V Ljubljani, v decembru 1924.
POPOTNIK
PEDAGOŠKI IN ZNANSTVEN LIST.
(	, .	■ ■ ::	V •
Letnik XLV.	Štev. 10.-12.
Vsebina: Razprave:
1. Dr. Ivan Lah: Občanski nauk..............209
Iz šolskega dela:
1.	Eliza Kukovčeva: Srbo-hrvašCina na srednji učni stopnji (Konec.) 216
2.	A. Spreitz: Iz prakse za prakso. (Nadaljevanje.).......229
Razgled:
A. Slovstvo: Luka Lavtar: Računica za osnovne šole. II. del. Srednja stopnja. Predelal Ljudevit Černej. (M. L.) — Pavel Flerč: Pripovedne slovenske narodne pesmi.' (Erjavec.) — Ramovš Franjo: Historična gramatika slovenskega jezika. (II. Konzonantizem.) . . 230, 233, 234
B Časopisni vpogled: I. Pedagoško-znanstveni članki. — II. Iz šolskega dela...................... 234, 237
C. To in ono. t Jakob Dimnik. (Pavel Flere.) — Muzikalne šolske prireditve v pretečenem petletju v Mariboru. (H. Druzovič.) — Vzgoja v Rusiji. — Drobne pedagoške vesti. — Dr. Fr. Derganc: Filozofski slovar. (Dalje.) - Tiskovni pogreški...... 240, 242, 244, 245, 248.
Last in založba
' Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva. — Poverjeništvo Ljubljana.
Tiska »Učiteljska tiskarna* ▼ Ljubljani.
Upravništvo »Popotnika" ima v zalogi še spodaj označene »Popotnikove" letnike, ki se oddajajo vezani po ceni a 40 Din, nevezani a 20 Din.:
Letnik 1888	Letnik	1909
, 1889	„	1910
, 1890	.	1912
„ 1893	„	1913
, 1895	„	1914
1900	„	1915
1904	,	1916
, 1905	,	1917
1906	,	1920
1907	w	1921
1908	.	1923
DODATMUi' izhaja 15. dne vsakega meseca v zvezkih in IVi V 1INIIV stane na leto 20 Din, pol leta 10 Din, četrt leta ::	5 Din. Posamezni zvezki stanejo Din 2*50.	::
Rokopise je pošiljati na naslov: Pavel Flere, Beograd, Ministarstvo Prosvete, odelenje za osnovnu nastavu.
Naročnino in reklamacije sprejema upravniitvo listov UJU poveij.
-—- Ljubljana, Frančiškanska ulica 6.
Za uredništvo odgovoren: Anton Sterlekar.
DR. IVAN LAH:
OBČANSKI NAUK.
Beseda »občan« nam pomeni to, kar je Latinec povedal z besedo »civis«, ali kar je francoska revolucija označila z besedo »citoyen«. Nemci pravijo »Biirger«, »Staatsbiirger«, mi pravimo tudi »državljan«, »gradanin« — vendar ima »občan« nekako bolj splošen pomen, dasi nas pri tem moti beseda občina, ki pomeni po obsegu manj nego država. Občan je svoboden človek, član človeške družbe, ki je seveda tudi državljan kake države. Vsi ljudje smo zemeljski občani, razdeljeni pa smo na narode, države, pokrajine, občine itd. Govorimo celo o »nebeških občarJih« — mi ostanimo pri občanih-zemljanih in državljanih in iz-pregovorimo o njihovi vzgoji oz. občanskem nauku ali državljanskem pouku.
Kaj je državljanska vzgoja? Ne vem, koliko se je doslej pri nas pisalo o občanskih naukih kot učnem predmetu. O državljanski vzgoji splošno se je pisalo po raznih časopisih. V tem mislimo ono vzgojo, ki hoče vzgajati »dobre državljane in poštene člane človeške družbe.« Saj je to cilj vsega našega narodnega šolstva. Toda novi časi zahtevajo od novih državljanov več. »Dober državljan mora predvsem poznati svojo državo, njen nastoj in ustroj, njeno ustavo in upravo, njene zakone in vlado in obenem s tem — svoje pravice in dolžnosti. Le tak državljan se bo vedno zavedal svojega državljanstva in bo zmožen samostojno presojati o najvažnejših dogodkih političnega življenja. Občanska vzgoja je torej nekaj več nego državljanska vzgoja in tudi nekaj drugega nego nacionalna vzgoja. Občanski nauk (državoznan-stvo ali domoznanstvo) bi moralo biti poseben učni predmet na osnovnih, meščanskih in srednjih šolah, kakor se to godi po raznih drugih državah.
Na Češkem se je glede tega vprašanja razvila dolga debata in je nastala že cela literatura. Obrnil sem se po posredovanju J. K. Straka-tega na »Československy pedagogicky vstav Jana Amose Komenskecho« v Pragi in knjižničar tega zavoda g. J. Mauer rrii je poslal glavne knjige, ki so izšle v zadnjem času. Iz njih podajam nekaj glavnih misli in na-
zorov za one, ki jih to vprašanje zanima. Meni vsaj se zdi, da je to vprašanje vsak dan bolj važno in da ne bomo prišli iz raznih političnih težav, dokler ne bomo vzgojili novih državljanov v novem duhu. Seveda, če hočemo govoriti o ureditvi države, moramo imeti najprej — urejeno državo. Te pa še ni. Zato je v prehodnem stadiju država in vzgoja, oboje na škodo — vzgoje in države. Upamo pa, da bomo prišli iz začetnih težav in na čelu boja mora stopati šola in javna vzgoja. Šele potem bo mogoče, da mase ne bodo postajale žrtev raznih demagogov, ampak da bo v javnem življenju odločal zdrav državljanski čut.
V	knjigi »Občanska nauka a nravouka« (Občanski nauk in nravo-znanstvo), ki so jo kot »prispevek češkoslov. zavoda J. A. Komenskega o vprašanju o uvedbi teh predmetov v naše šole« sestavili prof. dr. Ota-kar Chlup, prof. dr. Jos. Hendrich, učit. Em. Sippert in dr. Kamila Spa-lova (Praga 1922) piše dr. Chlup pod zaglavjem: Kaj razumemo pod državoznanstvom? — sledeče:
»Občanski nauk spada med splošno vzgojne učne predmete. Njegov posebni namen je podajati znanje, ki se tiče življenja človeka kot državljana. Pri današnji družabrii ureditvi je vsak človek član družabne državne uredbe, je deležen državnega življenja in mora torej poznati uredbo države v vseh njenih sestavinah.
Naravno je, da postane pravi državljan človek šele tedaj, ko se zave svojega državljanstva t. j. svoje pripadnosti k državni družbi. Pravo državljanstvo torej sloni najprej na temeljitem znanju o zunanji in notranji ureditvi države in rta zavesti državljanske pripadnosti.
Občanski nauk je treba gojiti kot sestavno skupno učno stroko. V osnovni šoli, kjer so v osebi učitelja združeni vsi predmeti, je treba tudi za državljanstvo določiti posebno učno uro. Na meščanski in srednji šoli že razdelitev predmetov zahteva, da se državljanstvo goji kot poseben učni predmet.
V	grški in rimski vzgoji je bila državljanski vzgoji posvečena posebna pozornost. Posebno v starem Rimu se je gojila državljanska zavest med mladino. Zakorie 12 desk je moral poznati vsak, rimska mladina pa je spoznavala javno življenje in sodstvo, poslušala je govornike in se zanimala za javne zadeve. Ljudstvo ni odločalo pri vladi in po mnenju vladajočih kast ni bilo masi treba državljanske zavesti. Danes se vsak dorastel državljan udeležuje javnega državljanskega življenja, zato je kot udeleženec tudi soodgovoren. Da more svoje državljanstvo pravilno vršiti, mu je treba državljanske zavesti in občanske vzgoje.
Državoznanstvo je na višjih šolah združeno z drugimi učnimi predmeti z narodnim jezikom, zemljepisom in zgodovino. Želeti je, da se državoznanstvo uvede v šole vseh vrst in da dobi v učnem načrtu posebno mesto. S tem pa ni rečeno, da bi tega predmeta na srednji šoli ne
mogel učiti zgodovinar, zemljepisec ali kak drug profesor, ki je v državo-znanstvu kvalificiran.«
Tako dr. Chlup. Zdaj pa poglejmo, kako je bilo in kako je s tem vprašanjem pri nas.
Kako je bilo prej? Avstrijski drž. šol. zakon z 14. maja 1869. in šol. novela z 2. maja 1883. sta določala v I. odstavku o osnovnih šolah (§ 3), da je treba učencem nuditi »najrazumljivejše in najpotrebnejše stvari iz prirodopisja in zgodovine s posebnim ozirom na državo in ustavo države.« V II. odstavku je govor o meščanskih šolah (§ 17.)... »zemljepis in zgodovina (naj se podaja) s posebnim ozirom na državo in državno ustavo.«
Za srednjo šolo je bilo določeno, da naj se uči »domoznanstvo« v najvišem razredu. V glavnem naj se povdarja: ustava in uprava avstro-ogrske monarhije s posebnim ozirom na kraljevine in1 kronovine v drž. zboru zastopane, in to na podlagi splošnega uvoda o temeljih in najvažnejših funkcijah države v političnem, kulturnem in gospodarskem oziru; pravice in dolžnosti državljanov. Odredba ministrstva z dne 20. marca 1909. št. 11.622 je — po znani anketi za reformo srednjih šol — to posebno naglašala.
Vkljub tem predpisom smemo reči, da je bivši avstrijski državljan v šoli le malo izvedel o glavnih zakonih svoje države; treba je bilo študirati celo gimnazijo in šele v osmi šoli je nekoliko slišal o ustavi, o parlamentu, o zakonih itd. Vse »državoznanstvo« je obstojalo v tem, da je poznal zemljevid avstroogrske monarhije in njene posamezne dele; kako pravzaprav spadajo skupaj, mu je bilo precej nejasno. Zdi se, da državi niti ni bilo na tem, da bi njeni državljani natančno poznali njen ustroj in temeljne zakone, kajti spoznanje je začetek izpreobrnjenja. Zato se je zdelo državi važnejše povdarjati splošno »patriotische Erziehung«, kar se je s primernimi sredstvi lažje doseglo: naravno je, da je imela patriotična vzgoja nalogo, paralizirati prevelik vpliv narodne vzgoje, ki se je kazal posebno po narodno zavednih krajih. Tako so n. pr. češki učitelji proti imenu »Avstrijec« povdarjali ime »Čeh« in v šolah so namesto dvoglavega orla uvajali češki grb oz. skupni znak zgodovinskih dežel: Češke, Moravske irr Šlezije. V tem smislu je delovala tudi domača vzgoja in narodna mladinska literatura. Tako se je v otroku razvila zavest: jaz sem Čeh in poglavja iz češke zgodovine so v njem utrdila češko državno zavest. Povsod ni bilo tako. Slovenske zgodovinske tradicije so bile preslabe, da bi bili mogli gojiti slovensko državno zavest. Omejili smo se torej na narodnost: razdelitev na posamezne »dežele« ali »kronovine« je ovirala tudi tu razvoj mogočne skupne narodne zavesti. Zato je naravno prevladovala avstrijska državna zavest, ne da bi bili natančneje spoznali svoje razmerje do države. Šele ko nam je z jugoslovanskim nacionalizmom postajala čim dalje bližja srbska država,
se je začel proti avstr. drž. zavesti med mladino odločen odpor. — Zunanji in politični dogodki so bili za bivše avstr. državljane najboljša šola o lastni državi, »domoznanstvo« jih je moralo voditi — v boj proti lastni državi.
Kako je bilo doslej? Nikakor ali kakorkoli. Član 16. ustave pravi: »Vse šole morajo dajati moralnti vzgojo in razvijati državljansko zavest v duhu narodnega edinstva in verske strpnosti.« Toda ustave nismo dobili takoj prvi dan in — ustava še danes ni izvedena. Veljale so torej prejšnje določbe in prejšnji učni načrt. Treba pa je bilo zamenjati vsaj učila. In to ni šlo brez težav: najprej je bilo treba izpreminjati čitanke in nadomestiti popise avstrijskih pokrajin z jugoslovanskimi. Po tem je bilo treba novih zgodovinskih knjig. Saj vemo, kakšne težave so z učnimi knjigami. Ker ni bilo takoj moža, ki bi bil uredil enotno naše šolstvo, je vsaka pokrajina reševala to vprašanje po svoje. Načrt pre-ustrojitve šolstva in narodne »vzgoje«, ki ga je sestavil odsek »Zaveze« govori o tem pri nar. viš. šolstvu: »Narodna viš. šola ima kot koeduka-cijska šola v okviru šolstva namen nuditi višjo splošno izobrazbo, kakor jo nudi nar. šola, oziraje se posebno na potrebe državljanskega življenja... Med učnimi predmeti narodne šole se navaja: najvažnejše iz zem-ljepisja in zgodovine oziraje se zlasti na zgodovino naroda in domovine...« Pri nar. višjem šolstvu istotako: »...zemljepis in zgodovina s posebnim ozirom na zgodovino naroda in domovine...« Pri nas bi bila torej stvar ugodno rešena, čeprav ni govora o občanskem nauku. Toda vsem bi to ne bilo po volji in zgodovina se da tudi falzificirati. Komaj se je izpolnil sen o jugoslovanskem edinstvu, že so ga začeli ubijati razni »avtonomisti«, »federalisti«, »separatisti«. Tako pa se je le pospeševal razkroj ideje, ki se je komaj začela uresničevati. Ko smo počasi rešili vprašanje knjig — smo videli, da še mnogo manjka. Koliko časa je bilo treba, da smo namesto prejšnjih vladarskih slik dobili v šole sliko našega kralja, isto je bilo z zemljevidi: še sedaj so razredi brez zemljevida naše kraljevine. I. t. d. A vse to bi prištevali k skupni državni vzgoji in so le učni pripomočki za razvoj državne zavesti. K temu pridejo še šolske zastave trobojnice, državna himna in razne proslave. Vse to je potrebno za državljansko vzgojo — žal, da so tudi tu bile razne ovire, dasi je nar. državno učiteljstvo z vsemi silami delalo, da bi čim prej izginili iz mladine vsi spomiiii na preteklost in da bi kolikor mogoče gojili skupno državno zavest... Seveda se to ni zgodilo povsod' v istem smislu — in kakor se kaže — hočejo na višjih mestih zopet povdarjati razliko namesto skupnosti; na ta način ne bo naša vzgoja enotna in poleg zunanje politike bomo dobili politiko tudi v šolo, kar bo slabo vplivalo na mladino. Državljanski pouk pa ima ravno namen uničevati ono prazno politikarjenje, ki ga je v današnjih časih toliko preveč, in vzgajati realno misleče ljudi. Kar smo doslej v tem oziru storili, je bila le državljanska
vzgoja — in še to je bilo odvisno večinoma le od učiteljeve osebe — nismo pa imeli državljanskega pouka, ki ga nudi občanski nauk.
Kako je drugod? Na Češkem je ministrstvo šolstva in narodne prosvete z min. naredbo z dne 29. avgusta 1919 odredilo, da je »namen osnovnega šolstva poučevati bodoče državljane o nravnih, socialnih in gospodarskih temeljih države, o njeni organizaciji o pravicah in dolžnostih državljanov, o modernih družabnih smereh in po-kretih, ki določajo nadaljni soc. razvoj v najširšem smislu. Šola naj vzgaja bodoče zavedne državljane in goji državljanske kreposti, kolikor to dopušča razvoj učencev na tej ali oni stopnji.«
Za srednje šole je bilo istotako določeno: »...seznanjati učence z glavnimi temelji, na katerih sloni razmerje državljana do občine in države, posebno pa poučevati jih o pravicah in dolžnostih državljanov in izvajati posledice za državljansko moralo: pojasniti ustavo države in posamezne državne funkcije. Državoznanstvo se naj uči v vseh razredih posebno pri zgodovini in zemljepisju (pri razlagi državnih uredb raznih narodov) sestavno pa v IV. in VIII. razredu skupno z zemljepisom in politično zgodovino češkoslov. naroda. Poleg tega je treba na državljanski pouk in vzgojo misliti tudi pri drugih predmetih.«
V	A v s t r i j i je uvedena v osnovni šoli »Heimats und Lebenskude« t. j. pouk o domovini in življenju, ki naj razvija smisel in razum otroka za prirodo in družabno življenje, posebno za nravne temelje na podlagi ljubezni do domovine (Volkserziehung 1920).
B e 1 g i j a je vpeljala z zakonom z dne 14. avgusta 1920. nravoslovje, kateremu se pridružuje državljanski pouk kot poseben predmet.
Vel. Britanija določa v zakoniku o osnovnih šolah o namenu zgodovine: »državljanski pouk se more z uspehom vršiti v višjih razredih.«
Bolgarija je sprejela državljanski pouk kot učni predmet že 1. 1914.
N a D a n s k e m je ta pouk združen z zemljepisom in zgodovino.
V	Franciji je bilo to vprašanje deloma rešeno že z zakonom z 18. jan. 1893. pa predpisuje za prvi letnik 1 uro za zgodovino in državoznanstvo, za drugi letnik istotako, za tretji letnik 2 uri za deške in eno uro za dekliške šole.
Na Holandskem je vpeljana med predmete višje mešč. šole: ustava in državljanski pouk. V ponavljalnih šolah se poučuje ta predmet v III., IV. in V. razredu po 1 uro na 14 dnij, v mešč. večernih šolah pa po 1 uro na teden.
Italija ima po zakonu z dne 8. jul. 1904. za 5. in 6. razr. viš. osnovnih šol med učnimi predmeti. 1. Italijanščina, 2. Pouk o državni zgodovini Italije v 19. stoletju in o razmerju z narodnogospodarskimi fakti pouk o ureditvi države in občansko nravoslovje.
Nemčija ima po ustavi z dne 4. avg. 1919. določbe: »Občanski pouk in delovni pouk sta učna predmeta v šoli. Vsak učenec dobi, ko dovrši šolsko dolžnost, iztis, v katerem je popisana ureditev države.«
V	P r u s i j i so uvedli z min. n*ar. z dne 4. okt. 1920. občanski pouk v dveh najvišjih razredih.
Na Saškem so s preh. zakonom z dne 22. VII. 1919. krepko podčrtali občansko vzgojo. »Državna občanska vzgoja šolskega življenja.«
R u m u n i j a ima v učnem načrtu takoj na drugem mestu »Znanje občanskih pravic.«
Poljaki do sedaj še nimajo posebnega uč. predmeta, povdarja pa se ta pouk pri zgodovini.
V	A m e r i k i se druži ta pouk s predmetom »Ustava Združ. drž. ameriških« pri zgodovini. Nekatere države imajo posebne učne knjige. Sicer se goji povsod ameriška državna zavest.
Ni bil moj namen podati celoten pregled o tem predmetu. Navedel sem le nekaj glavnih držav; ako bi imeli pri rokah vse odredbe zadnjih let, bi videli, da se ravno po vojni ta stran vzgoje zelo povdarja, kar je razumljivo, če pomislimo, da hočejo nove (in stare) države uveljaviti demokracijo na vseh poljih, posebno v državnem življenju, kar pa je nemogoče, če ne vzgajamo mladih državljanov v novem duhu.
O načinu pouka prihodnjič.
Pregled o pouku državoznanstva v raznih državah.
