GLASILO KRAJEVNE KONFERENCE SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA IN
KRAJEVNE SKUPNOSTI KOG
ŠT.: 29
DATUM: 1. 7. 1986
Narodni heroj in organizator upora v 1941. letu, profesor Jože Kerenčič — Janko
OB DNEVU BORCA - 4. JULIJA BOMO ODKRILI SPOMINSKO PLOŠČO JOŽETU KERENCICU
Tovariš Drago Košmrlj, upokojeni novinar in znan slovenski politik in revolucionar, je ob krajevnem prazniku na Kogu leta 1981 obujal spomine na Jožeta Kere-nčiča.
Ko odkrivamo spominsko pološčo na Kerenčičevi domačiji, objavljamo Košmrljevo predavanje, povzeto po magnetofonskem zapisu z željo, da bi mladina spoznala borbo takratne generacije za svobodo in socializem.
Drago Zabavnik
Občinski odbor ZZB NOV Ormož Krajevna skupnost Kog Tovarna "Jože Kerenčič" Ormož
VABILO
Vljudno vas vabimo na proslavo ob odkritju spominske plošče na rojstni hiši narodnega heroja Jožeta Kerenčiča.
Proslava bo 4. julija 1986 ob 10. uri na Kerenčičevi domačiji v Jastrebcih na Kogu.
Program:
—	pozdravni govor predsednika KO ZB Kog,
—	slavnostni govor — govornik bo Drago Košmrlj,
—	odkritje spominske pološče ob častni salvi voda TO,
—	kulturni program, v katerem sodelujejo učenci OŠ Kog, člani 00 ZSMS Kog, člani KD Kog in pihalna godba.
Po proslavi bomo šli v povorki na miting, ki bo na igrišču na Kogu.
Pokrovitelji proslave so Tovarna "Jože Kerenčič", "Droga" — TOZD Središče ob Dravi in Slovin — Jeruzalem Ormož.
Pridite!
Za 00 ZZB NOV
Ormož:
Vlado OŽBOLT l.r.
Za KS Kog: Milan PEVEC l.r.
Za tovarno "Jože Kerenčič" Ormož Ladislav FRIC l.r.
DRAGO KOŠMRLJ O JOŽETU KERENCICU
Zelo rad sem prišel med vas, prvič, ker me na ta kraj, na Kog vežejo tudi spomini iz davnih let pred vojno. Meni se zdi, da je letos minilo 44 let, odkar sem bil prvič in, žal tudi zadnjič na Kogu s tovarišem Jožetom, ko sem obiskal njegovo domačijo in sem obiskal njegove brate, njegovo mamo. Poteka 40 let od njegove smrti. Ne vem, če je kakšen mlajši narodni heroj v Jugoslaviji. Ne po letih, tudi po letih, ker je Jože Kerenčič razmeroma mlad končal svoje življenje, temveč mlad po stažu. 6. aprila 1941 se je začela vojna, 27. decembra seje končalo življenje Jožeta Kerenčiča. In v tem kratkem času je Jože Kerenčič napravil toliko, da je zaslužil najvišje možno jugoslovansko odlikovanje, priznanje narodnega heroja. Seveda ni bil samo tisti čas od aprila do decembra in njegovo delo v tem času tisto, kar je Jožetu Kerenčiču zagotovilo to najvišje jugoslovansko priznanje, marveč je bil, lahko bi rekli, je bilo njegovo ce-letno življenje vzor absolutne predanosti revoluciji, socializmu in pa lastnemu narodu in pa kmečkemu ljudstvu in pa nazadnje njegovemu rojstnemu kraju, ki ga je dejansko imel na najboljšem, najlepšem mestu v svojem srcu.
