Grofov jagar. Povest iz domačih hribov. — 25 »Jaz pa želim, da bi ti našel srečo,« mu je odgovorila, »pravo, resnično srečo.« »Kaj? Kaj? Ali si se že odločila?« »Ne. Potrpi do torka! Zdaj še ne morem reči.« »Zbogoni tedaj, Veronika! Pa spomni se me kaj — v lepem, kajne?« »Da, molila bom zate. Zbogom!« Prisrčna je bila njena beseda, toda rpke mu tudi danes ni dala. Še enkrat jo je pozdravil, potem pa je naglo odmahal. Lahek mu je bil korak, ko se je vračal v svoje planine. Vesel je bil; saj je bil napol že prepričan, da je našel srečo. Po vsem, kar je na Veroniki videl, je sklepal, da ga ima tudi ona vsaj nekoliko rada. Zakaj še potem odlaga in mu ne da besede? Pa to si je lahko razložil. Veronika ni takih ena, ki se kar na prvi migljaj obesijo na fanta. Njo je treba prositi, za njo se je treba boriti. Tega ji ne more zameriti, še bolj jo mora občudovati in spoštovati. To dekle je vsake žrtve vredno. Če bo Veronika njegova žena, mu ne bo težko začeti redno življenje. In spoved tudi ni tak konj! Saj je bil zadnjič že čisto na tem, da jo opravi. Ko bi se Špeli ne bil dal pregovoriti, bi bilo danes Se vse drugače. Vsaj te razdvojenosti ne bi bilo v njem. Ko se tega notranjega nemira, kateri ga od misijona sem preganja, iznebi, bo pač lahko srečen in Veronika z njim. s Toda še stoji med njo in njitn ko strahotna pošast oni božji rop. Ah ne! Kar je vzel, bo vrnil, saj je to itak žo hotsl storiti. Potem bo vse dobro. lUi bo s tem res že vse dobro? Ali že sme kar tako misliti na ženitev? Zakaj ne? Zasluži dovolj, da lahko redi družino. In ko dobi po Cenci, ki je najbrž njegova prava mati, še hišo, bo imel Vsega dovolj. Hišo bo prodal in 8 tem izkupičkom — in kar bo še drugega denarja — si v Dolnji planini lahko postavi čeden dom. Ali pa, če bi Veronika ne marala v hribe, postavi v Šmarju novo hišo. Toliko bo po materi že dobil, da bo mogel imeti hlapca, ki bo včasih namesto njega pogledal na gamse ... Tako je predel misli in sanjal lepe sanje o bodočnosti. V nedeljo je bil že spet v Dobrovljah. Zgodaj zjutraj je prišel čez Hude peči in Rdeči breg, in sicer naravnost čez skalnate stene, ki jih razen njega še ni prekoračil noben človek. S tem drznim prehodom si je pot do Dobrovelj za polovico skrajšal. Cencinega doma se je danes izognil, niti ni nameraval tja, ampak je hotel le k maši; upal je, da bo Veroniko videl v cerkvi in da ga bo tudi ona videla. Rad bi ji bil pokazal, da mu je resnica in da se hoče spreobrniti. Ali zaman je upal; Veronike ni bilo. Bila je namreč že pri prvi maši. Šla je k patru Valerijanu, ki je bil te tedne namesto župnika, k gpovedi, potem pa je hitela domov, ker si bolnice tfeč ko eno uro ni upala pustiti same. V spovednici je le na kratko omenila tisto zadevo, ki jo je tako zelo težila, in je misijonarja promla, da bi ae kdaj kje na samem amela z njim porneniti. Rade volje jo je pater za drugi dan povabil v župnišče. Tega dne je šla zgodaj na trg kupovat, potem pa v župnižče, kjer jo je misijonar prijazno sprejel. Pater Valerijan je bil kljub gostim, črnim lasem že jprileten mož, poln modrosti in