Država	V ljudskih šolah		V višjih šolah		Posebne učne knjige
	Kot pos. pred.	združeno z	kot pos. pred.	združeno	
Avstrija	—	zgodovino	—	o mešč. šolah z zgod i zemp.	niso
Ceškoslov.	-	»	—	o mešč. i sred. s z zgod. i zemp	so
Belgija	—	z nravoslovjem	—	v ecole moyeme z nravoslovjem	
Britanija	v Parents. school	sicer z zgodovino	—	v central school z zgodovino	so
Bolgarska	niso določene posebne ure	»	v III. raz gim.	—	
Danska	—			o melemskole z zgod. i zemp.	so
Francija	da	—	v ecole prim. sup. II i III. raz.	—	so
Holadska	—	—	Hooger Burger-school b IV. i V. raz.	—	so
Država		V ljudskih šolah		V višjih šolah		Posebne učne knjige
		kot pos. pred.	združeno z	kot pos. nred.	združeno	
Italija		v ponavljalnih šolah	—	scuola populare v V. i VI. raz	-	so
Nemčija	Prusija	—	z zgodovino	v Mittelschule najviš. raz.	—	niso
	Saška	—	»	—	Mittl. Volkssch. z zgodovino	niso
Norveška		—	»	—	Midelskola z zgod. i zemp.	
Mažarska		niso določene pos. ure	n	polgariskola	—	so
Rumunija		v	z zempis.	-	Scoala prim. sop z zempis	niso
Švedska			z zgod. i zemp.	—	Realskola z zgod. i zemp.	
Švica		v ženevskem kant. v 6 i 7. raz.	v večini kant z zgod	v sekundarnih šolah nek. kant.	v drugih z zgod.	
Združ. drž. Amerike		v nek. drž.	z nravosl. ali z zgod.	v kigh sehool	—	so
						
IZ ŠOLSKEGA DELA.
ELIZA KUKOVČEVA:
Srbo-hrvaščina na srednji učni stopnji.
3. in 4. šolsko leto.
(Konec.)
Vreme ili čas.
Govorna in napisovalna vaja.
Tinji čas nazivamo tren ali sekund, časak. Šesdeset sekunda čine jedan minut. Šesdeset minuta čine jedan sat.
Sahat pokazuje minute i sate. Dvadeset četiri sata tvore dan. Dan ima 7 doba: jutro, prepodne, podne, popodne, večer, noč, ponoč.
Sedam dana je sedmica ili nedelja. Dani nedelje su: ponedeljak, uto-rak, sreda, četvrtak, petak, subota, nedelja.
U nedelju ljudi se odmaraju, idu u crkvu i mole se Bogu. U ostalim danima radimo. To su težatnici.
Imamo i blagdane: Božič, Badnjak, Uskrs, Duhovi, Nova godina, Sveta tri kralja.
Imena meseci:
Dvanaest meseci je jedna godina
januar = siečanj, februar = veljača, mart = ožujak, april — tra-vanj, maj = svibanj, juni = lipanj, juli — srpanj, avgust = kolovoz, sept-tembar = rujan, oktobar = listopad, novembar = studeni, decembar = prosinac.
Svaki dan jedem triputa. Izjutra doručkujem. To je doručak. U podne ručam. To je obed, ručak. U veče večeram. To je večera.
Izjutra jedem žgance i mleko, ili kavu i hleb (kruh). O podne jedem: juhu (čorbu), šalatu, repu ili zelje sa bobom ili sa krumpirom ili drugo varivo. Katkad jedemo kuhanu govedinu ili svinjetinu (krmetinu). Blag-danom ima pečenku i testo. U veče skuva nam majka čorbu od krum-pira ili boba i dade nam k tome hleba. Majka je kuharica. Za pripravljanje jela treba: brašna, jaja, slanine, masla, šečera, soli, papra, ulja, octa, češnjaka, luka i drugih začina i mirodije. U školu uzmemo sa sobom hleba i voča. Kad se povratimo kuči, dobijamo opet hleba, katkad još sira ili masla. Blago nama, što imamo dobre roditelje. Ne treba glado-vati. Jelom se hranimo. Jelo je hrana. Roditelji nam daju hranu.
Godišnja doba: proleče, leto, jesen, zima.
Pitanja.
a) Kako nazivamo tinji čas? Šta tvori 60 sekunda, 60 minuta? Zašto je sahat? Koliko sata, ima dan? Koliko doba ima dan? Koliko dana ima nedelja? Nazivaj dane u sedmici! Šta rade ljudi nedeljom? Šta rade u
ostalim dariima? Kako nazivamo te dane? Koje blagdane imamo? Koliko meseca ima godina? Nazivaj imena meseca! Koliko doba ima go-dina? Koja su godišnja doba?
b) Koliko puta jedeš svakog dana? Koja su vremena ručanja? Šta doručkuješ? Šta ručaš? Šta večeraš? Koje jelo dobivamo blagdanom? Koje jelo uzimamo sa sobom i nosimo u školu? Tko pripravi jelo? Šta je majka dakle? Šta joj treba za pripravljanje jela? Koje su mirodije? Koji su začM? Zašto je jelo? Tko nam da hranu? Nazivaj voče: jabuke. kruške, dunje, slive, trešnje, kajsije (marelice, praskve, grožde).
Čitanje.
17. Proletni cvet.
Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
5. skl. Draga trešnjo!
Ima 1 i po polju još snega i leda = ali je.
Prihodnji čas:
Kad se rascvetaju, dobro č e t e mi doči in b i č e t e mi mili gosti.
Spregatev.
Ed. Ja ču doči. Ti češ On če
Mn. Mi čemo doči. Vi čete Oni če
Čitanje. 58. Radi.
Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
ljudsko doba.
Spregatev.
Prihodnji čas. Hvala biče trudu. Sloga biče vragu. Ed. Biču gost,
Deležnik: preživajuč.
Mn. Bičemo gosti, bičete biče
bičeš
biče
Čitanje.
25. Izdao se.
Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
5. skl. Deco!
pred ručak, kod ručka.
Primerjava.
Janko pobledi kao krpa. Čitanje.
33. Kamenje za obed. Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
2. skl. Eto, Zdenka! 4. skl. Ugledao i s t o g slepca pun istog kamenja našeg kralja.
Spregatev.
Prihodnji čas.
Ed. Za obed ne ču dobiti jela, Mn. Za obed ne čemo dobiti jela, češ,	čete
če	če
2. Ode ču ja jesti? češ ti če on čemo mi čete vi če oni.
Čitanje.
39. U borbi je život. Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
1.	skl. dečica,	4. skl. Milutina nema nigde.
2.	skl. dečice,	5. skl. Milutine! 4. skl. decu, brate!
Ne ostade mi ništa d o gole duš iženes ono dečice.
Primerjava.
Radi kao crv. Vrvi svet k a o da su mravi. Janko pobledi kao krpa.
Spregatev.
Aorist.
1. Zagledah, 2. zovnuh,	3. spoznadoh se,
zagleda,	zovnu,	spoznade,
zagleda,	zovnu,
zagledasmo,	zovnusmo,
zagledaste,	zovnuste,
zagledaše;	zovnuše;
spoznade, spoznadosmo se, spoznadoste, spozntadoše.
Čitanje.
40. Na groblju.
Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
Zvonila su zvona.
Uzduhom se raznosio zadah sveča.
sabezbrojem sveča.
Č o v e k.
Govorna in napisovalna vaja.
Čovek ima glavu, trup, dve ruke, dve noge. Na glavi je kosa. Ona je različite boje i črne, mrke, plave. Starci i starice imaju sede kose. Prednja strana glave zove se lice. Ima ove delove: čelo, oči, nos, 2 obraza, usta i bradu. Na glavi vidimo još uši. Očima gledamo, ušima ču-jemo, nosom vonjamo (mirišemo). Ustima jedemo i govorimo. Delovi usta su: usnice, zubi, jezik i nebo. Jezikom i nebom kušamo. Zubima žva-kamo. Izmedju glave i trupa je vrat. Delovi trupa su: prsi, trbuh i leda.
Na svakoj ruci i svakoj noži ima po pet prstiju. Rukama se igramo i radimo. Nogama hodimo, stojimo, trčimo i skačemo.
Svakom čoveku treba odela. Dak ima gače i košulju, čakšire, pr-sluk; (suknju) i šešir ili kapu. Na nogama ima čarape i cipele (čižme). U džepu ima rubac za nos. Zimi ima kabanicu.
Svaka devojka ima košulju, haljinu ili krilo, kaput pregaču, ili ke-celju, jašmak ili rubac. Na nogama ima čarape i cipele. Zimi ima tako-der maramu, katkad kabanicu. Nemojte odelo raztrgnuti i uprtljati!
Čistoča.
Izjutra mijem ruke, vrat, i lice. Češljom češljem kosu. Čistim svoje odelo i cipele. Obučem se i odenem. Molim se Bogu. U veče se svučem. Odelo je čisto ili nečisto,	Cipele su svetle ili blatne,
celo ili odrapano, ugladeno ili zgnečano, tanko ili toplo, novo ili staro.
cele ili pocepane, nove ili stare, velike ili malene.
Odelo je od vune i platna. Cipele su od kože. Cipele nisu skuplje od odela.
Spreminjaj!
Ed. Moje cipele nisu svetle nego blatne. Tvoje Njegove Njezine itd.
Nikad ne zaboravim miti se, češljati se, čistiti odelo i cipele.
Zaboravio sam moliti se.
Neču zaboraviti, da pozdravim oca i majku.
Pitanja.
Koji su delovi čovečijeg tela? Šta je na glavi? Koje boje je kosa? Kakvu kosu imaju starci? Koja je prednja strana glave? Koji su delovi lica? KOiji su delovi usta? trupa? Zašto su oči, uši, jezik, nos, zubi? Šta je izmedju glave trupa? Koji su delovi trupa? Koliko prsta ima ruka? noga? Zašto su ruke, noge?
Kakav je čovek? močan ili (mršav) slab? krupan ili slab zdrav ili bolestan bogat ili siromašan mlad ili star
vredan ili (nevaljan) len? pametan ili lud mudar ili glup.
Šta još treba čoveku? (jela, odela i staništa). Koje odelo ima dak, devojka? Kakvo je odelo? Kakve su cipele? Šta ne smete činiti? Pošto je par cipela? (Stoji 300 Din). Šta činiš izjutra? Šta ne zaboraviš?
Čitanje.
36. Seosko dace. Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
7. Idete ulicom čistom. U torbicama nose knjige, iz jednog sela dragog Boga našeg kralja.
Primerjava.
Obučena k a o u gradu. Radi kao crv. Vrvi svet kao da so mravi. Janko pobledi kao krpa.
Spregatev.
Prihodnji čas.
Ja ču se pomoliti.	Mi čemo se pomoliti.
Ti češ se pomoliti.	Vi čete se pomoliti.
On če se pomoliti čovek.	Oni če se pomoliti.
Či tanje.
37. Bogatstvo.
Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev.
a)	Evo ti desnice!
Evo ti u glavi dva zdrava oka! Evo vam deco!
b)	po belome svetu,	c) nekadašnjeg učitelja, vid očiju; jednog sela,
našeg kralja, dragog Boga.
Primerjava.
Zdrav si k a o kremen. Uzrastav kao zelen bor. Obrazi ti se rumene kao rumena roža. Zdrava oka kao u sokola.
Spreganje.
Pogojnik.
Ed. ne bih dao,	Mn. ne bismo dali,
ne bi,	ne biste,
ne bi,	ne bi.
Čitanje. 34. Kupanje. Jezikovne posebnosti.
Vzkliki: Ala je to divota! Ala je toplo pored peči!
Sklanjatev.
Zato je okupala svoga mladog Laku!
nekadašnjeg učitelja jednog sela našeg kralja dragog Boga.
Spregatev.
Sed. čas. Pret. čas.	Prih. čas.
Ja se svučem, Ja sam se svukao,	Ja ču se svuči,
svučeš, si se svukao,	češ se,
SVUČe,
svučemo,
je se svukao, smo se svukli, ste se svukli, su se svukli.
če se, čemo se.
svučete, svuču.
čete se, če se.
Prihodnji čas.
Jer če mislit, da je sir, p o j e š č e mi dete. Veseličemo se, dok ne svane. Naviknučemo se na novi red.
Slušačemo pričice, pevačemo pesmice, čitačemo reči.
Čitanje.
35. Breme.
Jezikovne posebnosti.
Sklanjatev. Dva čoveka nosila na 1 e d i m a breme.
Spregatev.
1.	J a sam zastojkivao, skidao, sedao. Ti si itd.
2.	Ja sam morao podizati i opet prtiti. Ti si itd.
Deležnik.
Jedan! je nosio ne s k i d a j u č i bremena. Pirio je vetar setno, noseč lišče velo. Preživa j uč se plodi tek glupa nema zver. Čitanje.
23. Vrabac pod kapom. Jezikovne posebnosti. Vzkliki: Eto, cestom gospodina načelnika! Eto Zdenka k stolu.
Sklanjatev.
1.	vrabac 2. Svi su ljudi skinuli šešir sem Dragutina.
2.	vrapca 3. 5. skl. Dečače!
Dragutin stoji kao kip. Zdrav si kao kremen. Uzrastao kao zelen bor. Obrazi ti se rumene kao rumena ruža. Janko pobledi kao krpa. Radi kao crv. Vrvi svet kao mravi itd.
Prislovi.
Dečače, z a r ti je kapa prilepljena. Taj v a 1 j a d a ima vrapca pod kapom. Dragutin stoji kao kip i j o š ne pozdravlja.
Primerjava.
Spregatev.
Ne mogu skinuti kape. Ne možeš. Ne može itd.
Ja sam se s t a o smejati. Ti si se. On se je itd.
Dragutina su prozvali Vrapcem.
Kralj Aleksander je (prozvao) objavio ujedinjenje SHS.
Dne 17. decembra proslavljamo rodenje kralja Aleksandra.
Obitelj. — Porodica. Po Janškijevi sliki.
Govorna in napisovalna vaja.
To je slika. Pokazuje sobu. U sobi je skupljena obitelj. Sedi kod stola. Otac čita novine. Majka plete čarapu. Deda puši na luli. Baba pripoveda bajku. Dete spava. Deca (prisluškivaju) slušaju.
Majka sedi na stolici. Otac i deda sede na minderu. Baba sedi u naslonjaču. Dete leži u (zipki) kolevci. Dečak sloni u stola. Dečica sedi na podnožniku.
Otac i majka su roditelji. Dečarac je sin, brat, unuk. Devojčica je kči, sestra, unuka. Dečarci su sinovi, brača, unuci. Devojčice su kčeri, sestre, unuke.
Brat grli seku. Ded i baba su stari. Imaju kose sede. Dete je maleno. Dečarac i devojka su pažljivi. Majka je dobra. Otac je strpljiv.
Sto je pokriven belim stoljakom. Na stolu stoje kabliči: tanjur pun peciva; findan sa podčašnjakom, 2 kupici i kotarica. Na stolu su knjige dve, jedna debela i jedna tanka i tabla. Više stola visi kandilo. Ono rasvetli sobu.
Tu je zadnji duvar. Na ovom duvaru su ikone i sahat. Tu je levi duvar. Na ovom duvaru je prozor. Kod prozora visi krletka (kobača). U krletki je karnarica. Više prozora je zavesa. Kod prozora je još lonac sa cvetom. Pored prozora je sanduk. Na sanduku stoji staklen kablič sa zlatnim ribicama. Više sanduka je ogledalo sa zlatnim okvirom. Patos je od dasaka. Tu leže igračke, konjič na kolima, lutka, izzuvnik. Pas i mačka se grejejo oko peči. Mačica liže mleko. Tavan je teman. Zima je.
Čitanje.
41. U zimi.
Jezikovne posebnosti.
Dete Isus.
Citanje.
47. U zadruzi.
Jezikovne posebnosti.
Stopnjevanje pridevnikov.
mladi, stariji. Čitanje.
46. Kučni starešina. Jezikovne posebnosti.
Stopnjevanje pridevnikov, najpametnijem, najmladi, riajstariji. Čitanje.
48. Majka Svetog Petra. Jezikovne posebnosti. Prislov: natrag.
Sklanjatev, svetog, glavnog, žednog, golog, 5. skl. moja Majko! sine, Petre!
Čitanje. 56. Burence.
Stopnjevanje pridevnikov, najmanje, najlepšega, najstariji.
Sklanjatev.
1. ruka	2. srce
u ruci	srdašca	3. dečice, moja!
Predpouka pro: pročita, prozore, proslavi. Čitanje.
51. Cena materinskoga truda.
Sklanjatev, n j e z i n e smrti; n a ovu s t r a n u.
Spregatev.
A o r i s t.
1.	Strana na kojoj bejah ja,	Strank na kojoj bejasmo mi,
bejaše ti,	bejaste vi,
b e j a š e on, sin.	bejahu oni.
2.	(Ja) htedoh pokazati čudo, (Mi) htedosmo pokazati čudo, (Ti) htede,	htedoste,
(On) htede,	htedoše.
Prihodnji čas v zavisniku.
Ako Bog h t e d n e pokazati čudo, prevagnuče suza.
Deležniki: Plačuči ode caru. Poljubi materi ruke moleči je za oproštenje. Pirio veter noseč lišče velo. Jedan nosio ne s k i d a j u č i bremeria.
Predponka pro: p r o kune, p r o zove, p r o slavi, p r o čita. Čitanje.
13. Majčina ljubav. Čitanje.
43. Na božičnoj slavi.
Deležniki.
Majka moja ide v e z u č i. Plačuči ode caru. Poljubi materi ruke
m o 1 e č i je za oproštenje. Pirio vetar noseč lišče velo. Jedan je nosio ne s k i d a j u č i bremena.
Govorna in napisovalna vaja.
a)	Ova slika pokazuje sajam u gradu. Spreda je sajmište ili pazari-šte. Pozadi su gradske kuče i crkva sa visokim stupom. Na sajmištu su šatre i množina ljudi. U šatrama su prodavci. Ljudi kupuju. U prvoj šatri je prodavačica. Ima knjige i slikovice. U drugoj je prodavač. Nudi igračke. Tu su: kola sa konjima, slon, top, železnica, gusle, lutke, bubanj, truba. U trečoj šatri je opet prodavač. Nudi odela, kape, šešire, čarape, ma-tame, cipele. Tu su još saonice, i božična drveta. U oči Božiča je.
b)	Zima je. Krovovi i zemlja su pokriveni snegom. Svagde leži sneg. Mnogo je velika hladnoča. Ljudi su toplo obučeni. Tu je gospodin sa gospodom. Imaju bundu. Gospodin drži ruke u špagu. Nosi zamotuljčice. Gospoda drži ruke u kolčaku. Prati ih hrt.
c)	Tu ide poslastičar. Nosi na dasci kolače i gibanicu. Ima belu ke-■celju, beo zubun i belu kapu. Tu je devojčica; smrzava se.
Čitanje.
54. Dedovi dari. Jezikovne posebnosti.
Vzkliki.
Sajam ili (pazar) vašar. (Po Janskyjevi sliki).
Sklanjatev.
skl. Ti Zorice!
Došlo doba! Nastalo je novo doba.
Ti Ivo!
Zorko, naša diko! Hvala, dede!
Spregatev.
