izvirni znanstveni članek UDK 811.163.6'282'366.2(497.4 Kobarid) prejeto: 2007-06-03 SKLANJATEV IN NAGLAS SAMOSTALNIKOV /4-JEVSKE SKLANJATVE V GOVORU VASI JEVŠČEK PRI LIVKU NADIŠKEGA NAREČJA SLOVENŠČINE Matej ŠEKLI Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slavistiko, SI-1000 Ljubljana, A škerčeva 2 e-mail: matej.sekl i @guest.arnes.si IZVLEČEK V članku sta obravnavana sklanjatev in naglas samostalnikov a-jevske sklanjatve v govoru vasi Jevšček pri Livku (občina Kobarid, Slovenija) nadiškega narečja slovenščine, in sicer tako s sinhronega kot z diahronega gledišča. Opisnojezikoslovni vidik podaja nabor končnic in njihovo razvrstitev na osnovo ter naglasne tipe in njihove naglasne vzorce. Zgodovinskojezikoslovni pogled določa izvor posameznih končnic in naglasnih tipov ter opisani oblikovno-naglasni sestav postavlja v širši slovenski in slovanski kontekst.1 Ključne besede: zgodovinsko jezikoslovje, narečjeslovje, (obliko)naglasoslovje, a-jevska sklanjatev, slovenski jezik, nadiško narečje, Jevšček pri Livku DECLINAZIONE E ACCENTAZIONE DEI TEMI IN -4 NELLA PARLATA Dl IEUSCIC PRESSO LUICO DEL DIALETTO SLOVENO DEL NATISONE SINTESI Nell'articolo vengono trattati la declinazione e l'accentazione del temi in -a nella parlata di leuscic presso Luico (Comune di Caporetto, Slovenia) del dialetto sloveno del Natisone, sia dal punto di vista sincronico che diacronico. L'aspetto linguistico descrittivo riporta l'inventario delle desinenze e la loro distribuzione nonché le classi accentuali e i loro paradigmi. La prospettiva storico-liguistica determina l'origine delle singole desinenze e classi accentuali e inoltre colloca il sistema morfologico-accentuale descritto nel contesto dello sloveno e delle altre lingue slave. Parole chiave: linguistica storica, dialettologia, (morfo)accentologia, declinazione dei temi in -a, lingua slovena, dialetto del Natisone, Ieuscic presso Luico Povzetek pričujočega članka je bil v zborniku povzetkov Mednarodnega znanstvenega sestanka Slovenski dialekti v stiku 2 (Koper, 6.8. maja 2005) objavljen z naslovom Oblikoslovne in naglasne značilnosti samostalnikov a-jevske sklanjatve v livškem govoru nadiškega narečja (Šekli, 2005). UVOD V pričujočem članku sta obravnavana sklanjatev in naglas samostalnikov a-jevske sklanjatve v govoru vasi Jevšček pri Livku (občina Kobarid, Slovenija) nadiškega narečja slovenščine,2 in sicer tako s sinhronega kot z diahronega gledišča. Opisnojezikoslovni vidik prinaša strukturalni opis oblikovno-naglasnega sestava, to je nabor njegovih prvin in njihovo razvrstitev ter vlogo in medsebojno razmerje v sestavu, v konkretnem primeru nabor končnic in njihovo razvrstitev na osnovo ter na-glasne tipe in njihove naglasne vzorce. Zgodovinsko-jezikoslovni pogled posamezni prvini opisanega sestava, v konkretnem primeru posameznim končnicam in na-glasnim tipom, določa njeno izhodiščno splošnoslo-vensko in praslovansko izhodišče, pri čemer je praslo-vansko izhodišče določeno na osnovi spoznanj (zgodo-vinsko)primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, izhodiščno splošnoslovensko izhodišče pa izpeljano iz slednjega ob upoštevanju dejanskega stanja v slovenskih krajevnih govorih. Tak zgodovinskojezikoslovni komentar k opisnojezikovnemu delu razprave omogoča, da obravnavane prvine jezikovnega sestava opisanega govora postanejo genetskojezikoslovno primerljive s prvinami drugih jezikovnih sestavov v okviru slovenščine in drugih slovanskih jezikov. Izhodiščni splošnoslovenski nabor končnic samostalnikov a-jevske sklanjatve z izjemo oblik daj./mest. ed. in im./tož. dv., v katerih je ohranjeno razlikovanje med praslovansko trdo in mehko sklanjatvijo, predstavlja končnice praslovanske mehke a-jevske sklanjatve (Ramovš, 1952, 56-61; Logar, 1969). Izhodiščni splošnoslovenski naglasni tipi samostalnikov a-jevske sklanjatve4 so določeni na osnovi naglasa sklonskih oblik im. in tož. ed.:5 1. nepremični naglas: 1.1 na akutirani osnovi: a) na kratkem akutiranem samoglasniku osnove (v večini oblik): tip *žaba *žabg; b) na dolgem akutiranem samoglasniku osnove (v vseh oblikah): tip *ggšča *ggščg, or. ed. *ggščg; 1.2 na cirkumflektirani osnovi (na dolgem cirkum-flektiranem samoglasniku osnove): tip *senca *sencg; 1.3 na akutirano-cirkumflektirani osnovi: ne obstaja; 2. premični naglas: ne obstaja; 3. končniški naglas: tip *žena *ženg; 4. mešani naglas: tip *reka *rekg, or. ed. *rekg, tip *gora *gorg (*na g or g), tip *glaua *glau g (*na glau g), tip *sirota *sirotg (*za sirotg), tip *planina *planing (*na planin g ).6 V preglednici so prikazani izhodiščni splošnoslovenski naglasni tipi samostalnikov a-jevske sklanjatve in njihovi praslovanski viri. issln. psl. 1.1 *žaba *žabg *žaba *žab g (a) *kdža *kož g *kdža *kožg (a') * jagoda *iagod g *agoda *agodg (A) * žabica * žabic g, *lazina *lazin g *žabica *žabicg (A), *lazina *lazin g (A) *ženba *ženbg *žen iba *žen ib g < *žen iba *žen ib g (D) *ženica *ženicg, *nožica *nožicg *žen"ca *žen"cg (F1), *nož"ca *nož"cg (F2) *goldba *goldbg *goldba *goldb g (E) *ggšča *ggščg, or. ed. *gpščp *ggšča *ggščg (a') *xranba *xranbg *xraniba *xranibg < *xran iba *xran ib g (D) *ostrina *ostrin g *ostnna *ostring (G) 1.2 *senca *sencg *senica *senicg (A) *slatina *slatin g *soltma *soltm g (A) *beseda *beseda (a") *nal oga *naldga (a") *d gbraua *dgbraua (F) *dobr ota *dobrota (E) 3 *žena *ženq *žena *ženo (b) *mggla *mgglg *migla *mtglo (b) *uruca *urucg *uiruica *uiruici> (B) 4 *reka *rekp, or. ed. *rekq *reka *reko (b) *gora *gorQ (*na gor/-0, '-an, -e/-e/, '-ax, -a/m/-m/7), pri samostalnikih z mešanim naglasom nenaglašene in (dolge) naglašene končnice (ed. -a, -e, -0, -o/, -0, -o/; mn. -e/, -0/-//, -an, -e/, -ax, -m/J. Dvojinske končnice izrazno niso ohranjene, namesto njih se uporabljajo množinske končnice.7 Končnici -0 in -//'-/ v daj. in mest. ed. sta dopolnjujoče razvrščeni glede na pojavljanje izglasnega soglasniškega sklopa (ne)zvočnik + zvočnik v osnovi, in sicer se končnica -0 pojavlja ob njegovi odsotnosti (x/7š, xra/šG, 'žen, 'Gop, jVa/BJ, končnica -//-'/ pa ob njegovi prisotnosti (Ga/nf//, cen/ešn/, sesf'N/, med'//J. Ob izpadu izglasnega -/ bi namreč nastal soglasniški sklop, v katerega bi se vrinil neobstojni samoglasnik, ki pa v nadiškem narečju ni pogost. Samostalniki s končniškim naglasom in z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik imajo po naliki na oblike samostalnikov s končniškim naglasom in z osnovo na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik tipa sesf'N/, med'// poleg oblik tipa 'žen, 'Gop tudi dvojnične oblike tipa že'n/, Gop Podobna dopolnjujoča razvrstitev velja za kočnici -0 in -/ v rod. mn. ter za kočnici -m/ in -/ v or. mn. pri samostalnikih s stalnim naglasom na osnovi (x//š, xra/šG ~ Ga/nf//', čen/ešn/ - x/7šm/, xra/š-Gm/ ~ Ga/nf//, čen/esn/J. Samostalniki s kočniškim naglasom v rod. mn. večinoma poznajo končnico -// (žen//, Gop/7, sesfN/7, med//7J, tisti z izglasnim soglasniškim sklopom (ne)zvočnik + zvočnik vedno, tistim brez njega pa ni neznana sicer redko se pojavljajoča končnica -0 (že/nJ. Samostalniki z mešanim naglasom imajo v rod. mn. večinoma končnico -0 (y/a/yJ, čeprav jim končnica -// ni neznana (zvezd/7J. Samostalniki s končniškim in mešanim naglasom imajo v or. mn. praviloma končnico -a/m (sesfNa/m, žena/m, med/a/m, Gopa/m, //ava/mJ, tisti z izglasnim soglasniškim sklopom (ne)zvočnik + zvočnik vedno, tistim brez njega pa ni neznana sicer redko se pojavljajoča končnica -m/7/-m/' (Gopm//, y/a/ vm/J. V im. in tož. mn. se pri samostalnikih s stalnim naglasom na osnovi poleg končnice -e pojavlja tudi končnica -a, ki izraža skupni pomen, več predmetov iste vrste poimenuje namreč kot celoto (c/7esfe ~ /e sn/7eD an /e/f, so s/a/>e c/7esfa 'vse ceste skupaj' - n//ve ~ se y spa/Na/o n/7va 'vse njive skupaj' - so nam da//ya/pGe ~ aNde/če ya/pGa, /u/pen ya/pGa, me//en ya/pGa, fa//a ya/pGa ye se m/a/da, >o fN/7e>a se poča/Gaf, p'Ney Gu >o m/7e/a ya/pGa 'vsa jabolka skupaj').8 Na to, da npr. pri množinski obliki ya/pGa ne gre za ohranjeno množinsko obliko srednjega spola, bi kazal akutski tonem (ed. ya/pGa = mn. ya/pGa in ne */a/pGa kot npr. ed. ///efo ~ mn. /Z/efaJ. Poleg tega tovrstno množino poznajo tudi samostalniki, ki so izvorno ženskega spola (c/7esfa, n//RaJ, pojavlja pa se sicer redkeje tudi pri samostalnikih moške o-jevske sklanjatve (Gon'c/ 'strešniki' ~ sn 'su 'yo na Go/NcaJ 'na strešnike kot celoto, na streho') in /-jevske sklanjatve (f/e/ so fri/ GaGu/oš ~ f/e/ so na/se GaGu/oša, toda samo snože/fa). Nabor končnic -a -e -0/-/ -o -0/-/ -o -e -0/-/ -an -e -ax -m//-//-am 7 Na to, da je do izgube posebnih oblik za im./to ž. dv. prišlo relativno pozno, bi kazala "okamenela" dvojinska oblika v rimani otro ški pesmici: 1/ pov//em no pNa/fco: / lo/Be/ ma no fa/ze/o GNa/Bco, / Po///c ma dvz/e Gop//c, / GaN f//sfe sn//e, n//ema 'v/č. V obliki nad. (dvZ/eJ Gop//c < psl. *(džyeJ Gop"c/ se namreč ohranja psl. končnica im./to ž. dv. *-/' samostalnikov a-jevske sklanjatve. 8 Pomensko razločevanje med skupnim in neskupnim pri istem samostalniku s pomočjo različnih končnic je bilo doslej dokumentirano v rezijanskem narečju: rezijansko (Solbica) G'y'učav3 'ključi' ~ G'y'uče šop ključev', s skupnim pomenom prim. še npr. 