KAZALO Okruški večera Zate sem morje Kot morje in veter Veliki voz Tebi, nesmrtna Tista si, ki hodi v sanje Nocoj Tvoje oči Najlepša si Tako si lepa Kadar zaspiš Najin dan Tvoje ime je molitev Si kot navdih Ljubil še preden … Svet brez naju Midva orjeva ledino Najinim bregovom Sonja Poslavljam se Poslavljaš se Vsaj ne nocoj Ptica in … Nočni metulj Tisti sem, ki ga pozdraviš z dotikom Tako se bojim Ugasnite zvezde nocoj! Ker mene več ni … Ničesar Tisti sem bil … Spim z medvedi Plešeš z volkovi Tatovi sanj Ubijalci spominov Ostanki življenja Rudi Medved Nikolaj Beer risbe, slike Pesmi bere: Polde Bibič Glasbena spremljava: Jure Tori Okruški večera Okruški večera drobe se v temo in kaplje nemira prše kličejo, odkleni te duri in stopi do nje, nje, ki ti buri vse čute, srce, nje, ki ti v misli vnaša gorje, nje, ki jo ljubiš do bolečine, nje, ki ostane, četudi vse mine. Okruški večera drobe se v temo, sem dal jim roko, da mi božajo njo, ko kaplje deževne pojijo zemljo, mi spirajo z usten poljube za njo in luninim žarkom sem pustil telo, na zlati se postelji ljubijo z njo, v večerne zvonove prelil sem srce, da bijejo njej, ki ne morem brez nje. Okruški večera drobe se v temo in kaplje nemira prše kličejo, a spet ti ne da zarjaveli zapah, spet te hromi, zmaguje te strah, ko zora z neba bo oprala temo, v prsih še pekla bo misel na njo. Zate sem morje Glej, zate razlil sem se v morje, ki z nežnimi prsti obalo izorje, razgrne v pesku mehke poti, da vame na lahno lahko stopaš ti. Ovijem se toplo krog tvojih stopal, se trgajo nebu, dotaknejo tal, zabredejo vame kakor poljubi, tako je, ko veter morje zasnubi. Pljusknem do tja, kjer je Venere dom, vprašaje zardiš, kje ustavil se bom, kar pusti, da zibljejo moji te vali, ti jih rojevaš, za te so nastali. Razpri bela jadra in pluj z mojim tokom, naj naju zanese k tvojim otokom, naj jih obliva strast mojih valov, nahrani me z nektarjem svojih vrtov. Ne boj se z menoj zaiti v viharje, krog naju imava nebeške čuvarje, zlijem se vate kot strašni pirat, da skrijem v tebi najdražji zaklad. V plimo se zgrnem za pot do obale, v tvoj svet da te vrnem, na najine skale, v pesku poljubljam drobne stopinje, sladke sledove moje boginje. Pozejdon me kliče nazaj v globine, plima pojenja in moja moč mine, boš čula še dolgo moje bučanje, kot morje se zlival v tvoje bom sanje. Kot morje in veter Kot morje in veter živiva vsaksebi, moj dom so globine, tvoj širni so nebi. Včasih ti nežno umijem obraz, in ti me razkuštraš v šop mokrih las. Živiva v čakanju na bežen dotik, vmes bolečina, žalost in krik. A včasih, ko želja postane mogočna, vzburjena sva in postaneva močna. Močna, da dvigneva se v vihar, med nebom in zemljo je najin oltar. Takrat dvignem valove, prebujam tokove, v nebo se zažrem, do obzorja povzpnem, kaplje se mene pomešajo s tabo, dvigneš me, neseš do sonca me s sabo, besniva, kot da je konec sveta, kot da se z nama življenje konča. Potem padem, se razblinim z gladino, ti odvihraš, greš ujet mesečino, kot morje in veter sva spet vsaksebi, kot da nikdar zaljubila se ne bi. Veliki voz Kako se lahko tako me dotakneš, ves svet da v strasti s tečajev premakneš, vse stvarstvo da dvigneš v divji vihar, se ne umiri, ne poleže nikdar. Nocoj si predramila Veliki voz, vladarja neba in zvezdni ponos, pognal kočijaž ga po mlečni je