Prih. čas.
a)	Iglicom ču siti pregače,	Iglicom čemo siti pregače,
češ,	čete,
če.	če.
b)	Biče truda; biče muke; hvala biče trudu. Sloga biče poraz vragu.
Čitanje.
44. Seljak i njegov konj.
Kad? obnoč, danju, sinoč, nočas, jutros, lane, zimus, letos, jesenas, proletos, večeras, onda, tek, odmah, namah, n a s k o r o.
Vzkliki: eto ti prodavača!
Eto Zdenka k stolu!
Eto cestom gospodina načelnika.
Sklanjatev.
Taj je konj u mene več više od godine dana.
Primerjava.
Skupilo ljudi k a o na čudo. Vrvi svet kao da su mravi. Radio kao crv. Obrazi ti rumeni kao rumena ruža. Janko pobledi kao krpa. Zdrav si k a o kremen. Uzrastao kao zelen bor.
Spregatev.
Što rekosmo? rekoste, rekoše.
Dvorište. (Po Janskyjevi sliki.)
Govorna in napisovalna vaja.
Oko dvorišta su pojate. Na levo je kuča, na desno je škola, staja. Ostrag su kolnica i gumno. U sredini dvorišta je bunar. Pored bunara stoji visoko drvo. U dvorištu je jama za dubre. Tamo stoji golubinjak. U njima imaju golubovi gnezda. Kod bunara stoji devojka. Posipa pe-radi meču. Tu su petao i kokoši, guske i patke, 2 čurana, koka sa pili-čima. Golubovi prilete. Jedan sedi devojci na ramenu. On je krotak ili (domač) pitom.
Kuča je prostrana. Ima kat i krov od opeke i balkon. Na balkonu prosušivaju se pokrivači. Kod vrata je kučica za psa. Pseto sedi izvan. Ono je privezano na lancu. Ono (stražari) čuva dvorište. Pas je stražar ili čuvar. Ovu stranu kuče nazivamo zabat. Tu je drvara. U drvari je jogred. Kod drvare vidimo panj i sekiru.
Aorist. Što rekoh ? reče, reče.
Ova pojata ima slamni krov. Pod krovom je doksat. Kroz doksat bacamo seno. U kolnici su kola za dubre, kola s lotrama i različito orude. Na gumnu su mlataci. Imaju mlatila. Mlate žito. Pored vrata sloni rešeto.
U staji prebivaju domače životinje: konj, magarac, vo, krava, kr-mak, tele, zare, janje. Pored stajnih duri su roglje i muzni stolac. Više staje imaju sluge svoj stan. Na dvorištu stoje malena kola (kola^ci). Puna su sudovi za mleko.
Čitanje. 55. Slepi konj.
Sklanjatev.
U trgovca toga bio je dobar konj. Zvoni u zv ono. Taj je konj u m e n e.
Spregatev.
A o r i s t.
Napadoh na nj	Napadosmo na nj
napade	Napadoste na nj
napade	Napadoše na nj razbojnici.
Prihodnji čas.
Hraniču konja do smrti	Hraničemo konja do smrti,
hraničeš	Hraničete.
h r a n i č e	Hraniče.
b) Neču nista dočekati. Nečeš itd.
Čitanje. 49. Ljudožder.
Vzkliki: Amo vas! Eto Zdenka! Evo, deco! Ala je to divota! Ala je toplo pored peči! Ala smo se valjali!
Prislovi.
Kad ? obnoč, danju. sinoč, n o č a s , jutros, večeras itd.
Sklanjatev.
5. skl. Ženo! Luda deco!
Spregatev.
Aoristi:
Zglutaše, zakloniše, digoše, prisloniše, stadoše, stigoše, rekoše, sko-čiše, zakriše, baciše, zamoliše, behu.
Prihodnji čas: Zaklaču gospodičiča. Zaklačeš. Zaklače.
Čitanje.
50. Konjik.
5. skl. Evo momče!
ovog hata, nekadašnjeg učitelja, našeg kralja itd.
Zaklačemo gospodičiča.
Zaklačete.
Zaklače.
Konjice! Kapetane!
Čitanje.
29. Moj dom. 18. Imam janje maleno. 5. Pas. 8. Kažnjena sebičnost. 24. Kako se magarac ulagivao.
Govorna in napisovalna vaja.
Slika pokazuju vodenicu sa velikim kolom. (Ostrag) Pozadi vodenice je, ribnjak. On se zamrzao. Sa kola i žleba vise ledene sveče. Za-zimilo je več. Svagda leži sneg. Šuma je bez lišča. Došla iz šume žena. Nosi na ledima breme. Pobrala je suhe grane za ogrev. Žena je siromašna. Grejače svoju izbu.
Vodeničarka posipa gladnim pticama meču. Dečarci se sklizaju na ribnjaku. Sankaju na brežuljku. Grudaju i grade snežna čoveka. Toplo su obučeni.
Čitanje.
41. U zimi. 42. Badnjak. 57. Siromah. 61. Nesrečnik.
Govorna in napisovalna vaja.
Bašča je blizu kuče. Okolo bašče je plot ili ograda. U bašči su grede ili lehe. Tu raste cveče: ruže, karanfil, liljan, mačeha. Tu rastu jagode: maline ili sunice, ribizla. Tu raste varivo: salata ili ločika, kupus, grah, buče ili tikve, krastavac, rotkva, češnjak i luk. U bašči stoji drvo. To je irešnja. Ona je puna. Trešnje su crvene i zrele. I. t. d.
Zima. (Po Janskyjevi sliki).
Bašča. (Po Janskyjevi sliki).
(Konec.)
H
m
ALBIN SPREITZ:
Iz prakse za prakso.
(Nadaljevanje.)
Donesek k umetniški vzgoji. (Za višjo stopnjo višje organiziranih osnovnih šol.) Učenci naj se smotreno uvajajo v estetsko in etično motrenje slikarskih, kiparskih in stavbenih umotvorov, kjer so in v kolikor so dane ugodne prilike! Konkreten primer: Na slikah umetniške kakovosti (najdemo jih prilično kjerkoli, če jih le hočemo iskati!) motrimo in najdimo skupno z učenci predvsem idejo ali misel, ki jo izraža umotvor ter skladnost in sorazmernost njegovih sestavnih delov. Ti dve činjenici v glaviiem izločata v nas čustvo lepote, kakor veli zakon estetike. Nadalje »čitamo« na slikah po razdelbi luči in senc dnevni, časih tudi letni čas; simfonija barv nam prikazuje ves čar dnevne svetlobe, enostavnost izražalnih sredstev nam vzbuja občudovanje ter je tudi — etične vrednosti, zakaj vse, kar je veliko, je enostavno! Pri motrenju kiparskih in stavbnih umotvorov postopamo slično, seveda modificirano. Motrenje umotvorov po opisanem načinu postopanja pa bo mladini tudi mogočno pospešilo uživanje harmonične lepote prirode. Psihološko dejstvo je, da nimajo otroci zmožnosti, da bi dojmili in motrili množino stvari (v splošni rabi izraza) v harmonični lepoti. Zaradi tega tudi nimajo čustva za lepe pokrajine kot harmonični kompleks slikarsko se menjajočih in dopolnjujočih delov. Če vedemo otroke na kraje, odkoder se nam odpira čudovita panorama, tedaj romajo njih oči namesto na celoto, kakor spremljevalci žele, do gotovih objektov časih najneznatnejše estetske vrednosti. Torej je mnenije vzgojevalcev popolnoma napačno, če vedejo otroke — učence z namenom v takšne kraje, kjer bi uživali umerjeno in ubrano harmonično lepoto.
	RAZGLED.	---ii
		--ii
A. SLOVSTVO.
Luka Lavtar, Računica za osnovne šole. II. del. Srednja stopnja. Predelal Ljudevit Černej.
Ko je pred 13 leti bila uvedena v slovenske osnovne šole na bivšem Sp. Štajerskem Lavtarjeva II. Računica za srednjo stopnjo, smo z veseljem pozdravili novo knjigo zlasti učitelji na tistih šolah, na katerih se je računstvo že v elementarnih razredih poučevalo po Lavtar j evi metodi, zakaj bila nam je sedaj dana prilika in možnost, nadaljevati po metodi, za katero nas je veliki mojster navduševal na učiteljišču. Ko smo novo računico prelistali, smo spoznali na prvi pogled, da je Lavtar uveljavil v svoji knjigi do skrajnosti vsa tista načela, ki merijo na to, da učenci v računskem pouku najprej z razumom shvatajo, kar pozneje izvršujejo mehaniški, da toraj misleč računajo in računajoč mislijo. Posebne vrline, po katerih se Lavtarjeva II. računica na svojo korist razlikuje od drugih računic, so zlasti tri in sicer: 1. Strogo logiško stopnjevanje raznih slučajev, ki nastopajo pri vsaki operaciji. Vsaka nova stopnja se naslanja na poprejšnjo, tako da se iz nje takorekoč poda sama ob sebi. S tem se prav posebno pospešuje samostojnost učenčeva v mišljenju. Učenec najde sam pravo pot, ako mu učitelj samo tuintam kaj malega namigne. 2. Uvrščanje pripravljalnih vaj v prejšnjo učno snov, ki potem olajšujejo shvatbo in prisvajanje računskih pravil, nastopajočih često mnogo pozneje (priprava iz dalje!) kar je utemeljeno s tem, da ni treba podajati učencem hkrati preveč novih predstav, kadar se razvija kako novo pravilo. Tako pripravlja Lavtar n. pr. pismeno množenje že pri pismenem seštevanju na več primerih seštevanja enakih seštevancev in slično se pripravlja računanje z navadnimi ulomki dolgo preden se kaj pove o ulom-kih, vse po načelih: Zoriti je treba! V računstvu ne smemo težkoč kopičiti! 3. Me-
todično urejene uporabne naloge, ki so posnete iz duševnega obzorja učencev in se ozirajo kolikor toliko tudi na njih življen-ske razmere. Dalje se mora odobravati, da se v vsaki večji skupini nalog ne nahajajo samo take, ki se izvršujejo po tistem pravilu, ki so se ga učenci baš naučili, ampak med takšne naloge so uvrščene tudi take, ki se računajo po drugih že znanih pravilih. To daje učitelju priliko za ponavljanje in obvaruje učence pred brezmisel-nim mehanizmom. Sicer namreč radi učenci pri vsaki skupini nalog sklepajo tako, kakor pri prvem računu dotične skupine, češ, da mora iti vse po enem kopitu.
Navzlic navedenim vrlinam Lavtarjeve računice, ki jih je priznal tudi Schreiner v svoji oceni imenovane knjige, pa se je v teku časa v praksi pokazalo, da ima ta računica razne hibe, ki njeno vrednost in uporabnost zlasti za nižje organizirane šole, oziroma v razredih z več oddelki zmanjšujejo. Zato je nastala potreba, da se ta računica temeljito predela. Priznati moramo, da se je to delo L j. Černeju v splošnem in v podrobnostih prav dobro posrečilo. V predelani računici so na eni strani ostale glavne Lavtarjeve ideje, na drugi strani pa je Černej izločil iz knjige vse nepotrebne snovi, oziroma izpopolnil knjigo s takimi snovmi, ki smo jih do sedaj v tej računici težko pogrešal.
Oglejmo si sedaj staro in predelano knjigo nekoliko natančneje!
1.	Prva glavna hiba stare Lavtarjeve računice je ta, da je računska snov v knjigi preveč metodizirana in vsled tega preveč razmetana, tako ne nudi pravega pregleda. V knjigi je mnogo takih snovi, ki spadajo v metodično navodilo za učitelja, ne pa v računico, namenjeno učencem. Predelana računica vsebuje sedaj samo potrebne snovi s primernimi napisi in je po izločitvi nalog, ki ne odgovarjajo napisom, zelo pridobila na svoji preglednosti.
2.	Drugi in sicer največji nedostatek v stari Lavtarjevi II. računici je premajhno
število vaj, ki so po uvedbi učencev v razumevanje in pojmovanje kakega novega računskega načina neobhodno potrebne. Je to stara in vedno zopet nova izkušnja nad-zorovalnih šolskih organov, da uspehi, ki se dosezajo vobče v računstvu, čestokrat niso zadovoljivi ali da vsaj niso v pravem razmerju s časom, ki se za ta pouk uporablja, samo radi tega, ker se sicer v zadostni meri ponazoruje in pravilno abstra-hira, ali premalo se vadi. Vaje pa so baš pri računskem pouku največjega pomena, da se nova snov po temeljiti razpravi takoj »zasidra« v spominu učencev, kakor pravi Černej v svojem pojasnilu k predelani računici. Sploh ne sme razvijanje kakega novega postopanja preveč prikrajšati časa za vaje in uporabo. Predelana računica vsebuje sedaj v izobilju vaj za ustno in pismeno računanje, s katerimi bode mogoče novo snov že sproti utrjati.
Pripomnili pa bi, da za ustno računanje na pamet vaje v računicah niso namenjene. V ta namen naj učitelj prosto zastavlja naloge. Potrebne pa so take vaje za posredni pouk in za domače naloge in prepričani smo, da bodo vaje, kakor jih je sestavil Černej, temu namenu prav dobro služile. Dosedaj so si nekateri učitelji pomagali na ta način, da so poleg Lavtarjeve računice uporabljali še kako drugo računico ter iz nje zajemali vaje za ustno in pismeno računanje. Sedaj tega ne bo več treba. — Opozarjamo pa na tem mestu še na to, da bi morale računice na vseh stopnjah poleg snovi za vežbanje po dosedanjem načinu dajati tudi otrokom primerno izpodbudo, da samostojno tvarjajo naloge, kakor jih prinašajo računice, in sicer tako z imenovanimi kakor tudi1 z golimi števili. S takimi izpodbudami oziroma pozivi, n. pr. pričete vaje na primeren način nadaljevati, se prihrani v računicah mnogo prostora, ki se lahko uporabi za druge potrebne, zlasti za uporabne naloge. Lavtar takih izpodbud ni dajal, dočim jih daje Černej pri mnogih vajah, kar.se nam zdi te navedenih razlogov zelo primerno.
3. Še en vzrok je, da so učni uspehi v računstvu tuintam nedostatni in t. j., ker se ne ponavlja v zadostni meri in po
gotovem načrtu. Več kakor v vseh drugih predmetih je treba ponavljati v računstvu, ker temeljijo vse nadaljnje številne vrste in operacije na prejšnjih. V dosego računske spretnosti je treba začetkom vsake računske ure redno vaje za ponavljanje (5—10 minut), tako da se v teku časa ponovi vsa snov vseh prejšnjih razredov. Pri teh »vsakdanjih vaja h«, pa tudi drugače pri računskem pouku naj se otroci navajajo, da sami zastavljajo naloge. Le na ta način se dosežejo v računstvu e k s a k t n i učni uspehi.
Tudi Lavtar se je tega zavedal, vrinil pa je ponavljalne naloge pod druge napise ali pa ponavlja kako razvojno postopanje na takozvanih razvijalnih obrazcih, ki so neka posebnost njegove računice in psihološko gotovo nekaj dobro premišljenega. Ko se namreč predelajo vse stopnje, iz katerih se razvija kako pravilo, sestavi pisatelj vse stopnje v skupen obrazec, ki učencem še enkrat predučoje pot, ki smo jo hodili, dokler nismo prišli do zaželenega smotra. To je druženje predstav, iz katerega izhaja končno pravilo, ki naj pade po Lavtarju kakor zrelo jabolko samo učencem v naročje. Po naših izkušnjah navadno pač zadostuje, da razvijamo tak obrazec, ko uvajamo učence v razumevanje kake nove operacije, toraj na stopnji po-davanja. Tega mnenja, mislimo, je tudi černej, kar sklepamo iz tega, da je na prvi stopnji te obrazce pustil, dočim jih je na stopnji združenja oziroma ponavljanja črtal. To je pravilno, ker ta stopnja ne spada v računico. Sploh ne smatramo za primerno, stlačiti obravnavo vsake metodične enote v računstvu v shemo formalnih stopenj. Ako ni potrebno, izločiti nekaj splošno veljavnega, kakega zakona ali pojma, zadostujejo navadno te-le stopnje: 1. uvedba učencev v razumevanje novega računskega načina; 2. vaja; 3. uporaba. S tem je metodno postopanje navadno izčrpano.
4. 2e Lavtar je posvetil posebno skrb in pozornost v svoji knjigi uporabnim nalogam, Černej je število teh nalog znatno pomnožil. Njegove naloge bodo vzbujale zanimanje učencev, ker so zajete iz p r a k-t i č n e g a življenja. Število uporabnih na-
log v predelani računici zdi se nam pa skoraj preveliko. To namreč utegne zavesti nekatere učitelje v zmoto, da se naj računajo le tiste uporabne naloge, ki so v računici. Bolje je, ako se v stvarnem računanju oziramo na resnične razmere v življenju in da pri tem prav posebno upoštevamo krajevne razmere, da zbiramo domorodne naloge. Uporabne naloge morajo ne samo približno, temveč v vseh podrobnostih odgovarjati dejanskim razmeram, zlasti glede tržnih cen. Zato je otroke venomer izpodbujati, da sami opazujejo domače gospodarsko življenje, da se zanimajo za cene in da na podlagi svojih tozadevnih poizvedb in številičnega mate-rijala sami formulirajo in rešujejo računske naloge. To je brez dvoma imel tudi Lavtar pred očmi in se je radi tega čestokrat omejil na manjše število uporabnih nalog samo radi tega, da b.i dal tudi otrokom priliko, tvarjati slične naloge, ki so za šolski kraj, oziroma okoliš posebnega pomena. Le škoda, da takih pozivov ni v računici izrecno navedel!
Prav primerne se nam zde mešane uporabne naloge, ki jih nudi Cernej otrokom v svoji zbirki. S takimi nalogami se doseže, da učenci ne računajo samo mehanično, temveč da res uporabljajo svoje računsko znanje, zlasti če gre za naloge, pri katerih računska operacija ni naznačena z nobeno besedo. Tudi računica naj nudi otrokom tuintam kako težkočo, da se otroci uče, težkoče zmagovati. Tudi je to potrebno radi nadarjenih otrok, ki naj se uče treti tudi trše orehe.
5.	Glede pismenega odštevanja v številnem obsegu do 1000 nam posebno ugaja, da se obravnava ta operacija že v 3. šolskem letu ne samo v smislu odštevanja, ampak tudi v smislu dopolnjevanja oziroma prištevanja. Tudi Černivec obravnava oboje istočasno, oziroma takoj drugo za drugim.
6.	Vprašanje, ali naj se začenja v računskem pouku z decimalnimi ali z navadnimi ulomki, je še vedno sporno. Nekateri metodiki zastopajo stališče, da so decimalni ulomki samo razširjena cela števila in sicer le nadaljevanje dekadičnega
številnega sestava pod ednice. Kakor pri celih številih ima tudi tukaj enota deset enot nižje vrste. Pristaši tega naziranja ne priznavajo radi tega decimalnih »u 1 o m -k o v«, temveč govore dosledno le o decimalnih »števili h«. Ker smatrajo decimalna »števila« le kot nadaljevanje celih števil, zahtevajo tudi, da se obravnavajo takoj po celih številih, torej pred obravnavo navadnih ulomkov, češ, računanje z decimalnimi števili ni nič drugega kot računanje s celimi števili, je lažje nego ra-čuananje z navadnimi ulomki in tudi važnejše. Drugi kakor Hentschel, Kiikmel, Lavtar i. dr. začenjajo z navadnimi ulomki. Ti metodiki smatrajo decimalne ulomke kot nekako podvrsto navadnih ulomkov ter pravijo: Imamo ulomke z imenovalcem 2,
3, 4 ..... 10, 11, 12 ............. 100,
... 1000. Ta vrsta se lahko nadaljuje brez konca in kraja. Tudi decimalni ulomki spadajo po njih naziranju v to vrsto in sicer so to taki ulomki, ki imajo kot imenovalce 10, 100, 1000 itd., toraj d e k a d i č na števila. Vsled tega so po svojem bistvu res ulomki in zato naj se obravnavajo v zvezi z navadnimi ulomki. Začeti je torej le s temi in nadaljevati z decimalnimi ulomki.
