. 4fc* 3 A Platonov Iz grščine poslovenil Ivan Božič. V CELOVCU 1862/ Natisnil Janez Leon. \ Predgovor. J^er s tem prevodom kaj novega podamo ljubim Slovencem, prosimo jih najpred, naj ga blagovoljno sprejmejo in sodijo, posebno ker ga ni bilo mogoče piliti „devet let." Da smo se ravno tega dela lotili in sicer zlastnim dopadenjem in veseljem, ne zdi se nam ravno potreba na dolgo opravičevati. Prvič je v šolali vpeljano, izvirno delo imenitnega grškega modrijana, božanstve- nega Platona, Oe sta pa original in tudi nemški prevod brez spodtikleja, mislimo, da tudi slovenski ne bode v škodo ali pohujšanje. Vrh tega je njegov obseg tako- šen, da se spodobi in je vreden, da se tudi sloven¬ skemu narodu dalje ne zadržuje, ker stavi nam pred oči Sokrata, pravičnega in pobožnega moža in modrijana, ki je bil po krivici na smrt obsojen in za nekaj dni v ječo pahnjen, kjer se je med drugimi tudi s svojim prijatlom Kritonom pogovarjal in sicer o svetosti postav in dolžnosti pokorščine do njih. —Resje sicer, kar je uni dan nekdo naših učenih rojakov pisal, da bi bili za zdaj naj bolji in naj koristneji prevodi za Slovence tisti iz druzih slavjanskih narečij — ali vsi izobraženi narodi so malo po malu začenjali s prelaganjem kla¬ sičnih del, grških namreč in rimskih. Tu tedaj ni vprašanja, ali bo to Slovencem v kak prid; lahko se brez dvombe reče, da bo gotovo. Tudi je prepir zavoljo klasičnih jezikov in njih obstoja v šolah po dolzih 1 * 4 pravdah bil tako končan, da se smejo rabiti in da so sploh podlaga, kakor nekdaj tako tudi zdaj, dobremu mišljenju, izrazovanju, skladbi, poznanju lepega izvr¬ stnega jezika in sploh starega svetd, navad in šeg, domačih ljudstvenih kakor državnih—z eno besedo: vsega življenja, djanja in nehanja, in ljudske telesne, posebno pa dušne moči. Stari so bili in bodo ali v izviru ali v prevodih vedno učitelji poznejim narodom. Gotovo niso bili popolnama, posebno kar vero zadeva, izgledi nam za nasledovanje. To nikakor ne. Mislimo tedaj in pričakujemo, da nam nihče ne. bo slabih na¬ menov podtikal ali tacih, ki jih nismo imeli in jih ne bomo imeli — kakor da hi hoteli n. pr. neverst.vo s tem zbujevati in podpirati ter nagnjenje slovenskih nespridenih src do njega vnemati, kar bi bilo tudi ne- postavno. S tacimi se ne moremo pogovarjati in se tudi ne bomo. Mi ne postanemo več Grki ali Rimljani, „ali veseliti se hočemo, kakor je neki učen mož rekel,“ •— da so bili kdaj, in da kakor je vsak cvet človeškega mišljenja, tako je tudi ta svoj čas in kraj k naj lepšemu razvitku dobil.". — H koncu moramo tu še očitno svojima prijatloma, gg. Pajku in Pleteršniku, srčno zahvalo izreči, ker sta nas po svoji moči z besedo in djanjem v blagem, pa težavnem delu podpirala, da se je moglo kolikor mogoče pristojno dovršiti. -—- V Beču na sv. Matija dan 1862. I. B. K RIT O N. Pogovor o dolžnostih do države in domovine, o svetosti postav in o dolžnosti pokorščine do njih. ' ' V =* ' - ^ V vod k Kritonu. Pričujoči pogovor nam predstavlja Sokrata in Kri- tona v ječi, Sokrates namreč je bil v smrt obsojen in sodba bi se bila morala koj storiti. Ali ravno ta čas se je tako imenovana sv. ladija, na kteri so je bil nekdaj Tesej v Kreto peljal Minotavra pokončat, v Delos odpeljala; zato seje morala odložiti do tje, daje prišla sopet nazaj. To pa je trpelo kacih 30 dni. Ves ta čas je prebil Sokrates v ječi, sprejemaje svoje prijatle in se ž njimi pogovarjaje. Tu se je tudi letd pogovor, 3 dni pred smrtjo, dogodil. V njem se razlagajo posebno positivne razmere do obstoječih državnih n apr d v, in da se nikakor ne smejo postave vničevati; potem Sokra¬ tova pravičnost do postav in nravna razmera vsaeega državljana sploh pa njih svetost. Deli se pa v dva dela. V prvem (I.—XI.) zavrača Sokrates mnenje, ki tehta pravico in krivico le po zunanjih posledicah ter skazuje, da ni nikakor do¬ puščena krivica ne do prijatlov, ne do sovražnikov in da se tudi ne sme povračevati hudo s hudim. Noče 8 se vdati Kritonu, da bi ubežal in se rešil, čeravno ga je z mnozimi razlogi skušal tega prepričati. V drugem delu (A’I. do konca) razlaga Sokrates dolžnosti posamesnih do države in domovina; na dalje uči, da gre najpred razsojevati nad pravico in krivico postavi božji, ki se v naši pameti ali vesti razodeva; pa tudi atenske postave niso zgoli delo človeške samo- pridnosti in volje, ampak so podoba tiste božje, v člo¬ veških srcih zapisane postave in pravice. Ce misli kdo bolje drugot, v kaki drugi državi, svojemu uzoru živeti, naj pa zapusti domovino in naj gre v prognanstvo, ka¬ morkoli hoče; če pa ne gre, ostane podložen postavam svoje domače države, kterim mora potem po vsaki ceni biti pokoren, daje pošten in pravičen državljan. Ljudje, ne postave, pravi