Ne bi mogel reči, kdaj sva se z Jožetom Kerenčičem seznanila, on je iz teh krajev, vaših krajev, jaz sem iz drugega konca Slovenije, iz Notranjske, ki je med Ložem in Ribnico. Znašla sva se istočasno v predavalnici filozofske fakultete v Ljubljani 1933 leta, vendar ne vem, če sva takrat že 1933 leta navezala tesnejše stike, poznala sva se prav gotovo, ker smo se komaj spoznavali. No, 1934 so mene zaprli in Jože Kerenčič je bil tisti, ki je pravzaprav, ko sva bila na skupnih predavanjih na univerzi, odločilno vplival na celotno mojo politično pot iz dveh razlogov.
Prvi razlog je ta, da mi je Jože Kerenčil, skupaj še s prijateljem Dragotom Hartnerjem, tistim, ki ga je tovariš Drago preimenoval kot ustanovitelja "Kričača." Z Dragom Hartnerjem sta me povabila, da sem se včlanil v akademski klub "Njiva," akademski- klub, ki je predvsem zbiral študente iz podeželja, tiste, ki se zanimajo in ukvarjajo s vprašanjem kmečke problematike. Hkrati je mogoče bolj odločilno za moje tesno prijateljstvo z Jožetom Kerenčičem, je bilo dejstvo, da smo takrat ustanovili, vsaj v Ljubljani je bil znan, tako imenovani "Zagrajski kolektiv."
Vsa študentovska Ljubljana in tudi, bi lahko rekli, vsa napredna Ljubljana je poznala ta pojem. Namreč za gradom je stala hiša, sedaj je ni več, odkar so zgradili kar-lovški most, in v tej hiši Za gradom številka 1, smo se zbirali: Jože Kerenčič, Polde Berce, Milena Petovar, Marjan Vesenjak iz Maribora, Drago Hartner iz Maribora, nekaj časa tudi Draga Nemčeva iz Maribora in pa jaz, kot edini Notranjec in smo dejansko ustanovili kolektiv in zakaj? Ker smo bili vsi siromašni in revni z malo denarja, vendar z velikimi hotenji in smo si sami ustvarili tako sožitje, da smo z najbolj skromnimi sredstvi, lahko najbolj človeku primemo živeli, ker smo si organizirali lastno prehrano.
Milena Petovarjeva je kuhala, mi smo zbirali sredstva, hodili na trg, prinašali od kjer smo mogli, hrano in smo tako živeli nekaj let kot kolektiv. Vendar, ne bi se splačalo govoriti o tem kolektivu, v katerem pa smo bili še na-
znotraj razdeljeni, še bolj po svojih študijskih nagnjenjih, oziroma po fakultetah, katere smo študirali. Vsi drugi, razen naju s tovarišem Jožetom, so bili slušatelji tehnične fakultete, rudarsko—tehnične, elektrotehnične. Samo midva sva bila filozofa, študirala vsa pedagogiko, zato, ker sva oba prišla iz učiteljišča na univerzo in kot absolvent učiteljišča takrat nihče ni mogel študirati nič drugega kot samo pedagogiko na filozofski fakulteti.
In tako smo po teh nagnjenjih študijskih, razdelili tudi sobe in tako sva z Jožetom Kerenčičem od 1935 leta pa vse dokler je bil Jože v Ljubljani do 1937 ali 1938, ko sem jaz tudi odšel k vojakom, pozneje nismo več, smo odšli vsak na svojo stran, se pravi več kot 2 leti sva z Jožetom stanovala v isti sobi, imela posteljo do postelje, študirala iste stvari na univerzi, on je bil za spoznanje pri-dnejši od mene in je prej končal študij, kot sem ga sam, in kar je najbolj važno in v tem mislim, daje pomen tega "Zagrajskega kolektiva" in ne samo za nas in samo za moje spomine in za spomine tistih naših tovarišev, ki smo študirali skupaj, ampak zaradi tega, ker je ta naš "Zagrajski kolektiv" dejansko opravljal tudi zelo, ne bom nič pretiral in nobene samohvale ne bo, namreč, da je veliko politično funkcije ta "Zagrajski koletkiv" opravil iz več razlogov:
prvič, dejansko je in dejstva so, dokumenti obstajajo po katerih je bil Jože Kerenčič tisti, kije takoj po prihodu na univerzno v Ljubljano tako rekoč, vnovič vzpostavil in dal popolnoma drugačno napredno vsebino zelo pomembni študentovski organizaciji, akademskemu klubu "Njiva."