Naše stališče, a) Decimalni1 ulomki po svojem notranjem bistvu niso različni od navadnih ulomkov, zato naj slede navadnim ulomkom, obravnava le-teh je prva. — b) Za uvedbo v razumevanje decimalnih ulomkov se priporoča kot najboljše na-zor.ilo meterski trak. — c) Takozva-ne »krajše« decimalne pisave brez utemeljitve, kakor jo priporoča Lavtar, tudi mi ne priznavamo, ker se pri takem postopanju popolnoma zanemarja nazornost. — d) Način, kako Černej uvaja učence v shvatbo decimalnega sistema, upošteva v polni meri načelo nazornosti in je psihološki utemeljen, zato ga odobravamo.
1. Ako hočemo v računskem pouku doseči dobre uspehe, moramo predvsem skrbeti za dobro podlago. Predpogoj za dobro računanje pa je temeljito obvladanje številnih krogov do 1000. Da se za ustno računanje, ki je zelo važno, pridobi več časa, so se v sedaj veljavnih normalnih učnih načrtih za osnovne šole na biv-
šem Štajerskem prva tri šolska leta razbremenila tako glede ustnega kakor tudi glede pismenega računanja. Na ta način je sedaj mogoče, dobro izrabiti čas, ki je odmerjen za obravnavo temeljnih številnih krogov; in se vsled tega ves računski pouk vrši lažje in plodovitejše. Na to naj bi se oziralo pri uporabi nove računice tudi učiteljstvo ter naj bi pismeno množenje in deljenje v smislu veljavnega učnega načrta obravnavalo šele v četrtem šolskem letu.
• 8. Odobravati moramo, da je Černej izločil iz stare Lavtarjeve računice pismeno računanje z navadnimi u 1 o m k i. Po veljavnih učnih načrtih se omejuje računanje z navadnimi ulomki na vseh stopnjah, torej tudi na višji, samo na računanje na pamet.
9.	Da sta se v predelano računico uvrstila cenik in vozni red, se mora pohvalno omeniti. Tudi pregledna razpredelnica za mere bode dobro služila.
10.	R a z p r e d e 1 n i c e za tisočice je neobhodno potrebno učilo, ako hočemo doseči pri vseh učencih jasne predstave o številih, sigurno shvatanje mestne vrednosti pri spoznavanju, čitanju .in napihovanju števil. Zato se bode njena uvrstitev v predelano računico brez dvoma prav posebno obnesla.
Prepričani smo, da bode Lavtarjeva II. računica v Černejevi predelani izdaji iz-borno ustrezala praktičnim potrebam, da bode obrodila v naših slovenskih osnovnih šolah obilo sadu, da si bode pridobila zasluženo priznanje ter dosezala trajne uspehe. Treba je le, da učitelji žive v d u h u pisateljevem in da delajo v njegovem smislu.
Naposled še opozarjamo, da je II. del L. Lavtarjeve Računice v predelani izdaji odobren z odlokom pokrajinske uprave, oddelek za prosveto in vere v Ljubljani z dne 15. 3. 1921, štev. 3756, in da je ta knjiga obvezna za vse šole' v onih okrajih, v katerih je bila s sklepom okrajnih učiteljskih konferenc propisno vpeljana v uporabo v osnovnih šolah. — M. L.
Pavel Flere: Pripovedne slovenske narodne pesmi. V Ljubljani 1924. Izdala in založila Učiteljska tiskarna. Str. 168. Cena
Din 28. — Čeprav nima noben drug slovanski narod tako znanstveno zbranih in urejenih narodnih pesmi kakor mi Slovenci v znamenitem Štrekljevem delu, je vendarle čudno, da se zadnja desetletja ni pojavil prav noben poljuden izbor iz Štreklja za širše ljudske plasti. Edino »Zvezna tiskarna« je izdala pred štirimi leti lepo Olaserjevo zbirko liričnih narodnih pesmi, sicer se pa takega umestnega in potrebnega posla še ni lotil nihče, dočim imajo drugi, tudi majhni narodi celo vrsto izdaj svojega narodnega blaga. Najmanj, kar bi tudi mi moraLi imeti, bi naj bila poleg Štreklja vsaj še ena poljudna izdaja za širše odraslo občinstvo ter ena za šolsko mladino. Dočim prve najbrže še dolgo ne bomo dobili, se nam pa morda vendarle obeta druga, kajti zgoraj navedeno Fleretovo delo smatram vsekakor le kot prvi zvezek mladinske izdaje narodnih pesmi, kateremu naj bi čim prej sledili še ostali, ko bodo pa zaključene pesmi, bo pa tudi že prav skrajni čas, da se nadaljuje zbirka s podobno izdajo narodnih pripovedk, saj je naravnost sramota za nas, da razen par lokalnih zbirk, ki jih je izdala zadnja leta tudi Učiteljska tiskarna, še vedno nimamo večje in sistematične izdaje naših prelepih narodnih pripovedk, po katerih bi mladina gotovo kar planila. Gospod P. Flere in pa Učiteljska tiskarna imata tu prav hvaležno polje dela najmanj za deset let, kajti taka mladinska izdaja naših narodnih pesmi in pripovedk bi po moje morala obsegati vsaj kakih 10 do 12 zvezkov. Pridobila bi si tako oba lepih zaslug za našo mladinsko literaturo, mnogo lepših nego s prevodi K. Maya, na katerega g. P. Flere baje misli in kakor založniku, tako bi tudi prireditelju ne bila iskreno hvaležna le mladina, temveč tudi prav širok krog odraslega čitajočega občinstva, dočim o Mayu menda danes vendarle ni treba izgubljati več nobenih besed, ker je sodba o njem že davno zaključena. To se mi je zdelo potrebno povedati na naslov založništva in prireditelja, takoj ko sem dobil v roke zgorajšnjo zbirko in iz tega tudi že sama po sebi sledi sodba o tej knjigi. Pozdravljam jo prav iskreno, ker je bila ta zbir-
ka na našem mladinskem knjižnem trgu že davno potrebna, pač bi si pa dovolil nekaj opomb k podrobnostim. Razdelitev zbirke se mi zdi posrečena, dočim je izbor mnogo prere.ven. Zbirka — tudi mladinska — naših pripovednih narodnih pesmi bi lahko in morala biti vsaj za polovico obsežnejša, saj pogrešamo v njej celo vrsto prekrasnih biserov, ki hi jih uživala tudi mladina z veliko naslado. Zlasti prvi oddelek (»Junaške pesmi«) je odločno prepi-čel, kajti z bore šestimi »junaškimi« pesmimi pač ne more biti nihče zadovoljen. Nepotreben se mi pa zdi odstavek »o slovenski narodni književnosti, posebno o pesništvu«, vsaj v tej obliki, kar je bistvenega, bi se dalo lepo in kratko povedati1 v primernem predgovoru, dočim je v tej obliki v resnici zgolj — nepotreben balast, ne glede na to, da izreka prireditelj časih nekoliko prenagljene trditve. Tako n. pr. naši zbiratelji niso začeli intenzivno nabirati narodnega blaga šele pod Vukovim vplivom, temveč pod istim, kakor Vuk sam in tudi nabiratelji pri drugih narodih, to je pod vplivom romantike. Potrebne, umestne in lepo ter skrbno prirejene so pa »posebne pripombe«, čeprav tudi tu časih razlaga kako besedo, ki je bo razumel pač bralec. Vrednost knjige je prav mnogo pridobila z ilustracijami, katere je bil vsekakor najbolj poklican izvršiti M. Gaspari, vendar bi vsakega veselilo, če se potrudi pri prihodnjih zvezkih še bolj. Zbirke menda na treba vsem knjižnicam še posebej priporočati, kajti imeti bi jo morala prav ysaka osnovna šola, želim le, da bi se ne nadaljevala v prevelikih presledkih.
Fran Erjavec.
Ramovš Franjo: Historična gramatika slovenskega Jezika. (II. Konzonantizem). V
L'ubljani 1924. Natisnila in založila »Učiteljska tiskarna«, 335 strani!, velike 8».
Od tujih znanstvenikov že davno zahtevana in od domačih znanstvenikov in rodoljubov željno pričakovana zgodovinska slovnica slovenskega jezika je pravkar pričela izhajati. Nje pisec, redni profesor na vseučilišču v Ljubljani, je v znanstvenem svetu znan in splošno priznan strokovnjak.
V tem prvem zvezku prinaša zgodovino slovenskih konzonantov v knjižnji slovenščini in naših narečjih, kakor se nam kaže v pisanih in tiskanih spomenikih našega jezika od leta 1000 pa do danes. V knjigi je razloženih okroglo 2500 slovenskih besed, krajevnih in osebnih imen; alfabetično urejeni registri dajejo možnost, da vsakdo te razlage takoj najde. — Celotna slovnica je proračunana na sedem knjig; že ta prvi zvezek je dokaz, da bo delo, ne samo sin-gularen pojav na polju slovenske znanosti, ampak tudi velikanskega pomena za slovensko jezikoslovje sploh. Cena prvega zvezka je v primeri z enakimi publikacijami v drugih jezikih nizka.
B. ČASOPISNI VPOGLED.
I. Pedagoško-znanstvene razprave
Auna Siemsen: Beruf und Erziehung.
(N. E. 5/1924). Vzgoja ni samo posel gotovega stanu, temveč vplivanje celotne družbe na otroka, da si ga uvrsti kot delavca za splošen dobrobit. Otrok prihaja pri vzgoji v poštev kot član družbe, ne kot avtonomno bitje! Zato bi postalo načelo: Ravnaj se po otroku! nevarno, ako bi se ravnali dobesedno po njem; to bi pomenjalo ekstremen individualizem. Človeška družba žal ni podvržena samo vplivom ljudi, temveč tudi drugim, pred vsem gospodarskim vplivom. Današnja gospodarska doba je usmerjena zgolj na »profit«; izbira poklica ne sledi notranjemu nagibu, temveč se ravna po možnosti zaslužka. Radi boljšega uspevanja se mora posameznik »specializirati«; človeštvo se pri tem cepi na razne tipe delovnih sil, harmonični človek izginja. To postopanje pomenja v svojih zadnjih konsekvencah propad človeške kulture, četudi pri cvetočem gospodarstvu. Vzgojitelji moramo torej odklanjati gospodarsko diktaturo; nam ni merodajno gospodarstvo, temveč otrok kot nosilec prihodnosti. — G. Keutel: Die »Christusschule«: Adolf G r i m m e' s. (N. E. 5/1924). Biti pobožen se pravi imeti čisto stremljenje. Religioznost se ne izčrpava v refleksiji, v zgolj »varovanju«, temveč v dejanju, spočetem iz čistih namenov. Stvarnik noče, da spoznamo njegovo bistvo, temveč je v človeka vsadil le neusahljivo težnjo, da išče
svojega stvarnika, in zavest, da je spojen z večnostjo, z nekim »zadnjim namenom«. V tem leže viri religioznosti. Pri harmoničnem človeku preveva religioznost vse njegovo življenje, mišljenje in hotenje. Grimme hoče prenoviti šolo na religiozni podlagi; ker »verska šola« ali »krščanska šola« ne vsebuje pravzaprav nič religioznega, nego temelji samo na sistemu dogem, naziva on to svojo šolo »Kristusovo šolo«; s tem dokumentira, da hoče šolo z živo vero, v smislu Krista. Človek, ki mu je dobro delo »sine qua non« njegovega življenja, je religiozen človek: zato hoče Grimme, da bodi glavna naloga šole ta, da navaja otroka stavljati svoje najboljše telesne in duševne sile v službo bližnjega, lo bo zmogel le učitelj, ki je sam prožet tega duha. Tradicije same na sebi ne zaslužijo, da jih zavržemo, saj smo mi sami kos tradicije; a kjer tradicija ovira mani-festazijo novih plemenskih sil človeka, se mora umakniti. Zadnja doba stoji v znamenju iskanja Boga; o tem pričajo neštete sekte in filozofije. Človeštvo si želi mirnega pola, kjer bi stalo neposredno z Bogom. Nobena obstoječih cerkva ne zadovoljava. Grimme vidi ta mirujoči pol v Kristu. Ali je pa potrebno, da se vežemo v iskanju večnosti na časovne pojave, da se naslanjamo na osebnosti? In je li to sploh mogoče? Za Grimmeja je Krist najpopolnejši primer človeka, prepojenega z božanstvom. Razna legendarna, čudovita dejanja ne igrajo v Kri-stovem bistvu nobene uloge; nastala so pač v ljudstvu pod mogočnim moralnim vplivom, ki ie izhajal iz čioveka-boga. Toda Kriistova ideja v teoretični popolnosti' presega Krista samega; saj pravi on sam: »Nihče ni dober (namreč popolnoma), razen edinega Boga.« Vse življenje Kristovo kaže, da je stremel postati božja podoba, ne biti božja podoba. Jezus ni za človeštvo avtoriteta, ki se ji mora podvreči, temveč zgled; ni cilj, temveč most! Vemo pa, da se z njim ne moremo meriti; pač pa iz njega vedno lahko črpamo moč. Moralna sila, ki jo daje Krist kot zgled, se ne da formulirati ali fiksirati v konkretne postu-late; ona je živa in lahko svoje oblike vedno spreminja! Mi hočemo
resnico, ki traja večno! Sicer si lahko stvo-nmo konkretne oblike, a nikdar jim ne bomo dali sankcije večnosti; zanamci bodo delovali v našem smislu le, če stro oblike, ki smo jih mi ustvarili, in ustvarijo nove, primernejše. V tem zadnjem vprašanju je Grimme morda premalo odločen; obliki, simbolu daje veliko važnost; menda je to koncesija tradicije. — Margarethe Streicher: Fiir und wider das 1 anzen. (Qu. 5/1924). — Deklice imajo v splošnem veselje do plesa in tudi prirojeno spretnost. To nagnjenje samo na sebi ni ne slabo ne dobro; ni torej povoda, da se naj zatira, pač pa ga ie treba kultivirati. Precej v navadi je že plesanje pr,i raznih šolskih prireditvah; velika pa je razlika, če deca poje in pleše, kadar ima ravno razpoloženje za to, in pa, če dela to »na komando«, po dolgotrajnem drilu. Z javnimi nastopi se navaja deklica h gizdavosti; hoče pač ugajati; saj bi pa bili navzoči starši tudf nevoljni na njo, če bi ne bila najlepša in najgibčnejša. Težnja do dopadanja uničuje v deklici težnjo po resnicoljubnosti, navaja pa k hinavstvu in zavisti. Ples n a odru bomo torej kot kvaren opustili. .Mnogo se greši tudi s tem, da navajajo deklice k takim plesom, za katere še nimajo smisla; telesne kretnje morajo izražati noti anje življenje, drugače nimajo smisla. Dražest se sploh ne da doseči' s telesnimi vajami; ona je nekaj duševnega, ki se- pa le potom telesa izraža. — Diferenci-jacija osnovne šole. V 7. štev. Paed. B. se zavzema Julius Wagner za ločitev učencev po nadarjenosti že na osnovni stopnji. Utemeljuje to zahtevo z dejstvom, da je razlika v nadarjenosti že na tej stopnji izredno velika in kakor šola upošteva to na višjih stopnjah, naj upošteva tudi tu Smatra, da je višek napredka pri pouku možen le pri homogeni masi. Učenci bi se torej naj grupirali v razrede po stopnji nadarjenosti, ne toliko po starosti. — Iz te zahteve se zrcali pristen intelektualist, ki vidi edino nalogo šole v kultiviranju razuma. Toda to stališče je danes definitivno premagano; brezobziren egoizem, ki je ravno produkt prejšnje intelektualistične dobe in ki dela sodobno javno življenje
skoro neznosno, je jasen, odločen protest proti temu. Šola mora delovati za socijalno harmonijo. V javnem življenju stoje ljudje najrazličnejših »nadarjenostnih stopenj« drug poleg drugega in vsak izvršuje svojo misijo. Poedinec ne sme smatrati lastne osebe kot center javnega življenja; imeti mora redno razumevanje za položaj sočloveka in pa voljo —• a tudi moralno moč — pomagati mu. Vtem smislu mora delovati šola! To pa se ne da izvršiti z dobrimi nauki in lepimi »storjicami«, temveč le praktično; pustili bomo torej »bolj« nadarjene in »manj« nadarjene lepo skupaj. — K. Wehner: Schule und offcntli-c h e M e i n u n g. (N. B. 7/1924). Učitelj-stvo premalo misli na to, da ima javno mnenje veliko moč; javno mnenje lahko naše delo pospešuje, lahko ga pa tudi ovira ali uničuje. Upoštevaj, da spremljajo starši tvoje delo z veliko pozornostjo! Danes je učiteljstvo nosilec šolskega razvoja; s tem pride seveda v dotiko s stremljenji raznih političnih strank. Razume se, da vsem strankam ne more ugoditi. Učiteljstvo se mora konsekventno držati svoje naravne smeri: uveljavljati v šoli splošno veljavna vzgojna načela, neglede na cerkvene in ne-cerkvene stranke; s tem bo prišla šola v kolizijo le z onimi ekstremnimi ljudmi, ki jim n,i za vzgojo, temveč le za interes lastne stranke. — Nova. šola mora pogosto slišati očitke staršev: deca se premalo uči, je slabega obnašanja itd. Gotovo je v teh očitkih mnogo krivice, ker nič ni težjega kot presojati delo šole; vendar pa je v teh očitkih tudi mnogo resnice. Mnogi učitelji namreč razumejo samostojnost in samo-stalnost učenca tako, da mu puste popolno prostost; naravno, da trpi pod tem oblika, bodisi v obnašanju, bodisi v učenčevih izdelkih; to napravi vtis malomarnosti. Toda načelo ne sme biti: vsebina namesto oblike, temveč: vsebina poleg oblike! Najuspešnejše sredstvo, da dobe starši zaupanje v učiteljevo delo, je, da prisostvujejo pouku. — K. C. Rothe: Stottern und Deklamation. (Qu. 4/1924). Dejstvo, da jecljajoči otrok lahko dobro dekla-mira, dokazuje, da jecljanje ne izvira toliko iz govoril, kolikor iz motnje notranjega
jezika. Jecljač trpi na »govornem strahu«; ako se je deklamacijo dobro naučil, ta strah več ali manj izgine. Kako naj postopa učitelj z jecljajočim otrokom? Pred vsem naj pomisli: Vsak jecljač je hvaležen, ako njegove hibe ne opaziš. Otrok pri jecljanju trpi na motnji dihanja; ni pa na mestu, da pozove učitelj otroka v takih slučajih, naj globoko vdahne, ker je motnja dihanja sekundarni pojav. Istotako je neumestno, navajati otroka pri jecljanju na pomožne, izprostilne gibe. Učitelj si mora priboriti popolno zaupanje jecljajočega otroka; to še sicer ni lečenje, a je glavni predpogoj. Ne presenečaj takega otroka z vprašanji! Jecljanje lahko postane usodno za človeka, ker mu s časom obteži celo esebnost; zato treba to hibo izlečiti čim prej. Učitelj v splošnem opuščaj lečenje, posebno v težjih slučajih, skrbi pa, da se preda tak otrok izvedencu. — C a r 1 a Raspe: Untersuohungien ii b1 e r Schultraume. (Pad. Ps. 5, 6/1924). Psihološki institut univerze Rostock je uredil obširno raziskavanje otroških sanj; poznavanje teh je važno, ker se v njih zrcali otrokovo življenje; in sicer delujejo v sanjah vedno najjačji doživljaji, prijetni in neprijetni. 533 otrok obojega spola, iz dveh osnovnih in dveh srednjih šol, je napisalo vsak po ene sanje. Pri tej priložnosti se je pokazalo, da sanjajo otroci o šoli nenavadno mnogo in sicer — večinoma hude sanje! Iz teh sanj je bilo sklepati, da doživlja deca v šoli mnogo strahu, celo groze. Pokazalo se je, da se pojavljajo take sanje lahko tudi še mnogo let po dotičnih dogodkih. — W. Peters: Ergebnisse und Probleme der Psyhologie des L e r -nens. (Pad. Ps. 8/1924). Učenje so psihološki že mnogo raziskovali, a žal z malimi izjemami čisto enostransko: kot učenje na pamet, in še to večinoma kot mehanično, ne da bi imel učenec najmanjši interes na tem učenju (n. pr. skupine brezpomembnih besed). Stremeli so za tem, da najdejo pravila za čim najbolj ekonomično učenje; vprašanje pa je, ali ima to prizadevanje sploh smisel! Ali res gre dotična energija, ki bi se morda preko potrebe porabila pri učenju, v izgubo? Bržčas ne! Sploh pa
zakoni, ki bi veljali za mehanično učenje, nc morejo veljati tudi za pravo učenje (iz notranjih nagibov); Neumann je torej hodil po slepi stezi. O pravem učenju bo bržčas težko najti splošno veljavna ekonomska pravila, ker se vrši to čisto individualno; vsak prodira v učno snov na svoj način, odvisno od njegove narave, a tudi od mo-mentane duševne konstelacije. — M. C h r i s t : K i n d und T i e r. (N. B. 6/1924.) Otroku žival ni živo, čuteče bitje, temveč le kot nekak simbol, simbol gotove človeške lastnosti; tako nastopa žival skoro izključno tudi v basnih. Dejstvo je, da vplivajo na otroka zgodbice o živalih močneje kot zgodbice o malih dečkih ali deklicah. Otrok izpuli1 hrošču nogo z istim mirom kakor svoji lutki; to pa ni noben znak o prirojeni neusmiljenosti ali grozovitosti. Sočutje se zbudi1 šele z razvitim intelekt o m, ko otrok dozna, da ima tudi žival živec in občuti bolečine kakor človek.
