565
zlasti ker je kljub svojemu strogo znanstvenemu značaju pristopna in umljiva tudi strokovno manj izobraženemu bravcu Želeli bi, da razprava profesorja - strokovnjaka dvigne med dijaštvom zmisel in veselje za prevažne naravoslovske študije, ki ga mu je ubila sedanja napačna in času neprimerna šolska metoda. - ' Razprava je po svoji znanstveni vsebini dragocen donesek k slovenskemu domoznan-stvu.
Čas bi bil tudi misliti na to, da dobi I. drž. gimnazija, ki je po narodnosti svojega dijaštva pretežno slovenska, tudi slovenska šolska izvestja. Poznamo težkoče, a te bi se dale premagati; imeti je treba le malo vztrajnosti in veselja za to.                           P—r.
Živinoreja in mlekarstvo. Navodilo zadružnikom slovenskih mlekarn. Spisal Anton Pevc, mlekarski izvedenec. Samozaložba. Tisk Drag. Hribarja v Ljubljani. Str. 30. — Mreža večjih in manjših mlekaren se je spletla preko cele naše dežele in se spleta še vedno od dne do dne. Zato je bilo pametno, da je gospod mlekarski izvedenec napisal priročno knjigo za slovenske mlekarje in mlekarice, ki obsega nakratko večinoma vse, kar mora vedeti človek, če hoče umno in vestno izvrševati dolžnosti dobrega mlekarja. Take knjige nam je dosedaj manjkalo. Z ozirom na velikanski pomen, ki ga ima živinoreja za našo deželo in ki bo v kratkih letih postal še večji, je tudi ta knjiga važna za našo gospodarsko kulturo. Mlekarske zadruge naj bi si jo oskrbele in se pobrigale za to, da jo dobe tudi vsi njihovi člani. Izborne slike dobro pojasnjujejo tekst, ki je sicer za preprostega človeka nekoliko težko razumljiv. — Želeli bi le, da bi se gospod pisatelj bolj oziral na lepoto in pravilnost jezika. V knjigo je zašlo precej okornih germanizmov, ki bi jih še prav posebno ne smelo biti v knjigah, namenjenih preprostemu ljudstvu.                             L. J.
Ljetopis Jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti za godinu 1905. 20 zvezak. Zagreb 1906. — Po poročilu o raznih seja^ in računih za leto 1905 sledi več nekrologov. Med umrlimi člani Jugoslavenske Akademije sta tudi dva Slovenca: Dr. Gregorju Kreku je napisal kratek nekrolog dr. A. Musič, sliko življenja in delovanja dr. Šimna Šubica pa je podal v skromnem   okvirju dr. A. Mohorovič.
M. G.
Načrt života i djela biskupaJ.J. Stross-mavera i izabrani njegovi spisi: govori, rasprave   i   okružnice.   —   Napisao   i   sabrao
Tade S mi č i ki as. Izdala „Jugoslavenska Akademija   znanosti   i   umjetnosti". Zagreb  1905. Str. 443 — Jugoslavenska akademija se je hotela pokazati hvaležno svojemu velikemu ustanovitelju   ter   je   pripravila   tukaj   gradivo   za njegov življenjepis. Marljivi in nam Slovencem že jako   dobro   znani Tade Smičiklas  je  razdelil svojo knjigo v dva dela: Načrt življenjepisa in biskupovi spisi. To še ni popoln življenjepis.   Mnogo je še temnega in nejasnega (biskup je dovolil, da  se uporabi vsa  korespondenca, ki jo je podaril akademiji, šele leta 1915.), vrhutega  je  pa knjiga   nastala tudi v kratkem času kmalu po smrti jugoslovanskega vladike. Vendar je delo dobro in točno. Iz teh redkov proseva veliki Strossmayerjev duh, njegova sinovska vnema za cerkev in narod. Tudi za nas je knjiga zanimiva ne le zato, ker nam je bil   največji   sin   hrvaškega   naroda  vedno očetovsko naklonjen, ampak tudi zato, ker se je ob priliki njegove smrti   širilo v naši javnosti veliko neresničnih poročil o njem. Zlasti se je neprestano pretresavalo njegovo razmerje do vatikanskega koncila in časopisi so pridno falzificirali.TudiSmičiklasovi podatki niso vedno popolnoma  zanesljivi,  a njemu na  čast moramo   priznati,   da je izkušal   biti objektiven. Stenografični zapisniki vatikanskega cerkvenega zbora še  niso  zgodovinarjem   na   razpolago, zato se je pisatelj naše knjige posluževal zlasti jezuita Granderatha in zgodovinarja Friedricha. A tudi iz teh podatkov se   razvidi,   da je bil naš vladika vedno vdan sin katoliške   cerkve. Saj je rekel sam, da „protestira že naprej proti vsakemu falzificiranju, kot da bi se hotel do-tekniti pravic rimske stolice." (Stran 105.)  In sam je zaklical z besedami velikega Bossueta: „Jezik naj mi usahne,   jezik naj se  mi   osuši v ustih,   če bi   kdaj   kaj  izrekel   s  hudobnim namenom,  kar bi moglo škodovati pravicam svete stolice,   roke naj se mi osuše,   če   sem kdaj na   to   samo pomislil."  (Stran  107.)   To so njegove besede in on stoji sedaj pred nami čist in velik.   In če bi bilo vse res,   kar   pripovedujejo njegovi nasprotniki,  bi vedeli, da je storil vse v plemeniti vnemi in v blagi ljubezni in skrbi za vero svojih očetov. — Drugi večji del knjige obsegajo njegovi   spisi,   pre-tiskani večinoma iz „Glasnika biskupije djakov-sko-srijemske." Tu se še jasneje kažejo sveti cilji, ki jih je imel naš oče in vladika vedno pred očmi, tu človek sluti, da so vse njegove misli kakor neka priprava za bodoči veliki čas Jugoslovanov.   On še ni zidal,   on je le pripravljal materijal,   da pridejo   potomci   in sezidajo. Zbral je ogromen materijal in nebesa naj bi nam le poskrbela zato, da bi pravi čas