the fact that semiotics remains a vast construction site, haunted by nomads of the mind, should on the contrary be celebrated as the best possible omen for its future.” (Bouissac 1996: 1) Sodobna semioti~na teorija je v obdobju, ko jo tare precej te`av. Morda sploh ni pretirano re~i, da je sodobna semiotika v nezavidljivo dvoreznem polo`aju, kajti po eni strani predstavlja eno spodbudnej{ih in po drugi eno bolj problemati~nih raziskovalnih usmeritev. Posledi~no je seveda v resnih te`avah tudi semiotika kot akademska oziroma znanstvena disciplina. Pri tem se najve~je te`ave pojavljajo v zvezi z znanstvenim statusom (i), prepoznavnostjo (ii) in pa z mo`nostmi razvoja (iii). Vendar je izjemno pomembno, da za zdaj to ni toliko problemati~nost navzven, kot je problemati~nost navznoter. Zdi se, da se sodobna semioti~na teorija mo~no oddaljuje od svojih korenin in hkrati nekako obotavljajo~e stoji na razpotju, pri ~emer je popolnoma jasno, da bo odlo~itev za nadaljevanje, ki bo brez dvoma pri{la zelo kmalu, nepovratno klju~na za njeno nadaljno usodo. (i) V zadnjih nekaj letih se je znanstveni status semiotike ČLANKI 209 Andrej Pinter radikalno spremenil in prav to je morda smiselno interpretirati kot bistven razlog trenutnih te`av semioti~ne teorije. Medtem ko se je v obdobju preboja {ele oblikoval njen prostor med uveljavljenimi akademskimi pristopi, danes semiotike enostavno ni ve~ mogo~e spregledati. [e pred ~asom je bila semiotika morda komaj kaj ve~ kot popularna epistemolo{ka mo`nost, modna raziskovalna usmeritev ali pa teatralno inovativen metodolo{ki prijem; ne prav dale~ nazaj so bili prav to argumenti nekaterih klju~nih teoretikov za njihovo semioti~no udejstvovanje. Semiotika se je pri tem vselej samodefinirala kot veda o ozna~evanju, reprezentaciji in komunikaciji in znotraj tako postavljenega interesnega podro~ja sta bili mo`nost eklekti~nega poenotenja raziskovalnega polja po eni strani in pa mo`nost poznanstvenjenja pristopa, ki ju je semioti~na perspektiva ponujala, le {e dodatni ugodnosti. V formalnem smislu je danes razlika v tem, da je semiotika `e institucionalizirana in tako predstavlja akademsko legitimno raziskovalno prakso; ~eprav pa je dejstvo, da je {tevilo semioti~nih oddelkov po univerzitetnih ustanovah (za zdaj) mogo~e na{teti le za dober ducat. V tem formalnem smislu ima semiotika zato {e vedno nekako marginalno pozicijo, vendar pa se ne morem znebiti ob~utka, da je `e s prvim izklju~no semioti~nim oddelkom izgubila velik del intelektualne privla~nosti in mamljive dra`i, po kateri je bila zna~ilna v {estdesetih in sedemdesetih letih. Vsebinsko gledano pa se zdi razvoj sodobne semioti~ne teorije povsem premo~rten. Razvoj od trendovskega šWeltanschaunga’, ki se je v za~etku agresivno uveljavljal v delih nekaterih vodilnih humanistov svojega ~asa, do vplivne raziskovalne usmeritve, je bil mogo~ predvsem zato, ker se je semiotika vseskozi dobro navezovala na obstoje~e in uveljavljene akademske discipline. Tako se je v za~etku semioti~na teorija mo~no naslanjala na lingvistiko (naprimer pra{ki lingvisti~ni kro`ek z Jakobsonom, Mukaoovskim in drugimi; danski glosematiki oziroma Hjelmslev in sodelavci; {ola iz Tartuja z Ivanovim, Lotmannom, Upsenskim itd.), na filozofijo, in sicer predvsem na pragmatizem in fenomenologijo, kasneje tudi na razli~ne oblike psihologije (denimo: behaviorizem in Morris, psihoanaliza in Metz, fenomenolo{ki gestaltizem in Merlau-Ponty itd.). Za to zgodnej{e obdobje pa seveda {e ni bilo mogo~e govoriti o enotnem semioti~nem polju ali paradigmi. O ~em podobnem je mogo~e govoriti {ele z nastopom sodobnih semioti~nih teoretikov, ki so predvsem s svojim organizacijskim delom razli~ne raziskovalne skupine povezali in med njimi omogo~ali ustvarjalno komunikacijo. Pomembna imena so v tem smislu Umberto Eco, Thomas A. Sebeok, Achim Eschbach in drugi; pomembni prelomni dogodki 210 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo pa so predvsem ustanovitev mednarodnega semioti~nega zdru`enja (IASS); ustanovitev stalnih knji`nih zbirk pri uveljavljenih zalo`bah de Gruyter in Indiana University Press, namenjenih izklju~no semioti~nim tekstom; lansiranje ve~ znanstvenih revij, posve~enih semioti~nim {tudijam, naprimer Semiotica, VS, Transactions of the Charles Peirce Society itd. Konec sedemdestih in v osemdesetih letih je zato semiotika postajala nekak{en “supermarket idej” (Dascal 1983: 61). Na ta na~in ni trajalo dolgo, da so svoje mesto pod streho semiotike dobile razli~ne usmeritve in razli~na raziskovalna podro~ja: vse od fenomenologije, etnometodologije, analiti~ne filozofije ter empiri~nega neopozitivizma in kriti~nih teorij, pa preko antropologije, kognitivistike, komunikologije, kulturologije, sociologije, psihologije in tako naprej in naprej do najskritej{ih koti~kov intelektualnih prizadevanj.1 Vendarle pa je tak{no mno`i~no in ve~inoma neselektivno vklju~evanje vsega, škar leze in gre’, v semiotiko postalo kmalu dvorezno za samo semioti~no teorijo in njen znanstveni status. Po eni strani je semiotika sicer pridobivala znanstveno legitimnost, po drugi pa je postajala vse manj razlo~ljiva. Prostor med znanostmi si je pridobila z rasto~im korpusom semioti~nih tekstov, problemi nerazlo~ljivosti pa so se pojavljali zaradi rasto~ega obsega pridru`enih in integriranih podro~ij oziroma disciplin. Kvantiteta, ki je ni bilo mogo~e spregledati, je sicer povzro~ila, da se je mesto semioti~nega raziskovanja enakovredno uvrstilo v akademske vrste, toda slednje je spro`ilo tudi resne ugovore, da semiotika vendarle {e ni zrela znanstvena usmeritev, da je prezgodaj ponudila sinteti~ni znanstveni model, da vklju~uje vse in zato ne pojasnjuje ni~esar, da “privla~i zgolj naivne zagovornike, ne pa resnih znanstvenikov” (Maranda 1989) itd. Odgovore na tak{ne kritike so semioti~ni teoretiki ponujali na {tiri na~ine2: nekateri so iskali {e trdnej{e povezave med semiotiko in drugimi akademskimi disciplinami, denimo biologijo, antropologijo, psihologijo itd.; precej jih je iskalo trdne korenine v (evropski) zgodovini filozofske misli: sv. Avgu{tin, Aristotel, Platon itd.; nekaj pomembnih avtorjev je iskalo bolj trdne, rigidne znanstvene okvire semioti~ne analize, kot denimo Eco (1976) ali Pelc (1983); precej pa se jih je sklicevalo na poenoteno terminologijo in zato (navidezen) konsenz o pomenskih vrednostih klju~nih konceptov. Prav zaradi tega so se pojavili dvomi o tem, kaj semiotika kot intelektualni projekt sploh predstavlja. Sebeok je v tem smislu zabele`il: “Confusion reigns both amog and beyond the cognoscenti as to whether semiotics is an approach, or field or discipline, or method, or theory, or science, or a disease.” (1986: 19) Desetletje kasneje pa {e vedno ni ni~ druga~e. Sonesson, denimo, ugotavlja nespremenjeno stanje: “It still seems to be 1 Zgovoren in predvsem pregleden prikaz vsega tega je mogo~e najti, denimo, v Nöthovem “priro~niku” (1995: 4 –7). Precej pa razkrivajo tudi indeksi naslovov v zbirkah Advances in Semiotics, v revijalnem semioti~nem tisku in v sporedih semioti~nih kongresov. 2 Bolj poglobljeno analizo teh odgovorov sem predstavil v neki drugi razpravi (Pinter v tisku), zato na tem mestu podrobnej{e argumentacije ne bom ponavljal. ČLANKI 21 Andrej Pinter 3 [e pred kak{nim desetletjem je bila tak{na kategori~na razdelitev manj problemati~na. (prim. Justin 1990). Od tedaj pa je postalo jasno, da so brez pravih naslednikov nekatere evropske humanisti~ne {ole, zaradi katerih je bilo neameri{ko oziroma strukturalizmu sorodno ukvarjanje z znaki smiselno ozna~iti kot “evropsko smer” (Justin 1990: 173). Tako je o~itno, da se pomembnosti danskih glosematikov spominja le {e Eco; pra{kega lingvisti~nega kro`ka in ruskih tartujevcev pa prakti~no nih~e. 4 Mnogi vplivni analitiki (predvsem nesemiotiki) v zadnjem ~asu imajo velike probleme z razlikovanjem med semiotiko in semiologijo, naprimer Jon Baggaley (1980: 8), Graeme Turner (1993: 44–45) ali Scott Lasch (1993: 182) obravnavajo le po eno od obeh. Denis Poni` (1993: 109) je obe disciplini med seboj celo zame{al in semiologiji pripisal zna~ilnosti semiotike in obratno. Drugi, kot so Judith Lazar (1993: 85), John Fiske (1994: 40), Dennis McQuail (1983: 130) itn., pa obe mo`nosti sploh kar izena~ijo. impossible to establish a consensus among all semioticians on what semiotics is all about; and many semioticians will not even care to define their discipline.” (1996: 44) Klju~ni problem, ki ga glede tega vidim v navezavi z znanstvenim statusom semioti~ne teorije, je natan~no v tem, da navkljub velikem soglasju o slabosti in neustreznosti ponujenih odgovorov, predvsem pa o neustreznosti scientifizacije semioti~ne teorije, to stanje {e vedno ni prese`eno. Na vpra{anje o znanstvenem statusu ve~ina sodobnih semioti~nih teoretikov {e vedno ponuja omenjene odgovore, ~eprav se v istem dahu zaveda njihove epistemolo{ke impotence. (ii) ^eprav je sodobna semiotika izjemno raznovrstno in vsestrano raziskovalno podro~je, je vseeno treba lo~iti njen sodobni teoretski korpus na dva prepoznavna in relativno avtonomna dela. Prvi del oziroma dominantno razumevanje semiotike se je oblikovalo med avtorji, ki delujejo ali gravitirajo v Raziskovalnem centru za jezik in semioti~ne {tudije pri Univerzi Indiana v Bloomingtonu, v ZDA. V tem krogu delujejo avtorji, kot so Eco, Sebeok, Deely, Krampen, Shariff in drugi. V dominantno smer sodobne semioti~ne teorije pa nekako sodijo tudi Kanad~ani, kjer je osrednji predstavnik Paul Bouissac, pa Skandinavci, kjer so vplivni predvsem [ved Göran Sonesson, Finec Eero Tarasti in drugi, nekaj italijanskih semiotikov, kot so Parmentier, Colapietro, Ponzio in {e nekateri; ne nepomembne vloge pa igrajo v tej dominantni smeri tudi nekateri poljski, {panski in nem{ki avtorji. Drug velik kos sodobne semioti~ne teorije pa sestavljajo protagonisti psihoanaliti~ne, (post)strukturalisti~ne ter kriti~ne semiotike. Ti teoretiki, ali “semioti~na levica” (Lash in Urry 1994: 31), denimo Blanchard, Gottdiener, Simpkins, Hall in Fiske ter njuni sodelavci iz šcultural studies’ {ole, teoretiki okoli revije Screen in tudi okoli nekaterih drugih revij o filmski teoriji, izvirajo predvsem z Otoka, Avstralije in Francije ter delno tudi iz ZDA in Italije. Navkljub o~itni divergenci dveh osrednjih usmeritev, pa je sodobna dela semioti~ne teorije pravzaprav nemogo~e razdeliti po enostavnem in uveljavljenem kriteriju, ki ima `e tradicionalno veljavo, in sicer na semioti~ne in semiolo{ke3. Tak{na razdelitev, ki mnoge tudi danes zelo o~itno bega4, je smiselna le za identificiranje dveh razli~nih idejnih tradicij (Singer 1984; Pinter v tisku), torej za raziskovalne pristope, ki so semiotiko pravzaprav uvedli. Produkcija semioti~ne teorije od poznih osemdesetih dalje pa te tradicionalne dihotomizacije ne podpira ve~. Sodobne obravnave je namre~ te`ko lo~iti po kakr{nemkoli kriteriju izklju~nosti, saj ob dolo~enih problemih zdru`ujejo tako semiolo{ke kot tudi semioti~ne nastavke, pojme in metode. Poleg tega pa je vse ve~ obravnav, ki se same kvalificirajo kot semioti~ne, vse manj vezanih na izvorno 212 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo semioti~no tradicijo. Pogosto vez vzdr`ujejo le {e v nekaterih to~kah in ne v celotnem korpusu idej, kakor je bilo to {e v sredini tega stoletja. Zanimivi konceptualni problemi, ki pa vendarle ostajajo to~ke divergence med obema osrednjima smerema sodobne semioti~ne teorije, so proces/sistem in pa diadnost/triadnost. Pomembno lo~nico med dominantnim razumevanjem semiotike in semioti~no levico pa je mogo~e potegniti tudi glede na sredi{~ne momente pozornosti: interpretacija vs. dekodiranje, panhronija vs. diahronija artikulacije znakov, kontinuiranost vs. diskontinuiranost, pragmatika vs. naturalizem (Pinter v tisku). Prepoznavnost semiotike pa ni problemati~na v tem smislu, da je kot take ne bi bilo ve~ mogo~e prepoznati izmed drugih raziskovalnih pristopov, ~eprav so ugovori, da je semiotika le ime, za katerim ni ni~esar, dejansko zelo pogosti. Celo nasprotno. Pojmi, izpeljani ali druga~e povezani s semiotiko, so precej pogosto v rabi in celo dobivajo vedno nove pomenske povezave celo izven semioti~nega polja samega. Oznaka semioti~no se namre~ uveljavlja kot prepoznaven atribut, za katerega referent se zdi, da je, oziroma naj bi bil zelo ~vrsto situiran. Toda, vpra{anje prepoznavnosti je konstituirano drugje. Jedro problemati~nosti ni v neprepoznavnosti kot taki, temve~ v tem, da je dejansko neprepoznavno tisto, kar prepoznavnost sploh legitimira. Problem je namre~ v mitizirani podobi semiotike, kajti polje semioti~nega se je tako neobvladljivo raz{irilo, da je zelo umestno vpra{anje o njegovi dejanski identiteti. Morda je celotno polje sodobne semioti~ne teorije na videz ustrezno projekciji o vse vklju~ujo~i vedi o znakih, ki jo je napovedal Saussure; morda je tudi v skladu s Peirceovim projektom o šdoktrini znakov’, toda ~e bi to dr`alo, bi bila situacija paradoksalna. Trenutno stanje v semioti~ni teoriji in pa napovedano stanje, ki sta ga na svojih teoretskih premisah zgradila Peirce in Saussure, bi bila v tem primeru popolni nasprotji. Dejanska situacija bi bila negacija njunih premis in zato tudi ovr`ba epistemolo{ke logike, po kateri sta do definicije pri{la kot utemeljitelja. Glede na to torej, da situacija ni v skladu z napovedano, je treba zaklju~iti, da semiotika ni ve~ to, kar sta Peirce in Saussure menila, da bo, ampak nekaj drugega. Vsaj tri bistvene stvari, ki jih je treba prepoznati v sodobnem stanju, so namre~ zna~ilno in radikalno druga~ne od tistih, ki sta jih napovedala oziroma ki sta si jih `elela Peirce in Saussure. Prvi~, Peirce in Saussure, popolna sistematika bi se verjetno ne strinjala z nepovezanim korpusom obravnav in nesistemati~no obdelanim poljem, ki je za~rtano; drugi~, osredi{~enje logike, ki je teoretsko klju~na pri Peirceu, nekoliko manj pri Saussureju, v sodobnih obravnavah praviloma izostaja; tretji~, predvsem obe osrednji semioti~ni usmeritvi sta v izjemno te`avnem polo`aju ČLANKI 213 Andrej Pinter glede metapozicije, ki si jo (implicitno ali eksplicitno) lastita in ki jima glede na izhodi{~ne premise, kakor sta jih postavila Peirce in Saussure tudi pripada. Toda, ~e stvari o~itno ka`ejo na druga~no stanje, kaj pa je potem semiotika; kaj bi sploh lahko bila, ~e je o~itno, da ne more biti tisto, o ~emer sta govorila oba njena o~eta? In v tem je problem prepoznavnosti: semiotika je navzven prepoznavna kot nekaj, kar ne more biti. Da pa je vzrok problema izklju~no notranji, torej na ramenih semioti~nih teoretikov samih, pa je jasno po tem, da se avtorji obeh osrednjih semioti~nih usmeritev {e vedno sklicujejo na svoja idejna o~eta pri oblikovanju identitete svojega podro~ja. Te`ava, ki jo vidim, je torej v tem, da se, ~eprav je povsem o~itno, da referent pri identificiranju semiotike ne moreta ve~ biti obe `e konvencionalizirani napovedi njenih dveh idejnih o~etov, semioti~ni teoretiki {e vedno sklicujejo nanju in ju privzemajo za utemeljevanje svojo identitete. [e ve~ja te`ava je, da se zaradi tega sploh ne ukvarjajo s tem, kaj semiotika je oziroma kako jo identificirati. (iii) Glede na zgoraj predstavljene te`ave semioti~ne teorije, so mo`nosti njenega nadaljnjega razvoja izjemno problemati~ne. Gledano z logiko semioti~ne teorije same, bi bil zaklju~ek, da pe{ajo, celo neizogiben. Da so te te`ave bolj notranje kot zunanje, je povsem jasno po tem, da je mogo~e na semioti~no noto {e vedno producirati velike koli~ine tekstov. Vendar pa je hkrati te`ko spregledati, da so ti vse manj prepri~ljivi oziroma da izgubljajo izrazito semioti~en ton. ^e izlu{~imo ~elni zna~ilnosti obeh osrednjih usmeritev v semioti~ni teoriji, je o~itno, da se najve~je te`ave glede nadaljnjega razvoja semioti~ne teorije pojavljajo prav v zvezi z njima. Te`ava za semiotiko je seveda v tem, da je prav na teh mestih tudi najla`e pojasniti in legitimirati izglede za razvoj. Za frankofonski opus semioti~nih {tudij, ki so dolgo veljala za izjemno drzno in kriti~no, se pogosto pojavljajo ocene, da je vedno manj aktualen in inovativen; po ostrih kritikah pa tudi ni ve~ videti, kako naj se ta tradicija zopet postavi na trdne noge in na pozicijo, ki jo je {e nedavno tega imela. Medtem po posameznih znanstvenih disciplinah, kjer je bilo strukturalisti~no idejno nasledstvo trdno zasidrano, metodo samo `e izrivajo in zamenjujejo druge mo`nosti, s ~imer ta del semioti~ne teorije izgublja pomembno oporo. Po drugi strani se dominantna usmeritev v semioti~ni teoriji pribli`uje to~ki, ko ne bo ve~ podro~ja, ki bi ga bilo mogo~e uspe{no integrirati v semioti~no polje. Njen zunanji videz sicer ne ka`e ni~esar stra{nega, toda epistemi~na neproduktivnost, ki je neposreden rezultat pansemioti~nega inkluzivizma, to je znanstvene politike tega dela semioti~ne teorije, je navznoter vse bolj pere~a. Predmetu obravnave namre~ ni omogo~eno, da bi lahko 214 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo presegel izhodi{~no metodi~no zamejitev ali tisto, ~emur 5temPodj er ovb nS oe nj{eos sdoins k (u1s 9ij9o 6 o) , Mo~nik pravi “za~etna intuicija naivnega branja” (Mo~nik 1989: Tejera (1988), Eco (1984), 217), in sicer predvsem zato, ker je nesistemati~no razpr{en in Prieto (1975) idr. na ta na~in oropan tak{ne mo`nosti. Poleg te`av na najbolj izpostavljenih mestih obeh osrednjih semioti~nih usmeritev pa je za sodobno semioti~no teorijo izjemno problemati~en tudi njen odnos do same sebe kot metapozicijskega oziroma superpozicijskega pristopa. Obe sta bili namre~ semiotiki prirejeni `e v delih obeh utemeljiteljev5. Superpozicija je dolo~ena kot pozicija konkretnega znanstvenega pristopa, semioti~ne teorije, ki predstavlja krovno ogrodje za raziskovanje pojavnega in pomenskega sveta. V spisih C. S. Peircea je superpozicija vselej v ospredju pozornosti; v njegovem teoretskem sistemu je namre~ semiotika legitimna za prou~evanje vse reprezentacijske dejavnosti (Peirce 1931– 58: 1–191), torej tudi mi{ljenja, argumentacije in artikulacije. Superpozicija semioti~ne teorije pri Saussureju ni povsem elokventna, ~etudi pravi: “Jezik je sistem znakov, ki izra`ajo ideje, in je torej primerljiv s sistemi pisav, abecedami gluhonemih, simboli~nimi obredi, vljudnostnimi formulami, voja{kimi signali itd. Vendar je najpomembnej{i izmed teh sistemov.” (de Saussure 1994: 34) Na to superpozicioniranje Saussurjeve teorije je kasneje opozoril predvsem Barthes, ki je postuliral jezik kot ozna~evalni sistem par excellance, kot sistem, na katerega se vsi ostali ozna~evalni sistemi {ele nana{ajo. Metapozicija je po drugi strani dolo~ena s pogledom na raziskovalni pristop sam, in tudi na druge, konkuren~ne raziskovalne pristope. Pri Saussureju je opredelitev te pozicije manj znana (Sonesson 1996: 44) kot pri Peirceu. Kljub temu pa je njena predstavitev nedvoumna: “Dale~ od tega, da je objekt tisti, ki predhodi zorni kot, zdi se, da je zorni kot tisti, ki ustvari objekt; polega tega nam ni~ ne govori vnaprej, da je nek na~in obravnavanja dejstev bolj{i ali superioren nekemu drugiemu.” (de Saussure 1994: 40) Nedvoumno je namre~ nakazana mo`nost in celo potreba po prou~evanju razli~nih pristopov in torej tudi njegovega. Peirce na drugi strani metapozicijo elaborira `e v izhodi{~u, in se nanjo konstantno sklicuje. Ukvarjanju z raziskovalnimi pristopi in metodami dobi v Peirceovi terminologiji celo svoje ime, methodeutika (methodeutic), in predstavlja disciplino, ki: “prou~uje metode, ki bi jim morali slediti v raziskovanju (...) predstavljanju in (...) aplikaciji resnice.” (Peirce 1931–1958: 1– 191) Z vidika logike in v navezavi na drugo trihotomijo znakov, ki jo je razvil Peirce, pa je methodeutika: “doktrina o splo{nih pogojih referiranja Simbolov in drugih Znakov na interpretante, ki jih `elijo determinirati.” (Peirce 1931–1958: 2–93) ČLANKI 215 Andrej Pinter Problemati~nost meta- in super pozicije je v ve~ konkretnih pomanjkljivostih. Na konkretni ravni: avtorji dominantne usmeritve v semioti~ni teoriji se prakti~no ne lotevajo poglobljenega prou~evanja jezikovnih praks ozna~evanja, zagovorniki kriti~ne semiotike pa svoje analize izpeljujejo skoraj izklju~no iz jezikovnega ozna~evanja. Najbolj pomembno pa je to, da sodobne obravnave iz obeh osrednjih tradicij metapozicijo izrazito premalo ali pa je sploh ne tematizirajo; kakor da prvi razumejo Peirceovo sto in ve~ let staro filozofsko argumentacijo za alibi lenobnosti in kot da je druge utrudila derridajevska preokupacija z metapozicijo in otopila barthesovska realizacija superpozicije. Obstaja pa tudi problem druga~ne vrste, ki zadeva razvojne smernice. Vse te`je je namre~ v sodobnih obravnavah slediti navezavam na semioti~no tradicijo ali iz njih celo deducirati izvorne semioti~ne premise. V vse ve~ primerih se celo zdi, kot da je semiotika pojmovno pribe`ali{~e, ki ga v sili poi{~ejo nekateri avtorji in njihovi projekti, da se pod oznako šsemioti~no’ znanstveno legitimirajo. Te`ave razvojnih perspektiv semioti~ne teorije, katerih indikatorji so inherentni konkretnim teoretskim obravnavam, so torej ve~razse`ne. Smer oziroma smeri re{evanja so sicer izvorni semioti~ni zastavitvi pertinentne, toda ni videti, da bi jih sodobni semiotiki ubirali s kak{nim velikim navdu{enjem. Povsem pred kratkim pa so iz{le tri knjige, ki razvojni potencial semiotike napovedujejo manj ~rnogledo. Gre za uredni{ko delo o~eta in sina, Thomasa A. Sebeoka ter Jeana Umiker-Sebeoka (1995), ki prina{a semioti~no izvirne na~ine obravnave vizualne komunikacije in percepcije, monografijo Thomasa Dadessia (1995), ki posku{a prestopiti mejo, ki jo neupravi~eno postavljajo sodobni semioti~ni teoretiki pred kognicijo, ter avtorski projekt Klausa Bruhna Jensena (1995). Morda je treba pri~akovati nadaljnje premike semiotike predvsem v teh treh smereh. Namen pri~ujo~ega besedila je predvsem v tem, da prika`e in preveri mo`nosti izhoda iz zagat, kakor ga je v svojem projektu ponudil Jensen. 216 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo II. Epistemolo{ke osnove semioti~nega postavljanja dru`boslovne teorije... “There is an uneasiness that has spread throughout intellectual and cultural life. It affects almost every discipline and every aspect of our lives. This uneasiness is expressed by the opposition between objectivism and relativism, but there are a variety of other contrasts that indicate the same underlying anxiety: rationality versus irrationality, objectivity versus subjectivity, realism versus antirealism.” (Bernstein 1983: 1) Razdeljenost sodobne semioti~ne teorije je z dolo~enega vidika popoln odsev bipolarnega razmerja epistemolo{ke polariziranosti, ki ga vidi Bernstein. ^eprav se njegovo (1983) konceptualiziranje znanstvenih teorij za ene in druge zdi na prvi mah skoraj mani~no ali vsaj nasilno, je vendar treba imeti pred o~mi, da je njegovo razumevanje obeh pojmov nekoliko manj konvencionalno in precej bolj odprto. Tako je zdru`evanje, naprimer, Fregeja, Husserla, Popperja in zgodnjega Wittgensteina pod oznako objektivisti, ter Rortyja, Feyerabenda, Kuhna in poznega Wittgensteina pod oznako relativisti, lahko interpretirano napa~no, ~e kriterij, po katerem Bernstein posamezne avtorje razporeja pod obe kategori~ni oznaki, ni jasno predstavljen. “Z šobjektivizmom’ mislim na temeljno prepri~anje, da obstaja ali da mora obstajati neko stalno, ahistori~no ogrodje ali matrica, na katero se lahko na koncu sklicujemo v dolo~anju zna~aja racionalnosti, znanja, resnice, dobrote ali pravi~nosti.” (Bernstein 1983: 8) “Kakor sem karakteriziral relativista, je njegova ali njena temeljna teza, da ne more biti vi{jega poziva kot na dano konceptualno shemo, jezikovno igro, niz dru`benih praks ali zgodovinskih epoh.” (Bernstein 1983: 11) Kriterij je torej pri Bernsteinu razumevanje dometa spoznavnega prizadevanja in tragi~na razklanost, o kateri govori, je o~itno najprej v cilju in {ele potem v pristopu. Na ta na~in, ko dobimo posplo{ene konceptualizacije, je mogo~e izlo~iti performativno kontradikcijo vsake od polariziranih pozicij. V grobem re~eno sta obe razkriti z naslednjim: relativizem zaradi relativizma ne more svoje pozicije utemeljevati za edino pravo oziroma resni~no, objektivizem pa v iskanju univerzalne sheme predpostavlja tak{no univerzalno shemo, saj iz nje pri~enja iskanje. Morda je vendarle pretirano govoriti o tragi~ni nepremostljivosti razkola, kakor ga predstavlja Bernstein. Namre~, “skupini imata mnogo skupnih resursov, kot sta na~in komunikacije v naravnem jeziku in temeljni niz elementarnih ČLANKI 217 Andrej Pinter dru`benih norm vljudnosti, konformnosti itd.” (Solomon in Ziman 1994: 17). Povedano druga~e, akademski zagovorniki vsake od smeri enako skrbijo za svojo pla~o, napredovanje, promocijo, znanstveni ugled in dobro ime, kar “dodaja druga~no dimenzijo njihovemu boju za pravo znanost” (ibid.). Za sodobne semioti~ne teorije je kljub temu treba re~i, da med obema osrednjima usmeritvama vendarle ne vzpostavljajo tako tragi~nega razkola, kot po Bernsteinu obstaja v dru`boslovju in humanistiki nasploh. Ni kak{nih paraakademskih metod vzajemne ekskomunikacije, paranoidne diskreditacije ali ~esa podobnega. Kar obstaja kot klju~en atribut razkola, pa je med obema semioti~nima usmeritvama epistemolo{ko razhajanje. V pri~ujo~em razdelku bom zato najprej poskusil vmestiti epistemolo{ke kontroverze med dominantno in kriti~no smerjo v semioti~ni teoriji v {ir{e epistemolo{ke polje in sodobne dileme, ki ga dolo~ajo. To vpra{anje je zanimivo vsaj zaradi ve~ razlogov: najprej zaradi `e omenjene pomanjkljivosti v sodobnih semioti~nih teorijah, v katerih iz tak{nih ali druga~nih razlogov epistemolo{ka tematizacija praviloma umanjka; zanimivo je tudi zato, ker ni videti, da bi v objektivu sodobne epistemologije semioti~na teorija predstavljala kak{en zelo pomemben epistemolo{ki problem – ~eprav to, kot `e prikazano, nedvomno je; in nenazadnje je to vpra{anje zanimivo tudi zaradi semioti~ne specifi~nosti epistemologije same. ^e je klju~en epistemolo{ki premik v zadnjem ~asu prinesla podmena, ki v za~etku predpostavlja konstruiranost realnosti kot svoje spoznavno izhodi{~e, potem je treba ugotoviti, da je bila sprva sprejeta relativno slabo (Geeland pred objavo; Fuller 1991; Knorr-Cetina 1994), ker je pa~ relativizirala tedaj prevladujo~e šortodoksno’ razumevanje realnosti kot objektne in zapopadljive stvarnosti; ker je torej problematizirala razumevanje, da so vsi pojavi v tej tako imenovani realnosti lahko kot kamni, ki jih ~lovek zgrabi, meri in jih me~e ob tla ob razli~nih poskusih. Vendar pa se je v zadnjem ~asu zgodila “modnost” (Luhmann 1988: 7) tega tretjega epistemolo{kega izhodi{~a, ki je zna~ilno razli~en od obeh starej{ih pristopov k znanju in znanosti, iz natan~no istega razloga (Fuller 1994). Predvsem se je izkazalo, da znanstveni projekt objektivistov ni bil ravno uspe{en, {e najmanj v smislu uniformiranja epistemolo{kih pozicij na razli~nih podro~jih znanosti. Kot njihovo radikalno nasprotje, subjektivisti~ne pozicije v epistemolo{kem pristopu, pa pa~ “danes niso ve~ `ive opcije” (Bernstein 1983: 12). Relativizem kot druga vrsta zoperstavitvi 218 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo epistemolo{kem objektivizmu pa, kar je bilo povsem v skladu s svojim temeljnim sporo~ilom, tudi ni pokazal agresivnih ambicij po uniformiranju epistemolo{kega pristopa. Vendar pri konstruktivizmu ne gre za odnos binarne opozicije do konkuren~ne epistemolo{ke doktrine, kot je {lo denimo v primeru subjektivizem – objektivizem ali objektivizem – relativizem, kajti temeljna konstruktivisti~na predpostavka, da “nam je zunanji svet kot šobjektivna resni~nost’ kognitivno nedostopen” ([kerlep 1995: 776) ni v temeljih zatresla le objektivisti~ne spoznavne podlage dru`boslovja, temve~ je po drugi strani tudi problematizirala ekskluzivizem subjektivisti~nih spoznavnih pozicij. Re{itev, ki jo ponuja konstruktivizem, je razmeroma enostavna. Ne odreka se ni~emur, kar je kot kon~na instanca postulirano v `e obstoje~ih ekstremnih epistemolo{kih pristopih; subjektovemu kognitivnemu aparatu namre~ sopostavlja okolje kot zunanjo realnost, ki je v nekem smislu “medij” (Maturana in Varela 1980: xvi), katerega vloga je, da spro`a posameznikov kognitivni aparat, s ~imer se slednji lahko samorealizira. ^eprav po Bernsteinovi kategorizaciji v bistvu konstruktivizem nagiba na stran relativizma, je modnost6 te epistemolo{ke odlo~itve predvsem v tem, da vendarle ponuja tretji izhod, konsistenten s sodobnim duhom ~asa, pri iskanju to~ke, okoli katere je mogo~e graditi znanje. Modernost konstruktivizma je sicer predstavljena v nekoliko druga~no lu~, ko ugotovimo, da ima filozofske korenine `e v Humovem problemu indukcije. Sam problem indukcije, kljub temeljitim poskusom, kakr{en je bil denimo Blackov (1934) ali Popperjev (npr. 1994), vendarle ni dokon~no razre{en, zato je smiselno zaklju~iti, da je bilo prav to bistven posredni dejavnik pri uveljavljanju konstruktivizma. Korenine konstruktivizma je mogo~e iskati tudi po drugi poti, in sicer se lahko iskanje osnov konstruktivizma ustavi pri Gianbatisti Vicu in njegovi De antiquisima italorom sapientia iz 1710, v kateri je “~lovekovo vednost omejil na tak{ne re~i, ki jih s pomo~jo mentalnih operacij v glavi lahko sestavi iz elementov.” (Miheljak 1995: 197) Toda, Vicova konceptualizacija vednosti vendarle ne more biti tako pomemben dejavnik pri uveljavljanju konstruktivizma, kot je prav problem indukcije, ki se ga dejansko ne more izogniti nobena resnej{a epistemolo{ka {tudija. Vsekakor je aktualnost konstruktivizma velika in “danes je `e skoraj nemogo~e najti intelektualca, ki ne bi pisal besede šrealnost’ v narekovajih” (Lears v: Luthar 1996: 183 op. 4). Vendar pa pozicija konstruktivizma nikakor ni neproblemati~na, ~etudi je hkrati treba poudariti, da se zdi neizogibna in da jo je nujno treba upo{tevati ob iskanju epistemologije, ki bi presegala domet šsekta{ko’ zastavljenih spoznavnih teorij. Ne le, da je 6 Konstruktivizem je vpliven predvsem v nem{kem dru`boslovju, mimo tega pa `e tudi dominira v specializiranih raziskovalnih podro~jih, naprimer na podro~ju t.i. “educational theories”, v psiholingvistiki, v socialni psihologiji itd. (gl. Geeland (v tisku), Solomon in Ziman (1994), Knorr-Cetina (1994), Mali (1994), Miheljak (1995), Luthar (1995). ČLANKI 219 Andrej Pinter konstruktivizem nujen za doseganje tistega, ~emur recimo Giddens pravi “postempiri~ne” filozofije znanosti, ampak je nujno potreben tudi za razpoznavanje in utemeljevanje problemati~nosti razli~nih subjektivisti~nih spoznavnih teorij. Vzporedno s konstruktivizmom se je pojavilo tudi nekaj druga~nih poskusov, kako postaviti epistemolo{ko pozicijo, da bi re{ili epistemi~no neproduktivnost polarizirane epistemologije. Tako naprimer Bernstein (1983) po analizi obstoje~ega stanja epistemolo{ko re{itev vidi v povratku na praxis. “Kar je postalo o~itno, je to, da premik preko objektivizma in relativizma ni le teoreti~ni problem, temve~ prakti~na naloga.” (Bernstein 1983: 230) Rorty, denimo, pa je {e bolj radikalen, saj re{itev problematike vidi v tem, da pozabimo, da sploh je. Njegova ideja je, da epistemologije kot take ni ve~ treba razumeti druga~e kot v terapevtski vlogi. Saj “~e so trditve utemeljene preko dru`be in ne preko zna~aja notranje reprezentacije, ki jih izra`ajo, poskus izoliranja privilegiranih reprezentacij ni smiseln.” (Rorty 1979: 174) S tem pa ostane brez smisla tudi epistemolo{ki projekt, ki za metodi~nim spoznavnim aparatom skriva tisto, ~emur Rorty `({)aljivo pravi privilegirano. Vendar pa, kakor so ideje teh dveh avtorjev pomembne, nobena ni brez slabosti niti ni nobena zdru`ila epistemolo{kega polja, torej prizadevanj drugih v skupnem imenovalcu. Obema je skupno, da sku{ata re{iti epistemologijo s tem, da jo vpre`eta drugje, s ~imer je problem postavljen ven iz dometa spoznavne teorije. Zdi se, da je bolj{o pot re{evanja ubral Giddens, ki je na epistemolo{ki ravni poskusil oba razklana pola re{iti na ta na~in, da jih je mislil skupaj. Pi{e namre~, da njegova teorija strukturacije zadovoljivo re{uje konceptualni razkol med subjektivizmom in objektivizmom, kajti: “Teorija strukturacije je osnovana na premisi, da mora biti ta dualizem šmed objektivizmom in subjektivizmom’ rekonceptualiziran kot dvojnost – dvojnost strukture.” (Giddens 1984: xxi) Problemati~nost enega pola je odpravljena tako, da je sopostavljena drugemu. Metodolo{ke posledice tega pa so, da raziskovalna domena ni ve~ “niti izkustvo posameznega akterja niti obstoj kakr{nekoli oblike dru`bene totalnosti, temve~ socialne prakse, razvr{~ene v prostoru in ~asu” (Giddens 1984: 2). Toda, kar v bistvu manjka Giddensu, je s svojim prehodom med okoljem in subjektom ponudil `e konstruktivizem. *** Zanimivo je, da je epistemologija konstruktivizma zelo kompatibilna z epistemologijo Peirceove semioti~ne doktrine. To seveda ne pomeni, da je epistemologija semiotike kar enako epistemologiji konstruktivizma, kajti `e samo polje razli~nih 220 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo sodobnih semioti~nih teorij sploh nima enotnega epistemolo{kega izhodi{~a. Podrobnej{a analiza bi bila v tem smislu zelo zanimiva, za morebitno usklajevanje med semioti~nimi teoretiki pa brez dvoma nujna. V nadaljevanju bom torej predstavil epistemolo{ke osnove Peirceove semiotike, in sicer iz dveh razlogov: najprej zato, ker v sodobni epistemolo{ki literaturi nima eksplicitnega epistemolo{kega statusa, ~eprav bi ga brez dvoma zaslu`ila; in zato, ker natan~no iz teh epistemolo{kih osnov izhaja tudi Jensenov (1995) semioti~ni projekt. Za razumevanje Peirceove semiotike je treba med subjekt in njegovo okolje, ~e ohranimo terminologijo konstruktivizma, postaviti znak. Tako dobimo tri konceptualne ni{e, ki jih je nemogo~e razbiti na relacije med pari, ki jih potencialno lahko oblikujejo (Peirce 1931–1958: 5–484). Mogo~e pa jih je teoretsko abstrahirati na naslednji na~in. Znak. Klasi~na opredelitev znaka v peirceovski semiotiki je, da je to neka kvaliteta, ki je nekomu nekaj namesto ne~esa drugega. “A sign or representamen is something which stands to somebody for something in some respect or capacity. It addresses somebody, that is, creates in the mind of that person an equivalent sign or perhaps a more developed sign. That sign which it creates I call interpretant of the first sign. The sign stands for something, its object.” (Peirce 1931–58: 2–228) Pojavnost vsega znakovnega je torej triadna: znak je lahko nekaj samo, ~e komu kaj ozna~uje. Ni~ pri tem ne sme izostati, ~e naj je znak znak. Mesto znakov pa je treba iskati tako v intersubjektivni prostorskosti, ki se zaradi znakovnosti konstituira kot dru`ba, kot tudi v posameznikovih kognitivnih procesih. Koncept Peirceovega znaka predstavlja instanco posrednika, ki deluje tako, da omogo~a specifi~en izkustven dostop do tega, kar znak je. Vendar v Peirceovi semiotiki znak ni popoln substitut in objekta ne predstavlja v njegovi totalnosti. Znak omogo~a izkustven dostop do objektov le “in some respect or capacity.” Subjekt. Pozicija subjekta je v semioti~ni postavitvi podobna kot v konstruktivizmu. Ume{~en je kot aktiven dejavnik, bodisi kot opazovalec, kot ozna~evalec ali kot znak sam. Obstajata pa dve temeljni razliki med konstruktivisti~nim in semioti~nim razumevanjem subjekta. Subjekt v semioti~ni teoriji je v identi~nem razmerju reprezentacije tako z okoljem, kot tudi z drugimi subjekti v okolju. Konstruktivizem med obema napravlja razliko, ki jo utemeljuje v jeziku oziroma v jezikovni domeni. da je odpravljen ena~aj med opazovanjem okolja in konstruiranjem podobe o okolju. In {e drugo, v semiotiki ne obstaja teoreti~ni ena~aj med opazovanjem in kognicijo, kakor v ČLANKI 221 Andrej Pinter 7z vOe dp ae nz oo v na anjveidp ,r ik tae kmorni konstruktivizmu. Semioti~ni subjekt namre~ opazuje7 šrealnost’, implicira Peirceov in tudi vendar si o njej ustvarja podobo zgolj preko znakov. konstruktivisti~en termin – to observe – oziroma Okolje. V semiotiki konceptualizirano okolje je podobno kot njegovo slovenjenje. v konstruktivizmu obravnavano kot kompleksno. Ta kompleksnost pa sama na sebi subjektom kognitivno ni dostopna druga~e kot skozi znake, ki jih je nekemu posamezniku mogo~e povezati z nekim objektom v okolju samem. Okolje pa po Peirceu ni kompleksno le v smislu neobvladljivo velike koli~ine potencialnih objektov v njem in pa v smislu nedostopnosti njihove pojavnosti same na sebi, temve~ je kompleksno tudi v smislu razli~nih ravni pojavnosti teh objektov, pri ~emer so posamezne ravni v skladu z njegovo tipologijo kategorij, ki jih imenuje prvost, drugost in tretjost. “V tem smislu je Peircea zanimal objekt ne le kot ontolo{ki niz lastnosti, ampak tudi objekt kot mo`nost in kot rezultat aktivnega izkustva.” (Eco 1984: 195) Vendar pa tako enostaven poseg {e ni dovolj. Zato so za razumevanje Peirceove semiotike klju~ni (vsaj) {e trije teoremi; teorem semioze, teorem sklepanja in teorem refleksivnosti. Teorem semioze govori o tem, da je razmerje med subjektom, okoljem in znakom kontinuirano. Proces semioze je s Peirceom opredeljen kot kontinuirano izmenjavanje interpretacij v objekte, kajti tisto, kar subjekt kognitivno konstruira ob dolo~enem znaku, je lahko znova predmet opazovanja za njega samega ali druge opazovalce. Proces izmenjavanja interpretacij ali “interpretantov”, kakor jih imenuje Peirce, z objekti veri`no poteka v neskon~nost, “ad infinitum” oziroma ad mortem. Po teoremu semioze je torej povezava, ki se ustvari med okoljem, znakom in subjektom, brez prekinitve, ~eprav so posamezni elementi vsaki~ kvalitativno druga~ni, okolje zaradi tega vedno bolj polno in kompleksno ter spremenljivo v prostoru in ~asu, znaki zaradi tega z vedno druga~nimi referen~nimi navezavami na okolje in subjekt zaradi tega z vedno ve~jim védenjem. Toda teorem semioze ni~ ne pove o kvaliteti oziroma o na~inu triadi~ne povezave med subjektom, znakom in okoljem. Kvalitativni vidik povezave pa je zaobjet v drugem teoremu, kajti teorem sklepanja oziroma inferen~ni teorem pojasnjuje, kako sta subjekt in okolje povezana preko znakov. Peirce je v svojih spisih podrobno elaboriral tri avtonomne oblike logi~nih inferenc: abdukcijo, indukcijo in dedukcijo, pri ~emer pomeni avtonomnost to, da nobena od oblik ni zvedljiva na katerokoli drugo. Preko teh oblik sklepanja posameznik pridobiva vedenje o okolju iz znakov. Subjektovo razmerje z okoljem je preko znakov inferen~no, to je: subjekt preko znakov sklepa o okolju. Zelo nazorno prika`e inferen~ni teorem naslednji Popperjev 222 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo odstavek: “^utni špodatki’ /sensory data/ ne obstajajo. Obstaja le izziv iz zaznavnega sveta, ki spravi mo`gane, ali nas same, na delo, da ga interpretirajo. (...) Ni~ nam ni neposredno šdano’: do zaznavanja pridemo samo kot rezultat mno`ice korakov, v kateri je vklju~ena interakcija med dra`ljaji, ki dose`ejo ~utila, interpretativnim aparatom ~util in strukture mo`ganov.” (Popper in Eccles 1993: 430) Pomembno je torej pri tem, da znaki niso tisto, kar ~lovek ve, temve~ odgovor na vpra{anje, kako ve oziroma kako pride do vedenja o okolju. Vendar inferen~ni teorem prika`e ~lovekov kognitivni mehanizem izrazito poenostavljeno; kakor je postavljen, je v njem vse videti racionalno in popolnoma namensko; pri tem je izpu{~en vidik nezavednega, impulzivnega in emocionalnega. Zato je na zgornjo semioti~no postavitev potrebno dodati (vsaj) {e teorem refleksivnosti, kakor ga je elaboriral Giddens. Giddens namre~ postavlja svojo revitalizacijo sociolo{ke teorije na enem temeljnih semioti~nih principov, torej na kontinuiranosti in zato je njegov koncept refleksivnosti mogo~e vklju~iti v semioti~no teorijo. Zanj se “~lovekovo delovanje pojavlja kot durée, kontinuiran tok dejanj, kakor se tudi kognicija. Namensko delovanje ni sestavljeno iz agregata ali niza lo~enih namenov, razlogov ali motivov.” (Giddens 1984: 3) Vendar pa je njegovo razumevanje znakov omejeno na komunikativne prakse (Giddens 1984: 30), zaradi ~esar njegova teorija vztraja na `e omenjeni dualnosti razmerij. “Kontinuiranost praks predpostavlja refleksivnost, ampak refleksivnost je mogo~a samo zaradi kontinuiranosti praks.” (Giddens 1984: 3) “Tako je koristno govoriti o refleksivnosti kot utemeljeni /gorunded/ v kontinuiranem opazovanju dejanj, ki jih ljudje prika`ejo in za katere pri~akujejo, da jih bodo drugi prikazali.” (Giddens 1984: 3) Refleksivnost je po Giddensu nadalje vpeta na eni strani med subjekt in pa druge posameznike ter po drugi strani v racionalizacijo delovanja in motivacijo. (Giddens 1984: 5–14) “Z racionalizacijo delovanja mislim na to, da akterji – tudi rutinsko in pove~ini brez problematiziranja – vzdr`ujejo kontinuirano šteoretsko razumevanje’ o temeljih svoje dejavnosti.” (Giddens 1984: 4) “Motivacija se nana{a na potencial za delovanje, ne pa na na~in, po katerem je delovanje izvedeno.” (Giddens 1984: 6) Z refleksivnostjo so torej uvedeni tudi rutinski, nezavedni in eti~ni vidiki subjektovega odnosa z znaki in okoljem. Izmed razli~nih semioti~nih teorij in izmed vseh razli~nih epistemolo{kih izhodi{~ je Peirceovo, ki je prikazano zgoraj, brez dvoma najbolj podrobno razdelano. Izhajajo~ iz njega je svoj semioti~en projekt realiziral tudi Klaus Bruhn Jensen (1995) in v zadnjem razdelku bom podrobneje predstavil njegovo re{itev iz zagat semioti~ne teorije. ČLANKI 223 Andrej Pinter 8 Avtor je {ir{emu ob~instvu razmeroma manj znan danski komunikolog, ki se je pri nas predstavil z zanimivim sodelovanjem z Rosengrenom (1990) -slovenski prevod tega ~lanka je iz{el v Teoriji in praksi 2/1996; 308–332). Zanimiv je tudi uredni{ki projekt z Nickom Jankowskim (1991) ter nekaj samostojnih razprav (Jensen 1988; 1990; 1991; 1994), medtem ko je Jensenova bibliografija samostojnih monografskih izdaj {e skromna. 9 Zavrnitev postsaussurejevskega razumevanja vede o znakih, ki jo je uporabil Jensen, izhaja iz Giddensovega kasnej{ega dela (Giddens, Social Theory and Modern Sociology 1987: 73). Vendar pa je svoje nestrinjanje s to usmeritvijo Giddens izrazil tudi `e prej. Tako pi{e: “Paziti moramo na zdru`evanje semiotike in strukturalizma ter pomanjkljivosti drugega glede analize ~love{kih akterjev.” (1984: 31) III. Jensenova semioti~na teorija dru`be “My premise is that all scientific signs are created equal until proven unequal at the last instance.” (Jensen pred objavo: 260) Jensenova8 (1995) postavitev semioti~ne teorije je zastavljena kot holisti~en dru`boslovni projekt, zato posredno ali neposredno nakazuje odgovore na vpra{anje, kako re{evati paradigmatski lom semioti~ne teorije. Jensen naka`e smer re{evanja, ko po giddensovsko9 zavrne špost tradicije’ kot slepe veje v razvoju znanosti in ko implicitno zavrne tudi integrativno logiko dominantne semioti~nega usmeritve. Zavrnitev slednjega je namre~ v epistemolo{kem obratu, ki se zgodi ob Jensenovem predlogu, naj semiotika postane (tudi) teorija dru`be = “social semiotics”. ^esa podobnega s semioti~no paradigmo pravzaprav ni napravil {e nih~e; semioti~ni teoriji tako ni ve~ treba biti epicenter gravitacijskih gibanj znanstvenih disciplin, ki jih mora sama {ele privabiti, ampak se lahko postavi v sam center vsake izmed njih. Jensenovo pionirsko elaboriranje semiotike kot dru`bene teorije, v kateri pomembno mesto dobijo mno`i~ni mediji, postavlja izziv tudi klasi~ni komunikolo{ki tradiciji, ki semiotiki dosedaj ni bila preve~ naklonjena, da jo upo{teva kot povsem legitimno raziskovalno usmeritev znotraj svojega polja, v katerem se tudi sicer `e pojavljajo odmevni trendi ponovnega premisleka o njenih lastnih temeljih (Gurewitch in Levy 1993; Jensen in Jankowski 1991; Rosengren 1985). Jensen (1995) ponuja svojevrsten na~in gledanja na dru`boslovje s tremi posebnimi poudarki: pragmatizem kot sociolo{ka usmeritev (i), ob~instvo mno`i~nih medijev kot posebna oblika interpretativne skupnosti (ii) in o`ivljanje logike v re{evanju problemov teorije znanosti (iii). (i) Jensen se vra~a k Peirceu v nekaterih pomembnih izhodi{~ih: tako o`ivlja izvorne ideje filozofske tradicije pragmatizma, ki vklju~ujejo ideje znanstvene skupnosti, falibilizem, ontolo{ki realizem, pluralizem... Temeljna “pragmati~na maksima”, ki jo je Peirce objavil pred ve~ kot sto leti, v enem iz serije ~lankov leta 1878, se glasi: “...treba je upo{tevati, katere u~inke, ki imajo lahko prakti~ne posledice, ki si jih lahko predstavljamo /concievable practical bearings/, si predstavljamo, da jih ima objekt na{ih konceptov. Torej, na{e predstave teh u~inkov so celotna predstava o objektu.” (Peirce 1931–58: 5–402) Na to pragmati~no maksimo je v svojem pisanju pogosto opozoril tudi G. H. Mead. Tako v enem svojih neobjavljenih ~lankov pi{e: “Jedro epistemolo{kega problema je v privzetem, da je neposredni objekt védenja u~inek, izveden na zaznavajo~ega 224 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo posameznika na tak na~in, da ta ni zmo`en spoznati sveta, o katerem ugiba, da producira u~inek nanj, ampak lahko ve le o u~inkih samih.” (Mead 1938: 27) Vendar v tej maksimi Jensen (1995: 27) ne vidi izklju~itve mo`nosti vklju~evanja miselnih procesov, kakor Peirceov pragmatizem interpretira ve~ina avtorjev sodobne semiotike (glej Dadessio 1995: 17–40), temve~ jo obravnava kot utemeljitev relevantnosti konceptualne, teoretske ravni, ki se v procesu semioze oblikuje v skupnosti raziskovalcev. Namre~, “u~inki realnosti na ~lovekovo izkustvo so ugotovljivi, špredstavljivi’ le na konceptualni, teoretski ravni.” (Jensen 1995: 27) (ii) V Jensenovi obravnavi se na ve~ mestih pojavlja tudi o`ivljanje Peirceove pragmati~ne ideje o interpretativni skupnosti, in sicer so podrobneje obravnavani trije razli~ni tipi tak{nih zdru`b: interpretativna skupnost televizijskih gledalcev, znanstvena interpretativna skupnost in dru`ba v celoti kot interpretativna skupnost. “Posledica znanstvene skupnosti je falibilizem – nekak{na zgodnja verzija popperjanskega falsifikacionizma10 –, in sicer tako znotraj znanstvene skupnosti same kot tudi med skupnostmi.” (Jensen 1995: 31) Peirce torej ne dopu{~a laissez-faire obravnavanja pomena v smislu lyotardovskega izhodi{~a: “Lahko imate svojo reprezentacijo realnosti, jaz bom imel pa svojo.” (Jensen 1995: 11) Deloma je za to vzrok ~asovni razmik med anga`irano znanostjo moderne in razsvetljenskim trudom Peircea, po drugi strani pa je razlog tudi v Peirceovem “znanstvenem sentimentalizmu” ali “sentimentalnemu konzervativizmu” (Shariff 1994), pri katerih sta izpostavljena nenaklonjenost radikalnim pozicijam in zgolj majhno zaupanje “v rezonirajo~e mo~i posameznikov” (Shariff 1994: 85). Jensenovo prizadevanje je v tem smislu, v smislu neuniformnosti pomena, morda pomanjkljivo, kajti upo{tevanje ideje o interpretativni znanstveni skupnosti, ki v neprekinjenem medsebojnem dialogu i{~e resnico – “h kateri na dolgi rok /in a long run/ gravitirajo mnenja vseh pripadnikov skupnosti” (Peirce v: Shariff 1994: 57) –, je brez podrobne argumentacije te`ko misliti skupaj s tekstualno polisemijo, razli~no od vloge, ki jo ima pri Peirceu koncept interpretanta11. Jensen namre~ nikjer eksplicitno ne poka`e na povezavo med razli~nimi interpretativnimi skupnostmi, kar bi lahko re{ilo problem. (iii) Poskus rekonceptualiziranja logike glede njene odlo~ilnosti v re{evanju problemov teorije znanosti je pri Jensenu utemeljen v ugotovitvi, da formalna logika ne zmore ve~ pokriti celotne znanstvene produkcije, kajti nekateri fenomeni niso zvedljivi na formalne, logi~ne ali matemati~ne redukcije, kakor tudi vse oblike argumentov in inferenc niso kompatibilne s formalno logiko. (Jensen 1995: 19) “Zgodovinsko gledano, veliko znanstvenih raziskav je lahko 10 Prav fascinantno je, da je Peirce anticipiral tudi ta pogled, ki je pod vplivom Popperja ter njegovih zagovornikov in kritikov postal ena osrednjih tem sodobne teorije znanosti. 11 Glej poglavje “The Politics of Polysemy” (Jensen 1995: 74–90), kjer navezava na paradigmo razumevanja medijske recepcije (predvsem gledanja televizije) kot aktivne udele`be v komunikaciji nikakor ni naklju~na. Vendar se ta pri Jensenu razlikuje od umestitve polisemije v britanskih cultural studies in enako tudi od pragmati~nega koncepta interpretanta. ČLANKI 225 Andrej Pinter manj odvisnih od logi~nih argumentov kot pa od retori~nih oblik, hipoteti~nih pravil sklepanja in kontekstualne evidence.” (Jensen 1995: 150) S tem ko je prikazana Jensenova izhodi{~na pozicija, bo bolj razumljiva tudi njegova raz~lenitev semioti~ne teorije dru`be. Analizo pri~enja pri semiozi in zapi{e namre~, da je lahko semioza “splo{no definirana kot konstitutivni element vse ~love{ke percepcije in kognicije.” (Jensen 1995: 11) “[e ve~, definirana ni kot sistem, ampak kot kontinuiran proces ozna~evanja, ki usmerja ~love{ko kognicijo in delovanja.” (ibid.) V skladu z nujnostjo upo{tevanja znaka v Jensenovi rekonceptualizaciji dru`be semioza ohranja odlo~ilno vlogo. Natan~no semioza je namre~ dru`beni proces ustvarjanja pomenov, zaradi ~esar je po Jensenu dru`ba triadi~na (1995: 39–40) po enaki logiki, kot je triadi~no semioti~no razmerje samo. Prav s tem argumentom Jensen ponovno premisli osnove Giddensove teorije strukturacije, katere zna~ilnost so dihotomna razmerja med posameznimi elementi. Jensen tako pose`e v teorijo strukturacije na na~in, da med akterja in strukturo vri{e {e medij, vse skupaj pa dobi pri tem enako obliko kot shema semioze, kakor jo uporablja Jensen. Pomembnost tega, da doda tretji element, medij, Jensen utemeljuje s tem, da akterji vzpostavljajo strukture s kontinuirano referenco nanj, denimo na jezik ali pa~ kak{en drug semioti~en sistem. In {ele “skozi znake postane realnost dru`bena in zato predmet refleksivnosti.” (Jensen 1995: 39; poudarek dodan). Teorija pa, ki predpostavlja semiozo, torej “dru`boslovna semiotika /social semiotics/, definira mno`i~no komunikacijo kot institucijo, ki producira in cirkulira pomene v dru`bi.” (Jensen 1995: 58). Peirceovo konceptualno iznajdbo, semiozo, je prav Jensen v bistvu prvi sistemati~no predstavil v grafi~ni podobi (slika 2.2, 23, slika 3.1., 40, slika 3.2, 49), saj se niti njen avtor, torej Peirce, niti njegovi zgodnej{i interpreti tega {e niso lotili na tak{en na~in. Bazi~na Jensenova postavitev semioti~nega procesa (slika 2.2, 23) se mi zdi v dolo~enem smislu precej problemati~na, vendar ne gre za problemati~nost v prevajanju Peirceovih definicij v grafi~ni prikaz, temve~ za problemati~nost izbire teh definicij. Peirceova opredelitev semioze je namre~ ujeta v dva vidika obravnave, ki postavljata pred šrisanje’ semioti~nega procesa nemalo problemov. Prvi vidik v obravnavi semioze je povezan s semioti~nim konceptom znaka, drugi vidik pa z obravnavo logi~nega mi{ljenja. “Da je ta konflikt samo navidezen, je jasno iz dejstva, da semioti~na teorija o misli / thought/ vklju~uje mi{ljenje misli kot analogno javno artikuliranim ugotovitvam in argumentom.” (Hookway 1985: 119) Toda vsa “navideznost” konflikta se poka`e natan~no tedaj, 226 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo ko je treba temeljni semioti~ni proces grafi~no upodobiti, kajti dvojna vpetost (v znak in v kognicijo) ne omogo~a enostavne redukcije v dvodimenzionalnost grafi~nega modela. Tako se zdi slika semioti~nega procesa (Jensen 1995: 23, slika 2.2) nekak{na vmesna re{itev med enim in drugim, ki pa pravzaprav postavlja ves poskus grafi~nega modeliranja v nekonsistenten polo`aj z Jensenovo nadaljnjo obravnavo. Monotona linearnost zaporedja je namre~ nekak{na srednja pot, ki jo je sicer mogo~e ubrati pri vizualizaciji procesa, a na veliko {kodo njegovemu razumevanju. Pojavita pa se tudi dve temeljni nedoslednosti, in sicer vsaka na svojem polu semioti~nega procesa. a) Tisti pol semioze, ki vklju~uje kognicijo, je dale~ od linearnega. Tudi Jensen sam implicitno zavrne tak{no linearnost, ko zagovarja konekcionisti~no razumevanje kognicije (Jensen 1995: 167), kjer se pojavljajo predvsem relacijske povezave med posameznimi elementi, vendar pri tem svojega modeliranja semioze, ki je jasno v nasprotju s konekcionizmom, ne revidira. Najve~ji problem je pri tem, da Peirceova izvorna postavitev ne onemogo~a konekcionisti~nega pogleda (glej Daddesio 1995: 69–77), kakor se to zgodi pri Jensenovem risanju semioze. Problemati~nost modela je torej na {kodo predvsem interpretaciji Peircea. b) Drugi pol semioze, ki je povezan z artikuliranimi znaki, pa tudi ne more biti odslikan s preprostim linearnim modelom. Artikulirani reprezentameni v intersubjektivnem prostoru namre~ nazna~ujejo mnogost interpretantov in tudi mnogoterost objektov, na katere se nana{ajo. Enostavna, ša do be’ linearizacija je torej nezadostna v prikazovanju intersubjektivne pojavnosti znakov, sploh pa je v nasprotju z Jensenovim pojmovanjem interpretativne skupnosti televizijskih gledalcev, med katerimi so znaki, ki so intersubjektivno dostopni na televizijskem ekranu, izrazito neuniformno in nelinearno interpretirani (Jensen 1995: 64–138) Problemati~nost nastaja torej predvsem v odnosu do intersubjektivne pojavnosti znakov, za katero so zna~ilni mno`i~nost, razli~nost in diskontinuiranost. O~itno je torej, da je bazi~no sliko semioze potrebno postaviti nekoliko druga~e, kajti problemati~nost pozicije, v katero vodi Jensenova poenostavitev, ni zanemarljiva. Upo{tevajo~ pomisleke, ki sem jih prikazal za Jensenovo shemo, bi lahko grafi~ni model semioze prikazal s sliko 1, ~eprav je tudi ta dale~ od popolnosti; vendar vsaj bolj{e opravlja didakti~no funkcijo grafi~nega prikaza temeljnega semioti~nega procesa, kakr{no ima tudi pri Jensenu. Trikotnik, ki je temeljna struktura v semioti~nem procesu, je semioti~no razmerje med objektom, reprezentamenom in interpretantom, kakor izhaja iz Peirceove definicije. “Znak ali reprezentamen naslavlja /adresses/ nekoga, kar pomeni, da ČLANKI 227 Andrej Pinter 12 Do tod je {e vse tako kot pri Jensenovem (1995: 23) risanju semioti~nega razmerja. Vendar pa bi ta osnovna struktura, trikotnik, lahko bila postavljena tudi druga~e. Denimo Umberto Eco (1976: 59) postavlja ~rtkano ~rto med objekt in reprezentamen. Spinks (1990: 56) pa ri{e temeljno semioti~no razmerje kot piramido. • Objekt Repre2 entamen Interpretant Semiotični trikotnik Slika 1 ustvari v umu /mind/ te osebe ekvivalenten znak ali celo bolj razvit /developed/ znak. Znak, ki ga ustvari, imenujem interpretant prvega znaka. Znak stoji namesto ne~esa, svojega objekta.” (Peirce 1931–1958: 2–228) Pika na ogli{~u trikotnikov predstavlja objekt, kvadrat predstavlja interpretant, brez ozna~be pa je v trikotniku reprezentamen. ^rtkasta ~rta med interpretantom in objektom ozna~uje inferen~no povezavo, torej nek logi~no izpeljan sklep, s ~imer subjekt, ki interpretira, pojave iz okolja, na katere se nana{a konkreten znak, prepoznava in jim pripisuje pomene. ^rtkasta ~rta torej pomeni indirektno povezavo interpretanta z objektom, ali druga~e: objekt znaka kognitivno ni dostopen druga~e kakor preko inferen~ne povezave12. Razlika, ki se v zgornji sliki pojavlja v primerjavi z Jensenovo skico, je v na~inu povezovanja štrikotnikov’. Medtem ko linearnost in enosmernost Jensenove sheme zanika kakr{nokoli mno`enje interpretantov okoli enega reprezentamena in pa slepe veje v procesu semioze, je v sliki 1 228 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo upo{tevano prav to dvoje, s ~imer je poudarjen asociacijski zna~aj kognicije na eni strani in pa diskontinuiran zna~aj intersubjektivno izpostavljenih znakov na drugi strani. *** S pomo~jo Giddensovega teorema refleksivnosti in na osnovi humanisti~ne klasike Jensen predlaga obetaven par konceptov, ki ju po zgledu iz {portne terminologije imenuje “time-in culture and time-out culture” (1995: 55–57). Nekoliko neroden in manj zvene~ poskus ustreznega prevoda bi se lahko glasil: škultura v ~asu’ za “time-in culture” in škultura iz ~asa’ za “time-out culture”. Jensen oba koncepta izpelje iz tradicionalne dvojne pojavnosti kulture; kultura kot “proces” (Jensen 1995: 55) in kultura kot “specifi~ni produkti ~lovekovega duha” (Jensen 1995: 56). V tem smislu tudi pi{e, da: “~e je dvojnost strukture klju~ do teorije dru`be šGiddens’, potem je dvojnost kulture klju~ do teorije komunikacije.” (Jensen 1995: 56–7) Kulturo v ~asu opredeljuje, “kot vidik semioze, ki je kontinuiran z dru`benimi praksami / social practice/ in preko njih. Zdru`ujo~ {tevilne premise in postopke, ki slu`ijo v orientaciji socialnih interakcij, je kultura v ~asu medij, ki reprezentira in vklju~uje akterje in strukture v kontekstu delovanja. Tako situirana dru`bena semioza, naslanjajo~ se na face-to-face interakcije, mno`i~no komuniciranje in druga komunikativna sre~anja, je nujen pogoj za reprodukcijo smiselnih /meaningful/ dru`benih relacij. Kultura v ~asu je praksa reprezentiranja, ki omogo~a druga socialna delovanja.” (Jensen 1995: 57; poudarek dodan) Po drugi strani pa je Jensenov koncept kulture iz ~asa opredeljen kot “vidik semioze, ki je lahko oblikovan kot lo~ena dru`bena praksa in jo lahko dru`beni akterji identificirajo kot tako. Postavlja realnost na ekspliciten plan /agenda/, in sicer kot objekt refleksivnosti, ter priskrbi prilo`nost za (subjektovo) opazovanje samega sebe v socialni, eksistencialni ali religiozni perspektivi.” (Jensen 1995: 57) In dalje: “Kultura iz ~asa je praksa, ki reflektira na zna~aj in reprezentacijo dru`bene realnosti.” (Jensen 1995: 57) Po Jensenu lahko dimenzije, ki se ve`ejo na to dvojno pojavnost kulture, mislimo v parih kot: integrirana – avtonomna praksa; dru`bena – estetska praksa; obi~ajno – neobi~ajno; resurs – ekspozicija; akcija – reprezentacija (Jensen 1995: 58), pri ~emer je prvi element vseh teh parov vezan na kulturo v ~asu in drugi na kulturo iz ~asa. Potencial Jensenove inovacije, ki je pravzaprav bolj konceptualna kot pa idejna novost – ~eprav je res, da je ČLANKI 229 Andrej Pinter izpeljana teoretsko originalno, sploh v povezavi z Giddensovo refleksivnostjo –, je enostavnost predlagane re{itve. Izjemno elegantno jo je namre~ mogo~e navezati na pojmovni arzenal humanistike, od kulturologije, preko antropologije, mimo komunikolo{kega razumevanja kulture, pa vse do sociolo{kih teorij itd. Vendarle pa se ne morem znebiti ob~utka, da je Jensenova postavitev time-in in pa time-out kulture, ~eprav zaradi svoje elegantnosti precej privla~na, kar ji pove~ini priznavajo tudi kritiki (Rosengren 1996; Fiske 1991; Newcomb 1991), nekonsistentna. Gre namre~ za nedoslednost med diadi~nostjo kulture, ki izhaja iz Jensenovega razumevanja dvojnosti kulture, in pa njegovim pojmovanjem triadi~nosti dru`be. Problem je morda z vidika Jensenove rekontekstualizacije dru`boslovja oziroma teorije dru`be zgolj prozai~en. Pa vendar, ob obstoje~i Jensenovi postavitvi morda ni ravno najla`e zavrniti pomisleka, kako je mogo~e misliti dru`bo kot triadi~no, ~e pa je njen temeljni element – kultura – postavljena kot diada. V zdru`evanju prete`no dualisti~nih postavitev iz klasi~ne literature, ki jih Jensen uporablja, z šmani~nim’ triadofilom, Charlesom S. Peirceom, stopita v protislovje dva na~ina razumevanja. Dualizem pravzaprav podre taisti koncept semioze, na katerega se Jensen ves ~as sklicuje, kajti po Peirceu je bistvo semioti~nega procesa prav to, da je nezvedljiv na posamezne dihotomne odnose med pari sestavin (Peirce 1931–58: 5–484). ^e torej dosledno vztrajamo pri tak{ni povezavi s semiozo, ki ni druga~na, kakor je Jensenovo sicer{nje sklicevanje na ta temeljni semioti~ni proces, je o~itno, da v Jensenovi postavitvi kulture manjka {e tretji sestavni del – reprezentamen. ^e predstavlja Jensenova kultura v ~asu (time-in culture - štic’) referen~no to~ko subjektove kognicije oziroma refleksivnosti (v Giddens-Jensenovem smislu), predstavlja kultura iz ~asa (timeout culture - štoc’) to~ko refleksivnosti samo. Klju~en pri vsem skupaj je namre~ prav poudarek, na (omogo~anju) refleksivnosti, saj, kakor opozarja Jensen: “Giddens utemeljuje, da refleksivnost /reflexivity/ pripisuje pomen dogajanju vsakdana, ~etudi tak pomen ne more biti zavestno artikuliran.” (Jensen 1995: 38). In je zato, kakor sledi iz Giddensove kro`ne izpeljave refleksivnosti in kontinuiranosti dru`benih praks (Giddens 1984: 3), po Jensenu “kultura v ~asu reprezentacijska praksa, ki omogo~a druge dru`bene akcije /action/.” (Jensen 1995: 57) ^e je torej kultura v ~asu (tic) pogoj za kakr{enkoli kognitivni proces, za refleksivnost bolj natan~no, ker v toku ~asa in prostora špriskrbi’ objekte oziroma konstruira okolje, potem kultura iz ~asa (toc) omogo~a njeno udejanjanje. Jensenovo postavitev je zato mogo~e razumeti tudi tako: v ~asu, znotraj kulture kot procesa posameznik deluje na okolje. 230 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo Svojemu vedenju in posameznim pojavom iz okolja pa pripisuje pomene, ne da bi o njih nujno razmi{ljal kot takih, {ele na to~ki refleksivnosti. [ele objektivizacija kulture, njena zaustavitev v ~asu, pa omogo~a zapopadenje objektov, kulturnih artefaktov kot takih in hkrati tudi pomena kot takega. Vendar s tem krog ni semioti~no sklenjen. [e ve~! Subjekt se v tej postavitvi v bistvu znajde kot kamen, ki pade v kulturo kot proces, zaustavi nek objekt iz njene dinami~nosti, tistega pa~, na katerega pade, in v naslednjem trenutku izgine iz zgodbe. Subjekt v tej postavitvi namre~ nima ve~ mesta v trenutku, ko se postavi na to~ko reflesivnosti, ker je na tem mestu prehod nazaj v kulturni proces nepovratno izgubljen. Nezmo`nost povratka subjekta v kulturni tok, v kulturo v ~asu pa `e zveni manj prozai~no kot zgolj omemba manjkajo~ega ~lena. Tisti tretji element, ki manjka, ~e smo semioti~no dosledni, je v bistvu reprezentamen iz Peirceove definicije. Semioza je namre~ proces, ki se ne more odvijati dalje, ko subjekt šumre’, kakor se zgodi pri Jensenu. V Jensenovi kulturni diadi si namre~ subjekt vzpostavi dolo~en interpretant, in sicer na to~ki refleksivnosti in v referen~ni navezavi na kulturni proces, ki je natan~no zaradi te referen~nosti v vlogi objekta (objekta v smislu elementa Peirceove semioze; in ne objekta kot fizi~ne stvari, kajti to bi bilo v protislovju s procesnim zna~ajem kulture v ~asu). Jensenov subjekt na to~ki refleksivnosti umre, ker se ne more vrniti v dru`beni tok kulture kot procesa v ~asu. Povratek subjekta nazaj v kulturni proces je mogo~e vzpostaviti s konceptualno ni{o, s katero je pokrita artikulacija subjektove refleksivnosti. Ko namre~ subjekt po{lje nazaj v dru`bo neko kognitivno ali mehansko, ali pa~ kako druga~e oblikovano artikulacijo tega, kar je po~el na to~ki refleksivnosti, se ta artikuliran reprezentamen hipoma vklju~i v kulturni proces, v time-in kulturo, in subjekt se v loku vra~a nazaj na pozicijo, ki mu omogo~a refleksivnost. Subjektova artikulacija, ki se torej povratno vklju~uje v kulturni proces v dru`bi, je lahko izra`ena v poljubni obliki, saj vklju~uje vsako vedenje/delovanje, komunikacijo/interakcijo itd. Vendar tak{na artikulacija na intervalu, ko ni ve~ refleksivnosti oziroma ko ni ve~ predmet refleksivnosti same, in ko {e ni vklju~ena v kulturni proces, prav tako obstaja. Vlogo, ki jo ima ta artikulacija kot ~isti reprezentamen, bi, po mojem mnenju, moral vezati nase koncept time-less kulture, ker v bistvu s svojo referen~no povezavo stoji izven oziroma poleg procesa kulturnih praks in ob procesu interpretacij oziroma je `e izven refleksivnosti. šBrez~asnost’, ki jo tu predlagam, ima druga~en pomen od tistega, kar Giddens misli z brez~asnostjo strukture, ki je v nekem smislu vedenjsko obvezujo~a na enak na~in kot Freudov id. Koncept strukture pri Giddensu namre~ ni eksteren ČLANKI 231 Andrej Pinter 13 V malce sme{ni recenziji, ki jo je objavil {vedski komunikolog Rosengren (1996) v European Journal of Communication, stoji trditev, da je po odmevnosti in vplivnosti v komunikologiji Williamsova ideja toka /flow/ inferiorna Csikzentmihalyijevi, o ~emer lahko z Jensenom (Jensen pred objavo) vred mo~no dvomimo. Obstaja pa morda zanimivost druga~ne vrste (ki pa je zaradi objektivnih razlogov ne morem povsem preveriti). Zdi se namre~, da je `e sam Williams anticipiral nekaj podobnega, kar sedaj uvaja Jensen. V svoji monografiji Television: Tecnology and Cultural Form (1974) – poglavje Programming as Sequence or Flow –, je namre~ nakazal analizo televizijskega toka na treh nivojih (glej Laing 1991: 165). Pri tem je prvi nivo definiran takole: “planned flow is then perhaps the defining characteristic of broadcasting” (Williams v: Laing 1991: 165). Na~rtovani tok je pri tem podoben Jensenovemu super toku. Drugi nivo analize toka obravnava po Williamsu “the actual succesion of items within and between the the published sequence of units.” (ibid.) Tretji nivo pa zaobjema: “the actual succession of words and images.” (ibid.) Laing (1991: 165) pravi, da se je predvsem iz drugega in tretjega od pri~ujo~ih nivojev v Williamsovih kasnej{ih obravnavah bolj elaborirano oblikovala nocija toka, ki, povezovana z do`ivljajem /experience/, igra klju~no vlogo v njegovem pisanju in pa v v odnosu do subjekta (Giddens 1984: xxxi), hkrati pa vsebuje dva vidika: avtoritativnega, ker je to celota pravil /rules/, in alokativnega, ker je izvor kodov pomenjenja /codes of signification/ (Giddens 1984: xxxi). “Struktura, kot rekurzivno organizirana celota pravil in resursov, obstaja iz ~asa in prostora, razen ob njenem udejanjanju in sousmerjanju /co-ordination/ kot sled spomina; in je ozna~ena z odsotnostjo subjekta.” (Giddens 1984: 25) šBrez~asnost’ kulture je mi{ljena kot konceptualna ni{a, ki je posledica sfere znakov, in je nekak{en avtonomen prostor forme. Brez~asnost je namre~ neposreden rezultat, ki se zgodi, ko znaku teoretsko odvzamemo objekt in subjekt, saj ostane brez navezave na dru`ben ~as, tisti, ki ga merimo z urami, in prav tako brez navezave na ~as subjekta. Po vsebini {e najbli`e brez~asovnosti kulture je morda formalisti~no ali glosemati~no razumevanje forme, v dolo~enem smislu pa tudi Popperjev World 3. Druga perspektivna Jensenova inovacija je rekonceptualizacija ideje o toku (108–122), ki izhaja predvsem iz teorema semioze. Idejo samo sicer poznamo kot klasi~no Williamsovo13 pojmovno re{itev v pojasnjevanju poteka oziroma diskurzivne naracije televizijskih vsebin v razmerju z recipienti. Toda Jensen utemeljuje, menim, da povsem upravi~eno, njeno izrazito pomanjkljivost, ker v bistvu ne razlo~uje, ampak celo zdru`uje tok posredovalca vsebine in tok prejemnika. V smeri tak{ne zdru`itve je kasneje televizijsko komunikacijo elaboriral tudi John Ellis (1982), vendar pa je njen domet v ekstremu implicitna pasivizacija gledalca, kar pa je pravzaprav paradoksalno, saj gre vendar za britanske kulturne {tudije, ki so pravzaprav postulirale aktivnega televizijskega gledalca. Jensen je zato pronicljivo elaboriral tri vrste tokov: tok kanala (channel flow), ki je v bistvu “zaporedje programskih segmentov, reklamnih oglasov in napovedi, ki ga izdela posamezna televizijska postaja, z namenom da anga`ira gledalca, kakor dolgo je le mogo~e” (109); tok gledalca (viewer flow), ki je po Jensenu konstituiran z na~inom gledal~evega gledanja in njegovo svobodno izbiro razli~nih kanalov oziroma preklapljanj med njimi (109); super tok (super-flow) pa je po Jensenu so~asen tok razli~nih postaj oziroma kanalov, med katerimi lahko gledalec izbira in znotraj katerega mora svojo ni{o poiskati tok kanala. (110) Jensenova raz~lenitev Williamsovega toka kot takega je v knjigi The Social Semiotics of Mass Communication (1995) predvsem osnova za kvalitativno (sic!) empiri~no {tudijo, v kateri je v zanimivem poskusu, ki mu sicer manjka to, ~emur 232 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo raziskovalci kvantitativne paradigme pravijo objektivnost in pa pnias aslne dj un inkjoe vg o( vEilhlisi,d Ae jnngi h, reprezentativnost (glej Rosengren 1996), prou~evan odnos med Fiske itd.). tokom kanala in tokom gledalca. [tudija je nadvse zanimiva, pa ne le zato, ker postulira in empiri~no prikazuje dva Jensenova teoreti~na imperativa, logi~na abdukcija in diverzificiranost v prvi instanci, ampak tudi zato, ker uvaja idejo o indeksu razmerja med spremembami programskih vsebin, ki jih producira televizijski kanal oziroma postaja, in pa spremembami kanala (ki so seveda tudi programsko-vsebinskega zna~aja), kakor jih opravi gledalec (Jensen 1995: 112–114). Ne le da je Jensen bolj dosleden kot britanski kulturologi v šaktivnosti’ televizijskega gledalca, temve~ dialog televizije in gledalca predstavlja kot specifi~no šinteraktivno’ razmerje med na~inom gledal~evega šgledanja’ programskih vsebin in kanalov ter programsko ponudbo posamezne postaje. Morda je malenkost nenavadno, da je Jensenova raz~lenitev televizijskega štoka kar tako’ na posamezne toke zastavljena skromno, kar je v mno`ici konceptov ambicioznega, holisti~nega in metateoreti~nega dometa, ki se pojavljajo v njegovi knjigi, izjemna redkost. Sam utemeljuje svojo inovacijo s specifi~nostjo ameri{kega tv sistema: “Da bi zaobjeli specifi~nost tako zgodovinske oblike ameri{ke komercialne televizije kot tudi njene recepcije, predlagam analiti~no distinkcijo med tremi vidiki televizijskega toka.” (Jensen 1995: 109) V opombi denimo, (Jensen 1995: 202 fn 2) pa pravi takole: “Lastnost televizijskega toka hitro odkrivajo tudi v drugih kulturnih kontekstih, {e posebej v polkomercialnih televizijskih sistemih Zahodne Evrope.” Vendar, z vidika toka kot lastnosti televizijske komunikacije ne vidim bistvene razlike med a) komercialno in nekomercialno televizijsko logiko in b) med razli~nimi škulturnimi konteksti’, v katerih se televizija pojavlja. ad a/ Temeljito razhajanje, ki bi ga lahko utemeljili med komercialno in nekomercialno televizijsko logiko, bi lahko na{li v frekven~nosti oziroma v pogostnosti sprememb programske vsebine, ki jih producira dolo~en televizijski kanal. Medtem ko je za komercialno televizijo (na~eloma) zna~ilno, da pogosto menja vsebine, ki jih posreduje gledalcu, in je zato z vidika koli~ine sekvenc visoko frekven~na – naprimer programi so pogosto prekinjeni z ekonomskopropagandnimi sporo~ili, naravnanost programskih vsebin je v smer kraj{ih posameznih frekvenc, zna~ilna je povr{inska obdelava tematike in zato postmodernisti~ni bricolage vizualnih podob itd. –, bi naj za nekomercialno televizijsko produkcijo (za javno, skupnostno, dr`avno, tudi “polkomercialno”, kakor zahodnoevropski televiziji pravi Jensen, itd. televizijo) veljalo, da je s tega vidika sekven~no manj frekven~na – denimo prikazuje programske vsebine bolj temeljito, ne prekinja programov z veliko koli~ino ČLANKI 233 Andrej Pinter 14 Pri tem ne gre toliko za razliko v u~inkoviti izrabi urnika (kakor je to uporabljeno v ~lanku Achille & Miege 1994), temve~ za razliko v u~inkoviti izrabi sekven~nega ~asa. 15 Primer preliminarne hipoteze oziroma na~in, kako bi bilo mogo~e tak{no prou~evanje misliti, bi lahko bila denimo sodba v williamsovskem slogu, da je indeks sprememb kanala pri gledalcih kabelskega sistema na Otoku ve~ji kot v ZDA. reklamnih oglasov, ne podpira bricolage vizualizacije itd. Idealnotipsko bi lahko to razdelitev opredelil z izrazoma Achillea in Miegea (1994), da za komercialno televizijo velja nekak{na intenzivna logika in za nekomercialno ekstenzivna14. Vendar pa je prikazana razlika zgolj v kvalitativni izrabi sekven~nih mo`nosti, ne pa v na~inu, kako se te sekvence medsebojno povezujejo v tok. Jensen sicer tega ne obravnava, zato lahko upravi~eno predpostavljam, da je tok kot na~in sekven~ne vezave v njegovi postavitvi mi{ljen tako kot pri Williamsu, od katerega si je koncept sposodil. Tako sledi prakti~no neizogiben zaklju~ek, da kvalitativna razlika v