Suzana Kristane
LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI
IN DVOJNA DISKRIMINACIJA
Lahko bi rekli, da je prizadetost tisto, kar
se ljudje dogovorijo, da je.
Različni izrazi, ki so se skozi zgodo-
vino že večkrat spremenili, nakazujejo, da
gre za ciklično pojavljanje novih besed za
označevanje enega in istega družbenega
položaja in vloge (Flaker 1992).
Izrazi kot bebci, idioti, degeni, de-
fektni, prizadeti kažejo, kako znamo biti
ljudje ne-humani in nesprejemljivi do tis-
tih, ki so drugačni, prav zaradi drugač-
nosti pa se take ljudi prepogosto obrav-
nava kot manjvredne oz. kot podljudi.
Osebe, ki jih drugi zaradi njihovih poseb-
nosti opredelijo kot drugačne, so po-
gosto drugače obravnavani in se ljudje do
njih drugače obnašajo. Enostavneje lahko
rečemo, da jih diskriminirajo.
Žrtev diskriminacije poleg tega, da raz-
vije manjvrednostne občutke, začne rav-
nati v skladu s predsodki, to pomeni, da
drugim ljudem s svojimi znaki daje
idealno možnost opravičila, da diskrimi-
niranje nadaljujejo (Nastran Ule 1992).
Predsodki v večini primerov delujejo kot
pričakovanje, tako da oseba, ki potrebuje
pomoč, postane odvisna od tistega, ki po-
maga. Neredko se zgodi, da stisko po-
moči potrebnega človeka izrabimo na ta
način, da se do njega obnašamo pokro-
viteljsko, vzvišeno, s tem pa ga postavimo
v popolno odvisnost od nas samih.
Že zaradi svoje drugačnosti, bodisi
duševne, telesne ali druge vrste, so ti lju-
dje pogosto diskriminirani, toliko huje pa
je, če se prizadetosti pridruži še kakšna
druga posebnost, zaradi katere so potem
popolnoma izločeni in postavljeni na dno
družbe. Zaradi pretresenosti, groze in us-
miljenja, ki se včasih porajajo ljudem ob
pogledu na prizadetega človeka, se zas-
tavlja vprašanje: Zakaj ne-prizadeti tako
težko gledajo te ljudi? Kaj je na splošno
tako groznega pri duševno prizadetih lju-
deh oz. pri vseh, ki so kako drugačni?
J. Holt (1974: 55) zastavlja vpra-
šanje:
Ali gre za nasprotje med tem, kar imamo
za človeške lastnosti, in pomanjkanje
teh lastnosti pri kom s človeško po-
dobo?
V navadi ljudi je, da razvrščajo
drug drugega in da se na določen način
odzivajo na vsako vrsto prizadetosti. Ka-
dar pa koga ne moremo zlahka uvrstiti v
nobeno znano kategorijo, smo moteni v
naših pričakovanjih in se počutimo v
stikih s prizadetim neprijetno. Ta težnja
po kategorizaciji ljudi in težnja po ustre-
znih odzivih nanje se pokažeta že zgodaj
in postaneta osrednji pojav vseh med-
osebnih odnosov (Neuman 1984).
Neuman naprej pravi, da je tako razliko-
vanje naučena težnja po zavračanju vseh
tistih, ki so drugačni, in da je to korenina
predsodkov.
Med nami je na žalost veliko ljudi, ki
so dvojno diskriminirani že zelo zgodaj v
otroštvu. Ne-prizadeti otroci se lahko na
osnovi različnega gradiva, slikanic, risank
in celo reklam, naučijo razlikovati in
zavračati drugačnost. Pravljica o grdem
račku, ki ga nihče ni maral in kjer je bila
vsa pozornost usmerjena v občudovanje
303
SUZANA KRISTANC
njegovih prelepih »bratcev in sestric«, je
dober primer tega, kako se že zelo zgodaj
privaja otroke na drugačnost in se jih uči
zaničevati tisto, kar ni lepo in običajno.
Navajam primer prizadete deklice,
ki ima v okolju, kjer živi, zaradi svoje pri-
zadetosti in zaradi tega, ker obiskuje os-
novno šolo s prilagojenim programom
(OŠPP), velike težave. V tem primeru je
otroke o drugačnosti želel prosvetliti du-
hovnik, a je dosegel ravno narobe:
Zafrkavajo jo, ko gre k verouku. Če ne
vidiš, ne veš, kako je. Drugi otroci si
mislijo: »Jaz sem vse, ti pa ne.« Župnik je
rekel, da se to ne bi smelo dogajati.