slednjič, so mu krivico storili. — Sploh obsega ta pogovor, kakor je bilo že zgorej opomnjeno, razlago o svetosti postav in dolžnosti pokor¬ ščine do njih s tako globokim prepričanjem, da se ne more tako lahko z boljim namestiti. Krilo«. Osebi: Sokrates in Kriton. I. Sokrates. Kaj si tako zgodaj prišel, Kriton? Ali mar ni več zgodaj ? Kriton. Je, je zgodaj. Sokrates. Kako zgodaj prav za prav? Kriton. Trd mrak je še. Sokrates. Čudim se, da ti je odprl temniear. Kriton. Sva si že prijatla, ker večkrat semkaj prihajam, in sem mu kako malo dobroto skazal. Sokrates. Si li ravno kar prišel ali že z davna? Kriton. Precej davno. Sokrates. Kako pa, da me nisi precej zbudil, ampak si se tiho k meni usedel? Kriton. Pri Zenu! Sokrates! tudi jaz bi ne hotel v tacem nemiru in v taci britkobi bedeti. Alt tebi se davno že čudim, ko te tako sladko spijočega 10 vidim; in nalašč te nisem zbujal, da kolikor mogoče še sladko počivaš. Že večkrat sem te blagroval tudi poprej zavoljo tvojega ravnanja in djanja v življenji, ali najbolj v tej nesreči, ki te zdaj pritiska, da jo tako lahko in voljno trpiš. Sokrates. Pač bi bilo grdo, Kriton! da bi se mož mojih let repenčil, če mu je treba umreti. Kriton. Tudi druge v tej starosti, o Sokrates, taka nesreča zadene; ali priletnost jim ne brani go- dernjati čez osodo, ki se jim pripeti. Sokrates. Taka je res. Ali kaj si tako rano prišel ? Kriton. Naznanjat, o Sokrates, pridem reč, ne tebi, kakor se mi vidi, žalostno, ampak sebi in tvojim prijallom vsem tako žalostno kot britko, ki jo jaz, kakor se mi zdi, naj teže prestojfm. Sokrates. Kaka je ta reč? Je-li ladija prišla od Dela, po ktere prihodu mi je treba umreti ? Kriton. Ni še ne prišla; da pa pride danes, sodim po tem, kar naznanjajo ti, ki so prišli od Sunija. Po teh naznanilih pride očitno še danes, in jutri bo tedaj, o Sokrates ! treba življenje pustiti. II. Sokrates. Naj bo v božje ime, Kriton! če je tako bogovom ljubo, naj bo tako. Pa mislim, da dans še ne pride. Kriton. Po čem tako sodiš? 11 Sokrates. Povedati ti hočem. Ali mi ni umreti en dan potem, ko bo ladija prišla? Kri ton. Pravijo tako tisti, ki imajo oblast čez to. Sokrates. Tedaj na današnji dan, menim, ne pride, ampak drugi dau potem. Sodim pa to po nekih sanjah, ki sem jih imel malo pred to noč, in zdi se mi, da me k sreči nisi zbudil. Kr it o n. Kakšne pa so bile te sanje? Sokrates. Zdelo se mi je, kakor bi bila stopila k meni lepa in zala žena, ki je imela belo oblačilo na sebi, pa me je klicala ter djala : o Sokrates! „Kedar bo tretji dau, v Ftijo debelogrudato ’maš priti." K rit o n. Kako so te sanje čudne, o Sokrates! Sokrates. Vendar resnične, kakor se mi zdi, Kriton ! III. Kriton, Le preveč resnične, kakor se vidi. Ali, Čudni Sokrates! saj zdaj me še slušaj in daj se rešiti; zakaj ako ti umerješ, ne zadene mene ena nesreča, ampak razuu tega, da bom tacega prijatla zgubil, kakorš- nega nikdar več ne najdem, mislilo jih bo še veliko, ki mene in tebe dobro ne poznajo, da sem te pozabil, akoravno bi mi bilo mogoče te rešiti, če bi bil hotel kaj denarjev potrositi. Ktero ime pa je grse od tega, da o kom mislijo, da denar bolj ljubi, kakor prijatle? Zakaj večina jih ne bo verjela, da sam nisi hotel odtod bežati, dasiravno smo si prizadevali. 12 Sokrates. Ali kaj nam je, ljubi moj Kriton! tako zelo mar, kaj množica misli? Najpametniši, ki bolj zaslužijo, da se čislajo, ti bodo gotovo mislili, da se je tako zgodilo, kakor seje koli zgoditi moglo. Kriton. Pa saj vidiš, o Sokrates! da je treba to, kar množica misli, v čislih imeti, ker ravno sedajne zgodbe kažejo, da množica ne naj manjšega, ampak skoraj naj veče zelo nakloniti more, če je kdo pri njej obrekovan. Sokrates. O da bi mogla, Kriton! množica naj veee zelo storiti, da bi tudi spet v stanu bila, naj veče dobro storiti in lepo bi bilo! Zdaj ne enega ne druzega ne more; ni jej namreč mogoče ne pametnega ne nespa¬ metnega storiti; ona le dela, kar ji ravno pride. IV. Kriton. To naj bo tako. Tole pa mi povej, o Sokrates! Saj menda nisi v skerbeh zastran mene in svojih druzib prijatlov, da bi nam sikofanti*), če odtod odideš, sitnosti delali, češ, da smo te skrivaj od¬ peljali in bi potem prisiljeni bili, ali vse svoje premo¬ ženje zgubiti, ali pa veliko denarja, ali pa še zraven kaj druzega trpeti. Ce se namreč kaj tacega bojiš, izbij •si to le iz glave. Saj se za nas spodobi, da, če smo te rešili, tej nevarnosti nasproti gremo, in če bi treba bilo, še večej. Pa slušaj me, in ne delaj drugače. — *) Skrivni tožniki. 