Jože Kerenčič je bil tisti, ki je že 1934 leta pripravil poseben program dela, on je bil tisti, ki je organiziral napredne levičarske študente, da so se vključili v napredni klub "Njiva," on je izdelal pravila temu kljubu in je bil duša tega kluba, ki je odigral zelo pomembno politično vlogo na univerzi in tudi zunaj univerze. V tem klubu "Njiva" so pravzaprav dozorevali mnogi poznejši kadri, ki so bili bodisi kot člani Osvobodilne fronte, bodisi kot pomembni predstavniki v raznih strujah v političnih gibanjih v Osvobodilni fronti in tudi v partizanskem gibanju. Za gradom smo si zelo podrobno razdelili naloge in funkcije. Meni je bila dodeljena naloga, da delujem v Zvezi kmečkih fantov in deklet in sem bil sourednik "Grude" in sem bil hkrati tudi, bi rekli, tajnik Zveze kmečkih fantov in deklet. Milena Berce je delovala v gospodinjski šoli — politično. Jože Kerenčič je bil tisti, najbolj važno nalogo.
On je bil tisti, ki je bil duhovni vodja celotnega agrarnega kluba "Njiva" in, ki je bil duhovni vodja našega "Zagrajskega kolektiva." Nešteto dni in večerov smo preživeli skupaj, predebatirali celotno notranjo situacijo, mednarodno situacijo, nikdar pozneje nisem mogel zaživeti v taki skupini, ki bi znala vzpostaviti take medsebojne odnose, kot smo jih mi, mladi študentje levičarji Za gradom št. 1.
Mi smo drug drugemu vedno pomagali, če je bil kdo v stiski, če je bil bolan, če mu je šlo kaj narobe, hkrati smo bili drug do drugega vedno odkriti in kritični in vem, da smo na sestankih vedno obravnavali vsako našo akcijo na
NOVICE
3
univerzi, vse naše delo, in Jože Kerenčič je bil tisti, kije meni zelo pomagal pri mojem delu v Zvezi kmečkih fantov in deklet, ker je on dosti bolje od mene poznal problematiko kmečkega življenja in poznal tudi problematiko tistega dela Slovenije, torej Štajerske, kije bila meni malo manj znana.
Poleg tega je treba vedeti, da je bil Jože Kerenčič tudi pobudnik in organizator široke študentovske akcije povezovanja s kmečkimi množicami. In v tem smislu lahko rečem, da je bilo delo Jožeta Kerenčiča in ob njem tudi vseh nas, ki smo delovali, nekateri bolj, nekateri manj v agrarnem klubu "Njiva" in nas, ki smo bili z njim Za gradom številka 1 "Zagrajski kolektiv," daje pravzaprav vse tisto delo, ki je bilo opravljeno in Jože Kerenčič je bil neumoren. Vi se spomnite tistega, kar je bilo v Ljutomeru leta 1935, vendar mnoge stvari so že šle v pozabo, ker je bilo to zelo konspirativno delo in dostikrat, čeprav smo bili še tako prijatelji in odkriti med seboj, čeprav sva z Jožetom spala v isti sobi 2 leti, pa so marsikatera opravila, njegova ali pa morda tudi moja, ampak veliko bolj njegova, bila taka, da jih zaradi konspiracije ni smel zaupati niti svojemu najboljšemu prijatelju, vendar vem in je znano, da je skupina okrog Jožeta Kerenčiča, pozneje smo se povezali še z Janezom Marentičem Belokrajncem, ki je bil član CK Slovenije takrat, da je taskupina opravila veliko povezovalno delo, ne samo na Štajerskem, ne samo tu v vašem kraju, s kmečkim življenjem, s kmečkimi množicami, ampak, da je naše delo seglo od Notranjske do Gorenjske, do Češnjice tja v Dolenjsko in Belo Krajino. Nešteto sestankov se spomnim, ko je imel Jože Kerenčič in zlasti še Marjan Vesenjak, zlasti še z drugimi političnimi skupinami: z Lončerjevo skupino, Krajnče-ijevo skupino, sodelovali smo in iskali stikov pri formiranju splošne ljudske fronte tudi s slovensko skupino Ma-čkovcev, vendar proti temu smo bili vedno, da bi se pridružili Mačku, ampak smo hoteli, da bi slovensko kmečko gibanje bilo vedno samostojno in, da bi vedno izhajalo iz lastnih interesov slovenskega človeka, zlasti pa slovenskega kmečkega človeka.