Povedal jim je, da so nekateri drugačni,
to pa se je spremenilo v še bolj nega-
tivno smer.
Stalno poudarjanje lepega, zdravega in
mladega v družbi povečuje pri ljudeh že-
ljo po telesni privlačnosti, s tem pa posta-
vlja v vedno težji položaj prizadete osebe.
Literatura primerja prizadete ljudi z manj-
šinskimi skupinami, saj so v marsikate-
rem pogledu v neenakovrednem polo-
žaju. Kot poudarja Neuman (1984: 106):
Ti ljudje veljajo za nesrečneže, ker trpe,
ker jih je zadela nesreča, zaradi česar bo
njihovo življenje ves čas moteno, poru-
šeno in trajno oškodovano.
Podobnost z manjšinami je v tem, da so
tudi stiki s prizadeto osebo omejeni, manj
pogosti, tako pa neprizadeti ljudje nimajo
priložnosti spoznati pravega doživljanja
in stanja pri prizadeti osebi.
Kako gledajo ljudje na duševno, tele-
sno ali kako drugače prizadetega človeka,
je odvisno tudi od tega, v kateri kulturi in
času živi posameznik.
Že zelo zgodaj so ugotovili, da je v
kapitalizmu naraslo število pohabljenih
ljudi, ki so jih integrirali znotraj njihovih
skupnosti in jim postavili številna pravila.
Že vse 20. stoletje v tisku, na televiziji in v
filmih opisujejo pohabljene ljudi kot člo-
veške ali manj človeške, redko pa kot po-
vprečne. Izrazit primer odklonilnega od-
nosa do prizadete osebe, obravnavanega
kot manj človeškega, je g. Clifford v knjigi
Ljubimec Lady Chatterley. Po teh opisih
so pohabljeni ljudje patetične žrtve neke
tragedije, ali pa heroji, ki se bojujejo z
velikim bremenom.
Kako gledajo različne kulture na člo-
vekovo drugačnost, lepo pokaže stavek
M. Oliverja (1990: 15), ki pravi:
Najrelevantnejša obrazložitev ni to, kaj
je vzrok duševni zaostalosti, slepoti, ali
drugim nesposobnostim, ampak kaj
imajo posamezne kulture za resno
težavo, druge pa ne.
Primer raziskave o slepoti v neki mehiški
vasi pokaže, da je mogoče razumeti, kako
je imeti koga za slepega, le v mejah lastne
kulture in ne v domnevah o naravi slepih.
Raziskava je pokazala tudi, da tam živeči
slepi ljudje niso sprejeli svoje slepote kot
tragedije, ampak kot del vsakdanjosti, s
katero živijo. Slepota je problem skup-
nosti in ne posameznika.
Mnogi prizadeti ljudje so pogosto
diskriminirani tudi zaradi tega, ker so
alkoholiki, ker so revni, ker so druge
narodnosti in vere, skratka zato, ker niso
po meri in pravilih, ki jih je družba in kul-
tura oblikovala kot dobre in vredne. Naj
bodo ti primeri dvojne diskriminiranosti
neke vrste dokaz, da spoznamo, s kako
različnimi stiskami se ubadajo ljudje s
posebnimi potrebami, zakaj so nekateri
bolj diskriminirani in drugi manj, kako
govorijo o svojih težavah in kaj bi si
želeli, da bi bilo drugače.
Navajam primer deklice, ki obiskuje
osnovno šolo s prilagojenim programom
in katere oče je iz nekdanje Jugoslavije.
Zaradi tega je deklica hudo izločena:
Večkrat mi vržejo naprej, da je moj oče
Črnogorec. Oče ne mara te šole. Mislim,
da mu je nerodno pred drugimi. Tudi
mene je sram pred drugimi. Prijateljic
imam manj. Vse prejšnje sem izgubila.
Očetova narodnost in otrokova lažja pri-
zadetost nekako izključujeta družino, da
bi v okolju normalno zaživela. Dejstvo, da
je oče že izločen zaradi druge narodnosti.
304
LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA
je tako hudo, da družina nikakor ne more
sprejeti še otrokove drugačnosti.