U. Iz šolskega dela.
A. Legriin: Die Schriftun-deutlichkeit. (Qu. 4/1924.) Pisavi učencev v splošnem ne moremo očitati nejasnosti; ta se pojavi navadno šele v poznejši dobi. Skrbeti moramo torej, da si ohrani učenec razločno pisavo tudi preko šolske dobe. Odkriti treba najprej povode, ki slabo vplivajo na pisavo. Ti leže: a) v pisavi sami, b) v pisanju, c) v pisalnem pouku. Pisava: mnogo črk je preveč kompliciranih; so črke, ki imajo premalo značilnosti in jih zato lahko zamenjamo z drugimi; mnoge črke imajo slabo možnost vezanja, posebno na desno. Pisanje: vršiti se mora tekoče in s čim manjšim fizičnim naporom. Pisec: navadno si prikroji črke več ali manj po svoje; mnogim sploh manjka čut za jasnost pisave. Pisalni ,p o u k: greši, ker mehanizira učni postopek; ker povdarja-lepoto pisave na račun jasnosti; ker učenca brezpogojno sili k predpisanem vzorcu, brez ozira na, njegov značaj; ker ignorira fiziološka dejstva. — Iz navedenega se podajajo smernice za pozitivno delo v prid gornjemu predmetu: Pisalni znaki bi se morali skrbno preštudirati in pomanjkljivosti odpraviti; mnogo koristnih migljajev
v ta namen se dobi pri pregledovanju raznih »izpisanih« pisav. Pisava ne sme biti prikrojena speoijelno za ostnato pero, temveč mora omogočati najrazličnejši pisalni materija!. V šolo treba uvesti individualno pisavo namesto dosedanje tipične; seveda ne sme iti ta individualizacija preko mej smotrenosti. Glavna zahteva mora biti jasnost, ne lepota. Tudi pri pisalnem pouku treba uvesti delovni princip in izvajati posamezne črke iz »kamene« pisave, ker je tudi zgodovinski razvoj šel to pot; tako bodo imeli učenci za oblike posameznih črk mnogo jasnejši smisel kot pa pri sedanjem avtoritativnem podajanju. Učenca treba večkrat opozoriti na konkretnih primerih na zle posledice, ki izvirajo iz nejasne pisave. Učenci se naj vadijo citati tudi tuje, osobito »izpisane« pisave. S tem, da damo vaditi posamezne črke kar na celih straneh, ubijamo pozornost in zanimanje; v praksi črke ne nastopajo posamezno in je vezanje posebno važna stvar.
—	F. Muli er: Geldnot und Schul-fortschritt. (N. B. 6/1924.) Čudno: denarna stiska da je v korist napredka šole? Da, v mnogih ozirih! Največ gotovo v tem, da prisili šole, da izgotavljajo čim največ reču učenci sami! Tako n. pr.: zvezke, ovitke za pisma, najrazličnejša učila; popravljajo obleko, oskrbujejo mnoga popravila na Šolskem poslopju in inventarju. Ker primanjkuje knjig, atlantov, risal i. dr., nastajajo v razredih delovne skupine, kjer pomagajo učenci drug drugemu; s tem se razvija čut skupnosti, ljubezen do bližnjega. Naravnost idealno pa je tam, kjer čitank sploh ne morejo dobiti; pouk se naslanja tam neposredno na življe-n j e, za čtivo pa služi šolska knjižnica; edino na ta način dobi učenje raznih pesmi in rekov na pamet svoj smisel (otroku ni dostopno vsak hip v knjigi), istotako tudi prepisovanje (n. pr. kaj lepega ali važnega iz kake knjige v zvezek); v to bo dobro služil razmnoževalni aparat. Skratka: denarna stiska dela pot vzgojni delovni šoli!
—	Margarethe Christ: Die psy-chische Struktur des Element a-ristien. (N. B. 8/1924.) Elementarist stoji na pragu dveh svetov: onega, iz kojega
prihaja: brezskrbna igra, in onega, v katerega vstopa: šote. Drugi svet odriva prvega; učitelj, pazi, da se to ne zgodi brutalno! Geslo »Ravnaj se popolnoma po otroku« bi bilo pretirano; učitelj imej vedno pred očmi vzgojni ideal: značajno osebnost; le v tem okviru puščaj otroku vso njegovo prostost! Elementarni učitelj ne pozabljaj, da je pojmovno, abstraktno mišljenje elementaristu nemogoče; tesno je navezan na realni svet, živi1 le v občutkih; otrok ni miniatura odrastlega, temveč bitje zase, s svojim posebnim načinom mišljenja in čustvovanja. Otrok imej dovolj prilike za gibanje; ako se mu v tem dovolj ustreza, bo v svojem »divjanju« umerjen. Zatrti • gibalni impulzi izbruhnejo gotovo pozneje na dan, navadno v škodljivi obliki. V elementarnem razredu deluje ženska laže nego moški; ona je mnogo bliže otrokovemu mišljenju; v obeh je življenje prepojeno z elementarno človečnostjo. — G. M a e d i c k e: Weg mit den Schul-zeugnissen! (N. E. 5/1924.) Pred 100 leti so poznale spričevala samo višje šole; pozneje so jih osnovne šole začele slepo posnemati, kakor so jih posnemale tudi v drugih ozirih, n. pr. v didaktičnih. Sprva je opravljalo državne službe plemstvo in duhovščina; ko se je državni ustroj kom-pliciral, so morali pritegniti tudi »plebej-stvo«, ki si je pa moralo to visoko koncesijo odkupiti s svedočbami o usposobljenosti; od tod spričevala na višjih šolah. Nazadnje se je raztegnila uredba o svedoč-bah na vse državne nastavljence, tudi sluge v pisarnah; spričevala so prišla tako tudi v osnovne šole. Oglejmo si absurdnost klasifikacije v spričevalih! Mrtvi, topi, boječi otroci dobe obnašanje prvi red, ker ne motijo g. učitelja v njegovem pedagoškem ravnotežju; vedri, živahni, duševno in telesno razboriti pa odrežejo v obnašanju slabo. Otrokovo znanje se secira celo v »predmete« in se ti »predmeti« taksirajo z ra,znimi številkami; tu se sumira, divi-dira, vse na podlagi posameznih odgovorov, torej spominske zmožnosti in zgovornosti; umetniki, tuhtarji, iznajditelji seveda pod takimi okoliščinami niso deležni priznanja. Mnogi smatrajo spričevala potreb-
na pač za to, da imajo starši obvestilo o delu otroka; toda to se da doseči mnogo bolje drugim potom: z ustmenim razgovorom, z udeležbo staršev pri pouku in šolskih prireditvah. Tudi za delodajalce spričevalo nima vrednosti; znano je, da se faktična uporabnost pogosto ne krije s kvaliteto spričevala. Ker b: delodajalci, oz. višje šole gotovo težko pogrešale izkaze o učencih, ki jih sprejemajo, bi fcla najprimernejša rešitev v »opisnih polah«; tu bi naj bili navedeni vsi važni podatki o telesnih in duševnih hibah ter prednostih,
0	morebitni specijalni nadarjenosti, o volji itd. Bog obvaruj, da bi izgledala taka opis-liica kakor kakšna tiralica! — Opomba: omenjene opisnice so že v več krajih uvedene! — M. Panten: Die groBberli-ner Lebensgemeinschaftsschu-
1	e n. (N. E. 4/1924.) Od jeseni 1922 obstoja v Berlinu 10 zadružnih šol. Učitelj-stvo deluje s polnim idealizmom. Nastale so tesne, prisrčne vezi med njim, deco in starši; vsi se čutijo svobodne, enake med enakim. Starši pomagajo učiteljstvu, kjer le morejo: pri knjigovodstvu in drugih obr-tih, v vrtu itd., posojajo tudi svoje orodje; matere se rade udeležujejo otroških iger. V šoli veje zdrav duh, brez strahu, brez batin. Mnogo goje telesne vaje, med drugim tudi plavanje. Šolske sobe so urejene familijarno: z mnogimi cvetlicami in primernimi slikami. V tem najlepšem teku pa pričenjajo posegati oblasti vmes; zahtevajo isti učni smoter kakor od drugih šol; predpisujejo število učnih ur; prepovedujejo, da bi prekoračila izobrazba okvir osnovnih šol; zahtevajo tudi konfcsijonalni pouk. VeMko težavo dela visoka razredna frekvenca, ki presega ono v drugih šolah; v eno poslopje so stlačili dve šoli. Šola je slabo dotirana; mnoge miče glazba, a ni inštrumentov; istotako so delavnice borno opremljene. — W. Lamszus: Vom Weg der hamburger G e m e i n -schaftsschule. (N. E. 5/1924.) Zadružna šola ni iznajdba kakšnih šomaštrov, temveč je spontana manifestacija družabnih sil v pedagoški provinci. Ker je bila ideja bratstva najjačja v proletarijatu, zato je vznikla ta šola v njegovi sredini.
Proletarska mladina, ki ji ni nudil pogojev za srečno življenje ne dom, ne stara šola, se je združevala že pred vojno v pevskih in plesnih kurzih, v pesnikovanju in potovanjih, a tudi v znanstvenem delu. V zadružne šole, ki so vznikle po vojni tako bujno, je prišla danes stagnacija. A vzrok ne leži v šolah samih, temveč v zunanjih okolščinah: birokratsko varuštvo, ekonomske neprilike in končno občepolitični položaj. Težko je dati enotno sliko o uspehu hamburških zadružnih šol, ker se je vsaka razvijala v svojem pravcu, odvisna od različnih okolščin. Učenci so vsi prostovoljno prijavljeni. V teh šolah ni nobenih obveznosti, ne glede učnih načrtov, ne glede urnika; delo se ravna po otrokovih nagnjenjih, ki jim učitelj pazno sledi; učitelj tu ni otrokom zapovednik, temveč prijatelj, pomočnik, njegovo vplivanje na otrokov moralni in intelektualni razvoj je čim najbolj neopaženo. Učitelj je neumoren iskatelj vedno novih življenskih prilik za otroka. Robustnim, samolastnim jemlje priliko za povode, iskajočim je mentor, plašnim zaupnik in bodrilec. Pisanje, čitanje, računstvo pride na vrsto, ko se pojavi pri otroku želja po njem; to se vedno poda iz naravnega življenja. Za pisanje n. pr. se zainteresira otrok, ko bi rad nekomu pisal pismo. V vsem, v čemur treba spretnosti, se vadimo, a vedno v smiselnih zvezah, tako da ima otrok vedno zanimanje. Način jezikovnega pouka: učenec napiše neprisiljen svoje doživljaje, spoznanja, tudi originalne pravljice, ter jih predloži svojim tovarišem v kritiko. Risalna ura n. pr.: skupno presojanje risb, načrtov, modelov in drugih izdelkov, ki jih predlože učenci. Čitanje? Če je kdo iztaknil knjigo, ki mu je posebno ugajala, jo čita svojim tovarišem. K raznim prireditvam, n. pr. recitacijam, skioptičnim predavanjem, gledališkim igram, vabijo skupine (tam ni razredov v običajnem smislu!) druga drugo, navadno tudi starše; v tem leži trajna spodbuda k vedno večjemu izpopolnjevanju. Pisec je bil s svojo skupino vse poletje na potovanju; pouk pri tem seveda ni trpel niti najmanj, saj je bila šola povsod: na starih razvalinah, na mestnih zvonikih, na ladji,
ob plavžih, v gozdu; povsod ena sama velikanska živa knjiga. Tako smo spoznavali naravo, ljudi in življenje. Da damo specijalnim nagnjenjem priliko za razmah, obstojajo izven zadružnega življenja razni tečaji (algebra, tuji jeziki, stenografija, umetnost i. dr.). V običajnem šolskem znanju so naši učenci daleč za onimi iz stare šole; a kolika je vrednost tistega šolskega znanja? Mi pa nočemo žeti tam, kjer mati narava ni sejala! — Če bi nova šola imela tudi samo ta uspeh, da navaja otroka k samoopazovanju, bi že s tem narodno-gospodarski nalogi neizrečeno koristila; saj s tem omogoča pravo izbiro poklica. V naših šolah starši niso samo ljubi gostje, temveč tudi čislani sodelavci; v mnogih izmed njih je najti mnogo več vzgojnih zmožnosti kot v marsikaterem patentiranem vzgojitelju; služi nam pa tudi njihovo strokovno znanje. Dobrodošli so nam tudi tujci; njihova prikazen in njihovo pripovedovanje prinaša vedno poživljenje. Ne moremo rabiti nadzornikov, ki prihajajo kakor policisti rešerširat, treba nam pa prijateljev, ki zbujajo vedno nove sile, odkrivajo nove možnosti, odstranjajo ovire, notranje in zunanje. Najboljši inšpektor je lastna vest. Nova šola je postala nekak mladinski dom; tudi šoli-odrastli radi zahajajo po možnosti, posebno ob večerih, v priljubljene prostore, v gostoljubno, radostno družbo. Žal oblasti ne kažejo razumevanja za naše šole; za razna popravila, tudi malenkostna, pošiljajo obrtnike v šolo, a_ mi bi radi delali sami; za denar, izdan za popravila, bi si lahko kupili dovolj orodja. Še tragičneje je, da ne najdemo pravega razumevanja niti pri lastnih stanovskih tovariših; pijonirjev nas je malo, prav malo. Prišli smo do spoznanja, da se vprašanje učiteljske izobrazbe ne bo vršilo z reformo učiteljišč, temveč s čim večjo možnostjo samoodločitve; koliko jih je izven našega poklica, ki so rojeni vzgojitelji! — Današnja družba boluje deloma na bolestnem egoizmu, deloma na neverjetni ne-samostojnosti posameznika. Nesebičnih, samozavestnih državljanov trebamo, z razvitim čutom odgovornosti napram drugim; to dosežemo s tem, da pustimo že mladini
prevzeti pravice in dolžnosti v majhni družbi; z dolgoveznimi teorijami, s preda-vanim državoznanstvom tega ne bomo dosegli nikdar!
C. TO IN ONO.
t Jakob Dimnik. (1856,—1924.) 1. septembra t. 1. je umrl mož. ki je vrsto let stal med voditelji slovenskega naprednega učiteljstva. Tudii naš list ima dolžnost, da se ga spominja ob njegovi smrti, saj se je kot učitelj in vzgojitelj mnogo udejstvo-val na slovstvenem torišču slovenskem in predvsem takemu spominu posvečamo te kratke vrstice, zakaj kot v organizatorju slovenskega naprednega učiteljstva so pisali in bodo še pisali drugje.
Predvsem omenjamo Jak. Dimnikovo delo kot mladinskega pisatelja. Kot tak je zbiral osobito razne anekdote, največ pa-trijotičnega značaja ter jih objavljal: še poslednje tako njegovo delo je bilo o kralju Aleksandru I. (1924). Dve leti prej je izdal knjigo »Kralj Peter I. Osvoboditelj.«
S svojim peresom pa se je uveljavljal tudi v vrsti slovenskih pedagoških pisateljev. Ob njegovi smrti so pisali razni listi tudi o njegovem sotrudništvu pri našem časopisu; to je točno le v toliko, da je z marsikaterim dobrim nasvetom z ozirom na »Popotnikov« razvoj stal ob strani uredniku M. J. Nerat, v list sam pa ni pisal, marveč priobčeval take svoje spise v učiteljskih listih, ki jim je bil urednik. »Učiteljski tovariš« je prinesel mnogo njegovih sestavkov, od katerih naj omenimo samo nekatere: O vzgoji sploh, 1884. — Učitelj naj ne bode samo učitelj, ampak tudi vzgojitelj, 1884. — Učitelj bodi spreten, 1884. — Vzrejajte ljudstvo. 1885. — Jezik, 1885. — Zdravstvo v šoli, 1885. — Učitelj in vzgoja, 1886. — Vzgojni pouk in učiteljev vzgled, 1888. — Domača vzgoja, 1889. — Čitanje, 1893. — Spisovni pouk, 1894. — Pouk v nemščini. 1913. — Pre-uredba nem. jez. pouka, 1913. —• Ustanovitev mešč. šol. v Ljubljani, 1919 itd, itd. Iz prejšnjih let so najvažnejša njegova književna dela: Domača vzgoja, 1895. — Do-moznanstvo v ljudski šoli, 1894. — Pra-protnikov mali šolski besednjak, 1898. — »Slavoj in Ljudmila«, v knjiž. za mladino. — Učiteljski večeri, 1895. —
Trajno zaslugo pa si je na slovenskem pedagoško-književnem torišču pridobil z ustanovitvijo »Domačega ognjišča«, ki mu je bil urednik od 1907—1913 (7 let). »Popotnik«, svoj čas »List za šolo in dom«, je vedno bolj odraščal temu svojemu namenu. Jak. Dimnik pa je živo čutil potrebo baš po takem listu, ki bi nam tudi danes zelo koristil. To ga je. napotilo, da je pod tem naslovom ustanovil in razen poslednjega (VIII. v I. 1914) letnika sam
urejeval tak »list za starše in vzgojitelje slovenske mladine«. Ta list mu je prirasel na srce in ves čas mu je bil tudi med naj-marljivejšimi sotrudniki; vanj je pisal s podpisom in še češče brez podpisa daljše in krajše članke — Telesna vzgoja, 1911; Duševna vzgoja, 1912 itd. — zanj je smo-treno in vztrajno iskal sotrudnikov in kogar je našel, ga n,i več izpustil iz rok. »Učiteljskemu tovarišu« je bil urednik od 1892 do 1902 (10 let).