'češp//ne slive1, 'ofa/aGe 'oblaki' (Steenwijk, 1999, 43). Izvor koncnic nad. issln. psl. -a, '-a *-a, *-a *-a, *- -e, '-e *-g, *-q *-?, *-e -0/-Í, -0/'-¡ *-¡, *-i *-i, *-i -o, '-o, -oi *-o, *-ó, *-q *-q, *-o , * * "-o -0/-Í, -0/'-¡ *-¡, *-i *-i, *-i -o, -oi *-q , *-q *-oi q/*-e[ q , *-oiq/*-eio> -e, '-e, -ei *-§, *-0, *-Q *-$, *-e, -0, -i, -ii *-0, *-i, *-i *-h/*-T,, *-h[h, *-hh -an, '-an *-am, *-am *-amz, *-ami, -e, '-e, -ei *-g, *-q, *-q *-?, *-e, * * -ax, '-ax *-ax, *-ax *-axrb, *-axi, -mi, -mii, -áim *-mi, *-mi, *-ami *-imi, *-bmi, *-ami Problem predstavlja končnica rod. ed. V osrednjih slovenskih narečjih se v tej sklonski obliki pod naglasom navadno pojavlja akutirana dolžina, izven naglasa pa odsotnost cirkumfleksa na osnovi, npr. gorenjsko (Kropa) žene/, uode/, glave/ ~ žliice (Škofic, 1996, 152, 148). Dolga akutirana kon čnica ima vzporednico v posavskem štok. vode, čak. vode, stštok. vode;, duše;, nštok. vode, duše, kar naj bi kazalo na izhodiščno popsl. *-e v sln. in hr./sr. Njen nastanek je bil razlagan vsaj na dva načina. Po starejši razlagi je popsl. končnica *-e posplošena iz psl. zaimenske sklanjatve (Valjavec, 1897, 209; Ivšic, 1911, 197; Ramovš 1952, 56).9 Dolžina je torej podobno kot v obliki or. ed. posledica skrčitve, akutski tonem pa posledica naglasa na drugem zlogu dvozložnega glasovnega zaporedja: popsl. *-A < psl. *-oie/*-eie (popsl. *tA, *n<; < psl. *to;e, *n Eee), popsl. *-o < psl. *-oio/*-eio (popsl. *glauo, *dušo < psl. *goluoio, *duše;o). Za razliko od oblike or. ed. v rod. ed. samostalnikov z nepremičnim naglasom na akutirani osnovi ne prihaja do metatonije, tj. do nastanka popsl. novega cirkumfleksa zaradi skrajšave ponaglasne dolžine, npr. gorenjsko (Kropa) žliice ~ žTuco. Iz tega je mogoče sklepati, da se zaimenska končnica pojavlja samo pod naglasom, v nenaglašenem položaju pa se ohranja imenska končnica (Ivšic, 1911, 197), tj. issln. *žTic§ < psl. *lzžic§ ~ issln. *glaue < popsl. *glauoio. Po novejši razlagi pa je popsl. končnica *-§ odraz popsl. nekrajšajoče se v psl. naglasnem tipu c naglašene izglasne dolžine kot odraza pbsl. (ali celo že pie.) cirkumflektirane (nad)dolžine kontrakcijskega nastanka ob izpadu pie. laringala v položaju med samoglasnikoma (psl. *-y/*-§, lit. -os/-os < pie. *-as < *-eh2-es) (£h6o, 2000, 38). Za razliko od osrednjih narečij pa se v nekaterih obrobnih slovenskih narečjih pojavlja tudi prvotno kratka naglašena končnica rod. ed., npr. nad. (Jevšček) že'ne, yo're, yláive, rez. (Solbica) ža'ne, o're, 'lave (Steenwijk, 1999, 168, 170). Kratka naglašena končnica ima naglasno vzporednico v čak. -7 (vodi), ki se razlaga kot odraz popsl. kratko naglašega *-y (Ivšic, 1911, 197). Zastavlja se vprašanje, ali se v slovenščini v rod. ed. a-jevske sklanjatve v naglašenem položaju poleg skrčene zaimenske končnice issln. *-e < psl. *-oie/*-eiO pojavlja tudi imenska končnica issln. *-§ < psl. *-§, ki je podobno kot končnica -T v čakavščini kratko naglašena. Sklonska oblika rod. ed. je bila v psl. naglašena pri samostalnikih psl. naglasnega tipa b in c, kar z naglasnim mestom izkazujejo vzhodnoslovanski jeziki (rus. menú, boaéi, ronoBÚ). Kračino naglašenega samoglasnika v oblikah tipa magle, tame se navadno razlaga s posplošitvijo naglasa po im. ed. (Ramovš, 1952, 56). Navedeni sln. končniško naglašeni obliki sta za določanje prvotnega naglasa manj relevantni, saj sta samostalnika odražata psl. naglasni tip b, za odraze katerega je v slovenščini značilna kračina enozložnih naglašenih končnic (sln. magá maglo < psl. *m¿gl= *m¿glbi6o, 2000, 39). Končnice samostalnikov a-jevske sklanjatve diahrono gledano v večini sklonskih oblik nadaljujejo končnice psi. mehke a-jevske sklanjatve. Ob tem se pojavljajo tri odstopanja. Končnica trde a-jevske sklanjatve v daj./mest. ed. *e je bila v sklanjatvenem vzorcu sicer v celoti zamenjana s končnico -i. Na to, da je končnica *-e v narečju nekoč obstajala, bi kazala poprislovljena predložna besedna zveza v mest. ed. nad. poziime < issln. *po zime < psl. *po zime. Sem sodita še dvojnični končnici v rod. mn. -i in or. mn. -mi, ki sta prevzeti iz psl. i-jevske sklanjatve. NAGLAS11 Naglasni tipi samostalnikov a-jevske sklanjatve so s sinhronega stališča določeni na osnovi naglasa im. ed. in tož. ed. ter so naslednji: 1. nepremični naglas na akutirani osnovi: tip xiiša xiišo, kaintla kaintlo; 2. nepremični naglas na cirkumflektirani osnovi: tip xruiška xruiško, čeniešna čeniešno; 3. končniški naglas z dvema tipoma, ki se med seboj razlikujeta v kolikosti končniškega samoglasnika v tož. ed. (in im./tož. mn.): a) tip s kračino v tož. ed. (in im./tož. mn.): tip že'na že'no (že'ne), sest'ra sest'ro (sest're); b) tip z dolžino v tož. ed. (in im./tož. mn.): tip ko'pa kopoi (kopei), med'la medldi (medlei); 4. mešani naglas: tip ylaiva ylavdi (ylavei). Govor ne pozna premičnega naglasa na osnovi.12 Tip xiiša xizšo, kaintla kaintlo Samostalniki naglasnega tipa xi;ša xi;šor ká/ntla ká/ntlo imajo nepremični naglas na akutirani osnovi, in sicer na edinem (xiiša), zadnjem (lopáita), nezadnjem (já/yoda) zlogu osnove. V večini sklonskih oblik poznajo akut na dolžini