dobrotljivosti. Pazljivo je poslušal dekle, ki mu je natanko razložilo vse, ^upatam je kaj poprašal, s svojim jasnim pogledom ;e videl, kako se križajo dekletova čustva, malo se \e nasmehljal, potem pa je dejal: da dolžnosti take lima, da bi ae morala za fanta žrtvovati; da pa bi i mela veliko zasluženje in da bi bilo junaško delo, d bi ga Bog gotovo poplačal, ako se odloči, da bi 6 tem dobri stvari v domačem kraju koristila, seyeda, če je le količkaj upanja, da uspe. Kaj svetoVatl jl ne more, ne na to, ne na drugo stran. Vse je pač na njej, kakor se njej zdi in kolikor si ona Upa. Na vsak način pa mora zahtevati, da izpolni fant najprej svoje obečanje, in mora ? ženitvijo počakati, da bo fantova beseda meso postala. Veronika se je zahvalfla in poslovila. Pomirila se sicer ni, ali pogumnejša je že bila. Drugega dne je prišel jagar že opoldne. Da je na poti v mesto h grofu, je dejal, in da mora jutri zvečer najpozneje biti apet pr' svojih gamsih. Obedovati ni hotel, čeŠ, da je ža v Dobrovljah jedel, ker m hotel biti Veroniki ob tem nepriraerncm času nadležen. Ko je že dalj časa sedel pri bolnici. ga je Veronika tako mimogrede poprosila, naj bi zadaj za hišo popravil plot, ker je na dvih kr&jih polomljen in sili živina sem na vrt, Takoj ji je ustregel. Ni pa še bil pet minut pri delu, že je stopila Veronika k njemu. Pogledal jo je željno in poln pričakovanja. Tudi ona ga ie nekaj časa gledala in je molčala. Telo ji je rahlo drhtelo, kakor da jo mrazi. Tedaj pa se ,ie odločila, stisnila .ie rokc v roko in dejala z jasnim, trdnim glasom: »Pripravljena serr. ti ustrečv« »Veronika!« je vzkliknll, plani! k nji in jo hotel poljubiti. Umaknila se je, se z levico branila in odločno zapovedala: :)Stoj! Dokler naju v cerkvi ne zvežejo, tako dolgo se me ne smeš dotakniti.« »Odpusti mi, Veronika,« je dejal skesano, »veselje me je tako prevzelo ... Hvaležen sem ti, da si mi dala besedo.« »Besedo sem ti dala, da, velja pa šele, ko izpolniš vse to, kar si zadnjič obljubil.« »Izpolnil bom prej ko slej. Jaz besedo držim — in tebi še posebno . .. Najprej pojdem k spovedi; toda k drugemu ne, le k patru Krištofu. Menda ga bom moral iti v Celovec iskat.« »V Celovcu ga boš Ležko našel. Gotovo je kje na misijonu, morda blizu kje, morda prav daleč.« »Za njim pojdem, najsi je sto ur daleč. Le to bi rad vedel, kje je.« »To se bo že dalo izvedeti. Vprašala bom patra Valerijana, ki je zdaj tu v Dobrovljah.« »Le kmalu! Kadar se za kaj odločim, hočem to brž storiti.« »Prav tako! Zadovoljna sem s teboj.« Ker je namerjala oditi, je rekel: »Veronika, ali mi nič drugega nimaš povedati? Reci, da me imaš vsaj malo rada!« »Ko naju bo zakrament združil, te bom imela rada,« je odvrnila. »Jaz pa te imam zdaj in zmerom rad. To menda ni greh.« Nasmehljala se je po sili in je odšla v hišo. Uro nato se je jagar poslovil od dekleta in matere in se je napotil proti mestu. Sultana je vzel s seboj. Tokrat mu je Veronika v durih segla v roko in dejala prisrčno: »Zbogom! Glej, da se ti ne pripeti kaka nesreča! Zbogom!« Čisto rahlo ji je stisnil roko. »Zbogom, Veronika! In, če moreš, že zdaj me imej malo rada!