Črtice iz živenja dveh kranjskih rojakov.* Ni slavohlepnost to, če se ponašamo s tistimi svojimi rojaki, ki so živeli domovini v čast in v prid, le dolžnost naša je, da ne pozabljamo njihovih blagih dejanj. Odlični rojaki so odrastajoči domači mladini vzor, kazalec so jej opominjajoč: Glejte, hodite po naših stopinjah in postavili bote kedaj svoj rod tudi vi; živeli niste zastonj, ker bili ste domovini v blagor ter človeštvu. V naslednjem spisu sem namenjen dva taka rojaka mladini ponuditi v ogledalo. Niste še splošno znani tu pri nas njuni imeni, vendar pa sta moža dobrotnika taka, da je po njuni pomoči- do¬ spel do sreče izobraženega ih visocega stanu marsikteri domačin, ki bi bil brez nju morebiti v skromnem zatišji preživljal vse svoje dneve. Ta dva naša rojaka sta župnik Luka Knafelj in dr. Fer¬ di n a n d Zupančič. Luka Knafelj (Knatfel). Luka Knafeljevo ime je odzvenelo v ožili mejah domovine naše že davno, pač pa je pogostoma v ustih tistim kranjskim ro- * Viri. Tiskani: Sv. gevbinanb @uppantfd)itfa aber id) Doctor Woliiuiz atd erftcr unb »on betn £errtt Fundatore fclbfteit erfiifter Superintendens nad) bem SBitten ®ottež mit £obe abgepn tritrbe, 6 fo fotte §errllector Magnificus unb Venerabile Consistorium ber attijicfigen lobi. unb uratten Uuioerfitdt in SBiett be= fugt feiit, anftatt tnciitcr eiiteu aitbent ©uperintenbenten ex Facultate Juridica, unb jtrar foriet mbglid) ciitett Doctorem ber fraitierifdjen 9'latioit, treiteii bicfetbe beffer bie Subjecta ber Studiosorum nationa- lium fennett fontten 7 ju er tnal) ten, unb ju erfepn. 925etd)er fobauit bie gepriger Drten eingepnbe Bind unb Sintominniffen 8 ber Fundation einnepten, 8 benett aritteu ©tubenten, trie obeti gefagt, audtpiten unb biefemnad) bem §odjermetbeten |terrn Rectori Magnifico unb Venerabili Consistorio tuetiigift atte jtrci Stope feitte ricfjtige 9taitmtg tpen, bie iPdnget baron erirartett ttitb ju rcd)t erteitern, 10 fonfteit aber ob ali- qttam culpam ober negligentiam ber ©cpben an Sipne unb feitteit (Srbeti §ab uttb ©ut 11 gefudjt gcfttdjt trerben fottte. 3“ Urfuiib 12 beffett pbc id) fotcp ©tiftung attf ^ergamett fpreibett, unb mit ntcitter §attb= fdjrift unb tpcttfd)aft terfertigeu lrottcn. 13 ©o gefcpptt in SBiett beti fedjften Novembris anno sechzehnhundert sechs und siebenzig. L S. 14 Georgius Wohiniz m p. J. V. Dr. p. t. Itector Magnificus. Col lationirt uttb ift bcttt im Arcltivo Uuiversitatis rcrlraptid) aufbepttenen Driginat>©tiftbricf gtcid)tautcnb. 355 i c n, beti 22. iBfdr^ 1788. L. S. Joseph Strahi, Dr., m. p. ___ Universitatis Syndicus et Notar. 1 * igelttagen 2 Anuiversarii — '■> »otteujteljen — * muvbe — 6 Pertvturfdbcn — 6 rombe 7 fbftnert — 8 ©mfumtntuffen — 9 einnenibett— 10 erteuttern — 11 (Sitctf) — 12 Urtbunbt — 18 fottett — 14 L. S. pendentis — 15 SoHationirt, unb tfi biefe Slbfdtrift mit ber itn Sltdjiuc aufbettial)rtcn ttrfdfrift roiirtlitf) gleidjtautenb. Sten beit 28 September 1802. L. S. Georg Schmidlein m. p. Units. Synd. et not. 8 To torej ta vsej deželi naši imenitna listina. Res da je za učence kranjske deželo, posebno še za Gorenjce, po blagih dobrotnikih mladininih toliko štipendij vravnanih, kakor jih primeroma zna biti nima nobena druga kronovina; a Kna- feljevi vstanovi, kot je današnji njen stan in bo zanesljivo njeno vedno veče naraščanje v prihodnje, devlje se v sorodno vrsto le še škof Anton Alojzij Wolfovo Alojzijevišče v Ljubljani. Ker je ime Knafelj nam odvažno. tako, vsilovalo se bo nehote marsikomu vprašanje: kje je bil rojen ta ljudomili mož in kedaj? Dognano je to, da je bil Luka Knafelj rojen na Kranjskem, ker mrtvaška knjiga v Gross-Russbacliu ga zove „natione Čar¬ ni olus V Vrh stopnjic russbaškega župnijskega poslopja so zna- movana na deski vsa imena tamošnjih dosedanjili župnikov in tudi tu je še sedaj na svojem mestu zapisan „Lucas Knaffel, Čarni olus.