na osnovi (xi;š-), v or. ed. in rod. mn. cirkumfleks na dolžini na osnovi (xhš-).13 Izvor: 8 issln. *žaba *žabg - *žabg (> nad. záiba záibo -ža/bo, knj. sln. zába zábo - žabo), pri čemer je podobno kot v ostalih zah. in juž. sln. narečjih prišlo do podaljšanja issln. kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu; zgledi: a) naglas na edinem zlogu osnove: bríieka, bríieza, búila, cíiesta, yóiba 'goba; čep pri steklenicah', yrí/va, xiiša, jáima, jáipka, ká/ca samo v frazemu strupé/n ku ká/ca, káiña, ká^a, klú/ka, kráiva, lí/pa, lú^a, máima, mí/era, mriieža, múixa, ñí/va, nú/ta 'čreda živine', pí/ka, pí/pa, p^/eša, ríiepa, rí/ba, slá/ma, slí/va, smrí/eka, strí/exa, sré/ca, šÍIja, tú/ca 'toča',14 vé/ja, uí/ba 'vrba', ú/na 'volna', urá/na, žáIba, ž^/ca - yrú/obla, k0/ša 'koš', k0/ža, stó/ya - té/pka, žéImba, žéInska - po onemitvi samoglasnika v ponaglasnem zlogu jú^na, prí/eska 'leseni plot'; krá/fca, ló/nca, má/lanca 'malina', ñí/fca, pá/lca, prá/fca 'pravljica', rú/sca 'sorta jabolk', srá/jca, tá^ca, žáIpca - po onemitvi samoglasnika v predna-glasnem zlogu: skí/era, žvÍIna 'žival'; b) naglas na zadnjem zlogu osnove: yaspodí/ña, pokrí/va 'kopriva' -lesí/ca, lopá/ta, mexní/ca 'mehka hruška', polí/ca, prasí/ca slabš. 'ženska, ki pogosto menja spolne partnerje', sení/ca, svetní/ca, ušenÍIca, ucí/ca, sladkí/ca 'vrsta jabolka', suxí/ca 'drobna suha veja', tancí/ca 'tanka plast zemlje', varcí/ca 'vezalka', žañÍIca, ženÍIca - koraní/na, kartí/na, starmolí/na ekspr. 'zelo strm svet', šce^/na, uratní/na 'seno z gnojenega travnika', urocí/na - crepí/ña - cemerí/ka, vení/ka 'vinska trta' - pola/na, smetá/na - po onemitvi samoglasnika v ponaglasnem zlogu debé/lca 'debela plast zemlje', pixá/lca 'cev, skozi katero se piha v ogenj', staklé/nca 'steklenica'15 -yaló/ba, pasté/la; c) naglas na nezadnjem zlogu osnove: bré/barca 'veverica', dé/tela, já/yoda, má/cexa, ná/kuna 'nakovalo', sí/eratka - kú/kofca, kú^cerca, ó/strofca 'veja za sušenje sena'; 8 issln. *ggšča *ggščg - *ggščg (> nad. yó^ca yó^co - y0/šco, knj. sln. gošča goščo - goščo) s cirkumfleksom a) Samostalniki z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: xíisa xí^e xí/'š xíiso xí/š xi/šo xí^e xi/š xí^an xí^e xí^ax x!/šmi b) Samostalniki z osnovo na (ne)zvočnik + zvočnik: soglasniški sklop kázntla ká/ntle ká/ntli káintlo ká/ntli ka/ntlo ká/ntle ka/ntli ká/ntlan ká/ntle ká/ntlax ká/ntli 11 Tonemski naglas samostalnikov a-jevske sklanjatve v (knjižni) slovenščini je bil natančneje obdelan v Valjavec, 1878a; Skrabec, 1895, [225-226, 228]; Rigler v SSKJ 1970, § 191, 205; Toporišič, 2000, 291-293 in SP 2001, § 901-913, 1188, 1192, 1197. 12 V slovenskem knjižnem jeziku je v okviru a-jevske sklanjatve tovrsten naglas značilen le za nekatera grška in latinska lastna imena, ki od rodilnika dalje premenjujejo osnovo po vzoru izhodi ščnih klasičnih jezikov (knj. sln. luno junone 8 lat. luno lunonis), stilno nezaznamovane so oblike s premenjeno osnovo v vseh sklonih po vzoru stranskosklonskih oblik v klasičnih jezikih (junona junone). 13 Njihov naglasni vzorec je torej enak vzorcu v slovenskem knji žnem jeziku. 14 Samostalnik nad. tuiča (pričakovano *to;ča) je ljudskoetimološko naslonjeno na glagol tu/čt tu i češ 'tolči' (Skorjanc 1976, 1 5). 15 V nad. stakleinca 'steklenica' je posredno ohranjeno podedovano poimenovanje za 'steklo', ki je bilo nadome ščeno s poimenovanjem nad. jlaižnova, tvorjenim iz prevzetega poimenovanja (nad. stakleinca < psl. *st£kl"nica (aF1 = A) 8 psl. *stBkli^ni *st£kl"na *stbkl'Hno (ab = F1) 8 psl. *sthklo (b) 'steklo'. na dolžini v or. ed. in rod. mn. po naliki na issln. na-glasni tip *žaba *žabg po podaljšanju kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu v zahodnih in južnih slovenskih narečjih (issln. *žaba *žabg > zah. in juž. sln. *žiba *žibg - *žabg r issln. *ggšča *ggščg - *ggščg > zah. in juž. sln. *ggšča *ggščg -*ggsčg); zgledi: yčišca 'gosto rastje, usedlina na dnu soda', pláiña 'ravnina', sOiša, tOišča; 8 issln. *reka *rekp, or. ed. *rekg (issln. *mgka *mgkg - *mgkg > nad. mčika mčiko - móiko, knj. sln. mgka moko - m oko), in sicer le manjši del samotalnikov tega tipa s posplošitvijo naglasa na osnovi po naliki na oblike z naglasom na osnovi in s cirkumfleksom na dolžini v or. ed. in rod. mn. po naliki na issln. naglasni tip *žaba *žabg po podaljšanju kratkih akutiranih samoglasnikov v nezadnjem besednem zlogu v zahodnih in južnih slovenskih narečjih; zgleda: liieska, mčika; 8 prevzeto besedje; zgledi: baráiba, báirka 'ladja', batúida 'stepeno kislo mleko', baryé^ke mn. 