"Authorized as second class mail, Post Office Department, Ottawa"
BOJ PROTI PREOSTANKOM FAŠIZMA — PROTI ČRNI REAKCIJI — JE BOJ ZA MIR IN
VARNOST V SVETU!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto ................-..... $3.00
Za pol leta---------------------------1.75
• -J- •	V . . .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV		V . . .	
Let. 4. št. 174.		Cena 5 c.	TORONTO, ONTARIO WEDNESDAY, AUGUST 7TH, 1946.	Price 5c.		Vol. 4. No. 174.
SLOVENSKO PREBIVALSTVO CONE A ODKLANJA NOVE LJDDSKOŠOLSKE KNJIGE
Trst — (Tanjug) Zavezniška vojaška uprava v coni A je začela v zadnjih tednih, tik pred zaključkom šolskega leta, razdeljevati nove slovenske šolske knjige za ljudsko šole. Slovenski otroci pa so si že sami preskrbeli svoje šolske knjige, in sicer "Našo besedo" in "Svobodna pota", ki jih je izdal šolski oddelek PNOO-ja za Slovensko Primorje in Trst, ki jih pa ZVU (Zavezniška vojaška uprava) noče priznati kot šolske knjige.
Slovenski otroci in njihovi starši so se na svoje slovenske knjige tako navezali, da nočejo pod nobenim pogojem sprejeti novih vsiljenih knjig. Žene-matere iz Vo-
Uspešen Slovenski Dan v
Tukaj se je vršil zadnjo nedeljo "Slovenski Dan", ki ga je priredil najnovejši odsek Zveze Kanadskih Slovencev. Na prijaznem prostoru pri "Jacola Mine", so se zbrali Slovenci in Slovenke iz Malartic-a, Val D'Orja in bližnje okolice, ki so tako v veseli družbi manifestirali svoje narodno rodoljub je napram svojim bratom in sestram v stari domovini. Nekoliko rojakov iz Norande in Kirkland Lake, se je tudi vdeležilo, posebno pa so se vdeležili sobrati Hrvati in Srbi.
Pestrost programa je bil okrašen z velepomembnimi napisi na mizah. Na srednji mizi se je videl napis "Naš Trst", zatem na drugih Tržič, Beljak, Gorica in pa v sami sredini Ljubljana. Ko je bila zabava v najlepšem teku sta nastojila kot govornika, urednik Edinosti, Jurij Matešič in major jugoslovanske armade, sedanji svetovalec poslaništva v Ottawi, Branko Vukelič. Bila sta navdušeno pozdravljena z strani vdele-žencev in posebno v teku govora, ko sta na poseben način orisala mednarodni položaj in stanje stvari v Jugoslaviji.
Opis o Slovenskem dnevu v Val D'Orju priobčimo v prihodnji izdaji tega lista.
gerskega pri Gorici so vrnile o-krajnemu guvernerju ZVU šolske knjige, ki jih je pred nedavnim sam prinesel v šole. V pismu mu odgovarjajo, da mu vračajo knjige, ker ZVU noče priznati knjige Naša beseda, ki nima nobene politične vsebine, temveč le na prvi strani sliko maršala Tita.
Ista zavezniška oblast je rekve-rirala po nalogu odgovornega zavezniškega oficirja za stanovanja v Trstu, vilo, kjer je sedež Glavnega -odbora SIAU za Julijsko Krajino. Zaradi te rekvezicije je tajnik Glavnega odbora tov. Lau-renti takoj protestiral pri odgovornem zavezniškem oficirju, ki se je izgovarjal, da je odvisen od tržaškega guvernerja polk. Smu-tsa, ta pa se je zopet izgovarjal na odgovornega oficirja za stanovanja. Tov. Laurentiju so tudi odgovorili, da nimajo namena dati Glavnemu odboru SIAU (Slovensko - Italijanska Antifašistična Unija) v zameno za vilo drugih prostorov, češ, da organizacija SIAU itak ni potrebna, ker opravlja vse posle 13. zavezniški korpus.
Sistem zapadne demokracije je sistem, ki stopnjuje z ukrepi proti narodnih in proti delavskim interesom, vedno opravljeno delo v belih rokavicah. Namreč kdo bi mogel sploh zamisliti, da se z tem trikom odpravlja organizacija, ki jo je ljudstvo organiziralo in je to edina njegova za-slomba proti opravilom poslov v belih rokavicah.
moiiOTOv ooiiocno
SKLEPOV VELIKIH
SIL
t AMERIŠKI ŽDRNALIST POBIJA LAŽI DA SE V JUGOSLAVIJI PREGANJA VERO
TRŽIČANI ZAHTEVAJO PRIKLJUČITEV K JUGOSLAVIJI
Trst — Prebivalstvo Tržiča in bližnjih vasi v Furlaniji na levi | strani Soče, je poslalo jugoslovanski delegaciji resolucije v katerih zahteva priključitev k Jugoslaviji. Resolucije so lastnoročno podpisane od vseh prebivalcev in izročene jug. delegaciji, da jih predloži mirovni konferenci.
V resoluciji med drugim je navedeno tudi tole: "Od samega začetka fašističnega režima, fašistična Italija je z vso brutalnostjo nastopila proti nas zaradi našega antifašističnega prepriča-
Tretji dan zasedanja mirovne konference je podal obširen in historijske važnosti govor, sovjetski minister za zunanje zadeve in načelnik sovjetske delegacije, Vječeslav Molotov. V svojem govoru je navedel resna dejstva, ki so pred Združenimi narodi in sicer da se doseže pravilen sporazum v smeri trajnega in pravičnega miru ter poravna storjene napake po prvi svetovni vojni.
Toda Molotov je hkrati opozoril na omaTiovanje pred temi problemi in zlasti v kolikor se tiče kazni agresorjev ter vojnih zločincev. Dejal je: Sovjetska zveza se zaveda rezultata zmage Združenih narodov, ki so jo izvojevali edino v skupni in vzajemni pomoči nad silami fašizma. Prav zaradi tega dejstva je končno pravilno in pravično, da mirovna konferenca sprevidi te dejstva, da sprejme sklepe in dodeli plačanje vojnih reperacij državam, ki so bile tako strašno prizadete z vojno, ki jo je povzročil nemški in italijanski fašizem. Reparacije je treba odplačati ne samo delno, kakor se zdi primerno posameznim zastopnikom, kateri omahujejo pred dejstvi ob določanju kazni agresorjev in vojnih zločincev, ampak polna odplačitev in poravnanje napak storjenih po prvi svetovni vojni. To se nanaša na fašistične države in njihove sateli-tete.
Nadalje, Molotov je predočil konferenci nevarnost prenovljenih fašističnih elementov. Posebno je ukazal na fašistični režim generala Franka v Španiji, ki je bil postavljen z pomočjo Hitlerjevih in Musolinijevih bajonetov, kateri pa kakor razvidno daja zaslombo
fašističnim zločincem v Španiji. Čas je skoraj že davno pretekel, da Združeni narodi podvzamejo odločne mere proti fašističnega režima v Španiji in tako zavarujejo ostalo Evropo in narode pred ponovitvijo agresije preoblečenih fačističnih ostankov.
Na konferenci je govorila delegacija FLRJ. Edvard Kardelj načelnik jugoslovanske delegacije je odločno zavrnil sklepe ministrov za zunanje zadeve v Parizu, ki določajo "internacionalizacijo Trsta in pa sramotni koridor, ka-
nja."
V resoluciji so navedeni številni primeri, ki kažejo, kako velike žrtve je doprinašalo prebivalstvo Tržiča ter ostalih vasi. Značilno je, da so prav tako storili prebivalci bližnjih italijanskih vasi, ki so v tem kraju pomešane z vasi slovenskega naroda.
Dr, štampar predsednik MO zdravja
Pred nekaj dnevi na zdravstveni konferenci Združenih narodov je izvoljen jugoslovanski predstavnik Dr. Andrija Štampar za predsednika začasnega odbora Mednarodne Organizacije za zdravje.
Dr. štampar je v mednarodnih krogih znan kot posebni veščak glede problemov narodnega zdravja in je upati, da bo z svojimi velikimi izkušnjami kot predsednik te organizacije doprinesel k rešitvi velikih nalog, ki so pred njo.
Dr. štampar je rojen v Hrvatski leta 1888 in je izvršil zdravstveni pouk na Dunaju 1918 leta. Od tega časa je delal kot zdravnik v različnih bolnicah. 1931 leta je prišel v Združene države kot gost Rockefellerjeve ustanove, ter 1932 leta na poziv kitajske vlade in tedanje Lige Narodov, je odšel na Kitajsko kjer je ostal do 1936 leta. Ostal je v Ženevi pri Ligi Narodov do 1937 leta. Napisal je mnoge knjige na polju narodnega zdravja.
Ceneč velike sposobnosti dr. Štampar, vlada FLRJ ga je poslala kot delegata Jugoslavije na zasedanje Sveta Združenih narodov za socialne in ekonomske probleme.
teri spreči slovenskemu narodu in Jugoslaviji izhod na Jadransko morje". Kardelj je v imenu jugoslovanske vlade odločno predložil njeno stališče ,to je ,da se Trst in del Julijske Krajine povrne Jugoslaviji, kot državni, ki se je borila na strani velikih zaveznikov. Samo mesto Trst naj bi bilo svobodna luka za obmejne in srednjeevropske države kot avtonomna sedma republika Federativne Ljudske Republike Jugoslavije.
Konferenca se še vedno bavi z vročo debato o načinu glasovanja pri sklepih, kateri naj bi bili veljavni. Medtem ko Sovjetska zveza, Jugoslavija, čehoslovaška, Poljska, Ukrajina, Beloruslja zagovarjajo kot veljavno dve tretjini večino, zastopnik Avstralije, kateri je v tem oziru načelnik za-padnega bloka, zagovarja enostavno večino kot veljavno pri glasovanju.
....Montreal — Pred nekaj dnevi se je povrnil iz Evrope ameriški žurnalist, Milen Stettin, kateri je ob tej priliki podal naslednjo izjavo dopisniku montrealske Ga-zette:
" Niso resnična poročila, ki trdijo, da se v Jugoslaviji ubija duhovnike in preganja katoliško vero."
"Nekateri duhovniki, ki so po osvoboditvi obsojeni na smrt, niso obsojeni za to, ker so duhovniki ampak za to, ker so skupaj z vstaši izvajali najstrašnejše zločine nad narodom. Med tem je v Jugoslaviji popolna svoboda verouka in cerkvenih obredov. Vsakdo ima pravico na svoje verske nazore. Cerkev pa tudi lahko kritizira politiko ljudske oblasti in ako je kritika konstruktivna, se upošteva."
Omenjeni dopisnik je prisostvoval obravnavi proti izdajalcu Draži Mihajloviču in ostalim. O razpravi pravi naslednje:
"Obsodba, ki je izrečena nad
Mihajlovičem, je pravična, kar potrduje razpoloženje narodov Jugoslavije, ter mnogi z katerimi sem se pogovarjal."
Stettin posebej odobrava agrar-reformo v Jugoslaviji, kjer so kmeti dobili zemljo razdeljenih veleposestev in so resnični gospodarji svojega imetja. Nihče v Jugoslaviji, pravi Stettin, ne more imeti več kot 35 akrov zemlje, kar je nekaj več kakor pa more sam obdelati. Veleposestev ni več, iz katerih bi veleposestniki črpali velike dohodke. Jugoslavija je povsem drugačna kakor pa je bila pod upravo bivših režimov. Ta dopisnik meni, če tudi v Jugoslaviji zaenkrat ni mogoče misliti na življenski standart v primeru Združenih držav, vendar se pa opaža zboljšavanje na vseh področjih narodne ekonomije in gospodarstva. Vlada je sprečila inflancijo in črnoborzijanstvo, in se danes živi boljše v Jugoslaviji, kakor pa v kateri drugi državi na Balkanu.
V v
DR. BEBLER PODAL STALISCE JUGOSLAVIJE PO VPRAŠANJU TRSTA
Pariš: — Dr. Aleš Bebler pomočnik ministra zunanjih zadev F.L.R. Jugoslavije je podal na seji specijalne komisije Svetoval-stva ministrov zunanjih zadev, katera se je vršila 18. julija — stališče Jugoslavije po vprašanju statusa Trsta.
V uvodu svojega govora je dr. Bebler naglasil, da bi odklonil vsaki nesporazum, da intervencija Jugoslovanskega delegata pred to komisijo, nikakor ne pomeni, da Jugoslavija sprejema odloke zunanjih ministrov 4 velikih sil po vprašanju Trsta in v obče o novi meji med Jugoslavijo in Italijo.
Zatem je Dr. Bebler citiral argumente, katere je podal podpredsednik Jugoslovanske vlade Kar-
Tekoče Naloge Vlade Ljudske Republike Slovenije
GOVOR PREDSEDNIKA VLADE, MIHE MARINKA PO LJUBLJANSKEM RADIU
Vse od osvoboditve je bilo delo vlade Ljudske republike Slovenije pod vodstvom njenega dosedanjega predsednika tov. Kidriča in v smislu velikih smernic, ki jih je dal maršal Tito. usmerjeno na gospodarsko obnovo in izgradnjo LRS kot sestavnega dela Federativne Ljudske republike Jugoslavije. Ob požrtvovalnem in sijajnem delovnem poletu našega ljudstva, ob intenzivnem delu naših vodečih organov oblasti so bili doseženi že doslej mnogi uspehi. Pred nami stoji nadaljevanje tega dela v smislu čim večjega utrjevanja pridobitev naše borbe, v smislu dokončne obnove in izgradnje, v smislu ustvarjanja vseh pogojev za boljše in srečno življenje delovnega ljudstva.
Kot doslej so naše glavne naloge pretežno gospodarskega značaja. Tudi boj s preostanki reakcionarnih sovražnikov se vrši predvsem na gospodarskem po-prišču. Naši sovražniki so pričakovali, da bomo nesposobni do-bojevati z njimi tudi gospodarski boj. Računali so, da ne bomo kos velikim težavam, pomanjkanju in neredu. Računali so, da nas bo vse to oviralo pri izgradnji naše politične in gospodarske državne zgradbe na novih temeljih. Sovražnik po svojem vojaškem in političnem porazu še ni položil orožja in skuša prav na gospodarskem področju z izrabljanjem naših gospodarskih težav, z zakulisnim prišepetavanjem, s prikrito sabotažo nadaljevati svoje reakcionarno delo. Naši gospodarski uspehi so zato tudi ogromni politični uspehi nad reakcionarnimi silami.
IZGRADNJA OBLASTI
Pred nami je prvič naloga: do-
končno izgraditi in učvrstiti osnovo ljudske oblasti, naše ljudske odbore v smislu pravkar sprejetega zakona o ljudskih odborih, ki je za ustavo eden izmed temeljnih zakonov naše države.