13 Sokrates. Te in veliko druzih reči me je skrb, Kriton! Kriton. Tega tedaj se ne boj, ker to še veliko denarjev ni, za ktere te nekteri rešiti in odtod speljati hočejo. Potem pa, kaj ne vidiš, kako dober kup so sikofanti in da nikakor ni treba zanje mnogo denarja. Za te pa mislim bo zadosti mojega denarja. Pa če tudi že misliš v skrbi zame, da bi ne smel svojih denarjev potroševati, pripravljeni so pa tile prijatli plačati, da, eden je v ravno ta namen zadosti denarja prinesel, Simijas namreč Tebanski. Pripravljen je tudi Ivebes in veliko veliko druzih; toraj zavolj tega ne bodi v strahu in ne obupuj nad svojo rešitvijo, pa tudi naj ti ne postane neprijetno, kar si pred sodbo rekel, da bi po izselitbi odtod ne vedil kam se djati. Zakaj po mnogo druzih krajih, kamorkoli prideš, imeli te bodo radi; če bi pa liotel v Tesalijo iti, imam tamkaj mnogo prijatlov,. ki te bodo zelo čislali in s p o š t c n o_ varovali, dati noben Tesalec kaj žalega ne prizadene. V. Potem pa, o Sokrates! se mi še pravično ne zdi, kar počenjaš, če bi sam sebe izdal, ko se vendar rešiti moreš; in kaj taeega si prizadevaš, da bi se ti zgodilo, za kar bi se tudi tvoji sovražniki prizadevali in so tudi prizadevali si, hote te pogubiti. Zraven tega pa se mi še zdi, da si izdajavec svojih sinov, ktere bi mogel izrediti in izučiti, zdaj pa zapustivši jih odtod grej 14 in boš kriv, da se jim bo godilo, kakor ravno pride. Naj brže pa se jim bo godilo, kakor se navadno godi sirotam v sirotinskem stanu. Ti bi namreč ali ne bil smel otrok imeti, ali pa bi moral za njih izrejo in izobraženje zvesto se truditi. Zdaj pa mislim, da si si izvolil to, kar je naj bolj lahkomiselno, in vendar bi si bil mogel to izvoliti, kar bi pošten mož si izvolil, ki trdiš, da si se skozi celo življenje za krepost potegoval. Zakaj sramujem se zavolj sebe in prijatlov tvojih, da bi se ne reklo, da seje vsa ta reč, ki tebe zadeva, po kaki naši bojazljivosti pripetila, in o početku tožbe, kako si se vdal v njo, ko bi bil lahko se ne vdal, in o tožbi sami, kako da se je zgodila, in na zadnje se kot zasmehovanje celega djanja, da se bo zdelo, da smo mi iz malosrčnosti in boječnosti pobegnili, ker te nismo ne mi oteli, ne ti sam sebe, akoravno je bilo moč in prilika, ko bi bili le količkaj veljali. Pazi toraj, Sokrates, da to, razun tega da je zelo, še tudi sramota ne bo za tebe in za nas. Temveč premisli si, pa jprav za prav za premišlje¬ vanje že ni več časa, ampak gotov imeti sklep. En sam pa je sklop, zakaj prihodnjo noč mora že vse to storjeno biti. če bonjo pa kaj delj čakali, ne bo več moči in prilike. Pa na vsak način, Sokrates! slušaj me in ne delaj drugače. VI. Sokrates. Tvoja skrbnost, ljubi Kriton! je veliko vredna, ko bi se le nekako s pravico vjemala; če pa 15 to ni, je tim teža, čim veča je. Treba nam je preu¬ darjati, ali se sme to storiti ali ne, ker ne samo zdaj sem takšen, ampak zmiraj, da se ničemur, kar je v meni, ne vdam, kakor razlogu, ki se mi pri premišljevanji za naj boljšega pokaže. Razlogov pa, ki sem jih pred omenjal, zdaj ne morem zavreči, ko me je leta osoda doletela, marveč se mi ti razlogi skoraj ravno takšni zde, in cenim in obrajtam jih še ravno tako, kakor poprej. Ce tedaj za zdaj boljših nemarno omeniti, onda vedi, da se ti ne vdam, tudi ne, če me oblast množice utegne bolj še kakor dozdaj strašiti, kakor otroke, z ječo, smrtjo in zgubo premoženja. Kako bi mogli to naj pametniše preudarjati? Ce sprva za tisti razlog poprimemo, kterega ti omenjaš zastran mnenj druzih, ali je bilo vselej dobro rečeno ali ne, da se mora gledati na nektera mnenja, na nektera pa ne; ali je pred tem, ko bi imel umreti, bilo prav rečeno, zdaj pa se je pokazalo, da je bilo le rečeno tje v en dan, da je bilo kaj govoriti, v resnici pa nič druzega ni bilo kakor norčarija in kvante? Želim pa, Kri to n! s tabo skupej preudariti, če se mi bo ta razlog bolj drugačnega pokazal, ker se z meno tako godi, ali pa ravno tistega, in ali ga bomo pustili ali pa se mu vdali. Govorili pa so, kakor se mi zdi, tisti, ki so kaj povedati menili, zmiraj tako, kakor sem ravno zdaj rekel, da se morajo nektera mnenja, kijih imajo ljudje, visoko ceniti, nektera pa ne. Ali se tebi pri bogovih, o Kriton! ne zdi to lepo rečeno? ker ti gotovo ne boš, kolikor človek sme soditi, moral že jutri umreti; in 16 ne bo ti letd nesreča škodovala. Premisli tedaj : Ako se ti ne zdi primerno rečeno, da se ne smejo vsa Človeška mnenja obrajtovati, ampak le nektera, nektera pa ne, pa tudi ne od vseh ljudi, ampak le od nekterib, od nekterih pa ne? Kaj meniš, ali ni to dobro rečeno? K r i t o n. Dobro. Sokrate s. Dobra mnenja se morajo tedaj obraj¬ tovati, slaba pa ne? Kri ton. Da. Sokrates. Ali niso dobra mnenja od pametnih ljudi, slaba pa od nespametnih? K rito n. Kako da ne? vir. Sokrates. No, kako pa se je o takošnem-le reklo? človek, ki se s telesnimi vajami peča in je to njegovo opravilo, ali ta na vsacega človeka hvalo ali grajo