'hlače', bršiša 'stiskalnica za sadje', brováida 'kisla repa', búin-da, buriida 'veselica', čebOila, čoko^ida, fáibrika 'tovarna', féica 'kvas', farkéita 'sponka za lase', yaraiža, yráipa, yréiba 'kepa, gruda', yúita 'iz vej narejeno zatočišče pred dežjem v senožeti', jčipa, káimra 'soba, spalnica', kandréija 'stol z naslonjalom', káintla 'vedro', káipa, káirta 'papir', kíietna 'veriga', kčirpa 'košara', kčiutra 'prešita odeja', láita, máica 'večje kladivo', máijca, mé.^ta 'gosta hrana za prašiče', miñé.^tra, míiza, múila, mOiša 'oslica', oblíika, padéila 'kozica', pancéita, píiña, planúirja 'ravnina', 'pléinta', precéisja 'procesija', réwma, ríinka 'prstan', grbíida 'robida', rčija 'odtočni kanal', rčiža, skúita, soláita, sčirta, sráijca, škčida, škčiupa 'butara slame', špÍIca, štnija 'čarovnica', táisa 'kup nacepljenih drv', torta, úira, žáIya; 8 hibridne tvorbe; zgledi: ylá.^nova 'steklo', kme-tíija, kúixña. Tip xruzška xruisko, čeriiešna čerizešno Samostalniki tipa xruiška xruiško, čeriiešna čeniešno imajo v vseh sklonskih oblikah cirkumfleks na dolžini. Naglasno mesto je lahko na edinem (xruiska), zadnjem (besiieda), nezadnjem (jaizbana) zlogu osnove. Izvor: 8 issln. *sénca *séncg (> nad. siienca shenco, knj. sln. senca senco) s cirkumfleksom na dolžini v rod. mn. po naliki na ostale sklonske oblike s cirkumfleksom na dolžini; zgledi: a) naglas je na edinem zlogu osnove: xruiska, shenca, paicka, pjainka, siiuka 'krava sive barve'; b) naglas je na zadnjem zlogu osnove: besiieda, melaiva 'žerjavica', mothka, obhela 'zaseka', oyraija, opuiora, ota iva, mn. otróibe, teža iva, topluiota - po onemitvi samoglasnika v ponaglasnem zlogu xruiskca, melaifca 'majhna žerjavica'; c) naglas je na nezadnjem zlogu osnove: jaizbana - po onemitvi samoglasnika v ponaglasnem zlogu kuixarca; 8 redki samostalniki s prvotno mešanim naglasom po posplošitvi naglasa predložnih oblik z umaknjenim cirkumfleksom na dolžini: zgledi: plainna 'planina', sriieda, Staiza z naglasom po oblikah tipa u plainno, u sriiedo, na Sta izo; 8 prevzeto besedje; zgledi: balóita 'kepa, gruda', čeriiešna 'češnja', čistiilnica, čiiešpa, čuiška 'pentlja v laseh', difareinca 'razlika', fairba 'barva', fažiina 'butara', fluiosa 'odtočni jarek v hlevu', iica 'vročina', kan-deila 'sveča', kiikla 'žensko krilo', kjainta 'dvolitrska pletenka', kliinta 'sorta vinske trte', kuairta 'razdalja med palcem do kazalcem na roki', landróina 'gasa', liipera samo v frazemih kot je trupeino ku liipera ali ma i'zik ku liipera, Hitra 'liter; litrska steklenica', macuiola 'večje kladivo', maniina 'uhan', mašiina 'stroj', maiškera, meištra star. 'učiteljica med obema vojnama pod Italijo', mlekairna, mlekairenca, mulariija 'otroci, mladina', nóina 'babica', omariija 'avemarija', oštariija 'gostilna', pleneita 'ploščica', puiošta, puiša 'puška', raikla, réiyula 'red', róiba, séimpla 'vsaj stolitrska posoda, v kateri se pripravlja hrana za prašiče', sodniija, štruica 'ledena sveča', štainya 'železna palica, drog', tartaruioya 'želva', učiitelca, žbÓIrña 'veselica', žbriinčla 'nosilo za seno', žuipa 'juha'; 8 hibridne tvorbe: zgledi: boyatiija 'bogastvo', ostriija 'rezilo kose' - flaiška 'steklenica', tamažiinka 'sorta jabolk'. Tip sest'ra sest'ro, ze'na ze'no a) Samostalniki z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: xruzska xruiške Xruišk xruzsko xruišk xruiško xruiške xruišk Xruiškan xruiške xruiškax xruiškmi b) Samostalniki z osnovo na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: čerizešna čeriiešne čeriiešni čerizešno čeriiešni čeniešno čeriiešne čeriiešni čeriieš-ñan čeriiešne čeriieš-ñax čeriiešni a) Samostalniki z osnovo na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: sest'ra sest're sest'ri sest'ro sest'ri sestrói sest're sestríi sest'ran sest're sest'rax sestra i m b) Samostalniki z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: v ^ že'na že'ne 'žen že'no 'žen ženo/ že'ne žen/7 že'nan že'ne že'nax ženà/m/ ženm/ / Samostalniki tipa sesfra sesfro, Ze'na Ze'no se podobno kot samostalniki tipa med'/a med/o/, Go'pa Gopó/ glede na izglasje osnove delijo v dva podtipa. Tisti z osnovo na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik (podtip sesfra sesfroj imajo v vseh sklonskih oblikah naglas na končnici. Tisti z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik (podtip Ze'na Ze'no) imajo kratki naglas na osnovi v sklonskih oblikah daj. in mest. ed. kot posledico naglasnega umika s issln. *-/, pod vplivom podtipa sesfra sesfro pa tudi naglas na končnici (Ze'n/j. Druga razlika med podtipoma je v tem, da ima podtip Ze'na Ze'no v or. mn. ob kočnici -á /m tudi končnico -m/7. Poleg tega podtipu Ze'na Ze'no v rod. mn. ni neznana ničta končnica (Zé/nj. Naglašene končnice so lahko dolge ali kratke. Kratke naglašene končnice se pojavljajo v večini sklonskih oblik (im., rod., daj., tož., mest. ed.; im./tož., daj., mest. mn.). Dolge naglašene končnice so akutirane (or. ed.; rod. mn., dvojnično or. mn.) ali cirkumflektirane (dvojnično or. mn.). Ta