Druga deklica, ki obiskuje osnovno
šolo s prilagojenim programom in je
Romkinja, je tako opisala svojo težavo:
Tisti, ki hodijo v OŠ, zafrkavajo. Pravijo,
da smo »pomožnčki«. Če bi morala še
enkrat v šolo, bi šla spet v to.
Mama pa je k temu dodala slednje:
V tej šoli A. ne zafrkavajo, če bi šla v OŠ,
pa bi jo. Sin je hodil na začetku v OŠ, pa
so ga zmerjali s Ciganom.
družini toliko in nismo imeli kaj obleči.
Ljudje so diskriminirani tudi zaradi rev-
ščine, pomanjkanja, v katerem živijo.
Namesto pomoči drugih doživljajo poni-
žanje in odklanjanje. Zato, ker si reven, si
po mnenju drugih ne zaslužiš enake šole,
kot jo obiskujejo tisti, ki niso revni. Prav
tako si ne zaslužiš enakih pravic, temveč
zgolj to, da moraš biti odvisen od njih in v
življenju ubrati pot, ki ti jo odmerijo dru-
gi. To pogosto pomeni, da se marsikdo
sprijazni s preostankom tistega, kar ni po
meri »normalnih«.
Kot zapiše M. Oliver (1990: 13):
V tem primeru je deklica dvojno diskri-
minirana zaradi svoje drugačnosti oz.
zaradi tega, ker obiskuje drugačno šolo,
in zaradi tega, ker je Romkinja. Ljudje jo
bolj izločajo zaradi same »pomožne šole«
kot zaradi njenega romskega porekla.
Okolica veliko bolj opazi človekovo
vpletenost v institucijo kot pa dejansko
stanje človeka. Odnos okolice do tebe
se spremeni, ko poveš, kje si bil (Za-
viRšEK 1994).
Sledovi nekdanje vpetosti v »drugačno
stavbo« ostanejo v spominu drugih ljudi,
četudi je oseba, ki je bila tam, nanjo že
skoraj pozabila. Pripombe drugih ljudi pa
dajejo vedeti, da se na to, kar se je zgo-
dilo, »ne sme pozabiti«.
Tretja deklica, ki prav tako obiskuje
osnovno šolo s prilagojenim programom,
izhaja iz revne družine, v kateri je bil tudi
alkoholizem:
Prej sem se slabše počutila, ker mi niso
pomagali /v OŠ/. Učitelji so že tako
naredili, da so še učenci nate gledali, kot
da si manjvreden. Že oče je imel v tej
šoli težave. Okolica oziroma ljudje me
sedaj ne žalijo.
Oče:
Že pri meni so v OŠ gledali, kaj si, kaj
imaš. Poniževali so te, češ da si iz nič-
vredne družine. Zato, ker nas je bilo v
Ne samo, da prizadetost navadno jamči
revščino pri žrtvi, še pomembneje je, da
je revščina sama na sebi generalni vzrok
prizadetosti.
Tomaž, ki je nekoč obiskoval osnovno
šolo s prilagojenim programom in je rom-
skega porekla, je tako opisal svoje želje in
inožnosti:
V življenju sem imel več želja, pokazale
pa so se tudi priložnosti, da bi jih ure-
sničil. Mnoge se mi niso uresničile prav
zaradi bolezni in porekla. Verjetno bi
moral biti bolj vztrajen, toda v svojem
položaju tega nisem zmogel.
Učenca 8. razreda osnovne šole s prilago-
jenim programom sta povedala, kako vi-
dita možnosti, ki jih imata v bodočnosti.
Peter, ki je bil posvojen:
Ker hodim v to šolo, imam bolj malo
izbire. Rad bi bil avtomehanik, pa ne
morem biti, ker na tej šoli nimamo tu-
jega jezika.
Maja živi v družini, kjer je bil še pred krat-
kim problem tudi očetov alkoholizem:
Če bi naredila OŠ, bi šla mogoče na
drugo šolo. Od tam imaš več možnosti
zaradi jezikov.
Tako ljudje, ki so diskriminirani zaradi
drugačnosti, kakor otroci, ki obiskujejo
305
SUZANA KRISTANC
drugačno šolo, čutijo, da bi lahko imeli v
življenju več možnosti. Tudi oni gojijo
želje, ki bi jih lahko uresničili s pomočjo
drugih.