in mnenje porajtava, ali na tistega samo, ki je zdravnik ali predstojnik vajam? Kri to n. Na njegovo (hvalo) samo. Sokrates. Bati se mora tedaj graje in z vese¬ ljem sprejeti hvalo le od tistega samega, ne pa od množice ? Kri ton. Se ve da. Sokrates. Tako tedaj se mora vesti in vaditi, jesti in piti, kakor samo tisti eden zapoveduje, tisti namreč, ki zna in se zastopi na reč, bolj kakor vsi drugi skupej. Kriton. Tako je. 17 Sokrates. Dobro. Če pa tega enega ne posluša ter njegovo mnenje in hvalo zaničuje, pa hvalo mno¬ žice ceni in teh, ki nič ne razumejo, ali ne bo nič hudega trpel? Kri ton. Kako da ne bi? Sokrates. Kakovo pa je to hudo, kain in na kaj tistega meri, ki ne posluša? K rito n. Očitno da na njegov život; tega po¬ končava. Sokrates. Prav imaš. Kaj ni tudi taka v druzih rečeh, o Kriton! da vseh rie omeniva, in taka tudi v pravičnih in krivičnih, grdih in lepih, dobrih in slabih, v kterih se zdaj pomenkujeva: moramo li mnenje množice posnemati ali bežati, ali pa mnenje enega, če je kdo razumen, kterega se je treba sra¬ movati in bati bolj kakor vseh druzih skupej ? In ee tega ne slušamo, pokvarimo in popačimo si truplo, ktero bi po pravici bolje postajalo, po krivici pa se je pokončalo. Ali ni to nič? Kriton. Menim, da je, o Sokrates! Sokrates. Daj! ako pa to, kar po zdravilnem bolje postaja, po bolnem se pa pokvarja, pokončamo, ne poslušaje razumnih ljudi mnenja, nam jeli še živeti, kedar je pokončano. ? To pa je menda truplo? ali ni? Kriton. Je. Sokrates. Je li tedaj vredno živeti s slabim in pokvarjenim truplom? Kriton. Nikakor. Platonov Kriton in Apologija. 2 8 Sokrates. Ali nam je z unim živeti, če je po¬ kvarjeno, kteremu krivica škodi, pravica pa hasni? Ali se nam menj vredno zdi uno kakor truplo, bodi si kar koli našega, okoli cesar je krivica in pravica? Kri to n. Nikakor. Sokrates. Ampak častneje? Kriton. Mnogo častneje. Sokrates. Ni nam tedaj, predragi! treba za to skrbeti, kaj bo množica o nas govorila, temveč kar ta, ki pozna pravico in krivico — ta edini in gola resnica. Tedaj že sprva prav ne poznamljaš, ki praviš, da nam je treba paziti na mnenje množice o pravičnem, lepem in dobrem in nasprotnem. Ali čuj, utegne kdo reči, množica nas more umoriti. Kriton. To se ve da tudi, utegne res kdo reči, o Sokrates! Sokrates. Prav govoriš. Toda, čudni! res je. To, kar sva zdaj govorila, zdi se mi poprejšnjemu podobno. In premisli si, ali nama še ostane ali ne, da ne življenje se ima naj više ceniti, ampak pravo življenje. Kriton. Kaj pa da ostane. Sokrates. In da je pravo, dobro in pravično — tisto, ostane ali ne ostane ? Kriton. Ostane. n IX. Sokrate s. Potem, o čemur sva se dogovorila, treba preudariti, ali je pravično, da poskušam odtod proti volji Atencev uiti ali ni pravično? In če se pokaže pravično, poskusimo; če ne, pa pustiti hočemo. Da le to preudarjanje o stroških, o imenu in izreji otrok ne bode v resnici, o Kriton! misel teh, ki lahko¬ miselno morijo in bi, ko bi le mogli, radi brez vse pameti oživili, jaz menim množica teh ljudi. Nam pa, ker pamet zahteva, nič druzega premišljevati ni, kakor kar smo ravno rekli: ali bomo pravično storili, če damo tistim, ki me bodo odtod odpeljali, denar im hvalo, odpeljavci tako kakor odpeljani? ali pa da prav za prav krivico storimo, ako to vse storimo? Ia ako se pokaže, da to po krivici storimo, ne sme se ni¬ kakor preudarjati, ali je treba tu ostati, v miru biti in umreti, ali pa kaj druzega trpeti, da se krivica stori. Kriton. Zdi se mi, da prav govoriš, o Sokra- tes! Glej pa, kaj delamo. Sokrate s. Premisliva skupej, predragi! in č& imaš kaj mojim besedam nasproti povedati, povej, ia jaz te bom slušal; Če pa ne, nehaj mi koj, o dragi E tolikrat ravno tisto ponavljati, da moram proti volji Atencev odtod iti. Zakaj meni je mnogo na tem ležeče, da s tvojim prepričanjem storim, ne zoper tvojo voljo. Glej pa na začetek preiskave, če ti je 2 * 20 prav rečeno, in skusi na vprašanja odgovarjati, kakor najbolje veš in znaš. Kri ton. Poskusim. X. Sokrates. Ali pravimo, da se po nobenem načinu ne sme krivica delati? ali po nekem se sme, po nekem ne? ali ni krivica nikako kaj dobrega in lepega, kakor smo tudi pred večkrat o tem enih misli bili, kar je bilo tudi ravno kar rečeno? ali so vsa poprejšnja priznavanja v teh malo dneh po vodi spla¬ vale, in davno, o Kriton! nismo mi tako priletni možje zapazili, kedar smo se resno pogovarjali, da se v ni¬ čemur od otrok ne razlikujemo. Ali je gotovo tako, kakor je bilo takrat od uaji rečeno, naj verjame mno¬ žica ali ne, in naj nam je treba še kaj hujega trpeti, kakor je to, ali pa ložejega. Vendar je krivica temu, ki jo dela, tako škodljiva, tako nesramna po vsaki ceni? ali priznamo, to ali ne? Kriton, Priznamo. Sokrates. Nikakor se tedaj ne sme krivica delati ? Kriton. Se ve da ne. Sokrates. Pa tudi tisti, kteremu se je krivica storila, ne sme s krivico povračevati, kakor množica misli, ako se nikakor ne sme krivica delati. , Kriton. Očitno. 