V tej zvezi bo naše delo: uskladiti zakon LRS o ljudskih odborih z duhom zveznega zakona. Zato je Prezidij SNOS-a začasno ustavil izvajanje našega zakona, da izvršimo korekture, ki so potrebne v zvezi z veznim zakonom. Odsek za izgradnjo oblasti pri Predsedstvu vlade je že začel z delom za skladno izvajanje zveznega zakona. Hiteti je s tem delom treba predvsem zaradi tega, ker so marsikateri ljudski odbori pričakovanja komasacije, zapadli brezdelju in čakajo izprememb. To je seveda nepravilno in morajo naši ljudski odbori prav v času ko stremimo k njihovemu dokončnemu oblikovanju, pokazati vso iniciativo zato, da izvedemo svojo nalogo čim boljše. Mnogo neligur-nosti je v poslovanje odborov vneslo tudi pomanjkanje lastnih sredstev krajevnih ljudskih odborov. Po zakonu o ljudskih odborih je predvideno, da bodo ti odbori imeli možnost lastne gospodarske iniciative in s tem možnost zbolj-šati svoje finančno stanje. V gospodarskih ministrstvih zvezne vlade se že pripravljajo določila za razmejitev,, katera podjetja in industrija preidejo v kompetenco Glavnih uprav pri zveznih ministrstvih, katera v uprave pri federalnih vladah in katera podjetja bodo prepuščena okrožnim, o-krajnim, mestnim in krajevnim ljudskim odborom. Ljudski odbori imajo neomejene možnosti lastne gospodarske iniciative za svoje krajevne potrebe. Snovanje podjetij, delavnic v lastni režiji
krajevnega ljudskega odbora, koordinacija in kombiniranje gospodarske dejavnosti z raznovrstnimi zadrugami bo silno poživila gospodarski polet, produkcijsko in ustvarjalno silo od spodaj? S tem se bo bistveno spremenil tudi odnos med volivci in ljudskimi odbori. Mnogo več zainteresiranosti bo s strani volivcev za to, kako upravljajo in gospodarijo ljudski odbori, ker bodo na tem gospodarjenju sami neposredno zainteresirani.
Zbor volivcev in krajevni ljudski odbor morata neprestano mobilizirati in aktivizirati ljudstvo za izvajanje vseh gospodarskih nalog. Brigati se morata prav za vse probleme, ki nastajajo na terenu, istočasno pa pomagati višjim organom oblasti pri izvajanju njihovih nalog. Naši odbori ne smejo zapadati birokratski napaki da ostajajo samo slabi izvrševalci direktiv od zgoraj. Krajevni ljudski odbor se mora baviti z vsemi problemi, predvsem problemi našega kmeta in organiziranja pomoči porušenemu podeželju. Mi te pomoči nismo dajali samo kot pomoč, ki prihaja od zgoraj, ampak je bistvo pomoči, ki jo hočemo in moremo dati našim težko prizadetim krajem, v tem da vzpodbujamo ustvarjalno delo, inciativo in delovni polet.
Krajevni ljudski odbor se mora neposredno zanimati predvsem tudi za vprašanje zadrug na svojem teritoriju. Povezava zadrug z krajevnim ljudskim odborom mora napraviti iz našega zadružništva, krepko gospodarsko orodje širokih ljudskih množic za izboljšanje njihovega položaja, za ustvaritev pogojev mehanizacije in racionalizacije našega kmečkega gospodastva ter za izboljšanje prehranbenih prilik delovnega ljudstva mest. Naši osnovni organi oblasti morajo biti s tisočimi
vezmi povezani s širokimi ljudskimi množicami, z vezmi, ki jih ustvarjajo v neposrednem vzajemnem gospodarjenju. Tako zasnovani krajevni ljudski odbori bodo do najviše mere mobilizirali vse naše množične organizacije.
Teritorialno administrativna u-reditev krajevnih ljudskih odborov je sedaj v teku. Utrditev krajevnih ljudskih odborov, izvolitev o-krajnih in okrožnih skupščin in njihovih izvršnih odborov je tudi predpogoj za pristop k volitvam republiškega parlamenta Slovenije.
NAŠA OBNOVA
Za obnovo Slovenije imamo že doslej odobrenih skupaj 1.225.000,-000 din zveznih in republiških kreditov. V to vsoto so všteta velika dela na naših železnicah, v industriji, na cestah in 120 milijonov kredita za obnovo podeželja. Ta številka je obenem najzgovornejši dokaz, kako neosnovani so poskusi sovražnikov nove Jugoslavije, ki bi hoteli prikazovati položaj Slovenije danes v enaki luči, kakor ga je imela v stari ča-ršijski Jugoslaviji. Odobreni krediti so tako veliki, da se bomo morali vsi resno potruditi za to, da bo naša organizacija gradenj dosegla izpolnitev postavljenih nalog. Najvažnejša od vseh je gradnja železniške proge pri Borovnici, nato slede velika dela v industriji, betoniranje tržaške ceste, ki ga moramo letos dovršiti do Vrhnike, in tlakovanje ceste Ljubljana-Ježica. Nekatere napake, ki jih opazujemo pri organizaciji dela, mobilizaciji delovne sile, gradbenega materiala, uvajanja norm itd. pri nepravilni in nezadostni skrbi za delavce (n. pr. na Borovnici) kažejo, da moramo vsi, posebno pa ministrstvo za gradnje in ministrstvo dela ob sodelovanju sindikatov krepko za-
grabiti, da se odstranijo vse nepravilnosti in da bo delo izvršeno pravočasno in s poletom. Gospodarska ministrstva in vsi nižji organi oblasti morajo storiti vse za to da bo služba posredovanja dela, ki odslej prehaja v kompetenco sindikatov, čim bolje stekla.
Danes ponekod izgleda, da nam primanjkuje delovne sile, ponekod pa celo govore o brezposelnosti. Niti dela niti delovne sile ne manjka; vprašanje je le o pravilni organizaciji in razporeditvi delovnih sil.
Prostovoljno delo, udarništvo, nam je dalo v naši obnovi izredne rezultate. Vendar opažamo, da se marsikateri naši strokovnjaki ne znajdejo ob silnem delovnem ela-nu in ob novem odnosu do dela, ki ga kažejo naši udarniki in ki nam omogoča razbijati stare norme ter ustvarjati v takem tempu kot ga doslej še nikdar nismo bili vajeni. V tem smislu bodo morali naši udarniki, in predvsem naša mladina, napraviti prelomno delo tudi pri vprašanju same organizacije in metode dela. Z izkušnjami, ki si jih nabira naša mladina pri gradnji proge Brčko-Banovi-či, se mora okoristiti vse naše delovno ljudstvo in ves naš tehnični strokovni kader.
O NAŠEM NAČRTU
Dobro leto naših naporov na gospodarski fronti nam je dalo dragocene izkušnje. V začetku našega dela je bilo najvažnejše, vzpodbuditi in razmahniti iniciativnost v graditvi, v ustvarjanju v proizvodnji. Tedaj ni imelo smisla čakati na načrt. Tako čakanje v začetku bi samo oviralo iniciativo od spodaj, ker nismo imeli organizacije, ki bi bila sposobna za načrtovanje. V začetku našega dela je bilo osnovno, delati in organizirati, učiti se in delati. Če-stokrat smo morali delati po pre-(Nadaljevanje na 2 str.)
delj v svoji izjavi, ko je poudarjal, da narodi in vlada Jugoslavije ne morejo sprejeti Pariške odloke.
Dr. Bebler je navedel vrsto novih argumentov, kateri v popolnosti opravičujejo stališče Jugoslavije, da se njej priključi celokupna Julijska Krajina. On se je posebno opiral na zgodovino Trsta, počenši od sredine XVIII veka in navedel veliko število primerov iz katerih se vidi, da je Trst kakor mesto in kakor pristanišče ter kakor industrijsko središče razvoj naroda njegovega zaledja, v prvi vrsti Slovencev in Hrvatov. "Leta 1918. . ." je rekel Dr Bebler med drugim "ko je Trst imel trgovsko mornarico od 720.000 ton, niti eno plovno društvo ni bilo italijansko. A ravno na podlagi razvoja pomorske plovbe se je Trst izgradil kot industrijsko mesto. Delavska moč v Tržaških tovarnah je bila iz Slovenskega in Hrvatskega zaledja. Tedaj italijanskega kapitala v Trstu v obče ni bilo. V industrijo Trsta je v glavnem uložen Jugoslovanski in Avstrijski kapital. Italijanski kapital na katerega se danes toliko kaže v Trstu je nagrabljen z zaplembo Jugoslovanskih in Tržaških podvzetij." Nato je Dr. Bebler obširno 'govoril o etničkem (narodnostnem) problemu Trsta in njegovega zaledja, naglašujoč, da napram mnogoštevilnim primeram iz zgodovine Trsta je potrebno, da spada pod isto suve-reniteto kot njegovo ostalo zaledje.
Nadaljujoč na planu o internacionalizaciji Trsta je dr. Bebler podčrtal, da se eno pristanišče ne sme postaviti pod mednarodni su-verenitet samo zato, ker istočasno služi potrebam več držav. Potrebno je, da bo pristanišče pripadalo pod lokalni suverenitet, pod pogojem da podnaša nekatera omejenja v zvezi z mednarodnim pravom uporabe. S tem v zvezi Dr. Bebler naglaša, da so vse države, katere so poleg Jugoslavije najposredneje zainteresirane z vprašanjem Trsta, kot Čehoslovaška, Poljska, Madjarska Ukrajina, Albanija in Rumunija, izjavile da smatrajo; da je z mednarodnega stališča najpravičnejše rešen je da Trst pride pod Jugoslovansko suvereniteto in da bi suvereniteta Jugoslavije najbolje branila tudi njihove interese v Tržaškem prometu. Napram temu tudi tukaj ima po mednarodnem pravu Jugoslavija totalnost v pogledu Trsta.
Z ekonomskega stališča, področje katero ni potrebno eni državi a drugi je potrebno mora po pravici pripadati tej državi kateri je potrebno. Italija je v Tržaškem prometu sodelovala samo z 3.6 prometa, zato ker njej Trst ni bil potreben. . . Dr. Bebler je nato
podčrtal, da ima Jugoslavija vs-led svoje varnosti pravico, da zahteva neposredno kontrolo nad Trstom, ker so bili jugoslovanski narodi stoletja napadani in ogrožani od svojih zapadnih sosedov. S tem Jugoslavija zahteva samo one pravice katere so priznane vsem Združenim narodom, katere so bile žrtve napada v drugi svetovni vojni; to je pravico na stra-tegične meje proti dovčerašnjemu napadalcu. Ta meja Jugoslavije se ne more dodeliti ako se njej ne prizna pravice suverenosti in nadzora nad Trstom.
Dr. Bebler nato z velikim številom primerov dokazuje, da je Jugoslavija istotako potrebna Trstu, kakor je Trst potreban Jugoslaviji.
Jugoslavija predstavlja glavno tržišče za industrijske proizvode Trsta in nudi vire surovin potrebne Trstu kot naprimer: drva, oglje, živina, žito in mnoge druge stvari. Izmed Trsta in Jugoslavije postoja gospodarsko edinstvo. Ko bi se to edinstvo razpalo, bi Trst brez dvoma mogel doživeti večjo krizo kot jo je preživel izmed dveh svetovnih vojn. V tem času je Italija spremenila Trst v središče vojne industrije za napadalno vojno na katero se se je pripravljala. To se ne bo moglo več ponoviti, ker je v interesu vseh zaveznikov, da bo Trst demilitariziran. Da se mu vrne prosperi-teta, mora Trst obnoviti svojo industrijo, posebno ladjedelništvo katero je bilo tekom vojne oškodovano, a ostalo svojo industrijo pa naj prilagodi potrebam tržišča.
Zatem je Dr. Bebler govoril o predlogu katerega je vlada F.L. R.J. predložila Svetu zunanjih ministrov za rešenje vprašanja Trsta. To je poznani predlog, da Trst postane član Jugoslovanske federacije, katerega status bi bil garantiran z mirovno pogodbo. Po tem predlogu bi italijanski-prebivalci Trsta uživali vsa prava, ker bi bili vodeči element republike, ker so v večini. Napredek Trsta bi bil zagotovljen, ker bi mu gospodarsko življenje v skupnosti z ostalim delom Jugoslovanskega ozemlja zagotovilo tržišče. Interesi drugih držav katere se nahajajo v zaledju Trsta, bi bili zagotovljeni z ustanovitvijo svobodnega pristanišča pod mednarodno upravo.
Na koncu je Dr. Bebler izne-sel vse razloge, zaradi katerih Jugoslavija ne more sprejeti načrt o Trstu kakor svobodnem teritoriju. O splošnem stališču Jugoslavije do Trsta je Dr. Bebler podčrtal:
1.	Jugoslavija prizna specijalni karakter Tržaškega teritorija, ali smatra, da je narod Trsta zrel in pozvan, da sam s seboj upravlja.
2.	Jugoslavija smatra, da de-Dr. Bebler podal stališče Jugo-
(Dalje na 4 str.)
"EDINOST
51
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
Registered in (he Registry Office for the City of Tor «»to on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
Dopisi brez podpisa se ne vpostevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
Demokracija v belih rokavicah
Marsikdo je že definiral pomen besedo demokracija. Toda menda nihče tolikokrat kakor oni, ki jo nisc nikdar upoštevali in priznavali drugim. Taki imajo ob vsaki večji in bolj zapleteni zadevi vedno na krožniku "demokracijo", ki so jo v belih rokavicah pripravni deliti drugim bodisi v diplomatičnih ali pa uporniških zadevah.
N. pr. Indiji se deli v belih palačah v Londonu že leta in leta "demokracijo". Ob vsakem nastalem problemu, kadar pride "neposlušnost" med ljudstvo, je že krožnik z "demokracijo" na mizi. Prinesejo ga posebni strežniki in sicer samo v belih in čednih rokavicah.
Sicer pa Indija ni v tem oziru edini primer, ki vživa "demokracijo" prineseno v belih rokavicah. Mnogi drugi narodi v Aziji in Srednjem vzhodu so je prav tako deležni z strani Londona in Washingtona. Deležni so demokracije samo v besedi, ne pa v dejanju. Ker demokracija je: ali življenska ali pa sploh ni demokracija.
Tega načina "demokracije", ki je zapuščina umirajočega kapitalističnega sistema, se seveda poslužujejo tudi diplomati na zborovanjih, ki so mednarodnega pomena in obsega.
N. pr. g. Byrnes zastopnik Združenih držav Amerika na mirovni konferenci 21. zavezniških narodov je dejal: "Mi moramo dati priliko razvoju demokraciji tam, kjer je izlaščena tiranija. Delmokracijo pa ni mogoče uveljaviti z bajoneti."