« # Bilo je tretjo nedeljo v maju še zgodaj zvečer. Na Fužini so željno pričakovali gostov, ki pa jih od nikoder ni hotelo biti. Špela je letala ven in noter, izplakovala je kozarce, brisala krožnike, zdaj pa zdaj je nagnila rdečo glavo skozi okno in se zaman ozirala gor in dol. čez nekaj časa je prišantal še Tilen, krčmar, in se držal kislo ko deževen dan. Kosmata glava se rnu je danes majala bolj ko kdaj, v motnih drobnih očeh se je jezno pobliskovalo. Zarenčal je nad Špelo: »Le briši, le pomivaj, le! Saj vidiš, kaj gostov se tišči pri durih.« »Če boste okoli razsajali, bodo gotovo takoj prišli,« mu je zagodla. »Noben šent ne pride. K nam ne pride nihče več. Vsak teden dva, trije popotni, pa dva ušiva hlapca, pet kozarčkov žganja, deset grošev izkupička, to boš bogat od tega. Vrag naj vzame vse vkup!« »Jaz ne morem zato.« »Jaz se manj.« »Vi bi že moglij Saj vam ni treba tako stiskati. Če pa ne date poštene pijače, ampak samo godljo, pa še to dražje ko drugod, potem ni čudno, da k nam nihče ne pride.« »A tako! Tako! Zdaj pa ti bom jaz povedal, zakaj jih ni več. Odkar si ti zunaj v Gradcu take uganjala, da so te na sramoto postavili, odtedaj jih ni več, ker je vsakega sram, da bi mu taka natakala in stregla, ki je že sredi mesta na sramoti stala.« »Vi mi sramote ne bote obirali!« se je nakuhala Spela. »Kakršne manire ste me naučili, tako pa znam.« »Jaz te nič slabega nisem ucil.« »Dobrega: pa tudi nič. Kvečjemu to, kako si je mogoče denar zaslužiti, če človeku nobena reč pregrda ni. Za denar ste vi voljni vse.« »Vražja: deklina, če tako misliš, te spodim od hiše. Od hiše te spodim!« »Saj grem sama, potem se lahko spet oženite.« »Tako neumnost bi znal napraviti, ko bi bil tako na ženitev, kakor si ti.« »Eo bi bili meni pustili, da bi se bila, bi bilo vse drugače.« »Zaradi mene stori, kar hočeš! Ali za ženitev je treba dveh. S svojo kurjo pametjo si si jagra zapravila, da te ne pogleda več.« »Tega še zmeraj lahko dobim, če le hočem.« Njene zelene oči so od strasti zablesketale. Ta trenutek so se od zunaj začuli koraki. Prihajali so gostje... Toda bila sta le dva: krojač Murko in Rezika iz Kaple. »Kje pa so še drugi?« je krčmar nevoljno vprašal. »Mislila sva, da so že davno tu,« je odvrnila Reza. »Vraga so tu! Razglasila nista nič, to je!« »Povsodi sem razglasil, da bo nocoj veselo na Fužini,« je zatrjeval Murko. »Pa na to tudi nisem pozabil, da boste nocoj pivo točili; sem vsem povedal.« »Pivo, pivo! Seveda pivo, ampak le za pivce, ne pa za cuzeje.« Minulo je četrt ure, tedaj je prikoleštral Jozelj z basom na hrbtu, za njim pa je primahedral sodnikov Lavrinc. Krojač Murko je zahretil in zapel: »Jozelj, Jozelj, le naprej, oj le naprej, oj le naprej! Jozelj, leee naaapreeej!« »Bal sem se že, da bom prepozen,« se je oglasil sodnikov sin Lavrinc, »pa se mi zdi, da tu še ni sile.« »Piva mi natoči! V grlu mi gori ko sam peklenskl ogenj!« je zavpil Jozelj. »Za enega samega pivca in drugega pol vendar ne bom piva na pipo deval!« je godrnjal krčmar. »Jutri bom imel pa poln sodec kislega mleka, kaj!« ,(Dalje sledi)