“ Rojen bi pa Knafelj utegnil biti leta 1620 1 2 in sicer, po krstnem imenu soditi, krog sv. Lukeža v jeseni. Kje na Kranjskem bi bil Knafelj tedaj rojen? To se z zgodovinsko neovrgljivostjo za sedaj povedati ne more. Soditi vender bi se smelo, da je bil Gorenjec in sicer iz tadanje radoljiške, pozneje rodinjske ter sedanje brezniške župnije, rojen v vasi „Dosloviče“ 3 zvani. V Doslovičah namreč stoji še dandanes kmetiška hiša „pri Knafeljnu“ 4 in rodovina v njej, kar se pri starejih hišah rado godi, piše se z istim imenom „Knafelj“ še danes. Ali bi bilo mogoče razlogov dobiti za tako mnenje? Poprimimo se, oprti celo na nektera pisma, v vtrditev temu ustnega poročila, 5 ki živi še dandanes v Knafeljevi rodovini in v okolici drugod; in pravljice tudi, ki ni sicer pristna sestra, vender pa zgodovini vselej pripravljena spremljevalka. 1 Gl. st. 12. — 2 Gl. st. 12. — 3 Le Smokuč bi se poleg Doslovič uteg¬ nil kedaj L. Knafeljeva rojstna vas imenovati. Prim. opazko 5. — 4 Pri Kna- felji je od starih časov že cela zemlja. — 6 To ustno poročilo se tudi na nektera važna pisma oslanja. V Doslovičah pri Knafelji imajo namreč hranjen na¬ slednji rodovinski list: a) Lovro Knafelj (»Knaffel* 4 ) 1. avgusta 1795 v Do¬ slovičah rojen in na Rodinah krščen; 6) Matej Franjo Knafelj RJhtaflij") Lovrov oče, 1. novembra 1762 v Doslovičah rojen in v Radoljici kerščen; c) Matej Knafelj („$naflitfc6"), Matej Franjev oče, 31. avgusta 1711 v Do¬ slovičah rojen in v Radoljici krščen; d) Gašper Knafelj (..fiunflitid)"), Ma¬ tejev oče, 1. janvarija 1684 v Smokuči rojen in v Radoljici krščen in sled¬ njič e) Martin Knafelj („finaflttfd&“), Gašperjev oče, rojen 18. oktobra 1656. 9 Pri Knafelji v Doslovieah so namreč čisto trdnega prepri¬ čanja, da se je Luka Knafelj rodil iz njihove hiše. In to ne brez pomenljivih vzrokov. Zvesto hranjujejo namreč pri tej hiši prepis Luka Knafeljevega vstanovnega pisma 1 in sedanji stari hišni po¬ sestnik, L 1795 rojeni Lovro Knafelj, ne spominja se čisto nič več, kako in kedaj bi bilo to pismo k hiši prišlo. Tudi shranjujejo pri Knafeljevi hiši palico, o kteri od nekdaj glas gre, da je bila Knafeljevega gospoda. 2 Dotično mnenje Knafeljeve hiše podpira tudi naslednje: Mihael Griljec, posestnik Bohinjčeve zemlje 3 v Smo- kuči, Doslovičam bližnji vasi, rojen 1750 in umrl 1884, pripove¬ doval je večkrat svojim otrokom, da je njegov stari oče, Matija Martinovega krstnega lista pridejanega ni, znamovan je le sin Lovrov in Helenin, torej se ne ve, ali je rojen iz Doslovič, ali iz Smokuča. In ker se omenjeni rodovinski list začenja z Martinom, tudi Martinovemu očetu, Lovru, rojstnega leta več znamovanega ni. — Ko bi bila ob času Gašperjevega in Martinovega rojstva v Smokuči stala Knafeljeva hiša, morali so sc pozneji Knafelji iz Smokuča v Dosloviče preseliti ter nesti z rodovinskim, kar se časih godi, ob enem hišno ime s seboj. V Smokuči se sedaj za Knafelje ne pišejo nikjer in tudi hiša se nobena ne zove tako. Rodovinsko ime „Kna- felj“ se namreč v vsem obličji nahaja pogostoma le še v mošnjiških krstnih bukvah. Pišejo se za „Kuafelje“ v Mošnjah pri Fels-u, nekteri na Brezijah in v Dobrempolji. Od 1. 1610—1680 pa imena „Knafelj“ v njih ni brati. — Omenjenemu Martinu, Lovrovemu in Heleninemu sinu, rojenemu 1656. leta, utegnil bi stric biti 1. 1620 rojeni Luka Knafelj. V neovrgljivo zgodovinsko resnico pa se bo dvignila ta zadeva težko težko še kedaj, ker pogorele so v Radol- jici vse stareje krstne knjige. V Radoljici imajo le še nekoliko fragmentov 1667. leta, od 1680. leta začenši pa popolne zapisnike. V tudi stari bližnji župniji Grad so pa knige sperele, tako da so naj stareje, kar jih hranijo sedaj, 1683ega leta. V ohranjenih zapisnikih grajske župnije ni pisanega niti enega imena »Knafelj" (Knaffel). — Opozorujem naj tu prezanimive spreminjave v pisatvi imena „$nciflitfd)", ..fiitaflij" in „Knaffel“ (Knafelj) pri eni in isti rodovini, ki se čisto določno zove in piše „Knafelj“. V novejših Knafeljevih hišnih pismih iz svetnih uradov je pa tudi brati sedaj „5ht«ffel", sedaj „Shtaffel" in tudi „finaflitfd6", ravno kakor se je dotičniku pisati poljubilo. — V srenj- skem pismu, lastnem vasi Smokuč, bere se de dato 22. janvarija 1761 to isto ime pisano „Snaffet". V ondotuem tudi srenjskem pismu, 14. junija 1782, pa se piše in „ffinafel". 