Glasnik SED 22 (1982) 1	
12
Lay bach 1689, str. 111; gl. tudi M. Ložar, nav, delo, str. 213.
72	M. Ložar, nav. dalo, str, 214; M, Makarovii, Slovenska ljudske rtoia, str. 42.
73	F. Levstik, Iz minule srečne mladosti, str. 175.
74	F. Levstik, Iz Lašč, 30. julija. Zbrano delo VIII, str, 244.
75	Prim, A. Slodnjak, opomba k navedenemu Levstikovemu besedilu, F. Levstik, Zbrarto delo VIM, str. 411.
76	F, Levstik, Kunčič in Urbanov pes. Zbrano delo II, str, 302.
77	F, Levstik, Igra o krčmaričint rejenki, str. 244.
78	S. Šantel, O izvoru kočevske narodne noše, Kočevski zbornik, Ljubljana 1939, str. 340 d; M. Kundegraber, Gedanken zur Volkskultur der Gottscheer, G40 Jahre Gottschee, Klagenfurt 1970, str. 31 d.
79	F. Levstik, Iz minule srečne mladosti, str, 174,
80	M. Ložar, na. delo, str. 209 d; M. Makarovii, Slovenska ljudska noša, str. 38.
81	F. Levstik, Poglavje o nemškutarski omiki, str. 80.
B2 Levstik je poinal za določeno vrsto irhastib hlač besedo samice (Otročje igre v pesmih, Zbrano delo II, str, 77); to besedo je razložil: „Samice so jerhaste hlače od ene ,same' kože storjene, a ne od dveh" (Zbrano delo II, str, 343). L, 1870 je Levstik izpričal irhaste hlače iz dveh kož; uganka: „Deset mož dve koži vleče proti Pravdanji vasi" (Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi. Zbrano delo IV, str. 1451 namreč pomeni, da si mož oblači irhaste hlače, sešite iz dveh kož (A. Slodnjak, opomba k navedenemu Levstikovemu besedilu, F. Levstik. Zbrano delo IV, str. 529).
83	F. Levstik, li Lašč, 31. marca. Zbrano delo VIII, str. 220.
84	V. Zarnik, Pisma slovenskega turista III, str. 377.
85	F, Levstik, Iz Lašč, 31. marca, str. 220.
86	A, Slodnjak, opomba k navedenemu Levstikovemu besedilu. Zbrano delo VIII, str. 533; da-li = dasi, četudi.
87	M. Pletaršnlk, nav. delo II, str. 231: prega = zaponka.
88	F. Levstik, Iz minule srečne mladosti, str 174 d.
®9 F. Levstik, Spomini o verah in mislih prostega naroda, str. 181 d.
90 F. Levstik, Popotovanje i/ Litije do Čateža, str. 14.
L, Kordesch, Erkloerurtg der heutigen 8ilderbeigabe, Carnt-olia. 2. septembra 1344, št. 71, str. 284 s si.: M. Makarovič -A, Saš, nav. delo, si. na str. 124.
92	Hlače so bile visoko krojene in preširoke.
93	F. Levstik, Pokijuk, str. 117d,
94	F. Levstik, Pismo Franu Erjavcu 2. junija 1877, Zbrano delo XI, str. 253.
95	F, Levstik, Iz minule srečne mladosti, str T 77.
96	F. Levstik, Spomini o verah in mislih prostega naroda, str. 181.
ANGELOS BAŠ
Ce sa od vuka pogovarjaj, te vuk prida.