Delež Jožeta Kerenčiča, ne govorim zato, ker sva bila prijatelja, niti ne govorim zato, ker je narodni heroj, ampak zaradi tega, ker so to dejstva, delež Jožeta Kerenčiča je bil velik zlasti zato, ker je bil on med nami tisti, ki je to svoje in naše delo, najbolj znanstveno utemeljeval. On je bil med nami tisti, ki je najgloblje poznal situacijo in tisti, ki je tudi najbolj dosledno resno in predano študiral slovensko problematiko. O tem pričajo njegova dela, njegove analize posestništva v jeruzalemskih goricah in razne druge njegove študije.
Lahko bi trdili, daje v tistem času, predvojnem času, bil Jože Kerenčič tisti, ki je najbolj globoko dojel in spoznal celotno problematiko slovenskega kmečkega človeka. In če bi hoteli reči, v čem bi bila največja njegova zasluga, neizbrisna njegova zasluga, potem bi rekli, da je viden njegov delež pri tistem velikem opravilu, ki je odločilno vplivalo na poznejši tok in razvoj celotnega položaja in stanja v Sloveniji, zlasti pa se je pokazalo ob začetku vojne in snovanju OF, namreč, daje bil Jože Kerenčič toliko dalekoviden in toliko je poglobljeno znal procese takrat v slovenski družbi ocenjevati, da je opravil tisto potrebno delo približevanja kmečkih množic k osnovnim ciljem ki so bili zapisani v politiki partije.
In v tistih časih, sam Edvard Kardelj je v raznih svojih delih razložil, kako je partija od 1934 leta, se pravi v tistem obdobju, ko se začenja politika, oziroma politično delo Jožeta Kerenčiča na ljubljanski univerzi, se začela otresati, se pravi partija začela otresati sektaških po-
gledov in je sprevidela, da samo v tesni povezanosti z ljudskimi množicami bo lahko uresničila svoje cilje. In povezava partije z kmečkimi množicami in delo pri osve-ščanju kmečkih ljudi, pri odkrivanju položaja, v katerem so in pri kazanju poti izhoda iz težavnega položaja, v katerem je živel kmečki človek, vse to je pomemben delež, velik delež pri tem ima Jože Kerenčič. Zato bi lahko ugotovili, da ni naključje, da ni samo od sebe prišlo tisto, kar je bilo potem stvarnost slovenska 1941 leta, se pravi nastanek in širitev OF, se pravi vznikanje, čaprev v zelo težavnih razmerah in okoliščinah, partizanskega gibanja, ki je zajelo pretežni del slovenskega naroda.
Jože Kerenčič seje pokazal tu kot skrajno dosleden borec. Takega, ki so redko posejani bili celo v tistih časih, ki pa skoraj v sedanjih časih bi jih težko iskali, ker so pač drugačne razmere. On je ostal na svoji zemlji tudi ob spoznanju kakšne vse nevarnosti mu grozijo. Doseldno, do kraja s svojim ljudstvom, pa četudi smrt zaradi tega.
