Nekaj zgodovine in metodike o zemljepisnem pouku v ljudskih šolah. Zemljepisje razvijalo se je se splošno vedo človeštva v enakej meri. Prvotno prebivalstvo naše zemlje nij vedelo o zemlji dosto več, nego baš to, kar je videlo na svoje oči v domačem kraji. Toda užč v starem veku širilo se je znanstveno obzorje po kulturnih narodih one dobe. Trgovinski narod Feničanov seznanil se je kmalu z obrežjem dežel o sredozemljskem morji; z Aleksandrora Velikiin odprta je bila pot v osredje Azije, in po Grkib in Riinljanih poznat je bil velik del Evrope, Azije in severne Afrike. — Velikanski so bili uspehi v srednjem veku po splošnem ljudskem preseljevanji in za časa križarskih vojsk. Ko pa je početkom novega veka našel Krištof Kolumb pot v Ameriko in je nekaj pozneje odkril Magelhaens Avstralijo, stopilo je zemljepisje zelo na ono stopinjo, kakor je bistveno dandenes. Kako pa se je razvijal zemljepisni pouk po šolah? Uže v sredDJem veku so poskušali školniki z realijami na dan, to je, da se vpeljejo po šolah kot učni predmeti. Največo zaslugo pridobil si je za to slovanski pedagog Amos Komenski. BNauk o realijah prične naj se v Ijudski šoli; nauk ta naj bode nazoren, kajti le natančno opazovanje rodi trden spomin. Za zemljepisni pouk pa pripravljamo otroke, če jim razkladamo pojtne: hrib, dolina, reka, vas, trg, mesto; če jim pripovedujemo o okrogli podobi naše zemlje i. t. d." Tako pisal je slavni Komenski v svoji knjigi BDidactica magna" in označil pot, ki velja še dandenes. Nauk ujegov pa je rodil mnogo sadti; BMethodus", vojvoda Ernesta Pobožnega, zaukazuje, da se realije poučujejo kot obligaten predmet. Tudi šole Bpietictos" oprijele so se nauka o geografiji, a zahtevalo se je le nekaj pojmov o Palestini in Nemčiji. — Predmetu potrebaih učnih knjig tudi ni manj- kalo, a kake so bile, svedoči nam Jan. Hiibner-jeva pod naslovom: nKurze Fragen aus der alten und neuen Geografie." V tej knjigi opi^uje vsako deželo z uekoliko vprašanji. Taka vprašanja so: 1) kako lego itna dežela; 2) katerc reke teko tam; 3) kateri so znameniteji kraji; 4) je-li sploh še kaj o deželi pomniti. Naposled pridejanih je knjigi tudi nckaj pojmov o aiatematičnej geografiji. Kako pomanjkljiv in suhopaien je bil pač tak pouk; kako nevidni uspehi njegovi! Sreča, da se je javil v tein času niož, ki je po svojeru nazornem mišljenji zavrgel prazno besedovanje in učenje iz knjig. V prvi vrsti velja to pri pouku o zemljepisji. — Mož ta pa je nRousseau" in knjiga njegova nEmiltt. Le-ta piše: nPri vsem učenji so znamenja brez pojniov o stvareh, katere naj predstavljajo brez vrednosti. Vender pa otrokoin kažeino vedDO le znamenja, ne da bi bili kdaj v moči, jim o stvareh kaj razumno dopovedati. Ce mislimo, da jim popisujemo zemljo, učimo jih le, da poznajo zeiuljevid, učimo jih imena mest, dežel, rek i. t. d., o katerih si pa ne morejo predstaviti, da se nabajajo v resnici še kje drugod nego na papirji, kjer jih vidijo zaznamovana". Tedaj le nazoren naj bode pouk; to zahteva in poudarja po vseh svojih spisih. Velevažna ta načela uporabili so za šolo v prvi vrsti človekoljubi Basedor, Salzmann in drugi. nMoji učenci", piše slcdnji, npoznajo naj pred vsera domačo deželo, potem naj se jim pripoveduje o pridelkih vzhodnje Indije, o statistiki drugih držav i. t. d." Posluževali so se tedaj pri zeiuljepisnem pouku ,,sintetične raetode". Kako nespametno bi bilo in je, otroke mučiti s praznimi besedami in ne mnogo predstavljajočimi zemljevidi takoj. s početka, opisuje nain Salzrnaan sledečo kaj raično dogodbo. nBil je oče, ki je svojega otroka kaj dobro izučil v geografiji, ter se z njim zbog tega lehko ponašal v vsakej družbi. Ko sta bila enkrat oba v nekej družbi in je oče zopet hvalil čudovito geografično vednost svojega otroka, govorilo se je na to o nekej ruski arraadi, ki je marširala po Pruskem in Pomorskem, da bi se ondi združila s Prusi. Začuden vpraša otrok, je-li mogoče, da bi iinelo toliko ljudi dovolj prostora na maletn koščeku papirja, kakor ga predstavlja Prusija. Oče je ne raalo zarudel zbog te otrokove izjave, in opustil je tako brezuspešno poučevanje za nekaj let. — Vender irael je geografični pouk filontropov tudi svoje hibe, ki so se razodevale posebno v tem, da so poučevali brez vsakoje zveze. Omeniti nam je še koncem minulega stoletja moža, ki je se svojo knjigo: BAbriss der Geografie" (1775) po močeh skušal odpraviti prej omenjene hibe človekoljubov. — Jan. Krištof Gatterer (1727—1799) je poleg tega kaj izdatno pomnožil zemljepisno terminologijo in pojmi: porsije, perinejski poluotok, karpatske dežele i. t. d. ohranili so se po njem do denašnjega dne. Početkom tega stoletja