Kdo bi mogel prigovoriti tako skladnim besedam, če ne pozna v čigar imenu predstavništva so izrečene? Toda g. Byrnes se hkrati pirav dobro zaveda dejstva, da je komaj pred nekoliko dnevi pred tem zastopal stališče, ki je prav v nasprotju teh njegovih besed in to v zadevi Trsta in Julijske Krajine.
Resnica je, da se ne more uveljaviti demokracijo z bajoneti, pa prav tako ne z čednimi rokavicami, ki skušajo zaščititi napadalca in kazniti napadenega. Pa vendar se vse to dogaja v Trstu, namreč okupirani coni A. Tukaj na tem delu ozemlja, ki je slovensko in hrvaško, ki tvori vrata v svet slovenskemu in hrvaškemu narodu, oz. narodom nove Jugoslavije, se skuša uveljaviti "demokracijo" pod bajoneti britanske in ameriške vojske — skuša se odvzeti ozemlje, ki je izključno jugoslovansko in za svoj obstoj, kulturni in ekonomski razvoj odvisno od celotnega jugoslovanskega zaledja.
G. Byrnes nadalje v začetku svjega govora izjavil, da bodo Združene države, če bo to potrebno, zastopale interese malih narodov. Možakarska beseda! Toda kako je mizerna, če se pomisli, na ozemlje Trsta in Julijske Krajine, katero se smatra napraviti kot nekakšno samostojno oblast pod pokroviteljstvom Varnostnega sveta Združenih narodov, če jo gledamo v tem svetlu, tedaj zgornje njegove besede niso možakarske niso diplomata, ampak trgovca, ki se ne ozira kako in na kateri način bi opeharil prodajalca.
Toda resnica je, da narod Združenih držav je eno, g. Byrnes in Wall Street sta drugo. To je obenem najbrž posledica njegovega stališča na zasedanju konference ministrov za zunanje zadeve, ko se je we'd z g. Bevinom tako strastno wgel po zasedbi s krvjo in solzami premočeni Primoskih Slovencev in Hrvatov — zemlji.
Upati je, da bodo ostali člani 21. narodov sedaj na mirovni konferenci sprevideli to strašno in neprimer-jajočo krivico. Upati je, da jih zbudi glas onih, ki so prelivali svojo kri ne samo v tej vojni, ampak skozi zadnjih 25 let v suženjstvu Musolinijevega fašizma. Upati je, da bodo sprevideli goljfive spletke zastopnikov kot sta g Byrnes in Bevin ter njima podobni, kateri eno zagovarjajo in drugo izvajajo. Upati je, da bo glas pravice zdramil zavest številne delegacije, zastopnike zavezniških narodov, da zavržejo namišljeno določevanje meje, da bodo resnično v tem in tudi v drugih takih ozirih zastopali voljo in pravice narodov. Da se bodo ravnali po načelih miroljubnega sveta, ki vodijo v poravnanje storjene krivice, uveljavljenje medsebojne kooperacije k zgraditvi trajnega in pravičnega miru.
TEKOČE NALOGE VLADE LJUDSKE REPUBLIKE SLOVENIJE
Pozdravljena 13-ta konvencija
S. N, P. J.
Uredništvo lista Edinost prisrčno pozdlravlja delegacijo 13-te konvencije Slovenske Narodne Podporne Jed-note in se nada, da bo storila vse kar je v njeni moči tako za boljši napredek Jednote kakor tudi za skupnost Ameriških Slovencev v smeri proti Irušiteljem mednarodnega edinstva in podžigalcem tretje svetovne vojne. Posebno pa, da bo konvencija glasno povedala vsem tistim, ki se zaganjajo na slovensko ozemlje in Trst, da je to last in lastnina slovenskega naroda.
V tem duhu želimo 13-ti konvenciji obilo uspeha.
(Iz 1 strani) prostem razumu in instinktu, po svojih najboljših močeh, kakor smo pač vedeli in znali. V teku skupnega dela vseh narodov Jugoslavije smo že ustvarjali vse predpogoje za pravo načrtnost. Naši napori za dvig rentabilnosti, za čim večjo pocenitev proizvodnje, za čim skladnejše načine organizacije dela in upravljanja so ustvarili osnovo, in tako je zvezna skupščina lahko sprejela zakon o splošnem državnem načrtu, ki ustvarja podlago za organizirano načrtno delo na vseh področjih našega življenja. V smislu tega zakona je bila tudi izpopolnjena naša vlada s predsednikom planske komisije, ki ima za nalogo ustvariti organizacijske predpogoje za načrt naše ljudske republike kot sestavni del načrta vse Jugoslavije.
Toda napačno je gledanje na gospodarski načrt, ki ga srečamo pri nekaterih ljudeh, češ, da je to samo vprašanje graditve načrta od zgoraj navzdol. Načrt, ki mu bo dala končno obliko načrtna komisija, mora nastati z dvigom inciative in podjetnosti od spodaj. Samo z vrha ni mogoče predvidevati in vključevati v načrt vseh neštetih možnosti proizvodnje in ustvarjanja. Kdor bi čakali samo na to, kakšen delež ustvarjanja v državnem načrtu mu bo odrejen od zgoraj, ta prav gotovo ne bo v celoti zajel vseh konkretnih lokalnih možnosti proizvodnje, ali pa mu bodo naložene prevelike naloge, ki ne bodo ustvarijive. Gradnja gospodaskega načrta se mora vršiti hkrati od zgoraj in od spodaj. Presežek v izvrševanju postavljenega načrta pa bo itak skoraj vedno šel v korist realiza-torjev načrta od spodaj.
Splošni gospodarski načrt bomo torej lahko zgradili na podlagi naših dosedanjih izkušenj, na podlagi iniciative si načrtno samo gradi in ustvarja življenje. Hkrati pa bomo zgradili ta načrt na podlagi izpolnjevanja postavljenih nalog od strani vseh naših odgovornih ministrstev in drugih organov oblasti.
Izgraditev občega načrta je zato naša tretja najvažnejša tekoča naloga, pred katero napo-sredno stojimo in ki nam mora omogočiti, da bomo že naslednje leto lahko pristopili v najvažnejših panogah k načrtnemu delu.
O OSTALIH NALOGAH IN NAPAKAH
Bilanca enega leta naše obnove, uspehi enoletnih naporov so kljub vsemu iskanju prave poti, kljub spotikanju, mnogim pomanjkljivostim in napakam vendarle o-gromni. Ko kritično gledamo na opravljeno enoletno delo, so nam doseženi uspehi v veliko moralno oporo, obenem pa so ustvarili tudi materialne možnosti, ki nam dajejo sile za premagovanje tekočih težav in dajejo predvsem tudi izkušnje za nadaljevanje našega dela.
Vzemimo naš dinar. Zamenjava starih okupatorskih novčanic v dinar, skoraj istočasna uredba o plačah in mezdah, s fiksiranjem cen osnovnim življenjskim potrebščinam na 130 odstotkov predvojne cene in podobni gospodarski ukrepi so prestali težko preizkušnjo. Zaradi velikega pomanjkanja življenjskih potrebščin, slabe organizacije prehrane in zamenjave blaga smo morali voditi težko borbo s špekplacio. Dinar je začel izgubljati na veljavi, realna mezda in s tem življenjski standard delovnega ljudstva je padal.
V	vsem našem državnem gospodarstvu nam je bil glavni cilj produkcija, ne oziraje se na stroške proizvodnje, samo da bi prišli do čim več lastnega blaga. Nov, pozitiven odnos delovnih množic, množičnih organizacij in zlasti sindikatov v produkciji, silen tekmovalen zagon nam je ogromno pripomogel, da smo izvojevali veliko zmago nad tistimi brezvestnimi elementi, ki so skušali izkoristiti naše težave v korist svojega osebnega bogatenja. Posledica tega je danes, da vrednost dinarja z vsakim dnem raste, realna mezda in plača ter s tem življe-nski standard se prav tako viša.
V	celi vrsti proizvodnih predmetov široke potrošnje imamo danes že možnost, da znižujemo njihovo prodajno ceno. Dosegli smo lepe uspehe v pocenitvi naše proizvodnje. Naš osnovni uspeh leži v dvigu produktivnosti dela.
Seveda pa se ne moremo ustavljati ob doseženih uspehih. Kontrolna komisija kot , edinstvena centralizirana, vseobsegajoča državna kontrolna služba za vso Jugoslavijo je že po par mesecih svojega funkcioniranja ogromno pomagala ugotoviti mnoge neskladnosti, napake in odkrila tudi namerne zakamuflirane sabotaže,
ki bi jih brez nje gotovo še ne odkrili. Poleg tega se pri vseh odkritjih in ugotovitvah Kontrolne komisije opaža pozabljanje in puščanje v nemar principa, ki ga bi morali jemati za osnovo našega dela, namreč principa — vsakega po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih zaslugah.
Mi smo doslej že spodbili osnovo anarhičnemu kapitalističnemu gospodarstvu, toda nismo še uspeli dovolj uveljaviti načrtnega gospodarstva. Trenutno smo skoraj na nekaki vmesni stopnji med enim in drugim. Forme našega gospodarskega funkcioniranja se še niso ustalile. Mnogo je še iskanja, eksperimentiranja. Na vsakem koraku se borimo s starimi navadami, starimi pogledi, s škodljivim zaletavanjem naprej. Prav pri naših poiskusih uveljavljanja principa: vsakemu po njegovih zaslugah, najbolj občutimo neskladnost med starim in novim, saj ta princip zahteva že gotovo stopnjo organiziranosti.
Na splošno pa je še vse premalo borbe za radikalno uveljavljanje tega načela v vseh panogah našega ustvarjalnega dela. Marsikje so od politike nagrajevanja po zaslugah še zelo daleč. Uredba o mezdah in plačah je ob času puvedbe brez dvoma pomenila o-gromen napredek. Danes pa ne zadovoljuje več v celoti. Ozko apliciranje te uredbe provzroča mnogo nepravilnosti pri nagrajevanju. O nekem splošnem poviševanju plač seveda ne more biti govora. Ta uredba more služiti za osnovo produkcijskim kalkulacijam, toda uporabljati jo je treba tako, da ne bo zavirala tekmovalnega elana v produkciji. Zastarela je z ozirom na kasneje sprejete ustavo, ki temelji na principu: vsakemu po njegovih zaslugah.
V produkciji bomo uredili to vprašanje s tem, da bomo pristopili k uvajanju norm in akorda vsepovsod, kjer je to kakor koli mogoče. Uredba naj služi kot okvir in kot osnova za kalkulacijo, ne pa kot zaslomba lenim in sabo-terskim elementom.
Posebno vprašanje so specialisti v raznih strokah. Na vsak na-
čin je treba najti sredstva in načine, da se vsaj provizorično, v obliki nekakih dodatnih, nagrad reši problem specialistov in strokovnjakov, vsaj tistih, ki ob prenizkih plačah požrtvovalno delajo in ustvarjajo.
Na splošno je treba težiti za realnim povišanjem plač in to z dviganjem produktivnosti dela, s pocenitvijo produkcijskih stroškov, z izločanjem odvisnih posrednikov med producentom in potrošnikom, da bi blago po najkrajši poti in čim hitreje šlo iz tovarne v drobno prodajo, s pre-prečenjem odvišnih grosističnih pribitkov na odmerjeni dohodek. Na tak način bomo dosegli občutne znižanje cen življenskih potrebščin široke potrošnje. Tako bomo tudi kmetom lahko zagotovili vrsto potrebnih industrijskih predmetov in s tem izboljšali njihov položaj in še bolj utrdili zvezo delavcev in kmetov.
Kontrolna komisija, ki je raziskovala vzroke zastoja in dražitve industrijskih proizvodov je predvsem ugotovila hibe v izmenjavi blaga. Ukrepi, ki jih je predlagala, bodo omogočili, da bomo lahko
v najbližji bodočnosti znižali cene. * * *
Birokratizem v mnogih primerih postaja osnovna ovira pri doseganju naših uspehov. Zato moramo nadaljevati odločno borbo proti vsem pojavam birokratizma. Posebno ga moramo preganjati tam, kjer zadeva življenjske živce našega delovnega ljudstva. Kot primer takega birokratizma naših prehranjevalnih ustanov lahko navedemo vprašanje živine za zakol. Kmetje s predelov, kjer je suša uničila krmo, hočejo odpro-dati živino, ki je ne bodo mogli rediti. Navod se suho drži pred-I pisov in dosedanjih norm v klanju živine in tako se dogaja, da se marsikateri kmet zateče k ilegalni trgovini na črno in s tem seveda občutno škoduje celotnemu našemu gospodarstvu.
Prav tako srečujemo pojave birokratizma v naši obnovi. Stara okostenela pojmovanja, stare tehnične norme, birokratizem na vsakem koraku ovira uspehe delovne-
ga poleta naših množic.
Opraviti imamo z dvojnimi napakami. Na eni strani nas ovira balast starih nazorov in norm, na drugi strani pa zaletavanje naprej, preskakovanje razvojnih stopenj. Na eni strani prilagojevanje stari miselnosti, na drugi strani pa pozabljanje, da je naša družbena stvarnost, naša nova gospodarska struktura, zlasti v miselnosti ljudi še obremenjena s preteklostjo, s katero moramo računati, zato da bomo z njo lahko o-bračunali. Osnovna slabost je zaletavanje z ene skrajnosti v drugo. Imeti revolucionaren polet, pa istočasno znati koristno vključiti vse pozitivne elemente stare materialne osnove, znati vskladiti osebne materialne težnje z občo koristjo, to je sicer težko ali edino pravilno. Reševanje naših gospodarskih nalog je možno samo na tej osnovi.
Naši prosvetni politiki, kakor sploh vsemu našemu kulturnemu življenju, bomo tudi v bodoče morali posvečati vso pažnjo in storiti vse za to, da bo kultura dejansko postala last najširših ljudskih množic. Samo kultura, ki izhaja iz ljudstva in ki stremi h kulturnemu dvigu ljudstva na še višjo stopnjo, bo lahko postala vsebina življenja srečnega in svobodnega delovnega človeka, že doslej smo imeli lepe primere visoke kulturne samodejavnosti našega ljudstva, kateremu je želja po kulturnem udejstvovanju globoko u-siHrana. Paziti bomo morali, da s pravo pristno kulturno vsebino napolnimo vse oblike društvenega življenja in izrinemo vse laži-kulturne ostanke starega sveta.
Poleg naštetih osnovnih nalog pa stojimo seveda sredi mnogih perečih vprašanj, ki so sicer v teku reševanja, toda predstavljajo interes za najširše ljudske množice in katere bomo morali reševati v smislu splošnih načel na čim hitrejši, za ljudstvo čim boljši način. Opozoril bi tu predvsem na probleme socialnega skrbstva in socijalnega zavarovanja. Problem naših upokojencev je eden izmed najbolj žgočih socijalnih proble-
Tovariš Edo Bregar - Don je izdelal tesnilo za parne cevi
Konec aprila je skoro vse Jugoslovansko časopisje prineslo obširna poročila o uspehih tovariša Eda Bregarja-Dona, ki je z izdelavo klobučevine omogočil nadalje obratovanje naše papirne industrije. Minil je šele mesec dni, kar je bil proglašen za udarnika, pa je že dosegel nov uspeh, izdelal je tesnila, brez katerih bi morali mnoge naše parne kotle ustaviti.