(Iz Haloz; zapisala Nežka Vaupotič)
r——T
LEVSTIK IN USTNO SLOVSTVO
Pisati in razmišljati □ Levstiku na način kot je bilo tO možno pri Trdini, je skoraj nemogoče, čeprav imata oba nekaj skupnih potez in nekaj skoraj identičnih „videnj" o ustnem slovstvu. Rezultati takega razmišljanja pa so za etnologa karseda raznovrstni, ker postane Levstik naenkrat etnološko „neobvladljiv", čeprav s svojimi deli nudi obilico možnosti tudi za raziskave v tej smeri. O etnoloških problemih, predvsem o ustnem slovstvu, o „ljudskem jeziku" o kolektivni poetiki ali na kratko o „folklori" v Levstikovem delu je možno razmišljati na dva načina:
Najmanj problematična, a strokovno vprašljiva je metoda, s katero iz Levstikovih literarnih, kritičnih, satiričnih, znanstvenih in političnih besedil naberemo stavke, rečenice in podobe, ki jih je Levstik vzel iz živega govora naših podeželenov. Torej od kmeta. Kmetje pa so v naši zavesti - ljudstvo, torej je Levstik vključeval in pisal „ljudski jezik", kakršnega poznamo iz ustnega slovstva. Tem rečenicam in podobam dodamo nekaj veznega teksta, ki je opremljen s citati iz Levstikovih del in zaključek je jasen. Levstik je folklorni pisec, njegov jezik je „ljudski" z vsemi tistimi prvinami, ki ta jezik opredeljujejo kot ljudski. Martin Krpan je človek iz ljudstva, ki govori tudi ljudski jezik, deseti bratje so predstavniki najnižjega, to je našega kmečkega in hkrati slovenskega sloja. Kaj naj ta človek govori drugega, če ne klen ¡n nepopačen ljudski jezik? Levstikovi literarni junaki SO ljudski, čisti folklorni tipi. In Če pretiravam in posplošujem naprej, lahko rečem, da je pisatelj prav z opisi tn z jezikom zadel tipko našega človeka. Iz nepokvarjenega tn specifično podeželskega okolja se junak preseli v literaturo in ta literatura odraža tudi okolje, iz katerega je junak prišel. Literarni junak v vsaki Situaciji reagira po svoje, po naše, torej folklorno. In sklep, Levstik je folklorni pisec. Čeprav pretirana, je taka interpretacija možna, le da do zaključka pridemo po drugačni poti, z ekscerpiranjem folklornega gradiva iz Levstikovega zbranega deta. Raziskovalec že iz Levstikovega literarnega dela izlušči precej pomembnih informacij, ki mu dopolnijo sliko o ustnem slovstvu, o kolektivni poetiki in zabeleži dejstva, da so elementi folklore prisotni v Levstikovi literaturi. Te folklorne elemente tudi opiše, jih primerja in vgradi v sistem splošne folklorne poetike. Hvalevredno dejanje, vendar le do tedaj, ko v ta proces ni vključen sam Levstik kot literarni ustvarjalec. Elementov folklorne poetike Levstik ne skriva, nasprotno jih favorizira, vendar se je pri literarnem tekstu treba vprašati, na kakšen način to dela. Gre za banalno „citiranje" ali za uveljavljanje folklornega sloga in jezika kot edine slogovne in jezikovne alternative literarnega jezika? .
Problem se za raziskovalca postavi že ob pojmu ljudskega jezika. Literarni zgodovinar vključi ta jezik v kontekst celotnega literarnega dela, konkretno ozadje ljudskega jezika (z njegovo folkloristično ali etnološko povednostjo) pa je prepuščeno folkforistu ali etnologu, ki si začne razbijati glavo z vprašanjem kaj je ljudski jezik. Je to jezik našega kmeta? Torej je „ljudski" jezik kmečki jezik? So te terminološke zadrege strokovnega ali ideološkega značaja? Kakorkoli že, nazadnje si raziskovalec (folklorist) prizna, da vprašanja ljudskega jezika ne more rešiti sam, čeprav se po svoji strokovni usmerjenosti ukvarja z njim. Nastanejo celo dvomi, ali je vprašanje „ljudskega jezika", res izključno folkloristično področje.