Biti duševno prizadet, ne glede na
to, za kakšno vrsto prizadetosti gre, biti
telesno prizadet oz. imeti kakšno drugo
hibo, zaradi katere te okolica diskriminira
in izloči, povsem zamaje človekovo samo-
spoštovanje. Biti dvojno diskriminiran,
kot prizadet človek in kot alkoholik, pri-
padnik druge narodnosti ali kako druga-
če, človekov položaj še dodatno poslabša.
Navajam žensko, ki je lažje duševno
prizadeta in Romkinja:
Zdi se mi, da se me povsod bojijo.
Povsod gredo stran od mene. Sem dru-
gačna. To se mi vidi na zunaj. Povrh
vsega pa sem še Ciganka. Zaradi tega,
kar sem, me ni sram, rada pa bi bila vse-
eno človek kot drugi. Ko bi vsaj ljudje
ne bili taki.
Ne-prizadeti ljudje se do duševno pri-
zadetih, še zlasti do otrok, pogosto ob-
našajo grobo in neprimerno. Namesto
običajne komunikacije in izmenjave in-
formacij prizadeti pogosto doživljajo na-
merno nagajanje, s katerimi jih hočejo še
bolj žaliti. Svoje prizadetosti in drugač-
nosti se dobro zavedajo in se zato poču-
tijo manjvredne in nesposobne. To dobro
opiše David Brandon v enem izmed pri-
merov v svoji knjigi Vzajemno spošto-
vanje (1990: 6):
Mi nismo uporabni ljudje. Sosedje rav-
najo z nami slabo. Mladi mečejo v naša
okna kamenje, v poštne nabiralnike pa
nam postavljajo smeti.
Brandon je s tem primerom želel po-
kazati način komunikacije, ki ga uporab-
ljajo ne-prizadeti ljudje za komuniciranje
s prizadeto osebo.
Navajam tudi primer deklice, ki obi-
skuje osnovno šolo s prilagojenim pro-
gramom in ji je zaradi njene zunanjosti
zelo hudo:
Kaj vse so mi rekli ljudje samo zato, ker
imam tak iznakažen obraz. Le kaj je dela-
la tvoja mami takrat? Boli me, ker ljudje
gledajo samo mojo zunanjost. Hoditi
moram v osnovno šolo s prilagojenim
programom. Ljudje me zmerjajo tudi
zaradi tega, ker hodim v to šolo. Rada bi,
da bi bilo vsaj malo drugače.
D. Brandon pravi, da ljudje pogosto do-
bijo informacije o ljudjeh, ki imajo učne
težave, iz negativnih in vsakdanjih pred-
stav. Tako npr. duševno prizadete otroke
pogosto oblačijo v »za bolne primerna
oblačila«, kot pravi Brandon, čeprav ni
jasno, zakaj ne bi teh otrok oblekli tako,
da bi jim pristajalo. Ljudje z učnimi te-
žavami tako zrastejo v potrpežljive ljudi z
nizkimi pričakovanji, v nasprotju z rela-
tivno močnimi drugimi. Brandon nadalju-
je, da so ti ljudje drugačni zaradi svojega
bistveno negativnega počutja.
Svojo diskriminiranost najbolj obču-
tijo v okolju, kjer živijo. Okolica jih po-
gosto zmerja z različnimi izrazi, se jih
izogiba, neredki pa so tudi primeri, ko je
bila prizadeta oseba celo pretepena. D.
Brandon pravi, da se do mnogih obnašajo
kot do objektov. Izolacija je eden izmed
največjih življenjskih problemov ljudi s
posebnimi potrebami v skupnosti. Izjave,
kot so »Sem nihče«, »Sem nekdo zase«,
»Nimam nobenih obiskovalcev«, »Sem
osamljen«, nakazujejo prav to. Ti ljudje
večinoma ne rečejo naravnost, da se
počutijo manjvredne, marv^eč, »da bi bilo
lahko drugače«. Večinoma s svojim moral-
nim jezikom dobro nakazujejo, kako se
morajo stalno podrejati vladajoči kulturi,
človeškim prepričanjem, normam, ki jih
priznava družba. Zaradi prizadetosti veči-
noma že kot otroci nimajo veliko izbire
in tudi priložnosti ne, da bi v življenju po-
stali, kar si želijo. Svoje drugačnosti se še
predobro zavedajo. O njej govorijo bolj
zadržano. Zelo veliko jim v življenju po-
meni družina oz. starši. Razumevanje,
podporo in varnost dobijo prav v njej. Žal
pa tega niso deležni vsi otroci. Brandon o
tem pravi takole:
Tudi tisti, ki jih imajo radi, njihove
družine, bratje in sestre, jih potiskajo v
306
LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI IN DVOJNA DISKRIMINACIJA
negativno kulturo, jih »napravijo za ne-
kulturo«.