razumevanju in uporabljanju sekvenc med dvema logikama televizijske produkcije, komercialno in tisto, ki to ni, nima nikakr{ne vloge v postavitvi treh nivojev tokov, kakor jih uvaja Jensen. [e ve~, povsem irelevantno je pravzaprav, kak{en tip televizijskega sistema posreduje dolo~en “super tok”, vselej obstaja izbira, ki super tok sam dolo~a, in vselej obstaja niz programskih vsebin, ki jih ponudniki televizijskih programov producirajo, in nenazadnje, vselej obstaja stikalo (nepomembno, kak{ne oblike: denimo kot daljinski upravljalec itd.) na televizijskem sprejemniku, ki gledalcu samemu omogo~a samostojno izbiranje svojega lastnega toka, “toka gledalca”, znotraj mo`nosti, ki jih ponuja super tok, in med programi, ki jih ponujajo posamezni kanali. In zato: b) “Kulturni kontekst” je v smislu, kakor ga predstavlja Jensen, irelevanten. Televizijski tok ne more biti razli~en v posameznih kulturnih okoli{~inah, ker je pojmovanje toka mi{ljeno predvsem kot lastnost, ki je inherentna televiziji kot medijski tehnologiji. Nek drug medij, denimo ~asopis, ne podpira tak{nega razumevanja, razumevanja s tokom, ker se medijske vsebine, ki jih ponuja, ne pojavljajo v sinhronem ~asovnem poteku, niti ne more ponujati medijskih vsebin ve~ producentskih hi{. Tok na vsakem nivoju, kakor jih definira Jensen, je namre~ tehnolo{ko pogojen in zato lasten vsakemu tehnolo{ko enakemu mediju. Televizijo je torej mogo~e misliti v smislu toka, ne glede na kulturni kontekst, v katerem je uporabljana. Ni pa nerazumljivo, da lahko prav s pomo~jo obravnave toka, recimo z indeksom gledanja, kakr{nega je operacionaliziral Jensen sam, lahko sklepamo na kulturni kontekst oziroma lahko ugotavljamo razlike med posameznimi okolji, kjer ljudje gledajo televizijo15. Kot `e re~eno, Jensenova raz~lenitev toka je postavljena teoretsko razmeroma manj ambiciozno, ~eprav njen idejni potencial ne izklju~uje kak{ne {ir{e aplikacije, kakr{na je implicirana pri navezavi na Jakobsonov diadni koncept selekcije in izbire (Jensen 1995: 165), kar pa je po mojem mnenju neustrezno. Teoretsko bolj produktivno bi bilo, na primer, tri 234 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo nivoje toka mogo~e misliti tudi v {ir{em kontekstu, denimo kot inherenten zna~aj, lasten ~lovekovi kogniciji in percepciji. Ali pa, naprimer, kot lastnost, ki opredeljuje zna~aj interpersonalne komunikacije. Ne da bi se spu{~al v podrobne izpeljave, naj te mo`nosti le v grobem naka`em. @e na prvi pogled je namre~ jasno, da trije Jensenovi koncepti tokov izhajajo iz treh lo~enih elementov, ki se zdru`ujejo prav v procesu komunikacije. Tok gledalca izhaja iz pozicije recipienta; super tok izhaja iz pozicije sporo~ila; tok kanala pa izhaja iz pozicije. Te tri pozicije so klju~ne v kateremkoli procesu komunikacije, in komunikacija kot taka je nezvedljiva na manj kot to trojno postavitev. Tako je mogo~e koncept “tok kanala” obravnavati kot informacijski vir, kot izvor, usredi{~en v subjektu, ki ponuja okolju razli~ne informacije o sebi in o okolju, ki ga obdaja. Koncept “super tok” je mogo~e misliti kot celotno ponudbo dra`ljajev v okolju, torej kot tok, ki vklju~uje razli~ne informacijske vire in torej razli~ne “toke kanalov”. “Tok gledalca” pa je mogo~e misliti kot tako ali druga~e izbrane (selektivna percepcija, pozornost, (ne)doseganje praga reaktivnosti itd.) fragmente iz ponudbe v okolju, ki vzpostavljajo na eni strani kontakt z razli~nimi informacijskimi viri in po drugi strani ostajajo znotraj mo`nosti, ki jih vklju~uje kompleksna celota super toka. Enako je mogo~e misliti celotno subjektovo interakcijo z okoljem in v okolju, pa~ odvisno od razumevanja informacijskih virov in omejevanja pozornosti le na izbrane vidike posameznikove izbire, kakor se je zgodilo pri Jensenovih televizijskih tokovih. V desetem poglavju Jensen sicer nakazuje izpeljavo mo`nosti raz{iritve koncepta televizijskega toka (Jensen 1995: 165–168), toda ka`e, da ne z drugim namenom kot tem, da se nave`e na Eca in njegovo razumevanje šenciklopedije’. Po moji oceni najpomembnej{i Jensenov prispevek pa je revitalizacija abduktivne inference. Sodobna razklanost v znanosti med dvema na~inoma logi~nega sklepanja – dedukcijo in indukcijo – se ka`e kot nepremostljiv metodolo{ki prepad, morda {e celo bolj trdovraten od tistega, ki ga vidi Bernstein, ~eprav z njim ni nepovezan. Morda razkol ni videti re{ljiv, ker se boj okrog njega bije na dveh ravneh, kajti humanizem oziroma kvalitativne raziskovalne paradigme se problema lotevajo z epistemologijo, dru`boslovje pa z metodologijo (Pinter 1996b). Jensen je prav zaradi tega prepada, sode~ tudi po njegovem pisanju (Jensen in Jankowitz 1990), iz naftalina izkopal izjemno zanimivo Peirceovo adaptacijo na~inov logi~ne inference na semioti~no teorijo. Argument logike postavlja polarizirano nasprotje na isto raven, na raven metode oziroma logike kot ČLANKI 235 Andrej Pinter 16 Jensen v bistvu ka`e, da je mogo~e oba problema zelo dobro re{iti; in sicer kompleksnost prikaza problematike re{uje v ekonomi~ni in le najnujnej{i argumentaciji, priskrbi pa tudi prakti~no aplikacijo (Jensen 1995: 151–157). metode. Abdukcija, ki je v Peirceovi postavitvi primerljiva denimo z inferen~no metodo Sherlocka Holmesa, je namre~ tretji avtonomen na~in logi~nega sklepanja, kar pomeni, da ni zvedljiva ne na indukcijo ne na dedukcijo. Abdukcija je vez, ki je postavljena med peirceovski objekt in interpretant, ne da bi bila pri tem potrebna prisotnost empiri~ne, zaznavne evidence. Abdukcija je torej po Peirceu logi~na inferenca mimo manifestiranega pravila, ki dolo~a zvezo med objektom in reprezentantom, pri ~emer za svoj prvi postulat jemlje pravilo oziroma aksiom (Jensen 1995: 149) ali pa~ rezultat (Jensen 1995: 203 n. 6). Tako so torej rezultati te Jensenove aplikacije dvojni: a) najprej, ker re{uje problem premo{~anja metodolo{kih nasprotij med kvalitativno in kvantitativno raziskovalno paradigmo, ki je – prepad namre~ – pravzaprav zelo zgovoren indikator o polo`aju logike kot metode; in zatem {e zato, ker b) posku{a o`iviti zanimanje za logiko kot metodo razumevanja oziroma pomenjanja. a) Jensenovo vra~anje k metateoreti~nosti semiotike oziroma preseganje sekta{tva med pripadniki kvantitativne in kvalitativne paradigme zavzema kar celoten tretji, zadnji del “Theory of Science”, ki ga je avtor po Peirceovem zgledu podnaslovil “Second-Order Semiotics” (141–195). Zna~ilnost semioti~ne izpostavitve metateoreti~nemu nivoju je, zdi se, v zavra~anju in preseganju neopozitivisti~nega (ali kriptopozitivisti~nega, kakor to imenuje Jensen) imperializma v znanosti. O~itno je, da se slednje trdovratno dr`i raziskovalnih trendov. To neopozitivisti~no videnje, ki je Jensenu (in tudi {e komu drugemu) problemati~no, je predvsem na~elo “poenotenja znanosti na prvi instanci” (145), “na ravni elementarnih podatkov in metodolo{kih principov.” (ibid.) Jensen dokazuje, da je semiotika, kakor si jo je zamislil Peirce, bolj liberalna v obravnavanju logike (ali naj re~em kar logistike raziskovanja). Peirceovska semiotika namre~ zagovarja poenotenje sicer diferencirane znanosti {ele v zadnji instanci, in sicer v instanci znanstvene skupnosti. Te`ava metateoreti~nega diskurza pa je, da je v visoko kompleksnih primerih razmeroma manj ekonomi~en in se hkrati (po definiciji) tudi upira aplikativni uporabi16, vendarle pa je znanstveni status semiotike v tem trenutku razlog, ki po mojem mnenju tak{en diskurz opravi~uje, ~e `e ne kar zahteva. Po drugi strani pa rakavo rano empiri~ne evidence Jensen re{uje tudi s tremi kvalitativnimi empiri~nimi {tudijami, osnovanimi tudi na abduktivni tehniki sklepanja. Po drugi strani pa se zdi pomembno tudi to, da je s tretjo mo`nostjo sklepanja, abdukcijo, ki je (pri Peirceu) odli~no komplementarna prvima dvema, logika revitalizirana kot metoda kognitivne percepcije pojavnega sveta. Ali pa je vsaj v poskusu revitalizacije. Abdukcija je namre~ za razliko od obeh, 236 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo dedukcije in indukcije, inferen~na metoda, ki v bistvu lahko edina proizvede neko novo idejo, kajti dedukcija ka`e, da nekaj mora biti, indukcija, da nekaj dejansko je, abdukcija pa ka`e na mo`nost. Tu se pribli`uje hipotezi, ~eprav je, ko nivo odkrivanja zamenjamo z nivojem dokazovanja oziroma “opravi~evanja” (Hribar 1991: 75), abdukcijo logi~no nemogo~e abduktivno dokazati17, medtem ko je hipotezo hipoteti~no (to je s sistemom drugih hipotez) mogo~e utemeljiti. Kljub temu (oziroma ravno zato) pa abdukcija lahko pomeni revitalizacijo logike natan~no na mestu proizvajanja novih idej. Menim namre~, da je znanost racionalna natan~no v tem, da posku{a ujeti in udejanjiti posameznikovo (znanstvenikovo) konsistentnost, logi~no konsistentnost percepcije oziroma konsistentnost logi~ne percepcije. ^esa takega, kot je logi~nost dogajanja, logi~nost naravnih zakonov, logi~nost pravil v pojavnem svetu – tak{nega dogajanja, ki bi bilo logi~no in hkrati neodvisno od ~loveka –, ni in ne more biti, saj je logi~nost (in, jasno, logika) izklju~no rezultat na~ina ~lovekovega zaznavanja pojavnega sveta. In na tem mestu tako Jensen kot tudi Peirce (in {e mnogi drugi, predvsem v zgodnji kognitivistiki, lingvistiki ali pa v analiti~ni filozofiji) spregledujejo, da je logika zato kve~jemu metoda oblikovanja posameznikovega mnenja ali razumevanja, metoda oblikovanja percepcije realnosti, ne pa realnosti same. Trije na~ini logi~ne inference, kakor jih po Peirceu v pri~ujo~em delu o`ivlja Jensen, so odli~en koncept, dokler imamo pred o~mi to, da govorimo o oblikovanju razumevanja; o oblikovanju pomena, konec koncev. Stik posameznika s pojavnim svetom je namre~ stimulativen v tem smislu, da vselej postre`e s kompleksno in amorfno mno`ico dra`ljajev, ki pa sami po sebi niso pomenljivi in niso smiselni. Smisel in pomenljivost jim lahko podeli {ele posameznik s kognitivnimi operacijami, ki pa so nerazdru`ljivo zvezane z na~ini logi~nih inferenc. Andrej Pinter je {tudent komunikologije na Fakulteti za dru`bene vede in urednik {tudentskega ~asopisa TEMA. LITERATURA ACHILLE, Yves in Bernard Miege (1994): “The limits to the adaptation strategies of European public service television”, Media, Culture & Society, 16 (1): 31–46. ARCHER, Maragret S. (1996): Realist social theory: the morphogenetic approach. Cambridge: Cambridge University Press. BERNSTEIN, Richard J. (1983): Beyond Objectivism and Relativism. Science, Hermeneutics, and Praxis. Oxford: Blackwell. BLACK, Max (1949): Language and Philosophy: Studies in Method. Ithaca, New York: Cornell University Press. BOUISSAC, Paul (1976): “The šgolden legend’ of semiotics”; Semiotica 17(4). ČLANKI 237 17 Toda tudi induktiven sklep je nemogo~e induktivno dokazati, mogo~e ga je le opravi~iti, kakor je pokazal `e (Black 1949). Natan~no v tem smislu nekateri celo i{~ejo razlog, da abdukciji odrekajo samostojnost (Kapitan 1992) oziroma njeno nezvedljivost na preostala tipa inferenc. Andrej Pinter BOUISSAC, Paul (1996): “Semiotics On Line: Editorial”, The Semiotic Review of Books, 7(3). DADDESIO, Thomas C. (1995): On Minds and Symbols: The Relevance of Cognitive Science for Semiotics. Berlin – New York: Mouton de Gruyter. DASCAL, Marcelo (1983): “A semiotically relevant history of semiotics”, v: Tasso Borbé, ur.: Semiotics Unfolding III, Proceedings of the Second Congres of the International Association for Semiotic Studies, Vienna, July 1979. Berlin – New York – Amsterdam: Mouton Publishers. ECO, Umberto (1976): A Theory of Semiotics. Bloomington: Indiana University Press. ECO, Umberto (1984): The Role of the Raeder. Explorations in the Semiotics of Texts. Indiana University Press. ELLIS, John (1982): Visible Fictions. London: Routledge and Keagan Paul. FISKE, John (1991): “Semiological struggles”, v: J. Anderson, (ur.), Communication Yearbook, Vol. 14. Newbury Park: SAGE. FULLER, Steve (1991): Social Epistemology. Bloomington, Indianapolis: Indiana University Press. FULLER, Steve (1994): “Rethinking the university from a social constructivist standpoint”, Science Studies, 7. GEELAN, David R. (v tisku): “Epistemological Anarchy And The Many Forms Of Constructivism”, Studies in Science Education. GIDDENS, Anthony (1986): The Constitution of Society. Cambridge: Polity Press. GIDDENS, Anthony (1987): Social Theory and Modern Sociology. Cambridge: Polity Press. GREIMAS, Algirdas J. and Joseph Courtés (1979). Sémiotique. Dictionnaire raisoné de la théorie du language. Paris: Hachette. GROUPE, M (1991): Traité du signe visuel. Pour une rhétorique d’image. Paris: Seuil. HOOKWAY, Christopher (1985): Peirce. The argument of Philosophers. London – Melbourne – Boston – Henley: Routledge and Keagan Paul. INNIS, Robert E. (1985): Semiotics. An Introductory Antology. Bloomington: Indiana University Press. JAKOBSON, Roman (1989): Lingvisti~ni in drugi spisi. Ljubljana: [KUC. JENSEN, Klaus Bruhn (1988): “News as social resource”, European Journal of Communication, 3(3). JENSEN, Klaus Bruhn (1990): “The politics of polysemy: Television news, everyday consciousness and political action”, Media, Culture & Society, 12(1). JENSEN, Klaus Bruhn (1991): “When is meaning?” v: J. Anderson, ur. Communication Yearbook, Vol. 14. Newbury Park: SAGE. JENSEN, Klaus Bruhn (1994): “Reception as flow: The šnew television viewer’ revisited”, Cultural Studies, 8(2). JENSEN, Klaus Bruhn (1995): The Social Semiotics of Mass Communication. London – Thousand Oaks – New Delhi: SAGE. JENSEN, Klaus Bruhn (Pred objavo): “The Empire’s Last Stand: Reply to Rosengren”, European Journal of Communication. JENSEN, Klaus Bruhn in Karl Erik ROSENGREN (1990): “Five traditions in Search of the Audience.” European Journal of Communication, 5 (2–3). JENSEN, Klaus Bruhn in Nicholas W. JANKOWSKI, ur. (1991): A Handbook of Qualitative Methodologies for Mass Communication Research. London – New York: Routledge. JOHANSEN, Jorgen Dines (1993): Dialogic Semiosis. An Essay on Signs and Meaning. Bloomington, Indianapolis: Indiana University Press. JUSTIN, Janez (1989): “Peircev pragmati~ni koncept semioti~ne forme”, Problemi in eseji, 1. JUSTIN, Janez (1990): “Semiotika: od šznaka’ k šoperacijam’ ”, Problemi in eseji, 2. KAPITAN, Tomis (1992). “Peirce and the autonomy of abductive reasoning”, Erkenntnis, 37(1). KNORR-CETINA, Karen (1994): “A Sociological Notion of Fiction”, Theory, Culture and Society, 11(3). 238 ČLANKI Kako semioti~no misliti dru`boslovno teorijo in Kako dru`boslovno misliti semioti~no teorijo LAING, Stuart (1991): “Raymond Williams and the cultural analysis of television”, Media, Culture & Society, 13(2). LASH, Scott and John URRY (1994): Economies of Signs and Space. London – Thousand Oaks – New Delhi: SAGE. LEVY, Mark R. in Michael GUREWITCH, ur. (1993): Defining Media Studies: Reflections on the Future of the Field. New York – Oxford: Oxford University Press. LUHMANN, Niklas (1988): “Und die letzte Mode in der Erkenntnis Theorie heißt šRadikaler Konstruktivismus’ ” v: Erkenntnis und Konstruktion. Bern: Benteli. LUTHAR, Breda (1996): “Analiza medijskega vpliva v semiotski dru`bi”, Teorija in praksa, 33(2). MALI, Franc (1994): Znanost kot sistemski del dru`be. Ljubljana: FDV MALMGREN, Bertil (1984): “Sur un projet d’histoire de la semotique”, v: Tasso Borbé (ur.). Semiotics Unfolding I, Proceedings of the Second Congres of the International Association for Semiotic Studies, Vienna, July 1979. Berlin – New York – Amsterdam: Mouton Publishers. MARANDA, William (1989): “Culture and Semiotics”, v: Walter Koch, ur. Culture and Semiotics. Bochum: Brockmeyer. MATURANA, Humberto R. and Francisco J. VARELA (1980): Autopiesis and cognition: The Realization of the Living. Dodrecht: Reidel Co. MIHELJAK, Vlado (1995): Camera obscura psihologije: Konstrukcija in rekonstrukcija teorij v psihologiji. Ljubljana: FDV. MO^NIK, Rastko (1989): “Teoretik za vse ~ase: spremna beseda”, v: Roman Jakobson. Lingvisti~ni in drugi spisi. Ljubljana: [KUC. NEWCOMB, Horace (1991): “The search for media meaning”, v: J. Anderson, ur. Communication Yearbook, Vol. 14. Newbury Park: SAGE. NÖTH, Winfried (1995): Hanbook of Semiotics. Bloomington: Indiana University Press. PARRET, Herman (1983): “La sémiotique comme project paradigmatique dans la histoire de la philosophie”, v: A. Eschbach in J. Trabant, ur., History of Semiotics. Amsterdam – Philadelphia: Joel Benjamins. PEIRCE, Charles Sanders (1931–1958): Collected Papers of Charles Sanders Peirce 1–8. C. Hartshorne and P. Weiss, ur., 1–6; A.W. Burks, ur., 7–8. Cambridge: Harvard University. PELC, Jerzy (1992): “The Methodological Status of Semiotics: Sign, Semiosis, Interpretation and the Limits of Semiotics”, v: M. Balat, J. Deladalle-Rhodes, G. Deladalle, ur., Signs of Humanity / L’homme et ses signes, I. Berlin – New York: Mouton de Gruyter. PINTER, Andrej (1996) “Te`ave teorije in evidence: empiri~na paradigma raziskovanja javnega mnenja pod lupo”, Teorija in praksa, 33(3). PINTER, Andrej (v tisku): “Epistemology of semiotics and epistemology with semiotics”, Trames, 1(1). PONZIO, Augusto (1990): Man as a Sign. Essays on the Philosophy of Language. Berlin – New York: Mouton de Gruyter. POPPER, Karl R. (1994): Realism and the Aim of Science. From the Postscript to the Logic of Scientific Discovery. London – New York: Routledge. POPPER, Karl R. in John C. ECCLES (1993): The Self and its Brain: An Argument for Interactionism. London, New York: Routledge. PRIETO, Luis (1975): Pertinence et pratique: Essai de sémiologie. Paris: Minuit. RORTY, Richard (1979): Philosophy and the Mirror of Nature. Princeton: Princeton University Press. ROSENGREN, Karl Erik (1996): “Rewiev article: Klaus Bruhn Jensen, The Social Semiotics of Mass Communication. London: Sage, 1995”, European Journal of Communication, 11(1). SAUSSURE, Ferdinand de (1994): Cours de linguistique générale. Paris: Bibliothéque scientifique Payot. ČLANKI 239 Andrej Pinter SCHMIDT, Siegfried J. (1992): “Der Radikale Konstruktivismus: Ein neues Paradigma im interdisziplinären Diskurs”, v: S. J. Schmidt, ur., Diskurs des radikalen Konstruktivismus. Frankfurt am Main: Surkamp. SEBEOK, Thomas A. (1986): Encyclopedic Dictionary of Semiotics. Berlin: Mouton de Gruyter. SEBEOK, Thomas A. and Jean UMIKER-SEBEOK, ur. (1995): Advances in Visual Semiotics: The Semiotic Web 1992–93. Berlin – New York: Mouton de Gruyter. SEBEOK, Thomas A., Jean UMIKER-SEBEOK with Evan P. YOUNG, ur. (1991) Recent Developments in Theory and History. The Semiotic Web 1990. Berlin – New York: Mouton de Gruyter. SHERIFF, John K. (1994): Charles Peirce’s Guess at the Riddle: Grounds for Human Significance. Bloomington: Indiana University Press. SINGER, Milton (1984): Man’s Glassy Essence: Explorations in Semiotic Antrophology. Bloomington: Indiana University Press. SOLOMON, Joan and John ZIMAN (1994): “How groups construct their science”, Science Studies, 7(1). SONESSON, Göran (1996): “An essay concerning images: From rhetoric to semiotics by way of ecological physics”; Semiotica, 109 (1–2). [KERLEP, Andrej (1995): “Maturana pred Luhmannom: kognicija, socialni sistemi in komunikacija”, Teorija in praksa, 32 (9–10). TEJERA, Victor (1988): Semiotics from Peirce to Barthes: A conceptual introduction to the study of communication, interpretation and expression. Leiden – New York – Kobenhavn – Köln: E. J. Brill. 240 ČLANKI Ilustracija: Maxfield Parish O O M Wilhelm Autischer, Gerhard Liska Prispevek k razpravi: Ekologija – razse`nosti pojma Nikakor ne gre spregledati, da so stali{~a o vsebini in funkciji pojma ekologije v dru`bi zelo razli~na. Nara{~ajo~e politi~ne in gospodarske aktivnosti v zvezi z onesna`evanjem okolja in obdelovanje te teme v javnih ob~ilih so privedli do ve~zna~nega pojmovanja ekologije in ob~utljivosti ljudi za vpra{anje okolja. Ekonomija, pravna znanost, politologija in biologija so razvile razli~ne razlage tega, kaj naj razumemo pod pojmom ekologija. V nadaljevanju se bomo nekoliko podrobneje ukvarjali s situacijo v biologiji in sku{ali pokazati, kako ta znanstvena veda uporablja pojem ekologije. Pojem vede o naravnem ravnovesju je pred 130 leti skoval Haeckel. Odtlej naravoslovci niso imeli posebnih te`av pri zamejevanju tega pojma. Naravoslovni redukcionizem je ekologiji odmeril omejena polja dejavnosti v poddisciplinah biologije. S~asoma se je ekologija razvila v samostojno disciplino znotraj biologije, v “najbolj holisti~no in celostno poudarjeno” disciplino, kot meni Jörg Ott.1 Vendar pa tako naravoslovno definirana ekologija ni vklju~evala tudi ~loveka. V zadnjem ~asu se je vendarle spro`ila pomembna razprava o tem, ali naj se v naravno ravnovesje in s tem povezane ekolo{ke raziskave vklju~i tudi ~lovek. Breckle pri tem zastopa 1 Ott, Jörg: Ökologie – persönlich /Ekologija – osebno/. V: Umwelterziehung /Ekolo{ka vzgoja/, zvezek {t. 6, 1991, str. 4 in nasl.. o i K o s 243 Wilhelm Autischer, Gerhard Liska 2 Walter, Heinrich/Breckle, Siegmar-W.: Ökologie der Erde /Ekologija zemlje/. 2. izdaja. Heidelberg 1991, predgovor. 3 Odum, Eugene P.: Grundlagen der Ökologie / Temelji ekologije/, 1. zvezek, 2. izdaja. Stuttgart 1983, str. XVI. 4 Primerjaj Schubert, Rudolf: Lehrbuch der Ökologie /U~benik ekologije/ Jena 1991, str. 17. 5 Bick, H. i. dr.: Angewandte Ökologie / Aplikativna ekologija/. 2. zvezek. Stuttgart 1984, str. XI. 6 Weish, Peter: Vorlesungsskriptum Humanökologie /Skripta predavanj o antropoekologiji/. Dunaj 1995, str. 4. 7 Raschauer, Bernhard: Das UVP-G-Kommentar / Komentar k zakonu o presojanju vplivov na okolje/. Dunaj 1995, str. 15. 8 Odum, n. m., str. 11. stali{~e, da ekologije ne gre razumeti antropocentri~no, pri ~emer se sklicuje na definicijo ekologije pri Haecklu.2 Druga~no stali{~e zastopa Odum: “^eprav se šekologija’ pogosto zlorablja kot sinonim za šokolje’, je popularizacija tega predmeta `eleni u~inek dejstva, da smo pozornost usmerjali na ~loveka kot del njegovega naravnega okolja in poudarjali, da ni kje zunaj njega.” 3 Bistveno v tem Odumovem stali{~u je, da je ~lovek vselej vklju~en, da je del ekosistema. Schubert ugotavlja, da je ~lovek kot biolo{ko psihosocialno bitje vklju~en v naravno ravnovesje.4 Bick in drugi razumejo razli~no premre`eni sistem “~lovek-okolje” kot sestavni del ekologije.5 Weish vidi v antropoekologiji izhodi{~e za politi~no ekologijo in ji odmerja velik pomen.6 Pridru`ujemo se tem stali{~em in zagovarjamo vklju~evanje ~loveka v ekolo{ki preplet. S tem je tesno povezano vpra{anje “naravnosti” ekosistemov. Raschauer opisuje ekosisteme kot sisteme, na katere lahko ~lovek bolj ali manj vpliva.7 Predstavljajo torej sorazmerno sonaravne `ivljenjske prostore, ~e naravo razumemo kot vsoto od ~loveka neodvisnih (`ivljenjskih) procesov. Kdor pozna razli~na pojmovanja, ki so znotraj ekologije, ga seveda ne presene~a, da v drugih znanstvenih disciplinah nastaja vtis, da so ekosistemi per se sonaravni. “Koncept ekosistema je {irok. Izra`a funkcionalno celoto, ki temelji na medsebojni odvisnosti in vzro~ni povezanosti vseh njegovih sestavnih delov. (...) Ribnik, jezero, gozd ali tudi laboratorijska kultura so ekosistemi. Naprimer za~asna mlaka je prav tako ekosistem s karakteristi~nimi organizmi in procesi, ~etudi obstaja le kratek ~as.” 8 Kot ugotavlja Odum, je tudi laboratorijska kultura ekosistem in s tem popolnoma umeten, po ~loveku ustvarjen sistem. Ta model se vse pogosteje uporablja tudi na podro~ju ekolo{kega raziskovanja s ciljem simulirati npr. konkuren~ne situacije, med razli~nimi `ivalskimi populacijami ali procese naseljevanja novih `ivljenjskih prostorov. Opozoriti pa velja tudi na tako imenovano “restoration ecology”, ki se eksplicitno ukvarja s ponovnim naseljevanjem antropogeno uni~enih ali mo~no prizadetih `ivljenjskih prostorov (npr. nekdanji rudniki, re~ne elektrarne in podobno) in postavlja zahtevo po zmo`nosti umetnega – v smislu po ~loveku narejenega – vzpostavljanja (obnavljanja) ekosistemov. 244 o i K o s Prispevek k razpravi: Ekologija – razse`nosti pojma Bergon in drugi v zelo ustrezni, poantirani obliki izra`ajo sedanji ~lovekov globalni vpliv na ekosistem zemljo: “Most (perhaps now all) of the communities of the world have been disturbed from their “ideal” condition by the action of mankind. The ecologist who tries to study undisturbed communities (such as virgin forests) is likely to spend his whole life trying to find one.”9 Izraz ekologija do`ivlja torej veliko pomensko in vrednostno spremembo, iz stvarne in formalizirajo~e znanosti – ki ~loveka zavestno ne vklju~uje v svoje analize (~eprav na vse gleda s ~lovekovega komandnega stolpa) – se spreminja v svetovni nazor, v na~elno vrednostno stali{~e, hkrati pa tudi stvarno in formalizirajo~o znanost, ki ~loveka prav tako zavestno vklju~uje v celoten preplet. Gr{kih korenin besede ekologija (oikos = dom in logos = duh, nauk) ni mogo~e interpretirati le v smeri nauka o naravnem ravnovesju, temve~ tudi kot “vedo o hi{i, v kateri domujemo”. V tem smislu bi ekologija prav tako kot livade ob Donavi, pragozdove okoli Gippla in Göllerja v dolnjeavstrijsko-{tajerskem mejnem obmo~ju ali {irne tropske de`evne gozdove v pore~ju Amazonke zajemala tudi ceste, hi{e, rudnike in opu{~ene industrijske objekte. Vendar pa moramo tu pripomniti, da se je pojem ekologije razvil iz naravoslovja, natan~neje iz biologije, in lahko zato re{itve problemov ponuja seveda le s te strani. Ekologija ne more biti nikakr{na “~ude`na znanost”, ki bi imela re{itve za vse (ekolo{ke) probleme na{ega sveta, kot si to nemara napak predstavljajo mnogi znanstveniki iz drugih disciplin. S splo{no polastitvijo pojma ekologije v javnih ob~ilih in drugih znanostih se je ta te`nja po na{em prepri~anju {e dodatno okrepila. Predpona “eko-” je postala prodajni argument na podro~ju ekonomije in politike. ^eprav pozdravljamo zgoraj omenjeno pomensko spremembo, pa bi hkrati `eleli opozoriti na morebitne nevarnosti in se zavzemamo za to, da se izraz ekologija vendarle ne bi uporabljal vsepovprek, temve~ v zavedanju njegovih biolo{kih korenin, ki jih je treba seveda dopolniti z dru`boslovnimi in duhoslovnimi vedami. Wolfgang Haber je v tej zvezi zapisal tole: “Po drugi strani se znanstveniki bojijo, da bo vsaka znanstvena disciplina z nara{~ajo~o popularnostjo izgubila tudi svojo znanstveno serioznost. To lahko {e posebej opazujemo pri ekologiji, ki se na splo{no razume le {e kot nekak{en verski ali odre{enjski nauk.”10 Pomembno je predvsem nepristransko in stvarno ter stanju ekolo{kega raziskovanja ustrezno prikazovanje spoznanj, s 9 Bergon, Michael i. dr.: Ecology. Cambridge 1990, str. 739. 10 Haber, Wolfgang: Von der ökologischen Theorie zur Umweltplanung /Od ekolo{ke teorije do ekolo{kega na~rtovanja/. V: GAIA, 2. letnik, zvezek {t. 2, 1993, str. 96. o i K o s 245 Wilhelm Autischer, Gerhard Liska ~imer lahko omogo~imo – na teh podlagah temelje~i – dru`beni dialog. ^e ekologijo pojmujemo kot nekak{no vrednostno stali{~e, potem njen naravoslovni instrumentarij kaj hitro zadene ob svoje meje. Tako lahko ekologija govori npr. le {e o tem, katere `ivalske ali rastlinske vrste naj se uvrstijo v “rde~e sezname”, da bi se dru`bena oz. politi~na pozornost usmerila v njihovo ohranjanje. Na to, ali se bodo te vrste tudi dejansko zavarovale, ali se bodo za njihovo varstvo postavili rezervati, ali se bo prepovedal lov na dolo~eno `ivalsko vrsto in trgovina z njihovimi proizvodi, pa ekologija ne more vplivati. Tu je vsekakor nujno potrebno dru`beno delovanje in zavzemanje ljudi. Osebne vrednote in stali{~a vsakega posameznika so namre~ pri tem odlo~ilnega pomena. Svoj dele` k premagovanju teh problemov morajo seveda prispevati tudi druge discipline, kot so filozofija, religiologija, sociologija, politologija, ekonomija, psihologija, ~e naj omenimo le nekatere. Po na{em prepri~anju je nujno potrebna natan~nej{a raziskava razli~nih interpretacij in uporab pojma ekologije v razli~nih disciplinah, kar nas bo privedlo do ve~je pojmovne jasnosti v multidisciplinarnem diskurzu in medsebojnega razumevanja, ki bo presegalo meje posameznih strok. 246 o i K o s Hartmut Schnedl Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave Med {tudijem krajinarstva sem se vsakodnevno sre~eval s pojmi “narava”, “okolje” in “ekologija” v najrazli~nej{ih povezavah. Ker si po nekaj semestrih {e vedno nisem bil povsem na jasnem, kaj se v varstvu narave in okolja ozna~uje s pojmom narave, sem se odlo~il tej temi posvetiti svojo diplomsko nalogo. S tem sem si hotel priti na ~isto glede definicije temeljnih pojmov in ciljev varstva narave in okolja, da bi lahko svoje poznej{e delo na tem podro~ju nadgrajeval na nekoliko trdnej{i teoretski podlagi1. Obdelati sem hotel tri vpra{anja, in sicer vpra{anji, kaj je narava in zakaj moramo naravo varovati, ter vpra{anje, ki izhaja iz prvih dveh: katero naravo nameravamo varovati. Pojmu narave se bom zato posku{al pribli`ati s treh strani tako, da bom naravo tematiziral kot tisto, kar ni ~lovek, kot delovno podro~je naravoslovnih znanosti in kot pojem, s katerim imamo opraviti v svojem vsakdanjem `ivljenju. V nadaljevanju obravnavam vpra{anje, zakaj je treba naravo sploh varovati, in sicer predvsem na podlagi obravnave vpra{anja, ali naj naravo varujemo zaradi nje same ali zaradi njene koristi za ~loveka. Z obravnavo razli~nih zgledov posku{am teoretske predpostavke o tak{nosti narave povezati z razli~nimi cilji konkretnega naravovarstvenega dela. Zaklju~ek 1 Ko sem navezal stike z Avstrijsko ekolo{ko svetovalno slu`bo, da bi se informiral o mo`nostih za izdelavo mojega diplomskega dela v okviru akcije “10 let ekolo{kega svetovanja”, sem imel le pribli`ne predstave o tem, kako bom oblikoval svoje delo. Za~etna neposredna povezava z ekolo{ko svetovalno slu`bo je postajala z napredovanjem mojega dela vse trhlej{a. Ker pa sem menil, da bi lahko bila tema v povezavi s tem, kako ekolo{ka organizacija razumeva samo sebe, nasplo{no zanimiva, sem {e naprej ohranil stike s tem projektom. o i K o s 247 Hartmut Schnedl 2 Med drugim sem imel priliko govoriti tudi s Christianom Schreflom iz Avstrijske ekolo{ke svetovalne slu`be. 3 Primerjaj Eugenio Coseriu: Naturbild und Sprache /Predstava o naravi in jezik/. V: Jörg Zimmermann (izdajatelj): Das Naturbild des Menschen /^lovekova predstava o naravi/, München 1982. 4 Gernot Böhme: Natur und Technik in Europa / Narava in tehnika v Evropi/. Osebni zapiski njegovih predavanj v zimskem semestru 1995/96 na Tehni~ni univerzi Dunaj. tvori pregled mojih analiz razli~nih intervjujev, ki sem jih imel z osebami2, dejavnimi na podro~ju varstva narave in okolja. Človekovo drugo Razmišljanje o naravi se začne šele, ko jo človek opazuje z določene distance. Kolikor nam je znano, jezik tako imenovanih “primitivnih ljudstev” ne pozna besede, ki bi vsebinsko ustrezala našemu pojmu narave.3 Očitno se narava kot posebno področje spozna in poimenuje šele takrat, ko v ozadju nekega drugega kontrastirajočega področja postanejo vidni njeni obrisi. To drugo področje je sfera človeka. Narava je v prvem približku vse tisto, kar ni ustvarjeno, ni povzročeno in ni oblikovano po človeku. Tej definiciji sledijo različni pristopi, ki naravo določajo tako, da ji postavljajo nasproti neko drugo področje, ki ni narava. Tvorijo pare nasprotij, kot so narava in kultura, narava in civilizacija, narava in umetnost, narava in zakon, narava in tehnika. Vendar pa so ta zoperstavljanja postala precej krhka. Tehnika, ki jo je antika še obravnavala kot prelisičenje narave, gleda v novem veku na naravo kot na svojo učiteljico, polno skrivnosti, ki jim je treba skrbno prisluhniti. Tako kot vsakemu naravnemu dogajanju so tudi tehničnim procesom podlaga tako imenovane naravne zakonitosti. Vse snovi in energije izhajajo konec koncev iz narave. Kako neostro je ločevanje med naravo in tehniko, vidimo naprimer v tem, da tudi živalim in rastlinam pripisujemo sposobnost obvladovanja narave, da govorimo o plezalni tehniki veverice ali vinske trte. Če človeka razumemo kot proizvod narave, potem kulture in civilizacije ne moremo pojmovati kot področje nenaravnega. Kultura kot tvorno spoprijemanje z okoljem, kot oblikovanje življenjskih okoliščin je tisto “okolje”, ki ga človek potrebuje za svoje življenje. Človekova narava je, da ima kulturo. Kultura in narava nista nezdružljivi nasprotji, nasprotno, širok pojem narave vključuje tudi sfero oblikovanja človeške družbe. Odnos do naravnih življenjskih osnov, do rastlin in živali, zemlje, vode in zraka je sestavni del vseh kulturnih prizadevanj. Naše odvisnosti od narave ne moremo ignorirati, temveč moramo poskušati najti pot, da bomo naravo vključili v oblikovanje družbe. S klasi~nim zoperstavljanjem narave in tehnike, narave in kulture itn. se je ~lovek izdiferenciral iz narave.4 V tem ti~i nemara del vzroka, ki je privedel do destruktivnih stanj narave, ki se na splo{no ozna~ujejo kot “ekolo{ka kriza”. Pojmovanje ~loveka kot naravnega bitja opisuje le eno plat 248 o i K o s Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave odnosa med ~lovekom in naravo. Druga plat je v tem, da ~lovek vse bolj posega v naravo, tako da je njeno stanje v vedno ve~ji meri odvisno od ~lovekovih dejavnosti. Na zemlji ni kraja, ki mu ~lovekov vpliv ne bi dal svojega pe~ata. ^lovek je osvojil in raziskal {e tako neprijazna polarna obmo~ja in spremembe v sestavi atmosfere vplivajo tudi na {e tako odro~ne kraje. Vsaj kar zadeva Evropo, nimamo ve~ nikjer pokrajine, ki bi bila ohranjena v svojem prvotnem stanju. Po ~loveku povzro~eni snovni in energetski pretoki so v regionalnem in svetovnem merilu dosegli `e tolik{no stopnjo, da jo lahko izena~ujemo z naravno.5 Obravnavanje narave kot interakcije `ivih bitij in ne`ive materije na na{em planetu torej ni ve~ mo`no brez vklju~evanja ~lovekovega vpliva. Narava in ~lovek sta medsebojno povezana na tri na~ine: ^lovek je, prvi~, proizvod narave, ~lovek je iz{el iz narave. Drugi~, ~lovek je bil in je odvisen od narave in njenega delovanja, in tretji~, stanje narave je v vedno ve~ji meri odvisno od ~loveka.6 Narava v naravoslovnih znanostih Beseda narava v naravoslovnih znanostih ne nastopa kot strokovni izraz. Narava kot celota ni tema naravoslovnih dejavnosti, ki se omejujejo na raziskovanje posameznih delov narave. Vendar pa se z naravoslovjem ne moremo ukvarjati, ne da bi imeli dolo~ene predstave o tem, kako narava pravzaprav deluje. Naravoslovne znanosti naravo najve~krat predpostavljajo kot celoto stvari, ki deluje skladno z naravoslovnimi zakoni, ki jih potemtakem lahko raziskujemo in izra`amo v matemati~nih zakonih. Da bi lahko eksperimentalno naravoslovje naravo ~im natan~neje raziskalo, jo raziskuje v pogojih, ki “zunaj v naravi” pravzaprav ne nastopajo. V laboratoriju so izklju~eni vsi vplivi, ki so ob~uteni kot mote~i. U~inki ali lastnosti dela narave, ki ga ho~emo raziskati, morajo biti ~im bolj ~isti. Tako se naprimer, ~e raziskujemo prosti pad, izklju~ujejo vplivi, ki jih imata na gibanje padajo~ega telesa zra~ni upor in veter, in vsi eksperimenti potekajo v ~im bolj brezzra~nem prostoru. Vendar pa so ti “mote~i” vplivi v naravnih okoli{~inah vselej prisotni. Gibanje, ki ga opisujejo zakoni te`nosti, je v primerjavi z gibanjem padajo~ega drevesnega lista precej borno. Opis dejanskosti dobivamo torej tako, da se odrekamo ravno raziskovanju v naravi dejansko vladajo~ih okoli{~in.7 Spoznavanje narave je vselej abstrahiranje. Obstoje~e razmere se poenostavljajo in prikazujejo tako, da so dojemljive ~lovekovemu mi{ljenju. Na podlagi razlike med dejanskostjo in 5 Gernot Böhme / Grebe Joachim: Soziale Naturwissenschaft. Über die wissenschaftliche Bearbeitung der Stoffwechselbeziehung Mensch-Natur /Socialno naravoslovje. O znanstvenem obravnavanju presnovnega odnosa ~lovek-narava/. V: Gernot Böhme: Alternativen der Wissenschaft /Alternative znanosti/. Frankfurt/M. 1980, str. 250. 