In to njegovo zadnje pismo je bilo objavljeno, ki je znano, samo po sebi, ko je pravzaprav njegove zadnje besede domačim in pa hčerki, izražajo tisto njegovo trdnost revolucionarja, ki ni, niti obupal, niti klonil pred neizprosnostjo, ki se mu je kazala. Istega dne, ko je padel, ko je umrl, je napisal to poslovilno pismo. Če bi hoteli označiti Jožeta Kerenčiča, kot človeka, potem bi lahko rekli naslednje: prvič: govoril bom o svojih vtisih, o tistem, kako sem ga jaz poznal in kako sem gledal na njega in kaj sem sam videl na njem, namreč dejstvo, da je on kot še zelo mlad, ko je prišel kot mariborski učiteljiščnik v Ljubljano na univerzo, da se je pokazal, kot izredno teoretično in politično zgrajen. Veliko bolj kot drugi.
On je že takrat leta 1934, lahko rečemo, imel pred seboj čisto jasne cilje. Vedel je kam gre smer, vedel je kakšna je njegova naloga in vedel je tudi, daje čas tak, da zahteva od revolucionarja vse, se pravi, da mu je boj za nov družbeni sistem, boj proti krivicam, boj za boljšo prihodnost svojega naroda in svojega ljudstva, poglavitni cilj, poglavitna naloga, kateri mora podrediti vse drugo. Velikansko osebno herojstvo se kaže v tem. Jože Kerenčič je imel rad svojo ženo, je imel rad svojo družino in, ki je imel rad svojega otroka in, kije vedel, da bo mogoče moral žrtvovati vse to, vendar mora ostati pokonci mož in mora do konca izpolniti svojo nalogo, ki si jo je prostovoljno zastavil od tistega trenutka, ko je začel spoznavati svet in spoznavati njegove krivice in, ko je začutil v sebi silo, ki ga je gonila k temu, da se vključi v boj za odpravo teh krivic. Jože Kerenčič nikdar ni omahoval na tej poti. Drugo: Jože Kerenčič ni bil samo, kot bi rekel v današnjem smislu, politični aktivist, on je bil tudi kot človek izredno zahteven in strog do samega sebe. Mi smo se vsi od njega učili natančnosti, predanosti in žrtvovanja v delu.
On si je znal razdeliti čas in je vsako svojo nalogo zelo resno vzel. Spomnim se, da smo prav v taki štimungi dejansko lepo delo opravljali im morda se je zgodilo, enkrat na mesec, da smo si privoščili kakšen majhen izlet ali kakšen obisk v gostilni, drugače pa je bilo naše delo namenjeno resnemu študiju in tudi resnemu političnemu delu. Drugo, kar je treba še povedati, ko govorimo o Je-žetu Kerenčiču, je pa to, da je okupator s tem, da je upihnil njegovo življenje, slovenskemu narodu, lahko preprečljivo ugotavljamo, odvzel enega pomembnih njegovih umetnikov, ustvarjalcev pisane besede.
Danes mi je še vedno v živem spominu, kako mi je pokazal prve osnutke njegove znane črtice ali povesti "Mati
4
NOVICE
išče mojstra." Še danes mi je pred očmi tisti del, na katerem sva se zlasti ustavila, ko mati pripelje sina pred vrata krojača in zasliši tam, kako pretepa vajenca in kako zbežita. In še danes imam pred očmi njegovo drobno ali zelo čitljivo pisavo, s katero je napisal to in mnoge druge stvari in jih objavljal v "Ljubljanskem zvonu" in drugod. Jože Kerenčič je imel velike načrte in te načrte, včasih, ko sva pred spanjem govorila, mi je razkladal, kaj vse bi bilo treba napisati, kakšni vsi problemi so, zlasti v kmečkem življenju, ki bi moral socialni pisatelj obdelati, jih umetniško navdihniti in s tem dvigniti iz anonimnosti slovenskega kmečkega človeka. "Mati išče mojstra," je tanka knjižica, drobna povest, vendar tudi če jo zdaj po 40 in več letih, odkar je bila napisana, vzamemo v roke, nam zmeraj še z vso svežostjo odkriva v njej Jože Kerenčič, tudi kot umetnik.