21 Sokrates. Kako tedaj? se li sme hudo delati o Kriton! ali ne? Kri ton. Nikakor se ne sme, o Sokrates. Sokrates. Kaj pa hudo s hudim povračati, kakor pravi množica, je prav ali ne ? Kriton. Nikakor ne. Sokrates. Ker hudo storiti ljudem se nič ne razločuje od krivičnega djanja. Kriton. Resnico govoriš. Sokrates. Tedaj se ne sme nobenemu človeku krivica s krivico povračevati, ne hudo delati, tudi ne ako bi od njih kaj si bodi trpel. Pa glej, o Kriton! da če to priznaš, zoper svoje mnenje ne priznaš. Kajti dobro vem, da se to mala ljudem zdi in zdelo bode. Tem, ki tako mislijo, in kteri ne, ni občnega posve¬ tovanja; ampak ti morajo eden druzega zaničevati, ko vidi eden sklepe druzega. Preudari tedaj tudi ti prav dobro, ali si z meno enih misli in se tudi tebi tako zdi in če smeva začeti pri tem se posvetovati, da ni nikdar prav, krivico delati, ne krivico povračati, če kdo kaj hudega trpi, si s tem pomoči, da se s hudim vrača? ali pa odstopiš in se o začetku ne ujemlješ z menč? Jaz sem bil pred teh misli in sem še zdaj; ti pa če kak drugače misliš, reci in poduči me. Ce pa ostaneš pri poprejšnjem, poslušaj, kar je za tem. Kriton. Kaj pa da ostanem in sem tvojih misli, ali govori. 22 Sokrate s. Povem tedaj, kar je za tem, ali marveč vprašam: je li treba, Če je kdo komu priznal, Ki utrdila se v plamenu je, Ki ne raztrga je nobena moč. V alter First. Pa kje je Landenberg? Melhtal. Tam za gorami. Jaz nisem kriv, daje odnesel zdrave Oči, ker mi oslepil je očeta. Za njim sem tekel in ujel beguna, Očetu sem ga treščil pred noge. Že bliskal se nad glavo mu je meč, Le starca slepega usmiljenje Sprosilo mu je mili dar življenja. Prisegel je na viteško poštenje, Da nikdar se ne vrne; mož beseda Ostane, čutil našo je rok6. Valter First. O blagor vam, ker niste zmage čiste S krvjo oskrunili! Otroci (tekajo z odrovimi podrtinami mimo). Prostost! Svoboda! (Urnski rog krepko poje.) V alter First. Kak je vešči ta dan! Pomnoli bodo Otroci ga na stare svoje dni. (Deklice prinesejo klobuk na drogu, ljudstvo skupaj Euodi. Al vidite klobuk, ki morali Smo se mu klanjati ? 184 Baumgarten. Kaj ž njim počnemo? Valter First. O Bog! moj vnuk je stal pod tem klobukom! Vež ljudi. Raztrgajte ostanek samosilja! Na ogenj ž njim! Valter First. Nikar! shranimo ga! Trinogom biti moral je orodje, Naj bo svobodi večno znamenje! (Možje, žene in deteta vsi vprek v polkrogu stoje in sedd n« brunih razrušenega odra.) Melhtal. Zavezniki, na razvalinah krutih Trinogov zbrani, slavno dovršili Smo danes, kar prisegli smo v Trebišču ! Valter First. Začeto delo je, končano ni; Potreba nam poguma je in zloge; Ker, verjemite, kralj ne bo odlašal, Nad nami maščeval se bode zarad Namestnikove smrti, silo skušal Prognance pripeljati spet nazaj. Melhtal. Naj pride z vojskinimi četami! Domačega sovražnika smo strli, Zunanjemu so bramba naše prsi. R u o d i. V deželo malo le sotesk drži, S telesi svojimi jih zagradimo. Baumgarten. Nas vežejo najtrdneje vezi, Njegovih bojnih trum se ne bojimo. Reselman in Staufaher prideta. Res el man (pristopivši). Neskončno modra, strašna božja sodba! Kmetje. Kaj je? Reselman. O, v kakih časih živimo! Valter First. Povojte, kaj je? — Verner, vi ste prišli? Kaj dobrega? Kmetje. Kaj je ? Reselman. O, čujte in Strmite! Staufaher. Umorili so cesarja. Valter First. Pravični Bog! (Kmetje hrupno obsipajo Staufaherja.l Vsi. Cesarja umorili! Cesarja! Poslušajte! Melhtal. Ni mogoče! Od kod je došlo oznanilo vam ? Staufaher. Besnica je. Pri Braku je poginol Kralj Albert pod morivčevo roko. — Povedal mi je Ivan Miler iz Schafhausna, mož, ki se mu sme verjeti. Valter First. Kdo drznol seje grozne hudobije? Staufaher. Še grozniša je, če povčm imč Morivčevo, umoril ga njegov Bratranec je, vojvoda Ivan švabski. Melhtal. Kaj zapeljalo gaje b kraljemoru? Staufaher. Njegovo dedino mu zadržaval Je cesar, akoravno za njo ga Nadlegal je, ljudjč so govorili, 187 Da hoče si jo pridržati, za-njo Mu dati palico vladičino. Naj bo že, kakor hoče, mladi mož Poslušal je hudobni svet tovaršev In sklenol s plemenitim Escbenbahom In Tegerfeldnom, z Vartom ino Palmo m, Ker našel ni pravice, maščevati Se z lastno roko nad cesarjem svojim. V alter First. Povejte, kak izvršil je to grozo? Stanfaher. Iz grada badenskega jahal kralj Na dvor je v Renfeld, tje spremljala sta Oba ga kneza Leopold in Ivan In mnogo plemenitih velikašev, I ko dospeli so na reko Rajso, Kjer potnike prevažajo brodniki, Na ladijo stopili so morivci, Ločili spremljevavce od cesarja. Potem, ko