Pred dnevi sem ga obiskal v tovarni celuloze v Goričanah, kjer opravlja poleg svojega dela na ministrstvu za industrijo službo delegata.
Peljal me je k velikemu parnemu kotlu. Pri parnemu cevovodu, kjer se dve cevi stiska, mi je pokazal tesnilko in dejal: "Poglej, to smo pa že mi napravili. Vsako leto je treba pregledati parne kotle in jih očistiti; ker se v njih nabira kotlovec. Pri pregledu pa je treba dati med posamezne cevi tesnilko, tako, da so cevovodi dobro zaprti, da ne more para uhajati iz cevi."
Iz žepa je potegnil zavitek, v katerem je imel več nemških, svojih novih in že rabljenih tes-nilk. Pokazal mi je staro tesnilko in dejal: "Vidiš, na stikih med cevmi se tesnilke kar zapečejo in tedaj pravilno vršijo svojo funkcijo."
Vprašal sem ga, kako to, da se je lotil izdelave visokotlačnih azbestnih tesnilk, saj vendar to ne spada v njegovo stroko. Odgovoril je: "Po poklicu sem strojni tehnik, toda ker je bila potreba po tesnilih tako velika, sem sklenil, da moram ta problem prav tako rešiti, kot sem rešil vprašanje klobučevine, ki tudi ne spada v mojo stroko.
Po obstoječih varnostnih predpisih je treba vsako leto parne kotle pregledati in namestiti nove tesnilke. Nemci so kotle in cevovode zanemarjali in tako nekod tesnilke že več let niso bile izmenjane. Letos okrog novega leta pa so od vseh strani dan za dnem prihajale prošnje in zahteve po tesnilih, sicer bi morali mnogo kotlov ustaviti.
Kemiki niso našli rešitve. Predlagali so, da je treba tesnila čim prej naročiti v inozemstvu, kajti pri nas jih niso nikoli delali in
bi jih doma ne mogli izdelati. Zabolelo me je, da bi mi ne znali napraviti tega, kar se lahko izdela v inozemstvu. Kot sem se zagrizel pred meseci v izdelavo klobučevine in v študij tekstilij, tako sem se sedaj lotil z vso vnemo študija tesnil.
Največje težave so bile v tem, da ni bilo mogoče nikjer dobiti kakoršnega koli recepta, ker so inozemska podjetja svoje izume skrivala. V priročnih in tehničnih knjigah inozemskih založb namreč previdno piše, da so v tesnilih poleg gume in azbesta uporabljene še neke primesi samo zato da vpliva na lepoto in barvo izdelka. To pa seveda ni res. Svoje izdelke so hoteli zaviti v tajnost, da bi jih sami proizvajali, da bi imeli čim večji trg.
Ko sem stvari v glavnem preštudiral, sem začel z poizkusi. Topil sem gumo z bencinom, pridal azbesta in druge primesi. Ko je bencin izhlapel, ter je ostala guma pomešana z azbestom, sem gmoto primerno stisnil in dobil prvo tesnilko. Najvažnejše pa je bilo najti isti odstotek gume, kot ga ima nemški klingerit oziroma druga inozemska tesnila. V nekaj dneh sem tudi v tem uspel.
Svojo prvo tesnilko sem seveda takoj poiskusil. Po naključju se je prva tesnilka tako dobro obnesla kot nemška, ki sem jo istočasno preizskušal na parovodu, čeprav je bila v resnici njena kvaliteta za 50% slabša od nemške.
Nato sem napravil najmanj še sto poiskusov. Nekateri uspeli, največkrat pa nisem uspel, ker nisem imel prave gume. Z vztrajnim delom smo pred štirinajstimi dnevi svoje delo do potankosti spoznali in ga obvladali. Seveda izdelke neprestano izboljšujemo. V kratkem času smo v izdelavi tesnil dosegli to, za kar so Nemci rabili 50 let.
Šla sva čez dvorišče, skozi skladišče celuloze in prišla v ode-lek, kjer so nekoč izdelovali papir, danes pa stojijo še zarjaveli stroji. Dva delavca sta bila ob stroju za izdelavo tesnilnih plošč, in pazila, da se gmota na sušilnem valju pravilno stiska. Tovariš Don je nadaljeval:
"Delavci si prizadevajo, da bi
bili naši novi izdelki čim boljši, vsi sodelujejo s svojimi predlogi in izboljšanji. Zato niso tesnilne plošče le moj uspeh, marveč uspeh vseh teh, ki delajo včasih tudi po 14 do 16 ur, samo da bi uspeli. To je kader za naše nove delavnice in novo tovarno. Pri izdelavi tesnil so pomagali zlasti tovariši Rozman Pavel, Luštrek Ivan, Peter Stanovnik, šijanec Jože in Režek Janez.
Toda poglejmo, kako smo s svojim delom nadaljevali. V začetku sem zmes gnetel z rokami. Zato sem tovarišu Kuraltu Ivanu in Kokalju Francu razložil, kakšen stroj bi bil za izdelavo tesnilnih plošč potreben. Brez vsakršnega načrta sta ga v treh dneh izdelala. Seveda kvaliteta še ni bila najboljša. Star sušilni valj smo dali nato brusiti. Napravili smo tudi mešalni stroj. Sedaj nam mešajo gumo, azbest in bencin pri Medic-Zankl v Medvodah. Zmes prepeljemo v Gori-čane ter jo denemo na stroj za izdelavo tesnilnih plošč. Plošča je debela 0.5 mm oziroma 0.75 mm. Dočim smo prej rabili za ploščo 1 ali več ur, jo sedaj izgotovimo v pol ure. Toda v kratkem bomo tudi to skrajšali na dvajset minut."
Plošča je bila gotova. Tovariš Pavel Rozman jo je prerezal in nato sta jo s tov. Donom navila na lesen drog.
Odšla sta v veliko sobo, kjer plošče lepijo. Najprej plošče raz-režejo. S tem so plošče sposobne za prodajo.
"Delavci se vsak dan izpopolnjujejo, produkti so vedno bolši. Vsi se trudimo, da bo naš izdelek enakovreden inozemskemu. Kar se cene tiče, lahko povem, da so naše tesnilne plošče cenejše, kot so bile nemške pred vojno, čeprav so danes vse surovine veliko dražje.
Z našim novim izdelkom, ki smo ga že razposlali po tovarnah, so zadovoljni. Omogočili smo o-bratovanje parnih kotlov. Rešili smo velik problem tesnil pri naših železnicah, mornarici in tovarnah. Uspeli smo zaradi naše velike volje do dela, volje, da čim prej obnovimo in uredimo našo državo."
"Ljudska Pravica"
mov. Delo na zveznem zakonu o socijalnem zavarovanju se sedaj bliža h koncu. Problem je bil skrajno zamotan in težak zlasti zaradi tega, ker še nismo imeli ustaljene državne organizacije, ker še nismo smeli odločiti samo za delno zadovoljitev tistih, ki so bili doslej starostno zavarovani, ampak je bilo treba rešiti problem v celoti za vse ljudi, ki so v delovnih odnosih. Gospodarske pozicije naše države so sedaj že jasnejše in z večjo sigurnostjo se morejo določati obveznosti države do zavaravancev. Projekt zakona o socijalnem zavarovanju pride na prihodnje zasedanje zvezne skupščine. Predvideno je, da bo starostno zavarovanje zajelo vse ljudi, ki so v najemnem odnosu, ne glede na to, ali je bil doslej kdo zavarovan ali ne. Zajete bodo tudi vse tiste osebe, ki jim iz kakšnih koli motivov pripada redna pomoč. Pokojninsko zavarovanje bo državno, krito z bu-džetom.
Bremena države za socijalno zavarovanje se bodo povečala tudi s povratkom naših izseljencev, ki se na splošno v veliki večini žele vračati v domovino. Kdaj bo prišlo do recipročne konvencije z izseljeniškimi državami in kake bodo te konvencije, je težko reči
Vprašanju zadružništva moramo posvečati vse večjo pažnjo kot doslej. Zadruge so že postale močan činitelj v našem gospodarskem življenju in uspešno rešujejo svoje naloge. Toda v marsikaterih zadrugah, v nabavno-pro-dajnih in drugih, je zavladal nezdrav duh, ki nima nič skupnega z nalogo zadruge, da gospodarsko podpre delovno ljudstvo pri iz-boljšavanju življenskih pogojev. Take pojave opazujemo posebno tam, kjer žive zadruge svoje življenje brez tesne zveze s krajevnim ljudskim odborom in z množičnimi organizacijami pred vsem pa z sindikati. Funkcije zadrug se morajo vzkladiti z interesi osnovnih ljudskih množic. Usposobiti se morajo, da onemogočajo špe-kulantskega trgovca, ne pa da same gredo isto pot.
Agrarna reforma je na terenu v glavnem izvedena, treba je še rešiti nekatere viseče probleme, popraviti nekatere napake in s tem zaključiti tisoč letni boj kmeta za svojo zemljo. Problem pa seveda s samo izvedbo agrarne reforme ni izčrpan. — Treba bo, da bodo naši krajevni ljudski odbori preko kmetijskih odborov stali krepko ob strani kmetov, ki so zemljo dobili, tako z nasveti, kot z dejansko pomočjo. Ministrstvo kmetijstva pa bo na svojih vzornih posestvih ustvarjalo pogoje za uvedbo umnega poljedelstva in posebno živinoreje, kar bo ogromno dvignilo življenski standart našega kmeta. Posebna skrb ministrstva za kmetijstvo bo kot do slej posvečena kmečkim produktivnim zadrugam, ki omogočajo združenim kmetovalcem boljše obdelovanje zemlje, večje uspehe in višji kulturni nivo vseh zadružnikov. Oblika kmetske produktivne zadruge, ki jo bomo doslej podpirali v vsem, naj postane poleg agrarne reforme pot do izboljšanje položaja našega kmeta, da bo ustvarjal čim več v svojo lastno korist in v korist skupno-sti.
Problemi zdravstvene službe in zdravilišč so še vedno izredno pereči. Zaradi splošne izčrpanosti vojnih let opažamo močan dvig tuberkuloznih obolenj. Z izrednimi krediti in z napori vsega ljudstva moramo ustvariti pogoje za uspešnejše zdravljenje najširših plasti.
V	zvezi s tem je tudi vprašanje dostojnega honoriranja naših marljivih specijalistov in strokovnjakov za njihovo res požrtvovalno delo, prav tako pa tudi vprašanje izpolnitve mreže zdravstvene službe in njenega izboljšanja.
V	začetku leta ni bilo predvideno, da bi mogli zadovoljiti plačani letni odmor za delovne ljudi. Uspehi v naši gospodarski obnovi nam omogočajo, da nudimo oddih v naših zdraviliščih in letoviščih lepemu številu naših udarnikov. Poleg tega pa bo Slovenija v svojih domovih nudila oddih tudi udarnikom iz vse Jugoslavije.
Za mobilizacijo še večjega delovnega elana, za dvig incijativ-nosti, ki jo tako zelo potrebujemo pri reševanju perečih problemov, je izredne važnosti popularizacija nalog, pred katerimi stojimo, kakor tudi diskusija o težavah, ki jih moramo zmagovati. — Potrebno je, da vsi naši aktivisti in funkcijonarji govore o svojih nalogah in problemih z množicami, da v ničemer pred njimi ne skrivajo težav in skušajo prav s tem mobilizirati vse sile za premagovanje teh težav.
(Dalje prihodnjič)
Pospešimo nabiralno akcijo za X-raj aparat
Toronto — Cenjeno uredništvo: Priloženo pošiljam tri dolarjev za ponovno naročnino, katera mi je prav te dni potekla kakor razvi-dim iz datuma pri naslovu.
List "Edinost" bi moral sleherni zavedni Slovenec ali Slovenka z veseljem citati in ga tudi podpirati, ker to je edini slovenski časopis v Kanadi, ki nam prinaša veliko lepega in zanimivega čiti-va, bodisi v rednih novicah ali pa o delu južnoslovanskih izseljencev. Prinaša nam pa tudi veliko poučnega gradiva iz starega kraja, ter nas vodi po pravi poti k skupnemu delu ter razumevanju premnogo zapletene probleme v svetu.
Rojak, ako še nisi naročnik "Edinosti", stori to čim prej mogoče,
Obenem je moja želja napisati par besed glede nabiranja denarja, da se kupi X-raj aparat za bolnico na Golniku, za katerega je kampanja sedaj v teku.
Rojaki-tovariši in tovarišice! Vem da večina naših izseljencev čita slovenske časopise in da je malone vsak že dobil pismo od sorodnikov ali prijateljev iz starega kraja. Kaj čitamo v časopisih in pismih? Eni se pohvalijo in sicer tisti, ki niso dosti občutili ali pa bili prizadeti od vojne, eni se pa tožijo, jamrajo in prosijo nas pomoči. In takih pa je največ. Veliko jih je, ki se tožijo, da čutijo bolezen, da se ponavljajo razne bolezni, kar je skoraj neizogibno in kot posledica po vsaki vojni. To pravijo zdravniški veščaki, med tem se tudi sami spominjamo posledic prve svetovne vojne.
Tako je rekel zdravnik moji svakinji Miri Klemenčič (njen mož je inžinir v službi ministrstva gozdov v Ljubljani) katera je veliko pretrpela za časa vojne, bila preganjana z svojim dvema sinovima, katera isto tako čutita posledice vojne. Poleg tega zgubili so premoženje, ki ga je nemška fašistična banda oropala. Mira se je nahajala dva meseca v bolnici na Golniku. Sedaj nam piše, da se počuti primeroma boljše, samo da se zdravila težko dobi.
To ni edini in izključni primer. Lahko rečem, da ga skoraj ni Slovenca, ki ne bi dobil podobno pismo iz starega kraja, da je eden ali drugi član družine bolan, da potrebuje zdravniško oskrbo. Pa zdravniško oskrbo bi se že dalo, toda manjka pripravnih sredstev, manjka zdravil. Eno od tako pripravnih sredstev je X-raj aparat.
Ni pa to vse kar nam pišejo. Prepričan sem, da kdor zasleduje posamezne članke iz starega kraja, bo sprevidel tudi to, da si naš narod med seboj deli pomoč. To je, še tisto malo kruha, ki ga ima za kosilo ali večerjo po napornem
delu, deli z onimi, ki se nahajajo v bolnici in posebno podhranjeni-mi otroki. To dela s zavestjo, da je potrebna pomoč prav tistim, katere težijo še nezaceljene rane, kateri potrebujejo zdravniško oskrbo, da bi čim prej ozdraveli in se zdravi povrnili med vrste so-vaščanov ali meščanov pri graditvi nove svobodne domovine.