Se pravi, če bi hotel zaključiti spomine ob 40 letnici smrti Jožeta Kerenčiča bi lahko rekli, da je z njim vaš kraj in ne samo vaš kraj, ampak Slovenija dobila izredno pomembno zrelo predano osebnost, ki je žal prezgodaj odšla, vendar je Jože Kerenčič kot politični delavec, kot delavec partije, kot revolucionar in kot umetnik ustvaril toliko in dal toliko vrednega in toliko trajnega, da za-
služi, da njegov spomin, ne samo med vami, temveč tudi med slovenskim ljudstvom, ne ugasne.
In naj vam na koncu povem še to, da so v Ljubljani na Prulah, se pravi v tisti krajevni skupnosti, kjer je deloval naš "Zagrajski kolektiv," postavili pred 3 tedni spomenik vsem padlim žrtvam fašizma in iz tiste krajevne skupnosti in na tistem spomeniku so zapisana tudi imena: Jože Kerenčič, Milena Berce, Polde Berce, Marjan Vesenjak, se pravi 4 člani "Zagrajskega kolektiva."
Moja dolžnost je, pred spominom vseh tovarišev in prijateljev Jožeta Kerenčiča, da po svojih močeh skušam obujati spomin nanj in poskušam tudi povedati in prikazati, kaj vse je bil in kakšen je bil vaš rojak Jože Kerenčič.
Mislim, da je na mestu, če ob tem trenutku se poklonimo njegovemu spominu in rečemo: Slava mu!
Slava Jožetu Kerenčiču!
KOGOVC ANI!
4. JULIJA IZOBESIMO ZASTAVE! OKRASIMO POSLOPJA IN OKOLICO NAŠIH HIŠ. NA PRIREDITEV PRIDEMO PEŠ.
KOG BO OBISKALA MNOŽICA GOSTOV, POKAŽIMO JIM NAŠO GOSTOLJUBNOST!
4. julij — dan borca v očeh pioniija
4. julij je dan borca. Prvi organizator vstaje na Kogu je bil Jože Kerenčič, po katerem se imenuje tudi naša šola.
Za njim so v akcijo stopili tudi drugi Kogovčani. Med vojno so ljudje veliko pretrpeli in za svobodo dali tudi svoja življenja. O tem pričajo danes mnogi spomeniki in spominske plošče. Takšno spominsko ploščo bomo odkrili tudi letos 4. julija na Kerenčičevi domačiji. Pionirji jo bomo sprejeli za svojo in zanjo tudi skrbeli. Pripravili bomo tudi kulturni program.
Mi pionirji spoštujemo borce. Z njimi se srečujemo na srečanjih ob proslavah, najbolj pa nam vsako leto ostane v spominu sprejem kurirčkove torbice. Hvaležni smo jim za svobodo, ki so jo priborili v težkih vojnih časih.
Tanja Kos pionirka predsednica na OS narodnega heroja Jožeta Kerenčiča Miklavž pri Ormožu enota COŠ Kog
NOVICE
5
ZAKLJUČNI RAČUN IN FINANČNI PLAN ZA LETO 1986 KS KOG
PRIHODKI:
1.	prenesena sredstva 1984
2.	kraj. samoprisp. iz OD
3.	kraj. samoprisp. od upokoj.
4.	kraj. samoprisp. iz kmetij
5.	kraj. samoprisp. od obrti
6.	prisp. iz doh. OZD 0,5 %
7.	dotacija iz proračuna DPS
8.	prih. od SIS (OKS.TTKS)
9.	prih. od pokopališča
10.	prih. od najemnin
11.	prisp. po pog. za telefon
12.	prisp. za vodovod
PRIHODKI SKUPAJ:
ODHODKI:
1.	vračilo sredstev za telefon
2.	komun. stor. za vzdr. cest
3.	pisarniški material
2.484.392,40 1.931.703,232.616,986.468,50 17.151,281.069,581.635,30.000,19.000,36.950,12.783,80 376.500,6.986.268,70
644.696,1.459.615,49.429,50
4.	prisp. za skup. račun.	137.875,—
5.	osebni doh. s prispevki	83.127,6. potni stroški	11.000,7. delo po pogodbah	83.839,8. stroški SDK	23.559,50 9. zavarovalna premija	4.962,50
10.	amortizacija	172.691,50
11.	vzdrž. in oprema dvorane	152.696,50
12.	športni objekti	g.541 ,—
13.	vzdrž. pokop, in veže	92.020,14. električna energija	19.093,—
15.	kurjava	35.358,50
16.	dan star. občanov	27.565,17. Dedek Mraz	6.511,18. krajevni praznik	19.300,19. izgradnja vodovoda	179.60l'-20. stroški SLO in DS	184.668,21. dotacija GD Kog	300.000',-22. adap. zgradbe - Lačaves	781.080,23. drob. inventar in oprema	716.450,—
SKUPAJ ODHODKI:	5.195.017,31.12. 1985 ostanek sredstev din	1.791.251,70
Finančni plan in plan investicij za leto 1986
KS Kog načrtuje v letu 1986 8.900.000,- din prihodkov (krajevnega samoprispevka 4.500.000,—). Največ sredstev bo šlo za obnovo ceste Lačaves — Vuzmetinci in za vzdrževanje krajevnih cest.
Asfaltiranje ceste Lačaves — Vuzmetinci
Na podlagi sporazuma o planu razvoja 1986 — 1990 sprejetega na zboru krajanov 26. 11. 1985 in referendumskega programa, je cestno komunalna skupnost z izvajalcem, cestnim podjetjem Maribor pričela z obnovo in asfaltiranjem ceste Lačaves — Vuzmetinci. Predračunska vrednost znaša 42,000.000,- din. Obveza sofinanciranja za KS Kog je 7,000.000,- din in za KS Miklavž 6,000.000,- din, ostalo financira cestno-ko-munalna skupnost. Krajevna skupnost bo iz svojih sredstev poravnala 5,000.000,- din, ostalo bomo zbrali po pogodbah s krajani.
Pričakujemo, da bo vsako gospodinjstvo prispevalo določeno obremenitev, tembolj, če se zavedamo, da so krajani KS Miklavž pripravljeni sofinancirati 6,000.000,— din, čeprav nimajo takšnega interesa za ureditev te ceste kot jo imamo Kogovčani.
Krajanom Miklavža vsa pohvala za izkazano solidarnost!
Sklepi sveta skupščine KS Kog
Objavljamo nekaj važnejših sklepov skupščine in sveta KS Kog:
1.	Gasilsko društvo Kog opravi brezplačno prevoz mrliča od doma do mrliške veže z gasilskim avtomobilom vseh krajanov, ki umrejo doma.
2.	Novak Dušan se sprejme v delovno razmerje za polovičen delovni čas (91 ur mesečno) na delovno mesto grobarja. Grobar opravlja naloge, ki mu jih naloži svet KS, zlasti pa: vzdružuje pokopališče, opravlja pokope, čisti javne površine in zgradbe ter vzdržuje ceste. Za delo sprejema minimalni, z zakonom zajamčeni OD.
3.	Izvrši se pregled razporejenih v štab in enote civilne zaščite, ažurirati razporeditev, organizirati usposabljanje in opremljanje članov CZ.
4.	Na pokopališču ni dovoljen noben gradbeni poseg (izdelava okvirjev, nagrobnih spomenikov) brez soglasja KS. Vsako takšno delo je potrebno prijaviti upravljalcu pokopališča (KS), katera zadolži grobarja da je prisoten pri delu.