1 Gl. st. 4. 5. 6. in 7. — 2 „Tako so mi pravili mati in sedaj se jaz nanjo opiramdejal je kazaje jo stari sedanji Knafelj. Začudil se je pisalec nena¬ vadni njeni dolgosti, a koj mu domači sin ve pojasniti to rekoč: „Je pa še palica veča, ker smo bili zmiraj bolj močni ljudje". (Prim. st. 10 in 11.) — 3 Od nekdaj že cela zemlja. 10 ali pa Andrej Bohinjec , 1 imel na Danuji bogatega in zelo učenega brata, ali vsaj sorodovinca, ki je bil po nekem na Dunaji umrlem 2 Knafelji, rojenem Doslovičanu, veliko podedoval. Imeli so „pri Bo¬ hinjci" v Smokuči do zadnjih dni neki tudi listine, v kojih je bil ta' na Dunaji živeči jim sorodovinec podpisan po hišnemu enako- glasnem rodovinskem imenu „Wohiniz“. s Iz vseh teh poročil hi se z nekoliko dozdevnostjo tudi to sklepati smelo, da bi bila Luka Knafelj in Jurij Bohinjec rojaka, oba iz sedanje brezniške župnije, in sicer prvi iz Doslovič, drugi pa rojen v Smokuči. Iz tacega mogočega rojaštva hi se potem razlagalo še naravneje med Kna- feljem in Bohinjcem ono prijateljstvo, ki je izKnafeljevega vstanov- nega pisma razvidno. Razun teh ustnih poročil se je pa ohranila po vsem brez- niškem obližji pravljica, ki tudi kaže, da bi bil Luka Knafelj v Doslovičah pri Knafelji rojen. Knafeljeva rodovina v Doslovičah je namreč, odkar se spominjajo najstareji ljudje, še do danes take telesne moči, da po vsem kraji slovi. In ravno to se o tistili Knafeljih pripoveduje, ki so ob Lukovem času živeli . 4 Pravljica o tej Knafeljevim od starih časov prirojeni moči ve naslednje nava¬ jati: Luka Knafelj bi bil neki imel na Dunaji 6 prav močnega slugo. Temu slugi bi bil hoje nekedaj dejal: „Jaz imam pa na Kranjskem doma brata, ki je še močneji od tebe“. Taka gospo¬ dova beseda ni dala strežniku mirovati, dokler gospod svojega brata na Dunaj ne pokliče ter se s strežnikom ne poskusita tu. Na Dunaj 1 Rojena bi utegnila biti kr. 1620, kot L. Knafelj, ali pa tudi nekoliko prej. „?(nbre 2B obuti}" „5Katl?ia 2Bod)inij" in „®litbre SBodjiitnej" (Bohinjec) se berejo na neki vasi Smokuč (Sčbmofbutfcb) lastni 8. septembra 1674 — tedaj 3 leta po L. Iinafeljevi smcrti — pisani listini. — 2 L. Knafelja si mislita ustno poro¬ čilo in narodna pravljica vedno le na Dunaji živečega in tudi umrlega tam. Toda čuditi se je le, da je ohranjenega L. Iinafeiju med ljudstvom še toliko spominja. Pozabiti namreč nikdar ne smemo, da je L. Knafelj davno že, 1671ega leta, zameri, in da so celih 12 let pozneje, od 16. julija do 12. septembra 1683, Turki stali grozeči in požigajoči pred dunajskim mestom in po Spodnje- avstrijanskem. — 3 Administrator na sv. Gori pri Litiji Simon Kosmač je kot se¬ demletni deček še sam videl doma v svoji rojstni hiši ,,pri Bohinjci" — kjer so se kedaj Griljec in še poprej Bohinjec pisali — in v drugi hiši „pri Muleji" v Smo¬ kuči taka pisma ter si od ta čas zapomnil imenske pisave onega dnnajskega sorodovinca. Spominja se, da je bilo s precej lepimi črkami zapisano „Wo- hiniz“, krstnega imena pa ne pomni več. — 4 Prim. st. 0. op. 2. — 5 Gl. opazko 2. 11 prišedši pa je neki vrgel Luka Knafeljev brat 1 tistega slugo silo tako, da se mu je ulomil hrbet. 