naglasni tip je neproduktiven, po njem se naglaša le majhno število samostalnikov. Izvor: 8 issln. *žena *ženg (> nad. Ze'na Ze'no, > knj. sln. Zéna Zeno/Zéno), pri čemer je večina samostalnikov tega issln. naglasnega tipa po naliki prešla med samostalnike issln. naglasnega tipa *gorá *gorR- zgledi: sesfra sesfro, fe'fa fe'fo, Ze'na Ze'no; 8 prevzeto besedje; zgleda: órosG'va órosG'vo 'list zelja', ce'ca ce'co 'dekle, punca'. Nadiški naglasni vzorec naglasnega tipa sesfra sesfro, Ze'na Ze'no diahrono gledano z izjemo sklonske oblike rod. mn. (in dvojinskih oblik, ki oblikovno niso ohranjene) odraža izhodiščni splošnoslovenski naglasni vzorec naglasnega tipa *Zená *Zenp. Podobno kot pri naglasnem tipu med'/a med/ó/, Go'pa Gopó/ se v rod. mn. prvotna oblika nad. *Z/7en ni ohranila. Izvorna končnica rod. mn. *-r je bila v tem naglasnem tipu nadomeščena z naglašeno končnico -/ , ki je po izvoru (naglašena) končnica psi. /-jevske sklanjatve, in sicer samostalnikov psi. naglasnega tipa b in c (nad. /uč/7 < issln. */uč/ < psi. */uč:/a, nad. noč/7 < issln. Jot/ < psi. *nof£/£ < *nof£/':j. V rod. mn. ni neznana niti končnica *-0 (Ze/nJ, ki pa je drugotna, nalikovno posplošena iz naglasnega tipa y/a/va y/avo/, na kar kažeta tudi kakovost in tonem naglašenega samoglasnika. V rod. ed. se v nadiškem narečju pojavlja pričakovani odraz issln. kratke naglašene končnice *-g, ki nadaljuje psl. znotraj naglasnega tipa b naglašeno imensko končnico *-g mehke a-jevske sklanjatve. Naglas ostalih sklonskih oblik nadaljuje issln. stanje.16 Tip med'la medldi, ko'pa kopoi a) Samostalniki z osnovo na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: med'la med'/e med'// medlOi med'// med/o / med/è / med//7 med'/an med/è / med'/ax med/à /m b) Samostalniki z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik: ko'pa Go'pe 'Gop kopài 'Gop Gopo / Gopè / Gop/'/ Go'pan Gopè / Go'pax Gopà /m/ Gopm/'/ Samostalniki tipa med'/a med/ô /, Go'pa Gopô / se podobno kot samostalniki tipa sesfra sesfro, Ze'na Ze'no glede na izglasje osnove delijo v dva podtipa. Tisti z osnovo na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik (podtip med'/a med/ô/J imajo so v vseh sklonskih oblikah naglas na končnici. Tisti z osnovo ne na soglasniški sklop (ne)zvočnik + zvočnik (podtip Go'pa Gopô /J imajo kratki naglas na osnovi v sklonskih oblikah daj. in mest. ed. kot posledico naglasnega umika s issln. *-/, pod vplivom podtipa med'/a med/ô/ pa tudi naglas na končnici (Go'p/J. Druga razlika med podtipoma je v tem, da ima podtip Go'pa Gopô / v or. mn. poleg kočnice -à /m tudi končnico -m/7. Naglašene končnice so lahko dolge ali kratke. Kratke naglašene končnice se pojavljajo v večini sklonskih oblik (im., rod., daj., mest. ed.; daj., mest. mn.). Dolge naglašene končnice so akutirane (or. ed.; rod. mn., dvojnično or. mn.) ali cirkumflektirane (tož. ed.; im./tož., dvojnično or. mn.). 16 Naglas na osnovi v daj. in mest. ed. v jevškem govoru je odraz prvotnega naglasa na končnici. V krajevnem govoru je pri šlo po pričakovani naglasni spremembi do onemitve issln. kratkega naglašenega *-/ v (odprtem in zaprtem) zadnjem besednem zlogu pred pavzo (kot tudi issln. nenaglašenega */' v zadnjem besednem zlogu), če pred njim ni bilo soglasni škega sklopa (ne)zvočnik + zvočnik: Jevšček 'žen < *že'n/, 'yor < *jo'/7 ~ sest'r/, med'/i; prim. npr. še oi'roc < *oiro'c/ < psl. *oiroc/, u Vas < *y va'o/ < psl. *y Ubsi namenilnik 'mo/i, i'rosi < *tro's/t, *mo'//i < psl. *mo@/ž'i£, *trgs'iti ~ nedoločnik mo/i/i, tros//t < psl. *mo@/ž'i/, *irps it/, (o'faari ((ofaar//@aj < *(ofaa'r/t < issln. *(ofaor "dh (*(ofaor "da). Na to, da je naglasni umik pozen, ka že tudi kračina umično nagla šenega samoglasnika. V daj. in mest. ed. samostalnikov a-jevske sklanjatve se pojavljajo tudi oblike tipa že'n/, yo'r/, ki pa so drugotne, nastale z naslonitvijo na oblike tipa sest'r/, med'// (občno ime yo'ra ima v daj. in mest. ed. dvojnični obliki 'yor/yo'r/, zemljepisno ime 5ta /ra yo'ra Stara gora pri Čedadu1 pa samo 'do na 5ta/r/ 'yor, iz česar je mogoče sklepati, da je naglas, "okamenelo" ohranjen v lastnem imenu, prvoten). Izvor: 8 issln. *gora *gorQ (> nad. jo'ra joró:, knj. sin. góra góro/goro), pri čemer je v ta nagiasni tip po naiiki prešla tudi večina samostalnikov issin. nagiasnega tipa *žena *ženip; zgiedi: bu'xa buxó:, bruz'da bruzdó: 'uzda', das!ka daskó:, darž'ba daržbo: 'družba', jo'ra joró:, ¡j'la ¡jló:, iz'ba izbó: 'dnevna soba', ko!pa kopó:, ko'sa kosó:, ko'za kozó:, la'ja lajó: 'iaž', la'za lazó: 'ioza, trta', maj'la majló:, med'la medló: 'metia', mos'na mosnó: 'mošnja, denarnica', jo'sa josó: 'osa', os'la osló:, u'ca ucó:, pet'la petló: 'pentija', sr'ja arjó:, ro'sa rosó:, smo'la smoló:, so'va sovó:, sar'na samó:, sta'za stazó:, so'za sozó:, ta'ma tamó:, tras'ka