pa je Pestalozzi se svojim geslora: npo nazorih naj se razvijajo pojmovi", tudi v zemljepisji ukrenil pravi pot. — Od rojstnega kraja naprej naj se razvija ta vednost. Dasiravno nij mnogo dosegel v tem predmetu, veljaven je, ker so ga posnemali njegovi učenci: Henaing, Tobler ia drugi. Govoriti nam je še o velikanskih zaslugah K. Ritter-ja, ki ga po pravici smemo imenovati ,očeta geografiji". Po tem veleumu si je zemljepisni nauk pridobil vsestransko veljavo in vstop v višje in tudi naše ljudske šole. Veliko pridobil nam je Ritter se primerjajočim zemljepisjem in s tem, da v vsakem obziru poudarja fizikalični moment, iz katerega izvirajo vse okolnosti, ki uplivajo na prebivalce, živali in rastline dotične dežele. Ritter poučuje velikost in število prebivalcev kake dežele, primerjaje jo z drugo žč znano; primerja porazno-ozredbo dežela se oblikoslovnimi podobami. Češka dežela predstavlja nam kvadrat, ki stoji na jednem voglu, saksonska dežela pa ima podobo pravokotnika. Evropske gore so enake visokosti z onimi Afrike in Avstralije; Amerikanske so lVjkrat, Azijske 2krat višje. Afrika je 2krat, Amerika 4krat in Azija 5krat večja od Evrope. Preveč bi bilo zdaj, ko srao videli s kako silo se je vedno poudarjalo učenje realij, natanjčneje razmotrovati, zakaj tudi ljudska šola zdanjega časa odločno zahteva učenje te vednosti. Že paktično stališče — in po tem meri se dandanes vse — sili nas do tega, ne gledč na to, da bi otroci drugače o zemlji kot našem vkupnem bivališči ne vedeli nič. In, ali bi bil pač mogoč zgodovinski pouk brez zemljepisnega znanja! Zemljepisje so tla zgodovinska, a zgodovina zopet preraično zemljepisje. Pač istinite so besede Herderjeve v njega govoru o prijetnosti, potrebi in koristi zemljepisja, ki pravi: nKaj pomaga mladeniču, da zna kaj se je godilo! da s pomočjo geografije je razvidno, zakaj so ti in ne drugi narodi ta posel in ne druzega opravljali na svetovnem pozorišči, in da so vednosti, prosveta, iznajdbe in umetnosti napredovale tem potom! Dovolj! Namen zemljepisnemu pouku na ljudski šoli je, da se učencu bistri duh, da se mu širi znanje in budi ljubezen do domovine, ožje in širje. — UČitelj pa, ki hoče to doseči, bode: 1) izbiral tvarino učencevemu duhu primerno. Kar se ne da dovolj jasno razložiti, naj pri pouku v ljudskej šoli izostane; 2) opiral bode svoj pouk na bližnjo okolico, a ne bode segal v daljavo učencu popolnoma tujo; 3) bode šele na podlogi trdnega znanja domačih krajev tvarino razlagal tudi na tujino; 4) bode izbiral vselej najpotrebneje in najvažneje, a vselej tudi le to, kar se da prav živo opisovati. Učitelj bode pa tudi 1) prič_njal nauk zemljepisni z nazornim opazovanjem; 2) vadil učence to, kar so opazovali, v duhu samostojno ponavljati; 3) bode tudi skrbel, da ostane to, kar so učenci razumeli, njihova last potem večkratnega ponavljanja. Govoriti nam je še o različnih metodah pri poučevanji zemljepisja. Vse so nastale s časoin in po njihovej vrednosti in pomiselnosti učencevi; rabiti nam je to ali ono. Navedem naj tu sledeče: analitičao, sintetično, sintetičao-koncentričao in konstruktivno. Pri analitični metodi začne se pouk z opisovanjem zemlje ter konča s pozaavanjem domačega kraja. Ne da se tajiti vrednost te metode pri starejih učencih, a za prvence je skoraj brez vrednosti, baš ker jim manjka prepotrebnih glavnih pojmov zemljepisnih. Zato velja naj začetkom sintetična metoda, pri katerej se začenja poučevanje z najbližjo okolico in končava z zapisovanjetn vse zemlje. Res, da je pri tej metodi treba dalj časa, predno si učenci predstavljati morejo vso vkupnost zemlje, a vodilo to je naravno. Kakor sem že omenil, poudarjal je Pestalozzi v prvej vrsti vrednost tacega poučevanja in nasledniki njegovi: Henning, Harnisch, Denzel, Diesterweg in drugi stavijo jo še dandanes v prvo vrsto. Pri sintetično-koncentrični metodi pregledajo učenci s početka vso geografično tvarino, ki se jitn pa potein natančneje opisuje. Konstruktivna metoda, ki je ali sintetična ali pa analitična, peča se največ z risanjem zemljevidov. Zemljevid služi jej tedaj raesto knjige. Slehern učitelj naj bi jo pri učencih višjih razredov rabil, ne le zbog tega, ker se mu pri risanji vtisne velikost in podoba dotične dežele kaj živo v spomin, marveč tudi, ker je učencu tnogoče, po porazni razredbi, členovitosti bregov in naopiCni izobražbi primerjati jo — po navodilu učiteljevem — se že znanimi deželami in sklepati po tem o nje rodovitosti i. t. d. Sploh pa nij rečeno, da naj se poslužuje učitelj izključno le ene metode, marveč potrebno je, da segne zdaj po tej zdaj po onej, kakor mu ravno bolj kaže v dosego predpisanega cilja. — 3 —