jahal je čez njivo kralj — Pripovedujejo, da stalo je V paganskih časih tam veliko mesto. — I stal pred njim uže je slavni Habsburg, Cesarske hiše starodavna zibel. — Zabol mu v vrat je nož vojvoda Ivan I Palm porinol v drob mu sulico, Precepil z mečem Eschenbah mu glavo, Da pal je in pogiuol v svojej krvi, Od svojih i na svojem umorjen. Na druzem bregu gledali moritev So vitezi, ločila jih je reka, Kričali so, v pomoč mu niso mogli. Na poti je sedela beračica, V naročji njenem kralj je dušo pustil. Melhtal. In tako moral rano je umreti, Ker lakom hotel sam je vse imeti! Staufaher. Neznan se širi po deželi strah, Soteske med gorami so zaprte, Vsak stan na straži je na svojih mejah, še stari Tigur je zatvoril vrata, Ki stala trideset so let odprta. Morivcev se bojijo, rnaščevavci So jim trepet, prokletstva strašno šibo Je vzela v roko ogerska kraljica, Osorna Neža, ki usmiljenja Ne nosi v prsih spola nežnega, Z morivci vred zatreti hoče ves Njih rod, otroke, vnuke iuo hlapce In zmleti cčlo kamne njih gradov, Da se maščuje zarad smrti kralja Očeta. Zarotila seje, da Rodove cele pošlje v jamo za Očetom, da se skoplje v vročej krvi. Melhtal. Ne znate, kam utekli so morivci ? Staufaher. Na pet straul po petih cestah Pobegnoli so brzo po moritvi, Da se nikoli več ne snidejo. — Pripovedujejo, da skriva se Vojvoda Ivan po planinah. Valter First. Grozno Zločinstvo jim sadu rodilo ni! Osveta ne rodi’ sadu! Le sebi Je strahovita hrana, kri tekoča, Moritev jo redi in groza siti. Staufaher. Morivci iz moritve nemajo Dobička; mi pa blagodarni sad Krvave hudobije trgamo Z nedolžno roko, ker velicega Strahu smo oproščeni: mrtev je Svobodi najsrditeji sovražnik; Pripoveduje se, da žezlo vzame Se hiši habsburškej in drugej dade Država hoče svobodno volitev. Valter First in več druzih. Kaj govorč? Staufaher. Največ glasov imd Grof Luksenburški. Valter F ir št. Blagor nam, da smo Ostali zvesti nemškemu cesarstvu, Sedaj pravice smemo se nadjati! Staufalier. Gospodu novemu bo treba hrabrih Prijatlov, branil nas bo Avstrije. (Kmetje se objemajo.) Cerkvenec z državnim poslancem. Cerkvenec. Tu naši so častitljivi župani. Reselman in več druzih, Cerkvenec, kaj je? Cerkvenec. Pismo to prinesel Državni je poslanec. Vsi (Valter Firstu). Odpečati Naj se, berite ga. Valter First (bere). „ Možem razbornim „Na Umskem, v Svicu i na Untervaldskem ^Pozdrav, kraljeva milost i vse dobro 1 „Udova carica Elizabeta.“ Mnogo glasov. Kaj meni cesarica? Konec vlade Je njene. Valter First (bere). „ V prevelikej žalosti „Zarad krvave smrti svojega „ Gospoda mislim zvesto še na staro „Zvestobo in ljubezen Švicarjev. “ M e 1 h t a I. V srečnejih dneh ni tega mislila. Eeselman. Molčite! Poslušajmo! Valter First (bere). „Nadjam se, „Da studi zvestemu se narodu „Zločinstvo hudodelnikov prokletih; „Zatoraj pričakujem od dežele, „Da v pripomoč v ničem ne bo moriveem, „In da potrudi se i poskrbi, „Da izroce se maščevavnej roki, ^Ljubezni, milosti se spominjaje, „Ki jo prijemala od stare hiše „Je Rudolfove." Mnogo glasov. Milosti, ljubezni! Stau faher. Prejemali smo milost od očeta; Pa kaj prejeli smo od sina? Ali Je nam potrdil našo svobodo, Kar so pred njim storili vsi cesaiji? Je bil pravičen nam sodnik? Je bil Preganjanej nedolžnosti zavetnik? Je hotel sle poslušati, ki smo V britkosti in nadlogi k njemu jih Poslali? Nič ni storil, ečlo nič. Ko ne bi bili izkopali se Sami s pogumnim djanjem iz nadlog,. Ne bili bi mu srca omečili. — I njemu mi bi še hvaležni bili? Hvaležnosti sejal ni po teh dolih. Stal je visoko, lahko bil bi oče Narodu, ali tega hotel ni. Imel na srcu je le skrb za svoje. Sedaj žalujejo za njim naj oni, Ki so koristna jim njegova dela. V alter First. Nikar ne veselimo se njegove Nesreče, ne spominjajmo se zdaj Krivic njegovih. Bog nas tega varil Al tudi ni spodobno in dostojno, Da maščevali bi se zarad smrti Njegove, ki nam storil nikdar ni Nič dobrega, in preganjali one, Ki užalili niso nas nikddr. 193 Ljubezen hoče biti dar svoboden; Smrt razvezuje vsiljene dolžnosti! — Mi darovali njemu smo zadosti. Melh tal. Naj v tihej izbi joka cesarica I toži nebu grenke bolečine, Poglejte, k ravno temu nebu narod, Otet iz britkih sil, rokč vzdiguje. — Kdor če z očesa ljudstvu solze žeti, Z ljubeznijo mu srca mora greti. (Državni poslanec odide.) Staufa her. Kje pa je Tell? da njega z nami bi Ne bilo, ki prižgal je luč svobodi? On storil je največ, največ prebil. V njegovo hišo zdaj se napotimo I blagor, blagor rešniku vskliknimo. (Vsi odidejo.) Tilj. Tell. 13 Dragi prizor. V Tell o vej veži. Na ognjišču gori ogenj. Skoz odprta vrata se vidi na pros Hedviga. Valter. Viljem. Hedviga. Otroka ljuba, danes pridejo Naš oče! Živi so i svobodni, In svobodni smo vsi! Naš oče Oteli so deželo. Valter. Mama, bil Sem pričo tudi jaz. Pa tudi mene Ne smete zabiti. Za glavo mi Je šlo, ko merili so oče na-me, Pa nič se nisem bal. Hedviga (objame ga). Da, spet si moj ! Rodila sem te dvakrat! Dvakrat za-te Trpela sem porodne bolečine! Prebila sem — obd, obd sta moja! In danes vrne mili oče se! Mn ih (prišedši na vrata)* Viljem. Lej, mati, tam stoji pobožen brat, Gotovo te dani poprosi. 