traskó:, vas'na vasnó: 'vesna, žensko bajesiovno bitje', uo'da uodó:, u¡s'ka u¡skó: 'vojna', var'ca var'có: 'vrv za vezanje sena', zem'la zemló:. Nadiški nagiasni vzorec nagiasnega tipa med'la medló:, ko'pa kopó: torej odraža izhodiščni spiošno-siovenski nagiasni vzorec nagiasnega tipa *gora *gorq>, a se od njega raziikuje v nagiasu rod. in daj. ed. ter rod. mn. Podobno kot pri nagiasnem tipu sest'ra sest'ro, že'na že'no se v rod. mn. prvotna obiika nad. *jú:or ni ohraniia. V rod. mn. ni neznana niti končnica *-0 (jó:r), ki pa je drugotna, naiikovno pospiošena iz nagiasnega tipa jlá:va jlavó:, na kar kažeta tudi kakovost in tonem nagiašenega samogiasnika. Podobno kot pri nagiasnem tipu nad. jlá:va jlavó: je biia tudi pri nagiasnem tipu nad. med'la medló:, ko'pa kopó: v rod. ed. razširjena issin. kratka nagiašena končnica *-o, ki je prvotno značiina samo za nagiasni tip nad. sest'ra sest'ro, že'na že'no. V nagiasnih tipih nad. med'la medló:, ko'pa kopó: in nad. jlá:va jlavó: bi bii pričakovani odraz issin. doige nagiašene končnice *-£ (prim. razdeiek izvor končnic). Podobno kot pri nagiasnem tipu nad. jlá :va jlavó: je tudi pri nagiasnem tipu ko'pa kopó:, med'la medló: v nadiškem narečju podobno kot v večini siovenskih narečij prišio do pospiošitve nagiasa iz mest. ed. v daj. ed. (daj. *glaué, *goré ~ mest. *gláué, *gore 5 daj. *gláué, *gore = mest. *gláué, *gore).17 V nadiško narečju podobno kot pri nagiasnem tipu jlá:va jlavó: tudi pri nagiasnem tipu ko'pa kopó: umikanje cir-kumfieksa na doižini ob predsionki praviioma ni ohranjeno (u uodó:, u zemló:). Nagias ostaiih skionskih ob-iik nadaijuje issin. stanje. Tip yláiva ylavoi yláiva jlá :ve jlá :f y lavo i jlá :f jlavó : j lavé : jlá :u jlá :van j lavé : jlá : vax jlava :m/ j lá :vm¡ Samostalniki tipa yla:va ylavo: so naglašeni na osnovi ali na končnici. Na osnovi se pojavlja akut na dolžini (im., rod., daj., mest. ed.; rod., daj., mest. mn.). Naglašene končnice so lahko dolge, in sicer se na njih pojavlja akut na dolžini (or. ed.; rod. mn., dvojnično or. mn.) ali cirkumfleks na dolžini (tož. ed.; im./tož. mn., dvojnično or. mn.). Nekateri samostalniki imajo v rod. mn. tudi končnico -i: (meji:, zvezdi:). Izvor: 8 issln. *glaya *glayp (> nad. yla:va ylavd:, knj. sln. glava glavo/goro), pri čemer je v ta naglasni tip po naliki prešla tudi večina samostalnikov issln. naglasnega tipa *reka *reko - *rek(?; zgledi: bra:da brado:, du:ša dušd:, yla:va ylavo:, yli:sta ylistd:, ku:na kund:, li:exa lexd:, lu:na luno:, me:ja mejd: 'grmovje, hosta, nižji gozd, gozdiček', no:ya noyo:,18 pe:ta peto:, ro:ka roko:, sla na slano , sti ena steno , stri ela strelo , tra va travo , zi:ma zimo:, zvi:ezda zvezdo:, žu:na žund:. Nadiški naglasni vzorec naglasnega tipa yla:va ylavo: odraža izhodiščni splošnoslovenski naglasni vzorec naglasnega tipa *glaua *glau$, a se od njega razlikuje v naglasu rod. in daj. ed. ter daj. in mest. mn. V rod. mn. se ohranja prvotna končnica *-0 (yla:u), pri nekaterih samostalnikih pa se pojavlja tudi *-i: (meji:, zvezdi:), ki pa je drugotna, nalikovno posplošena iz naglasnih tipov sestra sestro, že'na že'no in medla medld:, ko'pa kopo:. Podobno kot pri naglasnem tipu nad. med'la medld:, ko'pa kopo: je bila tudi pri naglasnem tipu nad. yla:va ylavo: v rod. ed. razširjena issln. kratka naglašena končnica *-o, ki je prvotno značilna samo za naglasni tip nad. sest'ra sest'ro, že'na že'no. V naglasnih tipih nad. med'la medlo:, ko'pa kopo: in nad. yla:va ylavo: bi bil pričakovani odraz issln. dolge naglašene končnice *-n (prim. razdelek izvor končnic). V daj. in mest. mn. je prišlo do posplošitve naglasa na osnovi po naliki na oblike z naglasom na osnovi, k čemur je najverjetneje pripomoglo tudi dejstvo, da je pogostost kratkih 17 Odraz prvotnega psl. starocirkufleksnega naglasa na osnovi v daj. ed. se ohranja v porabskih govorih prekmurskega narečja : Stevanovci/Apatistvanfalva gla'va:i, Gornji Senik/Felsoszolnok gla've:i < issln. *glaue < psl. *golue, pri čemer je bil prvotni naglas iz daj. ed. razširjen tudi v mest. ed. (Sekli, 2006). 18 Naglas samostalnika nad. no:ya noyo: za pričakovano nad. *no'ya noyo: < issln. *noga *nog" < psl. *noga *nogo (c) je prenarejen po naglasu samostalnika nad. ro:ka roko: < issln. *rgka *rgkQ < psl. *rgka *rgkg (c). Na to, da je med samostalnikoma prihajalo do medsebojnega vplivanja na naglasni ravni, bi kazal tudi naglas samostalnika nad. ro:ka roko: v frazemu di/elat na ru:oke za pričakovano *na rd/ke, ki pa je najverjetneje prenarejen pod vplivom naglasa samostalnika nOzja noyd/l pri katerem bi bila pričakovana oblika *na nu:oye. V knj. sln. npr. pa se obratno pri samostalniku roka roko/rokR pojavlja posplošitev naglasa samostalnika noga nogo/nogR (Bezlaj, 1995, 193). Matej SEKLI: SKLANJATEV IN NAGLAS