6 Primerjaj Hubert Markl: Natur als Kulturaufgabe. Über die Beziehung des Menschen zur lebendigen Natur /Narava kot naloga kulture. O ~lovekovem odnosu do `ive narave/. Stuttgart 1986. 7 Herbert Pietschmann: Phänomenologie der Naturwissenschaft / Fenomenologija naravoslovja/. Belin 1996, str. 101. o i K o s 249 Hartmut Schnedl njenim prikazom v naravnih zakonitostih pa ni kar tako mo`en tudi vzvratni prenos pridobljenih spoznanj v `ivljenjsko okolje. Za to so potrebne aplikativne in`enirske znanosti, ki premo{~ajo ~isto spoznavanje narave in njegovo apliciranje, delovanje kot modelna situacija v laboratoriju in delovanje v pogojih, kot nastopajo pri apliciranju. Zanemarjanje navidezno stranskih u~inkov in pojavov ima svoje posledice v tehni~nih aplikacijah, ki so lahko v dolo~enih okoli{~inah usodne. Tu naj omenimo le stranske u~inke zdravil, u~inke emisij ogljikovega dioksida na klimatske razmere ali posledice radioaktivnosti, kar nam ponuja dober primer tega, kak{ne nepredvidljive posledice ima lahko poenostavljena podoba o u~inkovanju narave. Na najrazli~nej{e na~ine premre`ena struktura narave se pogosto reducira na nedopusten na~in, {e zlasti pa se v tej strukturi narave zelo rado zanemarja ~lovekovo vlogo. Vedenje, ki je zreducirano na instrumentalno vedenje, katerega smoter je torej spoznavanje naravno potekajo~ih procesov, da bi jih lahko naredilo uporabne za povsem specifi~ne cilje, odpove vselej takrat, ko gre za opisovanje raznovrstnih povezav in interakcij med ~lovekom in naravnimi `ivljenjskimi osnovami. Iz kritike na ra~un konvencionalnih naravoslovnih znanosti izhaja torej zahteva po novem socialnem ali mehkem naravoslovju, ki se mora posve~ati raziskovanju razmer kot nastopajo v `ivljenjskem okolju, tako da se bo odreklo analiziranju narave v laboratorijskih pogojih. Naravo se v teh razmerah predvsem opisuje in obravnava kot poseben primer, povezave med teoretskimi modeli se le redko konstruirajo. Narava se ne obravnava kot nekaj, kar se odigrava brez ~lovekovega sodelovanja, in v ospredje stopajo presnovni odnosi med naravo in ~lovekom, izmenjavanje snovi in energije med ~lovekom in njegovim naravnim okoljem. Pri iskanju nedestruktivnega odnosa do narave se na ekologijo ~esto stavijo velika pri~akovanja. Ekologija kot poddisciplina biologije se `e po definiciji posve~a raziskovanju odnosov med organizmi in okoljem. Opisuje u~inkovanje rastlin, `ivali in anorganskih pogojev na posamezna `iva bitja ali njihove celotne populacije ter njihove povratne u~inke na okolje. Pri opisovanju odnosov v naravi uporablja ekologija pojme, kot so “ekolo{ko ravnovesje”, “stabilnost ekosistema” in “raznolikost vrst”. V razpravah o varstvu narave in okolja se ti diskriptivni pojmi pogosto uporabljajo normativno, kar pomeni, da se ravnote`je, stabilnost in raznolikost obravnavajo kot cilji naravovarstvenega dela. Seveda pa to ne dr`i povsem. Dejstvo je namre~, da pri ekosistemih dolgoro~no sploh ne gre za ravnote`je in stabilnost, saj so podvr`eni nenehnemu spreminjanju. Pojma raznolikost vrst in stabilnost opisujeta zgolj 250 o i K o s Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave trenutna stanja dolo~enih ekosistemov. Ekologija kot znanost sploh ne more izjavljati, kak{na mora biti “narava na sebi”. Celo v naravi, ki je v ~lovekovih o~eh popolnoma devastirana, naprimer v odmrlih vodah ali deponijah za posebne odpadke, `ivijo vrste organizmov, ki so v interakciji s svojim okoljem. @ivljenje v tak{nih `ivljenjskih prostorih je sicer manj kompleksno kot v tako imenovanih sonaravnih ekosistemih, vendar pa zato ni~ manj funkcionirajo~e `ivljenje. “Ekolo{ka funkcionalnost” in “ekolo{ka u~inkovitost” sta nekonkretna pojma, ki ju je komajda mogo~e kvantificirati. Opisujeta predvsem stanje okolja, ki je s stali{~a opazovalca ne`eleno, in ne toliko optimum v naravi. Glede na pogoje, ki jih opazovalec postavlja svojemu okolju, je lahko to stanje razli~no. Cevkarji imajo naprimer druga~ne zahteve do svojega okolja kot li~inke vrbnice in temu ustrezno je za obe vrsti organizmov razli~en tudi “ekolo{ki optimum”. Ohranjanje raznolikosti vrst in “pestrosti” narave narekujejo nekateri resda dobri razlogi, ki pa vsi brez izjeme temeljijo na ~lovekovem blagru in jih ni mogo~e utemeljevati z argumenti ekologije. Ekologija ni isto kot varstvo okolja. Ekologija nam daje vedenje kak{ni so odnosi znotraj naravnega prepleta, kar je podlaga za u~inkovito varstvo, s ~lovekovega dolgoro~nega vidika `elenega naravnega okolja. Kak{no naravo ho~e ~lovek, pa je seveda vpra{anje, ki ga ekologija ne more razre{evati. Narava v vsakdanjem jeziku ^e povsem spontano vpra{amo, kaj narava pravzaprav je, dobimo v odgovor mno{tvo pojmov, ki nekako tvorijo pojem narave: rastline, `ivali, vode, divjina, svoboda itn. Narava se pogosto izena~uje s krajino v pomenu ~utno zaznanega izseka zemeljske povr{ine, ki ima dolo~ene lastnosti. Narava se tu v bistvu izka`e za nekaj, kar ni vsakdanja tema, in veliko prej lahko govorimo o nekak{nem nedeljskem ali prazni~nem pojmu narave. V vsakdanjem delovnem `ivljenju nastopa narava v svojih delih kot gozd, polje ali usedalnik. Da bi lahko v tem ~utno zaznavali naravo, potrebujemo veliko bolj distanciran na~in opazovanja, ki iz narave abstrahira njeno uporabnost in njene nevarnosti in jo zaznava predvsem estetsko. To, kar velja kot narava, je odvisno od opazoval~evega stali{~a in predsodkov. Narava sega od vrta pa vse tja do tropskega de`evnega gozda, od enega samega kvadratnega metra ruderalne vegetacije v vrzelih zazidav pa vse tja do brezmejne pu{~ave. Narava se odigrava v glavi. Narava ni to, kar o i K o s 251 Hartmut Schnedl 8 Primerjaj Ulrich Gebhard: Kind und Natur Die Bedeutung der Natur für die psychische Entwicklung /Otrok in narava. Pomen narave za psihi~ni razvoj/. Opladen 1994. dejansko obstaja, temve~ je interpretirana podoba, ki si jo naredi ~lovek. Poleg neposrednega stika z naravnim okoljem igra najverjetneje vse od raz{iritve knji`nega tiska sem pomembno vlogo v zahtevah, ki jih postavljamo naravi, tudi podoba, ki jo dajejo javna ob~ila. Narava je predvsem mesto, kjer se lahko spo~ijemo od vsakdanjika. Kot divjina nam ponuja do`ivetje nena~rtovanega, spontanega. V divjini ~lovek nima svojega dele`a, divjina je nasprotno pogosto zastra{ujo~a, po drugi strani pa v nas zbuja tudi `eljo po njeni osvojitvi, raziskovanju, prilastitvi. Vse ve~ja priljubljenost ekstremnih {portov, kot so plezanje, vo`nja po brzicah ali trecking, je nedvomno odsev te `elje po konfrontaciji z neukro~enimi naravnimi silami. Nasprotje tega je narava kot domovina. Je nam dobro znani kraj, kjer se dobro po~utimo. Vendar pa je domovina v tem smislu utopija, saj jo ponavadi tematiziramo {ele, ko `e ne obstaja ve~ ali ko smo iz nje `e izstopili. Domovina ni jeklarna ali pisarna, temve~ kraj, kjer po delu pre`ivljamo svoj prosti ~as. Ponuja utopijo uspe{nega in sre~nega `ivljenja, je pa tudi prizori{~e vsakodnevnih naporov. Narava kot divjina in narava kot domovina sta dve plati ~lovekovega odnosa do narave. Divjina je poziv za prisvajanje, domovina pa predpostavlja, da si je ~lovek del narave `e prisvojil. Vendar pa sta obe zunaj vsakdanjega ~lovekovega delovnega obmo~ja. Narava se tu ne tematizira kot nekaj, ~esar integralni sestavni del bi bil ~lovek. Narava se izriva v sfero zasebnosti, medtem ko v sferi proizvodnje in dela vlada pozaba narave. Neznanstveno izkustvo narave v mitolo{ki ali pesni{ki tradiciji ob~uti dele narave pogosto kot individualno `ive. @ivali in rastline, vendar tudi krajina, gore in naravni elementi, kot sta veter in voda, se zaznavajo kot ~loveku podobna bitja. Pripisujejo se jim lastnosti in ~ustva, ki so podobni tistim, ki jih ~lovek pozna pri sebi. To se pogosto razlaga kot “miselno poenostavljanje”, kot “napa~na zavest”, ki je zna~ilna za otro{ki odnos do narave, ki pa ga mora odrasel ~lovek premagati. Seveda pa se lahko pri tem vpra{amo, ali lahko ~lovek stori kaj drugega kot to, da do stvari v svetu razvija ~love{ki odnos. Tudi v navidezno stvarnem in objektivnem znanstvenem pristopu k stvarem v naravi ti~i vselej bolj ali manj zavestna emocionalna komponenta. Poleg tega pa ima lahko zavesten odnos do po~love~enja narave povsem pozitivne u~inke. S tem se namre~ ustvarja podlaga za emocionalni odnos do narave, pripravljenost, da se z naravo sploh soo~amo.8 Z varstvom narave in okolja se lahko ukvarjamo le, ~e zaznavamo probleme, ~e o njih komuniciramo in ~e obstaja pripravljenost za njihovo razre{evanje. 252 o i K o s Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave Vendar pa zgolj emocionalen odnos do narave {e ne tvori zadostne podlage za odgovorno ravnanje z naravo. [tevilni naravni elementi so pod pragom ~lovekovega ~utnega zaznavanja, kar pomeni, da se odigravajo v obmo~jih, ki so ~lovekovemu “neoboro`enemu o~esu” nedostopni, ali pa se odvijajo v ~asovnih dimenzijah, ki so za ~loveka prevelike, da bi jih lahko {e obvladoval. Izguba “pestrosti” narave, vedno manj{a raznolikost vrst v kulturni krajini se opazi le, ~e obstaja primerjava s “prej{njim”, ali ~e nas na to kaj neposredno opozarja. Radioaktivno sevanje in vseprisotnost te`kih kovin neposredno sploh nista ve~ zaznavna. Procesi, ki potekajo pod zemeljskim povr{jem ali v mikroskopskem obmo~ju ali pa se preprosto odvijajo prepo~asi, da bi jih lahko opazili, se na splo{no odigravajo v razse`nostih, ki ostajajo skrite ~lovekovim o~em. Del narave se lahko opazovalcu nazunaj sicer ka`e v prvotnem, neoku`enem in `elenem stanju, vendar pa se lahko v njem odvijajo procesi, ki lahko dolgoro~no negativno vplivajo na ~lovekove `ivljenjske osnove. So~ustvovanje s posekanimi drevesi ali potrganimi cvetlicami je nemara dober povod za to, da se pri~nemo ukvarjati s problematiko okolja. Vendar pa obstaja brez vsakr{nega nadaljnjega poznavanja ekolo{kih in socialnih povezav precej{na nevarnost, da bomo sorazmerno nepomembnim pojavom posve~ali ~ezmerno pozornost, medtem ko resni~nih problemov sploh ne bomo zaznavali. Varstvo narave in etika Spri~o sedanje in groze~e ekolo{ke katastrofe se nam zastavlja vpra{anje o predpisih in normah v na{em ravnanju z naravo. Etika s svojo nalogo iskanja utemeljitev za moralno pravilno in dobro nam mora tako dati ne le moralne utemeljitve dejanj nasproti ~loveku, temve~ tudi dejanj nasproti naravi. Pri tem je pogosto govor o “ekolo{ki etiki”, vendar pa pojma ekologije ne smemo prenapenjati. Ekologija je namre~ deskriptivna znanost in bi s svojimi izjavami o tem, kaj je dobro in `eleno, prekora~ila podro~je svojih pristojnosti. V razpravah o varstvu narave in etiki gre na splo{no za dvoje razli~nih stali{~. Antropocentri~ni pristop posku{a varstvo narave in okolja utemeljevati z njuno koristjo za ~loveka. Neantropocentri~ni pristopi pa utemeljujejo strategije varovanja z zahtevo po upo{tevanju naravnih elementov, `ivali, rastlin ali krajin, in sicer zaradi njih samih in neodvisno od njihove koristi za ~loveka. Neantropocentri~ne pristope lahko, opirajo~ se na Dietra Birnbacherja, razdelimo na patocentri~ni pristop (z glavnim poudarkom na trpljenju naravnih bitij), biocentri~ni o i K o s 253 Hartmut Schnedl 9 Dieter Birnbacher: Mensch und Natur. Grundzüge der ökologischen Ethik /^lovek in narava. Osnovne zna~ilnosti ekolo{ke etike/. V: Kurt Bayertz: Praktische Philosophie. Grundorientierungen angewandter Ethik / Prakti~na filozofija. Osnovne usmeritve aplikativne etike/. Reinbek bei Hamburg 1991. pristop (obravnava `ivljenje na splo{no) in fiziocentri~ni oz. holisti~ni pristop (z glavnim poudarkom na bivanju naravnih stvari, in sicer tudi ne`ivih).9 Njihova argumentacija si je medsebojno precej podobna, in zato bomo antropocentri~nemu pristopu v nadaljevanju kot primer postaviti nasproti holisti~ni pristop. Antropocentri~ni pristop Antropocentri~ni pristop obravnava naravo le z vidika njenega pomena za ~loveka. Vsi razlogi za njeno varovanje se nana{ajo na njene koristi za ~loveka, ne pa na korist za naravo samo. Naravo se izena~uje z virom. Seveda pa antropocentrizma ne smemo zamenjavati z egoizmom. Po eni strani je v razmisleke vklju~eno ~im ve~je {tevilo ljudi. Tematizirajo se ne le koristi narave za zdaj `ive~e ljudi na celotnem planetu, temve~ tudi za prihodnje, {e nerojene generacije. Vodilo sta pravi~nost in trajnost. Naravni viri ne smejo biti nepravi~no krateni nobenemu ~loveku. Njihovo pretirano izkori{~anje na ra~un ljudi drugih de`el in kontinentov in na ra~un prihodnjih generacij je neupravi~eno. Prihodnje generacije imajo na~eloma pravico do razpolaganja z ni~ manj naravnimi viri kot zdaj `ive~e. Osrednja to~ka je odgovornost za naravo, ki jo sedanje generacije nosijo do prihodnjih generacij. Po drugi strani pa se pojem koristi razlaga zelo {iroko. Narava ni le rezervoar surovin in energije, temve~ je pomembna tudi kot estetski, religiozni in nravstveni vir. ^e ~lovek ceni posamezen del narave, bodisi zaradi svojega emocionalnega odnosa do njega, iz obzirnosti ali kot estetski vir, ki mu ponuja del~ek `ivljenjske kakovosti, potem ne moremo kar tako ignorirati pomena, ki ga ima ta del narave za ~loveka. V presojanje koristi narave je treba prav tako vklju~evati tudi nematerialne vire. V procesu pretehtavanja razli~nih interesov se posku{a zagotoviti obstoj naravnih virov v njihovem naj{ir{em pomenu. Po eni strani se formalno-pravno in moralno posku{a formulirati pravica do narave tako z vidika zdaj `ive~ih kot tudi z vidika prihodnjih generacij. Iz tega izhaja, da je treba pretehtati, koliko narave potrebuje ~lovek za `ivljenje in zadovoljevanje svojih nravnih in emocionalnih potreb. Ker prihodnje generacije ne morejo formulirati svojih zahtev, jih morajo izto`iti njihovi zastopniki, pri ~emer pa je seveda vpra{ljivo, ali se je dana{nje ~love{tvo iz solidarnosti z ljudmi, katerih obstoj pravzaprav sploh ni gotov, pripravljeno odre~i dolo~enim koristim, ko pa tega ni pripravljeno storiti niti iz solidarnosti z zdaj `ive~imi. Po drugi strani se posku{a varstvo narave in okolja vklju~iti v 254 o i K o s Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave ekonomsko teorijo. Ker pozna gospodarstvo kodo denarja kot edino univerzalno kodo, se vrednost narave v tej argumentaciji vrednoti monetarno. Pri tem pa je {ibka to~ka to, da cene ne izra`ajo “ekolo{ke resnice”.10 Prete`nega dela stro{kov, ki nastajajo z uporabo katerega od naravnih virov, ne nosi tisti, ki ima od tega koristi, temve~ se nalagajo celotni dru`bi. Stro{ki naprimer vo`nje z avtomobili, ki nastajajo zaradi obremenjevanja ljudi, `ivali in rastlin, zaradi izpuhov in odplak, zaradi porabe povr{in pri gradnji cest, po{kodb zdravja pri emisiji hrupa in prometnih nesre~ah itn., se {e zdale~ ne pokrivajo s ceno bencina, davki in drugimi dajatvami.11 Zahteva se torej, da se ti stro{ki nalo`ijo njihovim povzro~iteljem, kar bi seveda avtomatsko privedlo do pove~anja zanimivosti okolju prijaznej{ih variant. Problemati~na pa ostaja monetarizacija nematerialnih virov in uni~evanje neobnovljivih virov. Re{itev je v zagotovitvi trga za nematerialne vire, torej v aktiviranju pla~ilne pripravljenosti oz. pripravljenosti za zmanj{anje uporabe virov zaradi njihovega varovanja. Kritiki vidijo v monetarizaciji narave neprimerno sredstvo za njeno trajnostno varovanje. Z reduciranjem vseh stanj stvari na monetarne relacije se izgublja velik del kompleksnosti. Sedanjemu denarnemu in kreditnemu gospodarstvu je inherentna prisila rasti, saj smo pri investicijah prisiljeni iz njih dobiti ve~, kot pa je bilo vlo`enega. Z vidika celotne dru`be so dobi~ek in obresti realizirane le, ~e so prihodki ve~ji od odhodkov, kar pa je mogo~e dosegati le ob stalnem nadaljnjem pritekanju denarja. Vendar pa se denar ne mno`i kar tako preprosto, nasprotno, sleherna prese`na vrednost izvira konec koncev iz produktivnosti narave. Nara{~ajo~a produktivnost in gospodarska rast pomenita torej obenem nara{~ajo~e izkori{~anje narave. Ker tudi pove~evanje u~inkovitosti, ki ima v {tevilnih podro~jih odprte {e velike potenciale12, le omejeno lo~uje gospodarsko rast od porabe narave13, postavljajo mnogi zahtevo po raz{iritvi ekonomske teorije z ekolo{ko perspektivo, katere temelj so ekolo{ka in fizikalna spoznanja. Pri tem je treba spoznavni horizont ~asovno in prostorsko raz{iriti, saj ekolo{ka ogro`enost zadobiva globalne razse`nosti in zadeva neskon~no verigo generacij. Ekonomska vpra{anja morajo intenzivneje upo{tevati ekolo{ka, socialna, politi~na in moralno-eti~na podro~ja.14 Neantropocentri~ni pristopi Predstavniki holisti~nega pojmovanja sveta, kot je npr. Klaus Michael Meyer-Abich, menijo, da antropocentri~ni model etike okolja in narave ni zmo`en trajnostnega varovanja narave.15 10 Ernst Ulrich von Weizsäcker: Erdpolitik. Ökologische Realpolitik an der Schwelle zum Jahrhundert der Umwelt / Zemeljska politika. Ekolo{ka realna politika ob prehodu v stoletje okolja/. 4. izdaja. Darmstadt 1994. 11 Naprimer za Zvezno republiko Nem~ijo se ocenjuje, da se 5 do 10 % enoletnega bruto dru`benega proizvoda porabi za odpravljanje posledic onesna`evanja okolja. Primerjaj Weizsäcker 1994, n. m., str. 145–146. 12 Primerjaj Ernst Ulrich von Weizsäcker.: Faktor Vier. Doppelter Wohlstand – halbierter Naturverbrauch /Faktor {tiri. Dvakrat ve~je blagostanje – za polovico manj{a poraba narave/. München 1995. 13 Bernd Biervert/ Martin Held: Veränderungen im Naturverständnis der Ökonomik /Spremembe v pojmovanju narave na podro~ju ekonomike/. V: Bernd Biervert/Martin Held (izdajatelja): Das Naturverständnis der Ökonomik. Beiträge zur Ethikdebatte in den Wirtschaftswissenschaften / Pojmovanje narave v ekonomiki. Prispevki k razpravam o etiki v ekonomskih znanostih/. Frankfurt am Main/New York 1994. 14 Christian Leipert: Die ökologische Herausforderung der ökonomischen Theorie / Ekolo{ki izziv ekonomske teorije/. V: Biervert/Held (izdajatelja) 1994, n. m. 15 Meyer-Abich, Michael Klaus: Wege zum Frieden o i K o s 255 Hartmut Schnedl mit der Natur. Praktische Naturphilosophie für die Umweltpolitik /Poti do sprave z naravo. Prakti~na filozofija narave za ekolo{ko politiko/. München/Wien 1984. Celo “~isti antropocentrizem”, ki ne upo{teva le materialne vrednosti naravnih virov, temve~ kot vrednoto obravnava tudi lepoto, prvobitnost in edinstvenost, naj bi slu`il le upravi~evanju kratkoro~nega antropocentri~nega stali{~a, ki se podreja diktatu industrijskega gospodarstva. Odnos ~loveka do narave je primerljiv z absolutisti~nim gospostvom, pri ~emer ~lovek sam spozna, da je podlo`nik, br` ko na svojem telesu izkusi negativne posledice tega vladanja. Meyer-Abich predlaga kot nasprotno strategijo pravno skupnost z naravo, pri ~emer se naravi priznavajo pravice zaradi nje same, ne da bi jih bilo treba utemeljevati s koristnostjo za ~loveka. S tem ni mi{ljena absolutna zapoved po ohranitvi katerega koli stanja narave, temve~ gre predvsem za upo{tevanje interesov narave. @iva bitja imajo interes za svoj obstoj, interes, da ne bi bili uni~eni, pa imajo seveda tudi ne`ivi deli narave in njene enote, kot so krajine, morja in gozdovi. Kjer drug ob drugega zadevajo nasprotni interesi, naprimer ~lovekov interes za materialno uporabo naravnih virov in interes `ivih bitij, ki jih v njihovih `ivljenjskih mo`nostih omejuje uporaba teh naravnih virov, je treba pretehtati, kateri od teh interesov so najpomembnej{i. ^lovek v tem pojmovanju sveta ne stoji nasproti naravi, vendar pa v njej zavzema poseben polo`aj. ^lovek je ~lovek le v skupnosti z naravo, z `ivalmi, rastlinami, vodo in zrakom, vendar pa nosi, v nasprotju z `ivalmi, zaradi svojega posebnega polo`aja, ki mu priti~e kot spoznavajo~emu bitju, odgovornost za ne~love{ko naravo. Namesto da se govori o ~lovekovem okolju, je okolje smiselneje imenovati naravni sosvet, saj narava ni le tisto, kar ~loveka obdaja in obstaja tudi brez odnosa do njega, temve~ skupaj z njim tvori skupnost. Narava v tem pojmovanju nastopa kot nekak{en subjekt, ki lahko oblikuje interese in z razvojem `ivljenja sledi dolo~enim ciljem. Dolo~eni razvoji se lahko kot nenaravni kritizirajo le s tega stali{~a, in sicer takrat, ko so v nasprotju z interesom narave. Zaradi ~lovekove pripadnosti k naravi je v njegovem bistvenem interesu, da spo{tuje to hotenje narave in se prizadeva za “naraven” na~in `ivljenja in prav tak{en odnos do svojega sosveta. Obravnavanje narave kot golega materiala in vira je sramotno in osebni egoizem. Kritika holisti~nega pristopa Izpostavljanje interesa narave odpira nekatere probleme. S tem ne more biti mi{ljen interes posameznih individuov, saj nobena posamezna `ival ali rastlina ne more imeti pravice, da je 256 o i K o s Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave naslednja vi{ja oblika `ivljenja ne bi pou`ila v prehrambeni verigi. Te`ko je utemeljiti tudi pravico posameznih vrst do obstaja, ~e vemo, da je 99 odstotkov vseh nekdaj `ive~ih vrst izumrlo, najve~krat seveda zato, da bi zaradi zamenjave vrst naredile prostor drugim. To, kar ostane, je interes abstraktnih enot, kot so krajine in ekosistemi, in interes narave kot celote. Vendar pa se tu zastavlja vpra{anje, ali sploh lahko govorimo o interesih in kako jih lahko spoznavamo. Z znanstvenega oz. ekolo{kega vidika ni mogo~e postavljati izjav o tem, kaj naj bo. ^e iz dejstva, da je nekaj tak{no, sklepamo, da mora tak{no tudi biti, imamo opraviti z nedopustnim sklepanjem, “naturalisti~nim napa~nim sklepanjem”. Ne obstaja namre~ le eno in edino optimalno naravno stanje, temve~ {tevilna mo`na stanja, ki v ~asu drug drugega zamenjavajo. Narava ni stati~na, temve~ se evolucijsko spreminja. Videti v tem usmerjenost k cilju in to razlagati kot voljo narave, je stvar stali{~a, ki pa vendarle ne more pretendirati na ob~eveljavnost. Narava je konec koncev fikcija, abstraktni pojem, ki izvira iz dolo~enega ~lovekovega pojmovanja sveta. Tudi ekosistemi, krajine in `ivljenjske skupnosti niso enote, ki bi objektivno bivale. So predpostavke ~lovekovega duha, ki si svet okoli sebe prizadeva razdeliti in kategorizirati. Temu, da se jih predpostavlja kot kvazisubjekte, ki lahko imajo interese in ki, vzeti sami zase, imajo vrednost, ni mogo~e slediti. Vsiljuje se sum, da se s tem subjektivne interpretacije in osebne preference, ki izvirajo iz dolo~enega pojmovanja sveta, navajajo kot interesi narave. Naravi se podtikajo ~lovekove predstave, v tem pa ti~i nevarnost, da se s sklicevanjem na nesledljivo hotenje ali vrednost narave posku{ajo legitimirati zgolj partikularni individualni interesi.16 16 Primerjaj Mechtild Oechsle: Der ökologische Naturalismus. Zum Verhältnis von Natur und Gesellschaft im ökologischen Denken / Ekolo{ki naturalizem. O razmerju med naravo in dru`bo v ekolo{ki misli/. Frankfurt/M./New York 1988. Varstvo narave in vrednostna merila Antropocentri~nemu stali{~u se v~asih o~ita, da ni zmo`no trajnostnega varovanja narave. Podlaga tej trditvi je seveda napa~no izena~evanje antropocentrizma s kratkoro~nim egoizmom. Tudi antropocentri~ni pristopi prisojajo naravi oz. njenim delom vrednost, ki pa ni neodvisna od ~loveka in presega neposredno materialno uporabno vrednost. ^etudi ~lovek naravo ceni iz ob~utka spo{tovanja in odgovornsti, je ta narava vrednota, ki pa ni dolo~ena, temve~ ostaja stvar individualnega pojmovanja sveta. Upo{tevanje ljudi pomeni seveda tudi upo{tevanje tistega, kar cenijo kot vrednoto. o i K o s 257 Hartmut Schnedl Holisti~no stali{~e priporo~a priznavanje lastne vrednosti narave in njenih delov, ~etudi njihovega obstoja ni mogo~e dokazati. ^lovekove naravne `ivljenjske osnove je mogo~e dolgoro~no ohranjati le pod predpostavko, da je treba naravo varovati zaradi nje same. Argumentira se, da je v ~lovekovem interesu, da se narava ne obravnava vselej z vidika interesa, ki ga ima do narave ~lovek. Fiziocentri~no stali{~e se tako v bistvu izka`e za antropocentri~no.17 Holisti~no stali{~e skr~i svojo argumentacijo tako, da priporo~a, da je treba naravo varovati `e samo zaradi nje same, saj ob izredno visoki stopnji premre`enosti naravne strukture ni ve~ mogo~e ocenjevati in predvidevati posledic hudih posegov vanjo. Vsekakor pa pomeni ~love{ka civilizacija avtomatsko spreminjanje obstoje~e narave, kar pa nam ne pove, kako naj je videti naravna civilizacija. Odlo~itev o tem, katero naravo bi bilo treba varovati in kak{ni posegi vanjo so {e sprejemljivi, mora biti rezultat procesa aktivnega demokrati~nega odlo~anja, ki ima za svojo podlago ekolo{ke in socialne argumente. Narava nam ne odvzema odgovornosti, ki jo nosimo za na~in na{ega odnosa do nje. Varstvo narave zahteva vrednostna merila oz. dru`bene normative za to, katera narava naj se ohranja. Potrebno podlago za to presojo nam daje ekologija, vendar pa se moramo zavedati, da tudi ekologija ne more popolnoma opisati strukture narave, in zato tudi ne more dajati gotovih prognoz. Niti ekologija niti narava sama ne moreta postavljati ob~eveljavnih norm. Naravo je treba pojmovati kot dinami~no strukturo, v kateri je soudele`en tudi ~lovek. ^lovek v veliki meri oblikuje to strukturo in vpliva nanjo, vendar pa je ne more v celoti nadzirati. Naravo, v kateri in od katere `ivi, mora pojmovati kot del lastne kulturne identitete, kot nekaj, kar ni vnaprej dano, temve~ je treba aktivno oblikovati, pri ~emer je treba vselej upo{tevati meje in okvirne pogoje. ZGLEDI Razli~na pojmovanja narave pogojujejo tudi razli~ne zglede, ki so nam v orientacijo pri spra{evanju po tem, kaj konkretno je treba varovati. Te razli~ne zglede bom razdelil v sektorske in integralne. Sektorski zgledi postavljajo naravo nasproti sferi ~loveka, jo pojmujejo stati~no in posku{ajo varovati tako, da jo zavarujejo pred ~lovekovim vplivom. Integralni zgledi poudarjajo predvsem ~lovekov odnos do narave in obravnavajo varstvo narave in okolja kot {iroko dru`beno oz. gospodarsko nalogo. 258 o i K o s 17 Primerjaj Lothar Schäfer: Das Bacon-Projekt. Von der Erkenntnis, Nutzung und Schonung der Natur / Baconov projekt. O spoznavanju, uporabi in varovanju narave/. Frankfurt/M. 1993, str. 165-173. Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave Sektorski zgledi: Divjina, kulturna krajina, varstvo in raznolikost vrst Naravovarstveno gibanje se je na svojem za~etku ukvarjalo predvsem z varstvom naravnih spomenikov. Posamezni objekti v naravi so se zavarovali zaradi njihove edinstvenosti in lepote. Sredi 19. stoletja se je v Nem~iji izoblikovala zahteva po “pravici do divjine”. V ZDA je bil leta 1864 razgla{en Yosemitski narodni park, leta 1872 pa Yelowstonski narodni park in do za~etka prve svetovne vojne so tudi v Evropi nastala naravovarstvena obmo~ja ter {tevilna zdru`enja za za{~ito narave in vrst.18 To tradicionalno varstvo narave se je usmerjalo v “prvobitno naravo”. V ZDA je bilo to precej la`je, saj so tu obstajale {e ogromne povr{ine divjine. V gosto poseljeni Evropi pa je bila narava pove~ini prila{~ena narava, ki ji je dal svoj pe~at ~lovekov vpliv. Tu so stare kulturne krajine prevzemale vlogo prvobitne narave in najbolj znano naravovarstveno obmo~je je br`kone Lüneburger Heide. Narava je pri tem nastopala kot nekaj stati~nega, kot stanje, ki ga je treba varovati pred spreminjajo~imi vplivi. Tam, kjer naj bi se narava varovala kot divjina, se izhaja iz domneve, da narava sama kar najbolje ve, kaj je zanjo dobro. Predpostavlja se, da je to stanje nedotaknjenosti povezano z raznolikostjo vrst in dolo~eno stabilnostjo ekosistema. Naravi se torej postavljajo dolo~ene zahteve in mestoma se ji posku{a pomagati, da se bo razvijala tako, kot se meni, da se za prvobitno naravo spodobi. Pri tem se izrivajo neavtohtone rastlinske in `ivalske vrste in prepre~uje obi~ajna uporaba po ~loveku. Divjina in prvobitnost v tem smislu nista ve~ samoumevnost, temve~ stanje narave, ki ga pove~ini dolo~a ter mora negovati in gojiti ~lovek. Tradicionalna kulturna krajina, kot je obstajala npr. sredi prej{njega stoletja, se je odlikovala z veliko raznolikostjo rastlinskih in `ivalskih vrst. Njeno bogastvo rastlinskih in `ivalskih vrst je bilo veliko ve~je kot v prvotnih pragozdovih, poleg tega pa je imela tudi sorazmerno veliko regeneracijsko sposobnost. Zaradi svoje pestrosti, strukturnega bogastva in raznolikosti vrst je utele{ala to, kar so si mnogi predstavljali kot naravo. Seveda pa je ta krajina izra`ala tudi dolo~eno fevdalno, kme~ko zaznamovano dru`beno ureditev. Ni naprimer na~in, kako bi bilo ~loveku in naravi najprimernej{e, temve~ je dolo~eno zgodovinsko stanje, ki so mu dali pe~at takrat prevladujo~i ekonomski, tehni~ni in dru`beni pogoji. V sredi{~u prizadevanj za varstvo narave je najve~krat ohranjanje biolo{ke raznolikosti, torej ohranjanje ~im ve~jega 18 Denkschrift für die Errichtung eines Archivs und Museums zur Geschichte des Naturschutzes in Deutschland auf der Vorburg von Schloß Drachenburg im Siebengebirge /Spomenica ustanovitvi arhiva in muzeja za zgodovino varstva narave v Nem~iji na Drachenbur{kem predgradu v Siebengebirgeju. Bonn/ oberkassel 1995, str. 13. o i K o s 259 Hartmut Schnedl 19 Primerjaj Ludwig Trepl: Geschichte der Ökologie Vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart /Zgodovina ekologije. Od 17. stoletja do danes/. 2. izdaja. Frankfurt/M. 1994, str. 152–153. 20 Ocenjuje se, da je okoli 75 % vseh zdravil na svetu rastlinskega izvora. 21 Primerjaj Ulrich Hapicke: Naturschutz-Ökonomie / Ekonomija varstva narave/. Stuttgart 1991. {tevila rastlinskih in `ivalskih vrst v njihovih naravnih `ivljenjskih prostorih. V veliki raznovrstnosti se ~esto vidi porok za stabilnost ekosistemov. Seveda pa je stabilnost v povezavi z dinami~nimi in odprtimi ekosistemi pojem, ki dopu{~a razli~ne mo`nosti interpretacije, in ob~eveljavna povezava med raznolikostjo vrst in stabilnostjo ni spoznavna.19 Raznolikost vrst pa ima neposreden pomen za ~loveka: kot rezervoar surovin, za farmacevtsko rabo20, kot genski rezervoar in za znanstveno rabo.21 Zgolj potencialna materialna vrednost vrst, ki pove~ini {e sploh niso raziskane, bi pomenila, da je treba prepre~evati vsako nadaljnje zmanj{evanje raznolikosti vrst. Ker je individue posamezne vrste mo`no dolgoro~no ohraniti le, ~e se za{~iti tudi njihov `ivljenjski prostor, pomeni varstvo vrst vselej tudi varstvo `ivljenjskega prostora. Ker pa imajo razli~ne vrste tudi razli~ne zahteve glede svojega `ivljenjskega prostora, lahko prihaja do konfliktnih ciljev. Ker so vrste tudi razli~no zanimive, se dogaja, da se enim posve~a ve~ pozornosti kot drugim, saj za njimi stoji ~love{ki “lobi”. Na splo{no ima varstvo znanih sesalcev (pande, medvedi, kiti) ve~jo privla~nost in s tem tudi ve~je finan~ne mo`nosti. Pri pomenu dolo~ene vrste v ekosistemu pa imamo opraviti z ravno obratnim: rastline, ki so na dnu prehrambene piramide in sorazmerno nezanimive, so pogoj za obstoj od njih odvisnih `ivali. Kar se varuje kot narava, je odvisno predvsem od tega, kaj se pojmuje kot narava. Divjina, kulturna krajina, posamezne ogro`ene vrste ali raznolikost so zgledi, ki ustrezajo dolo~enemu pojmovanju narave. Vsem je skupno, da varstvo narave nasploh razumejo kot varovanje narave pred “~lovekom kot mote~im dejavnikom”. Integralni zgledi, trajnost V sedanjih razpravah o trajnosti in sprejemljivosti za prihodnost je odnos ~loveka do narave intenzivneje tematiziran kot v klasi~nem varstvu narave. Raznolikost vrst, varovanje zraka, vode in tal ter regeneracijska sposobnost naravnega ravnovesja so teme veliko bolj integralnega pristopa, ki pa vendarle ne smejo biti obravnavane izolirano. Napredki na podro~ju uni~evanja narave namre~ niso pojavi, ki se razre{ujejo lo~eno. Imamo veliko pokazateljev, ki ka`ejo, da je ekolo{ki problem v prvi vrsti gospodarski problem. Narave ni ve~ mogo~e obravnavati kot teme, ki se obravnava po razre{evanju gospodarskih in socialnih problemov in poleg njega. Kompleksnost, ki nastaja z obravnavanjem raznovrstnih ~lovekovih vplivov na njegovo naravno okolje, se posku{a reducirati tako, da se izvaja na kvantifikacijsko mero. Poraba 260 o i K o s Pojmovanje narave na podro~ju varstva okolja in narave okolja se pri tem naprimer v pristopu “ekolo{kih stopinj” predstavlja kot poraba zemlje ali masa snovnih pretvorb, ki so potrebne za zagotavljanje blagovnih ali slu`nostnih storitev.22 Podobno se ekosistemi v ekosistemskoanaliti~nem pristopu ekologije raziskujejo predvsem z vidika njihove karakteristike sistemov transporta biomas. Nevarnost, ki jo v sebi skrivajo tak{ni posplo{ujo~i pristopi, je, da se pri tem izgubljajo posameznosti, to, kar je individualno razli~no in enkratno. ^e naravo obravnavamo le kot snovni in energetski pretok, potem naprimer posamezna `ivalska ali rastlinska vrsta, kolikor jo lahko nadomestimo z drugo vrsto, ki v sistemu prevzame njeno vlogo, nima ve~ nobene vloge. To ne pomeni le mo`ne nedopustne redukcije raznolikih odnosov v naravnem prepletu, temve~ krepi tudi iluzijo o mo`nosti delanja narave, o tehni~nem obvladovanju naravnega spleta na temelju ekologije. 22 Primerjaj Weizsäcker idr. 1995, n.n.m., str. 244-245 in 267-270. 23 Primerjaj Lamnek, Siegfried: Qualitative Sozialforschung / Kvalitativno socialno raziskovanje/. 2. zvezek: Methoden und Technik / Metode in tehnika/. 3. popravljena izdaja. Weinheim 1989. Pojmovanje narave na podro~ju varstva narave in okolja Da bi se lahko pribli`al pojmovanju narave na podro~ju varstva narave in okolja in njegovemu razumevanju samega sebe, sem intervjuval predstavnike organizacij za varstvo okolja, dr`avne uprave in univerzitetnega podro~ja. S pomo~jo kvalitativnega socialnega raziskovanja23 sem v eno- do enoinpolurnih pogovorih posku{al izlu{~iti pojmovanje narave mojih vsakokratnih sogovorcev in od tod izhajajo~e posledice za njihovo delo na podro~ju varovanja narave in okolja. Za konec bom predstavil po mojem prepri~anju osrednja stali{~a, iz katerih je razvidno, da lahko zgoraj predstavljene razli~ne na~ine pojmovanja narave najdemo tudi na podro~ju varovanja narave in okolja: Na neposredno vpra{anje po definiciji narave sem dobil najve~krat precej razli~ne odgovore. Poleg opozarjanja na to, da obstaja mnogo definicijskih mo`nosti in da je naravoslovni pojem narave druga~en od filozofskega, se je izkazalo, da ima vsakokratno osebno pojmovanje narave veliko opraviti s “prosto naravo”. Narava je “~im bolj nedotaknjena krajina” in se definira s pojmi “raznolikost, `ivali, rastline, ~lovek”, dodatno pa se asociira z “izhodom v naravo” in “svobodo”. Pomembnost varstva narave in okolja se v prvi vrsti utemeljuje s tem, da moramo za zanamce ohraniti `ivljenja vredno okolje. V ospredju je varovanje virov, vklju~no z varovanjem krajinske lepote. Za tem pogosto ti~ijo drugi motivi, ob~utek, da je na{a civilizacija “veliko preve~ arogantna do o i K o s 261 Hartmut Schnedl narave” in “da ima pravico imenovati se ~lovek le, kdor ima odgovoren odnos do stvarjenja, do nemo~nih sokreatur, do raznolikosti `ivljenja”. Pomembno vlogo igra emocionalna povezanost z naravo, najve~krat z dolo~eno krajino. “Pozitivna podoba narave” enega od intervjuvanih ima “prej opraviti z drobno strukturirano kulturno krajino kot pa z divjino”, neki drug sogovorec je za “osebni zgled” navajal “tipi~no kulturno krajino”, spet tretji pa je poro~al, da je “kot otrok odra{~al v zara{~enem vrtu” in da “mora imeti odnos do narave mo~an ~ustveni poudarek”. Zgled naravovarstvenega dela se lahko najve~krat opi{e s pojmom “trajnost”, ~etudi se ta pojem ne uporablja najraje. Lastno delo se postavlja v okvir “za prihodnost sprejemljivega razvoja”, ekolo{ke, estetske in socialnokulturne vidike pa je treba razumeti kot “komplementarnost, torej kot celoto”. Za`elena je intenzivnej{a razprava, ki mora presegati zgolj podro~ja univerz, biologov in naravovarstvenikov, intenzivnej{a politizacija te teme na eni strani, na drugi pa intenzivnej{e vzgajanje odgovornosti, k ~emur je treba pritegniti predvsem podro~je vzgoje in izobra`evanja. * Oba teksta v Oikosu sta prevzeta iz knjige Veränderten Zeiten – 10 jahre Umweltberatung in Österreich, Wiener Volksbildung, Dunaj. Za pravice do objave se zahvaljujemo Margit Leuthad in Franzu Drexlerju. Uredni{tvo 262 o i K o s v ¦*S8S r 8 c 8 nzij g IMIILII I Srečo Dragoš Sociološka topografija religijskih sprememb Marjan Smrke (1996), Religija in politika: spremembe v deželah prehoda. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Izhodišče sociološkega razumevanja ljudi in dogodkov je družbena realnost. Realnost je vse, kar je lahko predmet neposrednega izkustva. Pri tem gre za nepregledno sosledje sprememb in dogajanj na različnih področjih, in ker je ta realnost družbena, je samo človek njen nosilec - le znotraj te predpostavke je lahko sociološko početje produktivno. Zato se sociologija religije kot družboslovna veda razlikuje od naravoslovnih, saj mora svoj predmet tudi razumeti in ne zgolj pojasnjevati; hkrati pa še vedno ostaja (kot vsaka druga znanost) nesposobna za preverjanje pravilnosti ali nepravilnosti katerega koli vrednotnega ali religioznega sistema. Verovanja, prepričanja, nazorske usmeritve, moralne in verske sodbe niso (so- ciološko) dokazljive. Če tega sociologija ne ve ali pa ne upošteva, preneha biti sociologija. Avtor knjige, na katero opozarjam s tem prispevkom, se tega dobro zaveda. Ker so njegov raziskovalni interes predvsem spremembe na religijskem področju - ne pa ta ali oni verski sistem - ga tudi opredelitev religije zanima le znotraj te povezave (njej namenja le eno stran). Zakaj je ta poudarek pomemben? Avtor opredeli (religijsko) spremembo “kot vsako menjavo stanja glede na prejšnje stanje, ki se dogodi na religijskem področju” (str. 10). Nakar tovrstno področje spreminjanja zajame po štirih kriterijih: glede na akterje, ki so njihov nosilec, glede na kvantitativne ter kvalitativne pokazatelje sprememb in glede “na vrsto religije”, ki je pri tem udeležena; tu vpelje razliko med t. i. klasičnimi, sekularnimi in civilnimi religijami. S takšnim pristopom si omogoči dvoje: spremembe lahko empiričo preverja, saj je z zgornjimi kriteriji občutljiv za njihovo ugotovljivost (ko jih razlikuje na “merljive in nemerljive, prve so lahko merjene ali pa ne”). Hkrati pa si lahko pri razumevanju same religije privošči, kot sam pravi, “prepoznavno navezovanje na tisto tradicijo, ki temelji v opažanju, da človek dela religijo in ne religija (‘bog’) človeka” (vse na str. 10-11). S tem se izrecno osredotoča na delovanja družbenih (človeških) akterjev na religijskem področju, saj so lahko samo ta preverljiva, dokazljiva in do neke mere merljiva ter razumljiva (prestopiti to mejo bi pomenilo zaiti v filozofijo ali pa v teologijo). Ta avtorjeva poenostavitev razumevanja religije ima torej metodično funkcijo. Bralec, če tega ne upošteva, se lahko izgubi že na začetnih straneh. Sicer je celotna monografija sestavljena iz štirih osrednjih poglavij. V njih so najprej opisani osnovni religijsko-kulturni vzorci zahodne civilizacije, ki nadalje služijo za primerjavo z vzhodnoevropskim razvojem (v času pred komunistično vladavino, med njo in po njej). Identificiranje osnovnih šestih religijskih vzorcev služi profiliranju razlik med njimi, tj. med državami, ki pripadajo posameznemu vzorcu. Med temi so najpomembnejše razlike v izrazitosti verskega individualizma, doseženi stopnji ver- Čitalnica 265 recenzije skega pluralizma in v delovni naravnanosti v svet (kar predstavlja t. i. “kalvinistični element”). Prav odsotnost teh značilnosti pa je največja v dveh religijskih vzorcih – v latinskem (katoliškem) in v ruskem (pravoslavnem) – kjer se hkrati ugotavlja največji religijski monopol, verski mo-nizem, hierarhičnost verskih institucij in v tej zvezi tudi moč družbenih konfliktov ter militant-nost sekularnih religij. Kaj to konkretno pomeni in kako je do tega prišlo, je pokazano na naslednjih državah: ZDA, Velika Britanija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Švedska, Danska, Norveška, Finska, Nizozemska, Švica, Nemčija, Francija, Španija, Poljska, Slovenija, Češka (in Moravska), Slovaška, Madžarska, Rusija, Bolgarija, Romunija, Albanija, Litva, Estonija in Latvija; prav s primerjavo navedenih držav se dobro pokaže uporabnost in domet osnovnih religijsko-kulturnih vzorcev. V zvezi s spremembami v postkomunističnih deželah pa se analiza končuje z ugotovitvami, ki so v sklepnem delu knjige pregledno strnjene po naslednjih enajstih področjih: glede na ustavnopravne spremembe, na izmerjene variacije v stopnji (samoizjavljene) klasične religiozne pripadnosti (tu se Slovenija uvršča na evropsko povprečje), glede na prisotnost oz. vztrajnost (de)sekularizacijskih procesov, na primerjavo deleža cerkvene in necerkvene religioznosti, na raven (ne)zaupanja v cerkvene ustanove in njihov ugled, na porast “praznoverja”, glede na medcerkvene in znotrajcerkve-ne odnose, na razvojno zaostajanje posameznih cerkva (v primerjavi z istimi cerkvami na zahodu), na kompetitivnost med cerkvenimi in necerkvenimi predstavami o smotrni ureditvi cerkveno-državnih odnosov, na dinamiko rasti števila novih cerkva in sekt, na razpad nekdanjih civilnih religij ter na verjetnost vznikanja novih. Poleg pronicljive analize, vešče uporabe empiričnih podatkov in jasnih ter uporabnih sklepov je Smrketovo delo tudi izredno aktualno za naš prostor, najbolj zaradi teh treh dejstev: – ker gre za prvo delo pri nas, ki obravnava religijske spremembe v vzhodnoevropskih deželah na način, ki ni zamejen zgolj na njihovo zgodovino, ampak vključuje tudi najnovejša do- gajanja v postkomunističnem času (obdobju pod vladavino komunističnih partij in spremembam po tej vladavini je namenjena celotna druga polovica knjige); – ker gre v analizi vseh obravnavanih dežel predvsem za uporabo “svežih” empiričnih podatkov, nastalih v zadnjih nekaj letih (isto velja tudi za osupljivo bibliografijo: 299 enot); – ker je tudi Slovenija “del tega sveta”; to pomeni, da ob politični, ekonomski, nacionalni in socialni doživljamo tudi religijsko tranzicijo, to zadnjo pa na način latinskega vzorca. Pomembnost in konfliktnost tega religijsko-kulturnega vzorca, torej tudi njegova inertnost v postkomunističnem obdobju, je obratnoso-razmerna z uveljavljanjem sekularizacijskih procesov v času komunistične vladavine (ki se je uspela uveljaviti prav v deželah pravoslavnega in latinskega vzorca!). Kjer pa monopol civilne religije ni bistveno načel religijske strukture družbe, tam potekajo (po padcu tega monopola) nadaljnje spremembe v smeri krepitve dominantne religije oz. cerkve. Kajti “cerkev, ki ima možnost zavladati (s pomočjo politike in države), to praviloma tudi stori” (str. 60); kar seveda ne velja zgolj za katolicizem. Priporočljivo bi bilo, da to ugotovitev – poleg drugih, ki jih je Smrke empirično dokazal – dobro premislijo zlasti funkcionarji političnih in religioznih ustanov. Ker so tudi od njih pomembno odvisne nadaljnje družbene spremembe na obravnavanem področju, je verjetno prav to glavni razlog, da avtor že v naslovu knjige izrecno izpostavlja razmerje med religijo in politiko (razlog: “pojavnost nedemokratične politike je povezana s pojavnostjo nedemokratičnih cerkva”, str. 97). Kljub temu Smrketovo delo ne daje napotkov o tem, kaj in kako naj bi ravnali v prihodnje; ničesar ne prejudicira in ne sugerira receptov. Namesto tega ponuja temeljito analizo načinov ravnanja v preteklosti in jasno izpostavi konsekvence, ki sledijo iz posamičnih ravnanj (prav tu se namreč funkcionalnost sociologije konča; odločitve za vnaprej sprejemajo drugi). V zvezi s prejšnjo je tudi naslednja značilnost te knjige: dosledno razlikovanje med dejstvi in 266 Čitalnica recenzije domnevami, ugotovitvami in (hipo)tezami. Če se ta razlika zamegli, je z znanostjo konec. Ta poudarek ni odveč v naših razmerah, saj so se začetki sociologije religije razvijali v tesni navezi s teologijo (dovolj zgoden poskus avtonom-nejše zastavitve načrta religiologije je bil že v času svojega nastanka dosledno ignoriran; gl. članek dr. Franja Čibeja v katoliški reviji Čas, 1925/26, št. 1–2). V času pred drugo svetovno vojno se je namreč sociologija, da bi se razločila od teologije, sklicevala na racionalnost, kar pa ni bilo dovolj (navsezadnje je že sama teologija nastala kot intelektualna racionalizacija religioznih vrednot). Tako je bila že na samih začetkih zanemarjena ena od ključnih lastnosti sociološkega preverjanja: natančnost formuliranja hipotez in trditev ter občutljivost ugotovitev za odstopanja od lastnih napovedi. Tudi v tem smislu Smrketovo delo vzdrži kritično presojo, celo na tistih (maloštevilnih) mestih, kjer se njegove formulacije zdijo dvomljive – prav tam jih formulira (zgolj) kot teze in jih ne proklamira za ugotovitve. Tu naj opozorim na eno od takšnih tez, in sicer “o antisemitizmu (v) večini krščanskih cerkva” (str. 162). Po avtorjevem mnenju naj bi antijudovstvo kristjanov bilo – “psihološko predvsem druga plat prvega nezdravega, ‘pretiranega’ odnosa do biblije in Jezusa”. Ker so Judje glavni “igralci” v bibliji (vključno z Jezusom) in ker cerkev to zgodbo uporablja kot sredstvo verske prisile, naj bi se, sugerira avtor, verniki na to “vseživljenjsko prisilo” posredno odzivali na antijudovski način (str. 98). Skratka – verniki, ki verujejo v religijo ljubezni in v Jezusa odre-šenika, se hkrati tej verski indoktrinaciji posredno upirajo s sovraštvom, ko preganjajo Jude (tu se avtor sklicuje celo na T. Hribarja, čeprav ni jasno, v kakšni zvezi). Sam mislim, da ta razlaga ni najbolj logična; tudi če jo razumemo zgolj “psihološko”, ostaja neprepričljiva. Zakaj npr. ne bi veljajo ravno nasprotno: da antijudovstvo (kristjanov) ni posledica posrednega zavračanja vsiljenega krščanstva, pač pa je neposreden izraz njegove privlačnosti, ko se je iz judovske, z obredi in predpisi zamejene ločine preoblikovalo v univerzalno (trans-etnič- no, trans-lokalno) religijo, ki je različne skupnosti integrirala z duhovno “obrezo”, ne pa jih segre-girala po zunanjih znamenjih (v skladu z zahtevo, da prava “obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki”; Rim 2,29). Če je to res, potem za antijudovstvo niso odločilni psiholiški, ampak sociološki razlogi, tj. logika institucionalizacije in racionalizacije krščanstva v prvih dveh stoletjih. V kakšnem smislu? Racionalizacija se je začela kot reakcija na judovske vojaške poraze (v letih 66–70 in 132– 135 n. š.), ko je postal Mesija vse manj verjeten na vojaški način in vse bolj na duhoven. Tu pa ni odločilen psihološki premik. Ključno ni poreklo Jezusa, njegova narava ali etnična pripadnost izdajalca. Zanemarljivo je celo, ali so akterji pri tem izhajali iz predpostavke o bogu ali pa delovali brez te predpostavke – v obeh primerih je bilo treba o novi naravi odrešenja na novo prepričati tako Jude kot pogane. Prve je šel prepričevat Peter, druge pa Pavel (prim. Gal 2,7–8). In tu se začne ključni problem. Pogoj Pavlovega uspeha je bil, da približa “pravega” boga tistim, ki ga še sploh niso poznali, pri čemer se je lahko zanašal zgolj na dva načina delovanja: le med tistimi pogani, ki so ga dejansko “slišali” in mu postali poslušni, je lahko dosegel spreobrnjenje, medtem ko je na vse druge lahko vplival zgolj s (pre)pričevanjem. Tipični petri-nistični problem pa je bil hujši. Peter je bil pred tole težavo: kako Jude, ki že od prej verjamejo v “pravega” boga, prepričati v imenu tega boga, da so vseskozi živeli v “nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji” (Apd 3,17), pri tem pa jim hkrati groziti z iztrebljenjem kot prerokbo tega istega boga? Kaj pa pomeni vernike iste vere nagovarjati, da niso prave vere, in hkrati verjeti, da ti bodo verjeli v imenu skupne vere (v istega boga)? To pomeni: biti heretik. Tako so Judje tudi razumeli prve apologete zgodnjega krščanstva v času, ko se to še sploh ni tako imenovalo (zelo verjeten opis tega je v: Apd 28, 17–28). Učinek takšnega pristopa je bil dvojen: delno uspešen in delno neuspešen. Prvi je bil dosežen na tistih Judih, ki so se kristjanizirali (in se kasneje popolnoma asimilirali), neuspešen Čitalnica 267 recenzije učinek pa je bil pri preostalih, ki se niso odločili za to izbiro (herezijo). Le-ti so s tem ostali verni, a neposlušni – tj. neuporabni za prepričevanje, ker so z vidika novega nauka veljali za nepo-korne, hkrati pa bili nezmožni za spreobrnjenje, ker so že bili verni. V tem smislu nastane judovski problem v zgodnjem krščanstvu kot racio-nalizacijska konsekvenca agitacijskih metod (Peter, Pavel), kjer ni šlo zgolj za nasprotje med vero in nevero, ampak za kombinacijo tega nasprotja z izkazovanjem (ne)poslušnosti. Da bo bolj jasno, za kaj gre, povzemam ta problem v shemi, ki ponazarja možnosti uveljavitve krščanstva v njegovih začetkih: POSLUŠNI odrešenje spreobrnjenje VERNI NEVERNI iztrebljenje (pre)pričevanje (Apd 3, 22–24) NEPOSLUŠNI Iz tega izhaja, da so zgodnji (novozavezni) agitatorji – če so hoteli uspeti – morali nameniti poganom bistveno drugačen pristop kot pa Judom. Prvim, ki še niso poznali “pravega” boga (tj. “nevernim”), so boga predstavljali predvsem v privlačni luči; kot dobrega, odpuščajočega, usmiljenega, ljubečega itd. Pristop do njih je temeljil na logiki – “Do omahljivcev bodite strpni! Rešite jih in potegnite iz ognja! Do drugih pa bodite usmiljeni, vendar previdni” (Jud 22–23). To je mehkejši pristop (ponazorjen na desni strani prejšnje sheme), ki pa pri Judih ni bil uporab(lj)en. Ker ni mogel biti. Če se je namreč nesporno verovalo, da “so jim bila zaupana božja razodetja” (Rim 3,2), hkrati pa se jim je očitalo “izdajstvo”, “zavrženost”, “nevednost” (Apd 3, 13–17) itd. – potem je jasno, da je usoda zapečatena. Bog, vsem njim skupen, ni samo milosten, blag, odpuščajoč, odrešilen, ampak tudi neusmiljen, strog, kaznovalen in poguben. Do tistih, ki ga (še) niso spoznali, je koristno, da je popustljiv, celo toleranten; do onih, ki so ga spoznali, a se niso pokorili, pa je neusmiljen. Prve privablja, da bi se vrnili, druge iztreblja, ker so se odvrnili. Je torej judovsko-krščanski bog lahko popustljiv do takšnih, ki ga ne poslušajo, čeprav ga poznajo: “Nemogoče! Če namreč znova zidam to, kar sem porušil, se izkažem za prestopnika” (Gal 2,18). Judje, ki so vedeli za boga, so ga iz nevednosti zavrgli, ker pa so to storili iz nevednosti, bodo kaznovani, da bodo vedeli – kar ni metafora. Še danes se to razlaga dobesedno. Npr.: nosilec najvišjega slovenskega državnega odlikovanja, akademik dr. Jože Kra-šovec, dopušča, da – “Vsak ima svobodo, da se ‘skrega’ in gre drugam.” Takoj za tem pa dodaja, da “ni logično pričakovati, da bo skupnost odobravala vse; posebno pa ne, da ga sprejme nazaj /.../ Prelom s prvotno skupnostjo je preveč huda stvar, da bi lahko človek odločal o odpuščanju”. Tu je na delu ista svetopisemska logika, ki jo Krašovec izrecno izpostavlja: “Na zvestobi stoji ali pade življenje posameznika in skupnosti”, čeprav ima po njegovem “krščanstvo najbolj vsestranske osnove za odpuščanje” (intervju v Novi reviji, 1993, 136/137). Kako pa se je lahko zakoreninilo to trdovratno prepričanje, da je odpuščanje sicer možno, a brez dopuščanja (drugačnosti, izbire), da si nekdo, ki se je od-ločil od nekoga, ne zasluži ne vrnitve in celo ne življenja; kako je prišlo do tega in s čim se obnavlja? Z institucionalizacijo. Institucionalizacija verskega pomeni (rečeno v terminologiji Rudolfa Otta) operiranje na tistem področju svetega (“numinoznega”), ki se prežema z racionalnim, to pa z namenom, da se sakralizira (uzurpira). Na ta način je razmah krščanstva kot religije (reglementacije svetega) nujno prišel do točke, ko so se tudi na normativni ravni utrdile enake strategije, ki sta jih prakticirala že Peter in Pavel. Njihovo bistvo je soočenje z razlikami. Te razlike pa niso samo majhne in velike (glede na kanon), saj so obojne lahko ali vztrajne, nepopustljive, zagrizene (tj. z institucionalnega vidika zelo ogrožajoče) ali pa manj ogrožajoče, ker so prilagodljive, 268 Čitalnica recenzije nevtralne oz. neproblematične. Iz kombinacije teh možnosti so izšle strategije monopolne organizacije, ko se je soočala z judovskim vprašanjem (z njim najprej in najbolj): MAJHNE RAZLIKE (SORODNOST) eliminiranje ignoriranje OGROŽAJOČE NEOGROŽAJOČE RAZLIKE RAZLIKE konfrontiranje distanciranje VELIKE RAZLIKE (TUJOST) Iz tega se vidi, katera strategija je bila namenjena Judom (ne samo njim). Za krščanstvo je judaizem, kot rečeno, tisti verski nauk, ki mu je najmanj različen in hkrati že od vsega začetka najbolj konkurenčen. Le odnos do nekon-kurenčnih razlik, ker niso ogrožajoče, je lahko na način distance ali pa ignorance (tudi koop-tacije, kjer pa razlika že izgine kot razlika); pri ogrožajočih razlikah pa je uporabna le konfrontacija – razen če so takšne razlike majhne in (še) ostajajo tako rekoč v lastni hiši. V tem primeru konfrontiranje ni možno (toliko bolj, če je sistem navznoter nerazmejen), uporablja pa se izločevanje, izobčevanje, izključevanje in iztrebljevanje (zato je bilo v eliminiranem pogosto anatemiziranje). Kar so Judje, ko so bili v večini, počenjali prvotnim kristjanom, to so kristjani, ko so bili v večini, počenjali Judom (in drugim heretikom iz lastnih vrst). Sistemska ekskluzivnost, ki se prilagaja okolju z izključevanjem verskih razlik na podlagi oženja lastnih kriterijev o tem, kaj je prav(over-no) in kaj ni – tak pristop slejkoprej raztegne antijudaizem na metaforo. Jude išče in najde tudi tam, kjer jih ni (več). Od tod tudi antiju-dovstvo v našem predvojnem katolicizmu, kjer je to pomenilo predvsem antikapitalističnost, antimaterialističnost, antikomunističnost in anti-liberalističnost (npr. pri Kreku). Danes pa se z isto besedo, s katero se je od vsega začetka označevala narava Judov – “zakrknjenost” (Rim 9,18) – z isto besedo se danes meri na vse nevernike: “Čedalje bolj čutim, da pravega ateista sploh ni, ker to ni mogoče/.../ Če pa smo žrtev ateistične vzgoje, to pomeni, da smo usodno pohabljeni.” (Jože Krašovec, Mag, 1996, št. 39, str. 42.) “V resnici je zakrknjenje pojav skrajne oblike človekove nevere. Kdor radikalno zavrača božjo avtoriteto in delovanje, se na vsak božji poseg odziva z jasnejšim znamenjem nevere, se pravi z zakrknjenostjo/.../ Za zakrknjenega nevernika ni in ne more biti usmiljenja” (Jože Krašovec, Razgledi, 1996, št. 20, str. 4.) Nočem reči, da je to napoved dobesednega iztrebljanja nevernikov. Utegne pa biti ilustracija prejšnje teze, namreč da je danes antijudovstvo nekaj drugega, kot je bilo včasih. Iz strategije za vzpostavitev lastne identitete, iz strategije za diferenciranje majhnih razlik – tistih sorodnih, nastalih znotraj “nas”, da so se lahko anate-mizirali – iz te prvotne strategije se zdaj judovstvo metaforično razteza na razlike, ki so, nasprotno, največje in najmanj ogrožajoče (za vero). Kako naj namreč nevera (ignoranca do boga) ogroža katerega koli boga, če pa ga ne pozna, ga ne namerava spoznati in se dela, (kot) da ga ni? Ki je niti ne briga, kaj vera in nevera sploh pomeni? Prava nevera ni nasprotna veri (za razliko od antivere, npr. kakšne oblike civilne religije); pač pa verjamem, da je lahko nevera, podobno kot vsaka druga vera, razumljena kot konkurenca tistim, ki si monopolizirajo kontaktiranje z nadnaravnim (saj pri tovrstnih profesionalcih kriterij o tem, kdaj je ta kontakt vzpostavljen in kdaj ni, nikoli ni dovolj jasen; zato nujno čutijo konkurenco tudi tam, kjer je ni, npr. v znanosti, v necerkveni umetnosti, v sodobnem načinu življenja, v verskem pluralizmu itd.). Ni najbolj primerno, da sem se pri prikazu izvrstne knjige Marjana Smrketa zadržal ravno pri snovi, ki sploh ni njen predmet in ki jo avtor Čitalnica 269 recenzije bežno omeni vsega skupaj na treh mestih (in to le v nekaj vrsticah). Namen moje reakcije je zgolj ta, da njegovo tezo o antijudovstvu – kot psihološkem odporu kristjanov do lastnega krščanstva – soočim z nasprotno možnostjo, kjer antijudovstvo nastane kot strateški produkt krščanske agitacije v času uvajanja njegovega monopola. Ne nastane kot odpor do njega, ampak kot sredstvo zanj; torej ne na iracionalni oz. “psihološki”, ampak na racionalni, sistemski ravni. Seveda gre tudi tu, enako kot pri Smrketu, zgolj za tezo (in nič več). Za razliko od te teze pa ves preostali Smrketov tekst govori o dejstvih, aktualnih za čas, ki prihaja. Zato je knjiga vredna pozornega branja. Bojan Baskar Mediteran v zahodnoevropskem klju~u Joao de Pina Cabral in John Campbell (ur.) EUROPE OBSERVED (Opazovanje Evrope) Macmillan Press, 1992, 202 str. Po štirih letih, ki so pretekla od publikacije tega zbornika, se zdi, da s časom samo pridobiva, čeprav se ni uveljavil kot visokoreferenčno delo antropologije Mediterana. Prve verzije besedil v zborniku so sicer še starejše, saj so bila predstavljena na kongresu ruralne sociologije v Bragi (Portugalska) leta 1986. Devet od desetih prispevkov v zborniku zadeva etnografijo južne Evrope (Španija, Portugalska, južna Italija, Grčija in Ciper), en sam etno-grafijo zahodne Evrope (Bretanja). Pet avtorjev izmed desetih nosi imena, ki so med najbolj zvenečimi v polju antropologije Mediterana: iz pionirske generacije, ki je po drugi svetovni vojni vzpostavila sodobno socialno antropologijo Mediterana, sta navzoča John Campbell in Julian Pitt-Rivers, druga tri prestižna imena nosijo občutno mlajši antropologi: Joăo de Pina-Cabral, Peter Loizos in Michael Herzfeld. Zakaj tedaj v naslovu zbornika Evropa in ne Mediteran (oziroma, kaj išče v zborniku etnograf Bretanje)? Prvi razlog se imenuje Pina-Cabral: ta portugalski antropolog meni, da je Mediteran neustrezna kategorija; zavzema se za konsti-tucijo manjših etnografskih področij, predvsem pa za obravnavo Portugalske v kontinuiteti z atlantsko-zahodno Evropo (od tod potreba po vključitvi bretonskega terena). Etnografski tereni, na katere se nanaša zbornik, na zemljevidu zarišejo krivuljo v obliki črke S: Ciper–Grčija– Italija–Španija–Portugalska–Bretanja. Drugi razlog, ki s prvim ni v protislovju, je strateška odločitev, ki je botrovala selektivnemu izboru ude- 270 Čitalnica recenzije ležencev: zgolj tisti mediteranisti, ki se ukvarjajo z evropskim Mediteranom. Torej “evro-opcija”, ki anticipira najnovejšo politično invencijo Evro-mediterana pod patronatom Evropske unije. Če opazujemo sestavo udeležencev po “nacionalnem ključu”, imamo pred sabo, tehnično povedano, zbornik anglosaksonske antropologije Mediterana (edini v zborniku, ki ni ne Britanec ne Američan, je Pina-Cabral). V kontekstu sodobne antropologije Mediterana, kjer se vse bolj uveljavljajo domače nacionalne antropološke šole oziroma tradicije in kjer je anglo-ameriška dominacija podvržena nepretrgani kritiki, je takšno snidenje angleških nativnih govorcev mogoče vzeti za izložbo “anglo-ameri-ške ponudbe”. V tem primeru imamo pred sabo zbornik, ki ponuja morda najboljši tovrsten stuff. Prispevki v zborniku so predvsem metodološki; natančneje, njihov fokus so metodološka vprašanja, ki jih poraja etnografska praksa evropskih, torej “domačih”, “skoraj domačih”, terenov. Kakšne so posebne okoliščine terenskega raziskovanja v Južni (in Atlantski) Evropi? Kakšen je vpliv “osebnega faktorja” (etnografovega ali etnografinjinega spola, rase, starosti, razredne pripadnosti, jezikovne pripadnosti, nacionalnosti)? Kaj je z objektivnostjo in subjektivnostjo etnografskega dela? Kakšen in kolikšen je pomen antropološke terenske izkušnje? Kaj je s kulturnim šokom na “skoraj domačih” terenih? Kakšna so razmerja med socialno antropologijo in zgodovino? Itn. Dva privilegirana avtorja, Pina-Cabral, eden od dveh urednikov, ki je hkrati prispeval prvi tekst v zborniku (“Against Translation : The Role of the Researcher in the Production of Ethnographic Knowledge”), in Loizos, ki ga je doletela čast sklepne besede (“User-Friendly Ethnography?”), prinašata dobro novico, ki daje zborniku optimističen ton: etnografija je živa in zdrava, čeprav nas mnogi prepričujejo o nasprotnem. Ti drugi niso, kot bi najprej pomislili, toliko “dekonstruktivisti” kolikor levičarji iz sedemdesetih let, ki so napovedovali konec etno-grafije: “V soočenju s progresivnim razkrojem ‘velikih teorij’, ki so dominirale v socialni antropologiji v sedemdesetih letih, in nepripravljenim ali nezmožnim prezreti hudo erozijo analitičnih kategorij, ki je potekala v tistem času, se je mlajšim antropologom zazdelo nujno, da se vrnejo k empiričnemu raziskovanju kot sredstvu kreativnega mišljenja” (Pina-Cabral, str. 1). Skupni naslovnik kritike je predvsem katalonski antropolog Josep Llobera, čigar oster napad na socialno antropologijo Mediterana kot imperialistično domislico anglo-ameriških antropologov je bil publiciran malo pred kongresom. Če sta Pina-Cabral in Loizos “gospodarja” zbornika, bi najprej pomislili, da sta veterana Campbell in Pitt-Rivers njuni maskoti. Seveda pa gre predvsem za afiliacije in zavezništva (Campbell je bil Loizosov mentor). Campbell v svojem prispevku opisuje spomine na teren pri Sarakacancih (vlaških transhumantnih pastirjih iz Epira) v letih 1954–55, nemara zlasti z namenom, da bi ovrgel tisto verzijo nastanka povojne britanske antropologije Mediterana, ki jo je uspešno razširil John Davis s knjigo The People of the Mediterranean iz leta 1977. V tej knjigi je bil posebno nepravično obravnavan Pitt-Rivers. Pitt-Riversov prispevek (“The Personal Factors in Fieldwork”) se osredotoči predvsem na vprašanja subjektivnosti in objektivnosti etnografskega opazovanja ter vprašanja kulturnega šoka, pretresa pa tudi metodološke smernice za terensko delo. Bolj ali manj zavesten občutek manjvrednosti, ki je mučil generacije antropologov Mediterana nasproti “eksotičnim” antropologom, pri Pitt-Riversu še zmeraj ni docela odpravljen. Priznanje, da se danes antropologi “zadosti zavedajo varietete kulture znotraj svojih lastnih kompleksnih družb, da lahko opravljajo dobro terensko delo v lastni deželi in da lahko vzpostavijo intelektualno distanco celo do svojega sorodstva...” (str. 138), je videti v kontekstu njegove diskusije bolj koncesija kakor trdno intelektualno prepričanje. Kontekst je namreč močno zaznamovan z impresivno diskusijo kulturnega šoka kot “izkušnje duhovne odstavitve” in “destrukcije ustaljenega osebnega ravnotežja”; adaptacija na tujo kulturo je ilustrirana celo s prispodobo iz tradicije krščanskega misticizma: “Zmeraj je dolga noč pred uro razodetja” (str. 141). So te tako močne bese- Čitalnica 271 recenzije de res primerne za opis kulturnega šoka, ki ga antropolog izkusi v evropski mediteranski družbi? Antropolog doživi na vsakem novem terenu močnejši ali šibkejši šok; neumnosti, ki jih zagreši ob vstopanju v gostiteljsko skupnost, šale, ki si jih domačini privoščijo na njegov račun, nekatere abecede, ki jih ne pozna, itn. zamajejo njegov ego in povzročijo krizo – toda čemu ta šok reducirati na kulturni šok, če gre morda prdvsem za šok personaliziranega srečanja s predstavniki drugih (npr. “bolj robatih”) družbenih razredov ali, čisto preprosto, šok trčenja ob druge in drugačne ege? Poveličevanje mediteranskega kulturnega šoka, ki naj bi mediteranistom in njihovemu polju prineslo nekaj eksotične avre, se pri Pitt-Riversu ujema z njegovo (sicer zmerno) kul-turnorelativistično držo. Ta trditev je na prvi pogled absurdna, saj se Pitt-Rivers zavzema za objektivnost etnografije, za objektivnost, ki je po njegovem ni mogoče nikoli praktično doseči, vendar jo je treba teoretsko koncipirati in si zanjo prizadevati. Objektivnost je večja ali manjša; povečuje se z množenjem števila primerjalnih konfrontacij med kulturami (ki seveda predpostavljajo tudi inkorporacijo domačinskih zornih kotov): “Razlog, zakaj je popolna objektivnost nedosegljiva, je navsezadnje ta, da bi morala temeljiti na primerjalnem načrtu, ki bi vključeval vse družbe, pretekle, sedanje in prihodnje, to pa je očitno nemogoče” (str. 138). Popolno objektivnost bi bilo torej mogoče doseči z univerzalnega zornega kota, ki bi bil seštevek vseh posamičnih perspektiv, to pa je empirično nemogoče. V takem “staromodnem” umevanju objektivnosti kajpada ni kulturnega relativizma, zlahka pa se zgodi, da je kulturni relativizem njegova hrbtna stran. Tako tudi pri Pitt-Riversu, ki meni, da mora antropolog opazovati svet iz različnih (in čim številnejših) perspektiv, vendar ne sme biti nobeni obvezan (kar pomeni tudi, da ne sme biti obvezan nobenemu vrednostnemu sistemu). Glede vprašanj objektivnosti etnografije in funkcije terenske izkušnje sta najprodornejša Pina-Cabral in Loizos. Pina-Cabralov prispevek je v dobršni meri diskretna polemika s Pitt-Ri- versovimi pogledi. V tem, da je etnografsko opazovanje in poročanje zavezano posebni perspektivi, ki jo subtilno analizira s pomočjo pojmov časa in socialnega prostora, Pina-Cabral ne vidi nobenega problema. Za objektivnost zadostuje ena sama perspektiva. Problem objektivnosti etnografskega poročanja je, podobno kot za Loizosa, predvsem problem njegove zanesljivosti. (Loizos: “Berljiva etnografija je vaja iz pripovedovanja zgodbe, pri čemer se zanašamo na to, da ne gre za fikcijsko zgodbo”, str. 185). Objektivnost in vrednost etnografije se povečata z etnografovo avtoanalizo oz. samo-refleksijo, z razgrnitvijo “osebnega faktorja”, z ovrednotenjem prednosti in pomanjkljivosti okoliščin njegovega terena, vendar ne tako, da etno-grafov ego stopi v ospredje in zasenči vse drugo. Najpomembnejši donesek v Pina-Cabralo-vem prispevku, ki ga tudi sicer odlikuje bogastvo idej, je po mojem kritika umevanja etnografi-je kot prevajanja in etnografa kot prevajalca tuje kulture v “našo”. Vednosti o posamični kulturi, ki jo pridobiva na terenu, antropolog ne primerja z vednostjo o lastni kulturi, temveč jo konfrontira z akumulirano vednostjo svoje discipline. Ameriški etnograf, na primer, ki opravlja dva terena v Španiji, primerja drugi teren s prvim (torej z akumuliranim korpusom antropološke vednosti o njem), ne pa s svojo domačo kulturo. To ima pomembne implikacije za vrednotenje “domačega antropologa” in “antropologije doma”: “Ko je akumulirana izkušnja ‘razlike’ enkrat akumulirana v korpusu antropološke vednosti, postane možno, da antropolog, ki dela v lastni družbi, pristopi k tej družbi kot ‘različni’” (str. 7). Torej ni nujno, da antropolog, ki dela “domači” teren, najprej opravi “eksotičnega”; do antropološke distance, do “oddaljenega pogleda” se dokoplje prek korpusa antropološke vednosti (o njegovem področju). To ne pomeni, da Pina-Cabral dela propagando proti “eksotičnim” terenom, temveč zgolj pokaže, da “eksotična” izkušnja ni edina pot do distance do lastne kulture. Terenska izkušnja (dolgotrajen teren) ostaja “poglavitna metoda kreiranja vednosti” (str. 9). Tako kot Pina-Cabral nasprotuje metodološkemu totalitarizmu, tako se Loizos zavzema za 272 Čitalnica recenzije “uporabniku prijazno etnografijo”. Ta mu med drugim pomeni odpoved iskanju bistvene definicije antropologije. Antropologija je le ena izmed ved, ki poskušajo razumeti naš svet, njen vpogled ni privilegiran in njena modrost ni višja od drugih. Antropologija ni ekskluzivni klub, namenjen tistim, ki so prestali iniciacijski obred terenskega dela. Prav tako ni “an unusual Anglo-Saxon vintage which cannot travel without losing its virtue” (str. 186). Tako niti kulturni šok ali celo “mistična iskušnja” nista neizogibna, kar pa nikakor ne pomeni, da sta odvečna ali nezaželena. Stanley Brandes (“Sex Roles and Anthropological Research in Rural Andalusia”) in Malcolm Chapman (“Fieldwork, Language and Locality in Europe, from the North”) obravnavata incidenco dveh pomembnih “osebnih faktorjev”: spola in starosti. Brandes z značilno ameriško mešanico “prostodušnosti” in “iskrenosti” analizira proces lastnega učenja moške spolne vloge v Monterosu (ruralna Andaluzija). V skladu z lokalnim vedenjskim kodeksom se je izogibal neporočenih žensk. Ker je hotel biti “bolj andaluzijski od Andaluzijcev”, se je zavestno odpovedal obiskom pri njih. Sklepal je takole: v Monterosu velja, da moški, ki na samem obišče neporočeno žensko, začne to žensko napeljevati k postelji. Če tega ne stori, je ali baba ali (to ga je najbolj skrbelo) žaljiv do čarov ženske, ki se je prostovoljno spustila v kompromitirajoče okoliščine. V retrospektivi Brandes resno obžaluje, da ni obiskal čedne mlade vdove, ki ga je povabila domov – in s tem “morda žrtvoval precej dragocenih podatkov”. Če je Brandesu v Andaluziji hodil narobe spol, je Chapmanu v Bretanji hodila narobe starost (in družbeni status). Hotel se je učiti bretonščine, ne pa tudi francoščine: za domačine nepojmljivo čudaštvo. Za stare ljudi, ki med sabo komunicirajo v bretonščini, je bil “premlad”; za svojo starost je bil s svojo domislico “prestar”. Štirje preostali prispevki obravnavajo metodološka vprašanja, ki zadevajo relacije socialne antropologije in zgodovine, specifičnosti mediteranskih terenov glede na razpoložljivost pisnih virov in podobno. Julie Makris (Ethnogra- phy, History and Collective Representations: Studying Vendetta in Crete”) opisuje težave, ki jih je imela pri rekonstrukciji vendette v Psilafiju na Kreti na začetku tega stoletja. Prisiljena je bila kombinirati zgodovinski in antropološki pristop. Konfrontacija arhivskih virov in opazovanja z udeležbo je razkrila pomanjkljivosti obeh in omogočila zanesljivejši ter popolnejši vpogled v stvar, kakor bi jo ločena raba enih ali drugih virov. Gregory Smith (“The Anthropologist as Critical Historian: Some Problems in the Ethnography of Celano, Italy”) opisuje raziskovalne tehnike, ki jih je uporabil v svoji etnografiji, in kako je mogoče z njihovo pomočjo razviti antropološko kritiko historiografije Celana ter priti do ustreznejše zgodovine. Michael Herzfeld (“History in the Making: National and International Politics in a Rural Cretan Community”) priporoča, naj etnografi posvečajo večjo pozornost lokalnim medijem in lokalnim videnjem zgodovine. Lokalni (vaški) diskurz o politiki ni odmev nacionalnega medijskega diskurza; izmenjave med njima so obojesmerne. William Douglass (“Anthropological Methodology in the European Context”) se zavzema za razširitev antropologije Evrope z zgodovino. Komparativni okvir za analizo evropske ruralne družbe, izpeljan izključno iz etnografij, je preozek. Zavzema se tudi za kombinacijo mikro in makro pristopa k socialnoantropološkemu proučevanju Evrope. Čitalnica 273 recenzije Bojan Baskar Kr{~anski misijoni – ne zgolj mo{ko veselje Fiona Bowie, Deborah Kirkwood in Shirley Ardener (ur.) WOMEN AND MISSIONS: PAST AND PRESENT. ANTHROPOLOGICAL AND HISTORICAL PERSPECTIVES (@enske in misijoni v preteklosti in sedanjosti. Antropolo{ke in zgodovinske perspektive) Oxford: Providence, Berg, 1993, 279 str. Zbornik o ženskah in misijonih prinaša dodelane verzije besedil, zvečine predstavljenih in prediskutiranih na neki delavnici leta 1987 v Cherwell centre, ki ga upravlja misijonski red Sester sv. deteta Jezusa. Izbor besedil je rezultat sorazmerno dolgotrajnih uredniških operacij, ki so izključile znatno število moških avtorjev, zlasti škofov in drugih duhovnikov, ki so poleg pozdravnih besed prispevali biografske članke o raznih misijonarkah. Ista usoda je doletela manjše število avtoric z biografskimi prispevki. Skupno vsem trem urednicam zbornika je, da so raziskovale v Afriki, da so – med drugim ali pretežno – raziskovale dejavnost krščanskih misijonov in da si prizadevajo “napraviti ženske vidne”, če se izrazimo z žargonskim emblemom ženskih študijev. Zbornik je razdeljen na dva dela. Prvi, krajši (4 članki), obravnava misijo-narke, drugi (8 člankov) obravnava vpliv ali učinke misijonov na ženske, ki so bile izpostavljene misijonski dejavnosti. S to razdelitvijo se približno ujema distribucija zgodovinskih in antropoloških prispevkov, pri čemer je v drugem delu mogoče najti tudi tri avtorice iz “misijoniziranih” dežel. Večina člankov se nanaša na Afriko, eden na Indijo, eden na Peru. Nekaj člankov v prvem delu in uvod, ki ga je napisala antropologinja Fiona Bowie, poda analizo angleškega družbenega okolja, iz katerega so