Če bi ne bil v vsem svojem življenju ne storil ničesar drugega, kakor da je zbral in napisal ter razposlal po slovenski domovini svoje »Domače ognjišče«, bi dovolj napravil mož, ki mu je bilo pri vsem njegovem delu vodilo: zanimanje, volja in stremljenje po napredku. — P. F1 e r e.
Muzikalne šolske prireditve v pretečenem petletju v Mariboru.
Učinek glasbe ne leži samo v rednem pevskem pouku ter v zborovrh vajah, temveč v javnih prireditvah, v koncertih. Pri petju sili vse na zunaj, v javnost, ker glasba mora neobhodno računati s poslušajočo publiko, ravnotako kakor zahteva ton. ki hoče doseči svoj naravni namen, poslušajoče uho in kakor zahteva svetloba videče oko.« (Weisweiler: Das Schulkonzert.)
Kar so razstave šolskih izdelkov za risanje in za rokotvorni pouk, to so šolske pevske prireditve za pevski pouk: neka slika negovanja in ustroja tega predmeta na šoli ter obenem uspešno sredstvo za ustvarjanje stika med šolo in domom. Poleg tega pomagajo še naobraževati muzi-kalni okus ter zbujati veselje do glasbe sploh. So pa tudi neka časovna slika, ki nam predočuje čustveno razpoloženje v dotični dobi in baš radi tega ne bo neumestno, podati kratek pregled takih prireditev v našem obmejnem mestu, kjer so osobito imeli namen, služiti nacionalni vzgoji ter pokazati na zunaj novo in iz-premenjeno fizionomijo vsega šolstva. Obsega pa naslednji kronološki pregled vse kategorije tukajšnjih šol, s sliko sistemat-nega razvoja in z različno zasnovo teh prireditev.
Leto 1919. Pisec teh vrstic je že izza zadnjega vojnega leta vodil zasebno pevsko šolo za otroke. Prvi slovenski javni nastop je bil koncert te šole, dne 6. aprila v Narodnem domu.
Leto 1920. Tudi v tem letu je omenjena šola priredila svoj koncert (2. maja), ki je bil obenem zadnji, ker se je šola spojila z zavodom Glasbene Matice. Tam se je razširila in šteje danes 6 tečajev, na katerih poučujejo 3 učne moči. Vsakoletni na-
stepi1 so združeni s skupnimi prireditvami! Glasbene Matice.
Državno moško učiteljišče je priredilo svoj prvi ljudski koncert dne 16. marca v Gotzovi dvorani. Nastopilo je okoli 120 .pevcev in pevk. Vzpored je obsegal mešane in ženske zbore s spremljavo vojaškega orkestra, kakor tudi samostojne orkestralne točke. Izmed prvih je omeniti Smetanov zbor vaščanov iz Prodane neveste, Schwabovo Zlato kangljico ter Jenkovega Vračara, izmed zadnjih Dvorako-ve Slovanske tance, Borodinove stepne skice ter Beranovo elegijo v spomin umrlega ravnatelja H. Schreinerja, katero je z ostalimi orkestralnimi točkami dirigiral prof. Beran. Pevske točke, kakor naslednje ljudske koncerte tega zavoda, ki so bili vsi v prid Dijaški kuhinji, je vodil pisec teh vrstic.
Drugi ljudski koncert istega zavoda z deloma izpremenjenim vzporedom prvega, le bil kot izletniški koncert v zdraviliški dvorani v Rogaški Slatini (27. junija).
Prva deška osnovna šola je priredila svoj prvi javni pevski nastop v gledališču, ob koncu šol. leta. Proizvajala se je Petzova spevoigra: Potovanje po domovini. s spremljavo otroškega godalnega orkestra. Vodja je bil g. Nerat.
Leto 1921. Tretji ljudski koncert drž. moškega učiteljišča, dne 5. aprila v Gotzovi dvorani, s sodelovanjem vojaškega orkestra. Nastopilo je okoli 140 pevcev in pevk. Vzpored je obsegal m. dr. sledeče skladbe: Beran — Madrigal; Grečaninov — Sever in jug; Zaje — Koncertni kolo ter Parma — Povodni mož. Kot solist je v Povodnem možu kakor tudi s posebnimi točkami nastopil operni tenorist g. Kovač iz Ljubljane.
Dekliška meščanska šola II. ie priredila o božiču v gledališču v prid otroški bolnici božične slike s petjem. (Besedilo spisala Lj. Poljančeva, muzikalni del zložil O. Dev). Muzikalno vodstvo ga. ravn. Stupca.
Leto 1922. Četrti ljudski koncert drž. moškega učiteljišča dne 1. aprila v Gotzovi dvorani s sodelovanjem vojne muzike. Proizvajal se je o. H. Sattnerja oratorij Assumptio. — Nastopilo je okoli 180 pevcev in pevk.
Peti ljudski koncert istega zavoda je bil kot teletni koncert dne 27. maja v društvenem domu v Ptuju. Obsegal je točke iz raznih prejšnjih prireditev.
Ob priliki slavnosti kraljeve poroke, dne 8. junija, so v ljudskem vrtu nastopile vse osnovne in meščanske šole s celokupnimi in posameznimi zbori.
Vse mariborske osnovne in meščanske šole (11 šol) so priredile 19. junija v gledališču mladinski koncert s telovadnimi in rajalnimi nastopi, dramatskimi prizori m
z živimi slikami. — Nastopilo je men;avaje nad 2000 učencev v 2 in 3 glasnih zborih.
Petje so vodili učitelji in učiteljice petja dotičnih šol. Posebno pozornost je vzbudil rajalni nastop s spremljevanjem dijaškega orkestra in katerega je sestavila gdč. Baranova. Celokupno vodstvo je bilo v rokah ge. ravnateljice Stupčeve. Prireditev je bila v prid Otroški bolnici.
Deška osnovna šola I. ter dekliška osnovna šola III. sta priredili ob koncu šolskega leta v gledališču skupni nastop. Proizvajali so se Petzovi: Letni časi, s spremljevanjem orkestra ter v zvezi z cno-dejanko in telovadnim nastopom. Pri spevoigri je nastopilo okoli 200 pevcev in pevk pod vodstvom g. Nerata.
Leto 1923. Cerkveno-muzikalne prireditve v cerkvi šolskih sester, dne 23. marca. Gojenke obeli četrtih letnikov (60 pevk) so prirejevale m. dr. Pergolesijev: Stabat mater s spremljevanjem godalnega orkestra in orgel ter tri speve Premrlove Mater dolorosa. Muzikalno vodstvo je imel pisec teh vrstic.
Državno žensko učiteljišče je priredilo 26. junija vidovdansko slovesnost v gledališču. Na vzporedu je bila spevoigra »Materin blagoslov« s spremljevanjem orkestra ter eno- in večglasni ženski zbori s spremljevanjem klavirja in capelle. Vodstvo g. prof. Sprachmann in gdč. prof. Ropasova. Prireditev se je ponovila naslednji dan.
Mladinski koncert vseh štirih meščanskih šol v Gotzovi dvorani. Priredil ga je P. R. K. Zbore so vodili posamezni učitelji petja (gdč. Zacherlova, g. Šušteršič in s. Serafina). Na vzporedu so bili zbori, soli in orkestralne točke (šolskega orkestra deške meščanske šole). Nastopile so posamezne šole, pa tudi vse šole s celokupnimi zbori in s spremljavo orkestra (400 pevcev in pevk pod vodstvom g. Šu-šteršiča).
Leto 1924. Zgodovinsko društvo je priredilo Glasbeno-zgodovinsko besedo dne 4. aprila v slavnostni dvorani drž. moškega učiteljišča. M. dr. so zapeli gojenci moške zbore izza prve dobe čitalniškega petja v Mariboru.
Koncert drž. ženskega učiteljišča dne 3. maja v Gotzovi dvorani. Vodstvo gdč. prof. Ropasova. Vzpored je obsegal 16 ženskih zborov s spremljavo in brez spremljave klavirja, med temi Pavčičevo kantato »Žabe« ter Griegovo balado: »Pred samostanskimi vrati«, za 4 glasni ženski zbor. soprani in alt-solo ter orkester. S solo točkami je nastopila še operna pevka gdč. Zora Ropasova iz Ljubljane ter pianistinja gdč. Finžgarieva.
Z istim vzporedom se je ponovil koncert v Ptuju (10. maja) in v Ljubljani (21. maja). Zbor broji okoli 70 pevk.
Deška osnovna šola I. je proizvajala dne 25. junija v gledališču Abtovo spevoigro: Pepelko, v zvezi z živimi slikami in s spremljavo orkestra. Nastopilo je okoli 80 dečkov pod vodstvom g. Nerata.
Dijaki gimnazije kakor.tudi moškega učiteljišča prirejajo vsako leto samostojne akademije z mešanimi vzporedi in sicer prvi v gledališču, drugi1 v domači slavnostni dvorani.	H. D r u z o v i č.
Vzgoja v Rusiji.
Revija »Die Neue Erziehung« ima neposredne zveze z Rusijo in skoro redno prinaša predagoška poročila od tam. Iz teh je posneti, da se življenje tam sicer konstantno konsolidira, da pa je tempo — radi neštetih zaprek — izredno počasen. V št. 7/4923 replicira dopisnik, učitelj iz Rusije, na »podtikavanja« in »zavijanja« glede vzgojnih razmer v Rusiji. Glede prisilnega dela mladine: tozadevna odredba ni obsegala starosti do 18. leta, a tudi za ostale je bila ukinjena 1. 1921. Politično udejstvo-vanje mladine: oblasti ne vsiljujejo mladinskim organizacijam političnih programov; »Mladinska zveza« je ustanovljena zgolj s ciljem: mladinska kultura in izobrazba; gospa Krupskaja (Lenin) celo v neki brošuri »mladinsko zvezo« najodločneje svari pred posnemanjem komunistične strankarske organizacije, češ, naloga mladine je, da si oblikuje značaj in se usposablja za kulturno in gospodarsko obnovo Rusije. Brezstrankarska mladina je v vsem enakopravna s komunistično mladino, istotako mladina drugih strank. Soudeležba mladine pri »Čeki« (Čezvičaiki): res je sicer, da je bilo mnogo slučajev, kjer je mladina sodelovala pri tej organizaciji, a to je bilo le prva leta po revoluciji; sovjetske oblasti so bile takrat primorane jemati v službo vsakogar, ker so se morale težko boriti proti sabotaži s strani privržencev starega režima, osobito intelektualcev, toda od 1. 1921 se v Čeko ni sprejel noben nedoleten več (pod 21. letom). Posurove-lost mladine: prinesle so jo s sabo razmere, a oblasti so se resno borile proti njej; komisarijat za narodno zdravje je sklical v ta namen številne konference, komisije in kongrese. Beda mladine: za časa lakote so oblasti1 v prvii vrsti skrbele za deco; dopisnik pravi, da v časih najhujše krize (1919—1920) v Moskvi ni videl tako sestradanih otrok kakor jih je videl v raznih mestih Nemčije, čeravno so bile tam razmere neskončno težje. Izprijenost otrok: res je, da se je med šolsko deco neverjetno razpaslo barantanje in goljufanje, mnogo je tudi slučajev seksualne izprijenosti; toda dopisnik je informiran, da v zapadni Evropi v tem oziru ni nič boljše; to so pač izrastki svetovnogospodar-skega kaosa; boljševiške oblasti se resno
bore proti njim. Celokupno kritiziranje in sabotiranje sovjetskega režima je značilno za ruskega človeka; menda nikjer ni bilo toliko utopistov kakor v Rusiji; teoretski so venomer sanjali o »raju svobode in enakosti« in tudi o revoluciji; sanjali so, a niso storili nikoli ničesar konkretnega. In čudno: ko so boljševiki z odločno gesto zrušili prejšnji sistem, so jim stali ti uto-pisti kot sovražniki nasproti. Da tako ogromen državni potres mora začasno povzročiti težke, bolestne odjeke v gospodarstvu in kulturi, pred pa zahteva ogromno omejitev osebnega konforta, to je bilo že vnaprej pričakovati; mnogim pa to ne gre v glavo. Rusija najbolj trpi na dveh zlih: na gospodarskem kaosu in na preob-čutnem pomanjkanju zmožne, poštene inteligence.
V N. E. 8/1923 piše Otto Corbach o ruskih razmerah:
Ruskemu narodu je zgodovinski razvoj vsilil kulturne in državne oblike, ki so tlačile njegovo pristno življenje; za to je moralo priti do zloma. Gotovo pa je,, da je boljševizem stopil na svetovno po-zcrnico. preden je dovoljno izšolal svoje sile. Zato tudi uspeh ni bil zadovoljiv, čeravno mora vsakdo občudovati njegovo resno prizadevanje in njegovo velikopotez-nost; to posebno na vzgojnem polju. Vodja kemisarijata za ljudsko izobrazbo je A. V. Lu-načarskij, ki sta mu prideljena dva namestnika, M. Poprovskij in E. Litkens. Najvišja instanca tega komisarijata je kolegij, obstoječ (iz 6—10 članov, ki mu predseduje Lunačarskij. Za razna področja vzgojstva so postavljeni posebni »komiteji« in »centri«; tako vodi predšolsko in šolsko vzgojo »Glavni komite za socijalno vzgojo« (skrajšano: Glavsocvos); znanstveni zavodi ,in društva, knjižnice, državni arhivi in muzeji, znanstveni del univerz, vse to pa vodi »Akademični center« (Acentr); praktični del univerz, t. j. tehnični, gospodarski in finančni, ter strokovne šole vodi »Glavni komite za strokovno izobrazbo« (Glavprofobr); temu zadnjemu je podrejena tudi učiteljska izobrazba. Vso izobrazbo izven šole, pred vsem političko, vodi »Glavni komite za politično prosveto (Glavpolitprosvet): temu podrejena gledišča, kino, čitalnice, knjižnice itd.; v njegovi skrbi je tudi pobijanje analfabetzma.
Smernice za šolsko vzgojo so dane z odredbo iz I. 1918. Po tej je uvedena 9-letna šolska obveznost; šolanje je popolnoma brezplačno, učenci naj dobe od šole vsa učila, istotako topli zajuterk; ako traja pouk ves dan, tudi kosilo. Šola — vseh kategorij! — je ustrojena kot delovna šola, delovna ne samo kot učni princip, temveč tudi v smislu pravega dela, v produktivne svrhe; delovna šola je urejena socialistično, t. j. v smislu zadružnosti,
torej anti-egoistična. Verouk in verske vaje v šolah niso dovoljene. Pouk je v vseli skupinah za oba spola skupen. Na čelu vsake šole je »šolski svet«, ki je sestavljen iz učiteljstva, iz zastopnikov delovnega ljudstva ter zastopnikov učencev (le od 12. leta dalje) in enega zastopnika pristojne šolske oblasti.
Tako v glavnem naredba; a izvajanje? Pisec je bil od 1. 1919—1921 v Odesi v sovjetski prosvetni službi in pozna razmere dobro. Glavna zapreka v izvedbi delovne šole je učiteljstvo; ne shvača njenega pomena. Dajali so mu navodila na podlagi tozadevne literature zapadnih držav in Amerike, namesto da bi v njem zbudili samo pravega dulia, ki bi si potem že sam pomagal dalje. Druga ovira vzgojne reforme je konzervativnost in nezaup-nost kmetskih mas; to prihaja tembolj v poštev. ker financijelne težkoče sovjetski vladi ne dopuščajo, da bi dovoljno gmotno zdrževala učiteljstvo, kljub temu. da so ga močno reducirali, in je isto zato v gmotnem vezano na »dobroto ljudstva«. Radi pomanjkanja učil so že zaprli neštete šole, tako da je šolstvo danes še niže kot je bilo pred revolucijo.
Henrich Vogerle, tudi očividec, piše v N. E. 2/1924 sledeče:
Rusko šolstvo peša; videl sem dosti dobrega, a še neprimerno več slabega. Krivda je največ v tem, ker v šolah samih ni inicijative; oblasti dajejo navodila, a učiteljstvo se ne more ali noče uživeti v novo pedagogiko, temveč resignirano tava v ideologiji prošle dobe. Komunistična delovna šola raste organično na obratih: poljedelskih, še bolj pa industrijskih; zasidrana je kar najbolj v realnem, praktičnem, ki modulira ili kar najtesneje medsebojno spaja vse učne predmete"; stremi se za tem, da se najdejo zakoni kolektivnega delovanja. Upajo, da bodo v mnogih delavcih dobili dobre vzgojitelje; ti so prežeti z duhom kolektivizma in produktivnosti, kar ravno večini učiteljstva manjka; sploh kaže delavstvo izredno zanimanje in požrtvovalnost za novo šolo; na mnogih krajih jo vzdržujejo samo, s čezurnim delom. V javnem življenju je korupcija in sabotaža še vedno jaka, pod vplivom stare ideologije; pravo prenovljenje Rusije pričakujejo od doraščajoče mladine. Glede na številna vprašanja odgovarja: tuje učitelje sovjetska vlada rada spreiema, samo obvladati morajo ruščino in biti marksistično šolani; imeti morajo tudi pojme o politični ekonomiji. Toda zadovoljstvo najde tam le idealist, ker ima popolnoma roke; udobnosti ne sme pričakovati.
Slike iz ruskega šolstva. Šol, ki bi bile konsekventno zgrajene na novih načelih, je malo; a življenje teh je krepko
in bodo postale oscitacijske točke za novo rusko šolo.