195 Hedviga. Pelji Ga noter v izbo, da ga pogostimo, Naj zna, da prišel je v veselo hišo. (Gre v hišo, pa se kmalo vrne s kupo v roči.) Viljem (mnihu). Stopite bliže, dobri mož! da vam Postreže mati. Valter, Okrepite se, Poeijte, mož, da boste mogli- dalje. Mnih (z mračnim licem, plahim očesom). Kje sem? Povejte mi, na kterej zemlji? V alter. Ste pot zgrešili, da ne veste tega? Mož, vi ste v Birglenu, na urnskej zemlji. Od kodar gre se v šebensko dolino. Mnih (Hedvigi, ki se je vrnola). Al ste sami? Al gospodarja ni Domd? Hedviga. Ne, ni ga, pričakujemo Ga ravno. — Kaj vam je, podobni niste človeku, ki donaša blagor. — Ali Bodite, kar si bode, tu vzemite! Potrebni ste. (Ponudi mu čašo.) 13 * 196 M n i h. Čeravno koprni Srce mi po krepčala, ne dotaknem Se kupe, dokler ne pritrdite — Hedviga. , Ne dotikujte se obleke moje, I ne tiščite v mč, če hočete, Da vas poslušam. M n i li. Pri plamenu tem, Ki žari tukaj gostoljubno se, Pri dražili glavah vaših detet, ki Se ju dotikam — (Zgrabi otroka.) Hedviga. Mož, kaj mislite? Od detet! Milili vi niste! Niste ne! V obleki tacej mir prebiva, v vašem Obličji ni miru. M n ih. Pod svitlim solncem Stvari nesrečneje od mene ni. Hedviga, Nesreča močno k srcu govori, Al vaš pogled zapira dušo mi. Valter (poskoči). O mati! oče! (Leti iz veže.) 197 Hedviga. * Mili Bog! Viljem (leti iz veže). Ah, oče! Valter (zunaj). Doma si zopet! Viljem (zunaj). Oče, ljubi oče! Tell (zunaj). Doma sem zopet. — Kje so naša mati ? (Stopijo v vežo.) Valter. Na pragu tu stoji, ne more dalje; Trepeče zbog strah A in radosti. Tell. O Hedviga! otrokom mojim mati! Bog je pomagal — nas ne bo več ločil Noben trinog. Hedviga (objame ga). O Tell, Tell, kako me Za tebe je bolelo srce ! (Mnih pazljivo posluša.) Tell. Zdaj Se znebi bolečin, vesela bodi. Doma sem zopet! To je moja hiša ! Stojim na svojem zopet. 198 Vilj em. Oče, kje Pa ste pustili lok? ga nemate? Tell. Ne boš ga videl več; na svetem kraji Je shranjen, lovcu več ne bode rabil. H e d v i g a. O Tell! Tell! (Umakne se in spusti njegovo roko.) Tell. Kaj te straši, ljuba žena? Hedviga, Kako — kako se vrnol si ? Ta roka — Al se je smem dotaknoti? — Moj Bog! Tell (prisrčno in pogumno). Branila vas, otelaje deželo; Dvigujem k nebu s dobro jo vestjo. (Mnih se naglo zgane, Tell ga zapazi.) Kdo je ta mnih? Hedviga. Ah, zabila sem ga! Govori ti ž njim, mene gaje groza. Mnih (se bliža). Al vi ste Tell? Ste ustrelili vi Namestnika ? 199 Tell. Da, jaz sem Tell in tega Nobenemu Človeku ne tajim. Mnih. Vi, vi tedaj ste Tell? Ali božja roka Me pripeljala je pod vašo streho. Tell (z očmi' ga meri). Vi niste mnih! Kdo ste? Mnili. Vi ste ubili Namestnika, ki vam je delal zlo, Jaz tudi sem ubil sovražnika, Ki kratil mi pravico je. — Bil je Sovražnik vaš in moj. — Deželo njega Sem osvobodil. Tell (se zgane in umakne). Vi ste — groza, groza! — Otroka! Pojdita, o pojdita! Premila žena! Pojdi, pojdi strani! ' Gorje! Vi ste — H e d v i g a. Moj Bog, kdo je? Tell. Ne prašaj! Le pojdite! Otroka tega čuti Ne smeta. — Beži daleč preč od hiše. — Ne smeš pod eno streho biti ž njim. 200 * H e d v i g* a. Gorje mi, kaj je? Pojdita, otroka! (Odide z dečkoma.) Tell (mnihu). Al vi ste vojvoda avstrijski! Vi! Al vi ste umorili svojega Gospoda, strica in cesarja! Ivan Paricida, Ker Mi dedino uzel je. T e 11. Svojega Cesarja, strica ste ubili! In vas Se zemlja nosi! Vam še solnce sije Paricida. Al poslušajte me. — Tell. Kri stričeva, Cesarjeva drži se vaših rok. — Kako ste smeli v čisto mojo hišo? Kakd ste smeli svoj obraz odkriti Poštenemu človeku, gostoljubja Zahtevati? Paricida. Od vas sem nadjal se Usmiljenja; tud vi ste maščevali Se nad sovražnikom. Tell. Gorje vam! Kako Krvavo zlobo strastnega pohlepa Po lastnej slavi smete strinjati S pravično hrambo gnjevnega očeta? Ste varovali mila deteta? Branili doma svojega svetinje? Ste svojim ohranili luč življenja? — Vzdigujem k nebu ciste svoje roke, Preklinjam vas in črno vaše djanje, Za maščevanje tirjala je mene Narava, v i ste oskrunili jo. — Nikakor nisem vam enak. — Vi ste morili, Jaz branil sem, kar mi jo uajmileje. P a r i c i d a. Me pahate od sebe, da obupam ? Tell. Ko z vami govorim, trepečem groze Preč! Nastopite strahovito pot! Ne skrunite pohištva, kjer nedolžnost Prebiva! Paricida (se okrene k odhodu). Jaz ne morem, nečem