SAMOSTALNIKOV4-JEVSKE SKLANJATVE V GOVORU VASI JEVSCEK PRI LIVKU Sl. 1: Pogled na Nadižo s Hudičevega mosta v Čedadu (sliko hrani Odsek za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu). Fig. 1: View of the Natisone River from the Devil's Bridge in Cividale del Friuli (the photo is kept at the Department of History and Ethnography of the National and Study Library in Trieste). naglašenih končnic v tem naglasnem tipu manjša kot v tipih nad. sest'ra sestro, že!na že'no in nad. medla medldi, ko'pa kopoi.19 V nadiškem narečju podobno kot pri naglasnem tipu med'la medldi, ko'pa kopoi, medla medldi tudi pri naglasnem tipu ylaiva ylavoi umikanje cirkumfleksa na dolžini ob predslonki praviloma ni ohranjeno (u stenoi, na ylavoi).20 Naglas ostalih sklonskih oblik nadaljuje issln. stanje. SKLEP Sestav končnic a-jevske sklanjatve je naslednji: ednina: -a, -e, -rl-i, -o, -rl-i, -o; množina: -e, -rl-i, -an, -e, -ax, -mil-il-am; dvojina oblikovno ni ohranjena. Končnice v večini sklonskih oblik nadaljujejo končnice praslovanske mehke a-jevske sklanjatve (ednina: psl. *-a, *-§, *-i, *-g, *-i, *-eig; množina: psl. *-§, *-h, *-amz, *-§, *-axrb, *-ami), kar je značilno za večino slovenskih narečij in se odraža tudi v slovenskem knjižnem jeziku. Izjemi predstavljata dvojnični končnici rodilnika množine -i in orodnika množine -mi, ki sta prevzeti iz pra-slovanske i-jevske sklanjatve (psl. *-h[h, *-imi). Naglasni tipi samostalnikov a-jevske sklanjatve in njihovi osnovni izhodiščni splošnoslovenski in praslo-vanski viri so naslednji: 1. nepremični naglas na akuti-rani osnovi kot odraz psl. naglasnega tipa a v primeru, da iz psl. starega akuta ne pride do nastanka popsl. novega cirkumfleksa v večini sklonskih oblik: nad. žaiba žaibo < issln. *žaba *žabg < psl. *žaba *žabg (a); 2. nepremični naglas na cirkumflektirani osnovi kot odraz psl. naglasnega tipa a v primeru, da iz psl. starega akuta pride do nastanka popsl. novega cirkumfleksa v večini sklonskih oblik: nad. siienca siienco < issln. *senca *sencg < psl. *senica *semcg (a); 3. končniški naglas s kračino v tož. ed. kot odraz psl. naglasnega tipa b samostalnikov s psl. kratkim samoglasnikom v edinem zlogu osnove: nad. že'na že'no < issln. *žena *ženg < psl. *žena *ženo (b); 4. končniški naglas z dolžino v tož. 19 Manj verjetno se zdi, da je neposredni vzrok za naglas na osnovi v daj. in mest. mn. v nadi škem narečju psl. prednaglasna dolžina, saj je bila namreč le-ta popsl. splo šno skrajšana. Gre torej za splošno popsl. skrajšavo prednaglasnih dol žin v psl. trizložnicah z naglasom na psl. staroakutiranem ali novoakutiranem dolgem srednjem zlogu tipa psl. *mallna > popsl. *maHna, psl. *ro>kaui> > popsl. *rQkau, torej psl. *gdluami, *goluaxi, > popsl. *glauam, *glauax. Iz povedanega sledi, da v sklonskih oblikah daj. in mest. mn. regularno ne more priti do spl. sln. naglasnega umika na prednaglasno dol žino. Možno pa je seveda, da sta bili skraj šani obliki popsl. *glauam, *glauax nalikovno odpravljeni ob naslonitvi na dvožne oblike kot popsl. *glaua, *glaue. 20 En doslej dokumentirani primer tovrstnega naglasnega umik se ohranja pri samostalniku roika rokdi v stalni besedni zvezi diielat na ruioke, ki pa izkazuje diahrono gledano nepričakovano kakovost nagla šenega samoglasnika, najverjetneje pod vplivom samostalnika noiya noydi. ed. kot odraz psi. naglasnega tipa c samostalnikov s psi. kratkim samoglasnikom v edinem zlogu osnove: nad. yo'ra yordi < issln. *gora *gorq> < psi. *gorh *g"org (c); 5. mešani naglas kot odraz psl. naglasnega tipa c samostalnikov s psl. dolgim samoglasnikom v edinem zlogu osnove: nad. ylaiva ylavdi < issln. *glaua *glauq < psl. *golua *golu

, *-ami), which is characteristic of the majority of Slovenian dialects and Standard Slovenian. The exceptions are the variant endings of genitive plural -i and instrumental plural -mi, which originate from the Proto-Slavic i-declension (PSl. *-bjb, *-tmi). The accent classes of a-declension nouns and their basic Original Common-Slovenian (OCSln.) and Proto-Slavic sources are as follows: 1. fixed stress on an acute stem as reflex of PSl. accent class a in the case, when, in the majority of the case forms, no Post-Proto-Slavic neo-circumflex arises from PSl. old acute: Nad. zaiba zaibo < OCSln. *zaba *zab(R < PSl. *z^ba *zabp (a); 2. fixed stress on a circumflex stem as reflex of PSl. accent class a in the case, when, in the majority of the case forms, Post-Proto-Slavic neo-circumflex arises from PSl. old acute: Nad. stienca stienco < OCSln. *senca *senc(( < PSl. *sentca *sentcQ (a); 3. final stress with a short accented vowel in the accusative singular as reflex of PSl. accent class b of nouns with a PSl. short vowel in the sole stem syllable: Nad. ze'na ze'no < OCSln. *zena *zenQ < PSl. *zena *zen