Ti številni primeri morajo torej zdramiti vsakega, ki se količkaj zaveda, da mu je dolžnost pomagati svojemu narodu, svojim najdražjim. Tukaj ni res treba, da bi si zaradi prispevka kdorkoli moral od svojih ust odtrgati. Po večini delamo vsi, pa tudi zaslužimo. Deset dolarjev, kakor je lepo rečeno v apelu za X-raj aparat, ni tako velika vsota, da bi je ne mogel vsak posamezno prispevati. Z tem bi pokazal ne samo, da je slišal glas onih, ki jim je pomoč potrebna, ampak rodoljubno zavest. Dostikrat še zgodi, da človek potroši deset dolarjev brez da bi imel sploh kake koristi, razen za kratek čas nekoliko razvedrila in zabave. Ali ne bi bilo svrhi shodno, da se vsak ob taki priliki spomni, zakaj pa ne bi dal deset dolarjev v sklad za X-raj aparat, ki bodo služili vsemu narodu? Torej posezi v žep, rojak, prispevaj deset dolarjev. To ne bo nikdar pozabljeno!
Mnogi nabiralci gredo z nabiralnimi polarni okrog. Kadar pridejo k Vam, ko Vam bodo prožili nabiralno polo, naj ne bo slučaj, da je treba prositi. Na nabiralni poli, je povedano kaj ji je namen in kakšna ji je svrha. Pa prav ničesar drugega, kakor kupiti X-raj aparat in ga poslati na razpolago našemu trpečemu narodu. Storimo svojo dolžnost, kadar nas obiščejo nabiralci. Odprimo jim vrata, dajmo jim voljo in plačilo za njihov trud z tem, da takoj prispevamo svoj prispevek po najboljši moči. Nabiralce bi pa prosil, da obiščejo slehernega Slovenca in Slovenko, pa tudi druge narodnosti bodo rade prispevale kadar se jim pojasni za kaj se gre. Vsak dar bo prišel dobro in je hvale vreden. Tako delamo tukaj v To-ronti.
Moram pripomniti, da so gotovi ljudi, ki imajo res kamenito srce, ki nočejo pomagat. Na nekoliko takih sem tudi osebno naletel. Toda to nas ne sme ustrašiti, ne smemo kloniti pred takimi malo-številniki, temveč še z večjo voljo in korajžo na delo. Naj nam velja:
Tovariš! odpri roke odpri srce, otiraj bratovske solze." Pomagajmo herojem v prelepi naši stari domovini Jugoslaviji, kateri so se za njo hrabro borili in mnogi dali svoja lastna življenja.
Želim nabiralcem veliko uspeha.
Z tovariškim pozdravom: Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Max Malešič
Predavanje o Sovjetski demokraciji
Sovjetski veleposlanik Zorin je imel v Pragi obširno predavanje o Sovjetski demokraciji. Predavanju so prisostvovali poleg mnogih državljanov tudi člani vlade in diplomatskega zbora. Veleposlanik Zorin je med drugim izjavil :
"Zadnja vojna je bila vojna demokracije proti fašizmu. Sovjetska zveza je na čelu demokratičnih držav in nedvomno je, da je resnični borec v borbi proti fašizmu in reakciji. No, kljub temu poskušajo danes nekateri oporekati demokracijo, ki obstoja v Sovjetski zvezi."
Nato je veleposlanik Zorin z znanstvenega in zgodovinskega stališča razložil razliko med tako imenovano buržujsko in sovjetsko demokracijo. Pri tem je poudaril, da je buržoazna ideja enakosti osnovana na priviligiranem položaju aristokracije in duhov-ništva in da ni njen cilj enakopravnost. "Treba je priznati", je izjavil veleposlanik Zorin, — "da je igrala buržujska demokracija važno vlogo v prehodu iz fevdalizma v kapitalizem in da celo sedaj igra napredno vlogo v borbi proti fašizmu in reakciji. Toda njena progresivnost je omejena.
Iskušnja zadnjih let je pokazala, da je buržujska demokracija nesposobna preprečiti prihod fašizma na oblast in da ni mogla preprečiti izbruha svetovne vojne. Na drugi strani pa je okto-berska socijalistična revolucija v Rusiji položila temelje novemu tipu demokracije in rodila nov socijalistični red. Položila je temelje sodobni rekonstrukciji družbene skupnosti, kar pomeni odstranitev izkoriščanja človeka po človeku. To je zgodovinsko poslanstvo sovjetske demokracije."
Veleposlanik Zorin je poudaril, da je demokracija zajamčena z Stalinsko ustavo iz 1936 leta. Nato je obširno razložil sovjetsko ustavo. Dotaknil se je nekaterih skeptikov, ki še sedaj po koncu vojne ne verjamejo v sovjetsko demokracijo in je izjavil, da čestokrat govore o totalitarizmu v Sovjetski zvezi in poudarjajo, da vodi državo samo ena stranka.
Oni obtožujejo celo druge države, za katere pravijo, da so v sovjetski interesni sferi takšnega totalitarizma. Veleposlanik Zorin je v zvezi s tem navedel znani Stalinov odgovor Churchill-u in navedel kot primer Veliko Britanijo, kjer je na oblasti ena stranka, dočim je v Jugoslaviji, Rumu-niji, Bolgariji in Madžarski oblast v rokah bloka in je celo opoziciji omogočeno, da je zastopana v vladi.
Veleposlanik Zorin se je dotaknil pritožb, da v Sovjetski zvezi ni svobode tiska in je izjavil, da v sedanjem svetu ne more biti takšnega tiska, ki je popolnoma brez kontrole. Nato je dodal: "Davno so minili časi, ko je bila ena oseba odgovorna za urejevanje, in razpečavanje nekega lista." S tem v zvezi je omenil razmere v ameriškem tisku in naštel primere odvisnosti ameriškega tiska.
Veleposlanik Zorin je prepričan, da bo sedaj po popolnem priznanju vojaške, politične in gospodarske moči Sovjetske zveze priznana prav tako tudi naprednost njenih idealov. Prepričan je, da bo sovjetska socijalistična demokracija priznana kot najvišja oblika organizacije človeške družbe.
Po "Ljudski Pravici"
Najbolj aktuelno je za nas vprašanje Trsta jin Koroške
Naslednje pismo je dobil od svojega nečaka iz starega kraja, rojak Jože Šerjak. Pismo se glasi:
Dragi stric Jože!
Dobil si novega dopisovalca! Čisto nov nisem, saj sem Ti že včasih pisal kakšno kartico z voščili za praznike. Tebe se še nekoliko spominjam, kako si sedel v kuhinji pri stari materi zvečer, ko si prišel z dela. Takrat sem jaz še (z velikim užitkom) cucelj vlekel. Od takrat pa do danes sem seveda precej zrastel in bi mi zdaj že bolj cigara dišala.
Naj Ti torej opišem nekoliko o življenskih izkušnjah in doživljajih od tega časa.
Na področju življenskih izkušenj sem pa v zadnjih letih precej napredoval. Vsega skupaj sem prebil v internaciji in zaporu skoraj ravno eno leto. Toraj sem imel še precej srečo v primeri z marsikom drugim. Imel sem priliko spoznati, da človek prav dozori šele v zaporu, ker tam si pridobi smisel za pravi odnos do življenja.
Burni dogodki so se za nas, kot najbrž za vas demokratični svet, začeli že 1. 1939 z zasedbo Čeho-slovačke. Pri Jugoslovanih so Čehi uživali že od nekdaj največje simpatije (češke polke in godba sploh). Ko so Nemci zasedli "našo zlato slovansko Prago," je bilo nam kot da nas zasedajo in ker je jugoslovanska vlada že takrat začela po domače povedano stiskati rep med noge, so pri nas izbruhnile velike demonstracije, s študenti na čelu).
Ko je Hitler 1. 1941 napadel našo državo, sem se tudi jaz javil kot prostovoljev v armado. Takrat sem bil star 18 let. A preden smo kam odšli, je bilo naše vojske konec. Na vel. petek so jo že prav previdno primahali Lahi v Ljubljano, na majhnih tankih s črnim perjem za klobuki. Takrat nas je bilo kar nekam sram, da nas tak sovražnik zaseda. Ves narod je bil prepričan, da dalj kot tri mesece ■ ne bodo nikoli ostali pri nas. Vsi so se zanašali na Angleže v Grčiji. Kmalu smo imeli priliko spoznati, da bo vojna dolga in huda. Tisto prvo poletje se je tudi začelo Osvobodilno gibanje pri nas. V istem letu spomladi sem končal Osmo gimnazijo in se v jeseni vpisal na univerzo. A, okupator nam itak ni pustil dolgo študirati. Najprej sem moral, kot sem že omenil v internacijo (v Italijo, Gonars), pozneje je bila univerza pa zaprta. Tako sem zgubil dve leti dragocenega časa. Če bi ne bilo vojne, bi letos že končal. Zdaj sem star 23 let in nadaljujem študije, študiran elektrostrojno tehniko. Za to stroko imamo v Ljubljani zelo dobre strokovnjake, znane daleč po svetu. Pri študiju pa imamo težave, ker ni mogoče dobiti knjig in drugih potrebnih predmetov. Nova oblast obljublja, da bo znanstvene ustanove zelo podpirala, a to čim se bo država postavila na lastne noge. Že zdaj se je naredilo v enem letu več, kakor prej v petih, ali lahko bi rekel celo v desetih letih. Za šole in bolnice prej-šna oblast enostavno ni imela denarja, pač pa ga je šlo mnogo v njen žep. V tem oziru lahko popolnoma zaupamo naši novi o-blasti. Nekaj let bo pa seveda še težko.
O teti Ivanki bi radi vam že prej marsikaj pisali. Bila je nedolžna žrtev, izdana v smrt. Našli smo je eno uro njenega doma. Imela je od udarcev vdrto lobanjo nad desnim očesom, ko smo jo izkojali. Kako ji je takrat moralo tolči srce ko so jo gnali in je vedela, kaj jo tam čaka. Kako se je morala ozirati proti domu in Ljubljani. Ljudje so zdaj pripovedovali, da so slišali oddaleč, kako je obupno klicala Stanko in svoje, ki nismo mogli takrat še niti slutiti, kaj se v tistem tru-nutku z njo godi. Gotovo je bila njena poslednja želja, ko je umirala, da jo poiščemo in zvemo, kaj se je z njo zgodilo — z našo, vedno veselo Ivanko, ki ni nikomur mogla nič hudega storiti. Nova pomlad se je porajala nad njo, novo poletje, spet je tako sijalo sonce kot tisti strašni dan, mi pa takrat še nismo našli človeka, da bi povedal kje leži. Tako so minila tri leta, do lanske jeseni. Zdaj naj se spočije pri svoji materi.
Naša mama je po tistem dogodku zelo trpela. Ko sem prišel iz internacije, je bila mama zelo sprememnjena. Skrbi so se ji vtisnile v lica, shujšana je bila tako, da je bila drobna kot punčka, obleka je kar plavala na njej. Bali smo se, da se ji ne bi zmešalo. Tudi atu so tisti časi živce vzeli. Bil je zelo nervozen, dokler so se dobile cigarete je veli-
ko kadil tako, da mu je enkrat srce odpovedalo ravno ko se je peljal s kolesom, da je padel in se ni nič zavedal. Pozneje poleti 1943 je bil tudi operiran na slepiču, zaradi slabe hrane je bil, kakor vsi, precej oslabel in so nastopile komplikacije. Bili so ravno v tistem času tudi v denarni stiski, da mu nismo mogli nuditi večje postrežbe dokler je ležal v bolnici.
Ko so jeseni 1943 prišli Nemci, in ni še ata niti dobro okreval od bolezni, je bil službeno presta-ljen na deželo. Tam je padel v zapor. Zgubili smo vsako zvezo z njim. Slišale so se hude novice in smo bili že pripravljeni na najhujše. Kaj je takrat ata prestajal v ozki celici, si boste mogoče lahko predstavljali — bil na isti poti kot Ivanka, določen da ga ustre-le. In to tam v daljnem kraju, ko ne bi mogli nikoli nič zvedeti o njem. Da je bil rešen, je bil čudež. Kako veselo je bilo svidenje, ko je stopil ves izmučen nepričakovano v kuhinjo.
Precej časa za tem sem bil nato jaz zaprt. Skrbi sem imel hujše kot je bilo treba. Nisem namreč upal, da bi kedaj prišel ven. Skozi zamrežena okna sploh nisem hotel več pogledovati ven na mesto, da bi lažje pozabil svet. Tudi na dom nisem hotel nič misliti, kot da bi bil čisto sam na svetu rojen samo za med tiste štiri zidove. — Zato pa znam zdaj pravilno ceniti življenje in svobodo, in se obojega tem bolj veselim!
Iz atovega sorodstva sem izgubil 2 bratranca, eden je odšel 1. 1942 k partizanom in je padel, drugi je izginil v lagerju v Nemčiji. Vse ostale atove sorodnike na Dolenjskem so pa Nemci 1. 1942 izselili v Nemčijo in so se že vsi srečno vrnili.
Najbolj aktuelno je trenotno za nas vprašanje Trsta. Treba nam je napeti vse sile, v kolikor je to od nas odvisno, da preprečimo, da se nam spet ne zgodi krivica, kot se nam je do zdaj še vedno, in to ravno nam Slovencem, ki smo že itak majhen narod. Če še zdaj zgubimo Trst in Koroško je to za nas za vedno izgubljena slovenska zemlja. Zato tega nikakor ne smemo dopustiti in za nobeno ceno odnehati. V tem nas morate tudi Vi, Amerikanski in Kanadski Slovenci z vcem svojem vplivom podpreti.
Dragi stric, včasih sem svoja voščila zaključil na način z večjim številom križkov. Za zdaj se mi bolj primerno zdi, da jih Tebi ne pošiljam, ampak rajši Dorenki in Elenki. Sicer se še ne poznamo, pa teta Ančka piše, da so fejst dekleta. Prosim ju, da bi mi dragi sestrični napisali kakšen pisemček. Zanimale bi me podrobnosti iz Vajinega življenja. Mogoče bosta celo lahko pisale, kako delate Atomske bombe (kar se teh tiče, nas ni treba nič preveč strašiti z njimi. Se jih tudi ne bojimo dosti!).