Liebknechtova šola v T a-škentu. Ustanovilo jo je 1. 1918 na lastno inioijativo 6 učiteljev, po vzgojnih načelih komunizma. Izbrali so si za to ta-mošnji azil, ki se je v njem nahajalo 80 otrok, dečkov in deklic, popolnoma zapuščenih; danes jih imajo 250. Z namenom, da vzgoje aktivne osebnosti, so vzeli v službo produktivno delo; kajti vidni delovni uspehi so najjačja pobuda k vedno novemu ustvarjanju in inicijativi. Razumljivo, da treba delo prilagoditi otrokovemu značaju; sprva nastopa delo kot igra, nato kot znanstvo, umetnost; šele v višjih razredih dobi gospodarski značaj. Uvedeno je kolektivno delo; ono zbuja socijalne instinkte. Šoli je na razpolago sadovnjak, košček polja in nekaj delavnic: za mizarstvo. ključavničarstvo, čevljarstvo i. dr„ ob enem z obrtniki. Vse to služi v izvajanje delovnega principa, ob enem pa pomaga vzdrževati zavod. Kaj je dosedanji rezultat te šole? Ker vidijo otroci uspeh pri delu, so ga tudi vzljubili; iz tega je zopet zrastel interes za znanstveno poglabljanje istega; vrt in polje jim daje pobude za meteorologijo, zoologijo, botaniko, biologijo; delavnice, ki sprejemajo celo naročila iz okolice, zopet silijo k poglabljanju matematike. fizike, kemije; zgodovino, zem-ljepisje, narodopisje spoznavajo z izleti. Izdajajo dve glasili: eno gospodarsko-znanstveno, drugo umetniško, z ilustracijami. Mlajši otroci nimajo določenih nalog; pomagajo — kolikor morejo — starejšim in jih pri delu opazujejo. Najvišja instanca šole je eksekutivni komite, ki ga volijo; v njem so le starejši učenci, učitelji in njihovi pomočniki. Ta komite organizira in vodi poslovanje šole. Značilno za razmerje učitelja do učencev je. da jim je starejši, izkušenejši tovariš. Ti učenci so vneti komunisti1; saj celo višji razredi hodijo organizirat v okolico. (Senjuškina v N. E. 1/1924).
Industrijska delovna šola v Katursku. Na barju, obrastlem z obširnim gozdom, nedaleč od Moskve, stavijo električno centralo, ki bo dajala Moskvi 50.000 kilowatov. V tej obširni industrijski naselbini nastaja nova šola; nameščena je v 10 poslopjih, z 42 učitelji; šole so zgrajene higijenično in estetično. Industrijski milje daje tudi šoli popolnoma svoje obeležje. Duševni vodja šole je nek kovinski delavec iz Urala. Z neverjetno spretnostjo je uredil iz starih strojnih delov celo delavnico, tako da lahko izdelujejo in popravljajo tudi fine strojne sestavine. Tu spoznavajo učenci (in z njimi učitelji!) rabo orodja in stroja in občudovati je, kako ta preprosti pedagog ume zbujati ljubezen do stroja in umevanje njegove vrednosti
za človeka. Ves pouk se tudi tu naslanja na otrokov milje; opazuje življenje in delovanje v raznih delavnicah, v strojnih oddelkih, v pisarnah, priprave za rezanje šote in ogromne peči1, kjer se šota pretvarja v električno energijo; vidi naprave za prehrano delavstva; farmo z 80 mlečnimi kravami, mlin, pekarno, poslovanje v prehranjevalnioi. Pri vsem tem dobi jasen pojem kolektivnega dela. Dobljene utise predelavajo v šoli: računski, fizikalno, umetniški itd. Pouk se vrši pet dni na teden, poleti zunaj; šesti dan je določen učiteljski izobrazbi, kajti učitelju treba dosti truda, da se popolnoma vglobi v duh novega. Vsakih 14 dni poda učiteljski ple-num poročilo o svojem delu, vsak mesec enkrat se sestane plenum učiteljstva in otrok. Otroci lahko prosto tvorijo klube za igro in predavanja. Dopisnik je pozno v noč našel učiteljice, kako so poučevale delavke v čitanju in pisanju; sploh še nikjer ni videl tako splošne čvrste volje za delo in učenje kakor v tej naselbini. (H. Voge-ler v N. E. 10/1923.)
Šola mladih prijateljev narave. Nahaja se v gozdu Sokolniki pri Moskvi; nastala je spontano: iz nekaj učiteljev in peščice učencev, ki so hoteli neposredno študirati naravo. Danes je šola obširna, urejena kot internat za deklice in dečke; sprejemajo pa sedaj le sirote. Ker vrši šola specijalno nalogo, namreč študi-ranje narave, imajo za učence trimesečno poskusno dobo; kdor ne pokaže daru za to, ga odslove. Stanovanja so preprosta in čista; oskrbujejo jih gojenci sami. Na vseh gojencih je opažati zdravje in preprosto samozavest; značilen je zanje čut odgovornosti1. ki jih veže na skupno stvar. Posebno poslopje služi v opazovanje živali. Tu žive n. pr. v steklenicah najrazličnejše vodne živali; zraven vse znanstvene skice in slike; drugod zopet so neštete stisnjene posušene rastline, iz okolice in daljnih izletov, zraven istotako slike. V vrtu, ki obdaja to poslopje, so uredili gojenci čebelnjak; tu stoje tudi številne kletke za ptice, večinoma take, ki so jih prinesli s seboj iz dalnjih ekskurzij. Pečajo se tudi z rejo kokoši. kuncev in lisic (radi krzna). Imajo celo mladega medveda. Pozimi oddajo večino živali zoološkemu vrtu. Obdelujejo obširen vrt: za lastno kuhinjo, 'za »mena-žerijo« in za razne poskuse, n. pr. za če-belorejo glede medenja; imajo tudi velik kompleks polja, istotako za potrebo in poskuse. V drugem poslopju zopet so nameščeni učni prostori, laboratoriji z aparati, ter prostori za nego in opazovanje žuželk; to poslopje obdaja vzorno urejen botanični vrt. Oskrba vseh živali je v rokah gojencev in se v tem dnevno menjavajo. Imajo lastno tiskarno, ali bolje: litografijo; tu t:skajo svoj časopis, vstopnice za predsta-
ve itd. Gojenci igrajo zelo radi in vabijo na predstave tudi' delavce in kmete iz okolice. Pečajo se tudi z gospodarskim in tehničnim študijem, pred vsem pa s socialnim. Svoje izsledke in spoznanja objavljajo v referatih. Z življenjem v širokem svetu so v zvezi potom dnevnega časopisja, z izmenjavo šolskih časopisov sosednih šol ter z medsebojnimi poseti, tudi z intenzivnim stikom z okoliškim prebivalstvom (H Vogeler v N. E. 10/1923.)
Tovarniška šola v Moskvi. To je lepa, moderna šolska zgradba in je priključena tekstilni tovarni. Tu se šola 150 proletarskih otrok od 13,—18. leta; 75 jili je nastanjenih v šolskem internatu, drugih 75 pa dobiva v šoli opoldne hrano, tako da je ves dan, od jutra do poznega večera v šoli. Absolventi te šole imajo vstop v Sverdlovo univerzo, ali' pa gredo kot delavci in organizatorji v kako veliko podjetje. Najboljšim, ki so absolvirali Sverdlovo univerzo, stoji odprt »institut rdeče profesure«, nekaka univerza višje stopnje; tu se izobražujejo glavni komunistični učitelji, organizatorji' in politiki. Ta univerza obsega 4 letnike in sprejema do 160 dijakov; ti dijaki1 so že plačani; morajo pa zato v tovarnah delovati kot organizatorji in imeti predavanja v Sverdlo-vi1 univerzi.
Zdaj pa o življenju v omenjeni tovarniški šoli. Tu zopet vidimo izveden princip nove ruske pedagogike: tesno naslonitev na materijalno podlago in kolektivno ureditev dela. Delovanje v tovarni izčrpavajo v šoli računski, fizikalično in kemično: pridobivanje surovin vodi v prirodo-pisje in poljedelstvo; razpečavanje blaga v zemljepisje; os ža zgodovinski pouk tvori razvoj tovarniškega dela sploh, speci-jelno pa tekstilne industrije. Intenzivno go-je glasbo, slikanje, dramatsko umetnost, ritmično gimnastiko; vse to daje slavnostnim prireditvam ml,adine globoko vsebino. Prvi dve leti se morajo učenci udeleževati dela v manjših delavnicah, pozneje pa v tovarni sami. Internatsko upravo in šolsko organizacijo vodi »svet sedmorice«, ki ga vsaka dva meseca izvolijo učenci izmed sebe; svetu seveda stoji ob strani učitelj-stvo in tehnično osobje. (H. Vogeler v N. E. 1/1924.)
Drobne pedagoške vesti.
Učiteljstvo v Franciji. Podčrtati je treba v teh napetih razmerah med Francijo in Nemčijo širokogrudnost francoskega učiteljstva. Glavna učiteljska zveza, Syndi-cat national des instituteurs de France, ki šteje blizu 70.000 članov, je obravnavala na svojem prvem zborovanju po vojni temo: Naš program za vzgojo proti vojni, in povdarjalo, da v pedagoški internacio-nali ne sme manjkati noben narod. Tačas
se intenzivno bavi z reformo zgodovinskega pouka; odstraniti hoče vsa šovinistična pretiravanja in potvorbe. Preustro-jiti ga hočejo v smislu človečanstva; ostro protestirajo proti militarizaciji šole. V tem smislu pišejo tudi glasila zveze: Revue de T enseignement primaiire in pa L'ecole emancipee. Društvo socijalističnega učitelj-stva Federation des membres de 1' enseignement. ki šteje 12.000 članov, je nabralo znatno svoto za podporo nemške dece; mnogi izmed njih so radi svojega odločnega internacionalnega nastopa prišli ob službo. — V nemškem učiteljstvu z malim izjemami take širokogrudnOsti ni videti. Še danes se rado pohvali: nemški »Schulmei-ster« je dobil bitko pri Sadovi in Sedanu, (N. B. 7/1924).
Učiteljstvo v Saksonski. Saksonsko učiteljstvo, opirajoč se na svojo izborno organizacijo, bije težak boj za šolsko reformo. Ni pričakovati, da bi prišlo do reforme od zgoraj, zato jo je treba začeti od spodaj. Stremljenje se cepi v več vej, ki se pa medsebojno izpopolnjujejo: enotna šola (kakor je že izvedena v Turinski). delovna šola, brezkonfesijonalna šola, enotna učiteljska izobrazba. Doslej so otvorjene celotne poskusne šole v Leipzigu, Dresde-nu, Schemnitzu in Hellerau-u, razven teh pa stotine poskusnih razredov po raznih šolah, kjer deluje učiteljstvo, navdano z novim duhom. Ministrstvo je podeljevalo večtedenske dopuste učiteljstvu, da je po-sečalo poskusne šole in poskusne razrede. —• Najbolj vroč je tačas boj za brezkonfe-sijonalno šolo; to zahtevo stavijo narodni razlogi, kajti konfesije so v večkonfesijo-nalnem narodu razdvojni faktor; čl o ve -č a n s k i razlogi, kajti do skupnosti narodov pridemo le preko konfesij; p s i h o 1 o -š k i razlogi, kajti konfesijonalnost je otroški duši neprikladna; nravni razlogi, kajti konfesija ovira čisto moralno uredbo družbe; končno tudi religiozni1 razlogi. kajti konfesije s svojimi dogmami za-stro otroško dušo in zasujejo njene naj-plemenitejše vire. V tem vprašanju so starši' cepljeni v dva prilično enaka tabora. Brezkonfesijonalna šola je tesno združena s principom delovne šole; nasprotniki ene so nasprotniki druge; oba principa temeljita pač na zahtevi: Daj prostost otroku! Stara !n nova šola stojita v znamenju boja med prostostjo in vsiljeno avtoriteto, med doživljanjem in naukom, med potrebo in zahtevo odraslih. (N. E. 4/1924).
Učiteljstvo v Ameriki. Vojna je neverjetno močno potresla Ameriko; zapustila je sledove, ki ovirajo pomirjenje. Amerike se je polastil pravi naoijonalni šovinizem; Združene države da so najmočnejša in najboljša država na svetu, ameriški narod da visoko nadkriljuie vse druge, moralno in intelektualno. V tem smislu delujejo tudi
razne institucije, kakor: časopisje, uradi, šola, v tej veri potrjuje narod celo prezi-dent. Historik Gambrill jako primerno pripominja: »Pruska je sicer vojno izgubila, zdi se pa, da jo je pruski duh dobil.« Ameriško učiteljstvo, ki si je ohranilo mirno kri, ima v teh razmerah težko stališče. Amerikancu bodi1 tudi v bodoče vodnik izrek prezidenta Lincolna: »Kakor si ne želim biti suženj, tako tudi ne želim biti gospod.« Ameriški pedagoški krogi intenzivno delajo na zbližanju narodov; tako n. pr. vzdržuje tačas Teachres College v New-Yorku, ki uživa milijonsko volilo Johna Rockefellerja, krog 300 dijakov najrazličnejših dežel, da prodirajo v vzgojne probleme. American Uniiversity Union skrbi za izmeno profesorjev in dijakov, z načelom: Narodi naj prihajajo drug k drugemu, da uvidijo, da potrebujejo- prijateljstvo drugega v svoje lastno izpopolnjevanje. American School Citizenship League razpisuje teme s pacifistično vsebino, ki jih dobro na-graja. Za 1. 1924 sta n. pr. razpisani temi »Kakšna svetovna organizacija bi mogla preprečiti vojne?« in »S kakšnimi sredstvi lahko pospešuje vzgoja svetovno bratstvo?« Istotako je razpisala World Federation of Educational Associations kot natečaj temo »Kako lahko pospešuje vzgoja svetovno enotnost?e< Nagrada znaša 25.000 dolarjev! — Značilno je, da so posvetili ameriški listi boksanju med Demphyse-yem in Gibbonsom n. pr. v Chicagu tisočkrat toliko prostora kakor svetovnemu pedagoškemu kongresu v San Frančišku (julija 1923)! (N. E. 5/1924).
FILOZOFSKI SLOVAR.
(Sestavlja dr. Fr. Derganc.)
(Dalje.)
V zavestnem nasprotju s sholastično heteronomno metodo in v duhu slavnega prednika, frančiškana Rogerja Bacona, proglaša Francis Bacon (1561—1626), bogat baron in državnik, avtonomno izkustvo za »mater znanosti« in vir pristnega spoznanja. Empirično opazovanje se ima vršiti po metodi indukcije, izhajajoče od pojedinih, konkretnih in istinitih predmetov, koje zbira, primerja, razporeja ter posnema iž njih s pomočjo abstrakcije skupne znake. Opazovanje dopolnjuje metodično premišljevanje in eksperiment. Iz-sledovanje objektivne resnice je odvisno od predpogoja znanstvene svobode ter zahteva, da se znanstvenik osvobodi vseh prevzetih pojmov, predsodkov in iluzij (idola), da se postavi takorekoč na stališče ignorant.zma. Bacon primerja enostranskega empirika z mravljo, ki samo znaša in kopiči; metafizika (racionalista) s pajkom, ki sam iz sebe prede svojo modrost; od pravega filozofa terja svojstev čebele,
ki zbira, ali istočasno tudi prebavlja, ureja in gradi. Bacon je izrekel krilatice: scientia est potentia (znanost je moč), natura pa-rendo vincitur (prirodo premagujemo s tem, da se ji pokorimo).
Empirična indukcija (abstrakcija), izhajajoča iz pluralizma konkretnih predmetov, je psihološko analitično-sintetičen akt, prava coincidentia oppositorum. Najprej razkroji svojstva članov v induktivni osnovi, razkroiena _ svojstva medsebojno primeri, skupna pluralno bivajoča svojstva izloči1 (abstrahira, izolira) ter jih združi v singularn.i tezi, takoj nato pa izvrši drugo, višjo sintezo, v koji spoji singularne skupnosti v pojmu, novi tvorbi dušnega sveta, ki velja kakor monističen pravzo-rec za mnogolični pluralizem empiričnega sveta.
Iz dejstva, da vsota induktivne osnove ni popolna in završena, ampak rase z napredujočim spoznanjem, da se dalje nahajajo člani induktivne osnove kot deli iz-preminjajoče še prirode tudi sami v stanju neprestanega izpreminjanja, je vnovič razvidno, kako počasi in oprezno rase in se razvija vsa resnica po principu notu-rizma.
Za jedro spoznavnega problema si predstavlja John Locke (1632—1704), zdravnik in prvoborec reliogiozne in politične svobode, vprašanje: odkod izvirajo naše ideje (predstave)? Odgovarja, da prirojenih predstav in pojmov sploh ni, sicer bi jih morali poznati tudi otroci, neizobra-ženci in divjaki. Celo pojem boga ni prirojen,- tudi etični principi ne. Prirojeno je samo hrepenenje po sreči in bojazen zla in trpljenja. Vse predstave izvirajo iz izkustva, ki se udejstvuie ali v obliki zaznavanja zunanjih predmetov potom čutov (senzacija) ali pa v obliki zaznavanja notranjih doživljajev (refleksija). Refleksija se snuje vedno šele drugotno na podlagi prvotne senzacije. Predstave so enovite (simples ideas) ali sestavljene (complexed ideas), enovite sprejema razum zgolj pasivno, sestavljene pa tvori aktivno s kombinacijo enovitih po principu: nšhil est in intellectu, quod non fuerit in sensu (ničesar ni v razumu, kar ni bilo v čutu).
Duh nima drugega neposrednega objekta (vsebine) nego predstave, zato pa more tudi spoznavanje izhajati samo od nazornih predstav. Resnica mu je »zaznava soglasja dveh idej« in v resnici se predstave in besede ravno tako vežejo in ločijo, kakor od njih zastopane stvari same medsebojno soglašajo ali si nasprotujejo. Zunanji svet prostora je enako istinit kakor notranji svet zavesti (spomina). Vse enovite ideje so realne in se skladajo z realnostjo stvari, dasi ni v tem zmislu, da bi bile samo podobe istinite bitnosti.
V pokvarjeni in nedosledni obliki nadaljuje, popravlja in poglablja Lockeov empirizem irski škof B e r k e 1 e y (1685 do 1753) s svojim empiričnim idealizmom in metodo vseh reakcionarcev, ki slepijo maso inteligence, zaradi popačenosti prirojenih instinktov še pnistopnejše sugestiji nego ljudska masa, s tem, da korakajo vedno z najnovejšo znanstveno ali filozofsko metodo ter jo izzivalno pretiravajo. Tako je tudi Berkeley zavratno naperil smrten udarec proti zmagovito prodirajočemu pri-rodoslovju Galilei'ji a in Ne w ton a. Polastil se je modernega senzualizma, ga dialektično zavil, prikrojil previdno prikritemu reakcionarnemu namenu in hotel tako porušiti glavno oporo ničvrednih ateistov, fatalistov, malikovalcev, epikurejcev, hob-bistov, spinozistov in drugih sovražnikov boga in religije. Dobro je čutil, da tvori temeljni steber nove znanosti pr.iroda, pri-rodna substanca (materija) lin nje zakoni, kakor jih je začela odkrivati moderna astronomija, fizika in matematika. Dialektični Berkeley je računal tako: ako se mi posreči' z najmodernejšo metodo senzualizma ovreči in dokazati ničnost prirodne substance (prirode), sem s tem osmešil, uničil in onemogočil tudi predmet brezverskega prirodoslovja.