Glasnik SED 22 (1982) 1
12
Če pa so dvomi še večji, se nekam v globino folklor «stične duše prikrade dvom, ali je sploh poklican, da razsodi, kaj je ljudski jezik in Če ta pojem ni zgolj fikcija alt dediščina tradicije ali celo idejno (politična) zabloda. V takem stanju začne klicati na pomoč literarno zgodovino, še bolj pa jezikoslovje oz, specializirano vejo, sociolingvis-tiko. Ker pa so časi interdiscipliniranih posvetovanj, na katerih bi lahko reševali te probleme, že za nami, ostajajo problemi nerešeni; oziroma jih lahko rešuje le literarna zgodovina ali jezikoslovje. Ti dve stroki sta jih že uspešno rešili in folklorist se hočeš nočeš mora posloviti od njih, čeprav mu tradicionalni način dojemanja problematike (folklore v literaturi) ne da miru in še enkrat onemoglo, kot iz protesta, vzklikne: „Levstik je bil naš človek, pisal je v ljudskem duhu in jeziku, njegova literatura je ljudska literatura." Za morebitne bralce, kt probleme poznajo širše pa kot v opravičilo doda: „No ja, stvari niso tako enostavne. V Levstikovem literarnem delu je močno občutiti folklorno poetiko, a na svojstven, Levstikov način." Ko pa se že čisto zresni, pristavi še besede o drugačnem in samosvojem pojmovanju in vključevanju folklore v Levstikovih literarnih delih. Na pol otožno se zave, da je romatika že prešla, da je bila potem še meščanska revolucija, da smo se začeli zavestno oblikovati v narod in da so vse to reči, ki folklori in folkloristiki začenjajo dajati drugačne predznake in da se zato tudi o folklori pri Levstiku ne da govoriti več na način, ki smo ga lahko uporabili za romantiko ali za popularne pisce. Levstik je umetnik; umetnost pa je tisto spolzko področje, kjer se spotakne največ folklorističnih udov.1
Drugi način razmišljanja pa upošteva Levstikova dela kot gradivo, oz. si raziskovalec izbere predvsem „nelite-rarna" ali „realistična" besedila in iz njih razbere in predstavi folkloristično ali etnološko gradivo, o katetem nekaj pove Levstik sam. To pa so t. im, pričevanja o, s posebnim ozirom na. Raziskovalec nekoliko zataji eno od svojih nagnjenj, iz troživke se spremeni v dvoživko ali pa celo opusti svoj amfibijski značaj in se kot enospolnik spretno vrti med čermi etnologije in folkloristike. Med stalnim in napornim manevriranjem med čermi pristane v fatamorgano enega samega odrešilnega otočka. Ali drugače: nevarni večplastnosti literature obrne hrbet, da slovo še intuitivnim razlagam in se ne sprašuje več o folklori v Levstikovih deiih, ampak načne problem Levstikovega mnenja o folklori, konkretno o ustnem slovstvu. Tu je laže, ker je gradiva zadosti, zmoti se lahko le v interpretaciji. Če pa mu uspe vsaj delno nabrati mnenja o, lahko drugi bolj podkovani interpreti na podlagi zbranega gradiva popravljajo napake v interpretacijah. Gradivo pa mu je kot ščit za katerega se lahko skrije, ne da bi mu bilo enkrat samkrat treba povedati, kako je s folkloro pri Levstiku ali pa celo kaj opredeljevati — alt gre za folklorizirajoči realizem, ali gre za prevrednoteno folkloro v Levstikovem delu, ali pa gre za folkloro, za katero, kot je znano, Levstik ni imel pravega posluha... Ob vseh teh neprijaznih problemih, ki jih pred etnologa in folklorista postavlja Levstik, se zdi ta druga metoda še najmanj problematična in še najbolj zanesljiva. Zanesljiva seveda zaradi možnosti neinterpreta-cije. Zato se je tudi lotevam.