5.	V skladu z 19. členom odloka o pokopališkem redu v občini Ormož se morajo leta 1986 skleniti z najemniki grobov najemne pogodbe.
6.	Krajani morajo dosledno upoštevati navodila o pogrebnih svečanostih.
7.	Komisija za komunalno gospodarstvo mora spremljati izvajanje odloka o upravljanju in vzdrževanju krajevnih cest, kršitelje je potrebno prijaviti sodniku za prekrške.
6
NOVICE
V času od 10. 7. do 15. 7. bo komisija pregledovala vzdrževanje krajevnih cest (premostitev s kanali, ograje, grmičevje, obračalni pasi na krajevni cesti, zasipavanje obcestnih jarkov zaradi vode), delo bo opravila KS na
stroške lastnika, kršitelji bodo prijavljeni sodniku za prekrške.
Zaključni račun in sklepe zbral in uredil Janko Klanjčar
OB DNEVU CIVILNE ZAŠČITE
RAZMISLEK...
20. junija praznujemo dan civilne zaščite. Civilna zaščita se je v minulih štiridesetih letih razvila v dobro organizirano, usposobljeno, dokaj dobro opremljeno in predvsem uspešno obliko delovanja v sistemu splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.
Tudi na Kogu imamo dobro pripravljene ekipe, posebno ekipo prve medicinske prve pomoči, ki se je udeležila VII. občinskega tekmovanja pri Tomažu.
Ekipa v sestavi: Jožica Pokrivač, Irena Horvat, Gizela Pukšič, Marija Ivančič, Anica Kos, Julijana Keček in Majda Dogša se je uvrstila na 4. mesto med 16. ekipami.
Iskreno čestitamo!
Ivan Mlinaric poveljnik CZ v KS Kog
Mnogi, ki jih je pot zanesla na naš prelepi Kog, so bili nadvse presenečeni nad urejenostjo parka v okolici šole in cvetjem ob šolski avli.
Toda, kaj smo opazili? Zadnje čase nevestni vozniki uničujejo nasade vrtnic, podirajo razstavljene lesene dele starih predmetov. Celo lončki cvetja izginevajo. Ne mislim, da so to le naši domači ljudje. Mislim, da so ti od drugod, ker vedo, da se tako daleč ne bo prepoznalo ukradeno cvetje. Skrbimo vsi skupaj, da se to ne bo več ponovilo in da ohranimo okolico šole takšno kot je bila — v veselje in ponos nas vseh.
Anica Pevec
TOZD"GOSAD" SREDIŠČE OB DRAVI
V	ŽIVILSKIH TRGOVINAH VAM NUDIMO VLOŽENE GOBICE IN ŠAMPINJONE, KONZERVIRANE VRTNINE, MEŠANICE SLADKORJEV ZA POSIP, DOMAČE ČAJE IN ZAČIMBE.
ODKUPUJEMO VSE VRSTE ZDRAVILNIH ZELIŠČ, SVEŽE IN SUHE GOBE TER RAZNE GOZDNE SADEŽE.
V	KOOPERACIJI ORGANIZIRAMO PROIZVODNJO VRTNIN IN VZGOJO GOB - ŠAMPINJO-NOV.
NOVICE
7
"Novice" so bile ustanovljene na skupni seji K K SZDL Kog in KS Kog dne 1.12.1978. Prva številka je izšla 5.12.1978. Odgovorni urednik: Milan Pevec; uredniški odbor: Drago Zabavnik, Janko Klanjčar, Branko Zadravec, Valerija Kolarič in Vera Zabavnik. Naklada 350 izvodov. Oblikovano in razmnoženo: Čemel — Rogina, Radizel 21. Izhaja priložnostno. Po mnenju republiškega sekretariata za
informacije je glasilo oproščeno temeljnega davka.
8
NOVICE