cesti, kot da popeljal bi svate k nevesti in zvezde postavile so se v špalir, na poti, ki vodi tja daleč v vsemir. In Venera se je zvedavo ozrla, široko je svoje dvorišče odprla, Saturn rde si svoj prstan je snel, tam daleč med zvezdami ti ga bom nadel. Samo ti se lahko tako me dotakneš, poljubiš, potem na nebo se umakneš, po tebi vrti se ves moj mali svet, ko zvezde prižgeš, da eno sva spet. Tebi, nesmrtna Kakor boginja v rokah mi vztrepečeš, iz srca mi drobceno želo izvlečeš, se kakor nektar razliješ po meni, da v krču te prosim, na se me prikleni. Drug drugega pijeva v strastne objeme, tam, kjer se ljubiva, tam gori ni teme, tam ti v meni kresove prižigaš, spustiš se do zemlje, v nebo naju dvigaš. Pod glavo si dajeva svetle kresnice, oblaki so postelja, bele ovčice, odeneva se z milijoni vzdihov, da zlivajo v pesem nebesnih se stihov. Z ustnami v brazde poljube razgrinjaš, v nesmrtnega mene v sebi spreminjaš, pustiš, da razlijem po mlečni se cesti, da dvorim ti, moji nebeški nevesti. En sam tvoj dotik, da v plamen me zmami, en sam pomežik, da se kri v meni zdrami, en sam tvoj šepet uglasi mi zvonove, en sam tvoj poljub stre v meni okove. Dotikaj se me, da umrem od slasti, da v tebi rojevam se vroč od strasti, pelji me s sabo v druge svetove, tja, kjer bogovi imajo domove. Tista si, ki hodi v sanje Tista si, ki hodi v sanje, z neba poslana stopaš vanje, tiha, da me ne zbudiš, počasi ljubiš, ne hitiš. Zdaj te čutim na obrazu, greješ me, iztrgaš mrazu, moje njive brez sadu, bilo je cvetje brez medu, v vihar zašle so moje ladje, brez tebe zima, zdaj, s teboj, pomlad je, spet sem lep in zate mlad, vesel mladosti kakor svat. Ne ustavljaj se na poti v sanje, samo tvoj dih in šepetanje, naj se nebes dotakneva, spletena v eno, združena. Le ti tako utripaš v meni, objemi me, se me okleni, naj bom za hip le tvoj izvir, preden utoneva v večni mir. Tista si, ki hodiš v sanje, kot angela te vabim vanje, s teboj sem spet tako močan, nepremagljiv, tak igriv in neugnan, bi plesal z angeli, izzval bogove, nebeških sadežev bi pil sokove, divjam, se v tebi umirim, na tvoji rami, ko zaspim. Tista si, ki hodi v sanje, osmišljaš me na poti vanje, na tvoj oltar se ti darujem, vedoč, v naju da verujem. Nocoj Ljuba, me boš poljubila nocoj, tako imam rad, ko si nežna z menoj, tako mi je všeč, ko se k meni priviješ, me z zlatimi laski vsega prekriješ. Ljuba, boš samo moja nocoj, tako imam rad, ko sem tvoj, samo tvoj, tako si želim tvoje tople bližine, tako se bojim, da nekoč vse mine. Ljuba, šepeči na uho mi nocoj, da me ljubiš neskončno, da edini sem tvoj. Ljuba, na najini poti nocoj, ne ustavljaj se, vzemi me vsega s seboj. Tvoje oči Tvoje oči so kot sončni zahod, popelji me skoznje na večni sprehod, na lahno modrino pred soncem zastriva, v najine misli za hip vstopiva, pojdiva, kjer sonce pade v morje, zlate kjer brazde za naju izorje, da vanje vsadiva ves najin nemir, razburkava komaj rojeni večer. Ker, tvoje oči se bleščijo kot morje, tvoje so veke neskončno obzorje, za njimi razpira se zame nov svet, angeli pridejo sem včasih umret, da se napijejo v tvojem izviru, za hip da zastanejo v angelskem miru, prislonijo glave k tvoji obali, da božajo lica topli jim vali. Ker, tvoje oči so moje življenje, v njih sta moj smeh in moje ihtenje, kadar sem zate tako zelo sam, le