2 Drugod po okolici se zopet čuje ta pravljica preobrnjena tako, da bi bil Luka Knafelj z Dunaja na svoj dom v Dosloviče prišel ter imel onega močnega slugo s seboj. Potem bi se bila pa Knafeljev brat in sluga z navedenim izidom vrgla Zavrhom, v prijetni gorski dolini pod Stolom. Tudi to je med ljudmi, da bi hil Luka Knafelj kot mladeneč sam rad pohajal po prijaznih domačih planinah in rovtih pod Stolom, kjer je v starem času vsaka kmetiška hiša, in tako tudi Knafeljeva, imela svojo kočo za takratno od danes nekoliko obilnejo živino. In nekteri sedaj živečih starih se menijo spominjati, kako bi bili otroci še čuli starišev svojih pomenkovanje: da so pri Knafelji v Doslovičah celo tam na' Dunaji gospoda imeli. Kako pa da jo Luka Knafelj v takratnih časih prišel tako daleč iz svoje domovine ter bival celo kot dušni pastir na Spodnje¬ avstrijskem, o tem se za sedaj tudi ugibati ne more. Kakošni posli so bili duhovnikuKnafelju na Spodnjeavstrijskem? Biti je moral Luka Knafelj, kar naslov njegov „theologus emeritus" 3 kaže, profesor bogoslovja, 4 potem 7 let dnhovnik v c. kr. bonišnici na Dunaji, 5 na to pa 1. 1658 v Gross-Russbachu župnik 6 postane. Ta župnija je stara, ker omenja se koj v prvi polovici 12. stoletja. Loopold IV. iz babenberške rodovine 7 odda 1135 župnijo Russbach pasovskemu škofu Reginaru, in od slej s Pasovom do L 1751 zedinjena biva. Že L 1201 se z imenom 1 Morebiti Peter, ki bi se potem od brata Luka več domu porvnil ne bil; prim. st. 12. — 2 Pisatelju pri takem trivijalnejem prizoru ni treba opominjati, da piše kot cul — olepševaje jo pravljice pačiti ne sme. — Stari sedaj živeči Knafelj pa pravi, da bi bil šel nekdo iz sorodne jim Škr- beceve hiše na Rodinah, kjer je pa rodovinsko ime Knafelj že zamrlo, metat se na Dunaj. — 3 Gl. st. 5. — 4 Kje, se ne ve. — 5 To in več naslednjega je bral župnik Pintar v russbaških zapisnikih. — Pisalec ne ve, ktera izmed današnjih dunajskih je ta bolnica; utegnila bi pa biti kaka po cesarski rodo¬ vini ustanovljena. - °Zupančičje dobil pridotičnih dunajskih zemljiških bukvah lastnoročni Knafeljev podpis: „Sufa§ finaffet, pfarrer ju groffen Službah)". Da se ime njegovo, kot dr. Zupančič v brošuri (st. 20) omenja, semtertje mesto „SnaffeI" bere „.ftnaffel", že zarad tega motiti ne sme, ker se je tudi v župnijske zapisnike ne ampak za „flnaffrf-a" podpisoval. Prim. pa druge različne pisave istega imena st. 9. op. — 7 V 15. stoletji svetnik raz¬ glašen ter Avstrijskemu deželni varuh odločen. 12 navaja »Conradus, plebanus de Rusbach". * 1 Tudi zelo imenitna župnija je morala biti grossrussbaška, ker celo Klesel 2 * je bil župnik v Russbachu. Pogumen ter delalen mož je bil Knafelj, ker obširni graščini, kot tadanjemu župnijskemu poslopju v Russ¬ bachu, gornjo nastropje nadzida ter je z lepimi sobanami preskrbi. Imel je Knafelj kot župnik tu lastno zemljiško knjigo ter pobiral desetino. 8 V tukajšnjem župnijskem zapisniku je znamoval Knafelj konec leta 1659 lastnoročno sledeče vrstice: „Hunc annum divina favente gratia feliciter transegi divinae majestatis atque Beatis- simae Virginia Mariae ad honorem et gloriam sanctorumque apo- stolorum Petri et Pauli et proximorum utilitatem“. Ravno to leto je Knafelj tu krstil 97 otrok. 12. majnika 1671 je zadnjikrat župnik Knafelj tu krščeval ter se ob tej priliki v krstne bukve s prav značajnimi velikimi črkami razločno podpisal: „Lucas Knaffel". 4 Umrl pa je 29.junija, sv. Petra in Pavla dan, 1671 zapustivši testament, 5 V testamentu, je legiral bratu svojemu Petru, 6 ki je bival pri njem, stričniku Andreju Matevžok-u ali Matevžec-u, 7 svojemu kapelami Jakobu Bertholdu, svoji postarni strežnici Ani in revežem grossrussbaške župnije raznih svot. 400 forintov je novim orglam v Russbachu odmenil in 50 forintov sv. mašam. Zapustil je obilnega premo¬ ženja, hišo pri sv. Jakobu na Dunaji in pristavo v Grinzing-u blizo Dunaja, „Trumpelliof“ ali „Trumpelthurm“ imenovano. 8 Luka Knafelj je v Gross-Russbachu župnoval od 1. 1658 do 1671, torej 13 let in ob času, ko je bila ta župnija pasovskemu škofu v področji. Pokopali so ga 1. julija prav v župnijsko cerkev v Gross-Russbachu in v ondotni mrtvaški knjigi zapisali naslednje besede: „1. julii 1671 sepultus est Admodum Rev. Dom. Dom. Lucas Knaffel, parochus in magno Rusbach aetatis suae 50 annorum, natione Carniolus". 