Mladega Levstika je privlačeval čudežni svet pravljic in ljudskega verovanja, ki se ga z nostalgijo spominja v zrelejših letih. Ta svet, etnološko pričevalen, nam Levstik predstavi v delu Spomini o verah in mislih prostega naroda. V teh vaških pripovedih je Levstik videl ~ poezijo. Spomine na ta pripovedovanja zato opremlja z
razmišljanji o usodi verovanj, vraž in pripovedk. Vse skupaj je prikupno, lepo in neverjetno, je zabavna literatura, ki jo ponavlja zaradi literature. Vse pa je še zmeraj le vraža, ki pa se umika napredku in omiki. Toda z vraževerjem se izgublja — poezija.2 Levstik ohranja vražjeverske zgodbe ne kot etnofog, ampak kot literat, zaradi njihove poetične lepote, zaradi poezije, čeprav so to le zgodbe za smeh in ne za „nauk". Podobno je ustno slovstvo doživljal tudi Trdina in njegove besede o poeziji ljudskih zgodb so skoraj identične Levstikovim, Druži pa ju Še misel, da je folkloro potrebno ohranjevati ne samo zaradi literarnosti, ampak tudi zato, ker predstavlja pri majhnih narodih nepogrešljiv člen med preteklostjo in sedanjostjo, oziroma nadomestuje našo preteklost in zgodovino. Za Levstika je ustno slovstvo zgodovina sama, saj pravi, da sta jezik in pripovedka „zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski narod, k! druge zgodovine nima,"3
Poleg literarnosti je to za Levstika edini dovolj močan razlog, da se ustno slovstvo zapisuje. Levstik sam pa ni sistematično zapisoval in v tem se že začenja ločevati od Trdine, Levstik ni zapisoval, ker za to ni imet smisla ali bolje, ker mu v danem kulturnem in političnem trenutku in programu zgolj etnografsko gradivo ni več zadoščalo v preprosti obliki ljudske proze in poezije. Ta mora zasijati v vsej poetični lepoti in v dognanem jeziku in literarni obliki. Zato Levstik kot urednik Vrtca sprejema za objavo ljudsko poezijo, ki pa jo popravlja in dopolnjuje. S tem gradi ali potrjuje svoj estetski nazor in z objavljanjem popravljenega slovenskega in prevedenega srbohrvaškega, češkega in ruskega ustnega slovstva utira tudi misel o zgodovini naroda tn narodov. Srbske in druge slovanske junaške pesmi, balade in pripovedke so „sredstvo" estetsko-leposlovne in kulturno-politične „vzgoje," Z objavami je hotel opozoriti bralca na „pripovedne motive, ki bi jih moralo naše pripovedništvo obdelati vsaj zdaj, če jih ni moglo v srednjem veku, ako bi se hotelo organsko razvijati skozi vse faze evropske povesti."4 Levstikovo „Vrtčevo" nebanalno „folkloriziranje" je imelo podlago že v Spominih o verah in v delu Iz minule srečne mladosti. Omenjeni deli odsevata v grobih obrisih tudi Levstikov literarni program, ki ga je celovito podal v Potovanju od Litije do Čateža. Bolj kot literarni program je za nas zanimivo etnološko gradivo, ki nam ga to delo ponuja. Ne smemo pa prezreti še drugih del, v katerih so ali zapisi ustnega slovstva ali avtorjeve opombe in mnenja o njih itd. To gradivo t® sicer v drobcih, kot n.pr. tisti podatki O ljudskih nekanoniziranih svetnikih, n. pr. o Korantu (Pustu), ki po ljudskem verovanju „v nebesih za vrati na svojem plaščki sedi in goslice v roki drži.'" Drobce folklornega gradiva zasledimo celo v političnih in satiričnih spisih, saj nam v članku Dopisne srake ohranja pesem zazibalko s kratkim komentarjem.6 Najdemo pa še kitico Kančnikove pesmi: Nesreča je velika za vsakega moža, ki takega malika na glavo nakopa.'
Najobširnejše in neposredno pa je Levstik spregovoril o ljudski poeziji v Potovanju, kjer ugotavlja, da ljudska poezija umira: „Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se še ni do sedaj nabralo, posebej se ne bo dobilo več dosti izvirnega."8 Za izvirno in narodno potreba pa je Levstik štel le junaške pesmi kakršne je poznal iz srbskega
(Nadaljevanje na 21. str.)