v tvojih očeh se lahko prepoznam, takrat, ko pustiš, da se vanje vtopim, da z angeli tvoje nebo si delim, takrat svoje veke počasi zapri, da z mano ves svet v tebi zaspi. Najlepša si Najlepša si zjutraj, ko se zbudiš, dremavi ko dan s seboj razsvetliš in sonce na nebu si mane oči, da tvoja lepota ga ne zaslepi. Lasje so razliti po mehki blazini, vse stvarstvo hlepi, da je v tvoji bližini, ozaljšani svet je tak kakor ti, da samemu sebi še lepši se zdi. Najlepša opoldne si, polna življenja, kjerkoli stopaš, vzbudiš koprnenja, zrak, ki ga diham, po tebi diši, česar dotakneš se, vse oživi. Vse lepo nadene si tvojo podobo, prej temno, zdaj jasno nad tabo nebo bo, še vrtnice cvet sramežljivo zardi, ker želel si biti je lep kakor ti. Najlepša zvečer si, ko se umiriš, dan ko ugasneš in se izživiš, strastno zajameš še zadnji moj dah, osrečiš tako me, da mine me strah. Tako si lepa Tako si lepa, ko spiš, tako nežna in krhka se zdiš, tako počasi živiš, oči imaš čisto na lahno priprte, da vidim, kako si v sanje zazrta. Sinoči bila sva na pragu nebes, na postelji slika dveh lepih teles, lahna rdečica je grela obraz, ovit v tančico zlatih je las. Sinoči sem bil tako blizu nebes, si ti kakor angel prižigala kres. Kadar zaspiš Tako rad te gledam, kadar zaspiš, ko luni in zvezdam za hip se pustiš, da umijejo z žarki tvoj zali obraz, obrisan s poljubi, ki dam ti jih jaz. Le meni je dana ta sreča bila, da zame poslana bila si z neba, da gledam, objemam, poljubljam te vso, da s tabo še sam čutim lep se lahko. Le meni je dana ta sreča bila, da seliš se vame, v središče sveta, nikoli ne daj, da zmaguje me strah, da nisi resnična, da zvezdni si prah. Najin dan Kako sem danes dobre volje, lahko nasmejal bi celo vesolje, luni z obraza sem solze obrisal, soncu nasmeh do ušes sem narisal. Kako sem danes dobre volje, tolažim vsakogar: jutri bo bolje, na poti srečujem vesele ljudi, žalosti pravim: danes me ni. Današnjemu dnevu sem pesem nadel, ves razigran mi bo plesal in pel, še tebe bom, ljuba, povabil na ples, dnevu v očeh boš prižigala kres. Na vratih pustiva vsem sporočilo, prideva šele, ko se bo znočilo, svet se vrtel bo danes za naju, danes sva srečna kot onadva v raju. Kako sva danes dobre volje, z roko v roki je nama najbolje, toliko sreče lahko razdeliva, sreča za svet, da midva živiva. Tvoje ime je molitev Tvoje telo ima okus po vaniliji, dovoli, da ga okusim s prsti, pojem z očmi, občutim z vsemi čuti. Tvoje ime diši po nežnosti, dovoli, da ga izgovarjam do slasti, kot stih zveni, da pustiš ga vsak večer zmoliti. Tvoja misel me okoplje v strastnosti, dovoli, da me s tabo napoji, srce umiri, da poskušam preživeti. Si kot navdih Pred tabo ta svet ni poznal poezije, če kdaj se kak stih iz prsi izvije, je čuti kot krik, kot izdih bolečine, da tebe rodi, ker sicer vse mine. Pred tabo ta svet ni premogel navdiha, če pevcu se kdaj kakšna rima nasmiha, je to le privid, le odkrušen nemir, ne vedel bi, kje naj poišče izvir. Ljubil še preden … Ljubil sem te, še preden svetovi postali so, kakršne danes poznaš, ljubil, še preden nebeški zvonovi klicali so stvarnika k maši vseh maš. Vesolje rodila je moja molitev, hotenje po tebi, ki rad te imam, poslana bila si kot odrešitev, da nisem bil več tako zelo sam. Zato, ljubim te dlje, kakor traja vesolje, ljubil že, ko si še misel bila, rojena iz moje neuklonljive volje, brez naju bilo ne bi tega sveta. Svet brez naju Pomisli! Ta svet bi lahko bil tudi brez naju, a tu sva in srečna kot onadva v raju, kaj nama mar greh, ki sta ga grešila, v naju se smeh, njuna pesem je zlila, veva za greh, ki sta ga grešila, midva sva smeh, nama sreča je mila. Naj bo kakor hoče, svinčene naj toče, naj bo kakor hoče, nebo naj se zjoče, naj ne bo nama mar, da je v naju vihar, naj ne bo nama mar, o, bog! naju nikar. Midva orjeva ledino Midva z ljubljeno sva orala ledino, orala sva, koder so drugi obstali, odvrgli so pluge in se razbežali, midva z ljubljeno sva orala ledino, nesmrtna bila sva in nepokosljiva, pred nama je strn, za nama je njiva, s poljubi razgrinjala zemljo sva v brazde, o, ko bi le vedel, preljuba, do kdaj še? Midva z ljubljeno sva orala ledino, tam, kjer so vsi prenehali, odvrgli so pluge in obležali, obrazov bledih, brezobraznih, pogledov kalnih, bolnih, praznih, rok mlahavih, še krvavih, teles brezmesnih, breztelesnih, src objestnih, nezavestnih. A midva orjeva ledino, nesmrtna sva, nepokosljiva, spredaj strn, zadaj njiva, ljubiva ljubavi brazde, včeraj, danes, jutri, do kdaj še? Najinim bregovom Glej, najin je breg ostal brez imena, brega brez imena ne dava nikomur, ostane simbol naj poželenja, čaša življenja, izpita do dna. Najina vest pred vsemi je čista, najin je greh vzvišen nad tem, grešijo ljudje še mnogo drugače, grešijo ljudje brez kančka kesanja, a njih ni sram naju in naju ne njih. Bilo je nekoč in je minilo, naj solza opere breg pred teboj, dež, ki bo močil, ne spira sramote, dež, ki bo močil, izpira ponos. Ljudem pa, predraga, ne dajva dvomiti, ljudem pa, predraga, ne dajva skruniti, čisto je lice, pravkar umito, čista sva midva, pred vsemi ljudmi. Sonja Sonja, pustiva življenju, naj naju nosi, kot naju je veter prvič objeta, ko vztrepetala si k meni prižeta, skrita pogledom in razodeta. Rojena, da dava življenju živeti, spoznanju predana, ljubiti, se imeti in ni naju sram usten razgretih in ni naju sram noči prebedetih, gazi, narejenih v snegu strasti. Sonja, pustiva življenju, naj naju buri, tako kot razburkalo nama je kri, ko vztrepetala si k meni prižeta, skrita pogledom in razodeta. Živiva, da mogla bi se izživeti in ni naju strah dajati in vzeti in ni naju strah ne smeha radosti in ni naju strah bolečega joka, solza, potočenih v nori mladosti. Sonja, pustiva zatorej življenju živeti, naj naju nosi, kot naju je veter prvič objeta, ko vztrepetala sva tesno prižeta, skrita pogledom, nerazodeta. Poslavljam se Ko bom zaspal, ne ponujaj mi zglavja, saj kdor se poslavlja, ne mara topline, v hladu naj mine, kar mora miniti, nočem dvomiti, da res hočem iti, hočem dotik le, razgreto je čelo, hladen dotik le srce je hotelo. Kadar bom sanjal, ne smeš me dramiti, saj kdorkoli sanja, ne mara kesanja, v laži zgodi, kar se mora zgoditi, hočem verjeti, da mora boleti, hočem slovo le, hladna je duša, naj slaba vest srca mi ne skuša. Ob klicu slovesa želiva ihteti, saj kdor se poslavlja, ne mara verjeti, mračno naj bo, kar pač mora biti, naj brez nasmeha, srce naj bo prazno, ko se razideva komaj opazno. Poslavljaš se Ko boš zaspal, ne išči si zglavja, srce naj poslavlja se s kančkom topline, če mora, naj mine, kar hoče miniti, a pusti dvomiti, da res hočeš iti, dovoli poljub na razgreto ti čelo, vroč le poljub srce je hotelo. Kadar boš sanjal, ne bom te dramila, naj bodo ti sanje iskreno kesanje, naj bo brez laži, če se mora zgoditi, nočem verjeti, da mora boleti, nočem slovesa, če hladna je duša, naj slaba vest srca ti ne skuša. Ob klicu slovesa ne smeva ihteti, saj kdor se poslavlja, ne mara verjeti, vedro naj bo, kar pač mora biti, naj bo nasmeh, srce ne bo prazno, ko se razideva komaj opazno. Vsaj ne nocoj Ne hodi ven, ne hodi proč, vsaj ne nocoj, v to gluho noč, vsaj ne nocoj, ko zvezdni soj bo vzbujal v meni nepokoj, vsaj ne nocoj, ko bolj kot kdaj mi drag je sleherni smehljaj, vsaj ne nocoj, ko vsak tvoj dih rojeva v meni novi stih. Ne hodi ven, ne hodi proč, vsaj ne nocoj, v to gluho noč, a če že greš, te prosim vsaj, da duri lahno le pripreš, bo čuti dolgo tvoj korak, rezko odmeva naj v mrak, da kakor pesem bo zvenel in šele v jutru onemel. Ptica in … Nocoj mi ne poješ ptica premilo, kam se je tvoje žgolenje razlilo, čemu imaš ptica zlomljena krila, si mar kakor jaz vse izgubila? Odšel sem želeč, da se ne bi ozrl, da videla ne bi, kako sem umrl, šepeč zaželela je nekaj kot srečo, kot angel ljubezni prižgala je svečo. Tebi je lažje, ptica premila, preden bo mraz, se zacelijo krila, v nebo poneso vetrovni te jugi, jaz pa na tleh, ko njo ljubi drugi … Nočni metulj Sanjam, kako se po meni razlivaš, z bisernim dežjem oči mi umivaš, bolj ko jih manem, lepša se zdiš, še sebi verjamem, da zame živiš. Angelski pesmi sem spisal sonet, tebi ob zglavje prišli so zapet, a njihovi pesmi pojema navdih, jokaje v grlih zastaja jim stih. Brez milosti divje vame vdiraš, komaj zaceljene rane odpiraš, bolj ko zapiram se, globlje si v meni, tako je, ko sokol svoj plen upleni. In tisti sem bil, ki premaknil je čas, daleč nazaj, ko še ni bilo nas, da videl, kako se v ta svet boš rodila, komu namenjena, koga ljubila. Nočni metulj sem, ki ve, da bo umrl, kadar na svetlo si pot bo utrl, kot Ikarjev let je stopila vročina, bojim se, da mene bi tvoja bližina. Ihte sem pobožal zlomljena krila, v odmev se je angelska pesem zgubila, nihče ni povabljen vstopati vame, nočni metulj sem, ki dan ga vzame. Tisti sem, ki ga pozdraviš z dotikom Vzel sem prevelik odmerek tebe. Na trenutke sem vroč, na trenutke me zebe, pretakaš se v venah, brniš mi v glavi, rišem po stenah, udje mlahavi, greš skozi mene kot divji vihar, za tabo vse vene, a tebi ni mar. Greš vame in brišeš po knjigi spomina, sredi omame natakaš pelina, v rane vtiraš sol poželenja, zdi se, da umiraš polna življenja, a, spet se kot strup razlivaš prek mene, daješ mi up, se v obup razodene. Tisti sem, ki me z dotikom pozdraviš, z umikom življenje ustaviš, prihajaš, odhajaš kakor privid, na se me navajaš in treščiš ob zid, v krčih se zvijam, hlastaje tvoj dih, v čereh se razbijam, iskaje navdih. Ker, vzel sem prevelik odmerek tebe in nisem več vroč, nič več me ne zebe, drget pojenjuje in solze suše, kremplje steguje, smrt pride po me. Tako se bojim Tako se bojim, da bi umrl, da zjutraj oči ne bi več odprl, tvoje bele polti, tvojih lepih oči ne bi več uzrl, tako se bojim, da bi umrl. Morda pa, preljuba, ko bom umrl, vrata v nov svet na stežaj bom odprl, svet, ki je onkraj vseskozi za naju, v peklu naj bode ali v raju. Ugasnite zvezde nocoj! Ugasnite zvezde nocoj! Nocoj me slepi