O socialni službi imajo ljudje s posebnimi
potrebami različno mnenje:
Socialna služba mi je vedno pomagala. Z
njimi nisem imel težav. Ko sem bil brez
denarja, so mi radi pomagali. Prej je bilo
tudi v teh službah drugače. Nisi imel
toliko pravic kot danes.
Zabolelo me je, ker so različni
strokovnjaki prehitro, v petih minutah,
odločili o otrokovi usodi. To se mi zdi
brutalno. Ti otroci so poskusni zajci. Fi-
nančno jih ne potrebujem. Sedaj je
nekako v redu, fant hodi v šolo, potem
pa ti starši ostanejo s problemi sami.
Pomembno je, da se ljudem s posebnimi
potrebami zveča izbira, da se jim zago-
tovijo usluge, ki so jih kot ljudje vredni,
spoštovati pa je treba tudi njihovo voljo
in želje, ko se odloča o pomembnih stva-
reh, ki bodo odločilne za prihodnost njih
samih in njihovih najbližjih.
Službe, ki se ukvarjajo s temi ljudmi,
pogosto nimajo dovolj znanja, temveč »se-
števajo« njihovo nesposobnost, pravi D.
Brandon. Ivan Illich to imenuje »iatroge-
na motnja«, kar pomeni, da škoda nastane
paradoksno prav zaradi naših pričako-
vanj, da bi pomagali in zdravili. Prestavijo
jih med druge invalidne ljudi in jih ločijo
od vsakdanjih služb, knjižnic, šol, akade-
mij in delovnih mest. Ločene službe so
po tem opisu navadno paternalistične in
prezaščitniške, včasih celo destruktivne.
Pri tem se postavlja vprašanje, kako
delati z otroki, ki imajo učne oz. posebne
težave. Že pred 15 leti se je izkazalo, da so
tradicionalni načini pomoči za te otroke
neučinkoviti. Danes je vse bolj v ospredju
t. i. nežno učenje, ki temelji na petih
pomembnih vrednotah:
1.	spoštovanje (cilj ne opravičuje
sredstva),
2.	enakopravnost-enakost (med uči-
teljem in učencem; oba sta učenca, saj
vsak v situacijo nekaj prinese),
3.	skupne vrednote (presojata oba
skupaj),
4.	skupno angažiranje (delati sku-
Paj),
5.	vzajemno spreminjanje (oba sku-
paj se spreminjata).
Po Brandonovem mnenju (1990:
11) je za to skupino ljudi zelo pomemben
tudi razvoj samozagovorništva. O njem
pravi takole:
Ta naj bi pomagal oviranim ljudem, da
bi govorili zase in da bi lahko izrazili
svoje potrebe. S tem bi ti ljudje dobili
tudi več nadzora nad svojim življenjem.
Včasih to pomeni, da se ovirani ljudje
zberejo in formirajo samozagovorniške
skupine, kakršna je npr. People First.
Naj sklenem z mislijo Zdravka Neumana:
Smisel življenja je tudi v tem, da drugim
dajemo priložnost. Ponuditi jim mora-
mo enake priložnosti, možnosti, okoli-
ščine, ugodne razmere za usposabljanje
in delo. Okolje lahko tudi zavrnemo in
ga spremenimo. Življenje je sestavljeno
iz samih začetkov, brez konca. Nazadnje
sicer pride smrt, vendar so do takrat
sami začetki.
307
SUZANA KRISTANC
Literatura
D. & A. Brandon (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potre-
bami. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Pedagoška fakulteta.
D. Brandon (1989), Mutual Respect: Therapeutic approaches to working with people who have
learning difficulties. London: Good Impressions Publishing Limited.
J. Holt (1974), Otroci in neuspeh. Ljubljana: Mladinska knjiga.
M. Nastran Ule (1992), Socialna psihologija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Z. Neuman (1984), Ljudje z zlomljeno hrbtenico. Ljubljana: Cankarjeva založba.
M. Oliver (1990), The Politics of Disablement. London: The Macmillan press Limited.
D. Zaviršek(1994), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo - Študija
primera (1). Socialno delo 33, 1: 39-49.
308