1 Nahajajo se pisave „Ruspach“, „Rusbach“ in „Russbach“. Sedanjemu tamošnjemu župnijskemu pečatniku je vtisnjen naslov: „Ecc. par. ad s. Valent, in ma: ltusp(ach)“. — 2 Klesel je bil imenovan za škofa v \Viener Neustadtu 1. 1588 in 1. 1598 za škofa na Dunaji. Za obe škofijstvi mu je došlo pape¬ ževo potrjcnje še le 1014. leta. Leta 1616 je Klesel postal kardinal. — 2 Dan¬ danes tega več ni in župnija Gross-Russbach je inkorporirana Terezijanišču na Dunaji. — 4 Prim. st.11. op.6. — 5 Prim. st. 4 in st. 11. op. 5. — °Prim. st. 11. op. 1. — 7 Gl. st. 6. „Mattheuschig“ in „iffiatf)eufd)i&". Temu rodovinskemu imenu pa ne ve pisalec do sedaj sledu. — 8 Gl. st. 5. in st. 14. 13 Dr. Ferdinand Zupančič (Suppantschitsch). Pri štirih štipendijah je zatisnil blagi Luka Knafelj oči, 30 pa jih je sedaj kranjskim študentom odmenjenik, in jih bode za leti še več. In kdo je takemu vspešnemu pomnoževanju poglavitni vzrok? Dr. Ferdinand Zupančič je ta mož — drugi Knafelj mu porečemo, in sicer tak, da, ko bi se dvignil Luka Knafelj danes iz groba, svoje lastne vstanove več ne spozna. Ozrimo se nekoliko v živenje tega slavnega domačina. Postavi naj se mu, ker je letošnje šolsko leto zatisnil za vselej oči, mali spominjek ravno tu v letniku kranjske gimnazije. Tudi kranjski meščani bi namreč Zupančiča z nekakim ponosom svojega smeli imenovati. • Zupančič pa po pravici slediti sme Knafelju ter pri vseuči- liščnih vstanovah za kranjske dijake za vselej ediniti se ime njegovo Knafeljevemu imenu. Dr. Ferdinand Zupančič se je rodil 12. oktobra 1806 v Ljub¬ ljani. Stariši mu začetkom niso bili premožni. Oče Andrej, 1 nizi finančni vradnik, zapusti, ko je francoska postala, Ljubljano ter gre z rodovino na Beko. Tu je Ferdinand izdelal štiri prve latinske šole. Po odhodu Francozov se vrne Andrej z vso rodovino na Kranj¬ sko, najame najprej pod Kamenikom neko veče posestvo, potem pa dojde v Kranj ter tu založništvo s tabakom prevzemši še koj premožen postane. Ferdinand v Ljubljani dovrši 1. in 2. huma- nitetni razred, 2 5. in 6. latinsko šolo po našem, in filozofijo, 7. in 8. latinski razred po sedanje. Od svojega 15. leta se Ferdinand, kot dostikrat naši mladenči učenci tudi sedaj, podučevaje po hišah že sam preskrbljuje. Prišedši na Dunaj se hoče medicine poprijeti. Toda koj pri prvi operaciji se odmedlevičen zgrudi, zdravništvo 1 Rojen v Šmartnem pri Litiji; pokopan v Kranji, kjer mu. je v kapelico na zahodnji strani vzidan ličen spominek z napisom: „Dem am 2. Janner 1864 in seinem 89. Lebensjalire verschiedenen Vater, Herru Andreas Suppantscliitsch, k. k. Dist. Tabak-Verleger in Krainburg, ... die dankbaren Kinder.* Mati m.u je pa pokopanena na Reki. — 2 Leta 1821 je bil petošolec in 1. 1822 šestošolec v Ljubljani. V 5. razredu ima v vseh tva¬ rinah prav dobre in v krščanskem nauku hvalen red. \ 6. razredu je v vseh tvarinah prav dober. Kot šestošolec postane Weitenhiiller-jev štipendist. So- učenci v 1. in 2. humanitetnem razredu so mu bili knezškof dr. Jernej Widmer, umrli prošt Anton Kos, vpolc, nunski spovednik Janez Urevec i. dr. 14 popusti ter se loti pravoslovstva. Pravoslovca ga je z dobrimi lekcijami podpiral dvorni svčtnik dr. Tomaž Dolinar (Dolliner), Zupančičev rojak. Sploh do konec svojega živenja mu je bil ta učeni Kranjec srčno vdan milemu očetu enako. Kot študent na univerzi se uči Zupančič s posebno marljivostjo tujih jezikov. Ker si je pridobil dosti temeljitega znanja v laškem, francoskem, angleškem in holanškem jeziku ter slovstvu, priporoči ga dr. Do¬ linar baronu Hammer-Purgstallu, kojemu mladi Zupančič pri zgo¬ dovinskem njegovem delu „Geschichte des osmanischen Keiches" veliko pripomore. Po dokončanem uku na viših dunajskih šolah misli Zupančič postati cesarski vradnik. Ker ga pa pri zadnji ostri preskušinji za doktorstvo izpraševalni komisar, advokat