več Živeti! Tell, Vendar se mi smilite! O Bog nebeški! tako mladi ste 202 I tako plemenitega rodd; Kudolfa, mojega cesarja vnuk Stoji ubežen tu na mojem pragu Prose usmiljenja proklet, proganjan Morivee. (Pokrije obraz.) Paricida. O da jokati bi mogli, Jokali zarad moje bi nesreče, Prestrašne, grozne, jaz sem — bil sem knez. Iskala smehljajoča me je sreča, Zavrgle sojo previsoke želje. Zavist razjela mi je srce. Gledal Sem Leopolda, strica mladega V sijajnej slavi vladajočega. Pa mene, njemu ravnorodnega, Držali v strahu so, ko sužnika. — Tell. Vaš stric je moral dobro vas poznati, Da ni izročil zemelj vam in ljudstva! Vi sami z naglim, divjim, besnim djanjem Ste živa priča, da je modro storil. — Kje so krvavi vaši pomagači? Paricida. Tam, kamor gnala jih je huda vest; Od tč nasrečne zgodbe nisem videl Nikogar več. 203 Tell. AJ veste, da preganja Prokletje vas? Prijatelj vas ne sme Pod streho vzeti, vrag sme vas ubiti. Paricida. Zato ogibljem vsake ceste se; Na prag nobene koče si ne upam — Po divjih goščah in puščavah bredem, Po gorah klatim se, sam sebi strah, In lastnega obličja vstrašim se, Ko v kacej ga studenčini ugledam, če imate usmiljeno srce — (Poklekne prednj. Tell (obrne se od njega). Vstanite! P a r i e i d a. Ne, dokler mi ne podaste V pomoč rokč. Tell. Al morem vam pomoči? Vstanite! — Grozno je zločinstvo vaše, — Al človek ste — in jaz sem tudi človek; Od Tella naj ne ide nihče brez Tolažbe. — Kar je moč, storim. Paricida (skoči na noge ter ga strastno za roko zgrabi). O Tell! Kešlte dušo mi, da ne obupa! Tell. Pustite mojo roko. — Morate OcL tod. — Zasačili bi tukaj vas, Nobeden roke bi za vas ne vzdignol. Kam ste se namenili? Kje mini Kaj mi je Bog na misel dal. Potujte V deželo laško, v sveto Rimsko mesto, Tam k nogam papežu pokleknite, Spovejte se in spokorite dušo. Paricida. Pa morda izroči me maščevavcu? Tell. Kar on stori, od Boga je, trpite. Paricida. Pa kako pridem ( v nepoznano zemljo? Neznana mi je pot, pridružiti Ne upam družim se popotnikom. Tell. Povem vam pota, dobro pazite! Spustite se na reko Raj s o tje, Kjer v brzem teku izmed gor bobni. Paricida (se prestraši). Na reko Rajso? Ni šumela o Moritvi? Tell. Poleg brezden pot drži In mnogo tam razpel stoji V spomin popotnikom, ki so jih plazi Zagrebli. Paricida. Strah me ni strahov natornih, Ko tarem grozne srčne bolečine. Tell. Pokleknite pred slehernim razpelom, Kesaje hudobijo pokorite. — In ako niso vas požrli grozni Propadi, ako vam z ledenih gor Nevihta prizanesla je, stopite Na most, ki v meglo ga zavija pena, Ce ni podrl pod vašim grehom se In ako čezinj srečno prišli ste, Odprejo vam se črna skalna vrata. — Tu vlada vedua noč — stopite skoz Ta vrata in pred vami se razgrne Vesel, prijazen dol — al urno urno Tu mimo morate koračiti, Kjer biva mir, ne smete se muditi. Paricida. O Rudolf! Rudolf! Ded kraljevi! Kako Na tvojo zemljo stopil je tvoj vnuk! 206 Tell. Potem navkreber obrnite se, Na visocino svetega Gotharda, Kjer večna so jezera, ktera polni Dež izpod neba. Tam se poslovite Z deželo nemško, druga urna reka Popelje vas na ravno laško zemljo, Ki je obljubljena dežela vam. — (Mnogo rogov zatrobi pastirsko pesem) Glasovi! Urno preč od tod ! H e dviga (prileti). Tell, kje si? Naš oče gre! In ž njim v veselej družbi Zavezniki so vsi. Paricida (zakrije obraz). Gorje, Gorje! Med srečnimi ne smem prebivati. Tell. Okrepi tega moža, ljuba žena; Obilo mu daruj, ker dolga je Njegova pot i prenočišča mu Ne dd nobeden. Hiti! Bližajo se. Hedviga. Kdo je ta mož? 207 Tell. Ne prašaj, in ko pojde, Od njega preč oči obrni, da Ne vidiš, kam ga pelje pot njegova ! Paricida stopi naglo k Tellu, ali on mu z roko pomigne in odide. Ko sta oba, vsaki na svojo stran odšla, promeni se obzorišče in vidi se v zadnjem prizora vsa dolina pred Tellovo hišo in griči, ki jo obdajajo. Veliko kmetov se bliža, nekteri čez visoko brv čez Sehen. Prvi so Valter First z obema dečkoma, Melhtal in Staufaher, drugi za njimi. Ko se prikaže Tell, vsi veselo vskliknejo. Vsi. Bog živi Tella, strelca, rešitelja! (Ko prvi Tella obsipajo in objemajo, pristopita Kudenc in Berta, on objema kmete, ona objame Hedvigo. Vsi molče, le muzika se glasi z griča. Ko utihne, stopi Berta v sredo.) Berta. Rojaki in zavezniki! v zavezo Vzemite mene, prvo blaženko, Ki varstvo našla je v svobodnej zemlji. Pravice svoje hrabrim vašim rokam Izročam; al me boste varovali, Branili kakor svojo državljanko? Kmetje. S krvjo in blagom ! 208 B e rta. Tedaj svojo roko Podajam v zakon temu-le mladenču! Možii svobodnemu svobodna deva! Rudene. Prost je vsak hlapec moj od tega dneva. (Muzika se naglo oglasi; zagrinjalo pade.) -)g( I Izpravki in popravki. 1 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA r