S v o b o d a. (Konec.) Milost dela pri človeku le toliko, kolikor človek sodeluje, in prav to, da se človek lahko odreče sodelovanju, dokazuje , da je svoboden. Kakor nas solnčna luč ne sili k gledanju, a pospešuje raožnost vida, njemu napotke odstrani, in mu podeli živost, tako je tudi z milostjo, kar se tiče prostosti. Ker greh zavira, da svoboda ne pride do položaja dopolnjenja, tako ji milost pomaga zoper moč greba, ki ji jemlje svobodo, dasiravno pa človek brez railosti božje ne pride do take svobode, pa vendar milost lahko zaverže, kakor bolnik zdravilo, ki se mu k zdravji ponuja. Tedaj nam je nekako jasno, da je človek po gnadi (milosti) Božji še le popolnoma svoboden, in da je življenje v milosti in iz milosti še le življenje v svobodi, ker človeka podpira duh Božji, ki je v resnici svoboden. Tako uči tudi katoliška cerkev, ia obsoja tistega, ki pravi, da človek ne more kaj za to, ako liudobno ravna. Sklep teh naukov je v besedah sv. Pavla, ki pravi: Vse zamoremo v tem, ki nas poterjuje, — v Kristusu. Prava kerščanska svoboda je tedaj, zavedna zmožnost samoodločbe, katero milost poterjuje. — Kakor vsako drugo idejo, tako so tudi idejo o svobodi pobijali mnogoteri. Pervi so bili tvarinarji vseh časov, ki so človeka v eno versto stavili z živalimi vred pod postavo nature, kateri se mora podvreči. Pa kaj se bomo prepirali z ljudmi, ki se sami stavijo v eno versto z živalimi?! Njim zelo podobni so tisti protivniki svobode, ki so postali neprosti, ker so jib podjarmile hude strasti, a milost stanovitno od sebe odbijajo. Taje prostost, ker terdijo, da nimajo nikakor moči, da bi gospodovali satni sebi. A ravno to je prekletstvo nravstvenega pada, da duha zatemni, in on več ne pozna, da je tak, nezmožen samega sebe vladati, postal še le po pregrešnem življenji, ki sicer te zmožnosti (svobode) ni pokončalo, pa ob moč dejalo. Drugi pa mislijo, človek je to, kar narede iz njega temperament, odgoja, unanje okolnosti in tako pridejo s kalvinci do tega, da je človek namenjen za hudo ali za dobro. Poleg tega, da je tu razsoja preplitva, tiči v tem tudi samopašnost, ki noče biti motjena. Žalibog, da so Ijudje, ki tako ravnajo in nočejo rabiti svobode; takisto je pa pri njih tudi z drugimi dušnimi zmožnostmi, sicer bi ne bilo takih ugovorov zoper svobodo. Ako nekateri mislijo, človek se da pregovoriti, tako zamenjajo zmožnost odločevanja in določevanje z razlogi v to, razlogi ne pomorejo nič, ako človek nima zmožnosti, da bi ravnal po razlogih. Tudi tisti se zelo motijo, kateri vse svoji moči pripisujejo, ali ki vse pričakujejo od milosti. Tako ali tako postanejo nesvobodni. Zmožnost za samoodsebnost bi zabredla ali v napačni tir, ali bi pa nehala in se opustošila. Sedaj pa nastane drugo za pedagogiko važno vprašanje: kako se izrejajo otroci v svobodo ? Zmožnost za svobodo se da razviti in popolniti, kakor vsaka druga duševna zmožnost, in odgoja mora tudi v to delati. Kaj naj pa stori v tej zadevi? 1) Dokler se otrok ne zaveda zmožnosti za svobodo, mora pa učitelj s svojo svobodo za to porokovati. To se pa ne more zgoditi drugače, kakor s prisilenjem, akoravno ni to pravo ime, ker silenje iraa učitelj le kot sredstvo, da s svojo svobodo, ki je že razvita, svobodi gojenca, ki še ni razvita, daje pravo mer in pravo brano in jo pripelja na pravo mesto. Za to vplivanje pa rabimo ime »prisilenje", a to prisilenje nastopi le tačas, kedar je samoveden upor. Kakor kol, kateri se daje mlademu drevescu, mu ne brani, da se po notranje samo razvija, marveč je le varuje poškodovanja, pospešuje ravno rast, tako je tudi s silenjem pri pervi otročji odgoji; to je potrebna podpora in dober kažipot za svobodo in pripomore k razvijanju, kakor materna roka detetu pri boji. Prav prava zmedenost je to, ako pedagogi mislijo, da ni treba otroku postaviti druzih mej od tistih, katere sam spoznava. Tako postopanje bi gotovo otroka naredilo nesvobodnega, pravega divjaka. Prav resnično piše o tem modri, ki pravi: Otrok se mora s silenjem odgojiti v svobodo, ves vtopljen v čutnost brez miru dirja sedaj za tem, sedaj za drugim vtisom, akoravno se včasih višej dvigne, zopet se zamota v čutni svet. Da se ne izcimi iz tega veternost ali slast za čutnost, mora ga terdna roka učitelja voditi in devati v prave meje, in odvračevati od krivih potov, otrok se mora navaditi tega, kar je prav in dobro, da poslednjič z veseljem dela, česar je od začetka delal le z nejevoljo, da mu postane živa potreba delati dobro. 2) Ta privaja k dobremu mora biti prosta vsega, kar bi zaderževalo razvoj svobode, posebno ne sme biti terdoserčna, ,,preveč stroga in Bostra, kajti omika ni omika, ako ni svobodnega ravnanja. Gojenec mora nsamega sebe spoštovati, sramovati se sam pred sabo in pred božjim dunhom, ki prebiva v njem, in ki daje pričevanje resnici in pravici. MAko se otrok zmirom le boji, ako je vse dejanje in nehanje tako, da nvse veselje zgubi, potem ni mogoče, da bi se razvil v pravega čloMveka. Tako se izrejajo le ljudje, ki klečeplazijo pred mogočnimi, do Bslabejših so pa prevzetni in ošabni, ker se ničesa druzega niso naučili, Mkakor služnosti, ker je njirn smoter človeškega bivanja ta, ali drugim ,,služiti, ali druge pokoriti". — Taka odgoja je bolj zanikavna, a tej se pridruži positivna. 3) Gojitelj bode odgajal v svobodo tako, a) da bode puščal gojencu prosto voljo, kedar bo spoznal, da se je sam odločil za dobro, in kedar ta samoodločba ne škoduje njemu, niti drugim, b) da ga uapotuje na kerščansko pravičnost ia na milost, ki najbolj pospešuje svobodo, tega ga bode skušal prepričati, c) da ne podučuje satno, temuč gojenca zbuja za tako dejanje, ki vodi svobodo v pravi tir. To se mora gojencu dejansko pokazati, na pr. kako more zatreti v sebi čutno slast, in ž njo združeno poželjivost, na pr. pii jedi in pijači, kako more storiti in opraviti tako delo mu zoperno, na pr. pri težki nalogi. Pokaže se mu tudi, kako vadi svobodo, da brez odlaganja na delo gre, na pr. da zjutraj vstane precej, ko se zbudi, da precej neba igrati, kedar mu je na delo iti, da zatare v sebi jezo, nevošljivost, dasiravno ruu to težko stane. V samodelavnosti se bode vadil, ako bo kaj več storil, kakor mu je strogo zapovedano. 0 postnem času bode gojitelj opomnil, da post človeka vadi, da si sam prostovoljno kaj odreče in tako kroti poželjivost, o težkem delu bode priporočeval delavnost nasproti unemarnosti i. t. d. Kaj pa, treba je, da se gojencu vse to razloži, potem bo spoznal in cenil tako dejanje. Kedar pa se gojenec prepriča, da spolnovaje voljo Božjo raste v svobodi, potem je na pravem potu do popolne svobode.