Schmidt, nagovori, naj se v njegovo pisarno poda, sprejme to mladeniču šolo ravnokar zapusti vsemu gotovo častno ponudbo. Tu ostane do Schmidt-ove smrti 1837 eg0, leta. Leta 1842 postane Zupančič samosvojen advokat. Leta 1852 si ga izbere juridično društvo za penzijo vdov in sirot svojega denarničarja. Blagonosnega mnogoletnega delovanja njegovega v tem poslu ta družba nikdar pozabila ne bo. L. 1855 si ga spodnjeavstrijska advokatska komora prvo- mestnika izvoli, kar Zupančič do 18G5 e ® a leta ostane. L. 1855, 2. marcija, pa ga dunajski univerzitetni konzistorij Knafeljevi vstanovi imenuje superintendenta, kar je tudi bival do konca svojih dni. Nadzornika Knafeljevim vseučiliščnim vstanovam si Zupan¬ čiča oglejmo tu nekoliko natančneje. V svoji oporoki 1 od 16. junija 1671, kakor piše po dr. Juriji Bohinjci osnovano vstanovno pismo de dato 6. novembra 1676, odločil je Luka Knafelj, naj se iz njegovega premoženja vravna štipendija štirim kranjskim učečim se mladeničem. Zapustil je Knafelj v ta namen: 2 1™ v Grinzing-u nad Dunajem pristavo, ki so jo vsled testatorjeve volje po smrti njegovi za 4000 for. in 50 tolarjev prodali ter za 3000 for. tega denarja obligacij naku¬ pili. 28'“ na Dunaji v notranjem mestu pri sv. Jakobu hišo iz dveh oddelkov, ki ju je Knafelj 3. marcija 1667 sam kupil, in sicer 1 Glej str. 12. — ! Glej vstanovno pismo str. 5. 15 veči za 3000 rensk. for., manji za 1000 rensk. for., ter pri obeh še 100 zlatov nadskupnine pridal. A v kakošnem stanu dobi nadzornik Zupančič to Knafeljevo pobišje! Stanovanja v njem so bila proti drugim na Dunaji celo preslabo plačevana. Zasledi pa Zupančič tudi ta čudni nered, da so nekteri v hiši stanujoči ob enem v najemu imeli prostorije ob tleh, ki jih pa niso zase rabili. Oddajali so je namreč le tretjim osebam, n. pr., da je najemnik, ki je za tako pritlešno stanovanje sam 70 for. plačeval, od podnajemnika jih neredkokrat po 200 dobival. Take hišne razmere so bile pogumnemu Zupančiču neznosne. Kot previden gospodar si ve pridobiti koj prvo leto svojega nad- zorništva skoraj 1000 for. več najemnine, in vender nobeden dose¬ danjih najemnikov iz Knafeljeve hiše ni moral in tudi ni šel. 1 Zupančič dobro ve, da hiša v slabem stanu in zunanjega ne ravno prijaznega nikoli obilne stanovnine donašala ne bode. Pri¬ pusti se mu prosečemu tedaj, naj poslopje dostojno prenovi ter bolje zveže manji z večim hišnim oddelkom; ker kazalo je, da bi se iz hiše po najpotrebnejih popravah dobivalo krog 4000 for. več najemnine na leto. A sedaj pridejo nad Zupančiča najbritkeje ure, ki so zahte¬ vale vse neustrašljivosti močnodušnega moža. V majniku 1858 se, kakor je Zupančiču dovoljeno bilo, prične trgati staro založno po- hišje; pa za teden dni više povelje sopet vse to delo ustavi. Obrav¬ navalo se je namreč ravno sedaj, kako razširiti ter olepšati not¬ ranje dunajsko mesto. Za Knafeljevo hišo pa ni še odmenjeno bilo tačas, kako z njo ravnati. Več nego leto in dan stoji tedaj na pol razdrta, vsak dan ponavljajoča britki bol Zupančiču skrbečemu, kaj bo li mila ali nemila prihodnost z njo odločila. Slednjič se izve, da bo Knafeljevo pobišje moralo 35 štir- jaškili sežnjev mestu prepustiti. Zupančiču jenja od sedaj misel vsakoršne hišne prenovitve." Le dvojno mogočost ima pred seboj: ali naj se staro pohišje komisiji za razširjanje ter lepšanje dunaj¬ skega mesta proda, kar so mu tudi svetovali mnogi, ali pa čisto novo poslopje na tem mestu sozida. 1 Zato je Zupančič mogel osnovati koj 185Gega lota že 23 štipendij po 150 for. lconv. den., kojih jo bilo le 19 po 120 for. konv. den., ko je nad¬ zornik postal. 16 Zupančič bi raje nadz> vništvo drugemu oddal, kakor pa bil za prodajo sedanjih hišnih razvalin. In res, dovoli se mu, da se¬ daj sme staro vstanovno poslopje popolnoma podreti in mesto njega novo pozidati. 35 D 0 hišnega prostora na to koj omenjeni komisiji za blizo 17000 for. proda ter 80000 for. pri juridičnem društvu za penzijo vdov in sirot na posodbo vzame. V vsem pa ima Zupančič novemu zidanju pripravljenega kapitala 126280 fo¬ rintov. Sredi septembra 1859 se tedaj zidanje nove hiše pričenja in o sv. Mihaelu 1860 že so se oddajala stanovanja v najem. Tako torej se je dvignilo iz Knafeljeve zastarele hiše štiri nadstropja visoko — naj mi je dovoljeno reči: Knafelj-Zupančičevo poslopje na Seilerstatte, št. 2. 1 Vsa zidatev nove hiše je stala 136123 for. ter bilo 1862ega leta 97561 for. na hiši dolga. Do sv. Mihaela leta 1875 je bila davkov oproščena ter donašala precej prvo leto 15565 for. najemnine. Najemnina ta pa je od leta do leta prihajala le še veča, ko¬ likor namreč se je razširjal Dunaj sam. Zupančič tedaj po nekoliko dolg, ki bo čisto izplačan 1890. leta, odrajtuje, po nekoliko pa nalaga denar. Poslopje je sedaj blizo 240000 for. vredno ter na leto brutto 22000 for. donaša. In da bo v prihodnje le še bolj na¬ raščala vrednost tega novega poslopja, porok nam je že prelepi kraj, kjer zidano stoji z vabljivim razgledom na „Park-Ring“. Ko je leta 1855 Zupančič postal Knafeljevi vstanovi super- intendent, bilo je štipendij 19 po 120 for. konv. den., od 1. 1856 jih je 23 po 150 for. konv. den., a od šolskega leta 1866/67 celo 30 po 240 for. a. v. 2 Ko Zupančič, dolžnost si misleč blagemu Luku Knafelju po¬ staviti hvaležen ter častilen spominjek, leta 1862 popisuje tadanji stan Knafeljeve ostanove, pravi svoj spis končevaje: „Kakor je Knafeljeva vstanova skoraj dve stoletji do sedaj ne malo bila temu vzrok, da je njih veliko pozneje v vednosti ali v državnih službah izvrstnih mož večidel le z njeno pomočjo moglo v študijah naprej 1 Poprej „pri sv. Jakobu v notranjem mestu*, št. 807. — 2 Te povikšane svote so se prvokrat konec meseca julija 1867 izplačevale. Takratnemu prvemu višemu izplačevanju je v smislu tisti čas bolehnega dr. Ferd. Zupančiča posredo¬ val dr. Ferd. Pogačnik. — Gl. tudi st. 15. op. 1. 17 — tako naj tudi v prihodnje Se stoletja in stoletja bo z njo. Naj v prihod isto tako mladini možem vstanova ta lajša živenje tistih let, ko se bodo z vednostmi ukvarjali" ... In v zadnjem stavku svojih vrstic sam sebi — če tudi nehote — spričevalo poštenega truda pišoč govori: „ Tolažilna mi je misel, da bo ob času, kojega se ve doživel ne bom, revni študent . . ., ki mora prestajati do¬ stikrat celo glad, da bo ob svojem času revni študent imel obil¬ neje in bolje hrane, tedaj živenje ne tako preobloženo skrbmi". 1 To tedaj ginljive besede moža, ki je, kot spričujejo njegovi ljudje, vstajal ter bojeval spat le s to edino mislijo: kako Kna- feljevo vstanovo osnovati tako, da v prihodnje kranjskih študentov na Dunaji nobeden v pomanjkanji ne bo. Zgodilo se bo, blagi umrli, po želji Tvoji, ker skoraj gotovo za ne preobilo let ne bo pridnega študenta iz Krajnske, ki nebi vžival na viših šolah — da, morebiti nekteri celo na gimnaziji — Knafeljevih in Tvojih dobrot. Ozrimo se še nekoliko v Zupančičevo družinsko in vednostno živenje, na njegovo osebo in značaj. Oženjen je bil Zupančič z Magdaleno Spurzheim, Dunajčanko rodom, in bil dvema hčerama oče. Stareja, Marija, 2 L 1866 umrje. Te mu posebno drage hčere smrt je, tako se sploh govori, zavdala Zupančiču tisto srčno rano, ki je jela spodjedati tudi telesne nje¬ gove moči. Štiri leta pozneje mu je bila pa še ta nezgoda, da ob ledeni zimi pade na ulici ter si nogo in roko ulomi. Okreva sicer, a popolnoma se mu vender le nič več poprejšnje zdravje noče povrniti. Zadnji čas se ga poloti hud krčni kašelj, ki mu uniči vso še ostalo telesno moč. 20. decembra 1873 se vleže in za 3 dni, 23. decembra (vtorek) v 68. letu svoje starosti ob 10 3 / 4 zvečer, umrje kot pravi potrpežljivi kristijan. Truplo njegovo so 26. decembra (petek) ob 2. popoldne slo¬ vesno blagoslovili v sv. Štefana metropolitanski cerkvi. Potem se je prepeljalo na wahrinško pokopališče