Tudi Berkeley se je vprašal po Locke-ovem vzoru: odkod izhaja naše spoznanje, odkod izvirajo naše predstave (ideje)? Locke je odgovoril samo na prvo polovico vprašanja, drugo je previdno zamolčal, a baš vanjo se je zapičila Berkeleyeva dialektika. Seveda se rodi vse naše spoznanje iz enovitih, nazornih predstav, splošnih idej (pojmov) pa sploh ni', splošni pojem je samo beseda, zvočen znak za množino podobnih stvari. Ali kaj pa so pravzaprav te čutne, konkretne in nazorne predstave? Odkod izvirajo in kdo jih ustvarja, oblikuje? Ali prihajajo iz zunanjih stvari (predmetov)? Ali jih pošilja morda v duha zunanja priroda, mrtva materija? Poglejmo bliže! O zunanjih stvareh sploh nič ne vemo, sploh nič vedeti ne moremo, ker so našemu duhu (zavesti) pristopne le lastne predstave, ker naš duh razen predstav sploh ne pozna druge vsebine. Pojmi zunanjega sveta, zunanjih stvari, substance in materije so le prazne nezmiselne besede brez realne osnove, prazne iluzije in fikcije. Takozvane materijalne stvari so le kompleksi nazornih predstav. Stvar in predstava značita isto, stvar je istovita predstavi, bivati pomeni isto kakor biti zaznan, spoznan (esse = percipi).
Zanikanje dualizma je zavelo Berke-leya v absurdni labirint spiritualističnega monizma in solipsizma, ki ga za vedno ometaio dejstva podzavesti, ideogenetič-nega in singenetičnega noturizma. V slepo zašlico ga je pognala zagrizenost proti mo-
dernemu priirodoslovju, nevarnemu tekmecu samozavestne sholastike, in najivno omejena izvestnost, da je obstoj religijoznih pojmov odvisen od sholastike, dasi dokazuje kulturna zgodovina, da je in bo človeštvo gojilo iste pojme, predno je sho-lastika zagledala svet in ko zatisne spet oči.
Trajna zasluga Berkeleyevega idealizma pa ostane opozorilo, da je kulturni človek v prvi vrsti duhovno bitje, ki živi življenje svojih idej, nepopolnih, a empirično napredujočih posnetkov istine.
V senzualistični smeri Lockea in Ber-keleya razvija svoj empirizem tudi največji angleški filozof David Hume (1711—76), sin bogatega grajščaka in ugleden državnik. Za glavni dej zavesti smatra percepcijo (občutek). Zavest občuti erakomerno različne pojave zaznav, predstav, čustev in volje. Vsebina enotnega občutka razpada po načinu nastoja na dva dela, na primarne in sekundarne (reprodu-cirane) percepcije. Primarno percepcijo imenuje impresijo (vtisek. zaznava), sekundarno idejo (predstava). Impresije se javljajo v zavesti iz neznanega vzroka, ideje iz reprodukcije enovitih, nazornih in konkretnih impresij. Impresijam (zaznavam) pripisuje Hume dva bistvena znaka, nazornost in e n o v i t o s t, kar je značilno in odločilno za njegov sistem. Njegova subjektivna in enostranska, samo za nazorne vtiske občutljiva pozornost ni opazila sintetičnega nenazornega občutka časovnih in prostornih določil, sintetičnega nenazornega občutka sobitnih in soslednih odnosov in dejev. Živeč v prehodu, ko je dosegla žestoka borba med racionalizmom in empirizmom svoj vrhunec, se ni mogel popolnoma otresti vplivov nad-močnega racionalizma, zato ni opazil, da v zavesti enovitih in izoliranih občutkov sploh ni, ampak da pozna zavest samo sintetične občutke, samo komplekse občutkov, kakor tudi v prirodi ne bivajo atomi ločeno, ampak vedno samo v sintezah (skupinah, kompleksih) teles. Ker nastane sekundarna tvorba predstave iz primarne tvorbe konkretne in nazorne zaznave, mora biti tudi predstava sama nazorna in konkretna, vsaka predstava ima torej svojo empirično, nazorno osnovo. Tako odločuje kriterij nazornosti o objektivnosti in resničnpsti predstav. Objektivne in resnične so samo tiste predstave, v kojih je mogoče dognati empirično in nazorno osnovo. Vse predstave brez nazorne osnove so nezrrtiselne besede (nominalizem) in prazne fikcije, ki jih ustvarja samovoljna fantazija brez ozira na zunanjo istino in samo po svojih subjektivnih čustvih in željah (na pr. mitološka in vraževerna bitja). Ker izvaja Hume dosledno kriterij nazornosti1, ali sploh ne priznava nenazornih psiholoških
tvorb, ali pa jim odreka v spoznavanju in prepričanju merodajno važnost. Zato odreka bitnost vsem nenazornim, abstraktnim pojmom in neskončno malim količinam, zato mu tudi nenazorni razum ni odločilna moč prepričanja, ampak nazornost, čustva in nagoni: vera (v istino) je mnogo bolj akt čustvujočega nego mislečega dela naše prirode. Glavna prepričanja se z razumom ne dajo niti ovreči niti dokazati. Človek je najprej biološko, dejavno in emocijonalno, potem stoprav intelektualno bife, njegov smoter je izživetje, a ne teoretično in dialektično umovanje. Tako zapažamo že v Humeovem empirizmu prve kali poznejšega anglosaksonskega pragmatizma in njegove emocijonalne resnice.
S posebno vnemo se je lotil analize nekaterih kategorij (najvišjih pojmov, an-ticipacij) ter osobito poizkušal s kriterijem nazornosti dokazati nezmiselnost in brez-predmetnost pojmov substance (duše, jaza) in vzročnosti. V analizi pojma substance nahajamo samo kompleks občutkov, kot enovite prvine bivajo lahko tudi ločeni sami zase in ne potrebujejo posebnega no-sitelja. Hume je prezrl, da nastopajo občutki istinito le v kompleksih, ločene se jih samo mi predstavljamo v logični abstrakciji in pozabil se je vprašati, zakaj se javljajo občutki samo v kompleksih in katera sila jih vzdržuje v skupinah? Hume je pobijal tudi pojem enovitega in trajnega jaza (duha), po njegovem mnenju tvori jaz le zveženj ali skupino (bundle or collection) raznih občutkov; ako mojih občutkov ni tu kakor v globokem spanju, tudi mojega jaza ni; in ako moji občutki prenehajo kakor v smrti, je uničen tudi moj jaz. Enako mu je pojem vzročnosti prazna beseda, za kojo se skriva samo naša navada, avtomatično ponavljati sosledne pojave. Nikakor pa ni vzročnost neki najvišji zakon, ki absolutno obvladuje svetovno dogodnost. Vzrok in učinek nimata nujne zveze, ker si1 ju lahko ločeno predstavljamo. Kar pa biva v mislih ločeno, biva ločeno tudi v istini: ostanek racionalistične dialektike! Mogoče je torej, da začne nekaj (bog) bivati brez povzročitelja, da nastopi nepreračunljiv dogodek (čudež) brez vzroka.
Tako zajadra nakrat empirični Hume, da sam ne ve, kako in kedaj, na čolničku svoje analize, neverjetno slep ali potuhnjen za sintetične nenazorne občutke, v brezdanje in brezbrežno vodovje racionalizma, oziroma spoznavnokritičnega idealizma (solipsizma), kar ga seveda ne moti, da ne hi istočasno razlagal vse dušnosti iz empiričnih občutkov (senzacij) in da se ne bi resno zavzemal za bitnost zunanje substancijalne prirode in objektivno veljavo vzročnosti.
Humeova prehodna filozofija ostavlja vtisek neizčiščenega, kipečega soka. Ra-
clonalistična plevel poganja med klenim zrnom empirizma. Enostranska in okorna zazijanost v nazorno stran predmetov, zraven pa raf.inirane dialektične poteze, vsa ta nt prebavljena zmes obuja mučno sumnjo neiskrenosti in nepoštenosti, skep-ticizma in nihilizma, ki dialektično govori in modruie, prezirajoč intelekt in resnico, kakor zahteva slučajna korist ali prikrit namen.
Glavna predstavitelja modernega angleškega empirizma sta pozitiv.ista J. S. Mili (1806—73) in Herbert Spen-cer (1820—1903). Logičar Mili je zamislil originalno psihološko teorijo o dvojni senzaciji, o zaznavi in zaznavni možnosti (possibilitics of sensation). Spoznanje se snuje iz občutkov, ki se združujejo v zmislu asociačne psihologije po neki »psihični kemiji«. Izkustvo mu je studenec vsega spoznanja, tudi matematičnega, in indukcija edina znanstvena metoda.
Razvojni filozof Herbert Spencer je že pred Darwinom (1809—82) posnel iz pri-rode pojem razvoja (evolucije) in ga kakor rudečo vodilno in nizajočo nit razpre-del v svoji devet zvezkov obsegajoči filozofiji evolucije. Človeško spoznavanje se omejuje na empirični (pozitivni) svet pojavov in njih genezo, kako nastajajo in se razvijajo. Bistvo istine ostane človeku prikrito, nespoznatno (unknowable), pri tem pa njegov agnosticizem vedno predpostavlja dejstvo, da se skriva za našim pojavnim, relativnim in simboličnim svetom zavesti neka najvišja sila, absolutna realnost. Ker uči tudi religija človeško nespo-znavnost najvišje sile, znane samo iz nad-prirodnega razodetja, meni Spencer, da je tako premostil prepad med znanostjo in vero. Kakor se je ooividno ponesrečil ta njegov spravni poizkus, — Nemci sumničijo, da je samo odsev materialističnega in mešetarskega licemerstva, ki tvori kaj-stvo moderne angleške duše, trepetajoče v neprestanem strahu, da se ne zameri kakemu odjemalcu angleškega blaga, — se mu je enako izjalovila tudi sprava med empirizmom in racionalizmom (aprioriz-mom). Sedaj dokazuje, da vsebuje človeška spoznavnost nekaj apriornega, a takoj nato pojasnjuje, da je ta apriornost le relativna, le podedovan empirizem.
Nikjer ne izstopa resnica noturizma tako jasno in prepričevalno kakor iz razvoja angleškega empirizma, resnica nam-ieč, da je vsako človeško spoznanje rastoče in nastojno dejstvo, ki se le polagoma čisti in oblikuje kakor zlato v plamenu.
Zato izkušen in pravičen mislec prezira slabe strani ter obrača vso pozornost na zdravo in trajno jedro. Dobro ve, da ima pred seboj samo poizkuse in statu nascendi, nikakor pa ne ve, kam nas naposled privede iskanje resnice, tavajoče skozi zmote in zablode. V tem zmislu umevamo tudi besede nemškega filozofa dr. A. Messerja o angleškem empirizmu:
Morda smemo videti v zapostavljanju razuma (in s tem stremljenja po teoretičnem spoznanju) za instinktivnost (in s tem za praktično in biološko korist) izraz tistega pomanjkljivega občutka za resnico v angleškem dušnem življenju, ki je privedel tudi do etičnoreligijoznega »canta« (licemerstva). Že pri Baconu in Lockeu se kaže angleški cant, v kolikor ne cenita religije zaradi nje resnične vsebine, ampak samo zaradi nje socialnoetične koristnosti. Hu-meu sloni celo vera v zunanji svet, v jaz, v substanco in vzročnost na nekem »smo-trenem cantu zavesti'« (kakor pripominja Scheler), na sistemu biološko smotrenih samoprevar (fikcij).
(Dalje v prih. letniku.)
Tiskovni pogreški. Str. 151, 2. kolona, 13. vrsta od sp.: Daltonske namesto Dal-tonove. Str. 151, 2. kolona, 12. vrsta od sp.: Arundale namesto Asundale. Str. 152, 1. kolona, 10. vrsta od zg.: pred 18. letom namesto pred 18; k temu treba priključiti ves odstavek na str. 157, 2. kol., od besede Takih dalj-e (15. vrsta od sp.) ter prve 4 vrste na str. 158. Str. 157, 2. kolona, 17. vrsta od zg.: poraja namesto podaja. Str. 196, 1. kolona, 8. vrsta od zg.: fizično namesto f.izačno. Str. 196, 1. kolona, 12. vrsta od zg.: nevarnosti namesto in varnosti. Str. 196, 1. kolona, 24. vrsta od zg.: Des-coeudres namesto Descoendres. Str. 196, 1. kolona, 7. vrsta od sp.: Siemsen namesto Siernsen. Str. 198, 1. kolona. 8. vrsta od zg.: Graaz namesto Oraaz. Str. 198, 2. kolona. 15. vrsta od sp.: Baudouin namesto Bandonin. Str. 199, 1. kolona. 19. vrsta od zg.: Cousinet namesto Consinet, isto 13. vrsta in 24. vrsta od sp. Str. 200, 2. kolona, 29. vrsta od zg.: izpustiti »je« na koncu vrste. Str. 200', 2. kolona, 34. vrsta od zg.: razvijajoč namesto razvijajo. Str. 202, 1. kolona, 28. vrsta od sp.: dirnil namesto dirni.
na
Mil io posojilnica Jilein taila" v Ljubljani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Zadružnik zadruge postane lahko vsak, kogar sprejme načelstvo. Delež 50 K se vplača naenkrat in se obrestuje po 5°/0.
Vstopnine se plača 2 Din.
Hranilne vloge se sprejemajo od vsakega, če tudi ni zadružnik. Obrestna mera je 5°/0. Obrestovanje se pričenja s 1. in 16. vsakega meseca.
Posojila se dajo le zadružnikom na osebni kredit po jako ugodnih pogojih.
Informacije pošilja zadruga vsakomur franko, kdor vpošlje 4"— Din v znamkah. Na prošnje brez vpošiljatve navedenih znamk se principijelno ne odgovarja.
Zadružni lokal je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Uradne ure za stranke so izvzemši praznikov vsak četrtek in soboto od '/217. do '/218. ure.
krm uOteljstvu In slavnim okrajnim Šolskim svatom pH» v obilna narotlla vsa predpisana Šolsko tiskovine po najnovejših vzorcih, najnovejše mladinsko spis« lastno ki drugo zalogo, poStna In druga tiskovino za Šolsko na ljudskih, obrtnih In meStansklh Šolah, u2ne naCrte, napisa na lepankl Itd. ■ Zahtevajte cenik, ki se polije brez> platno In poStnlne prosto. - Vsako leto Izide »Ro&ni zapisnik* z Bsahnhu Statusom In Inmnlkom vseh Sol po slov. deSelah.
UČITELJSKA TISKARNA
V LJUBLJANI
Frančiškanska ulica 6.
KNJIŽEVNA ZALOŽBA UČITELJSKE TISKARNE:
Mladinske knjige*
Baukart: Marko Senjanln, slovenski Robinzon.
Vez. 12 Din. Dimnik- Kralj Petar I. Vez 20 Din. Erjavec: Kitajske narodne pripovedke.
Vez. 26 Din. Erjavec: Srbske narodne pripovedke. Vez. 24 Din.
Erjavec-Flere: Fran Erjavec, Izbrani spisi za
mladino. Vez 52 Liin Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za
mladino. Broš. 18 Din, vez. 28 Din. Erjavec-Flere: Matija Valjavec, Izbrani spisi
za mladino. Vet. 40 Din Erjavec-Flere: Josip Stritar, Izbrani spisi za
mladino. Vez. hO Din. Erjavec-Flere: Simon Jenko, Izbrani spisi za
mladino. Vez 28 IKn. Ewald-HoIeček: Mati narava pripoveduje.
Vez. 32 Din. Flere: Babica pripoveduje. Vez. 12 Din. Oangl: Zbrani spisi. II., V. in VI. zvezek vez. 10 Din, eleg. vez. 12 Din, VII. zv. vez. 18 Din, eleg. vez. 20 Din. T. Gaspari In P.Košir: Sijaj, sijaj, solnčecel
(Zbirka koroških popevk.) 8 Din. Waštetova: Mejaši, povesti Iz davnih dni.
Vez. 25 Din. Manica Komanova: Narodne pravljice In legende. 18 Din. Korban: Vltomllova železnica. Vez. 16 Din. Lah: Češke pravljice. Vez. 15 Din. Mišjakov Julček: Zbrani spisi. VI. zvezek vez. 10 Din.
Rap6: Mladini, n., III., IV., V., VI. zvez. vez.
10 Din, eleg. vez. 12 Din. VII. zv. 12 Din. Ribičič: Vsem dobrim. Vez. 10 Din. Robida: Da ste ml zdravi, dragi otrocit
Broš. 3 Din. Šilih: Neko! je bilo jezero. Vez. 28 Din. TIUe-Frlbll: V kraljestvu sanj. Broš. 8 Din. Trožt: MoJa setev. I. in II. k 10 Din.
Leposlovne knjige:
Oangl: Bell rojaki. Broš. 15 Din, vez. 18 Din. Gangl: Moje obzorje. Broš. 15 Din, vez. 18 Din. Jelene: 1914-1918, spomini Jugoslovenskega
dobrovoljca. Vez. 30 Din. Matlčlč: Na krvavih poljanah. Vez. 42 Din. Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. 10 Din. Ivan Zoreč: Pomenkl. 11 Din.
Dramatska dela«
Maeterllnck - Bernot: Modra ptica. Broš. 16 Din. Gangl: Dolina solz. Broš. 6 Din, vez. 8 Din. Gangl: Sfinga. Vez. 16 Din. Gangl: Sin. DrugI natisk. Vez. 24 Din. J. Korban: Povodni mož, Igrica za mladino. Fr. L.: Božična pravljica, otroška igri » 3. slikah. Obe v 1. zvezku 5 Din. Gregorčič-Stepančičeva: Otroški oder. Broš. 8 Din, vez. 12 um.
Poučne in znanstvene knjige i
Bučar: Slovenski metuljar. Broš. 12 Din. Kunaver: Na planine/ Vez 30 Din. Kunaver: Kraški svet In njega pojavi. Vez. 46 Din.
Mencej: Kratka srbska gramatika in Čitanka.
Broš. o Din.
Ivo tejkal: Matematične tabele. V platno vezana žepna knjiga 66 Din. Veber- Etika. 120 Din. Ivo Bele: Sadjarstvo. 85 Din. Bezjak-Pribll: Pedagogika. I. knjiga. Vigoje-slovje s temeljnimi nauki o ukoslovju. Trdo vezana knjiga 56 Din. Stalež šolstva In uClteljstva v Sloveniji,
Broš. 42 Din. Fink: Zbirka naredb in odredb za osnovne In meščanske šole ter učiteljišča v Sloveniji. I zvezek (od prevrata do konca 1.1920.) broš. 10 Din, II. zvezek (za 1.1921.) broš. 14 Din, III. zvezek (za i. 1922.) broš. 15 Din.
Pesmarice in muzikallje i
Marolt: „Bože pravde" in „Lepa naša domovina". 1 Din 50 p. Marolt: Narodne himne in druge domorodnt
pesmi. 3 Din. Žlrovnik: Narodne pesmi. L, E in III. zvezek, Š 3 Din.
Adamič: Mladinske pesmi, enoglasni zbori in samospevi s spremljevanjem klavirja. 50 Dlo.
Slike za okras sob in uradov«
Galerija naših velmož: 1. Trubar, 2. Vodnik,
3. Slomšek, 4 Prešeren, 5. Levstik, 8. Stritar, 7. Jurčič, 8. Gregorčič, 9. Aškerc, 10. Tavčar. Format: 61-5X47-5 cm, Cena a 10 Din. Sli: I. Kmečka soba na Gorenjskem, II. Kmečka biša na Gorenjskem. (Barvotlsk) Format: 30-3X90-5 cm, Cena i 30 Din.
Telefon štev. 312
Naročila sprejema ček. račun št. 10.761
UČITELJSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
/
Frančiškanska ulica štev. 6.