Vas pozdravlja vaš,
Stane
Oče na strani ljudskih sovražnikov - sin narodni borec
"Srbski Glasnik", časopis demokratičnih in rodoljubnih kanadskih srbskih izseljencev, je priobčil zelo zanimivo pismo. Pismo je napisal podpolkovnik Rade Bulat, svojemu očetu Pero Bula-tu, kateri stanuje v Vindsorju in kateri je predsednik takozvane Srbske Narodne Obrane, to je: Organizacije, katera je na strani ljudskih sovražnikov nove svobodne enakopravne Jugoslavije, ter ožji prijatelj zločinca Fotiča, kateri je obsojen na 20 let ječe.
Kot znano omenjeni Pero Bulat se je predstavljal zdaj "velikega Jugoslovena" in zopet "Velikega Srba". Kadar je bilo treba nastopati kot "Veliki Jugoslovan", se je Pero trkal prvi v prsi, pa prav tako za "Velikega Srba". In kot posledica nikdar iskrenih in poštenih misli je samo to, da se je ob koncu in v teku krvave vojne, ki so jo vodili res Velikani Srbi in Jugoslovani, znašel med najmanjšimi, najbolj preziranimi in osovraženimi ljudskimi sovražniki.
Nekoliko izčrpkov iz omenjenega pisma pojasni, kdo je resnično ljubitelj in prijatelj, a kdo osovraženi sovražnik narodov Jugoslavije. Njegov sin podpolkovnik jugoslovanske Armije, Rade Bulat, takole piše svojemu očetu:
"Jaz, Tvoj sin, sem se odločil napisati Ti odprto pismo preko Srbskega Glasnika z namenom, da bi večina naših izseljencev v Kanadi in Ameriki spoznala pravo stanje naših odnosov iz razloga, ker jaz, kot sodelavec Narodnoosvobodilne borbe in danes aktivni oficir Titove Armije ne morem imeti odnošaje z človekom, kateri se eksponira kot aktivni sodelavec reakcionarja Fotiča ter se postavlja v službo mednarodne reakcije, katerega ogroža svetovni mir. Ti kakor da pozabljaš na žrtve in prelito kri naših narodov v borbi proti fašističnih okupatorjev. Ti pozabljaš, da je nazi-stični agresor Hitler pripravljal najčrnejše robstvo nam Slovanom, toda zahvaljujoč herojski in nepremagljivi Rdeči armadi, velikemu patriotizmu in požrtvovalnosti sovjetskih ljudi, fašistični načrti so doživeli svoj fiasko."
Zatem podpolkovnik Rade opozarja pred novo nevarnostjo impi-rialističnih elementov, kateri po vzorcu Churchilla in njemu podobni ropočejo z sabljami in atomsko bombo, pozabljajoč na dejstvo, da bodo miroljubni narodi izvojevane tekovine protifašistične vojne čuvali in sicer take, da ne bodo štedili ne sile in ne sredstva, da zavarujejo z krvjo in žrtvami izvojevano svobodo.
Odgovarja pa tudi očetu, ki mu je najbrž postavil vprašanje, da ni pravilno postaviti v isto vrsto četnike in vstaše, še posebno nazi-vati klavci. Med tem Rade Bulat odgovarja: "Kdo so ti ljudi? Če vprašaš katerega koli državljana naše domovine, bo odgovoril, da
so to zlikovci, da so klavci, da so vstaši morili in klali Srbe in najboljše hrvatske rodoljube, a prav tako so četniki Draže Mihajloviča in Koste Pečanca morili in klali miroljubne Srbe in Hrvate. To so delali po navodilih in naredbi načelnikov iz Berlina in Rima.
Nadalje navaja primer, ki ga je sam doživel dne 2 avgusta 1941 leta, ko je govoril na zborovanju vasi Blatuša pred nekoliko stotin naroda, ter ga opozarjal pred posledicami če gre na limanice tako-zvano prekrščevanje v Vrgin Most. To je bila spretno pripravljena limanica vstašev. Kaj se je zgodilo z onimi ki so odšli, je precej dobro znano. In kdo so bili glavni agitatorji za prekrščevanje? Bivši radikali iz JRZ. Torej "največji" Srbi, kateri so zbežali pred borbo, ko se je narod tako-rekoč dvignil praznih in golih rok v borbo proti okupatorju, četnikov in vstašev.
"Vsi naši izseljenci izven meje svoje domovine", pravi Rade Bulat, bi morali vedeti, da Titova Jugoslavija ni trhla mornarho-fašistična Jugoslavija dinastije Karadjordjeviča, da je to domovina Srbov, Hrvatov, Slovencev, Črnogorcev in Macedoncev. Med njimi vlada bratstvo in edinstvo ustvarjeno v krvi in z žrtvami v času Narodne osvobodilne borbe. V Titovi Ljudski republiki vlada narodna oblast potom svobodno izbranih narodnih predstavnikov. Za nas, ki smo sodelovali v sveti Narodno osvobodilni borbi pod rokovodstvom tovariša Tita, za nas je velikega pomena, ker smo v tovarišu Titu videli človeka, kateri se je nesebično zalagal v borbi in delu ter pokazal velike vojaške in državniške sposobnosti. On je z svojo borbo in delom zaslužil slavo narodnega heroja Jugoslavije. Tito je naš vodja in naš učitelj. Pod njegovim vodstvom naši narodi so izvojevali svojo svobodo in sedaj gradijo novo državo in vsi kličemo: "S Titom v vojni, s Titom v miru!"
"Dragi ata, to pismo sem Ti napisal za to, ker ne želim, da se jaz, Ti in naša družina, da bi se sovražili in si postali sovražniki. Nasprotno je moja želja, da se odrečeš proti-narodnih organizacij in da prekineš veze s reakcionarnimi sovražniki Titove Jugoslavije. Ako so tebi važnejši interesi peščice reakcionarjev okrog Fotiča, kateri ne bodo zaustavili kolo zgodovine Jugoslavije, kakor pa ohraniti harmonijo svoje družine, potem nadaljuj sodelovanje z njimi. Toda v tem slučaju računaj na posledice, ker se jaz, kakor tudi moje sestre, tvoje hčere, javno odrekamo vseh vezi s teboj. Zrel si in samostalen, pa odloči."
Tvoj sin Rade
Zgornje pismo ne potrebuje komentar. Napisano je jasno in tudi glasno. Vsaka beseda ima svoje mesto, ima pomen. Je odločni opo-
Kaj se je dogajalo za časa vojne okrog Rakeka in Velikih Blok
min očetu, kateri je zabredel na krivična pota, kateri se postavlja v vrste protiljudskih elementov in sovražnikov svobode in demokracije. Rade Bulat je storil samo to, kar so storili že mnogi drugi v takem in drugačnih ozi-rih, to je, da je postavil narodne interese nad vse drugo, posebno pa, kadar se gre pri tehtanju družinske sentimentalnosti in občutkov. Drugega pač ni mogel napisati v tem pismu, kakor podati živi primer kaj so bili četniki in vstaši, kakšne zločine so prizadejali narodom Jugoslavije in kako je potrebno, da njegov oče, ki je obdan z strupenimi pojmi, vse to izprevidi, se strezni in odreče na-daljnih vezi z sovražniki nove Jugoslavije.
Pravilno zadnji stavek njegovega pisma bi pomenil: "Za dosti si star, samostalen in sam odloči, kateri strani se pridružiš!" To pa velja še za marsikoga, kateri kljubuje in omahuje pred resnico, kadar ga ta kliče.
Priloženo pošiljam pismo od mojega brata iz stare domovine iz vasi Rakeka pri Velikih Blokah, da bodo nekateri od tam doma videli kaj se je vse dogajalo pod peto italijanskega fašizma in nemškega nacizma. Pismo se glasi:
Dragi brat Frank!
Sporočan ti, da sem dobil tvoje pismo ravno 23. maja in pakete smo tudi dobili. Enega smo dobili ravno tisti dan kakor pismo, enega smo pa 13 dni prej. Mati so tudi dobili denar 2485 dinarjev, ker se ti prav lepo zahvalimo. Čevlji so obema prav.
Pišeš, da si ne upamo nič pisati od vojske, pa v resnici si nismo upali nič pisati. Mi smo toliko gorja prestali, da ni za popisati. Takrat ko je Italijan prišel je bilo dosti hudega. Koliko je ljudi pobitih, ker so jih pobijali kakor muhe. Nekega dne so jih peljali čez Rakek 16 na avtu. Ti so bili iz vasi Osredka in Petrasov iz Nove vasi je bil med njimi. Pripeljali so jih na vrh strmca na Skrbičkovo gmajno in so jih vse pobili. Potlej so pa dve jami skopali in so vse tiste notri pometali enega vrh drugega, kakor polena. V Velikih Blokah na Serne-lovi gmajni jih je zakopanih precej, natančno stevi se ne ve. Zakopavali so jih vsaki dan.
V	Velikih Blokah manjka 23 ljudi. Kar jih niso pobili so jih pa v internacijo odpeljali, da so tam pomrli. Gorjupov Tomaž je v Grahovem zgorel. Na Glini so pobiti: Kovaček in njegov sin, Gorjupov, Pajkov in Hrenovi vsi trije. Na Studenem, so pa Komarjeva dva, Lenčkov, Lahov Korle in Blažov. Blažov Jakob ima samo še eno dekletce in nič drugega.
Tudi iz Radleka so nas vse moške pobrali, da nas bodo v internacijo odpeljali. Do Police so nas gnali, potem so nas pa vendar izpustili. Potem so nas neko jutro kar iz postelj pobrali in so nas v Velike Bloke gnali. Od povsod so jih naganjali v Velike Bloke, kjer so jih pobijali.
Hudo je bilo uživati take strahote. Takrat nismo smeli hoditi od vasi do vasi in če smo hoteli iti 50 metrov od hiše, smo morali imeti legitimacijo. Če smo hoteli iti na njivo ali na senožet, smo morali iti poprej po pravico. Nekoč jih je prišlo kakih 300 in so nas vse na sredo vasi segnali od najmlajšega do najstarejšega pa vse zastražili, da se ni smel nihče nikamor obrniti. Drugi Italijani so pa kradli po hišah, kar so mogli in kar se jim je najbolj dopad-lo. Ako je bila omara zaklenjena, je kar bajonet zataknil v ključavnico, da se je odprlo, če se pa ni hotelo odpreti se je pa polomilo. Potem so pa hoteli zažgati, ampak zažgali ravno niso, so nam pa živino pobrali. Deset glav živine so takrat odpeljali iz naše vasi.
Ko so Italijani odšli je prišla pa druga bitka. Takrat so bile pa tudi krvave bitke okoli Radleka med partizani na eni strani in belogardisti in Nemci na drugi strani. Pokalo je tako, da se je vse treslo. Iz vasi so streljali na Lisec in iz Lisca v vas. Mi smo se morali vsakikrat skriti v krompirjevo jamo. Dostikrat je bil tak mraz pa so prišli naj bo katerokoli uro pa smo morali vola vpreči in mrliče in ranjene voziti. Koliko jih pa leži po polju zakopanih okrog naše vasi, kar po njivah, je težko povedati.
V	naši fari je večinoma vse požgano. Loško mesto je tudi vse razdejano kakor tudi Bločice in Grahovo.
Strašna vojska je bila, da ni za popisati. Otroci so vsi prestrašeni. Takrat ko je tako pokalo so
kar po vrtovih ležali mrliči.
In drugače smo živeli kar tako . . . Osem mesecev smo jedli samo vsak dan enkrat osoljeno. Največ smo jedli pečen krompir. Sedem nas je v družini, bilo je do kolena snega, a mi smo imeli samo ene čevlje.
Od Marije in Antonije ne vemo že več kot eno leto nič. Mačkov Jože je tudi doma, on je bil ranjen v nogo. Doma so vsi, ali smo vsi sivi in stari od strahu. Lenčkov fant je bil tudi ranjen, je sedaj star 20 let. Tako, da trije so ubiti, trije smo bili ranjeni. Zgoncov France je umrl, je že osem let, mati so tudi stari postali in ne gredo nikamor so vedno doma na peči, ker jih vedno zebe po zimi in po leti, se jim tudi vojska pozna. Štefan, brat od tvoje žene nam je tudi enkrat pisal, da nas bo prišel obiskat letošnje poletje. Gorjupov Jože je tudi poslal v Nemško vas Primo-žancu paket, rekel je, da bo prišel v Velike Bloke, pa ga ni.
Pobitih je še na stotine v tej vojski, pa kaj hočem opisovati vsakega posebej, ko jih ne poznaš, ker so bili še majhni, ko si šel ti od tukaj.
Zdaj pa končam in vas vse prav lepo pozdravim in se vam še enkrat prav lepo zahvalim za pakete in za denar. Bodite pozdravljeni.
Modic Ivan
Toraj cenjeni rojaki, Bločani in okolice, v tem pismu vidite skozi kakšno gorje so šli naši dragi v domovini. Vidim pa, da je po Kanadi dosti naših rojakov iz našega kraja, ki se nočete pridružiti in podpirati gibanja za pomoč našim bratom in sestram, kakor tudi drugim ki so toliko pretrpeli strašnega gorja, strahu in krvoprelitja. Znam pa da je nekaj mojih rojakov in znancev v Kirkland Lake in drugih predelih rudniških naselbin, a žal njihovega imena še nisem videl pri nobenih darovih za stari kraj. O gibljejo se tudi našega lista Edinosti, čeravno znajo, da list Edinost je edini list v Kanadi, ki vodi naše izseljence po pravi poti in agitira za pomoč stari domovini. Pomoč danes je nujna. Tri leta od sedaj jo ne bo treba. Toraj pomagajmo jim sedaj, da ne boste imeli tega na vesti, da jim niste pomagali v teh težkih časih. Domovina nas kliče, odprite srca.
Pozdrav vsem čitateljem Edinosti širom Kanade in Ameriških držav.
Frank Modic
Poročila zastopnikov
Timmins — Tukaj vam pošiljam denarno nakaznico v znesku $52.00, to je, za 17 ponovnih naročnin in en dolar za tiskovni sklad, ki ga je priložil Rajakovič.
A. Starič.
St. Catharines — Prilagam šest dolarjev za ponovitev naročnine. A. Piatt, Detroit in ponovitev moje naročnine.
P. Štajdohar
Sudbury — Pošiljam vam denarno nakaznico v znesku $75.00, kar je za: 23 ponovnih in dve zaostali naročnini.
J. Gorše
Port Arthur — Dragi tovariši: Pošiljam potrdila za 11 ponovnih naročnin, za kar prilagam denarno nakaznico v znesku $33.00, dva dolarja pa za tiskovni sklad.
T. Cimprič
WINDSOR, ONT,
V soboto zvečer dne 10 avgusta se priredi zabavo v počast odhodu delovne delegacije, ki odpotuje v Jugoslavijo v par dneh.
Zabava se bode vršila v čeho-slovaški dvorani, 1367 Drouillard Rd.
Za obilno vdeležbo se naproša vse Slovence, Hrvate in Srbe.
Odbor.
TORONTO, ONT.