najpogosteje izhajale misijonarke (bodisi samostojne bodisi žene misijonarjev). Samostojne misijonarke so praviloma izhajale iz srednjega razreda in so bile seveda neporočene; njihov socialni status je bil v povprečju višji od statusa njihovih moških kolegov. Povpraševanje po neporočenih ženskah za delo v misijonih se je v 19. stoletju ujemalo s problemi neporočenih žensk, ki niso imele skorajda nobenih možnosti za zaposlitev (v državnih službah – pošta, šole... – so se te možnosti začele počasi pojavljati šele v sedemdesetih letih). Zaradi strukturnih razlogov, ki so povzročili visoko stopnjo neporočenosti žensk, je bila ponudba za misijone precej večja od povpraševanja. Merila za sprejem so bila zelo stroga, zavračali so približno devet desetin prijavljenih žensk. Najboljše možnosti so imele hčere (in vdove) duhovnikov in zlasti misijonarjev, ker so bolje poznale naravo misijonskega dela in ker so bile bolje kot druge ženske srednjega razreda izurjene v gospodinjskih nalogah. Okoli leta 1900 je število žensk v nekaterih misijonskih družbah preseglo število moških in njihova dejavnost je postala zelo vidna. Žene misijonarjev so bile seveda predvsem zadolžene za vodenje gospodinjstva, a so ob tem opravljale tudi misijonarsko delo, zlasti na področju vzgoje in izobraževanja žensk. Učile so se domorodskih jezikov, prevajale Biblijo, postavljale na noge šole, bolnišnice, sirotišnice in zavetišča za “padle ženske”, obiskovale bolnike na domovih, dojile, ustanavljale ženske skupine za učenje gospodinjskih del itn. Zlasti samostojne misijonarke so uživale, v primerjavi z ženskami doma, boljše možnosti za neodvisno delovanje in večjo svobodo. Te so zunaj zakona in družine uveljavljale model ekonomsko neodvisne ženske z lastnim poklicem – model, ki je bil postavljen za zgled bolj sona-rodnjakinjam kakor “misijoniziranim” ženskam. Po drugi strani so žene misijonarjev domorodcem nudile zgled “pravega” zakonskega para: kot družice svojih mož (“eat and pray together” nasproti spolni segregaciji), kot dejavne, odgovorne, avtoritativne soproge, ki delujejo v sozvočju z možem. Ženske na splošno so v misijonih močno potrebovali zato, ker so sodili, 274 Čitalnica recenzije da lahko le preko misijonark zares dosežejo družine. Poleg vrste drugih vprašanj je nekaj pozornosti namenjeno stilu ženskega misijonarskega dela. Misijonarji so težili bolj k pridiganju, poučevanju in razdeljevanju zakramentov, k reprodukciji hierarhije, medtem ko so misijonar-ke izhajale iz vsakdanjih praktičnih vprašanj. Dominikanske sestre so prišle v Nigerijo (v post-kolonialnem času) s tradicionalnim domorod-skim pozdravom, rekle so, “da so prišle uživat življenje skupaj z njimi”, najprej so iskale prijateljstev in se učile običajev in šele nato začele postavljati šole in bolnišnice. Prihajale so z ruralnih področij ZDA, zato so bolje obvladale poljedelske tehnike. Ko so si pridobile zaupanje Nigerijk, so vse bolj sodelovale z njimi, vendar so si nakopale sitnosti z raznimi cerkvenimi hierarhijami. Spreobračanje ni bilo njihov najpomembnejši cilj. Tisti bralci, ki jih bolj kakor socialna zgodovina misijonarskega poklica zanima recepcija misijonark in misijonarjev “na terenu”, njihove dejavnosti in njihove interakcije z domačini, se bodo koncentrirali na drugi del knjige. Vodilna ideja tega dela knjige je, da je misijonarska dejavnost poskušala definirati vloge za ženske in moške in jih vsaditi v družbo, ki je bila njen objekt. Misijonarke so definirale ženske vloge, kar pa ne pomeni, da so se misijonarji zadovoljili z definiranjem moških vlog. Več prispevkov dokumentirano pokaže, da je misijonska dejavnost izbrala enako strategijo kakor sočasno “misijoniziranje” družin v Evropi, tako od državnih aparatov kakor Cerkve: za tarčo oziroma zaveznika v taboru, ki ga je bilo treba osvojiti, je bila izbrana ženska mati. Tako misijonarji kakor misijonarke so ocenjevali, da je delo z Afričankami odločilnega pomena za uspeh ali neuspeh pokristjanjevanja afriške družbe. Osredotočenje na ženske je bilo vodilo tudi pri tistih misijonarjih, ki so gledali na ženske ne kot na potencialno najboljše zaveznice, temveč kot na bolj neumne, bolj praznoverne, bolj atavistične od moških. Teoretično bi se krščanstvo v Afriki lahko razširilo samo skozi moške, z darovi izobrazbe in statusa, medtem ko bi se ženske oklepale starih kultov. Vendar se to ni zgodilo; prvi in najštevilnejši spreobrnjenci so bile ženske (in sužnji). Večji uspeh pokristjanjevanja med ženskami kakor moškimi ni bil preprosto posledica tega, da se je misijonska dejavnost osredotočila na ženske. Krščanstvo je z modeliranjem ženskih vlog prinašalo (včasih pa samo obljubljalo) ženskam več dignitete in neodvisnosti. Modeliranje ter implantacija vlog seveda nista potekali brez konfliktov, brez bolj ali manj grobih posegov v običaje skupnosti. Najpomembnejša strateška točka posegov je bila poliginija. Boj proti poliginiji, ki je bil za krščansko misijo-narstvo brezpogojen, je bil potencialno zelo močno sredstvo za pridobivanje žensk na svojo stran, a po drugi strani je odbijal moške in netil ostre konflikte med spoloma, ko so se misijoni grobo vmešali v njune “notranje zadeve”. Za modeliranje krščanskega zakona in družine je bil strateško pomemben tudi boj proti nevestnini (bridewealth), čeprav je bil za misijonarje manj aksiomatičen. S takimi posegi je hkrati prihajalo do trenj med misijoni in kolonialno administracijo: na eni strani misijonarji in ženske, na drugi domačinska sodišča in kolonialna administracija (ki je imela bolj funkcionalistično pamet). Fiona Bowie navaja primer iz Kameruna, v katerem so se aktualizirali vsi ti konflikti. Poglavar Mbojev Fonwen je imel sedem žena, tri izmed njih so si želele postati kristjanke. Leta 1924 je Fonwen pripeljal v misijon vseh sedem žena, da bi vsi skupaj prejemali katehezo. Leto pozneje je nehal hoditi k nauku in je obiskovanje nauka ter molitve prepovedal tudi ženam. Leta 1928 so tri njegove žene vložile proti njemu obtožnico na domačinskem sodišču in ga obtožile krutega ravnanja z njimi. Sodišče je razsodilo, da se morajo žene vrniti k svojim očetom, ti pa morajo vrniti poglavarju nevestnino. Očetje jih niso hoteli nazaj in so razsodbo zavrnili z različnimi pretvezami. Ženske so se zatekle v misijon, od koder jih je goreči misijonar, ki je stal za vsem tem, pospremil na glavno misijonsko postajo. Njegovo ravnanje je skrajno vznejevoljilo poglavarja in okrožnega kolonialnega uradnika. Misijonarja sta obtožila, da Čitalnica 275 recenzije spodkopava pravni red domačinskega sodišča. Misijon je odgovarjal, da imajo te ženske kot katehumeni pravico do misijonske zaščite. Primer je bil končan leto pozneje, ko je prizivno sodišče potrdilo in uveljavilo prvotno razsodbo. Misijoni so bolj ali manj neposredno prav tako stali za nekaterimi precej odmevnejšimi incidenti, ko so skupine žensk frontalno napadle svetinje tradicionalne religije, npr. leta 1950 v Nigeriji, ko so snele masko z religiozne figure. Tovrstne dejavnosti misijonov je treba obravnavati v vsej njihovi dvoumnosti: resda intrige in ščuvanje žensk proti domačinskemu redu, toda v predkolonialnem času so razkrinkanje religiozne figure kaznovali s smrtjo. Dva članka sta še posebej pozorna do “mehkega jedra” krščanstva, sorazmerno dovzetnega za vsakršne redefinicije. Adrian Hastings trdi, da so v Cerkvi, dokler je bila v Afriki obrobna, imele ženske centralno vlogo. Ko se je Cerkev utrdila v središču, so se ženske vloge margi-nalizirale in patriarhalna hierarhija je bila znova vzpostavljena. Toda po letu 1950 se je v afriškem krščanstvu zgodil ženski comeback. Nune so se množile veliko hitreje kot duhovniki, protestantske ženske verske družbe so postale središče religiozne vitalnosti, prerokinje so postale vsakdanji pojav. V zadnjem članku teolo-ginja Joan Burke analizira metaforično substitucijo sestre z materjo pri nunah v Zairu, kjer se redovne sestre razumejo in predstavljajo kot matere, in sicer “matere vsem ljudem”. S to substitucijo jim je uspelo – pri sebi in pred verniki – legitimirati za Afriko nadvse čudaško in moralno nesprejemljivo idejo celibata. Afriške “nune-matere” ne le kreirajo različen izraz religioznega življenja, temveč prispevajo k novi teologiji, ki izziva in bogati obstoječe teologije. Težišče krščanstva se prenaša v Tretji svet, zdaj se starejše cerkve učijo od mlajših, misijonska dejavnost poteka v nasprotni smeri. Ne obstaja krščanstvo zunaj pluralizma kultur. Knjiga se konča z mislijo antropologa-duhovnika Aylwar-da Shorterja, ki pravi, da prihaja čas, ko bomo nehali govoriti o prevajanju zahodnega krščanstva v afriške pojme in začeli govoriti o prevajanju afriških krščanskih idej v zahodne pojme. Navzlic nekaterim slabostim, kot so delna redundantnost, “zaspanost” in neuravnovešena kvaliteta prispevkov, daje zbornik dokaj bogat vpogled v nekatere problematike, povezane s krščanskimi misijoni. Poleg tega problematizira stereotip misijonarja, ki ga je antropologom tako uspešno podtaknil Malinowski, čeprav sploh ni prva knjiga te vrste. Ob prebiranju zbornika mi je prišlo na misel, da fokusiranje misijonarske dejavnosti na ženske morda ni toliko stvar strategije kolikor stvar simpatije oziroma antipatije. Poleg tega, da jih ženske bolj privlačijo, so jim tudi dostopnejše kakor moški, ki ob misijonarjevem prihodu izginejo s prizorišča, če se niso voljni srečati z njim. 276 Čitalnica recenzije Dorijan Ker`an Pokrajine islandske antropologije Gísli Pálsson, E. Paul Durrenberger (ur.): Images of contemporary Iceland: everyday lives and global contexts University of Iowa Press, 1996, 274 str. Tretji zbornik islandske antropologije prinaša v primerjavi s prvima dvema precejšnjo spremembo in v mnogočem nov pristop k antropološkemu preučevanju Islandije. Skozi vse tri knjige, od katerih je prva izšla že (šele?) leta 1989 (Anthropology of Iceland, uredila sta jo prav tako Pálsson in Durrenberger), druga pa 1992 (From Sagas to society, uredil jo je Pál-sson sam), poteka kontinuiran in logičen razvoj, ki se je začel z razmeroma negotovim antropološkim projektom prve knjige, v kateri je najti sicer izvrstne prispevke, ki pa konceptualno ne sodijo povsem skupaj, nadaljeval pa z izvrstno študijo o sagah (ki je bila predstavljena v 178. številki Časopisa za kritiko znanosti). Images of contemporary Iceland je knjiga, ki bržkone zaključuje neko precej romantično obdobje islandske antropologije oziroma antro- pologije Islandije. Prispevki avtorjev, tako islandskih kot tujih antropologov (v prvih dveh knjigah so poleg antropologov sodelovali še zgodovinarji, arheologi, literarni teoretiki in drugi), so se uspeli praktično povsem otresti vpliva islandskega nacionalnega romanticizma, ki je v letih po razglasitvi neodvisnosti Islandije leta 1944 v mnogočem usmerjal in določal tudi znanstveno paradigmo. Šele antropologi so, če uporabimo morda neprimeren izraz, Islandiji vzeli devištvo, ki ga je ohranjal in ustvarjal nacionalni kulturni diskurz, in prav pričujoča knjiga je najboljši dokaz, da je islandska antropologija vendarle postala del splošnega antropološkega diskurza. Islandija je dolgo veljala za otok antropologije v Sahlinsovem smislu (prim. knjigo Kirsten Hastrup: Island of Anthropology) za deželo, ki je arhetipski kulturni prežitek, kjer se mešata na eni strani visoko razvita tehnologija ter neke vrste primitivna mentaliteta, ki jo opredeljujeta vera v nadnaravno in mistična pokrajina, na drugi. In bržkone je res, da je predstava o Islandiji izvrstno izpolnjevala vse tiste pogoje, ki jih je za svoj kulturni laboratorij zahtevala antropologija. Images of contemporary Iceland pa pokaže povsem drugačno Islandijo, ki je (žal?) mnogo bolj podobna ostalemu zahodnemu svetu, kot bi si to želeli tako antropologi kot Islandci sami. Knjiga je razdeljena na tri dele, ki poskušajo biti enotne in logično zaključene celote. V prvem delu, Contested Images of Nature, so trije prispevki, ki se ukvarjajo z ribištvom, ki je temeljna islandska gospodarska veja, hkrati pa kulturno polje s posebnimi zakonitostmi in značilnostmi. Članka Anne Brydon, Whale-Siting: Spatiality in Icelandic Nationalism, in Níelsa Einarssona, A Sea of Images: Fishers, Whalers, and Environmentalists, se ukvarjata z islandsko samo-podobo v ogledalu lova na kite. Lov na kite je političnookoljevarstvena tema, ki bržkone upravičeno zbuja različne strasti in srd. Toda islandski ribiči se lovu na kite, kljub močnemu pritisku mednarodne javnosti in kljub temu, da je kitolov ekonomsko zanemarljivega pomena, ne želijo odreči, kar je zlasti posledica islandskega na- Čitalnica 277 recenzije cionalizma, ki v lovu na kite vidi po eni strani nadaljevanje tradicije iz srednjega veka, ko so bili nasedli kiti občasno zelo pomemben prehrambeni vir, po drugi strani pa se kitolov izraža kot ena od temeljnih islandskih nacionalnih pravic. Ob tem Brydonova in Einarsson odpirata zelo pomembni vprašanji, namreč vprašanje izrazite enostranskosti tudi druge strani, torej okoljevarstvenikov, in vprašanje, kaj storiti s tistimi, ki so vendarle odvisni od določenih naravnih virov, ki so ogroženi, pri tem pa opozarjata, da odgovora nikakor ni mogoče najti brez sodelovanja tistih, ki so s problemom najbolj povezani, se pravi ribičev. V The Politics of Production: Enclosure, Equity, and Efficiency pa se Gísli Pálsson in Agnar Helgason ukvarjata s tako imenovanimi ribiškimi kvotami in odnosu ribičev do njih oziroma s problemom enakopravnosti v islandski družbi. Islandska samopo-doba namreč vključuje tudi predpostavko o popolni enakopravnosti Islandcev, se pravi tudi ribičev. Zato imajo vsi ribiči načeloma enak dostop do morja in razlike pri ulovu so bile pred uvedbo kvot zgolj posledica ribiške spretnosti posameznika, oziroma če smo natančnejši, t. i. “skipper efecta” oziroma posebnih nadnaravnih sposobnosti nekaterih ribičev. Z uvedbo kvot, ki je, vsaj teoretično, razdelila dovoljeni ulov med vse ribiče enako, ne da bi bile pri tem upoštevane razlike v velikosti ladij, številčnosti moštva ipd., pa se je pokazalo, da imajo majhni ribiči le malo možnosti za preživetje, še posebej potem, ko so kvote postale prenosljive. Drugi del knjige, z naslovom Nation and Gender, je bržkone, poleg izvrstnega uvoda Gíslija Pálssona in Paula Durrenbergerja, v katerem so, v okviru danes perečih vprašanj in problemov antropološke metodologije in epistemo-logije, opisane dileme in problemi moderne islandske antropologije, najbolj zanimiv in tudi najbolj provokativen. Prvi članek, Housework and Wage Work: Gender in Icelandic Fishing Communities, ki ga je napisala Unnur Dís Skaptadóttir, se ukvarja z ženskim razumevanjem ribiškega dela in industrije, ki jo ribištvo zaposluje. Pri tem poudarja razlike med ženami ribičev, ki so gospodinje in torej doma, in žen- skami, ki delajo v zamrzovalnicah rib in predelovalnih tovarnah. Zlasti pri teh zadnjih se ženska pokaže kot Druga glede na moškega, ki je človeški (human). Inga Dóra Björnsdóttir pa v The Mountain Woman and the Presidency analizira proces, ki je privedel do tega, da je leta 1980 Vigdís Finbogadóttir postala prva ženska predsednica Islandije in tudi prva ženska predsednica v Evropi sploh. Ves proces je povezala na eni strani z islandskim odnosom do narave, oziroma natančneje, do kmetstva (kmetstvo je v islandski ideologiji temelj islandskega naroda, kar izhaja bržkone iz dejstva, da so bili prvi naseljenci na otoku pretežno kmetje), kjer je urbano in industrializirano okolje v bistvu ne-islandsko in zgolj nujno zlo, na drugi strani pa s podobo Fjallkonan ali Gorske ženske, ki je bila simbolna protiutež danskemu monarhu v času boja za neodvisnost v začetku tega stoletja, s katero se je poistovetila Vigdís Fin-bogadóttir. Zadnji članek drugega dela, Motherhood, Patriarchy, and the Nation: Domestic Violence in Iceland, ameriške antropologinje Julie E. Gurdin, se morda najbolj odkrito in ostro zoperstavlja islandski samopodobi naroda enakopravnih. Islandska družba se tako pokaže kot izrazito patriarhalna (čeprav bržkone nič bolj kot katera koli druga evropska družba), v kateri je materinstvo javna dobrina in je vseskozi spodbujano, nasilje nad ženskami, kot druga plat odnosa do žensk, pa je zasebna stvar, na katero država reagira le v nuji. Pri tem je zanimivo, da zlasti družine trpinčenih žensk, zlasti starši, zanje nimajo nikakršnega razumevanja. Zadnji tematski sklop z naslovom Nature and Nation je v primerjavi s prvima dvema precej manj homogen, pa tudi naslov zanj ni najbolj posrečen. Daniel E. Vasey v Premodern and Modern Constructions of Population Regimes opisuje gibanje prebivalstva in pričakovano življenjsko dobo skozi islandsko zgodovino. Pri tem ugotavlja, da so bile demografske spremembe na Islandiji precej podobne kot na evropski celini, gibanja pa glede na krivulje pravzaprav enaka, le da so bili isti pojavi na Islandiji, na primer fertilnost (večji del 20. stoletja je imela Islandija najvišjo raven fertilnosti v Zahodni 278 Čitalnica recenzije Evropi), precej bolj poudarjeni. Te ugotovitve pa so seveda v nasprotju z nacionalno mitično predstavo o izjemni bedi in vsesplošnem umiranju prebivalstva v času po obdobju tako imenovane svobodne države pa vse do neodvisnosti. Članek Paula E. Durrenbergerja Every Icelander a Special Case je, morda presenetljivo, najmanj prepričljiv. S primeri, ki delujejo, kot da so zbrani brez pravega koncepta, poskuša avtor prikazati kulturne vzorce avtonomnega posameznika, ki s svojo avtonomijo izgubi Družbeno, kot posledico kmečke elitistične ideologije. Pri tem pa opozarja, da moderni Islandec že dolgo ni več vezan toliko na tradicionalne ru-ralne vzorce islandske nacionalne ideologije kot na internacionalno mednarodno pogojene kulturne vzorce. Zato pa je prispevek Beverly A. Sizemore in Christopherja H. Walkerja, Literacy Identity and Literacy Practice, v mnogo-čem prelomen za islandski odnos do lastne kulture in kajpada zlasti literature. Čeprav proces izrivanja sag iz bralnega izbora Islandcev ni nov, pa vse do devetdesetih let pravzaprav nihče tega ni opazil niti želel opaziti, kajti ideologija, temelječa na mitu o vsesplošni pismenosti in visoki bralni kulturi, je dejstvo, da pravzaprav izjemno malo ljudi bere klasično islandsko literaturo, preprosto zanemarila s podatki o pro-dajanosti knjig (ki pa tudi upada) in podatkom o 99-odstotni pismenosti v državi in več. Moč ideologije, ki jo podpira država ne glede na politično usmerjenost trenutne oblasti, pa upada, saj se vedno več Islandcev, zlasti učiteljev na vseh stopnjah izobraževanja, sprašuje, od kod pravzaprav podatki, ki po njihovih izkušnjah sploh ne držijo. Skratka, literatura in pismenost kot paradna konja islandske kulturniške ideologije sta že zdavnaj močno upehana končala v staji. Zadnji prispevek v knjigi, The Wandering Semioticians: Tourism and the Image of Modern Iceland islandskega antropologa Mag-núsa Einarssona, se, na podlagi turistične izkušnje Islandcev, tako kot gostov, zlasti pa gostiteljev, spoprijema z vprašanji identitete in Dru-gosti v antropologiji. Na eni strani predstavlja razmerje med Islandci in tujci, ki so bili še v času sag zlasti barbari, po drugi strani pa odnos današnjih turistov in popotnikov v 19. stoletju do Islandije kot dežele, kjer njeni prebivalci pravzaprav niso prav pomemben element. Ob tem opozarja na mitologijo pokrajine kot skupnega elementa medsebojnih odnosov. Turizem in popotništvo pa sta predvsem metafora antropološke izkušnje, ko opazovalec vidi bolj lastno dramatizacijo neke družbe kot pa njeno dejanskost. Ob koncu ocene te zanimive knjige velja še opozoriti, da se je z njo oblikoval precej ozek krog tistih antropologov, ki ostajajo zvesti antropologiji Islandije. Izkazalo se je, da poleg obeh urednikov, ki sta gonilni sili in – potem ko se je Kirsten Hastrup, v osemdesetih letih najbolj plodna, sicer pa precej kontraverzna antropologinja Islandije, dokončno otresla islandskega “bremena” – najpomembnejša avtorja na svojem polju, vedno več Islandcev in zlasti Islandk poskuša preučevati lastno družbo in kulturo skozi antropološka očala, pri čemer je treba poudariti zlasti pomen antropologije žensk oziroma spolov. Vsekakor pa je problematično, da, z izjemo domačinov, med antropologi Islandije ne najdemo Evropejcev, zgolj Američane, kar priča o tem, da se je Islandija sicer znala otresti skandinavskega znanstvenega pokroviteljstva, ni pa znala najti poti v antropologijo Evrope. Čitalnica 279 prikazi in pregledi E. Paul Durrenberger ICELANDIC ESSAYS: EXPLORATIONS IN THE ANTHROPOLOGY OF MODERN LIFE Rudi Publishing, 1995, 157 str. Lévi-Straussovi Žalostni tropi so standarde antropološke intelektualne biografije dvignili tako visoko, da je vsak podoben poskus, pa čeprav še tako skromno zastavljen, vedno že vnaprej obsojen na to, da bo ocenjevan skozi optiko Lévi-Straussovega dela. Knjiga Paula Durrenbergerja vsekakor ni tako ambiciozno zastavljen projekt, da bi ga lahko uvrščali med teoretsko pomembna antropološka dela, je pa zanimiva zgodba antropologa, ki se je nenadoma znašel v modernem svetu, kjer se med računalniki, avtomobili in mobilnimi telefoni skrivajo mistični pritlikavci trolli in nadnaravne sposobnosti ribičev. Durrenberger je svojo antropološko kariero začel na Tajskem med ljudstvoma Lisu in Šan, kjer se je ukvarjal zlasti s šamanizmom in ekonomsko antropologijo. Zato je bil zanj prehod od ljudstev, ki so po vseh antropološ- kih kriterijih vsaj eksotična (običajno jih imenujejo primitivna), v moderno in razvito Islandijo zlasti velik miselni in intelektualni preskok. Za Islandijo se je začel zanimati potem, ko ga je islandski podiplomski študent na univerzi v Iowa Cityju tórólfur tórlindsson opozoril na posebne sposobnosti islandskih ribiških kapitanov, ki so bodisi v sanjah bodisi z nadnaravnimi intuitivnimi sposobnostmi znali najti najbogatejša ribja nahajališča. Ker ga je takšna šamanistična logika stvari v moderni Islandiji močno presenetila, se je nedolgo zatem odpravil v Reykjavik, kjer je skupaj z bržkone najbolj znanim islandskim antropologom Gíslijem Páls-sonom dolgo časa preučeval t. i. “skipper efect”. Njune ugotovitve so bile za Islandce veliko presenečenje, saj sta ugotovila, da ni nikakršnih empiričnih podatkov, ki bi potrjevali mitologijo ribiškega kapitana in njegovih sposobnosti. Vendar, pravi Durrenberger, to ni imelo prav posebnega vpliva, saj se je izkazalo, da niti islandski sociologi, ki so po njegovem ironičnem mnenju bodisi bivši ribiči bodisi sinovi ribičev (kar denimo velja za zgoraj omenjenega tóról-furja tórlindssona), ne želijo verjeti zbranim podatkom. Kot antropolog, zavezan terenskemu delu po načelu opazovanja z udeležbo, se je, potem ko se je, kot piše, po dolgih mukah skupaj s soprogo vendarle naučil za silo uporabljati island-ščino, odločil, da bo nekaj časa preživel na kmetiji Efra Sel na jugu otoka. Resničnega znanja jezika, ki je po Durren-bergerjevem mnenju nujen predpogoj “dobre” antropologije, se je namreč moč naučiti le v živem razgovoru z domorodci. Da sta se s soprogo res dobro seznanila z jezikom, priča tudi njun kasnejši prevod Gautrek’s sage v angleški jezik. Zgode in nezgode z Efra Sela so pravzaprav ogrodje Islandskih esejev, saj je prav skozi majhne dogodke na kmetiji, kot je bil živo opisan zakol in raztelešenje konja, uničenje traktorja (zaradi česar je imel še dolgo slabo vest) in podobno, spoznaval islandsko družbo in kulturo, zlasti pa kajpada Islandce in njihovo vsakdanje življenje, s katerim je bil med bivanjem na kmetiji tesno povezan. Poleg vrste zgodb, tudi s Tajske, med katerimi je precej zabavnih, pa Dur-renberger ves čas ostaja zavezan antropološkemu opazovanju in analiziranju. Tako lahko v knjigi preberemo denimo zelo ostro kritiko postmoderne antropologije, ki je v svojem bistvu etnocent-rična in zavezana magičnosti besede. Po drugi strani pa zavrača mnenje, da antropolog, ki preučuje moderne zahodne družbe, ne doživi kulturnega šoka, kot ga doživi ob odhodu med polgole divjake. Kulturni šok ni le zunanji, temveč tudi notranji, pravi Durrenberger, ko opisuje svojo osuplost, ko je ob rojstvu tretjega otroka njegovega prijatelja na hišna vrata potrkala medicinska sestra, da bi pogledala, kako je z novorojenčkom, kar je bilo zanj, Američana, vajenega, da je dom svetinja, nepojmljivo. Vsa knjiga je skratka niz anekdot, ki so se avtorju primerile bodisi doma, v ZDA (ob kateri mimogrede predstavi še svoje (ne)politično prepričanje in ameriški politični sistem, kot ga vidi pro-nicljiv notranji opazovalec), bodisi med Lisuji na Tajskem, bodisi na Islandiji. In vsaka anekdota je izhodišče za zanimivo in pronicljivo antropološko razmišljanje, s katerim se sicer nujno ne strinjamo, ga pa poslušamo in poskušamo razumeti. Durrenberger ne želi biti ocenjevalec sveta okoli sebe, temveč želi predvsem opazovati in se pri tem čuditi. Vrednostne sodbe niso v njegovem slogu. Razlik med svetovi, v katerih je prebival, ne zanika, vendar jih ne razvršča na lestvico. Njegova analiza skuša ugotoviti zgolj vzroke razlik in pri tem je zelo uspešen. V Islandskih esejih lahko spremljamo tako Durrenbergerjev miselni svet 280 Čitalnica prikazi in pregledi kot svet islandskih spreminjajočih se realnosti. Toda vsem tehnološkim spremembam in razvoju navkljub, pravi v zaključku, se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. In tako je moral sin družine njegovih prijateljev s kmetije Efra Sel, ko jih je povabil, naj ga obiščejo na njegovem domu v Iowa Cityju, ostati doma, pri kravah. In če je Lévi-Straussov “bildungsroman” nepresegljiva klasika antropološke meditacije, je Durrenbergerjeva knjiga odličen uvod v moderno in malo manj moderno antropologijo Islandije, ki poleg svojih strokovnih referenc prinaša tudi zanimiv vpogled v družbo, ki po svoji zgodovini sodi nekam na obrobje evropskega sveta in s svojo obstransko-stjo hkrati pomeni točko, na kateri Evropa najlažje srečuje svojo Drugost. Dorijan Keržan Dubravka Ugrešic KULTURA LA@I (antipoliti~ni eseji) Biblioteka bastard – Arkzin, Zagreb, 1996, 249 str. “Od kod si? Iz Jugoslavije. Mar obstaja takšna dežela? Ne, ampak jaz sem vseeno prišel od tam.” Tale citat, sposojen iz Otrok Atlantide, knjige esejev mladih avtorjev, pregnancev iz bivše Jugoslavije, začenja zadnje poglavje zadnjega eseja v knjigi Kultura laži. V teh štirih, slovničnosicer preprostih, dejansko pa tako hudimano zapletenih stavkih, da jih lahko razumejo le tisti, ki jim gospodarji nove družbene realnosti še niso dokončno zaplenili spomina, se skrivajo vsi razlogi za branje te knjige. Obenem so tudi njena najboljša recenzija, ki sem jo sposoben spraviti skupaj. Z dvema kategorijama knjig je pri tem opravilu namreč križ – s takimi, ki jim sicer ni moč oporekati kvalitete, pa ti iz tega ali onega razloga nikakor ne uspejo zbuditi navdušenja pri branju, in s takimi, ki te podrejo s prvo žogo. Zadržek pri prvih se pojavi, če kljub nedvomni antipatiji do zapisane stvaritve le-ta ne zakrije siceršnjih objektivnih kvalitet knjige. Ker naj bi recenzija bila predvsem recenzentovo osebno videnje knjige, se tako lahko v besedilo avtorju neupravičeno naseli preveč neprijazen ton; zato je morda tako knjigo bolje prepustiti komu drugemu. Druga sorta knjig so tiste, ki se zdijo recenzentu tako nemarno dobre, da se (razen če je v poslu že dovolj dolgo, da je razvil uspešne strategije za boj tako z eno kot z drugo vrsto knjig) lahko kar poslovi od kakršnih koli idej o objektivnosti recenzije. Tako podpisani že vnaprej potegnem črto čez poskus, da bi napisal kaj, kar bi sodilo pod to oznako. Kultura laži je namreč ena najboljših knjig, ki so mi prišle v roke v zadnjih nekaj letih. Dubravka Ugrešić je “novodobna” oz. “post-socialistična” hrvaška disi-dentka, ena od petih t. i. čarovnic, ki so jih javno “sežgali” na medijski grmadi nove hrvaške države, zato ker si je dovolila dvomiti o brezmadežnem spočetju svoje nove domovine in ker je spremenjeno družbeno realnost, za razliko od velike večine svojih sodržavljanov, še vedno znala videti skozi prizmo spomina na dotedanje življenje. Pred javnim linčem se je leta 1993 umaknila na Nizozemsko, kjer je leta 1995 izšla prva izdaja te knjige. V letos natisnjeni hrvaški izdaji sta še eseja novejšega datuma – Življenje kot soap-opera ter Zaplemba spomina. Zaplemba spomina je tisto, kar se kot rdeča nit vleče skozi knjigo in povezuje sicer samostojne eseje. Je nekaj, kar je kot epidemija pljusknilo čez vse države, ki so zrasle na pogorišču bivše domovine, in čemur je podlegla velika večina njihovih prebivalcev. Izjema so kosovski Albanci, ki v zadnjih petih letih niso dobili nobenih razlogov, da bi si zradirali prejšnjih 45 let spomina, in v dokaj veliki meri tudi Makedonci, kjer po lokalih, trgovinah in Čitalnica 281 prikazi in pregledi čakalnicah še vedno visijo Titove slike in kjer branjevke še vedno odgovarjajo, da kilogram paradižnika, za katerega je potrebno odšteti 25 denarjev, stane 25 milijard. Zaplemba spomina je nekaj, kar ni zraslo na zelniku novonastalih “demokracij”. Njeno seme je že dolgo posejano na teh teritorijih in vzklije praviloma vedno, ko se na politično-oblastniški sceni dogodijo večje spremembe. Tako je bilo treba po koncu NOB pozabiti na medvojno sovraštvo med različnimi narodi ter med različnimi stranmi znotraj posameznih narodov in si vtisniti v spomin zavest o bratstvu in enotnosti. Treba je bilo pozabiti na pripadnost starim, različnim religijam in sprejeti novo – socialistično. Drastično hitro je bilo potrebno pozabiti kratkotrajnega, a velikega vzornika Stalina. Slika se je kmalu izkristalizirala in spomin se je lahko za nekaj časa nehal brisati in popravljati. Vanj nam je sedla Jugoslavija s svojimi šestimi republikami in dvema pokrajinama, njeni narodi, njene meje, šale o Titu, Milki Planinc in Črnogorcih, vsi tisti košarkarji, nogometaši in drugi športniki, ki so bili naši tudi v Sloveniji, čeprav so se jim priimki končevali na -ić, vse tiste pesmi, vključno z Od Var-dara pa do Triglava..., meseci, preživeti v JLA in tako naprej. V 80-tih je začelo postajati jasno, da je država premajhna za vse, ki bi si radi odrezali kos pogače, ki jo je zapustil Tito. Plemena so si začela risati meje, novi vodje, novi očetje narodov so začeli pleniti in požigati spomine. Najprej so zagorele zastave tistih drugih, na koncu so gorele njihove vasi in mesta. Spomini so zgoreli vsem. Pred petimi leti smo začeli vsi pisati zgodovino na novo. V spomin so nam sedle nove države naših novih narodov, ki so jih vsi sanjali že vsaj tisočletje. Nove meje, ki si jih ni bilo težko zapomniti, saj ob kako trčiš na vsakih sto kilometrov. Novi šale z novimi glavnimi junaki. Nove pesmi. Novi športniki. Tedni v novonastalih vojskah. Leta 1991, v času največje nacionalne evforije, smo tudi Slovenci čez noč zradirali spomin na prejšnjih 45 let in si v iskanju opravičil za novo resnico, ki si jo je bilo potrebno zapomniti, dovolili priklicati pred oči le slabo in grdo, tako da so nova dejstva svetila še lepše in svetleje. Po petih letih se je prah, v katerega se je med tem časom zaganjal tako orkan, ki ga je dvigalo s krvjo ob-lito kovanje novega spomina jugovzhodno od nas, kot tudi mrzli vetrovi usihajoče socialne varnosti in razpadajočih sanj o uspehu, porazgubil v prostranstvu in nekateri so se začeli spominjati, da se življenje ni nehalo leta 1945 in znova začelo leta 1991, ampak da smo ga bili deležni tudi vmes. Tem heretikom, ki se drznejo spomniti, da so bile nekatere stvari prej tudi boljše, ki raje poslušajo Bajago, Bijelo dugme in Balaševića kot pa Zlatka Dobriča in Marjana Smodeta in ki na različne formularje pod rubriko država rojstva namesto Slovenije še vedno vpisujejo SFR Jugoslavijo, je nacionalno zavedna večina brž iznašla ime – Jugonostalgiki. To naj bi bila seveda ena večjih žalitev, saj se v njej skriva obtožba izdaje nacionalnih interesov, nevere v novi sistem in želje po vrnitvi na staro. Jugonostalgija je nevarna, ker je predpogoj za vsako nostalgijo obstoj spomina, spomin na obdobje, v katerem smo živeli pred začetkom pisanja nove zgodovine, pa je največji sovražnik popolne slike, ki naj bi jo nosili v glavah sedaj. Kdor se spominja, je moteč faktor v sicer usklajenem mozaiku. Marsikdo bo seveda pripravljen priseči, da je Slovenija stotine svetlobnih let daleč od takšnih paranoičnih zaključkov o kolektivnem brisanju spomina. Kot argument bi se dalo navesti, da imamo oblast, ki je (nedvomno?) bolj demokratična od tiste na Hrvaškem, v Bosni ali Srbiji, in pa dejstvo, da nam pranje narodove zavesti ni bilo tako krvavo potrebno kot v vojno vpletenim državam, ki so ga potrebovale za vzpo- stavitev nove identitete. Morda je res tako. Morda pa je bila le zaplemba spomina hudičevo uspešna. Knjigo sestavlja 16 esejev, razdeljenih na sedem poglavij. Pokrivajo širok spekter tem. Mačizem jugo-moš-kega (homo balkanicusa). Glasbo, tako destruktivno močno identifikacijsko točko tukaj živečih narodov, da bi si zaslužila samostojno knjigo. Kritiko svojih kolegov in kolegic, ki so pozabili na svoje poslanstvo in ga žrtvovali za bolje plačano vlogo dvornih norčkov. Kratke utrinke, prizore iz življenja ljudi, ki so se hote ali nehote znašli v središču jugoslovanskega tornada. Itd. Kljub temu se jih da nekako sinteti-zirati. Vsi so nastali kot posledica more, ki preganja avtorico in ki je ni moč preprosto uokviriti. Eseji, brani iz perspektive oddaljenega bralca, ki Jugoslavijo pozna le iz poročil, niso videti več kot le kratke novičke o dogajanju v Evropi konec dvajsetega stoletja. Rahlo nezanimivo. Preveč je že tega na vseh straneh. “Do you have any bed-time stories that aren’t about former Yugoslavia?” sprašuje na karikaturi v New Yorkerju otrok mamo, ki mu bere časopis. Brani iz bližje perspektive, ne pomenijo dosti več od osebnega zapisa o času vojne v državi, ki je več ni. Pa vendar, eseji nikakor ne govorijo o sami vojni. Govorijo o življenju na njenem robu, o življenju, v katerem večini ljudi komajda kaj preostaja. Piscem, na primer, ki medtem niso postali predsedniki, vojni hujskači, politični vodje, domoljubi-koristoljubi ali akviziterji tuje nesreče, preostane le samoobramba s svojimi teksti. Kultura laži je knjiga, ki jo moraš prebrati večkrat, če jo hočeš razumeti. Po končanem branju ti v glavi odzvanja njen zaključni stavek, vprašanje: “Što je to toliko razljutilo bogove?”, in te sili, da se spet vrneš na njen začetek. Iskati odgovor. Razumeti. Kar je težko, iz današnje slovenske perspektive, ko se iz skupne preteklosti spominjamo le skupnega dolga in premoženja, ki ga 282 Čitalnica je še potrebno razdeliti, ko zadovoljni predemo na svojem zapečku, ponosni nase, ker smo pravočasno zamenjali domači naslov. Vse nam je jasno. Če že morda ne vemo povsem natančno, kdo in kaj smo (Slovani, Veneti...) in kam hočemo (EU da ali ne?), vemo vsaj, kaj nismo (Jugoslovani!) in kam nočemo (nazaj na Balkan!). Zato nam je težko razumeti, zakaj Ugrešićeva na vprašanje, kdo je, vse pogosteje odgovarja: “Ne vem več, kdo sem” in včasih, ko se spomni male Ciganke, ki jo je srečala v Antwerpnu in ki je vztrajno ponavljala, da je Jugoslovanka, odgovarja: “Jaz sem Postjugoslovanka. Ciganka.” Zato nam je težko razumeti, ko govori o Velikih Manipulatorjih, ki so najprej razglasili Jugoslavijo za veliko laž in se nato lotili njene demontaže. Spremenili so besednjak, zamenjali stare simbole in stara imena ulic z novimi, se vselili v stare palače novih demokracij in se obdali z ljudmi, ki so obdajali že one prejšnje oblastnike. S komunisti, ki so se prelevili v demokrate, z demokrati, ki so postali nacionalisti, nacionalisti, spremenjenimi v liberalce, liberalci, pretopljenimi v konzervativ-ce... Veliki Manipulatorji so demontirali stari sistem in zgradili novega iz istih delov in šele potem spoznali, da se dežela še vedno drži skupaj. Nato so se lotili njene demontaže s proizvodnjo sovraštva, laži in norosti. Težko