ter v rodbinsko rakev izro¬ čilo tihi zemlji. Pogreba se je vdeleževalo veliko znamenitih oseb, in corpore pa dunajska advokatska komora. Hvaležni kranjski 1 Zupančič st. 15, 16 in 17. — 2 Sopruga c. kr. dvornemu tesarskemu mojstru, arhitektu Jakob Fellner-ju. 2 18 študentje na Dunaji so mu spevali ua grobu milo pesem v domačem jeziku, 1 ki ga Zupančič na tujem ni pozabil ter ob priliki prav rad govoril. Kot učenjak in sicer juridični strokovnjak Zupančič ni neznan. Kine njegovega stanu so ga po zmožnosti in vednosti v nekrologih juridični listi imenovali. Več njegovih vednostnih spisov, ki pri¬ čajo o veščem pravoslovci, raztresenih je po raznoterih juridičnih listih. Samostojno knjigo je dal le eno na svitlo in sicer: „Erlau- ternde Beitrage zur Kenntnis der in der Praxis zweifelhaften und streitigen Punkte des in Oesterreich gelteuden Wechselrechtes, Wien 1841.“ Zupančič je bil srednje postave in slabotnega zdravja. Obraz mu je bil zarudel. Zavoljo pleše je nosil baroko, ki mu je bila do leta 1870 zatemnele barve. Tega leta pa se mu primeri ome¬ njeno telesno poškodovanje in dalj časa mora ležati. Z bolniške postelje vstal je imel sivo baroko in, poprej vedno čisto obritega obraza, polno sivo brado. Čist, naravnosten značaj mu je bil. Priča temu naslednje: Zadnja leta so mu namreč, preden je stavil nasvete za štipendije, redno dohajala anonimna pisanja, tega ali onega prosilca črneča. Zelo nejevoljen je prijateljem večkrat tožil o tem vedno pristav¬ ljajo besede: „Tako mi kedaj delali nismo!" Opomniti se pa tu mora, da ga taka brezimna naznanila, ki je je pisati v stanu le nežlahen človek, vznemirjala ter v njegovih priporočilih motila niso nikoli. Zupančič je bil ponižen mož. Imel je namreč 2 reda, in sicer holanški hrastov red s krono in viteški križ c. kr. avstrijskega reda železne krone III. vrste. Holanški red je prejel, ker je kot zastopnik holanške vlade na Dunaji vsesploh bil Holančanom nesebičen po¬ močnik. Poslavitvi z odličnim avstrijskim redom pa je misel sprožil odbor jnridičnega društva vdovam in sirotam v pomoč. Če ga je tudi poslavitev z železno krono razveselila prav posebno, imel je 1 Umerlemu še žive: Sopruga in hči Matilda, omožena z dunajskim dvornim in sodniškim advokatom dr. Alojzij Millanich-om. Vnuki: Melanija, Alfred, Oskar in Helena Fellner in Rihard Millanich. Živa sta mu še 2 brata: Vradnik v penziji Karol in ljubljanski dvorni ter soduijski advokat dr. Franc in 4 sestre: Marija Suppantschitsch, Šarlota vdova Reyer, Frančiška vdova Reichel in Ana omožena Schonbock. 19 vender red le enkrat na prsi pripet, takrat namreč, ko se je prišel za tako odlikovanje .zahvaljevat Njegovemu veličanstvu, cesarju. Bil je blagodušen mož in pohleven, tih, kratkih besedi ter vedno le bolj resnoben. Nesebičnost njegova pa ga vvrstuje bise¬ rom človeštva. Bil je dober sin, dober človek. Kot hvaležen sin je redoma obiskoval svojega starega očeta v Kranji in ob taki prilož¬ nosti — vez nekdanjega sošolstva kot sveto spoznavajoč — ni zanemarjal pogledati k svojim součencem, posebno k tem, kar jih je bivalo po Gorenjskem krog krasnega, Zupančiču toliko pri¬ ljubljenega, blejskega jezera. Blagima Kranjcema, o kojih živenji so nektere črtice zna- movane tu, ne bomo sicer devali na gomili lovorovega venca, kakor si ga pridobiva milozvučnimi spevi pesnik v našem jeziku. A, dragi mladi bralci, vsak dela v svojem poklici, vsak svojim talen¬ tom, vsak tam, kamor ga je odmenila Previdnost. Vsak nas naj zato po svoji zmožnosti delajoč za blagor domačije ter človeštva posnema Luka Knafelja in Ferdinanda Zupančiča. Milo spominčico iz domačih tal pa jima le nesimo tje do njunih telesnih ostankov, daleč tje zunaj mej ože naše domovine; zasadimo jo v njuna grobova žele: naj bi Slovenskemu in Avstriji ne manjkalo nikoli enačili blagih duš, kot sta Luka Knafelj iu Ferdinand Zupančič. V Kranji, julija meseca 1874. T. Zupan.