Glasnik SED 22 (1982) 3	1
2
(Nadaljevanje z 12. str.)
izročila ali pa tiste redke slovenske, ki jih delno zna še „kakšna babuška."9 Ljudska pesem je za Levstika povedna le takrat, ko prinaša vsaj delček naše zgodovine. V deseterskem verzu junaških pesmi pa vidi Levstik tudi formalno opozicijo nemškemu ljudskemu verzu, ki da izpodriva slovenske in slovanske oblike.10 Tu misli Levstik na poskočnico, ki jo je odklanjal prav zaradi domneve, da gre za nemško obliko tn jo zato še v drugih spisih večkrat omenja in odklanja. Na stanje ljudske Pesmi pri nas gleda Levstik sploh precej pesimistično, saj v Potovanju še pravi, da se zdaj vedno manj poje in da še celo veseli Dolenjci pijejo svoje vino kar molče.11 To črnogledost opira na svoje spraševanje po ljudski pesmi na Dolenjskem, pa je bila le v Šmartnem ena sama ženica .rki poje od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in še drugih takih,"12 Če pa že imamo Pesmi pa nt nikogar, ki bi te pesmi zbiral, „saj še to, kar ie Cvetelo med ljudmi, nam je mora) pokazati neslovenec — Korytko."1 3
Mimo domnevne slovenske brezbrižnosti pa nakazuje Levstik v Potovanju še druge realnejše vzroke za upadanje Pripovednih zgodovinskih pesmi in pravljic ter pripovedk, T» sta omika in razsvetljenstvo.
„Kdor je prijatelj narodovega izobraženja, gotovo da bi se zatrle prazne vere; pa vendar je tudi res, da s takimi vražami zginejo obenem vsi narodni zakladi — Pesmi in pripovedke po nekaterih deželah celo pobož-nost."14 Levstik in Trdina se zavedata, da je napredek Potreben, hkrati pa žalujeta za izgubljeno poezijo, le s to razliko, da Levstik vidi v napredku nevarnost, da oslabi Pobožnost, Trdina se glede pobožnosti bolj boji vražje-verja. Dileme med napredkom in propadajočim ljudskim slovstvom sta oba rešila s kompromisom o „novi", višji °bliki ustnega slovstva, ki bo vtkano v umetniško besedo ovenskih pisateljev. Levstik in Trdina sta opazila, da se najdalj ohrani tisto ustno slovstvo, ki ima privlačno (ganljivo ali humoristično) zgodbo. Levstiku so humoris-t'čne pesmi ljudskega godca Kančnika pokazale v smer, f bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v Prijetne šale."15 Za etnologa so zanimive Levstikove Jnformacije v Potovanju o ljudskih pevcih in godcih.
nia in predstavi Andreja Kančnika (1775-1841), organista na Blokah, v Kostanjevici, Laščah, Krki in ° repolju, ki je zlaga) humoristične in kosmate pesmi, 1 s» se hitro prijele med ljudmi. Levstik kot literat a.nčnjka sicer odklanja, ker se iz njegovih pesmi ne da tl ,ePega jezika ali druge pevske umetnosti,16 toda raziskovalcu ustnega slovstva je pomembna Levstikova "formacija o razširjenosti Kančnikovih pesmi („Kan-nikovo ime je slulo široko po Dolenjskem") in omemba ekaterih njegovih pesmi: „Najimenitneje so: Od svinjarij Od lončarjev. Mož in žena, Od uši in bolhe. Kaj ko"6513 »i?65® k hiSi (P°sebno smešna in posebno jihT" Venciar teh Pesmi Levstik ni zapisal, ker tudje nekai objavil že Korytko, a ne vseh, kar opozarja Ko f"evst,lt' ^a se „najsmešnejše pogrešajo, ker jih
Pod h ° mord3 ni slišal ali Pa' kar ie Še bolj resnici obno, ker so se mu zdele prekosmate." 11 Zanimiva je se Levstikova ocena Kančnikovih pesmi, iz katere
Peim3 L®vstikov odnos do drugih podobnih ljudskih J. ™- «Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado
take-S° tUdi Kančnikove Pesmi."1'9 Kakor že |jud ,3 ie tLjdi Levstik opozoril na razliko med peto Ko pesmijo in recitirano „stihologijo". Trdina je
prišel do ugotovitve z opazovanjem, Levstik pa prek Kančnikovega razlikovanja in poimenovanja. Kančnik je nepete pesmi imenoval verze, ki j ih je le govoril, zlasti pri vinu.5 0 Levstik nam torej daje informacijo, ki se potrjuje Še danes, da namreč ljudski pevci zavestno razlikujejo med peto ljudsko pesmijo in verzi - to je umetno pesmijo.