jo razumemo iz našega varnega in udobnega zornega kota. Sami smo se namreč de-montaže lotili povsem racionalno in premišljeno, z odprtimi kartami in nasmehom na obrazu. Nikogar nismo sovražili, hoteli smo le stran. Sovraštvo, laž in norost so značilnost “onih spodaj”. Težko razumemo, zakaj se spotika ob hrvaško čiščenje jezika, krvi in teritorijev, in pomislimo na našo “jugo-nostalgično udbomafijsko” oblast, ki že pet let noče odvzeti državljanstev vsem, ki so jih nezasluženo dobili. Težko razumemo, da se je po vseh teh letih, ko se je na potovanjih po vzhodni Evropi počutila zahodnjaka, nenadoma zavedela nepravičnosti, hinavstva in snobizma, s katerimi smo opazovali narode na oni strani Zavese. In da je sedaj, ob spoznanju, da Zahodnoevropej-ci skozi tako prizmo sedaj gledajo na nas, postala ponosna, da je vzhodnjak. Kultura laži je knjiga, ki jo je težko takoj razumeti. Morda jo zato toliko močneje čutiš. Gre naravnost v kri in konča v srcu, kjer se zasidra. In vrne velik del zaplenjenega spomina. Marko Hajdinjak prikazi in pregledi Čitalnica 283 novo na tujem Stjepan G. Me{trovi} BALKANIZACIJA BALKANA Zgodovinarji bodo nekega dne zapisali, da smo bili v letih 1994 in 1995 priče eksponentni rasti števila izdanih knjig o vojni na Balkanu. Zapisali bodo tudi, da so se skoraj vse te knjige ukvarjale z vojnimi razmerami v Bosni. Molk intelektualcev o srbski agresiji na Kosovu, v Sloveniji in na Hrvaškem se bo nekega dne zdel oglušujoč. Kritik mora te ugotovitve pri izbiri knjig za analizo vzeti kot osnovo. Kajti pomembno je z določeno mero natančnosti določiti, kdaj, kako in zakaj se je začela vojna na Balkanu in kdo je bil vpleten. Po pisanju večine avtorjev naj bi se začela aprila leta 1992, ko so srbske granate treščile v Holiday Inn v Sarajevu. Relativno malo avtorjev omenja junij leta 1991, ko so srbske sile napadle tako Slovenijo kot Hrvaško. V svoji knjigi The Destruction of Yugoslavia iz leta 1993 Branka Magaš zatrjuje, da se je vojna v resnici začela s srbskim zatiranjem albanskih muslimanov na Kosovu leta 1989. Prav ima. Toda kaj poganja vojno na Balkanu? Različni avtorji navajajo različne vzroke in cilje: nacionalizem, sla po oblasti, balkanski tribalizem, iracionalizem, nevednost Zahoda in težnja za uresničitev Velike Srbije. Večina teh razlag se med seboj ne ujema. Nekaj avtorjev vidi povezavo pri iz Beograda vodeni agresiji na Kosovo, Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, medtem ko jih večina piše, kakor da bi šlo za medsebojno nepovezane dogodke. Večina avtorjev je pripravljenih krivdo za uničenje Bosne zvaliti na Beograd, vendar so pri tem previdni, saj domnevajo, da bosanski Srbi ne delujejo sporazumno s Srbi v Srbiji ali s hrvaškimi Srbi. Ko je v podobnih diskusijah omenjena Hrvaška, si navadno deli krivdo s Srbijo in tako se srbsko uničenje hrvaških mest, kot na primer Vukovarja, popolnoma spregleduje in ostaja nepojasnjeno. Sedanje stanje razumevanja vojne na Balkanu je v najboljšem smislu fragmentirano, nepovezano, nepopolno ter obremenjeno s predsodki in dejanskimi zmotami. Skratka, balkanizacija je okužila pisanje novinarjev in strokovnjakov, ki poskušajo najti smisel vojne na Balkanu. Ko je srbski mogočnež Slobodan Milošević leta 1989 ukinil avtonomijo Kosova in začel preganjati muslimane, ki so tam živeli, svet temu dogodku preprosto ni posvetil pozornosti. O začetku srbskega etničnega čiščenja ni bilo nikakršnih strokovnih razprav. Leta 1990 je v Sloveniji in na Hrvaškem prišlo do prvih večstrankarskih volitev po skoraj petdesetih letih — in komunisti so izgubili. Strokovnjaki so še vedno molčali. Potem ko sta Slovenija in Hrvaška izvedli skrbno nadzorovana in demokratična plebiscita, v katerih so se državljani odločili za neodvisnost od Jugoslavije, ju je Milošević leta 1991 napadel. V tem času je Francis Fuku-yama akademske kroge hipnotiziral z neverjetnimi sanjami o “koncu zgodovine”, s svojim izrazom za kapitalistični raj, ki naj bi zamenjal komunizem. O Hrvaški, Sloveniji ali Jugoslaviji tistega leta ni izšla nobena knjiga. Leta 1992 so Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina postale mednarodno priznane nacionalne države in članice Združenih narodov. Istega leta je Milošević nadaljeval napad na Hrvaško ter poleg tega napadel Bosno in Hercegovino. Medtem ko so akademiki še vedno molčali, so novinarji in politiki žalovali zaradi razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije. Federalisti, modernisti in iskalci “reda” za vsako ceno so zaključili, da je vsak nacionalizem po naravi grešen. Tako je novinar Misha Glenny izdal knjigo The Fall of Yugoslavia, v kateri je za izbruh vojne enako obtožil tako hrvaški kot srbski nacionalizem. Leta 1993 so se končno pojavili Balkan Ghosts Roberta Kaplana, Wit- ness to Genocide novinarja Roya Gut-mana, Broken Bonds: The Disintegration of Yugoslavia Leonarda Cohena, ponovna izdaja dela The Other Balkan Wars založbe Carnegie Endowment iz leta 1914, zbirka esejev Rabia Alija in Lawrencea Liftshutza z naslovom Why Bosnia? in Sarajevo: A War Journal novinarja Zlatka Dizdarevića. Vendar ta dela nimajo skupne niti. Kaplan je ma-lodane svoj izraz “hrvaštvo” enačil z nacizmom. Gutman je med prvimi naredil povezavo med srbskimi in nacističnimi koncentracijskimi taborišči, vendar poudarja, da se je veliko njegovih sodelavcev kot tudi ameriško zunanje ministrstvo ogibalo njegovi interpretaciji. Cohen je obžaloval padec domnevnega federalizma, ki je držal skupaj Jugoslavijo. George Kennan je v ponatisu dela The Other Balkan Wars povezal sodobno težnjo k Veliki Srbiji s predhodnimi vojnami na Balkanu v letih 1912—1913. Ali in Liftshutz sta v prizadevanju, da bi razumela, kako se je vojna na Balkanu začela in zakaj je Zahod noče ustaviti, ponudila zbirko so-fisticiranih filozofskih esejev, ki segajo od postmodernizma do heglovstva. Dizdarević je preklel Zahod zaradi neizpolnjenih obljub Bosni. Do leta 1994 se je vojna vlekla že nekaj let, zato bi bilo logično pričakovati cel kup knjig o Srbiji sami, o vojni s Hrvaško ter o nadaljevanju zatiranja na Kosovu. Namesto tega pa je bilo, kot sem že omenil na začetku, v akademskih razpravah o vojni na Balkanu leto 1994 leto Bosne. V številnih knjigah, ki ponujajo parcialno pojasnitev dogajanja, so se oblikovale različne teme: nekateri avtorji vidijo Bosno kot mikrokozmos Jugoslavije, saj sta bili tako Bosna kot Jugoslavija predvsem mnogonacionalni državi. Tako so fede-ralisti, ki so žalovali zaradi razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije, svojo nostalgijo prenesli na razpad Bosne in Hercegovine. Za preostale Bosna predstavlja pravi izgubljeni raj etnične strp- 284 Čitalnica novo na tujem nosti, katere sledove naj bi našli že pri otomanskih Turkih. Zdi se, da omenjeni avtorji sprejemajo aktualno, postmo-dernistično etiko tolerance, ki temelji na predpostavki, da se je predhodni, modernistični model “talilnega lonca” (etnične asimilacije) umaknil multikul-turalnemu modelu “sklede solate” (etnične koeksistence). Etnična nestrpnost in spor sta bila kljub modnemu kriku nove etike dokumentirana od Los Angelesa do Kašmira, tako so nekateri avtorji svoje hrepenenje po strpnosti projicirali na idealizirano Bosno strpne koeksistence med Srbi, Muslimani in Hrvati. Neki drugi motiv izhaja iz domnevnega spoznanja, da je hladno vojno zamenjala nenapovedana vojna Zahoda proti islamu. Tako Bosna nakazuje Čečenijo, obljuba Žirinovskega, da bo iz Rusije pregnal muslimane, pa odmeva v ksenofobiji do muslimanov v Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji. Končno bi morali tudi poudariti, da se medijska publiciteta, ki je namenjena Bosni, lahko primerja samo še s poročanjem medijev o procesu proti O. J. Simpsonu. Medtem ko verjetno obstajajo globoki in morda nezavedni razlogi za pojasnitev dejstva, da je Bosna očarala novinarje kot tudi strokovnjake, bi sam želel ponuditi še zadnji mogoči razlog. Novinarja New York Timesa, ki je pisal o vojni na Balkanu, sem povprašal, zakaj so on in njegovi sodelavci tako široko pisali o srbskem obleganju Sarajeva in drugih bosanskih mest, medtem pa praktično popolnoma zanemarili srbsko obleganje Vukovarja, Dubrovnika in drugih hrvaških mest. Cinično mi je odgovoril, da so Srbi naredili napako, ko so bombardirali Holiday Inn v Sarajevu aprila leta 1992, medtem ko je bil poln zahodnih novinarjev, ki so poročali o demonstracijah. To pomeni, da je srbska agresija na Sarajevo, in širšo Bosno, za številne zahodne novinarje postala nekaj osebnega. Naslednje vprašanje pomeni koristen miselni eksperiment, če si pri- zadevamo razumeti odziv novinarjev in intelektualcev na vojno na Balkanu: ali bi o Bosni tako široko pisali, kot so zahodnjaki poročali o pokolu na Hrvaškem in v Čečeniji, če ne bi v Holiday Innu v Sarajevu mrgolelo zahodnih novinarjev? Civil Wars from L. A. to Bosnia Hansa Enzensbergerja je privlačna knjiga, ki razbija predsodek, ki ga je uvedel Francis Fukuyama pred nekaj leti, češ da je vojna v Bosni neke vrste virus, ki je značilen za primitivni Balkan. En-zensberger Bosno vidi kot metaforo za “nasilje, ki je osvobojeno ideologije” in za “molekularne državljanske vojne”, za katere verjame, da se že nekaj časa inkubirajo in da bodo dominirale prihodnost sveta. Tako se sprašuje, ali lahko primerjamo “(srbskega) četnika s prodajalcem rabljenega pohištva iz Texasa, ki spleza na stolp in s strojnico prične streljati na množico” (str. 20). Odgovori pritrdilno, in sicer, da sta tako srbski četnik kot teksaški snajper av-tistična in ne čutita nobene potrebe po legitimizaciji svojih dejanj. Enzensberger razlaga, da je prišlo v devetnajstem stoletju do poskusov racionalizacije prelivanja krvi v državljanskih vojnah, ki so jih netile in izkoriščale zunanje sile. Vendar se “današnje državljanske vojne vžigajo spontano od znotraj” in ne potrebujejo podpihova-nja zunanjih sil (str. 17). Današnji snaj-perji, huligani in nacionalisti domnevno ne potrebujejo firerja. Enzensberger pravi, da “daje današnjim državljanskim vojnam nov in grozljiv prizvok dejstvo, da se obe strani borita brez interesa, da so to vojne zaradi ničesar” (str. 30). Enzensberger verjame, da nastajajo molekularne državljanske vojne neo-paženo in da ne pride do splošne mobilizacije. Še več, naš fin de si`ecle naj bi bil priča vrnitvi k barbarstvu, v katerem je “pokol postal zabava za množice” (str. 53). Vsi smo postali opazovalci klanja. Holokavst je bil državna skrivnost, ki je prišla na dan predvsem s šušljanjem, “danes pa, ravno nasprotno, morilci z veseljem dajejo intervjuje in mediji so ponosni, da so poleg pri ubijanju. Državljanska vojna je postala televizijska soap-opera” (str. 58). Enzensberger je prepričljiv: osumljeni vojni zločinec Slobodan Milošević, predsednik Srbije, je bil pred kratkim intervjuvan v sho-wu Larry King Live na CNN. Podobno Miloševićev vajenec, Radovan Karadžić — ravno tako osumljeni vojni zločinec — že nekaj let bruha protihrvaško in protiislamsko sovraštvo na zahodni televiziji. V nadaljevanju knjige Enzensber-ger predstavi žalostno sliko krikov na pomoč, ki jih nihče ne sliši, naraščajoče migracije v svetu, ki peljejo v konflikt, industrializiranih narodov, ki podlegajo ksenofobiji proti revnim in “tujcem”. Avtor zaključi, da “bo multikulturalna družba ostala begajoč slogan, dokler bodo težave, ki jih povzroča, a jih ne uspe pojasniti, ostale tabu” (str. 134). Z internacionalizijo pomena Bosne knjiga nedvomno prispeva k sociološki domišljiji, vendar je problematična z več vidikov. Četnik, v nasprotju z En-zensbergerjevimi trditvami, ima ideologijo: in sicer težnjo k etnično “čisti” Veliki Srbiji. Vojno v Bosni še vedno poganjajo in izkoriščajo zunanje sile: Rusi Srbe oskrbujejo tako z orožjem kot z vojaki in več islamskih narodov Bošnjake oskrbuje z orožjem in denarjem. Velika Britanija še vedno igra geopolitično strategijo iz devetnajstega stoletja, ko izziva Balkan, da bi zadržala Nemčijo. In niti vojna v Bosni niti druge sodobne vojne niso “zaradi ničesar”. V Bosni gre definitivno za genocid, ki je zelo natančno definiran v Listini Združenih narodov. Vrsta kse-nofobije devetdesetih let v Bosni pomeni manj sovraštvo do tujcev kot sovraštvo do in pogosto ubijanje nekdanjih sosedov, prijateljev, celo družinskih članov. Upoštevati moramo dokumentacijo Poročila helsinškega monitorja, ki Čitalnica 285 novo na tujem kaže, da so v Bosni Srbi ubijali, posiljevali in mučili ljudi, s katerimi so nekoč pili kavo. Ta grozljivi razvoj dogodkov je morda največji razlog, da je specifična oblika nasilja iz Sarajeva hipnotizirala množice: srbski ostrostrelec pogosto pozna otroka, ki ga hladnokrvno ustreli. Ta nova oblika nasilja je daleč od birokratiziranega, neosebnega, državno vodenega nasilja holokavsta. Alexandra Stiglmayer je novinarka in neodvisna dopisnica za nemški in ameriški radio in televizijo v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Njena knjiga Mass Rape je še en poskus internacionalizacije pomena Bosne, tokrat s feminističnega vidika. Njeno posvetilo v knjigi je zastrašujoče: Knjiga je posvečena vsem ženskam, ki preživljajo tragedijo Bosne in Hercegovine, še posebno pa tistim, ki so zbrale dovolj moči, da so spregovorile o osebnih bolečinah, ki so jih pretrpele. Žalosti me, da je bila njihova pripravljenost, da so spregovorile, brez vsakršnega smisla, saj ne bodo verjetno nikoli doživele pravice, kajti svet se je odločil, da si bo zatisnil oči pred dogajanjem v Bosni in Hercegovini. Roy Gutman je v predgovoru upravičeno ocenil smisel posilstva v aktualni vojni na Balkanu: Posilstvo se pojavi v skoraj vsaki vojni, a v tej je igralo edinstveno vlogo. Degradacija in nadlegovanje žensk sta bila v ospredju osvojitve ... Ženske, ki so bile dovolj stare, da bi lahko zanosile, so bile glavna tarča. V konservativni družbi, kjer so odrasli in bili vzgojeni muslimani iz podeželske Bosne, ostanejo ženske po tradiciji deviške do poroke. Posilstvo je travma z daljnosežnimi posledicami za žrtve, ki že imajo globoko zasidran strah pred zavrnitvijo in ostrakizmom ter pred živ-286 Čitalnica ljenjem brez poroke ali otrok. V tem pogledu vzorec posilstev neporočenih žensk, ki so dovolj stare, da bi lahko zanosile, izpolnjuje drugo definicijo genocida — poskus zaustavljanja demografske reprodukcije skupine. Vendar kot se pri podobnih zbornikih večkrat dogaja, je kakovost esejev različna in pri številnih je opaziti, da ne dosegajo globine tem, ki sta jih Gutman in Stiglmayer predstavila v predgovoru in uvodu. Nekateri eseji obsegajo le nekaj strani, drugi pa so nenavadno dolgi za knjigo take vrste. Stiglmayer in Catherine MacKinnon sta prispevala dva izvrstna eseja. Vendar je potrebno poudariti, da medtem ko Stiglmayer previdno govori tako o muslimanskih in hrvaških kot tudi o srbskih ženskah kot o žrtvah posilstva, MacKinnon odločno obravnava Srbe kot glavnega agresorja nad hrvaškimi in muslimanskimi žrtvami. To je še posebno pomembno z ozirom na poročilo CIE, ki ga je nekdo prišepnil New York Timesu, ki je odkrila, da so Srbi krivi za devetdeset odstotkov grozodejstev v tej vojni in so edini, ki so izpeljevali sistematično, organizirano “etnično čiščenje”, kar je naš fin de si`ecle evfemizem za genocid. Nedavno poročilo Združenih narodov odseva odkritja CIE, ko ugotavlja, da so Srbi izpeljevali sistematično, organizirano posiljevanje z namenom, da bi izvedli etnično čiščenje, in da so Srbi v vojni na Balkanu zagrešili osemdeset odstotkov posilstev. In vendar Stiglmayerjevo kvalitativno vztrajanje pri tem, da so bile vse tri etnične skupine žrtve posilstva, nenehno namiguje, da so bile vse tri strani nekako enako krive. Eseji MacKinno-nove se bolj ujemajo s CIO in drugimi organizacijami za zbiranje informacij, ki ugotavljajo, da pada ogromno kvantitativno breme krivde na Beograd. Esej Paula Parina zahaja v analizo hrvaškega in srbskega nacionalizma, ne da bi sploh omenil posilstvo. Povrh tega pa Parin za iz Beograda vodeno agresijo na Hrvaško leta 1991 krivi Hrvate. Ruth Seifert poleg posilstva v vojni na Balkanu ponuja splošno analizo posilstva v vojnah. Esej Catherine A. MacKinnon “Preobračanje posilstva v pornografijo” je imeniten. Začenja s spoznanjem, da “je primerjava med posilstvi v srbski vojni agresiji na Bosno in Hercegovino ter Hrvaško in vsakdanjim posilstvom enaka kot primerjava med holokavstom in vsakdanjim antisemitizmom: oba hkrati sta podobna in popolnoma različna, oba nepretrgana in hkrati nekaj enkratnega, edinstvena krutost, vendar hkrati tudi vrhunski trenutek nečesa, kar se nenehno dogaja” (str. 74). Poudarja tudi, da so bili nacisti previdni pri uporabi medijske tehnologije svojega časa, vendar so “nacistična prizadevanja v primerjavi s srbskimi videti primitivna” (str. 80). Dokaz za to je, da so Srbi na video posneli svoja brutalna posilstva in tako svoje zločine spremenili v “pornografijo v živo”. V devetdeset strani obsegajočem poglavju z naslovom “Posilstva v Bosni in Hercegovini” Stiglmayer predstavi podroben opis posilstev in mučenj, ki so ga prispevale žrtve. Rhoda Co-pelon poudarja, da Ženevska konvencija posilstva ne obravnava med “hudimi kaznivimi dejanji” in da se posilstvo obravnava kot zločin zoper dostojanstvo in čast, ne pa kot zločin nasilja. V sklepni besedi Cynthia En-loe raziskuje vprašanje, ali so posilstva v Bosni odprla novo obdobje feministične zavesti. Na to previdno odgovarja, da bo, kljub dejstvu, da je posilstvo v Bosni postalo mednarodna zadeva, “odziv feminističnega gibanja verjetno pokazal v povojnih letih” (str. 227). Bodo moški, ki so zagrešili te zločine, postavljeni pred sodišče ali bodo gledali videofilme o svojih napadih in se “na skrivaj ali z moškimi prijatelji spominjali, kako je bilo biti ‘pravi moški’?” Ciničen, a realističen odgovor na to novo na tujem vprašanje bi lahko našli v malodušnih in slabo osnovanih prizadevanjih sodišča, ki so ga Združeni narodi ustanovili za kaznovanje vojnih zločincev iz vojne na Balkanu. Po več letih vojne niso obsodili niti enega zločinca. Z leti postajajo sledi dokazov vedno bolj nejasne. Avtorji zbirke esejev so nedvomno na pravi poti, ko zatrjujejo, da je bilo posilstvo v Bosni instrument genocida. Vendar zahodne vlade v zvezi z vojno na Balkanu nerade uporabljajo izraz “genocid”, verjetno zato, ker bi to zahtevalo sklicevanje na Listino Združenih narodov, kar bi pomenilo, da bi morale države članice zaustaviti vojno. In kljub prizadevanjem omenjenih avtorjev, da bi posilstvo v Bosni interna-cionalizirali tako, da bi ga spremenili v žensko vprašanje, ni posilstvo nikoli resnično postalo pomembno žensko vprašanje v zahodni kolektivni zavesti. Povprečen Američan se bo med nedavnimi feminističnimi vprašanji gotovo prej spomnil “Nannygate” kot posilstva v Bosni. Slovenski pesnik Aleš Debeljak ponuja mojstrsko napisano in filozofsko dobro izpeljano razlago. Njegovo knjigo Somrak idolov lahko beremo kot daljšo pesnitev. Začne z naslednjim presenetljivim nasprotjem: Za bršljanovimi zidovi intelektualnih središč širom po zahodni Evropi in severni Ameriki veliki svečeniki razsvetljenstva širijo sporočilo o filozofiji razlike, tolerance in multi-kulturalizma... mi, ki smo osuplo opazovali bakanalije razvnetih srbskih množic, kako obsceno praznujejo šeststoletnico srbskega poraza pod Turki na Kosovu... ki smo zgroženo gledali, kako je maščevanje repetentov razdrlo kulturno raznolikost; mi smo se na najtrši možni način naučili, da je množicam na robu, če že ne sredi Evrope, figo mar za racionalno ugodje v razlikah. (Str. 9.) Zahodni svečeniki razsvetljenstva so si pilatovsko umivali roke, ko je Jugoslavija gorela. Za razliko od drugih se Debeljak spominja Vukovarja in njegova napoved, da “usoda Vukovarja je oziroma bo usoda Sarajeva” (str. 14), verjetno drži. Sarajevo bo kmalu pozabljeno. “Muslimanov kot žrtvenih ovc novega svetovnega nereda, new world disorder, ne moremo rešiti” (str.14). Morda je Debeljakovo najgloblje spoznanje v tem, da holokavst nikoli ni resnično predrl v zahodno moralno zavest, kljub desetletjem zbujanja zavesti: Vsem sojenjem v Jeruzalemu, banalnosti zla, muzejem in razstavam, množici študij, knjig, univerzitetnih kurzov, Wiesentalovim lovcem na naciste in Elie Wieselovim zgodbam o trpljenju navkljub, pa se je težko otresti občutka, da holokavst ni aktivno navzoč v evropski zavesti. Če bi bil, potem srbski oblastniki za svojo politiko, ki zna uporabljati samo argumentum baculinum, ne bi bili nagrajeni z zasvojevanimi ozemlji. (Str. 15.) Težko je omajati Debeljakovo napoved, ki pravi, da se bomo zato, ker Evropa ni zaustavila srbske genocidne agresije, “morali v novem stoletju naučiti, kako živeti z novimi vrednotami in novimi ideali. Dvajseto stoletje je namreč umrlo v Sarajevu” (str. 15). Slednje nedvomno pojasnjuje nietzschejevski naslov knjige, ki označuje prevrednotenje, ki ga je Nietzsche napovedal pred sto leti. Debeljak ne žaluje za namišljeno federalistično ali multikulturalno ali tolerantno Jugoslavijo, temveč za Jugoslavijo raznolikosti, ki je resnično obstajala. Avtor omenja “jugo-rock” kot kulturni simbol te raznolikosti, hibrid rock glasbe, ki so jo izvajali mladi, ko so poskušali izkoristiti omejeno svobodo komunistične Jugoslavije in zbežati pred predsodki svojih staršev. Jugo- rock je izginil ravno takrat, ko so starajoči se bivši komunisti svoj pokojni marksizem zamenjali za ekstremni nacionalizem. Ostalo je zgodovina. (Čeprav je, če smo objektivni, nekaj jugo-rocka podpiralo srbski nacionalizem že dolgo pred začetkom vojne na Balkanu.) Za razliko od drugih avtorjev De-beljak jasno poudarja, da se je vojna začela na Kosovu: Brutalnost do kosovskih Albancev je v Beogradu ponudila tudi recept za odnos do drugih ne-Srbov. Radikalni tujci lahko v paranoični perspektivi postanejo dobesedno vsi: Slovenci so “dunajski hlapci”, Hrvatje so “genocidni ustaši”, Bosanci so islamizirani Srbi ali pa islamski “mudžahedini”, Zahod se zvija v krempljih “vatikanske zarote in četrtega reicha”. (Str. 25.) In zadušitev upora na Kosovu je nastala iz paranoje, ki jo je povzročil razvpiti Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti leta 1986, v katerem je bila “osrednja točka trditev, da je bila Srbija v preteklih vojnah načrtno opeharjena za ozemlja” (str. 16). Memorandum je “kasneje spretno izkoristil Milošević za krvavo srbsko vojno agresijo”. Poštenost Debeljakove knjige je poživljajoča. Avtor upravičeno izpostavlja hinavščino zahodnih apostolov multikulturalizma in poudarja korenine srbske agresije. Za razliko od drugih avtorjev, ki poskušajo enačiti krivdo v bivši Jugoslaviji, Debeljak opozarja na tisto, kar je očitno: Slovenija, Hrvaška in Bosna niso vzele niti kvadratnega metra srbskega ozemlja. Upravičena je tudi njegova trditev, da je srbska zmaga izvršeno dejstvo in da bo morala Evropa v prihodnjem stoletju živeti s posledicami tega dejstva za svoj sistem vrednot. Na Oxfordu šolani Norman Cigar, profesor študija narodne zaščite na Čitalnica 287 novo na tujem ameriški Marine Corps School of Advanced War Fighting v Quanticu, Virginia, v svojem logično izpeljanem in podrobno dokumentiranem delu Genocide in Bosnia dokazuje, da genocid v Bosni ni niti nenamerna posledica državljanske vojne niti naključni stranski produkt nacionalizma, temveč načrtna in neposredna posledica iz Beograda vodene agresije. V tem pogledu je njegova knjiga v skladu z zaključki nedavno odkritega poročila CIE. Pri Ci-garjevi analizi pa so najbolj prepričljivi glavni viri, ki jih avtor uporablja kot gradivo za dokazovanje svojih trditev, in sicer srbski časniki in revije. V različnih poglavjih najdemo dobesedno na stotine opomb. Izhodišče Cigarjeve analize je domneva, da je ponovna oživitev genocida v obdobju post-holokavsta v Evropi boleča, saj je Evropa verjela, da je ta del zgodovine že davno pozabljen. Avtor definira genocid in raziskuje pravni okvir za njegovo analizo. V drugem poglavju izloči vizijo Velike Srbije kot najpomembnejši zgodovinski faktor modernega obdobja, katerega zapuščina je imela nepretrgan vpliv na politične smernice, kar je od devetnajstega stoletja vplivalo na vse etnične skupine v bivši Jugoslaviji. Med Cigarjevo dokumentacijo najdemo citat Stojana Pro-tića, vodje Srbske ljudske radikalne stranke, iz leta 1917: ”Imamo rešitev za Bosno... Ko bo naša vojska prečkala Drino, bomo dali Turkom (t. j. tamkajšnjim Muslimanom) štiriindvajset ali celo oseminštirideset ur časa, da se vrnejo k religiji svojih prednikov (srbski krščanski pravoslavni veri). Tiste, ki tega ne želijo narediti, bomo strli, kot smo v Srbiji že predhodno storili” (str. 11). Z ozirom na drugo svetovno vojno Cigar upravičeno ugotavlja, da “sta leta 1941 tako Hrvaška kot Srbija ustanovili fašistični državi, ki sta bili nemški zaveznici” (str. 13). Vendar je bil poleg srbske države, ki je sodelovala z osjo Rim–Berlin–Tokio in je bila usta- novljena v Beogradu, v Srbiji še Draža Mihajlović, ki je vodil četniško gibanje. Vodstvo gibanja je do leta 1941 izoblikovalo formalen dokument svoje politike, ki je klical k “homogeni Srbiji” in temeljil na premisi, da “morajo Srbi izpolniti svoje zgodovinsko poslanstvo”. Načrt je predstavil sliko “Velike Srbije”, ki naj bi obsegala današnjo Bosno in Hercegovino, Črno goro, Makedonijo, Kosovo, Vojvodino, večji del Hrvaške, severno (in po možnosti celotno) Albanijo, dele Bolgarije, Romunije in Madžarske kot tudi ožjo Srbijo. (Str. 13.) Cigar nadalje dokumentira Mihajlo-vićeve genocidne namene v okviru čet-niškega gibanja, kar bo presenetilo veliko bralcev, ki so navajeni verjeti, da so bili v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno genocidni samo hrvaški ustaši. V nasprotju z Enzensbergerjem in drugimi, ki v današnji vojni na Balkanu ne vidijo firerja, namenja Cigar tretje poglavje pojasnjevanju sodobne ideologije Velike Srbije pod vodstvom Slo-bodana Miloševića. Miloševića sta podpirala Dobrica Ćosić, ki je bil med avtorji razvpitega Memoranduma srbske akademije znanosti in umetnosti iz leta 1986, kot tudi Vuk Drašković, pisatelj, ki se je spreobrnil v politika. Drašković je bil “s svojimi kontroverznimi knjižnimi uspešnicami, kot je bil na primer roman z izzivalnim naslovom Nož, prvič izdan leta 1982 in kasneje večkrat ponatisnjen, morda najpopularnejši in najvplivnejši posameznik pri razvijanju stereotipov” Muslimanov kot “izdajalskih, hladnokrvnih morilcev”, ki “so v resnici menda samo potomci Srbov, ki so se spreobrnili pred nekaj stoletji in tako izdali svoj narod” (str. 26). Cigar analizira tudi predsodke do Muslimanov in Hrvatov, ki so jih razširjali srbski orientalisti, srbska pravoslavna cerkev in ponovna oživitev različnih četniških političnih organizacij. Med nekaterimi izmed teh skupin je prišlo do simbioze: tako je na primer “vrhovni poveljnik Željko Raznatović (Arkan), čigar oboroženi privrženci naj bi bili kasneje obtoženi najhujših vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini, za organiziranje, financiranje in oborožitev svoje milice prejel začetno pomoč “predvsem”, kot je kasneje priznal, od srbske pravoslavne cerkve” (str. 43). Ali so Muslimani v Bosni imeli izbiro? Gre za pomembno vprašanje pri ugotavljanju, ali je prišlo do genocida, in Cigar trdi, da je bil proces viktimi-zacije Muslimanov sprožen, veliko preden je Bosna in Hercegovina razglasila neodvisnost. Srbski napad na sosednjo Hrvaško prikaže kot “gledališko generalko s kostumi”, ki je pustila Beogradu verjeti, da ga mednarodna skupnost ne bo kaznovala, če in ko bi bila napadena Bosna. Cigar poleg tega beleži, kar na Zahodu vemo iz New York Timesa, in sicer, da je Milošević podpiral bosanske Srbe tudi še potem, ko je trdil, da jih je odpisal. Avtor opisuje “etnično čiščenje” s srbskega vidika kot nameren in podrobno načrtovan proces, ki bi žrtvam prizadeval maksimalne bolečine z minimalnimi izgubami za srbske enote. Orientalisti so nadaljevali stereotipizi-ranje žrtev. In vse propagandne skupine so v en glas zapele o ubogih, usmiljenja vrednih Srbih, ki Muslimane ubijajo iz strahu, celo do te mere, da so poiskali take analogije z Židi, ki dosegajo onečaščenje holokavsta: Dobrica Ćosić je na primer enačil preganjanje Srbov s preganjanjem Židov v predhodnem obdobju: “Srbi se danes počutimo kot Židje v času Hitlerja. Smo ljudstvo, ki je (ki se ga ima za) krivo... Danes pomeni srbo-fobija v Evropi pojem in držo z enako ideološko motivacijo in besnost-jo, kot je bila v nacistični eri značilna za antisemitizem. To pa seveda ni 288 Čitalnica novo na tujem naključno, saj je Nemčija s svojimi zavezniki iz prve in druge svetovne vojne odločilna sila tako proti Židom kot proti Srbiji.” (Str. 75.) Cigar posveča pomembno poglavje raziskovanju srbskega sindroma zanikanja, ki je namenjen tako za notranjo kot zunanjo porabo. Milošević in njegovi prijatelji so vsi prej ali slej razglasili, da nasprotujejo “etničnemu čiščenju”, in popolnoma zanikali srbsko vpletenost v genocid kljub dokumentaciji priznanih organizacij za zbiranje informacij. Kot zadnjo možnost so “etnično čiščenje” prikazali kot “boj”, ki upra-vičuje pobijanje civilistov. Cigar prav tako proučuje samoilu-zijo Muslimanov. Namreč žrtve na začetku same sebi niso hotele priznati, da so bile tarče genocida. Avtor prepričljivo trdi, da so bili predsednik Izet-begović in preostalo bosansko vodstvo popolnoma nepripravljeni na tisto, kar se jim je zgodilo. Posledica srbske agresije na Bosno je bil tudi preobrat med hrvaškimi ekstremisti, ki so se lotili lastnega etničnega čiščenja nad muslimani leta 1993, v veliki meri kot posledica “ocene stroškov in dobička po zgledu uspešne in relativno poceni srbske izkušnje” (str. 161). Za hrva-ško-muslimanski spopad Cigar krivi tako Hrvate kot zahodne diplomate, pri čemer dodaja, da je “Vance-Ownov načrt morda zavestno poskušal razbiti šibko muslimansko-hrvaško zavezništvo, da bi omogočil korak naprej pri pogovorih” (str.164). Vendar Cigar tudi pravi, da so za razliko od Srbov Hrvatje dvignili organizirano in učinkovito opozicijo zagrebški politiki v Bosni. Največ zaslug za tak preobrat v politiki gre pripisati katoliški cerkvi in predvsem kardinalu Franju Kuhariću. (Najbolj prepričljiva pri Cigarjevi trditvi je ponovno podrobna dokumentacija iz hrvaških medijev.) Cigar zaključuje, da je bilo javno mnenje do Muslimanov na Hrvaškem pozitivno naravnano in da je bilo šibko zavezništvo proti Beogradu na koncu ponovno okrepljeno. Cigar knjigo zaključuje s praktičnimi nasveti za ustavitev tega določenega primera genocida v Evropi in za preprečevanje podobnih primerov kjer koli na svetu. Njegova priporočila se zdijo jasna in razumna: genocid bi morali objaviti v javnosti in obsoditi, monopol informacij krivcev bi morali razbiti s točnimi vestmi in cilj politične rešitve bi morala biti pravica, ne le ohranitev statusa quo. Avtor dodaja, da bi morali biti vsi ti koraki izpeljani v pravem času in na pravi način, z uporabo vojaške sile le kot zadnjo možnostjo. Cigar se sprašuje, ali je prav, da ostanejo žrtve nezaščitene. Potem ko je previdno pregledal argumente za in proti ohranitvi embarga na orožje za Bosno, je zaključil, da bi se sreča obrnila na stran žrtev, če bi prišlo do preklica embarga prej. Cigarjeva knjiga je najbolj natančno, najbolj podrobno dokumentirano in najbolj nepristransko poročilo, kar jih je o vojni na Balkanu. Ne poskuša zanikati preteklih ali sedanjih grozodejstev Hrvatov ali Muslimanov, temveč prepričljivo trdi, da ta zbledijo v primerjavi s količino grozodejstev, ki so jih zakrivili Srbi, in da je za iz Beograda vodeno agresijo značilno to, da je bila podrobno načrtovana, upravljana in namerno zamotana že od samega začetka. In povrh vsega, zanikanje in propaganda sta delovala in še vedno delujeta tako v Srbiji kot v tujini. Noel Malcom, urednik, novinar in politični komentator, ravno tako poskuša razpršiti mit, da je vojna v Bosni neizogibna posledica “starodavnih etničnih sovraštev”. Njegova knjiga Bosnia: A Short History je zapletena mešanica zgodovine in sodobne analize, ki poleg Bosne vključuje tudi Srbijo in Hrvaško. Tako Malcom kot Cigar obsojata Beograd kot glavnega krivca za vojno na Balkanu in oba obtožujeta Zahod za nedojemanje tega dejstva. Mal- com poudarja, da je “očitno, da so resnični vzroki za uničenje Bosne prišli izven Bosne same, in to dvakrat zaporedoma: prvič v obliki politične strategije srbskega vodstva in drugič v obliki napačnega razumevanja in usodnega vmešavanja voditeljev Zahoda” (str. 251). Vendar imata avtorja različne poglede na nekatere odločilne zgodovinske predpostavke. Malcom prav tako krivi Miloševića za podžiganje srbskega nacionalizma že leta 1989 na Kosovu in za izkoriščanje lažne grožnje ustaškega preporoda na Hrvaškem, da bi upravičil napade na Hrvaško leta 1991. Vendar bosanskim Srbom v Bosni “ni bilo rečeno, da jim grozijo ’ustaške horde’, pač pa ’islamski fundamentalisti’” (str. 217). Zahodni voditelji so ignorirali zgodnje in jasne napovedi srbskih vojnih ciljev. Vojaški načrt za srbski prevzem Bosne je bil izdelan in javen: “Predsednik Izetbegović je celo (zvezni) vojski dovolil zaseči skladišča z orožjem krajevnih teritorialnih obrambnih enot” (str. 230). Malcom zaključuje s komentarjem o hrvaško-muslimanski mini vojni v okviru širše vojne, ki jo je sprožila srbska agresija: Verjetno je prav omeniti, da je bil Tuđmanov položaj položaj racionalnega oportunista. Če bi iz zunanjega sveta dobil jasen znak, da poraz in razdelitev Bosne ne bosta dovoljena, potem bi sprejel takšno politiko; če pa je bil svet pripravljen Srbom dovoliti, da zavzamejo in obdržijo ozemlje, potem je tudi sam želel imeti svoj kos pogače. (Str. 241.) Tako so zadnja poglavja Malcomo-ve knjige presenetljivo podobna celotni Cigarjevi knjigi. Razlika je v predhodnih poglavjih, kjer Malcom oriše dolgo zgodovino Bosne, da bi pokazal, kako je bila Bosna “dežela s politično in kulturno zgodovino, ki je neprimerljiva z zgodovino katere koli druge države v Čitalnica 289 novo na tujem Evropi” (str. xix). Malcom začenja z letom 1180, ko je Bosna postala neodvisna, in prikoraka do sedanjega časa. Pri tem enkrat išče posebnosti Bosne, ki jo ločujejo od sosednje Hrvaške in Srbije, drugič prikazuje Bosno kot mul-tikulturalno pristanišče raznolikosti. Kot posebnost navaja bosansko cerkev, ki ni bila niti krščanska niti islamska. Glede raznolikosti in strpnosti pa Malcom meni, da je bilo v Bosni v letih otoman-skega imperija, 1463–1606, “krščanski in židovski religiji dopuščeno delovati” (str. 49). (Vendar se mnogi strokovnjaki ne strinjajo o tem, v kolikšni meri so bili Otomani resnično strpni z ozirom na število omejitev, ki so jih v Bosni določili za žide in kristjane.) Malcom zasleduje migracijo Hrvatov, Srbov, Vlahov, Židov, Romov in drugih, ki so se skozi stoletja naselili v Bosni. Končni rezultat te ekskurzije v zgodovino ni jasen. Srbski nacionalist bi, kot še marsikdo, po branju tega gradiva še vedno lahko zaključil, da so Bošnjaki resnično islamizirani Srbi. Podobno bi lahko hrvaški nacionalist zaključil, da je zibelka Hrvaške v hercegovskem hribovju. (Potrebno je tudi poudariti, da veliko hercegovskih Hrvatov še vedno verjame, da so bolj Hrvati kot Hrvati v Zagrebu.) Malcom ne uspe prikazati niti tega, da je imela Bosna posebno kulturo (čeprav za to obstaja možnost), niti da je bila tako strpna, kot bi avtor očitno želel verjeti. Prav tako ni jasno, zakaj bi bili ti dve točki objektivno pomembni. Ko se Malcom približuje sedanjemu času, postanejo nekatere njegove druge predpostavke vprašljive. Prav noben zgodovinar se ne bi strinjal z Malcomom, da “lahko idejo, da je sama srbska vlada načrtovala atentat (na nadvojvodo Ferdinanda v Sarajevu), odločno zavrže-mo”. Presenetljivo je, da Malcom čet-nike prikazuje, kot da so se v celoti upirali nacistom (str. 174), medtem ko obstaja dokazno gradivo o tem, da so občasno sodelovali z nacisti. Razliko med Malcomom na eni strani ter Cigar-jem in drugimi zgodovinarji na drugi