njihov soj. Želim biti sam v temi, naj se ne vidi, kako me boli. Utihnite pevci nocoj! Nocoj naj bo miren pokoj. Želim biti sam v tišini, naj se ne sliši moj jok v bolečini. Ustavite veter nocoj! Nocoj, ko bežim pred seboj. Želim biti sam v plamenu, ki dogoreva v njenem imenu. Vrnite mi ljubo nocoj! Nocoj naj bom spet samo tvoj. Želim biti s tabo kot eno, vse naj ostane neizrečeno. Ker mene več ni … Ne išči me v meni, ker mene več ni, sem iskra, da v tebi nov plamen zbudi, sem snežni kristal, ki se v tebi stopi, kot jutranja rosa ti umijem oči, moj dih kakor vetrc prek tebe spolzi, ne išči me v meni, ker mene več ni, vse, kar je ostalo, v tebi živi. Ničesar Nenadoma izginem in me kar ni, ne prečkam več tvojih vsakdanjih poti, ne iščem več v sebi tvojih sledi, ne mučim spomina, pustim, naj zbledi. Nenadoma izginem in me kar ni, ne iščem več tvojih oči v temi, ne iščem ničesar, ničesar več ni, ti, tudi ti, v meni umri. Tisti sem bil … Tisti sem bil, ki sem bil brez imena, tisti sem bil, ki pod težo bremena vprašaje zakaj, da sem sploh na tem svetu, videl poraz v vsakem obetu. Tisti sem zdaj, ki nimam besed več, nimam besed več, ki bi dejale in nimam več misli, da bi vprašale. Spim z medvedi Prihaja jesen, prihaja moj čas, pogled je meglen, kosti trga mraz, korak brez sledu, dotik kakor zrak, moj glas brez glasu, pogrezam se v mrak. Legam k počitku na zmrznjena tla, iščoč nekoga, ki ogenj ima, kamen ogreje pod trudno glavo, oči mi zapre za zadnje slovo. Nad mano naj bo le sivo nebo, da z njega lahko le solze teko, le javorjev list naj me pokrije, ko zadnji se dih na tiho izvije. Zaspim, kakor spe spanec medvedje, tihi in mirni zimski sosedje, čakaje vselej, da pride pomlad, le zate takrat bi zbudil se rad. Plešeš z volkovi Gledam, kako se spreminjam v zver, kako se je zbudil divji nemir, oči so naenkrat bolj svetle, žareče, nocoj pred menoj še noč zatrepeče. Nocoj se mudi mi z volkovi na ples, naj tuljenje para ušesa nebes, renčaje si bomo družice izbrali, vse tja do pekla jih bomo iskali. V nosnice bije nam vonj po mladosti, razburkajo v nas se reke radosti, iz žrel se nam nekaj kot pesem izvije, nocoj še volkovi smo sad poezije. Iztrgana svetu boš pila z volkovi, iz vira, odkoder so pili bogovi, surova boš, kakor je volčje krdelo, ljubila, četudi srce ne bi smelo. Nocoj plešeš, ljuba, z nami, volkovi, nocoj so vladarji nam drugi svetovi, to noč nam ni mar za druga življenja, jutri bo čas za slovo, hrepenenja. Ljubezni in joku ne damo prostora, jutrišnji dan je za nas nočna mora, mi smo za to, da to noč izdivjamo, vzamemo vse in ničesar ne damo. Nocoj te kot zver pred svetom ubranim, s tvojo mladostjo se divje nahranim, hlastaje po tebi te dvignem v ples, za hip pogasila boš moj volčji bes. Nocoj sem se zate spremenil v zver, nočem, da ugasne v meni nemir, nocoj mi lahko v rokah zatrepečeš, besede ljubezni v kriku šepečeš. Tatovi sanj Nocoj gremo svetu sanje ukrast, na vsakogar zglavje nastavimo past, tisti smo, ki ne vstopamo v sanje, mi brez besed vdiramo vanje. Nocoj si nadenemo maske tatov, mi za seboj ne pustimo sledov, angelom snemamo bele peruti, v čevlje za hojo po sanjah obuti. Nocoj gremo, kamor nihče si ne upa, gorje mu, če kdo nam na slepo zaupa, našim besedam le satan verjame, kadar nas v pekel s sabo vzame. Nocoj so besede izgubile