Lokalni Svet Kanadskih Južnih Slovanov bo imel svojo redno sejo v ponedeljek 12. avgusta ob 8. uri zvečer v Bolgarsko-Makedonski dvorani na 386 Ontario St.
Naprošate se vsi člani in članice, da se udeležite za gotovo te seje, ker imamo za rešavati več eelo važnih stvari.
Tajnik: W. Skočilič.
Moč Rdeče Armade
Rdeča armada črpa svoje sile iz plemenitih ciljev, za katere se bori. Major Kampov, temne polti, veselega in prisrčnega smeha, brunda pesmico ki je nastala nekje na Donu v času težkih preis-kušenj. To je Rdeča armejska pesmica o cigareti, ki govori, kako se bo Rdeča armada vrnila na zapad, kako jo bo objela Odesa in druga mesta. Vojna bo minila, v srcih pa bo ostal globok spomin nanjo in na taborišče: "Nekje nekdaj Se bomo spominjali pešadije In naše čete. . . .
Spominjali se bomo tovarišev in prijateljev Požarov in pogorišč. . .
V Rdeči armadi so danes najbolj priljubljene pesmi ki izražajo notranja prisrčna čustva: O modrem robčku, ki maha iz obale borcu, ko gre v boj za domovino; o mesečini na oknu in v očeh matere, ki se sklanja nad zibelko in od katere loči borca noč in stepa. Noč bo minila, stepo bo prehodil, Nemce bo razbil in se vrnil nazaj v srečno življenje.
Major Kampov zna mojstrsko pojasniti potek vojaških operacij pripovedovati in peti pesmice.
Vprašal sem borca Aksojenka, kakšno vlado nam Jugoslovanom priporoča. To je bilo zanj težavno vprašanje. Dolgo je mislil pre-dno mi je odgovoril: "Ne vem. Rekel bi tako vlado ki bo prijateljska do Sovjetske Zveze".
Moč Rdeče armade je v tem, da se je osvobodila šablonizirane taktike in dala prosto pot osebni pobudi in talentom. Generalni poročnik Korotajev, močan človek z obrito glavo, pozna leposlovje, glasbo, strašno ljubi slike — niti ena razstava mu ni ušla. To je tip novega, pogumnega, vsestransko izobraženega oficirja. Nihče nam ni tako lepo pojasnil, kaj pomeni incijativa, kaj opuščanje šablon v vojni. "Ko smo prekoračili Dnjeper, smo se mnogo naučili. Pozneje niso nobene reke za nas več pomenile ovir. Prehod Dnjepra je bil za nas nekaj novega, čegar ne pozna vojaška znanost, nekaj, kar se je odigralo mimo vseh do tedaj znanih pravil in načel."
Rdeča armada je v široki črti dosegla Dnjeper. Ni pa imela pontonskega materijala; blato je onemogočalo hiter prevoz, priti
pa smo morali na drugo stran reke, preden bi se Nemci utrdili. Ko je prišlo povelje, da moramo takoj pričeti z prehodom preko reke, so borci, komandanti in oficirji, pokazali tako incijativnost, da je njihovo delo prekašalo vse, kar je doslej poznala zgodovina vojn.
Na ribiških čolnih, vinskih in bencinskih sodih, lesenih delih hiš so borci plavali preko reke in se utrdili na drugi strani. Kapetan Karaulov je postal zaradi Dnjepra heroj Sovjetske zveze. To je mlad človek rahlega zdravja.
"Ko smo dobili povelje, "pripoveduje Karavlov, "smo na splavih prekoračili reko, zavzeli vas, odbili Nemce ter uničili šest tankov. Tam smo ostali toliko časa, da so zgradili pontonske mostove in nam dali povelje za nadaljno prodiranje. To je vse."
V neki operaciji je general Korotajev predvidel, da bi Nemci z manjšimi silami lahko ogrožali bok neke edinice. Če bi tja poslali čete, bi bilo lahko že prepozno. Poslal je šest tankov. Toda pred njimi je bila reka. "Poskusite preiti čez reko. . . " je zapovedal tankistom. Poskusili so. Dva tanka sta ostala v vodi, štirje pa so prišli na drugo stran in iznenadili kolono nemških vojakov, čemu bi pripovedoval dalje? V vsaki bitki kaže Rdeča armada nešteto primerov, ki vedno z nova odkrivajo, kako obvlada Rdeča armada vojaško veščino in kako neomejeno moč ima v njej incijativa.
Moč Rdeče armade je v heroj-stvu njenih borcev in njenih komandantov. To so skromni in preprosti ljudje, ki znajo o vsem lepo pripovedovati, razen o svojih junaštvih. Na sestanku z borci in oficirji Rdeče rmade se je začet razgovor o najtežjih trenutkih, ki so jih doživeli v vojni. Nihče ni znal točno povedati. Za te ljudi ni težkih trenutkov, težkih trenutkov ne poznajo. Samo polkovnik Korolenko, lep in močan človek, je povedal, da je bil njegov najtežji trenutek tedaj, ko je obstojala nevarnost, da mu uničijo polovico enote.
Vodnik Kuznjecov, rojen leta 1925, Heroj sovjetske zveze, nam pripoveduje: "Sem pri odelku za zveze. Vzpostavil sem zvezo preko Dnjepra, pa se je prekinila. Komandant je dal povelje, da moramo zvezo obnoviti za vsako ce-
Sedaf smo svobodni
It» živimo v miru
Pravi pismo ki ga je dobil John Cerovšek od svojega bratranca iz Maribora, Martin-a Kerin-a. John Cerovšek pa sedaj živi v Coper Clifft pri Sudbury. Pismo se glasi:
Dragi brantanec Žany!
Neštetokrat sem že mislil na Tebe, pa nisem vedel kje se nahajaš, sedaj sem pa slučajno dobil tvoj naslov in ti pošiljam iz naše domovine prav prisrčne pozdrave, jaz kakor tudi moja družina.
Presrečen si, da te ni bilo med to grdo minulo vojno tukaj, kajti bilo je grozno. Ko je nas leta 1941. Nemec okupiral je začel takoj prve dni, tukaj zverinsko divjati. Začeli je takoj nedolžne mirne ljudi, ki niso nikomur nič žalega storili, zapirati, mučiti na zverinske načine, pobijati in moriti. Po ni bil zadovoljen z malim številom,
temveč je poklal po celi Evropi, kamor je prišel, več miljonov ljudi. Pri nas v Sloveniji pa več tisoč. Bil si v vojni 1914-1918 ali tista vojna ni bila prav nič proti sedanji! Takrat so sicer tudi Šva-bi zverinsko postopali z narodom, ali vendar to ni za primerjati z sedanjem trpinčenjem ljudi. V oni vojni je trpela samo fronta, v tej pa tudi zaledje, kakor sem ti že omenil — in poleg tega pa iz zraka, kajti vsak moment so prišli zrakoplovi in so metali težke bombe na zemljo. Mesto Maribor je polovico porušenega. Popolnoma cela hiša ni nobena. Meni je padla na cesto pred hišo, ter mi poškodovala streho in mi zdrobila v-se šipe. Seveda ni mogoče vsega niti od daleč popisati, kar smo v-se doživeli in prebili. Pa hvala Bogu, da smo samo živi ostali. Švaba peklenski je pa le bil od
no. Nalogo sem izvršil, zato sem dobil naslov Heroja".
"Toda Kuznjecov," mu segajo drugi v besedo, "pozabil si povedati, da te je . sovražnik obsipal z kroglami in da si pri delu težko ranjen v glavo. ..." Major, Ukrajinec, mi je dejal, ko je kazal s prstom na borce, ki so korakali mimo: "Z njimi ni težko dobiti Heroja. . . "
Moč Rdeče armade je v tem, da popolnoma pozna svojega sovražnika.
Maršal Sovjetske zveze I. S. Konjev nas je prisrčno in preprosto sprejel v majhni besarab-ski vasi. Je delavec. V revoluciji je bil komisar divizije v Sibiriji. Potem je ostal v vojski, se je vztrajno učil in dovršil vse vojaške šole. Je visok, miren človek petdesetih let, nekoliko hladne zunanjosti, tankih ustnih in trdega lica. Nekoč mu je drobec granate presekal škorenj. Dejal je samo: "Škornje mi je pokvarila. . . " Previl si je rano in je naprej opazoval boj s svojim velikim daljnogledom.
Konjev nas je prosil naj pozdravimo Tita in naj mu izročimo daljnogled, ki ga je imel med vso vojno in je z njim opazoval tolike bitk. "Daljnogled je, oprostite nekoliko odrgnjen od dolge upora-
be. Delček je odlomljen, pa bi ga lahko popravili; potem ga izročite Titu."
Konjev je lik novih, sovjetskih vojskovodij, ki so prodrli v bistvo moderne vojne in v zapleteni problem koordinacije vseh vrst orožja. Major Kamkov je dejal o njem; da ničesar tako ne sovraži nego strahopetca.
Pobude za tak razvoj Rdeče armade, za zmage, za herojstvo in polet, za izpopolnjevanje tehnike daje — Stalin. Vsak rdečearmejec od borca do maršala čuti njegovo varno roko in očetovsko skrb. Rdeča armada je v najusodnejši uri za domovino našla v Stalinu pravega vojskovodjo. Stalin je pokazal, kako premagamo sovražnika, pokazal je njegove slabosti, dal jim je sredstva in jih povedel k zmagi.
Ko je maršal Konjev govoril o sovjetskih maršalih, je dejal o Stalinu: "On je vsesplošno geni-jalen človek. Značilno zanj je, da razume bistvo vsake stvari, tudi vojne. Povsod izhaja incijativa od njega. Sreča za našo vojsko in za našo državo je, da se je v takem času pojavila na čelu naše države taka osebnost. . ."
Milovan Djilas;
(Odlomki iz članka "Pri Rdeči armadi 1944")
naših hrabrih fantov in mož, seveda s pomočjo slavne ruske Armade, ter drugih zaveznikov — popolnoma uničen in bo delal pokoro na vse večne čase. Kakaršno je delo takšno je plačilo.
Sedaj smo svobodni in živimo v miru. Radi prehrane je še malo težko, pa tudi to se od dneva do dneva boljša. To je pa v glavnem vsled tega bolj pičlo, ker je Švaba nam vse uničil in odpeljal v Nemčijo in sicer vse kar se je dalo odpeljati. Pa upamo, da bomo tudi to krizo prebrodili, saj naše tovarne zopet delajo s polno paro. železniški promet obratuje skoro normalno, polja so obdelana, živinoreja se tudi z vsakim dnem boljša.
Lansko leto ko so se ljudje vračali iz nemškega suženjstva, pa ni bilo posebno v našem kraju prav nič. Narod je prišel na popolnoma prazno. Posebno nam manjka, masti mesa, mleka in tudi obleke v-sake vrste. Sedaj sem ti malo o-pisal naše po vojne razmere, pa to je ena sama malenkost. Če boš dobil to moje pismo in mi odpisal, ti bom potem še kaj več pisal.
Kakor sem ti že omenil, jaz živim tu v Mariboru, kjer sem bil penzioniran. Imam svojo skromno bajto in malo penzije. Starejši sin je pri vojakih, mlajši pa študira na univerzi v Ljubljani kemijo.
Tebi pa svetujem, dragi Žany, da ostaneš še nekoliko časa tam kjer si, da se tu pri nas razmere malo uredijo, kajti ako bi sedaj prišel semkaj ne vem če bi bil tvoj želodec zadovoljen s tem kar bi dobil na Pijavškem. Torej malo še počakaj, potem pa pridi na tvoje Pijavško, da boš tam prebil predvečer tvojega življenja v tvoji lepi hiši, ki se vidi iz vlaka ako se pelješ iz Blace proti Rajhenbur-I gu.
Rad bi pisal tudi našemu stricu, Jožetu in Cenetu, pa žal ne vem za naslove, radi tega te prosim, da mi ti pošlješ njihova naslova.
Pričakujem tvojega odgovorca in te prav prisrčno pozdravljam, jaz in moja družina, kakor tudi vse tvoje v bližini eventuelno živeče rojake ali Slovence.
Martin Kerin
Maribor, Metelkova ulica št. 37
Vlada Jugoslavije Smatra za Svojo Glavno Obveznost Pred Svojimi Narodi, Tako Cesto Napadenimi in Ogroženimi od Italije, da s Pomočjo Svojih Zaveznikov Končno Zagotovi Mir na Svojih Mejah
(Nadaljevanje)
V poročilu manjka dalje bistveni element, ki bi v smislu navodil Sveta ministrov moral obstajati in bi bistveno olajšal mojo nalogo. V smislu točke 5 navodil, bi komisija morala, kakor govorijo ta navodila — "proučiti ekonomske in geografske karakteristike teh
V dodatek prejšnjim objavam, ki so izšle v izseljeniškem tisku z ozirom na pošiljanje darilnih zavitkov osebam v Jugoslavijo, od strani izseljencev, se opozarja na naslednje predpise, ki so v veljavi v FLR Jugoslaviji:
I.	CARINA. Ne naplačuje se carina na zavitke, ki so poslani kot DARILO in z naslednjo vsebino:
1)	Uporabljene obleka, obuvala in hrana v neomejenih količinah:
2)	nova obleka, obuvala, ali blago za isto, do 20 klgr. (44 funtov) na leto vsakemu posameznemu članu družine, ki prejme zavitek;
3)	Vse druge predmete (ne luksuzne) v omejenem številu, ki se jih uporablja pri domu;
4)	Tobak in njegovi izdelki do 40 gramov težine.
II.	POŠTNINSKE TAKSE. Po-štninske takse, ki jih uprava naplačuje od osebe, za vsak prejet zavitek iz inozemstva, so sledeče: takse za prijavo carinjenja Din. 9. —, za obračun Din 2. —, za sporočilo o prihodu (v kolikor zavitek pride po pošti) Dn 2.-, za prevoznino (če se paket pošlje na dom) do 5 kgr. Din 3. — do 10 kgr. Din. 5.—, do 20 kgr. Din. 6. Opozarja se, da so vse poštninske takse, o katerih je beseda in ki morajo biti vplačane od osebe, ki prejme zavitek, a ne od osebe, ki ga pošlje, nezadostne, da bi pokrile vse stroške, ki nastanejo v zvezi z prevzemanjem, prevozom, hranitvijo v skladišču in prelaganjem zavitkov poslanih iz inozemstva, ker večina zavitkov prispe v Trst, kjer jih privatni podjetnik prevzame, za kar zahteva napla-čilo, a obenem tudi sam prevoz istih z železnico pade na stroške države in drugih prevoznih podjetij.
teritorijev ter obrniti posebno pa-žnjo spremembam, ki bi mogle nastopiti v ekonomskem položaju mest in vasi v primeru, če bi ta mesta ali vasi bile dodeljene Jugoslaviji ali pa prepuščene Italiji." O tem ni v poročilu niti sledu, kar predstavlja težko napako, njegovo osnovno pomanjkljivost. Zopet moram ugotoviti, da se tudi ta pomanjkljivost ponovno javlja na škodo Jugoslavije in v korist Italije. V zvezi s tem moram poudariti, da vladi FLRJ ni bil dan na razpolago ves material, po katerem je komisija izdelala svoje poročilo — kar bi bil bistven pogoj za popolno' oceno, in pa to, da se v arhivu komisije ne nahajajo nekateri važni dokumenti, ki podpirajo jugoslovansko tezo.