V	Potovanju se Levstik na kratko ustavlj3 tudi pri srbski ljudski pesmi. V kasnejših člankih jo je podrobneje analiziral in ocenil, v kontekstu Potovanja pa je opomba zanimiva zato, ker kljub Levstikovi neetnografski usmerjenosti kaže določeno širino, saj je ob ustnem slovstvu na slovenskih tleh spregovoril tudi o srbskem ustnem slovstvu Belokranjcev. Navaja pripoved belokranjskega župnika, ki je v mladosti slišal doma veliko pesmi, ki jih je kasneje našel v Vukovi zbirki.11 Levstik pa dodaja k temu še lastno izkušnjo in opazovanje.21
V	drugih svojih člankih, kot so Vodnik brez konca in kraja, kritika Kleinmayrove Zgodovine slov. slovstva, Učilnica itd,, se Levstik z očesom raziskovalca loteva ustnega slovstva. Čeprav si sam želi, da bi bita slovenska ljudska pesem drugačna kot je, ali bi jih vsaj bilo več, pa kot racionalist sprejema dana dejstva, zlasti ko gre za vsebino, manj ko gre za obliko ljudske pesmi. Ljudsko pesem pojmuje Levstik dovolj široko in odločno poudarja, da sta tudi robatost in kosmatost del izročila, zato jih ne odklanja, še več, v članku Vodnik brez konca in kraja odgovarja vsem moral ¡zato rjem, da je tudi Vodnik sam zapisoval kosmate poskočnice. Zanimivo je, da se Levstik ustavi še ob predelavah ljudskih pesmi, ki jih šteje za zmotne in vsako popravljanje označi kot kvaritev.23 Vodnikove redakcije ljudskih pesmi opravičuje z dobo, v kateri se še sam Prešeren ni mogel osvoboditi „pomotne misli, ki je bila do današnjih dni ostala med Slovenci,"24 — da se pesmi popravljajo. Levstik, ki ni več romatično dojemal ustnega slovstva, energično pribija, da se ljudskih pesmi nihče ne sme niti dotakniti in dodaja, naj pesniki in pisatelji raje popravljajo jezik v svojih spisih.2 s Levstik natančno loči kaj je zgodovinsko gradivo, kaj folklorna dediščina, kaj sodobna literatura in sodoben literarni program. Ustno slovstvo mu je zgodovinska vrednost in po svoje pričevalna poezija, ki tO zgodovinsko kategorijo širi v sodobnost, vendar ne več pojmovano kot v romantiki, V literaturi pa se otepa t. im. ,,cit3tne" folklore in banalnega prenašanja le te v literaturo. Tu ima kolektivna poetika pomembno in odločujoče mesto, če ima dograjen literarni okvir. Vsako drugačno prenašanje ustnega slovstva v literaturo pa pomeni vulgarizacijo ali škodljivo popravljanje, od katerega ni ne avtentične foiklore niti dobre literature. Levstikovo navdušenje in pesimizem — za in proti ustnemu slovstvu — Se tako izkaze za zavesten in dognan koncept, ne pa morda za kontradiktornost, ki jo na prvi pogled kažeio iztrgani citati.