pomen, v črnih se malhah nabira naš plen, spili iz glav smo vsakršne misli, rabelj nebeški nas žene pod visli. Nocoj gredo sanje v daljne svetove, tam, kjer živimo, jezimo bogove, strast in naslada sta naša molitev, nežni, a hkrati smo ostri kot britev. Nocoj smo na poti, kjer rastejo sanje, vsakdo od nas si jih zase nažanje, na njivah pustimo en samcat zlat klas, da ves svet poslej bo sanjal le nas. Ubijalci spominov Ubijmo spomine in dvignimo vesla, stopimo iz teme, prižgimo nov dan, nebo je jokalo in tla so se stresla, odrinili smo poiskat nov pristan. Spomine zalili smo s strupom pozabe, srca spraznili navlake ljubezni, zdaj gremo pogledat nastavljene vabe, kletev na ustih pove, da smo jezni. Iz vode pobiramo mreže spomina, besno jih trgamo, izbijamo iz glav, naš plen bo požrla temačna globina, gladino krasil bo le madež krvav. Za nami ostajajo solzne neveste, požgani domovi letijo v zrak, s solzami in jokom tlakujemo ceste, edini prijatelj je sam boter vrag. Zakopljemo v jamo, še nikdar skopano, ki sega do sedmega kroga pekla, vanjo spominjanje, stvarstvu pobrano, zasujemo s kosi okruškov sveta. Edini spomin, ki mu damo živeti, edini spomin, ki kriče dviga glas, v krčih zapuščamo ta svet trpeti, da vselej spominjal se bo samo nas. Ostanki življenja Danes je prvi dan ostanka življenja. Poslej nič žalosti in nič trpljenja, ne štejem več in ne prištevam, odločno stopam, ne oklevam, brez koledarja, le en letni čas, pred mano poletje, za mano je mraz, prepuščam se vetru, da mrši lase, razpnem se, razgrnem, se vame upre, prebujam viharje, ki v meni spe, čakaje hrumijo, da se razpuste. Danes je prvi dan ostanka življenja. Brez spanca zaspim, bedim brez bujenja, še imam roke za trden prijem, včasih robate, a nežne za objem, še imam oči, da se vidiš v njih, nemirno srce, da iz njega vre stih, še moja koža po tebi diši, še diham zrak, kot ga dihaš ti, še moj korak v tleh išče sled, še vodi pot v najin ga svet. Rudi Medved Predrzno bi bilo reči, da sem pesnik. Sem pa iskalec, iskalec, ki brodi po morju rim, srečen, kadar se besede ujamejo in nastane nekaj kot pesem. Iskanje preproste ljubezenske pesmi, spraševanje, kaj je nastalo prej; ljubezen ali iz hrepenenja po ljubezni zapeta pesem? Ali je treba biti za ljubezensko pesem res nesrečen ali si lahko tudi malo srečen? V ljubezni je vsega po malem: nežnosti in grobosti, smeha in joka, strasti in sovraštva, začetkov in koncev. Ampak začetke imamo raje kot konce, mar ne? Zato ta knjiga nima konca. V njej so le okruški začetkov in zgolj ostanki spomina na konce. Sicer pa, ali mora pesem res vselej porajati vprašanje, kaj je pesnik hotel povedati ali pa so stvari bolj preproste, tako kot je preprosto življenje samo. Rudi Medved ni namenjen na Parnas in ni si obrabil komolcev v vrsti pesnikov, ki se prerivajo pod čarobno goro. Rudi Medved tudi ni postal pesnik z branjem in citiranjem drugih pesnikov, temveč se je vsa ta leta radoveden oziral po soseski in ji kdaj tudi skrivaj prisluškoval. Njegove beležke, zbrane v tej knjigi, so pesmi o vsakdanjosti, ki jo zlahka prepoznavamo, obenem pa se čudimo podrobnostim, ki jih sami nismo opazili. Pridih ljudskosti, ki ga pesnik ves čas zavestno ohranja, je zato prvina te zbirke in zdi se prav dobrodošlo, da so mnogi izmed teh verzov že tudi uglasbeni. Feri Lainšček