najdemo tudi pri ugotavljanju ciljev Dra-že Mihajlovića. Malcom meni, da “ne obstajajo točni dokazi o tem, da bi Draža Mihajlović kdaj sam sprožil etnično čiščenje” (str. 179). In vendar Cigar ravno take dokaze navaja v svoji knjigi. Celo ko Malcom citira Mihajlovića, ki pravi “Kjer so srbski grobovi, tam je srbska zemlja”, to pripisuje “retoriki srbskega nacionalizma” in ne viziji Velike Srbije. Nekateri zgodovinarji bodo pritrdili Mal-comu, drugi pa se ne bodo strinjali z njegovim zaključkom, da je Mihajlović “ostal zvest služabnik kralju in vladi v izgnanstvu, katerih glavni cilj je bil rešiti in ponovno zgraditi celotno kraljevino Jugoslavijo” (str. 179). Omenjena dela odpirajo pomembna področja nadaljnjega proučevanja in pojasnjevanja, saj vplivajo na naše razumevanje konteksta sodobne vojne na Balkanu. Če je Cigarjeva trditev, da zametke današnje beograjske geno-cidne agresije zasledimo že pri Mihaj-loviću, ideologih prve svetovne vojne in še prej v devetnajstem stoletju, potem lahko ideologijo Velike Srbije jemljemo kot pravo predhodnico nacizma. Za potrditev take analize obstaja veliko vabljivih dokazov, kot je na primer izjava Nikolaja Velimirovića, patriarha Srbske pravoslavne cerkve, ki so jo našli v njegovi knjigi Nationalism of Saint Sava iz leta 1935: Častiti moramo nemškega voditelja (Hitlerja), ki je kot navaden delavec in človek dojel, da je nacionalizem brez vere anomalija, brezčuten in nezanesljiv sistem. V dvajsetem stoletju je prišel do ideje, ki jo je že odkril sveti Sava, in je kot laik nase prevzel tako pomembno nalogo, ki jo zmore le posvečeni, genij, heroj. Med nami (Srbi) je to nalogo izpolnil sveti Sava... Tako lahko zatrdno rečemo, da je srbski nacionalizem resnično najstarejši v Evropi. Vendar če ima Malcom prav, da je bil Mihajlović cvet srbskega upora proti nacizmu (kajti spomniti se moramo, da je bil Josip Broz Tito, partizanski komunistični voditelj, Hrvat), potem ostaja Milošević sociološko nerazložljiv. Tako se petnajsto poglavje Malcomove knjige začenja z zgodbo, v kateri Milošević na prizorišču kosovskega bojišča leta 1989 razvnema srbski nacionalizem. Vendar v Malcomovi knjigi ne najdemo prehoda, konteksta, ki bi pojasnil, kako je Milošević mogel vedeti, kako in kdaj pritisniti na kosovski gumb. Ideologija Velike Srbije je v Malcomovi knjigi vidno izpuščena. Milošević se tako v knjigi pojavi kot goba sredi gozda in njegovi cilji so prikazani kot nacionalizem, nasilje, etnično čiščenje, moč, uničenje Bosne, in ne, kar je presenetljivo, kot ustanavljanje Velike Srbije. Oxfordski zgodovinar Mark Almond v nasprotju z Malcomom in v skladu s Cigarjem v berljivi knjigi Europe’s Backyard War v središče zanimanja postavi ideologijo Velike Srbije. Tako kot veliko drugih sodobnih avtorjev, tudi Almond ostro komentira Zahod. O svoji knjigi pravi, da je to “študija o zločinski norosti in slepi brezčutnosti za človekovo trpljenje”, o “častihlepnosti, domišljavosti, nepoštenosti, slepi krutosti, in to ne le jugoslovanskih narodov” (str. xiii). Posebnost njegove knjige je, da v zgodbo o vojni na Balkanu od leta 1991 do danes vpleta in predvsem obsoja vlogo Velike Britanije, Francije in ZDA. Almond pravi, da “so zagovorniki ‘Velike Srbije’ nameravali vztrajati pri tem, da se srbsko ozemlje razširi povsod, kjer so pokopani Srbi” (str. 4). Za Almonda je ključni datum smrti Jugoslavije 25. april 1987”, ko je Milošević, takrat še član komunistične partije, na Kosovu tako nagovoril Srbe: “Nihče vas nima pravice tepsti” (str. 9). Almond se postavlja po robu številnim avtorjem, ki za izbruh vojne enako krivijo Hrvaško in Srbijo, ko zaključuje, da “je Tuđmanova vlada s ponovno uved- 290 Čitalnica novo na tujem bo tradicionalne šahovnice na zastavi Hrvaške ravnala nespametno, ne pa zatiralsko” in dodaja: “Ker so Miloševi-ćevi agenti vedeli, da je v očeh Zahoda ‘nacionalizem’ smrtni greh, so Tuđ-mana prikazali kot pošast, ki je krojena po najljubših merah Zahoda” (str. 15). Almond v svojem delu ugotavlja, da “je od izbruha vojne v Jugoslaviji veliko Srbov zavzelo prepričanje, da so žrtve splošno razširjene ‘srbofobije’, da bi s tem pojasnili svojo nepriljubljenost v svetu, vendar so Milošević in njegovi privrženci trdno delali, da bi preko širjenja sovražnosti na podlagi ideje o oblegani Srbiji utrdili svoj položaj v družbi” (str. 22). Na drugem mestu navaja “srbsko zlorabo trpljenja iz druge svetovne vojne za zasmehovanje vseh Hrvatov kot navdušenih sodelavcev z nacisti” (str. 25). Ko je leta 1991 izbruhnila vojna, si je Zahod prizadeval ohraniti federativno Jugoslavijo tako, da se je brezpogojno postavil na stran agresorja – Beograda. Po Almondovem mnenju je Zahodu ljubši federalizem kot majhne nacije. Pri tem avtor uvede nov element, ko to ugotovitev poveže z britansko politiko med leti 1804 in 1914: Če so današnji zahodni državniki zaskrbljeni zaradi svojih lastnih zmot na Balkanu, potem se lahko nekoliko potolažijo z dejstvom, da ponavljajo napake svojih veliko slavnejših predhodnikov. Za skoraj vsako napako, ki je zaznamovala vmešavanje Zahoda v jugoslovansko krizo po letu 1991, lahko najdemo predhodnika pri vpletenosti velesil na Balkanu v devetnajstem stoletju. Vendar se za razliko od Metternichov in Sa-lisburyjev Christopherji in Hurdi poznega dvajsetega stoletja ne morejo zgovarjati, da se srečujejo s primerom brez predhodnika v zgodovini. (Str. 91.) Almond ugotavlja, da je Metternich poskušal ohraniti otomanski imperij, tako kot je George Bush poskušal rešiti Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Med krizo na Balkanu leta 1876 “so v Whi-tehallu upali, da bodo Otomani učinkovito zadušili upor” (str. 99). V 90. letih tega stoletja so Britanci še vedno upali, da bo najmočnejša sila na Balkanu – tokrat Srbi – hitro strla uporniške Hrvate in Muslimane. Zahodu ni pomembno, na čigavi strani je pravica, temveč kdo je močnejši. Almond ponovno povezuje sedanjost z zgodovino: “Bilo je jasno, da je Disraeli zaničeval balkanska ljudstva (in) ni skrival preference, da bi nad njimi vladala močna imperialna roka” (str. 100). Bistvo Almondove zgodbe je, da je Srbija, s tem ko je za vsako ceno poskušala ustanoviti Veliko Srbijo, izkoristila želje Zahoda, ki si je prizadeval, da bi na Balkanu vladala imperialistična sila. Po Almondovem mnenju ne gre toliko za to, da je Srbija Zahod speljala na led, kolikor za to, da je v določenem smislu Zahod sodeloval s Srbijo. In Srbom “je bila prva svetovna vojna samo tretja vojna na Balkanu na poti k njihovemu končnemu cilju – Veliki Srbiji” (str. 81). V nasprotju z Malcomovo ugotovitvijo Almond zatrjuje, da “so bili Mi-hajlovićevi četniki samozavedno zvesti viziji Jugoslavije kot ‘velike Srbije’“ (str. 138). Pa vendar je Winston Churchill podprl Tita in komuniste, ki so si oblast pridobili s silo. Tito je vladal do leta 1980 z izkoriščanjem etnične napetosti v Jugoslaviji, po njegovi smrti pa je Jugoslavija začela razpadati. Almond zatrjuje, da jedro procesa razpadanja ni bila Hrvaška, temveč Kosovo. In to zato, ker je večina Srbov grajala Tita za zagotovitev avtonomnega statusa Kosovu v jugoslovanski federaciji, saj je Kosovo “srbsko narodno svetišče” (str. 190). Milošević je izkoristil kosovski mit o srbski žrtvovanosti, da je zanetil plamen ponovno oživete ideologije Velike Srbije. Napad na Slovenijo in Hr- vaško je bil le posledica procesa, ki ga je vnel kosovski mit. Zahod se je odzval tako, da si je posredovanje postavil za cilj sam po sebi. “Ne glede na to, koliko je bilo ubitih ali koliko obljub je bilo prelomljenih, vedno je obstajala še nova zadnja možnost za mir” (str. 289). Pri Almondu je še pomembnejša ugotovitev, da obstaja med ruskim položajem v bivši Sovjetski zvezi in vlogo Srbije v Jugoslaviji usodno pomembna paralela. Ruske manjšine v vseh drugih bivših ruskih republikah so po srbskem zgledu žrtvovanosti ustvarile mi-riado pozivov kot opravičilo za agresijo. Almond nedvomno upravičeno trdi, da kot so Srbi zahodnjake prepričali in preslepili, da sprejmejo njihovo zahtevo po de facto nadzoru nad večjimi deli Hrvaške in Bosne in Hercegovine, v katerih sploh niso imeli večine, tako so zahodne vlade in mediji popolnoma sprejeli ruske argumente o preganjanih manjšinah na primer v Moldovi in v baltiških državah (str. 345). Položaj v Čečeniji potrjuje Almon-dovo interpretacijo, medtem ko se nasilje na Kavkazu nadaljuje. Almond meni, da je nevarnost nadaljevanja srbske agresije v tem, da je le-ta ustvarila moralno klimo, v kateri bo Rusija svet pahnila v ponovni nered, saj bo poskušala vzpostaviti stari imperij, ki mu je vladala v obdobju komunizma. “Maščevanje zgodovine še vedno koraka naprej” in “včerajšnji ljudje, ki so zasidrani na raz-jedeni gotovosti hladne vojne, nas slepo vodijo v prihodnost” (str. 354). V delu Balkan express: fragmenti z druge strani vojne Slavenka Drakulić, esejistka in novinarka hrvaškega rodu, predstavi literarno ekskurzijo o tem, kako je Hrvaška preživela vojno za neodvisnost od Jugoslavije: “Mit o Evropi, o naši skupni pripadnosti evropski družini in kulturi, pa četudi bi v njej imeli le položaj revnih sorodnikov, je ugas- Čitalnica 291 novo na tujem nil. Ostali smo sami s svojo novo pridobljeno neodvisnostjo, novimi državami, novimi simboli, novimi avtokratskimi voditelji, a brez sence demokracije” (str. 9). Te začetne vrstice nakazujejo ton celotne knjige. Naslovi nekaterih poglavij izdajajo njen privilegirani položaj: “Večerja v Harvardskem klubu”, “Grenki kapučino”, “Pariz – Vukovar”, “Čevlji z visokimi petami”. Bralec spozna, da Drakulićeva o vojni piše iz zelo privilegiranih, ugodnih in varnih točk: glavno mesto Hrvaške, Zagreb, Dunaj, London ali Pariz. Ne pozabi nam povedati, kdaj je pila kapučino ali drago francosko vino. In velik del teksta je posvečen opisu njenih nakupovalnih dogodivščin. Tisti, ki poznajo klasično delo Thorsteina Veblena Theory of Leisure Class, bodo Drakulićevo knjigo bržkone označili kot vojni dnevnik privilegiranega razreda, ki ga je napisal član istega razreda. Dejstvo je, da so bili Zagrebu večji spopadi prizanešeni (čeprav so bila druga hrvaška mesta porušena), tako da je Drakulićeva resnično ujela pomembno in točno dimenzijo vojne, vendar bi bilo narobe knjigo brati kot reprezentativno poročilo. Na poti iz Harvarda Drakulićeva na letalu piše, da “ni enostavne, jasne ločnice med dobrimi in zlemi tipi” (str. 14), in doda, “beseda ‘dom’ se je zataknila v mojem grlu, kot da bi se zaradi nje zadušila, če bi jo poskušala izgovoriti naglas”. V poglavju, ki ga je pisala, ko je pila kapučino v kavarni na najbolj modnem trgu v Zagrebu, se spominja: “Nekaj tednov kasneje, ko se vračam s kratke poti v London, zaslišim deklico, staro kakšnih dvanajst let, ki med letom čez Hrvaško reče prijateljici: ‘Če bi morali zasilno pristati v Zagrebu, bi se morala zlagati, da nisem Srbkinja, če ne, bi me ti Hrvati na mestu ubili’” (str. 29). Tretji dan vojne na Hrvaškem Dra-kulićeva piše: “Vzela sem dokumente, računalnik in se v družbi obeh psov odpeljala iz Zagreba” (str. 31). Spominja se večerje, ki jo je pripravila prejšnjo nedeljo, pasta al bianco z rdečim cabernetom. Sirene za zračni napad so zmotile večerjo in se kasneje ponovile: Pozno popoldne, ko se je oglasil drugi alarm, sem bila v svoji sobi. Ugasnila sem luč in v polmraku strmela v droben rožast vzorec na tapetah Laure Ashley, ki sem jih kupila v Londonu v začetku julija, ko je Jugoslovanska ljudska armada poslala prve bombe na Slovenijo... Medtem ko sem si ogledovala različne vzorce v razkošni trgovini na King’s Road, mi je bilo jasno, da je po svoje absurdno kupovati take stvari v trenutku, ko gorijo in se rušijo cele hiše. Hkrati pa sem vedela, da to počnem vojni navkljub... (str. 34). Nedeljsko jutro v dunajskem Museum Kaffe je ozadje za šesto poglavje, v katerem opisuje zločine ustašev med drugo svetovno vojno (a niti z besedico ne omeni zločinov srbskih čet-nikov). Sedmo poglavje začenja z naslednjimi vrsticami: “Bilo je tik pred božičem 1991. Za nekaj dni sem prišla v Pariz in spočetka sem bila tako zelo daleč od vojne, kot je sploh mogoče” (str. 53). V nadaljevanju podrobno opisuje, kako se je kopala v kadi in zraven premišljevala o padcu berlinskega zidu. Dan preden je Evropska skupnost priznala Hrvaško kot državo (19. januarja 1992) Drakulićeva prizna: Občutim razdvojenost. Tako mi je pri srcu, kot da so mi vzeli preteklost, otroštvo, izobrazbo, spomine in čustva, kakor da je bilo vse moje življenje napačno, ena sama velika pomota, laž in nič drugega... Upam, da bom vzljubila svojo domovino. Vem, da so to v tem slovesnem trenutku čudne besede. (Str. 70.) Vredno je omeniti, da se Drakuli-ćeva v svoji razpravi o Franju Tuđmanu ne osredotoči na njegove vloge partizanskega generala, zgodovinarja, državnika, zapornika zaradi verbalnega delikta (povzeto po Amnesty International leta 1985) ali prvega demokratično izvoljenega predsednika Hrvaške. Namesto tega nam ponudi Tuđ-mana, ki pije kapučino v poglavju z naslovom “Predsednik pa pije kavo na Jelačićevem trgu”. Drakulićeva piše: ”V svoji temno sivi obleki, z belo srajco in s temno modro kravato okrog vratu je počasi srebal kavo: stavim, da kava ni bila turška, ker takšno pijejo tisti srbski barbari, mi Evropejci pa pijemo eks-presno ali kapučino ali pa mogoče ‘me-lanž’“ (str. 121). (Če smo že pri pitju kave, moram hitro dodati, da na tisoče Hrvatov še vedno pije turško kavo. In pitje turške kave ni izključno srbski običaj.) Tuđman je prikazan, kakor da je ravnodušen za proteste, ki potekajo na trgu, medtem ko on pije svojo kavo: “Z mesta, kjer je sedel, so bili s širše zgodovinske perspektive zanj nevidni in neobstoječi, bili so malenkost v primerjavi s tem, da je Hrvaško nekaj dni prej priznala Evropska skupnost, da so se uresničile tisočletne sanje hrvaškega naroda” (str. 128). V zaključnih poglavjih začne Dra-kulićeva filozofirati. Prijatelj iz Amerike jo je vprašal, kako se je moglo zgoditi, da je prišlo do vojne v Jugoslaviji, ki je bila najliberalnejša in najrazvitejša med komunističnimi državami. Po besedah Drakulićeve: Odgovor se mi zdi tako preprost, da se ga skoraj sramujem: svojo svobodo smo prodali za italijanske čevlje. Zahodnjaki radi pozabljajo na enega ključnih podatkov o Jugoslaviji, zaradi katerega smo se razlikovali od drugih državljanov vzhodnega bloka: imeli smo potne liste in lahko smo potovali. In imeli smo dovolj denarja, ki ga nismo mogli investirati v gospodarstvo... potem pa gremo nakupovat. Ja, hodili smo na- 292 Čitalnica novo na tujem kupovat v bližnja avstrijska in italijanska mesta. Vse smo kupovali – obleke, čevlje, kozmetiko, sladkarije, kavo, celo sadje in toaletni papir. (Str. 152.) Zaradi vsega tega nakupovanja po mnenju Drakulićeve Jugoslovani niso uspeli “ustvariti političnega podzemlja ljudi z demokratičnimi, liberalnimi vrednotami, ki bi po polomu komunizma prevzeli vodstvo” (str. 153). Komunizem ni uspel, izbruhnil je nacionalizem in Jugoslavija je bila pahnjena v vojno. Z ozirom na banalnost Drakulićeve analize vojne na Balkanu, je presenetljivo, da je avtorica postala ljubljenka nove levice in da je najbolj znana hrvaška pisateljica v ZDA. Na platnicah njene knjige najdemo izjavo iz New York Timesa, ki zatrjuje, da je knjiga “ganljiva in zgovorna”. Chicago Tribune piše, da knjigo “moramo prebrati”. Boston Phoenix primerja njeno knjigo z “deli Prima Levija o Auschwitzu”. Vendar je morda poveličevanje pripovedovanja Drakulićeve o vojni z vidika privilegiranega razreda sociološko pomembno samo po sebi; morda nam izdaja nekaj o Zahodu. Večina bralcev del Drakulićeve lahko veliko bolje razume njen odnos do tapet Laure Ashley in njenih kopeli, kot bi lahko kdaj dojeli hrvaško, slovensko ali bosansko prizadevanje za neodvisnost. Ravno nasprotno pa si povprečen Hrvat nikoli ne bo mogel privoščiti tapet Laure Ashley ali potovati z letalom v London, Pariz ali Dunaj. Slavenka Drakulić govori v imenu generacije fin de si`ecla drugam usmerjenih Zahodnjakov, ki razumejo dekadenco, a se obotavljajo, ko so izpostavljeni različnim notranje usmerjenim ciljem na Balkanu, kot tudi nacionalnim interesom in namenom tujih sil, ki še vedno izkoriščajo Balkan za pospeševanje svojih ciljev. Drakulićeva je pred vojno zbežala tako, da je odpotovala v Pariz, kjer je pila dobro vino: in pov- prečen Zahodnjak oponaša njen beg, ko gleda vojno na televiziji – mediju, ki emocionalno ustvarja varno razdaljo – medtem ko srka svojo najljubšo pijačo. Drakulićeva je reprezentativen potepuh sodobnega fin de si`ecla: primanjkuje ji le ostra samokritičnost Charlesa Baudelaira iz prejšnjega fin de si`ecla. In kaj lahko zaključimo, ko preberemo vse te in še veliko drugih knjig o vojni na Balkanu? Argumenti so tako zapleteni, stališča med seboj tako nasprotna in dejstva tako vprašljiva, da ostanemo paralizirani. Mary Gross, ena od mojih podiplomskih študentk, je ponudila izhod iz te analogije: Raymond, av-tistični učenjak v filmu Rainman, frus-trira svojega brata z nenehnim mrmranjem besedila iz skeča Abbota in Costella “Kdo je prvi na vrsti”. Brat na koncu zakriči na Raymonda: “Tega nikoli ne boš ugotovil. To ni uganka. To je šala. Moral bi se smejati.” Zahodni voditelji, avtorji in potrošniki informacij, na zelo podoben način mrmrajo fraze o tej vojni, ki se nikakor ne ujemajo: “vse strani so enako krive”; “Srbi so zakrivili devetdeset odstotkov grozodejstev”; “če bi le lahko razdelili Bosno...”; “Bosna je država”; “...globoko vsajena etnična sovraštva...”; “...sužnji zgodovinskih sil...”; “Srbi so resnične žrtve”; “a gre resnično za genocid?”; in tako naprej. Potrebujemo nekoga, ki bo zakričal: “Tega nikoli ne boste ugotovili. To ni uganka. To je zločin. Morali bi ga zaustaviti.” In pristavimo lahko: “Če ne boste uspeli zaustaviti tega zločina, potem to ne bo več zločin.” PRIPOROČLJIVO NADALJNJE BRANJE Mark Almond, Europe’s Backyard War: The War in the Balkans. London, Heinemann, 1994. Norman Cigar, Genocide in Bosnia: The Policy of “Ethnic Cleansing”. Colle- ge Station: Texsas A&M University Press, 1995. Aleš Debeljak, Somrak idolov. Založba Wieser, Celovec-Salzburg, 1994. Slavenka Drakulić, Balkan ekspres: fragmenti z druge strani vojne. Prevod Alenka Puhar: Rotis, Maribor 1993. Hans Magnus Enzensberger, Civil Wars from L.A. to Bosnia, New York: New Press, 1994. Noel Malcom, Bosnia: A Short History. New York: New York University Press, 1994. Alexandra Stiglmayer (ed.), Mass Rape: The War against Women in Bosnia-Herzegovina. Lincoln: University of Nebraska Press, 1994. Stjepan G. Meštrović je profesor sociologije na univerzi A & M v Texasu in avtor dela Balkanization of the West; Habits of the Balkan Heart in The Road from Paradise. Avtor je veliko pisal in predaval o vojni v Bosni in o Balkanu. Iz revije Society, november/december 1996, str. 70–80. Silva Bratož Čitalnica 293 74 1 1 . i ¦ K ,:¦{; CÜ §rl ; iS i ^p-K-^ ¦¦&& % .:i! ' K, r ' jlV * ^¦s^".-. ¦J^Jaj ¦** t %j ^. : .*- ¦ ¦ F9Tm If >«=L*L ^-is1-* ft-äfe* POVZETKI terialističnih vrednot na eksistenco in delo predavateljev. Špela Mlakar PREMESTITVE: (Povzetek) HOJA Avtorice izhaja iz tematizacije dejstva, da umetniško delo zavzema prostor, ki se definira ob vsakem posameznem umetniškem delu. Kip je določljiv z uporabljenim materialom, slika je omejena s svojimi robovi ali okvirjem, pri akcijah v izven-galerijskem prostoru. pa postane prostor umetniškega dela problematičen. Vnašanje akcije hoje kot umetniškega dejanja pa nakazuje pozicijo, ki se nahaja med umetniško akcijo in vsakdanjikom. Umetnost se še odkar obstaja (zavestno ali podzavestno) nanaša na vsakdan, vendar kadar je to posnetek vsakdanjika, to ni resničen svet, je le slika nekega resničnega sveta. Članek zatem obravnava problematiko vsakdana, hoje v umetnosti, kot se na primer manifestira v situacionističnih dérivejih. Kolaš Golo mesto {The Naked City, 1957), je zapis situa-cinonističnega spektakla hoje. Takšen zapis je, v nasprotju z UCOG-144 Marka Peljhana, ki se ne internet zapisuje v dinamičnem, “diagramskem” stanju. Omenjene akcije so idealni primeri za analizo pozicije umetniškega dejanja, okolja v katerem se znajde in pozicije gledalca. Odnosi nastali med temi tremi pa so bistvo efektivnosti takšnega dela. Ključni pojmi: umetniško delo, umetniško dejanje, kreiranje situacij, dérive, vsakdanje šivi jenje. Artur Štern SESTOP UČITELJEV (Povzetek) Esej opisno in analitično govori o nekaterih objektivnih pojavih, ki so v sodobnem času spremenili odnos univerzitetnih pedagogov do sebe in svojega dela, do svojih slušateljev in do sveta. Loteva se univerzitetne nomenklature, obravnava univerzitetno hierarhijo in gerontokracijo, negativno selekcijo na univerzi, izpostavi takoime-novani paradoks neumnega profesorja, komentira naraščajočo vprašljivost znanja, znanosti in učiteljeve avtoritete, pa tudi negativne vplive radikalnega feminizma, kapitalizma in vulgarno ma- Ključni pojmi: visokošolska pedagogika, univerzitetni nazivi, visokošolska gerontokracija, negativna univerzitetna selekcija, vprašljivost znanosti, radikalni feminizem, kapitalistične vrednote, vulgarni materializem. Miro Cerar, Igor Lukšič SVOBODA INFORMIRANJA, JAVNOST DELOVANJA IN DEMOKRACIJA (Povzetek) Članek predstavlja zakonsko ureditev na področju svobode informiranja v Sloveniji. Avtorja analizirata prehod Slovenije v strankarsko demokracijo skozi polje svobode informiranja in javnost delovanja. Demokratizacija ni prinesla še v prvih korakih tudi več svobode na področju informiranja, temveč se je v imenu boja proti staremu zatekala v omejevanje ali vsaj grošnje po omejevanju svobode informiranja in javnosti delovanja. Avtorja prikazujeta politizacijo medijev, ki se je postopno otopila. Predstavitev se omejuje na zakonodajni okvir, mestoma pa avtorja analizirata posamezne primere kot sta npr. primer Rizman in sodba ustavnega sodišča o zakonu o RTV. Članek obravnava tudi svobodo informiranja skozi razmerje med dršavo in dršavljanom, vlado in upravo, sodstvom, varstvom osebnih podatkov in javnostjo delovanja političnih strank in društev. Ključni pojmi: svoboda informiranja, javnost delovanja, demokracija, ustava, ustavno sodišče Dejan Jelovac SOCIOSISTEM-V-TRANZICIJI (Povzetek) Na podlagi predhodnega fenomenološkega poglabljanja v bistvo temeljnih fenomenov post-socialistične tranzicije kot nosilnega drušbenega procesa/gibanja, ki smo mu ravnokar priča na tleh trans-boljševističnih sistemov v srednje in vzhodnoevropskih dešelah, prinaša prispevek poskus njihove teoretske posplošitve v obliki zakona mor-fogeneze še-ne-sistema v tranziciji k visoko razviti moderni drušbi. POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 297 Klju~ni pojmi: fenomenologija, tranzicija, post-socializem. Andrej Pinter: KAKO SEMIOTIČNO MISLITI DRUŠBOSLOVNO TEORIJO IN KAKO DRUŠBOSLOVNO MISLITI SEMIOTIČNO TEORIJO (Povzetek) Brez velikih besed o tem problemu je v sodobni semioti~ni teoriji jasno, da je v tem trenutku ~as prelomen za celotno semioti~no polje. Semiotika kot raziskovalna usmeritev se namre~ zelo o~itno le s te{avami soo~a s klju~nimi problemi v obliki svojega znanstvenega statusa, svoje prepoznavnosti in svojih mo{nosti nadaljnjega razvoja. V zadnjem ~asu so se znotraj dominantne semio-ti~ne smeri pojavili trije zanimivi poskusi, kako s semiotiko prebroditi te{ave, ki ji stojijo napoti. Eden od treh je avtorski projekt Klausa Bruhna Jensena, v katerem je danskemu avtorju uspelo zdru{iti {iroko interesno polje semiotike skupaj s klasi~no dru{boslovno mislijo. V ~lanku je postopek zdru{itve prikazan na osnovi analize semio-ti~ne epistemologije, ki jo v svojem projektu privzame Jensen. V nadaljevanju pa so predstavljene in komentirane tudi nekatere Jensenove konkretne teoretske inovacije, ki so relevantne za nadaljnji razvoj semioti~ne teorije in ki se, po drugi strani, tudi suvereno vme{~ajo v korpus klasi~nega dru{-boslovja. Klju~ni pojmi: semiotika, epistemologija, dru{-boslovje, teorija znanosti. ABSTRACTS Špela Mlakar MOVEMENT IN THE CITY: WALKING (Abstract) The author’s point of departure is the conceptualisation of the fact that a piece of art takes up space which is defined for each artefact separately. A sculpture can be defined with the material used and a painting is limited by its edges or frame. But with actions performed outside a gallery, the space of a piece of art becomes problematic. The introduction of the act of walking as an artistic action occupies a position between the artistic action and everyday reality. Since its beginnings, art has consciously or subconsciously been related to the everyday life. Nevertheless, if it is merely an imitation of everyday existence, art is no longer the real world, but merely an image of the real world. The article continues with a discussion of the problem of everyday life and of walking in art as manifested in situationist dérivés. The collage entitled The Naked City (1957) is for instance a record of a situationist walking spectacle. This kind of a record is directly the opposite of the UCOG-144 by Marko Peljhan, which is recorded on the Internet in the dynamic form of a »diagram«. These kind of actions are ideal for the analysis of the position of an artistic act, of the environment in which they are set and of the spectator’s position. Relations between these three elements represent the essence of the efficiency of such a work. Keywords: work of art, artistic act, the creation of situations, dérivé, everyday life Artur Štern THE FALL OF TEACHERS (Abstract) The article describes and analyses certain objective phenomena which have recently changed the attitude of university teachers towards themselves and their work, towards their students and towards the entire world. It analyses the university nomenclature, discusses the university hierarchy, gerontocracy and negative selection, exposes the so-called paradox of the stupid professor, comments upon the falling quality of knowledge, science and the teacher’s authority, and touches upon the negative influences of radical feminism, capitalism and vulgar materialistic values on the living standard and work of lecturers. Keywords: university pedagogy, university titles, university gerontocracy, negative university selection, failure of science, radical feminism, capitalist values, vulgar materialism 298 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN Miro Cerar, Igor Luk{i~ FREEDOM OF SPEECH, PUBLIC ACTIVITY AND DEMOCRACY (Abstract) The article discusses the legislation existing in the sphere of the freedom of speech in Slovenia. The authors analyse the Slovene transition to multi-party democracy in view of the freedom of speech and public activity. The first stages of de-mocratisation have failed to increase the freedom of speech. On the contrary on behalf of the struggle against the old, they have resorted to the restriction of or at least threats regarding the restriction of the freedom of speech and public activity. The authors describe the politisation of the media, which has gradually lost its force. Their description is limited to the legislation, but the authors also touch upon individual cases such as the Rizman case and the Constitutional Court’s verdict on the Law of the Radio and Television. The article moves on to discuss freedom of speech also from the point of view of the relationship between the state and citizen, between the government and administration, jurisdiction, protection of personal data and public activities of political parties and societies. Keywords: the freedom of speech, public activity, democracy, the Constitution, the Constitutional Court Dejan Jelovac SOCIAL SYSTEM IN TRANSITION (Abstract) The article is based on a preliminary study of the phenomenological analysis of the basic phenomena of the post-socialist transition period as a foundation of the social process or movement which is currently underway in the Central and Eastern European countries of trans-Bolshevik systems. It contributes to the general effort of creating a theoretical generalisation of these phenomena, in the form of the morphogenetic law of a transitional system-to-be, developing into a highly advanced modern society. Keywords: phenomenology, transition, post-socialism Andrej Pinter HOW TO THINK ABOUT THE THEORY OF HUMANITIES IN TERMS OF SEMIOTICS AND HOW TO THINK ABOUT THE THEORY OF SEMIOTICS IN TERMS OF HUMANITIES (Abstract) No big words need be lost on this problem in order to make it clear in terms of contemporary semiotic theory that a turning point has come for the entire sphere of semiotics. It is obvious that semiotics as a line of research has run against great problems in dealing with the key issues of its scientific status, distinctive character and possibilities for further development. Recently, three interesting attempts at solving these problems of semiotics have been made within the dominant semiotic trend. One of these is a project by Klaus Bruhn Jensen, with which this Danish author has succeeded in merging the wide interest field of semiotics with the conventional thought of the humanities. The article presents this merging procedure on the basis of an analysis of semiotic epistemology undertaken by Jensen in his project. The article continues by presenting and commenting upon some of Jensen’s theoretical innovations which are relevant for the further development of semiotic theory and which also have a firm place within classical humanities. Keywords: semiotics, epistemology, humanities, the theory of science ZUSSAMENFASSUNG Špela Mlakar BEWEGUNG IN DER STADT: DAS GEHEN (Zusammenfassung) Die Autorin geht aus der thematisierten Tatsache hervor, daß das Kunstwerk einen Raum einnimmt, der sich bei jedem einzelnen Kunstwerk gesondert definiert. Die Statue wird durch das benutzte Material bestimmt, das Bild ist durch seine Ränder oder den Rahmen eingeschränkt, bei Aktionen ausserhalb des Austellungsraumes wird POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 299 der Raum des Kunstwerkes jedoch problematisch. Das Hinzufügen der Aktion Gehen als künstlerischer Akt zeigt eine Position an, die sich zwischen der künstlerischen Aktion und dem Alltäglichen befindet. Seit die Kunst besteht, bezieht sie sich (bewußt oder unbewußt) auf das Alltägliche; handelt es sich aber um eine Aufzeichnung des Alltätglichen, so handelt es sich nicht mehr um die reale Welt, sondern nur um eine Abbildung irgendeiner realen Welt. Der Artikel behandelt darauf die Problematik des Alltäglichen, des Gehen in der Kunst, wie es sich z. B. in situationistischen Dérives manifestiert. Die Collage „Die nackte Stadt“ (The Nacked City, 1957) ist eine Aufzeichnung des Gehens als situationistisches Spektakel. So eine Aufzeichnung steht im Gegensatz zum „UCOG-144“ von Marko Peljhan, die im Internet in einem dynamischen, „diagrammförmigen“ Zustand festgehalten wird. Die genannten Aktionen sind ideale Beispiele für die Analyse der Position des künstlerischen Aktes, der Umgebung, in der sich das Werk befindet und der Position des Betrachters. Die Beziehungen zwischen diesen drei Faktoren stellen das Wesen der Effektivität eines solchen Werkes dar. Schlüsselwörter: Kunstwerk, künstlerischer Akt, Kreirung von Situationen, Dérive, alltägliches Leben Artur Štern DER ABSTIEG DER LEHRER (Zusammenfassung) Das Essay beschreibt und analysiert einige objektive Erscheinungen, die in der Gegenwart die Beziehung der Universitätspedagogen zu sich selbst und ihrer Arbeit, ihren Hörern und der Welt verändert haben. Das Essay beschäftigt sich mit der universitären Nomenklatur, behandelt die universitäre Hierarchie und Gerontokratie, die negative Selektion an der Universität, rückt das Paradox des sog. dummen Professors in den Vordergrund und kommentiert die anwachsende Fraglichkeit des Wissens, der Wissenschaft und der Lehrerautorität, aber auch die negativen Einflüsse des radikalen Feminismus, Kapitalismus und vulgärer materialistischer Werte auf die Existenz und Arbeit der Vortragenden. Schlüsselwörter: Hochschulpedagogik, Universitätstitel, Hochschulgerontokratie, negative Selek- tion an der Universität, Fraglichkeit der Wissenschaft, radikaler Feminismus, kapitalistische Werte, vulgärer Materialismus Miro Cerar, Igor Luk{i~ INFORMATIONSFREIHEIT, TRANSPARENZ DER AKTIVITÄTEN UND DEMOKRATIE (Zusammenfassung) Der Artikel stellt die Gesetzeslage zur Informationsfreiheit in der Republik Slowenien dar. Die Autoren analysieren den Übergang Sloweniens in ein demokratisches Mehrparteiensystem vom Standpunkt der Informationsfreiheit und Transparenz der Aktivitäten aus. Die Demokratisierung hat in ihren ersten Schritten nicht zu einer größeren Freiheit auf dem Gebiet des Nachrichtenwesens beigetragen, sondern im Namen des Kampfes gegen die alten Strukturen wurden die Informationsfreiheit und die Transparenz der Aktivitäten eingeschränkt oder es wurde mit diesem Schritt gedroht. Die Autoren stellen die Politisierung der Medien dar, die mit der Zeit an Schärfe verloren hat. Die Darstellung beschränkt sich auf den gesetzgebenden Rahmen, stellenweise analysieren die Autoren einzelne Beispiele, wie z. B. den Fall Rizman und den Urteilspruch des Verfassungsgerichtshofes über das Gesetz über die nationale Rundfunkanstalt. Der Artikel behandelt auch die Informationsfreiheit aus der Perspektive der Beziehung zwischen Staat und Bürger, Regierung und Verwaltung, der Justiz, dem Datenschutz und der öffentlichen Transparenz der Tätigkeit politischer Parteien und Vereine. Schlüsselwörter: Informationsfreiheit, Transparenz der Aktivitäten, Demokratie, Verfassung, Verfassungsgerichtshof Dejan Jelovac DAS SOZIOSYSTEM IN DER TRANSITION (Zusammenfassung) Auf der Basis einer vorherigen phänomenologischen umfassenden Auseinandersetzung mit dem eigentlichen Wesen der grundsätzlichen Phänomene der postsozialistischen Transition als tragende ge- 300 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN sellschaftliche Bewegung/Prozeß, wie wir sie auf den Boden der trans-bolschewistischen Systeme in Mittel- und Osteuropa beobachten können, versucht der Artikel diese theoretisch in Form eines Gesetzes der Morphogenese von einem Noch-nicht-System in der Transition zu einer hochentwickelten, modernen Gesellschaft zu verallgemeinern. Schlüsselwörter: Phänomenologie, Transition, Postsozialismus Andrej Pinter WIE KANN DIE GESELLSCHAFTSWISSENSCHAFTLICHE THEORIE SEMIOTISCH, DIE SEMIOTIK ABER GESELLSCHAFTSWISSENSCHAFTLICH GEDACHT WERDEN (Zusammenfassung) In der zeitgenössischen semiotischen Theorie ist man sich bewußt, ohne großes Aufheben über dieses Problem zu machen, daß in der heutigen Zeit die Semiotik an einem Wendepunkt steht. Die Semiotik als Forschungsrichtung kann sich offenkundig nur mit großen Problemen mit ihren eigenen Schlüsselproblemen in der Form ihres wissenschaftlichen Status, ihrer Wiedererkenntlichkeit und ihrer weiteren Entwicklungsmöglichkeiten auseinandersetzen. In der letzten Zeit traten innerhalb der dominanten Richtung in der Semiotik drei interessante Versuche auf, wie die Probleme zu bewältigen wären, die der Semiotik entgegenstehen. Eines dieser drei Projekte ist das Autorenprojekt von Klaus Bruhn Jensen, in dem es dem Dänen gelungen ist, die große semiotische Interessensphäre mit dem klassischen gesellschaftswissenschaftlichen Gedankengut zu verschmelzen. Im Artikel ist das Verschmelzungsverfahren auf Basis der Analyse der semiotischen Epistemologie dargestellt, die Jensen in seinem Projekt übernimmt. Darüberhinaus werden einige seiner konkreten theoretischen Innovationen vorgestellt und kommentiert, die einerseits für die weitere Entwicklung der semiotischen Theorie relevant sind, andererseits sich aber suverän in den Korpus der klassischen Gesellschaftswissenschaft einfügen. Schlüsselwörter: Semiotik, Epistemologie, Gesellschaftswissenschaft, Theorie der Wissenschaft POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 301