To misel potrjuje tudi Levstikova misel v Učilnicah — v kritiki Pajkovega članka „0 slovenskih narodnih pesmih."26 Pisanje o ustnem slovstvu je za Levstika nekaj obvezujočega in zanimivega, zanimivo in poučno pa je tako pisanje lahko le, če je dobro. — Torej strokovno, brez lepotičenja in didaktičnosti. Pajk loči ljudske pesmi le po tem, koliko so lahko „koristne", didaktične in lepe, Levstik pa tako opredelitev zavrača in se mu zdi edino možna delitev ljudske pesmi le na avtentične in prirejene oz, popravljene. (Za Levstika so neprave oz. poravljene: Lepa Vida, Mlada Breda, Mlada Zora, Nuna UrŠica itd.)27
Levstika pri Pajku tudi moti, da na ustno slovstvo gleda preveč romantično — čustveno, brez strokovne
Glasnik SED 22 (1982) 4	1
2
analize, ne samo vsebine "ampak tudi oblike. Pri verzu ljudske pesmi Levstik namreč opozarja, da se ta inči od umetnega verza in na dvojno naglaševanje v ljudskih pesmih: „Naša narodna pesem n. pr. lahko rabi: Stoji, stoji, mesto belo,ali stoji,stoji mesto belo."28
Pregled Levstikovega deia pokaže, da ustno slovstvo zavzema v njem vse lege od čustvene zagretosti, prek literarne obdelave oz. literarne možnosti, do strokovne analize. V svojem racionalizmu opazi dejstva, ki so včasih lahko „neprijetna", vendar so objektivna in odraz resničnosti, ki ji Levstik sledi. Ustnega slovstva ne pojmuje več romantično in ga ne mitizira, in kljub temu, da ga folklora neposredno ne zanima, ji zna najti pravo mesto ne samo v literaturi, ampak tudi v kulturnem in družbeno-zgodovinskem kontekstu. To pa so dejstva, ki označujejo Levstika kot misleca in ustvarjalca, ki je s svojim programom začrtal novo smer v slovenski literaturi, kulturi in navsezandje tudi v znanosti.
OPOMBE
1)	Iz dosedanje prakse vem, da je govorjenje na sploSno in na ironičen način zelo nevarno, saj je vedno kdo, ki najde samega sebe v nenatančnih medvrsličnih „namigih". Vsem hočem prihraniti jezo, zato izjavljam, da sem raziskovalec -folklorisi v besedilu jaz sam. Vsi spodrsljaji in ironični namigi so namenjeni !e mani samemu, ko sam se etnološko neobvladljivega Levstika loteval z neko nelagodnostjo, ustvarjalnim dvomom in metodološko „neizčiičenostjo".
2)	Spomini o verah in mislih prostega naroda, ZO 4, Ljubljana 1954, str. 182
3)	Spomini____str, 182-183
41 Iz opomb k ZD 4, Ljubljana 1954, str. 536
5)	prav tam, str. 532
6)	Dopisne srake, ZO 8, Ljubljana 1959. Na strani 103 beremo: „Zazibalka katero pestunje pojo otrokom v zibelki:
Ujnač,
naš Matiček nima hlač, ene ima jelove pa ie te niso njegove
7)	prav tam. Str. 104; Levstik je to kitico iz Šaljivih pesmi o možu in ženi uporabil la satiro na aktualne politične dogodke, vendar je tudi kot taka pričevalna, ker i njo ohranja delček Kančnikovega repertoarja.
3) Potovanje od Litije do Čateža, ZD 4, Ljubljana 1954, str. 10
9) prav tam
10) Na istem mestu Levstik piše o poskočnici: „Naselile so se med nami, posebno v Gorencih kratke vrstice, zloiene po nemiki navadi."
111 prav tam
12)	Potovanje..., str. 9
13)	prav tam, str, 10
14)	prav tam, str. 19
15)	prav tam, str. 24
16)	prav tam, str. 22
17)	prav tam
t8)	prav tam
19)	prav Tam
20)	prav tam
21)	prav tam, str. 33
22)	„Tudi pri LaSčah ,. .ni tega še dosti let, ko smo večkrat čuli srbske pesmi. Res, da jih niso peli domači ljudje, ampak Beli — Kranjci — LaSčani so jim dejali Kostelci — ki so hodili s tovori v Ljubljano po kramo. Nabralo se jih je osem, deset pa tudi več. Konjiči so ili pred njimi, možje za njimi, prepevaje Kraljeviča Marka ..." (Potovanje, str, 33)
23)	ZD 7, 1958, str. 133
24)	prav tam
25)	prav tam
26)	.Janko Pajk: O slovenskih narodnih pesmih; Latopis goriike gimnazije za I. 1B62
27)	Levstik, Učilnice, 2D 8, Ljubljana 1959, str. 138
28)	prav tam
MARKO TERSEGLAV
LIKOVNO „BRANJE" MARTINA KRPANA
Fran Levstik je s svojim Martinom Krpanom ustvaril delo,"ki ga (tako kot vsako pravo, prizadeto umetnino) vsak čas bere na svoj način, vsako obdobje pa išče v njem sporočilo namenjeno sebi. Po drugi strani pa se v Martinu Krpanu skrivajo tudi izredne pričevalne in hkrati mitske dimenzije, ki govorijo o pojmovanju slovenstva v 19. stoletju. Tip junaka kot ga je ustvaril Levstik pa ima najbrž tudi izredne etnološke dimenzije in nas sili k tovrstnemu branju. Ne glede na program v Popotovanju, kjer govori o literarnih likih trdnih kmetov {ki naj bi bili protiutež ljubeznivi kmečki revščini kakršno ja oblikoval v svojih delih Josip Jurčič), je kmetski v Martinu Krpanu le pripovedni okvir. 0 tem nas prepriča tudi intuitivno „branje" kot so ga izrazili v svojih ilustracijah nekateri slovenski slikarji iz različnih obdobij.