Po sklepu Sveta ministrov iz septembra 1945. leta, bi moral doseči predlog meje za razmejitev med Jugoslavijo in Italijo, da pride čim manjše število Jugoslovanov pod Italijo in obratno. Toda namesto tega predstavljajo predlogi tako ameriških kot angleških in francoskih strokovnjakov očitno krivico našemu ljudstvu v Julijski Krajini in težak udarec interesom Jugoslavije. Evo, konkretnih slik etničnih razmerij, ki bi nastala, če bi bil sprejet kateri koli od navedenih treh predlogov!
Po predlogu ameriških ekspertov v komisiji, bi na prostoru, ki ga ta predlog prepušča Italiji, po štetju iz leta 1910 (t. j. po štetju, ki je netočno in neugodno za Jugoslovane, katerega pa jemljejo ek-seprti kot osnovo za svoje sklepe) — bi ostalo v Italiji 209.025 Jugoslovanov, v Jugoslaviji pa 55.548 Italijanov. Po štetju iz leta 1945 bi ostalo 277.965 Jugoslovanov v Italiji in 46.584 Italijanov v Jugoslaviji.
Po predlogu britanske delegacije ekspertov v komisiji bi ostalo na prostoru, ki ga prepušča ta predlog Italiji, po štetju iz leta 1910 188.457 Jugoslovanov v Italiji, 83.911 Italijanov pa v Jugoslaviji. Po štetju iz leta 1945 bi ostali v Italiji 244.404 Jugoslovani in 49.823 Italijanov v Jugoslaviji.
Po predlogu francoske delegacije ekspertov v komisiji bi ostalo na prostoru, ki ga prepušča ta
predlog Italiji, po štetju iz leta 1910 139.572 Jugoslovanov v Italiji in 130.972 Italijanov v Jugoslaviji. Po štetju iz leta 1945 bi o-stalo v tem primeru v Italiji 181.947 Jugoslovanov, v Jugoslaviji pa 88.912 Italijanov.
Vsi predlogi so po navednih številkah popolnoma v nasprotju s postavljenim kriterijem — da je treba izvesti razmejitev v glavnem na bazi etničnega načela. Izjaviti moram, da so taki predlogi popolnoma iznenadili in začudili jugoslovansko vlado. Ne moremo razumeti, zakaj se zahteva od Jugoslavije, ki je bila v dveh vojnah na strani zaveznikov, da pristane na takšno tolmačenje septembrskih sklepov Sveta zunanjih ministrov, ki daje očividno prednost agresorju pred zaveznikom. Vlada FLRJ je mišljenja, da je zaslužila Jugoslavija od svojih zaveznikov vsaj to, da postopajo proti njej nepristransko, če že menijo, da ji ne morejo biti bolj naklonjeni kakor agresorju. Žal, da se vsi ti trije konkretni predlogi za mejo, ne samo ne držijo sklepov septembrske seje ministrov za zunanje zadeve, ampak dajejo očividno prednost dovčerajšnjemu agresorju v zasužnjevanju čistih jugoslovanskih teritorjev, ko dajejo Italiji celo do petkrat več Jugoslovanov, kakor pa prepuščajo Italijanov Jugoslaviji.
Predložene mejne črte trgajo brez vsakega razloga geografsko celoto Julijske Krajine. Postavljajo mejo, ki bi ustvarila nepremagljive težave v ekonomskem in kulturnem razvoju te pokrajine. Po predlogih ameriške, britanske in francoske delegacije se na primer mesto Gorica, ki je stoletja glavno mesto goriške pokrajine, gospodarski in kulturni center te pokrajine, iztrga iz te pokrajine, ker je baje vezano s Furlanijo. Toda znano je, da gravitira vsa Furla-nija k Udinam, mnogo važnejšemu in večjemu centru, medtem ko bi vsa goriška pokrajina ne imela niti enega mesta.
Kraji med Trstom in Tržičem so čisto slovenski, celo po današnjih italijanskih podatkih, in vendar bi morali biti po teh predlogih odtrgani od Jugoslavije.
Predložene mejne črte delijo Istro, trgajo zapadno obalo Istre in sekajo vse povprek rečne doline, ustja rek,
VLADA FLRJ JE MIŠLJENJA DA JE ZASLUŽILA OD SVOJIH ZAVEZNIKOV VSAJ TO, DA POSTOPAJO PROTI NJEJ NEPRISTRANSKO, ČE ŽE MENIJO, DA JI NE MOREJO BITI BOLJ NAKLONJENI KAKOR AGRESORJU.
ceste, železnice in druge promete zveze, vodovode od mest, katerim dajejo vodo. Na ta način ogrožajo te linije ves normalni gospodarski razvoj in materialno eksistenco velikega dela istrskega prebivalstva. To je tembolj nevarno, ker je znano, da so mesta zapad-ne Istre že dosedaj, ko so bila pod Italijo, stalno propadala in so imela leta 1938 manj prebivalcev kot pa leta 1914. Taki so predlogi, čeprav je v poročilu komisije ugotovljeno, da se ne more potegniti jasnih etničnih linij in da so Hrvati in Slovenci naseljeni na za-padni obali, Italijani pa omejeni samo na mesto. Taki so predlogi, čeprav je Jugoslavija zaveznik, Italija pa včerajšni agresor.
V zgodovini smo bili mnogokrat žrtev italijanskih napadaov v tej ali oni obliki, tako v tej vojni. V politiki Italije proti Jugoslaviji se stalno ponavlja težnja po odvzemanju naših nacionalnih teritorjev. Naj spomnim na nekoliko dejstev. Italija je 1915. leta izsilila z londonskim paktom pristanek Antante, da si prisvoji velike dele našega nacionalnega teritorija za ceno vstopa v vojno proti Nemčiji in Avstriji, medtem ko se je istočasno mešetar-sko pogajala z Avstrijo in Nemčijo. Pozneje, ko se je situacija spremenila, je vsilila Jugoslaviji rapalsko pogodbo, s katero je dobila v posest Julijsko Krajino, ki jo je uporabljala kot bazo za napad na Jugoslavijo v tej vojni. Septembra 1945 leta je gospod De Gasperi, predstavnik Italije, pojasnjeval ta predlog meje med Jugoslavijo in Italijo s "stališčem varnosti" in kot "poslednjo možnost za zagotovitev minimuma sistematične obrambe". S temi besedami je, poleg ostalega, poizku-
šal opravičiti zahtevo po našem nacionalnem teritoriju. Ko govori danes g. De Gasperi o tem, da je Italiji potrebno zavarovanje pred Jugoslavijo, ki je trikrat manjša po številu prebivalstva, ko ima Italija mnogo močnejši potencial in ko na račun svoje obrambe od Jugoslavije zahteva popolnoma jugoslovanska ozemlja, potem to pomeni, da se Italija še ni odrekla svojih zavojevalnih namenov proti Jugoslaviji. Mnogo primerov za to je v italijanskem tisku in v izjavah bolj ali manj odgovornih ljudi v Italiji. Predlagane mejne linije dajejo Italiji vse vojaške prednosti, Jugoslavijo pa kot deželo, ki se je vedno odlikovala s svojo miroljubnostjo, postavljajo direktno pod udar eventualne nove italijanske agresije. Predlagane mejne linije so prav vse meri-dionalne in sekajo vse komunikacije ter prepuščajo Italiji vrsto važnih križišč v operativnem smislu, kakor naprimer: Trbiž, Po-ntabelj, Tarčent, Gorico.
Omenjeni prostor Italije se pri tako potegnjeni meji naslanja na najbolj komunikativno zaledje v Evropi, ki je bilo stoletja pripravljeno za potrebe benečanskih bojišč, in tudi Italiji ogromne prednosti za hitro izvajanje koncetra-cij in za neomejeno razmeščanje letalskih sil.
(Konec prihodnjič)
GERALDTON, ONT.
Naznanje okolici Geraldton-a. Na 11 avgusta priredimo veliki banket v prostorih rojaka L. Gar-basa. Z tem bomo blagoslovili povečano hišo, a čisti dobiček je namenjen za X-raj aparat.
Spominjam se še iz mladosti, ko je moj oče napravil veliko hišo in pozval gospoda župnika, da so prišli v nedeljo popoldne blagoslovit. Seveda prišli so gospod župnik in blagoslovili novo poslopje. Vendar pa nismo bili zato nič srečnejši. Zato bomo sedaj pa kar sami svoj trud blagoslovili in ta blagoslov delili z našimi brati in sestrami v starem kraju.
Ela Garbas.
Iz francoščine prevedla K. N.
Vidiš, to je tisto!" je vzkliknila Orana. "Mama, ti me vsaj razumeš!"
"Nikar si tega / tako ne ženi k srcu," je popustil tudi graščak. "To bomo že uredili. Če bi rada odpotovala za svojim možem, si potrkala pri nama na prava vrata. Zakaj pa nočeš denarja od naju?"
"Oh!" je vzkliknila mlada žena, ne vedoč, kako bi skrila svoje veselje, "bila sem preponosna, da bi vaju prosila. Tedaj, ko sem odhajala, si dejal, da mi ne boš dal niti beliča. . ."
Gospod La Cadireron se je v zadregi poščegetal po bradi. Nič kaj rad se ni spomnil na tisti prizor.
"Zdaj vidiš da ti očka rad pomaga iz zadirege," je po sredovala gospa Cadreronova. "Nikar ne bodi prevzetna ! Nočeva te razvajati, samo razveselila bi te rada. . ."
"Ničesar ne potrebujem in ničesar ne maram," je zaihtela Orana. "Odpotoval je, odpotoval brez mene! Kako lahlTo bi šla ž njim! Samo kovčeg bi vzela, ga hitro napolnila in odpotovala ž njim. . . Ali bi mu pa vsaj lahko dejala, da bom prišla za njim. Oh, najrajši bi skočila v vodo ali pa pod vlak!" je grenko zaihtela mlada ižena.
"Kakšno govorjenje!" je vzkliknila gospa Cadreronova in obupno pogledala moža. "Zgoditi se je moralo nekaj drugega, sicer ne bi tako govorila."
"Mala je nekoliko živčna." je nebrižno dejal gospod Le Cadreron, hoteč pomiriti svojo ženo. Zmignil je z irameni in se obrnil k Orani:
"Nesmiselno je, da se tako jeziš, Orana," ji je mirno dejal. "Mlade žene so pogosto tako živčne. . . brez pravega vzroka: . . No, v nekaj mesecih to navadno mine, in celo prav s srečnim koncem. Lepega dne nam boš pripeljala srokanega, rožnatega fantička. . . In vse bo spet dobro!"
Srečen smehljal je za trenutek zaigral na zaskrbljenem obrazu gospe Cadreronove. Toda učinek očetovih besed na Orano je bil čisto drugačen; zdelo se je, kakor da bi gospod Le Cadreron z zadnim stavkom dregnil v sršenovo gnezdo. Mlada žena je kar poskočila.
"Kaj takšnega! Ti imaš pa res domisleke! Saj sva vendar še premlada. . . In sploh! Ne maram otrok! Ne in ne! Le česa si domisliš!"
(Nadaljevanje prihodnjič)
DR. BEBLER PODAL STALIŠČE JUGOSLAVIJE PO VPRAŠANJU TRSTA
(Iz prve strani)	'
slavije po vprašanju Trsta mokratične ustanove in načela morajo biti popolnoma primerni v statusu teritorija Trsta.
3.	Po svoji pravici in interesi, kakor tudi po svojem geografič-čnem položaju, je Trst neločljivo vezan z Jugoslavijo in vsled tega mora status zagotoviti edinstvo izmed svobodnega teritorija in Jugoslavije. To edinstvo bi se moralo izkazati z priznanjem prava Jugoslaviji, da izmenuje guvernerja Trsta, da v sporedu z ostalimi narodi uživa nekatere prednosti — prvenstveno ekonomske — katere bi ob istem času zadovo-ljavale potrebe samega mesta Trsta.
4.	Ker bi Trst služil tudi velikemu mednarodnemu prometu in ker ima posebni narodni sestav, je Jugoslavija voljna, da pod gori navedenimi pogoji pristane, da ta teritorij bode postavljen pod
mednarodno zaščito Sveta varnosti in da bode Svet varnosti pooblaščen, da na ozemlju vrši kontrolo v smislu mednarodnega statusa svobodnega teritorija, z imenovanjem svojega visokega komisarja, kateri bi poleg prava kontrole imel tudi pravico suspenzivnega veta na odloke guvernerja.
Iznoseča te zaključke, Jugoslovanska delegacija prevzema na sebe, da predloži svoj formalni in v podrobnosti predlog statusa Trsta, ki je zasnovan na gori o-značenih principih, kakor tudi predlog pravil za začasni status tega teritorija. Kar se tiče statusa svobodnega mednarodnega pristanišča Trsta, je Jugoslovanska vlada aprila 1946 leta predložila formalni predlog. Vlada F. L.R.J. smatra, da ta predlog služi kot osnova za diskusijo po tem vprašanju.
Tanjug
SKlOUEnSKI D Ml
WINDSOR-ST. CATHARINES-TORONTO -HAMILTON-OSHAWA
V nedeljo dne 11. augusta se vrši slavnost "Slovenski dan" na zelo prijaznem prostoru v Port Weller-ju, ne daleč od St. Catharines. Udeleženci iz Toronto se bodo peljali s parnikom do Port Dalhousie od tam pa z auto-busi na prostor piknika. Parniki odhajajo iz Toronto; prvi 8.15 in drugi 9.15. Na prvi parnik naj bi šli posebno vsi oni kateri bodo zaposleni na pikniku. Vozne karte se že prodajajo, oni kateri si ne bi mogli nabaviti pred nedeljo 11. augusta, si bodo lahko preskrbeli pri vratih na pristanišču vozno karto, katera stane za odrasle 1 dolar in za otroke 50c.
Na pikniku bodo razni govorniki ali glavni govornik bode eden član jugoslovanskega veleposlaništva iz Wa-shingtona.
Odbor piknika se je potrudil da bo na pikniku mnogo okrepčila, jedi in pijače. Za zabavo bo igrala godba in razne igre ter domače narodne pesmi.
TOREJ NE POZABITE V NEDELJO DNE 11. AUGUSTA VSI NA PIKNIK V PORT WELLER. NASVIDE-NJE!
ODBOR.