Klen in trd jezik kot ga govori pripovedovalec in ga sproti beli s tako imenovanimi „ljudskimi rekli", ki so navsezadnje enak pojav v strukturi jezika kot fraze v elitni družbi, velja še danes za pravi kmetski, to je hkrati tudi slovenski jezik. Iz tega pa so mnogi razlagalci mimogrede potegnili tudi sklep, da je Martin Krpan kmetski junak, O zgrešenosti takega branja nas prepričajo Že prve kvalitetne ilustracije, ki jih je ustvaril Hinko Smrekar, To so tudi ilustracije, ki so zgodovinsko najbolj zveste in dosledne. Martin Krpan v Smrekarjevi interpretaciji ni kmet (kot pri kasnejših Perku in Kralju), marveč možak v polmeščanski noši, predstavnik specifičnega „vmesnega" sloja v baročni družbi, ki nosi s seboj tudi specifično barvo družbenega predstavnika, ki je do neke mere vezan na slovensko podeželje, hkrati pa gre za razgledanega popotnika, ki šegavo-surovo občuje z vsemi družbenimi sloji brez kompleksov in zavor. V nasprotju Z mitsko podobo slovenskega kmetica, ki ga največkrat kažemo skozi prizmo ljudske pesmi o novčiču (zatiran in ubog tlačan, ki se lahko maščuje predstavniku vladajočega razreda le po smrti in s Čarovnimi sredstvi) je Krpan mešanica lumpenproletarskih In gosposkih potez, kmečko — kajžarske miselnosti in svetovljanske razgledanosti, preudarnosti in zvitosti, trme in svojevrstne elegance. Hinko Smrekar je namreč intuitivno dojel Levstikovo misel (beremo jo seveda danes in na današnji način), da slovenske družbe in naroda ne sestavlja le zatiran kmečki sloj in tanka plast malega meščanstva - marveč dosti bolj kompliciran sestoj slojev in vmesnih slojev. Zato si j® privoščil idealizacijo junaka na nenavaden način — ni izbral trdnega kmeta, kajžarja ali meščana ter ga idealiziral — povečal in pojunačil, marveč je izbral od vsakega tipa nekaj, vse skupaj pa je dobilo kot nova kvaliteta tudi večje, mitske ali vsaj herojske dimenzije. Mitski junak s svojim mitskim načinom življenja, ki je paradoksna mešanica realističnih potez in tipizacije ter fantazijskih elementov, je zato izredno sodoben in hkrati živ. Zaradi te svoje žlvosti pa je tudi nepredvidljiv in neopredeljiv — saj v svojem bistvu prerašča ljubeznivi slovenski kmečki mit, kot ga je recimo v slikarstvu in likovni umetnosti na sploh uveljavil in razvil Maksim Gaspari. Po drugi strani pa beremo Martina Krpana in hkrati Smrekarjeve ilustracije drugače kot je Krpanov čas bral dobršen del slovenske etnologije med obema vojnama in še desetletja po osvoboditvi, V Martinu Krpanu namreč ni nikakršnih prazgodovinskih nadčasovnih dimenzij, marveč gre & čisto. Čeprav mitološko opredelitev razmerij med narodi in različnimi družbenimi razredi v 19. stoletju. Prvo kar